C hri.stiane H luge : Načrtovanje ine iv i d u a L n e pomoči ^| Planning individual assistance as a participatory process in the field of care work with young people Christiane Kluge Christiane Kluge, dipl. ped., Landesbetreib Erziehingund Berufsbildung, Conventstrasse 14,22089 Hamburg, Nemčija Povzetek Prispevek pojasnjuje temeljne vsebinske premike, ki jih je na področje skrbi za mlade v Nemčiji prinesel nov zakon iz leta 1991 (Kinder und Jugendhilfegesatz). Zanj je bistvena menjava izhodiščne paradigme: od skrbstva za mlade kot državnoregultivnega poseganja do prostovoljnega vklju- čevanja v različne oblike pomoči. Med cilji zakona so obli- kovanje partnerske pomoči ob upoštevanju družinske av- tonomije, razvoj bolj pestrih in različnih oblik pomoči, spo- štovanje pravic otrok in mladostnikov, ter zagotavljanje Socialna p edaf^ogika, 1 9 9 9 vol. 3, št. 1, str. 3 5-46 1. Menjava paradigme - od skrbstva za mlade kot državnoregulativnega poseganja do prostovoljnega vključevanja v različne oblike pomoči Leto 1991 pomeni prelomnico v nemški zakonodaji na področju skrbi za mlade. Stari zakon (JWG - Jugendwohlfahrtgesetz) še iz leta 1922, ki je medtem sicer doživel nekaj popravkov in sprememb, je nadomestil nov zakon, imenovan KJHG - Kinder- und Jugendhilfege- prostovoljnosti vključevanja. Članek postavlja procesnost socialnopedagoškega odločanja kot izhodiščno metodolo- ško značilnost ter opisuje štiri delovne/metodične korake pri oblikovanju načrta pomoči. Ključne besede: otroci, mladostniki, družina, socialnope- dagoška pomoč, procesnost odločanja, načrt pomoči. Abstract This contribution explains the basic constituent changes which the 1991 new law in Germany (Kinder undJugend- hilfegesatz) has brought to the field of youth support and care work. Fundamental to this is the change in the basic model: from one where assistance to young people is a form of intervention with the aim of social regulation, to a system which offers voluntary inclusion in various forms of sup- port. Among the goals of this law are the formation of sup- portive partnerships which respect the autonomy of the fa- mily, the development of more varied and diverse forms of assistance, respect of children and adolescents' rights, and the assurance of voluntary participation. The article pro- poses a process of social-pedagogic decision making as the starting methodical characteristic and describes four ope- rational/methodical steps in the formation of a plan for support. Key words: children, adolescents, family, sociopedagogic care work, a process of sociopedagogic decision making, plan of support Christiane Kluge: N a č r l o v a n j e individualne pomoči ß J setz. S tem je začel veljati sodoben in preventivno usmerjen zakon o oblikovanju pomoči mladim, ki vsebuje predvsem dve bistveno novi rešitvi: prvič, zakon zavezuje službe, da podpirajo starše in jim poma- gajo v njihovi vzgojni nalogi; drugič socialne in socialnopedagoške službe so dolžne oblikovati takšne načine pomoči, ki bodo mladim pomagah pri socialnem vključevanju v družbo. Tem ciljem ustreza sistem svetovalnih in podpornih obUk pomoči, usmerjenih v razhčne življenjske položaje mladih in njihovih družin. Namen državno oblikovanih in tudi materialno podpiranih pomo- či, ki jih zajema ta zakon, ni v tem, da bi država s svojimi službami prevzemala družinske naloge v smislu podružbljanja. Njihov namen je v oblikovati partnersko pomoč ob upoštevanju in spoštovanju dru- žinske avtonomije. To pomeni, da država spoštuje in podpira staršev- sko odgovornost ter jo postavlja pred državne posege. Na