SANJARJENJE  OB  BREGU  JEZERA A co Šopov
Mrtva si... Ni te več, moja mala, temen oblak ti zakril je oči. A meni se zdi, da si le zaspala, saj čutim te, čutim, tu v meni si.
Zbudi se! In pridi po obali viitka in nežna. Nasmešek tih naj se ti v sinjih očeh zrcali, nasmešek, ki je ožarjal moj stih.
Zbudi se! Trudno ozri se vame, ostani z mano vsaj drobcen čas, za drobcen čas naj me vsega prevzame tvoj zaskrbljeni, nežni obraz.
Kraj jezera te bom čakal, mila, ko bo zaspala brezmejna šdr in iboido noči neslišna krila sejala skrivnost in mir.
Tisoče sanj se bo znova spočelo, čustva zbudila za nov polet, a moje srce bo ko jadro belo zaplulo v daljni, neznani svet.
Mar sem res želel preveč od življenja, da mi nemir je kanilo v kri? Ali sanjač sem, prepoln koprnenja? Da še živiš, bi bila tudi ti.
Naj se zemlja v temeljih stresa, naj se nebesni svod lomi, drobi — večno bo živa najina zveza, večno živel sen nekdanjih dni.
413
Zbudi se! In pridi po obali vitka in nežna. Nasmešek tih naj se ti v sinjih očeh zrcali, nasmešek, ki je sijal v moj stih.
Vztrepetala boš, kot si večere nekdanje, a moja duša bo vrela kot vir, in tole srce bo čisto, brezdaiije, kot je brezdanja jezerska sir.
Glej, včasi prevzame me bolečina, da sem breznma od nje, ko opit. Takrat sem čudno bolan od spomina, obenem ničvreden in plemenit.
Mrtva si. .. In ni te, moja mala, temen oblak ti zakril je oči. A meni se zdi, da si le zaspala, saj čutim te, čutim, tu \ meni si.
414