Zgodovinske črtice o znanstvu in umetnostih.
Poslednji govor gosp. dr. Lavriča v citavnici tominski.
Gospoda! Znanstva in umetnosti so krasne sestrice, ki človeka kot brata svojega ljubijo in podučevaje ga osrečujejo.
Prvo in najimenitnejše, sicer še pagansko ljudstvo stare dobe, Grki, postavili so jima za prednice prijazne boginje muze, ki so z bogom Apolonom skrbele, da so se razvile in razširjale po svetu. In tako hvaležne in blagodarne bile so ljudstvom, ki so se jim posvetile, da so jih razsvetile in obogatile, požlahnile in na večno oslavile. Zgodovina nam to na vsaki strani kaže, in tako dokazuje važnost predmeta.
Gospoda! Večidel sile, potrebe in druge zunanje okolinosti so vzrok, da človek pregleduje svet, da premišljuje in si pomaga. Tako veliko zve in skuša, in od roda do roda napreduje. Vsemu temu, kar človeštvo zna in ve, pravimo znanje, veda, znanstvo v ši-rokejšem pomenu, to je pa obširno in raznovrstno. Kar je pa človeštvo raznega in visokega po skušnjah izvedilo iniznajdlo, to so zbirale in zlagale bistre glave, potem so po logičnih vodilih ločile in v red devale p o-sebne vrste tega znanja, in so sklepale od znanpga na neznano. Tako sistematično zloženemu in pretresa-nemu posebnemu vedenju pravi se znanstvo v ožjem pomenu, in gotovo razne morajo biti te znanstva.
Najlepši in najbolj razumljivi izgled nam je zgodovina. Vse važne dogodbe na svetu, to je tiste, ki so delale na narode in države, v redu popisane s svojimi vzroki in nasledki, so znanstvo zgodovinsko.
V red zloženo in logično razlagano znanje prava in postav imenuje se pravo slo vje, — znanje narave (natore) naravoslovje ali natoroznanstvo itd.
Znanstvo vseh znanstev je modroslovje, ki uči prav misliti in vse zemeljske in nadzemeljske reči priznavati in pretresovati.
Polje človeškega vedenja je tedaj neizmerno, in človeški duh je izvirek nenehljivega preiskovanja in napredovanja ; zato se znanstva od stoletja do stoletja množijo. Njih moč na človeka je pa, da mu bistrijo um, krepčajo vse duševne moči, da mu zmiraj bolj razodevajo skrivnosti narave, in ga peljajo v neskončne daljave neba, da ga razsvetljujejo in povzdigujejo. Za-toraj velja v vseh časih in po vseh krajih človek obširnega vedenja več od drugega, nič ali malo učenega; vidimo tudi, da obdaja nenehljiva slava može izvrstne učenosti, ter jih štejemo med največe dobrotnike človeštva. Kdo pa našteje vse take može od Mojzesa do Humbolta, ki so se odlikovali v raznih znanstvih , in kteri zaslužili so si neumrlo slavo. Trikrat srečne tiste ljudstva, ktere morejo ponašati se s takimi talenti! Ti razširjajo znanstva med rojake, rod za rodom razsvetljujejo in prenarejajo in ves narod od stopnje do stopnje povzdigovaje oslavljajo na veke. Židi, Grki, Rimljani, zdaj Italijani, Francozi, Angleži in Nemci, bili so in so še nosivci omike, s pomočjo svojih učenih mož, ki delajo, da ti narodi vsemu svetu neprestano svetlijo in človeštvo žlahnijo.
Znanstva, posebno praktične znanstva, tudi bogatijo narod. Matematika, mehanika, fizika, kemija itd., znanstva sploh, nam kažejo tisoč potov, po kterih nahajamo nove izvirke blagostanja, po kterih prihajamo do tisoč novih znajdeb, ki nas bogatijo. Angležija nam je oči-viden dokaz.
Znanstva vekšajo narodu tudi vojaško moč, ker podpirajo pogum in hrabrost z novimi znajdbami in učijo toliko znanost v boji potrebnih. Zato zmogel je Pirh, kralj grško-omikanih Macedonov , še sirove Rimljane , zato so nadvladah Evropejci nevedne in revne Indijane in Azijate, in zato zmagujejo dandanašnji Francozi in Angleži vse sovražnike svoje. Znanstva so toraj velika moč.
Da pa še bolj vidljivo dokažem moč in upljiv znanstev na narode, razgrniti vam hočem okolinosti in razmere dveh dob.