ta način je dobilo področje pomoči mladim jasno pravno podlago za svoj stro- kovni razvoj in usmeritev, ki jo lahko strnemo v naslednje temeljne premise: zagotoviti je treba čim bolj pestre in različne obhke pomoči mladim in zajamčiti prostovoljnost vključevanja. Službe, ki izvajajo ah podpirajo izvajanje razhčnih vrst in obhk pomoči, ne smejo izdaja- ti odredb. Tako prihaja do jasnega razločevanja med vzgojno pomočjo in ostalimi posegi, ki omejujejo ali sankcionirajo starševsko vzgojno odgovornost. Stari JWG je poznal samostojne posege, kot je na primer določitev vzgojnega zastopnika tudi proti volji tistega, ki mu je bila pomoč namenjena, česar v novem zakonu ni več. Z izjemo nekaterih jasno določenih kriznih intervencij, kjer gre za varovanje in zaščito otroka/mladostnika, novi zakon ne pozna ukrepov, ki bi jih bilo mo- goče uresničevati proti volji prizadetega otroka/mladostnika oziroma njegovih zakonitih skrbnikov. Zaradi usmerjenosti v krepitev in v spoštovanje pravic otrok/mla- dostnikov in njihovih staršev, zakon predvideva vključitev staršev v vse faze postopka oblikovanja in izbire za otroka/mladostnika pri- merne oblike pomoči. Brez sodelovanja, soodločanja in strinjanja ta- ko otroka/mladostnika kot njegovih staršev ne pride v poštev vključi- tev v noben vzgojni program. 2. Procesnost socialnopedagoškega odločanja Za razliko od medicine, socialna pedagogika ne more nasloniti pre- soj in ocen posameznega primera na splošno priznane in enoznačno Jß Socialna pedagogika, i 9 9 9 vol. 3, št. 1, str. 35-46 veljavne sisteme. Če socialni pedagog ugotovi, da so se razmere v družini tako spremenile, da pozitiven razvoj otroli/a ni več zagotov- ljen in se mora odločiti o vrsti pomoči in ukrepanja, si ne more poma- gati s točno zastavljenimi shemami in poteki dela. Prepuščen je sa- mostojnemu in postopnemu odločanju, ki je individualno usmerjeno in ga ne moremo popolnoma objektivizirati. Saj na socialnopedago- škem področju ni enoznačnih odnosov med vzroki in posledicami. So- očeni smo z večznačnimi odnosi tako pri nastajanju težav kot pri njih reševanju. Sprijazniti se moramo tudi z dejstvom, da so socialnopeda- goški posegi predvsem poskusi, kjer uspeh ni vnaprej zagotovljen. Odločitve o vrsti pomoči in sami procesi pomoči so integrativno pove- zani, se med seboj pogojujejo in dopolnjujejo, kar pomeni, da jih ne moremo ločevati. Hkrati to pomeni, da diagnostične ocene, ki so sa- me sebi namen, na tem področju niso niti umestne niti smiselne. Z nakazanim preobratom v razmišljanju se je spremenil tudi odnos do oblik in vrst socialnopedagoških pomoči in načina njihovega izva- janja. V ospredju zanimanja niso več simptomi in izstopajoče vedenj- ske oblike posameznika. Danes smo pri oblikovanju socialnopedago- ških oblik pomoči za mlade usmerjeni na razvojne naloge in na način, kako jih mladi uspejo izpolnjevati. Pri tem oblikujemo svojo pomoč in program tako, da podpiramo otrokovo/mladostnikovo soci- alno okolje, v katerega sodijo poleg družine, šole in soseske tudi vrst- niki. Nastajajo programi, ki to socialno mrežo upoštevajo in vključu- jejo individualno, spolno, regionalno in tradicionalno specifične pre- mise. Gre za programe, ki so vključeni v neposredno okolje, v kate- rem otrok/mladostnik živi in odrašča. Tovrstno razmišljanje zahteva preusmeritev in miselni preobrat pri večini strokovnjakov, ki delajo na tem področju. Če naj se pomoč usmeri na življenjske težave posameznikov in skupin, potem se mora tudi analiza in razumevanje problema temu prilagoditi. Usmeriti se mora tako, da bo prišlo do izraza tisto, kar