Pražakova ostavka.
Sedanji politični položaj v Avstriji da se pač najbolje s tem označiti, da je minister baron Pražak dal svojo ostavko, grof Kuenburg, zastopnik levičarjev, pa je imenovan tajnim svetnikom. Nam Slovanom taka pre-memba na Dunaji gotovo ne more biti ugodna. Slovani pač ne moremo biti hvaležni možem, ki so zakrivili tako premembo. Zasluga za to gre v prvi vrsti Mladočehom, ki se v svojih listih s tem celo bahajo, kakor bi bili dosegli Bog ve kak vspeh. Kako nevspešno je delovanje sedanjih čeških zastopnikov, pač najbolje dokazuje to, da morajo že odstop ministra Pražaka proglašati za vspeh, da bi le kaj imeli pokazati volilcem svojim. Nekaj časa so se bahali, da so preprečili spravo, ali sedaj, ko je komisija za razdelitev okrajev zopet se sešla, je jim seveda ta vspeh splaval po vodi. Da premenil se je celo v nasprotni vspeh. Češkonemška sprava se bode nadalje-vala brez Cehov in proti njim. Ker čeških zastopnikov ni več v dotični komisiji, bodo se kraji tako razdeljevali, da se nemško ozemlje kolikor se da povekša na Češkem. Zaradi tega smo se pa zares čudili, ko je zadnji čas neki list preprečenje češkonemške sprave proglašal za vspeh mladočeške politike.
Odstop barona Pražaka je za bodoči razvoj avstrijske politike silno velicega pomena. Bil je on sicer minister brez portfelja, ali vendar je že pri njegovem imenovanji bilo vsakemu jasno, da je on nekak pred-stavitelj dežel češke krone v ministerstvu. Njegovo stališče bilo je podobno stališču viteza Zaleskega, ki je minister za Galicijo, če tudi ni bilo tako jasno. Pražakovo ministrovanje je nekako kazalo, da odločilni krogi na Dunaji dajo nekako prednost deželam češke krone, da bi tudi ničesa ne imeli proti temu, če se češkodržavno pravo obnovi ob ugodni priliki ustavnim potom.
Kolikega pomena je bil Pražak v ministerstvu, nam to najbolje dokazuje, da je levica se neštevilnokrat nad njim spodtikala. Celo z interpelacijami so nadlegovali vlado levičarji zastran stališča Pražakovega. Ko bi se njemu kak naslednik imenoval, bi ta odstop ne imel tolikega pomena, naj bi novi minister ne bil baš posebni
v                            v
prijatelj Cehov. Ze njegovo ministrovanje bi dokazovalo, da so dežele češke krone nekaj posebnega, ne navadne provincije in da še na Dunaji vedno na to računajo, da bode treba državnopravne razmere Češke k skupni državi na novo vrediti na podlagi zgodovinskega prava in razvoja.
To, da baron Pražak v ministerstvu ne dobi naslednika, je znamenje, da so na Dunaji zmagali nazori, da je sedanja duafistična državna oblika najprimernejša za našo državo, na kateri se ne sme več pičica premeniti. Sedaj na Dunaji ni več odločilen Taaffe, ki je večkrat naglašal, da se je treba ozirati na zgodovinski razvoj dežel in pa posebnosti avstrijskih narodnosti, zlasti v prvi dobi njegovega vladanja, odločilen je Plener s svojimi nazori. Avstrija mora biti centralistična in ob jednem seveda tudi nemška, to je zmisel tiste politike, ki sedaj pridobiv-a vedno večjo veljavo.
Mi ne tajimo, da se morajo večkrat stranke prizadevati, da vržejo vlado ali kacega posamičnega ministra. Toda to je politično modro le tedaj, če ima dotična stranka tudi moč, da spravi na krmilo vlado, ki jej je prijaznejša, ali odstopivšega ministra zameni z drugim, ki jej je po političnem prepričanji bliže. Mladočehi pa sedaj še nimajo te moči in če bodo hodili ta pota, jo tudi nikdar imeli ne bodo. Ugodne premembe vlade more izsiliti jedino stranka, ki ima sama večino, ali pa ima mogočne zaveznike. Mladočehi so pa vendar le neznaten del zbornice, zaveznike so pa od sebe odbili, razrušivši nekdanjo desnico.
