SIMPOZIJ O JOSIPU MURNU
Navdušenje nad simpoziji na Slovenskem ne ponehuje, ravno nasprotno: zdi se, da je teh prireditev vedno več - tudi takšnih, ki si izbirajo za svoj predmet lepo slovstvo. Seveda niso vsi enako spektakularni
-	spomniti se je treba samo na Cankarjevega in Zupančičevega ter na
dejstvo, da ga Kette sploh ni bil deležen. Simpozij, ki ga je priredila 5. oktobra 1979 Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je ostal brez marsičesa, kar je dajalo poseben ton omenjenima predhodnikoma. Zato je bila prireditev bolj komorna; nanjo je povabil pripravljalni odbor precej mlajših literarnih raziskovalcev, kar je ustvarilo pluralistično svežino, kije doslej nismo bili vajeni v tolikšni meri, kadar se je besedovalo o pomembnih Slovencih.
Med prispevki, ki so osvetljevali položaj Murnovega pesništva glede na pretekle, sočasne in poznejše literarne tokove, je treba najprej omeniti referat Janka Kosa Murn in modernizem 20. stoletja, v katerem je avtor pretresel predvsem teze o Murnu kot začetniku slovenskega avantgardizma in ugotovil, da se dogaja v njegovi mitično-magični liriki »prva anticipacija modernistične poezije na Slovenskem, resda še v tesnem sožitju s tradicijo, ki sega nazaj v romantiko in postromantiko 19. stoletja«. Sarajevski slovenist Juraj Martinovič pa je v referatu Murn izmedju Jenka i ekspresionizma določil stičišča z Jenkovo, Gregorčičevo in poznejšo ekspresionistično liriko. Verzološka vprašanja je razčlenjeval Franc Zadravec v referatu Verzni ustroj Murnove lirike. Zanimal ga je kitični, ritmični vidik in razmerje med verzom in stavkom, pri čemer je opazil »izrazita znamenja modernega artizma v Murnovi liriki«. Tone Pretnar pa je opisal v referatu Metrične osnove Murnovega verza pojavljanje slovenskih tradicionalnih verznih vzorcev v Murnovi poeziji in spremembe, ki dokazujejo približevanje prostemu verzu. Precej nastopajočih se je ukvarjalo z interpretiranjem različnih motivov. France Bernik je odkrival »kontinuirano navzočnost pojava odtujenosti, kar dokazuje, da gre za eno osrednjih tem pesnikove umetnosti« (Problem odtujenosti v Murnovi poeziji). Jože Pogačnik je analiziral v istoimenskem referatu temo smrti. Tarasa Kermaunerja je pritegnila v referatu Ženitovanjska pesem »kmeč-
ka poezija«, ki jo je razložil v psihoanalitičnem smislu in glede na obnavljanje »mitskega« sveta. Drago Šega je opredelil v referatu Murnovi pogledi na literaturo in literarno ustvarjanje pesnikovo pojmovanje književnosti z razčlenitvijo pesmi »Knjigotržec in poet«, pri čemer je poudaril odmik od romantike in napoved uveljavljanja novih literarnih tokov. Tudi referat Dimitrija Rupla Murn ali poezija brez bodočnosti je razlagal »kmečke pesmi«, toda sociološko, tako da je dokazoval pesnikovo spoznanje o brezupnosti kmetstva, s čimer se je znašel »na robu slovenske literarne tradicije«.
Nekateri raziskovalci pa so se lotili raziskovanja recepcije Murnove lirike. Tako je Darko Dolinar osvetlil v referatu Prijateljeva recepcija Murna značilnosti eseja, ki gaje objavil ta literarni zgodovinar v pesnikovih Pesmih in romancah, in vzroke, zakaj je trajala veljavnost tega spisa za naslednje generacije pol stoletja. Recepcijsko je bil usmerjen tudi precejšen del referata Nika Grafenauerja Josip Murn -pesnik prehoda, posebno tedaj, ko je bilo govora o Prijateljevem in Pirjevčevem pojmovanju Murna. Sicer pa je analiziral pesem »Nebo, nebo« in ugotavljal neideološkost tega besedila. Doslej splošno prevladujočo predstavo o pesniku - neprevajalcu je spremenila Majda Stanovnik v referatu Murn in prevajanje literature; razkrila je manj znane prepesnjeval-ne poskuse, ki so obsegali kljub kratkotrajni življenjski poti več stopenj, od katerih je bila zadnja estetsko in doživljajsko najbolj razvita.
Simpozij o Josipu Murnu seveda ni mogel odgovoriti na vsa vprašanja, ki nam jih postavlja njegovo pesništvo; je pa nedvomno potrdil resnico, da je njegovo delo - čeprav ne dopušča takšne ali drugačne pragmatizacije, kot jo delo njegovih dveh vrstnikov - živo.
M. Dolgan