posameznik in skupine opredeljujejo in občutijo kot svoj problem. Za socialne delavce in so- cialne pedagoge to pomeni, da morajo opustiti ovrednotenja proble- mov zgolj na podlagi strokovnega razmisleka, delno pa tudi vzorce analiziranja, ki so jih pridobih in izoblikovati tako v času študija kot praktičnega dela. Sedaj je postopek oblikovanja individualnih vzgoj- nih pomoči tudi po zakonu drugačen. Strokovnjak mora v sodelova- nju, tudi v pogajanjih z uporabniki (khenti, starši, mladostniki.....), opredeliti problem, ki ga obe žstrani' razumeta kot problem in nato C h ris L ia n e Kluge: Načrtovanje, individualne pomoči ^ Ç skupaj iščeta izvirne, prilagojene načine, kako problem preseči, od- straniti. Postopek je, v že imenovanem zakonu o vzgojni pomoči za mlade - KJHG, razčlenjen in utemeljen z dejavnim sodelovanjem uporabni- ka pri načrtovanju in udejanjanju različnih oblik pomoči. Velja po- udariti še, da v programe vzgojnih pomoči vstopa posameznik na lastno željo. 5. Načrt pomoči kot orodje sodelovanja med socialnim pedagogom in uporabnikom 3.1. Zakonski temelji načrtovanja pomoči Postopek tako diagnostike kot individualnega načrtovanja pomoči je utemeljen z oblikovanjem faz v načrtovanju socialnopedagoške po- moči in je zakonsko opredeljen. Pri dolgotrajnih vrstah pomoči, pose- bej pri tistih, ki potekajo zunaj družine, zahteva zakonodajalec zelo razviden in skrben postopek odločanja in izbire oblik in vrst pomoči. V oblikovanje in izvajanje načrta pomoči je vgrajen tudi reflektivni, evalvacijski, žrevizijski' mehanizem oziroma postopek, s katerim so načrtovalci dolžni preverjati kakovost oziroma primernost izvajane- ga načrta. Potek postopka načrtovanja pomoči je oblikovan tako, da ščiti želje in pravice žprizadetega posameznika - o tem govori 5. člen imenova- nega zakona. Ta člen zagotavlja staršem pravico do izbire različnih vrst in oblik pomoči z različnimi nosilci oziroma izvajalci. Obenem to staršem zagotavlja tudi pravico, da že oblikovane programe individu- alno prilagodijo potrebam svojega otroka/mladostnika. Omejitev, ki se veže na ta člen pa je, da zaradi izbire programa ne pride do dodat- nih stroškov, ki jih pristojna služba ni dolžna prevzeti. Zakon zagotavlja posameznikovo dejavno sodelovanje v postopku, o čemer govori 8. člen, ki zahteva, glede na zrelost in kronološko sta- rost, aktivno sodelovanje otroka/mladostnika pri vseh bistvenih in pomembnih odločitvah, ki se nanašajo nanj in na njegov položaj. Na- čin, obseg in vrsto sodelovanja ter pravic, tako otroka/mladostnika kot staršev, natančneje določa 36. člen tega zakona. Govori o tem, da je pred vsako realizacijo ah spremembo pomoči treba pridobiti so- glasje in strinjanje zakonitih zastopnikov in mladostnika. Hkrati zakon zahteva interdisciplinarnost in sodelovanje različnih Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 3, šl. 1, sir. 3 5-46 Strokovnjakov, kar omogoča preseganje subjektivnosti posameznega strokovnega delavca in oblikovanje širše zasnovanega, akcijsko usmer- jenega individualnega načrta. Omogoča medsebojno podpiranje in nadzor pri izvajanju pomoči. Interdisciplinarno odločanje je pomemb- no predvsem takrat, ko gre za dolgotrajne oblike pomoči, kot je na primer oddaja v stanovanjsko skupino ali vzgojni zavod. Zakon pred- pisuje tudi redno preverjanje izvajanja vseh vrst pomoči. Predstavitev zakona lahko strnemo: • pisni predlog tistega, ki potrebuje pomoč, • oblikovanje načrta pomoči in timska konferenca o izbiri oziroma o vrsti pomoči, so podlaga • za odločanje in izbiro ter financiranje pomoči in hkrati sestavni deli, ki