Zgodovinarji nam pripovedujejo , da je občno preseljevanje surovih narodov iz severnih krajev na južne, leta 400 po Kristusu, največ krivo bilo, da je razpadlo in se pogubilo evropejsko staro slovstvo. Barbarske trume Gotov, Vandalov, Longobardov, Frankov, Hunov in drugih ljudstev pridivjajo od daleč v rimsko grško carstvo , posipajo mesta, podirajo najlepše poslopja in svetišča božje, požigajo in razbijajo necenljive dela umet-
361
362
nost in znanstev. Strah in groza presune Grke in Rimljane , in povsod so le razvaline in podrtije, povsod le uboštvo, sila. Gosta tmina pokriva zdaj Evropo stotero let. Le malo po malo mehča kristjanstvo te surove in silovite ljudstva.
Karol veliki začenja v 9. stoletji učilnice sem ter tje napravljati, in po samostanih zbirajo ostanke starih klasikov, marljivo jih prepisujejo in se učijo. Tistim šolam, ki se skazujejo, pravijo ,,visoke šole", po kterih pa se le posamne znanstva učijo , na pr.: bogoslovje, pravoslovje, zdravilstvo. Takošnih je bilo v 11. in 12. stoletji že v Bolonji, Parizu, Salamanki, Oksfortu in drugih mestih na Francozkem in Talijanskem. Vse znanstva učiti so začeli najprvo 1. 1222 v Padovi, — to je bilo prvo pravo vseučilišče. Takošno so osnovali 1. 1338 v Pragi, 1365 v Beču, in potem več takošnih na Nemškem. Leta 1400 v Varšavi in 1632 v Dorpatu na Ru-sovskem. Nova pa vse drugača pot se zdaj odpira omiki. V Carigradu pa veni grščina, in v Aleksandrii je v bukvarnici (biblioteki) naložena stara učenost.
Pa Čudopolna premenljiva osoda tudi tega ni trpela. Drugi barbari, ljuti Turki, bližajo se Evropi, in križarske vojske začenjajo se zavoljo njih konec 11. stoletja. Čeravno niso dosegli svojega namena, vendar so bile koristne tudi v tem, ker so se tako Evropejci bolj seznanili z Grki in njihovim slovstvom. Naposled pa vzamejo Turki Aleksandri]'o , požgejo biblioteko , vzamejo leta 1453 Carigrad, požgejo in porušijo vse po grškem carstvu. Stara omika pogine. Pa pogin stare močno pospešuje novo. Iz Carigrada in grškega carstva sploh pobegne dosti učenih mož, ki nahajajo večidel v Italii novo domovino. Ti učijo in razlagajo grške znanstva učencem , ki prihajajo iz vseh dežel, duhove budijo , grške in latinske bukve se prestavljajo, in zopet so Grki učitelji ljudstev.
Malo po malo razcvetuje se od veka do veka zmirom bolj nova, kristjanska izobraženost. Popolnoma svobodno osnovane učilišča bile so središče novemu življenju, kar so bili nekdaj cveteči gaji na klasičnih bregovih Cefisa in Ilisa pri Atenah, in danes dosegle so znanstva, posebno nove znanstva, takošno visokost, kakoršne  poprej   nikdar in nikjer ne.
Premirjaje ti dve dobi, kaže se nam neizmeren razloček. V začetku srednje dobe po Evropi povsod razvaline in surovstvo , povsod boštvo in sila; — zdaj pa je svet ves nov, kake znajdbe! kako bogastvo! kaka moč, kaka svitloba!
Res je to raj, da znanstva krepčajo in bogatijo, da žlahnijo in slavijo narode.
Skoraj ravno tako delajo tiste umetnosti, ki jih navadno imenujemo „lepe, svobodne umetnosti". One so človeku prijazne tovaršice in njega in cele narode žlahnijo in slavijo.
Gospoda! Prvi in najvisokejši umetnik je neskončni Stvarnik sam, ki je našo zemljo in ves svet veli-Čansko in krasno vstvaril. Zato imenovali so Grki svet „kosmos" — to je: lepota.
Tudi človeka je Stvarnik lepega stvaril, in dal mu je lastnost, da znd ne samo spoznavati in vživati lepoto narave ; temuč da zna tudi sam napravljati lepe in krasne dela, kterim pravimo ,,umetne" dela.
Umetnikov naloga je toraj , človeku prirojeni čut, prirojeni zapopadek lepote upodabljati s pomočjo kake tvarine, kakega materijala, na pr. lesa, kamenja, kovin, barv, glasov ali besed ; in zatoraj razločujemo mnogotere umetnosti: zidavno umetnost, kiparstvo, malarijo, pesništvo, glasbo, umetnost, zgovornost itd.
Izvirek umetnost je človeška umišljivna moč (fantazija) in pa žlahtno srce; izvirek znanstev pa mišljivna moč: um.    Ker  je  umišljivnost   občna   lastnost   člove-
škega duha, nahajamo saj začetke teh umetnost pri vseh narodih. In zares, zgodovina nam pravi, da so ljudstva vseh časov bogovom napravljale svetišča, kipe, podobe; svojim junakom spominke, da so jih tudi opevali in s pesmami oslavljali.
