ŽIVLJENJE. POGOVOR V DALJAVO. Knjiga s sedmimi pečati, zaprta si bila — rad bi te odprl, zdaj — pečat za pečatom se je stri rad bi te zaprl —- a moram brati. Prvi dan — trpljenje, drugi dan — trpljenje, tretji dan — trpljenje: iz dneva v dan se plete, od ure do ure cvete — — Zadnji dan — vzdih, hrepenenje: Ostani, življenje! — Bog je dober in ga sklene. »V mojem oknu lilije cveto . . .« Moja misel se tehta pod nebom ko sokol . . . »Ali vidi golobico, belo golobico? —« Vidi. »Srce te kliče, pridi, pridi!« Budilka. Dan se je zazoril, Govoril sem s tabo in nisem govoril. Ali so lilije zardele, oškropljene s krvjo golobice bele? — — Jos. Lovrenčič. V POLETJU Nfl NJIVI. . . Pel je srp, pel je na njivi pesom pridno: da bi vse požel . . . pel je obraz, pel je obraz dekličji ljubeznivi in rdel, rdel . . . In pesem in obraz sta šla, kot goloba dva — oblaka, žarka — v višave, čez nebo v predaljni kraj, in sta padla na divji smrekov gaj . . . Pesem sekir in žag in šum padajočih smerek, bobnenje hlodov skoz riže in klici, kot iz veka v vek, vse dalje, dalje, vse bliže, bliže . . . Dolga vrsta jeklenih postav — v rokah cempin . . . Trenutek samo: ustavi se bajtarski sin, posluša pesem in gleda obraz — potem jasneje, trde je popadajo udarci na hlode ves čas najostreje čuje njegov se glas . . . Dekletov obraz je rdel in pel, postala je roka minute tri------------ Prepelica je klicala izza klasov tančic: »Zanjica, sedi, sedi!« France Bevk. <©> 334 «©>