tvorijo zakonsko osnovo za izvajanje pomoči na področju dela z otroki in mladino. v 3.2. Štirje delovni koraki pri oblikovanju načrta pomoči Prvi korak: Vzpostavitev stika in prvi pogovori, katerih rezul- tat je oblikovanje (timsko predstavljenega) poročila Partner, ki ima pomembno vlogo v sodelovanju in pri pogajanju med starši ter otroki/mladostniki, je predvsem krajevni mladinski urad in socialni pedagogi, ki v njem delujejo. Naloga urada je, da starše in otroke/mladostnike seznanijo z njihovimi pravicami in tudi o tem, kak- šne možnosti imajo za rešitev stisk in problemov. O tem govori teme- ljiteje 36. člen imenovanega RJHG v prvem odstavku. (Še pojasnilo, kaj je krajevni mladinski urad. Gre za enoto, ki je za razliko od naših centrov za socialno delo od drugih socialnih služb ločena enota. Delo te enote je namenjeno reševanju stisk in problemov mladih in izvaja- nju ter financiranju razhčnih oblik pomoči in dejavnosti za mlade. Te krajevne enote se v nemškem jeziku imenujejo Jugendamt - razlaga in opomba prevajalke). Rezultate prvih pogovorov zbere in povzame odgovoren strokovni delavec (praviloma gre za socialnega pedagoga ali socialnega delav- ca). V poročilu jih predstavi strokovnemu timu, katerega član je. Poročilo mora vsebovati opis izhodiščnega položaja ter utemeljitev potrebnosti podpore oziroma pomoči. Praviloma se poročilo osredi- šča na naslednja področja: potrebnost podpore in pomoči, mnenja star- Christiane Kluge : Načrtovanje individualne pomoči ^ ^ šev oziroma otroka/mladostnilia; pričakovanja in hkrati bojazni ozi- roma pomisleki staršev, otroka/mladostnika, sorodnikov ter ostalih članov družine; pričakovanja šole in drugih ustanov, s katerimi je otrok/ mladostnik v stiku in ki poznajo njegovo problematiko. Po možnosti naj bi že po prvih pogovorih odgovorili tudi na vprašanja, kot so: Raj želi in pričakuje otrok/mladostnik/ica? Kakšni so njeni/njegovi načrti in konkretni cilji? Drugi korak: Prva strokovna ocena V drugem koraku se oblikuje prva strokovna ocena, v kateri se skuša odgovoriti na prej zastavljena vprašanja. Pri iskanju in opredeljeva- nju odgovorov je treba izhajati iz trenutne situacije, uotoviti, kateri vzorci odnosov in razvojnih potekov so delovah in še delujejo v otro- kovem/mlado stnikovem življenjskem okolju, odgovoriti na vprašanje, kateri dejavniki se kažejo kot bistveni v trenutni življenjski umešče- nosti. Vprašamo se o tem, ali v otrokovem/mladostnikovem okolju ob- stajajo zaščitni dejavniki in podporni mehanizmi, ki bi jih veljajo vklju- čiti in pritegniti v pomoč. Iščemo osebe oziroma evaluiramo odnose, ki jih otrok/mladostnik ima ah jih je imel, ki so bili in so zanj po- membni še zdaj. Iščemo in motiviramo osebe, s katerimi je te odnose vzpostavljal, za sodelovanje. Tretji korak: Svetovanje in odločanje o individualno prilago- jeni vrsti in obliki pomoči ob sodelovanju različnih sodelav- cev in strokovnjakov v tem obdobju se organizira drugo timsko srečanje, ki je namenje- no izključno iskanju primerne oblike pomoči. V tem koraku se 'pretresejo' vse oblike pomoči, ki so v kraju ali ožji okolici dostopne, se osvetlijo vsi za otroka/mladostnika pomembni odnosi, podporni de- javniki in podporne socialne 'mreže', ki bi jih veljajo aktivirati in vklju- čiti v pomoč. Analizira se obseg, vrsta, kakovost in značilnosti v kraju in v okolici obstoječih projektov, modelov in vrst pomoči. Ponudba se analizira v nči otrokovih/mladostnikovih potreb. Hkrati se odloča o časovnem trajanju izvajanja pomoči in o tem, ah je mogoče, da otrok/ mladostnik ostane v družini in se redno vključuje