52
»Oh,« je dejal Ivan, »kako si se lahko pogovoril z njim. Vse je razumel! Četudi je bil učen in zdravnik, se nas ni nič sramoval. In če pomislim? Ružica, Ružica! Če pomislim!«
Nato smo spet dolgo molčali.
Molk je prekinil Celestin, lepi mornar z Molata. Solzne oči je imel in pritisnil na zvonec.
»Naj pride sestra!«
MIRAN JARC
ALI VEŠ, DA JE KRUH..
Ali veš, da je kruh, ki ga jemlješ v roke, te neme zemlje skrivni duh?
Iz zlih rok brezup vsejan v zemljo nam trudno telo razkraja kot strup.
Zdaj orje Kajn ... Bo do konca vekov ves svet njegov? O, groza teh sanj!
Božji lomilec kruha, pridi, pridi v nas v ta nemilostni čas upora in napuha.
Vlij v nas blagoslov in v vse še nerojeno, da bo po Tebi zbujena še mrzla, mrtva snov.
53
Daj v nas dobroto pšenice, v ljubezen nam bodi kri, da bodo naše dlani bližnjemu tolažnice.
Ostani pri nas, ostani, mrak nas preti zadušiti. Daj nam sebe piti, z duhom nas nahrani.
MIRAN JARC
KADAR NAS KDO ZAPUŠČA ...
JVadar nas kdo zapušča za vekomaj, nas njegovih oči sijaj zbudi iz dnevnega hrušča
v bolečino čudnega spoznanja: tujec si [saj se nikoli poznali nismo] in bližnji si [iz svetega pisma] . .. nemirno v svetlobi kesanja:
toliko smo govorili, tolikrat smo se gledali, pa si nismo src izpovedali, slepi smo se tajili.
Zdaj si ptič iznad našega obzorja,
zate smo ribe v mračju voda,
ta praznota je mrzla tema,
med nami in teboj je gluhota prostorja.
Od čudne žalosti je duh naš čist.
Ali je to milost, da smo razprostrti
kot beli prti?
O, da nam odtisne obraz svoj Jezus Krist!