Veljavo in vpliv mladočeške stranke pa to jako slabi, da ni jedina v svojih načelih. Jedinost mej njimi se le s tem vzdržuje, da puste v državnem zboru vsa-kemu govoriti, kar hoče. Nekateri ljudje baš take razmere v mladočeškem klubu zmatrajo za nekako prednost.
Politiški oddelek.
268
Za poslance so take razmere res ugodne. Pove lahko, kar hoče, ne ovirajo ga klubovi sklepi. Vprašati pa moramo, so pa li take razmere stvari v korist. Parlament ni kako učeno društvo, kjer se vprašanja le znanstveno in stvarno razpravljajo, kjer se le pretresuje, v koliko je to znanstveno utemeljeno, kar je kdo povedal. V postavo-davnih zborih je pa mnogo od tega odvisno, koliko mož podpira kako mnenje. Najlepši govor nima nobenega vspeha, ako vsak ve, da izraža le nazore jednega samega moža. Vse kaj druzega je, če se reče, da to, kar je govoril ta ali oni poslanec, je mnenje cele kake večje stranke ali kluba. Politike na svojo roko že zaradi tega ni smeti nobenemu poslancu delati, ker potem druge prijateljske stranke ne vedo, kako uravnati svoje postopanja, ter ne vedo, ali imajo opraviti z nazori kake stranke,  ali pa le  z  nazori  kacega  posamičnega moža.
V  klubu lahko pove vsak poslanec svoje mnenje, tam se lahko prijateljski mej sabo pogovore, kateri pogovori pa seveda morajo biti tajni, da nasprotniki ne zvedo, da v kakem vprašanji ni jedinosti, v javni seji pa mora za vsakega poslanca biti merodajen klubov sklep. Jedino tako postopanje pelje do kacega smotra. Tako je vrejeno parlamentarno postopanje povsod, ne le pri nas.
Sicer se tudi drugod najdejo možje, ki hočejo hoditi vedno svoje pota. Tako je na Francoskem Roche-fort kaj rad hodil svoja pota, ali njegov vpliv je pri kraji. Na Angleškem sta pa posebno Chamberlain in Churchil rada delala politiko na svojo roko. Naposled se je pa prvi vendar moral podrediti konservativni stranki, če tudi se njegovi nazori s konservativnimi načeli kaj malo vjemajo, Churchill je pa ohranil pač svoj vpliv pri damah, v parlamentu se pa za njegovo besedičenje nobeden ne briga, če tudi je mož jako nadarjen in njegova načela tudi niso napačna. Da priznavajo mu celo, da ima zmisel za velike in umestne reforme. Če Mladočehi še tako zabavljajo proti Pražaku, mi Slovenci mu bodemo ohranili vedno hvaležen spomin. Ko je on vodil pravosodno ministerstvo, je izdal več za nas Slovence ugodnih jezikovnih naredeb. Da njegovo delovanje ni bilo vspešnejše za nas Slovence, je to krivo, da se mu je prezgodaj vzelo vodstvo pravosodnega ministerstva in da so mu nekateri visoki sodnijski dostojanstveniki delali vse mogoče ovire. Ko je baron Pražak odstopil od vodstva pravosodnega ministerstva, takoj so se jele stvari za nas neugodno razvijati, kar smo posebno čutili pri imenovanji uradnikov. Ravno tako tudi njegov po-polen odhod iz ministerstva za nas ni ugodno  znamenje.
V ministerstvu so ostali še trije konservativci, če jim prištevamo tudi Zaleskega. Njim nasproti bodo pa štirje levičarji, če tudi ne jemljemo v poštev deželnobrambov-skega ministra, ki bode pa tudi bolj nemško centralističen, kakor sploh vojaki. Taatfe pa tako ni odločno na nobeni strani. Ravnotežje v ministerstvu se je z odstopom Praža-kovim porušilo in sicer levičarjem v korist. Bližnja bodočnost za nas torej ne bode vesela. Najbrž se v kratkem umakneta iz ministerstva  še grofa Falkenhayn
in Schonborn, ker bodeta čutila, da se po načelih ne vjemata z družbo, ki odločuje v ministerskem svetu. S tem pa pridemo Slovani tja, kjer smo bili pred 1879. letom, vsiljen nam bode hud in brezoziren boj, katerega bodemo vsprejeli, če tudi s težkim srcem, pa vendar brez strahu, ker na naši strani je pravica in pravica mora naposled zmagati.