v razhčne progra- me. Ali pa je potrebna in zaželena, tudi s strani družine in otroka, premestitev v stanovanjsko skupino, nadomestno družino ali v kak drug program. Skratka, premestitev v novo okolje, ki pa ne sme pretr- gati njegovih vezi z matičnim okoljem. Do premestitve otroka iz dru- žine v novo okolje pride izključno na podlagi posvetovanj in mnenj 42 Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 3, šl. 1, sir. 35-46 več strokovnjakov ter ob izrecnem strinjanju tako otroka/mladostni- ka kot njegovih staršev. Četrti korak: Oblikovanje načrta pomoči ob udeležbi in stri- njanju otroka/mladostnika in njegovih skrbnikov (staršev) oziroma namestnikov Sedaj se lahko začne, seveda ob primernem in starosti prilagoje- nem sodelovanju otroka/mladostnika in njegovih staršev/namestni- kov, oblikovanje individualiziranega načrta pomoči. Zakon zahteva, da mora načrt pomoči vsebovati ugotovitve o potrebnosti vzgojne pomoči, opredeliti mora vrsto, obliko in trajanje predlagane pomoči z navedbo konkretnih ciljev, ki naj bi jih individualni načrt pomoči do- segel. Načrt mora vsebovati tudi odločitev o tem, kje, kako in na kak način bo pomoč potekala. Natančno mora opredeliti tudi razloge, če želja otroka ah staršev pri odločanju ni bilo mogoče upoštevati. Individualni načrt pomoči mora vključiti odgovore na naslednja vprašanja: • V katerih primerih in ob kakšnem sodelovanju otroka/mladostni- ka in njegovih staršev se lahko premestitev v drugo družino (rej- ništvo) ali stanovanjsko skupino in zavod (oddaja v institucionalno vzgojo) preneha in kdaj so doseženi pomembni cilji individualne- ga načrta pomoči? • Na kakšen način mora potekati prenos informacij med vpletenimi in odgovornimi za izvajanje individualnega načrta pomoči in kako naj teče evalvacija izvajanja načrta? Kdo je za kaj odgovoren? Kdo koga in kdaj pokhče? Kdo bo kaj storil?......Kdo se bo s kom srečal in kdaj? /Že v tej fazi se individualni načrt pomoči operacionalizi- ra. S tem je vgrajena úrovalka, da načrt ne ostane zgolj žbeseda na papirju, temveč je obvezujoč, razdeh naloge in jih časovno in vsebinsko zakoliči (pripomba prevajalke)./ Pomembno je, da se sodelujoči strinjajo o vseh bistvenih prvinah individualnega načrta. Če so med njimi nestrinjanja na manj bistve- nih področjih, ki ne spremenijo temeljne odločitve o naravi in poteku pomoči, morajo biti neskladja in razhčna mnenja dokumentirana. Če pa se člani tima ali tim in starši ne morejo poenotiti glede bistvenih točk pomoči, so potrebna nadaljnja usklajevanja in uvedba takih po- stopkov, ki bodo pridobih nove poglobljene informacije. Pričakuje se namreč, da bodo le-te omogočile približevanje oziroma odločanje o novih strategijah pomoči. Zlasti pri mlajših otrocih, če do strinjanja C kris I ia n e Kluge: Načrtovanje individualne pomoči med strokovnjaki in starši ne pride, je treba vključiti neodvisno stro- kovno, včasih pa tudi sodno mnenje. 3.3. O kakovosti socialnopedagoških odločitev v postopku oblikovanja načrta pomoči Naštete korake razumemo kot usmeritve in hkrati zamejitve pri oblikovanju individualnega načrtovanja socialnopedagoških pomo- či. Koraki sami po sebi še ne morejo zagotoviti, da bo načrtovanje dobro in uspešno. Brez visoke strokovne usposobljenosti in oprem- ljenosti vseh, ki v tem procesu sodelujejo, postopek ne more biti niti uspešen niti kakovosten. Strokovnost in znanje se morata nanašati tako na razumevanje problemov kakor na obvladovanje in izpeljavo mnogokrat zapletenih komunikacijskih položajev in odnosov med starši in njihovimi otroki/mladostniki. Kadar se starši ali mladostniki