Pa le malo narodov je doseglo visoko stopnjo, kar umetnosti zvunej pesništva zadeva. V stari dobi so slavni Grki v umetnostih vseh prekosili vse druge narode, in še zdaj jih nismo dosegli. Rimljani so bili le učenci in posnemavci Grkov. V srednji dobi so se skazali izmed vseh ljudstev Italijani prvaki v vseh umetnostih: osnovali so primerne učilnice, akademije v Benetkah, Flo-renci, Milanu, Rimu itd. Pesnike izvrstne so imeli in že samo po sebi lepo Italijo so muze še bolj okinčale. Tudi Nemci, Francozi in Nizkozemljani so že takrat sloveli. Dandanašnji pa slovijo vse omikane evropejske ljudstva v tem oziru, posebno v pesništvu, in glasba je na tako visoki stopnji, kakor ni bila poprej nikdar ne.
Ker pa izvirajo umetnosti iz srca in umišljivne moči, gotovo je, da mora njihov upljiv najmočnejši zopet na fantazijo in srce biti. Da je to tako , prepričujemo se občudovaje umetne dela.
Ce stopimo v kako veličansko cerkev v Benetkah, v Beču, Milanu, Rimu itd., vsi osupnjeni občudujemo moč človeškega duha, ki zna kaj tacega izmisliti; širi se nam srce in duh naš se povzdiga. Ce stopimo v kako palačo , v muzej ali razstave umetnih del; če slišimo ginljivo glasbo, ali če beremo krasne pesmi, srca nam se mečijo, vsi nježni, žlahni Čuti se budijo in milina, podobam in kipam vtisnjena, napravlja človeka še bolj občutljivega za lepoto, in unema umišljivno moč. Zlahno srce umetnikov žlahni toraj rojake. Vredno, da ga zavidamo, je ljudstvo, ki ima dosti umetnikov, ker ti žlahnijo ves narod rod za rodom. Pa tudi ptujci, ki prihajajo gledat in poslušat, ali ki berejo izvrstne pesniške dela, podučujejo in žlahtnijo se, in razširjajo slavo tega naroda po vsem svetu. Potem takem je razvidno, daje upljiv tudi^umetnost narodom blagodaren in slaven.
Gospoda! Ce oziramo se na Slovane, zapazimo, da pri njih, posebno pri nas Jugoslovanih f lepe umetnosti — zvun poezije — niso še doma. *) Severni Slovani kupujejo sicer po drugih deželah umetne dela, imajo tudi lepe poslopja, cerkve v Pragi, v Petro-gradu itd. domačih imenitnih umetnikov pa žalibog nimajo. Prevdarjaje pa, da cvetijo lepe umetnosti le pri nekterih ljudstvih, in le v poznih časih, kadar je narod že omikan, ne de toliko, če Slovani v tem ne slovijo. Žalostno, prežalostno pa je, da niso znanstva pri nas na stopnji, na kteri so pri drugih ljudstvih. Ne smemo sicer reči, ^da med severnimi Slovani znanstev ni. Rusi, Poljci in Cehi imajo stare in novejše vseučilišča, in prvo severno bilo je osnovano v Pragi že leta 1348.
Kjer so visoke šole zlasti svobodno osnovane vseučilišča, znanstva morajo napredovati. Jugoslovani pa vseučilišč in mi Slovenci še narodnih gimnazij nimamo; razvidno je toraj, da so ti narodi zaostati morali, ali ne po krivici svoji.
Jugoslovani priznavajo grenko to resnico, in prizadevajo si, napraviti akademijo in narodno vseučilišče v Zagrebu. Ali le počasi bližamo se temu svetišču znanstev, posebno zato, ker imamo premalo mecenatov, premalo preslavnih Strossmajerjev. Vendar pa ni dvomiti, da dosežemo svoj namen, če le prav marljivo skrbimo, da prešine slovanski duh naše nižje in srednje učilnice, in da oživi v ljudstvu narodna zavest.
*) Rekli bi raji, da jih svet pod slovanskimi imeni ne pozna, namesti da jih nismo imeli ali da jih nimamo. ,,Slovnik umet-nikah jugoslavenskih" Iv. Kukuljevica nam po imenih in delih kaže, da ,,pokrajine jugoslavenske niesu sasvim siromašne umjetnicih prošastoga i sadašnjega vieka".                      Vred.
363
Narodno zavest buditi in krepčati je toraj vsakega Slovenca dolžnost, in posebno narodnih čitavnic visoka naloga. One so središča, v kterih se imajo duševne domoljubne moči navduševati in uriti. One so, rekel bi, narodne straže, in glasniki matere Slave, ki imajo neprenehoma narod dramiti, in pa skrbno paziti, da več ne zaspi.