obrnejo na pristojen mladinski urad in iščejo za svoj problem primerno pomoč, gre v večini prime- rov za različne obremenilne in stresne življenjske okoliščine, ki jim preprečujejo, da bi se sami znašli pri razreševanju nastalih proble- mov. Pri mladostnikih in njihovih starših gre večinoma za zapletene medsebojne odnose, ki jih sami brez nevtralne in strokovne pomoči ne znajo žrazvozlati'. Zato tudi ne morejo jasno opredeliti proble- ma. Pogosto je že pri opredeljevanju problema potrebna primerna strokovna kompetenca tistega, s katerimi pridejo uporabniki (mla- dostniki ali njihovi starši) v prvi stik. Ta oseba mora biti sposobna vživeti se v položaje vseh, ki so v problem vpleteni. To ji omogoča nepristranost in primerno vodenje medsebojnega sporazumevanja ter približevanja med udeleženci v konfliktni in obremenilni situ- aciji. Gildemeisterjeva (1992, str. 214) pravi, da mora strokovnjak prepoznati in razumeti stisko in pričakovanja tako otroka/mladost- nika kot njegovih staršev oziroma okolja, prepoznati pomembnost problema in intersubjektivnost razlag ter njegovega doživljanja. Na tako zastavljeni interpretaciji naj bi, upoštevaje optimalno pot, vsi udeleženci iskali in se tudi odločali za praktične rešitve in spoprije- malne strategije, ki bi razrešile nastah problem oziroma problemsko situacijo. Nadalje je treba razumevanje položaja žprevesti' oziroma preobli- kovati v odločitev o tem, ah je pomoč sploh potrebna in če je, kakšna naj bo. Na podlagi samopredstavitve, izraženih in opaženih potreb posameznika ter strokovnih meril, morajo udeleženci izbrati takšne Socialna pedagogika, 199 9 vol. 3, šl. 1, sir. 3 5-46 oblike pomoči, ki po eni strani zadovoljujejo potrebe posameznika in se po drugi strani umeščajo v to, kar je kot pomoč v kraju ali v okolici dosegljivo. Schwabe (1996, str. 165) opozarja, da prihaja v tem procesu do Hženja in omejitev, sprva široko in demokratično zastavljenih pogojev, iz katerih zakon izhaja. Omejitve so v tem, da morajo biti potrebe in problemi uporabnikov opredeljeni tako, kot ustreza delokrogu urada za mlade. Urad ni primeren naslov za pri- dobitev večjega stanovanja, čeravno je očitno, da k naraščanju dru- žinskih konfliktov prispeva tudi prostorska utesnjenost, v kateri dru- žina živi. Zakon kljub sodobnosti ne daje jasne opredelitve, kako daleč in kako široko se lahko v individualno načrtovanje pomoči po- seže tudi zunaj področja, za katero je odgovoren urad za mlade. V tem primeru imajo strokovni delavci vlogo usklajevalcev med raz- ličnimi službami in ostalimi uradi, katerih sodelovanje je potrebno pri razreševanju individualno specifičnih problemskih situacij. Ne nazadnje je uspešnost načrtovanja individualne pomoči odvi- sna tudi od primerne komunikacije tako med otroki/mladostniki in njihovimi starši kot med njimi in strokovnimi delavci. Ta komunika- cija mora upoštevati participativno naravo vseh udeležencev v pro- cesu ter upoštevati dejstvo, da otrok/mladostnik v to sodelovanje prinese svoje pretekle izkušnje. Pretekle izkušnje teh mladih pa so mnogokrat take, da njihove potrebe niso bile upoštevane, da se nji- hovega mnenja ni jemalo resno, da so bili njihovi interesi spregle- dani. V odnosih med njimi in starši so pogosti ponavljajoči se proce- si nerazumevanja, žnesh'anja' in nestrinjanja privedli do umika, re- signacije, zamer in prizadetosti, obrambnih pozicij. Vse to otežuje vzpostavitev komunikacije med njimi in socialni pedagog mora biti opremljen z znanjem in spretnostjo poravnavanja sporov ter vzpo- stavljanja ravnotežja v odnosih med udeleženci. V praksi se večkrat zgodi, da staršem v teh in podobnih problemskih položajih občutek krivde preprečuje, da bi se avtonomno in sodelovalno vključili v pro- ces. To potrjuje potrebo tako po občutljivosti kot strokovnosti tiste- ga, ki proces dogovarjanja in razreševanja problemov usmerja in vodi. Izvedba konkretne timske konference v praksi nam lahko služi kot nekakšen Zkmusov papir za presojo sodelovanja posameznih čla- nov v zgoraj opisanem procesu. Začne se z izbiro prostorov, ki so lahko prijetno opremljeni, izžarevajo spodbudno vzdušje, ali pa so polni aktov in kažejo na birokratsko nastrojenost in hierarhično de- C h r is I ia n e Kluge: Načrtovanje individualne pomoči lovanje ustanove. Pomembno je, kdo je vključen v proces odločanja in na kakšen način. Pomembne so tudi podrobnosti. Kot na primer, ali so bili starši vprašani za privoljenje, da na srečanju sodelujejo tudi predstavniki šole, ki jo njihov otrok/mladostnik obiskuje in po- dobno......In značilnosti, ki jih ne moremo označiti kot podrobnosti. Na primer to, ali se strokovnjaki zatekajo k uporabi strokovnih izra- zov, ki v uporabnikih vzbujajo občutja odtujenosti in izgube avtono- mnosti, ali pa je njihov jezik razumljiv? Prisluhnejo pripovedi upo- rabnikov o njihovem videnju lastnega položaja, imajo otroci/mla- dostniki prostor in besedo za udeležbo in dejavno poseganje v obli- kovanje lastne prihodnosti? 4. Zaključek Nedvomno ima opisani, zakonsko utemeljeni postopek odločanja in oblikovanja programa individualne vzgojne pomoči prednosti pred doslej uveljavljeno prakso. Hkrati pa je res tudi, da postopek, kakor je v samem zakonu posebej opozorjeno, postavlja pred udeležence velike zahteve. Lahko bi rekli, da na nek način izhaja iz pozicije židealnosti', ki je v praksi redka in predvsem zahteva spremembe v razmišljanju in vedenju strokovnjakov. Ob tem Schwabe (1996,167) opozarja, da vodenje individualnega načrtovanja zahteva uporabo jezika, ki je usmerjen v rezultat in ustreza žgovoru' nemškega srednjega razreda. Večina družin in mla- dostnikov, ki jim je vzgojna pomoč namenjena in potrebna, izhaja iz nižjih slojev z drugačno govorno naravnanostjo. Simboli in rituah imajo praviloma za te družine mnogo večji pomen kakor besede. Za mnoge mladostnike velja, da je ravnanje, vedenje v ospredju, saj so v ubesedovanju šibkejši. Schwabe iz tega izpelje tezo, da je treba v pogovoru, v katerem se načrtujejo potek in oblika ter vsebine pomo- či, ostajati predvsem na ravni oblikovanja hipotez. Te pa naj bi upo- števale pravkar navedene značilnosti. Zgolj besedno oblikovanje in podpiranje zaželene usmerjenosti in vedenja pri otrocih/mladostni- kih kot tudi njihovih starših praviloma ne zadošča. V procesu obli- kovanja in izvajanja pomoči moramo razviti vrsto drugih oblik, ki bodo omogočile spreminjanje vedenja. Zato Schwabe v nadaljeva- nju pravi, da naj razumemo oblikovanje načrta pomoči kot žpogajanje o odločitvah in strategijah ravnanja, kar lahko vpliva na cilje in rezultate izbrane vzgojne pomoči. 4ß Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 3, Si. 1, str. 35-46 5. Viri Gildemeister, R. (1992). Neuere Aspekte der Professionalisierungs- debatte. Neue Praxis 5. 207-219. Schrapper, C. (1993). Gruendsaetze und Arbeitsformen der Hilfe- plannung nach Artikel 36/37 RJHG. AFET Rundbrief 1. 4-9. Schwabe, M (1996). Das Hilfeplanverfahren nach 3.36. KJGH als žbescheidene Uebung zwischen ideologischer Ueberfrachtung und strukturellen Widerspruechen. Internationale Gesehschaft fuer Erzi- eherische Hilfen 2. 194-175. Prevedla Alenka Kobolt. Strokovni članek, prejet novembra 1998.