polno ljubezni Srce, 12 Vzgoja, december 2023, letnik XXV/4, številka 100 Jaz sem v sebi skozi druge. (Emmanuel Lévinas) Vseživljenjsko učenje za biti Sodobni svet, oprt izključno na razum, empirično znanost in tehnologijo, ki so postali tudi glavno osišče formalnega izobraževanja, je ustvaril pohabljeno, duhovno izropano in čustveno oškodovano bitje z velikim mankom tega, kar ključno določa človeka. Kruto je spoznanje o nemoči človekovega razuma, ki v vsej svoji prevzetni moči spodkopava presežno in duhovno človekovo bistvo ter tako izničuje lastno človeško bit. Zato je od vseh učenj najpomembnejše in najzahtevnejše učenje za biti, ki pomeni učenje za življenje. Rojstvo govorice Začne se z rojstvom, ko mati vzame otro- ka v naročje, njegov pravi 'dom' že iz časa pred rojstvom. Bitje materinega srca, barva njenega glasu in njen obraz se polagoma iz istosti pretapljajo v podobo Drugega, ki mu omogoči, da ob njem prepozna samega sebe in svojo vlogo v družini. Govorico telesa kmalu nadomesti jezik, da bi postal edinstveno 'orodje' človekove biti v zunanjem svetu. Preko jezika lahko človek najbolj natančno izrazi svojo notranjost, svoje misli, veselje in bolečino. Ubesedenje občutij, misli ali idej, ki povezujejo pretekla znanja z uvidom prihodnosti ali navdihi iz sveta presežnega, je dano samo človeku. Dano mu je tudi ubesedenje duhovnega in božjega, ki se mu kot bitje končnosti po te- lesni poti ne more približati. Da, v začetku je bila Beseda, kar hkrati pomeni razum in um, utelešeno Modrost, Boga in božji načrt. Logos je hkrati božji izvajalec stvar- jenja sveta in vladanja svetu. Prav to dej- stvo skriva vzrok, da sta beseda in materni jezik vsakemu človeku primordialna in ključ- na ter najpomembnej- še orodje nenehnega učenja za biti. Potopljeni v materni jezik V materni jezik je otrok 'potopljen' z vso svojo telesno in duševno bitjo. V njem se skriva prvobitna in edinstvena telesna vez, enost z materjo (in stvarstvom) izpred rojstva. V njun skupni, telesni jezik so za- Verena Perko, ddr., arheologinja in muzeologinja, je muzejska svetnica in docentka na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, avtorica več uspešnih muzejskih razstav in vrste znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Je ena od pobudnic in ustanoviteljic individualnega doktorskega študija heritologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. pisane prve besede, ki jih otrok zaznava v materinem telesu in so po rojstvu neločlji- vo povezane s hranjenjem, telesno nežno- stjo, ki jo mati izkazuje otroku, in njenim obličjem. Šele kasneje je zares deležen tudi polnosti in trdnosti očetove besede, ki v očetovski ljubezni skriva tudi spodbudo za odkrivanje sveta in obrise meja, ki jih ne bo dovoljeno prestopiti. Toda prva podoba sveta je ubesedena v (telesnem in čutnem) maternem jeziku. V njem so zaklenjene temeljne vrednote, izkušene v življenju vsakega posameznika in izražene skozi preteklost v zapletenih medčloveških od- nosih. Večidel niso zapisane v zavest. Prenašajo se preko besedovanja in zgodb, črpajoč iz bogatega narodovega izročila, s posredovanjem družine in domačega okolja. To je temeljno kulturno znanje, ki omogoča preživetje posameznika in ob- stoj skupnosti in ki postane podstat vse- ga, kar je kasneje bolj ali manj sezidano s šolskim programom in izobraževanjem. Je nekakšna prizma, izoblikovana v genih in memih, kot imenujemo podedovane sklo- pe spomina. Skozi to prizmo kulturnega zrenja posameznik dojema svet in ga vre- dnoti. Služi mu kot neizogiben kompas, ki nas vodi skozi tuje kulturne prostore in nam omogoča, da se od njih učimo in jih ob negovanju svoje dediščine spoštujemo ter ob trku z njimi preživimo. Primarna in pridobljena znanja Dojemanje človekovega sveta je celostno. Od najzgodnejše otroške dobe se beleži na telesni in podzavestni ravni, a tega se naj- večkrat ne zavedamo, četudi je odločilno za oblikovanje naše biti. V skladu s tem lahko ločimo znanja na intuitivna, spreje- ta preko družine in podedovanega mater- Foto: Matej Hozjan polno ljubezni Srce, Vzgoja, december 2023, letnik XXV/4, številka 100 13 nega jezika, ter priučena znanja. Intuitivna so temeljna življenjska znanja in vedenja, vsrkana z izročilom, sprejeta preko oseb- nega in družbenega telesa ter na intelek- tualni ravni s kulturo in v soodvisnosti z naravnim okoljem. Ta znanja in vedenja so v današnjem svetu močno podcenjena in domala prezrta. Močno pa so precenje- na znanja, ki se oblikujejo preko procesov izobraževanja in temeljijo, vsaj na Zaho- du, prvenstveno na empiričnih znanostih in razumskem, logičnem dojemanju sveta (Patočka, 2021) in ki so omogočila neslu- ten tehnološki razvoj ter prevlado človeka nad naravo. Takšno vrednotenje znanj vnaša v družbo, ki se je tisočletja obliko- vala na neločljivi celoti vedenj, zmotni ob- čutek o večvrednosti šolskega znanja, ki je sicer velika dobrobit človeštva. Omenjeno neravnovesje daje med drugim prednost tujim jezikom, posebej angleškemu, in kleca pred nepotrebnimi kulturnimi vplivi in nevarnimi praznimi sodobnimi ideolo- gijami. In kar je najhuje, močno podce- njuje vlogo lastne kulturne dediščine, ki je primordialno in najelementarnejše okolje učenja za biti. Čemu se nam to dogaja? Krščanski kulturni humus Za slovensko kulturo lahko trdimo, da je zrasla na krščanskih tleh. Na slovenski obali je bil doma Elij, mučenec prvega stoletja, ko se je krščanstvo v naše kra- je razširilo v času rimskega imperija. V antični Petovioni je deloval sv. Viktorin, prvi latinsko pišoči razlagalec Sv. pisma, v Ljubljani je v četrtem stoletju deloval škof sv. Maksim. Iz naših krajev izhaja sv. Hieronim, prevajalec Sv. pisma v la- tinščino. Tudi slovenska pisana beseda in nastajanje slovenskega jezika je tesno po- vezano s krščanstvom. Prizadevanja sv. Cirila in Metoda za zapis in uveljavitev starocerkvenoslovanščine kot obrednega jezika Katoliške cerkve poleg hebrejščine, grščine in latinščine so odmevala tudi v nastanku kasnejših slovenskih Brižinskih spomenikov. Vera je bila ključnega pome- na za nastanek prve knjige v slovenskem jeziku, odločilno je vplivala na arhitekturo in likovno umetnost, glasbo in šolstvo. Sa- mostani z bogatimi knjižnicami, lekarna- mi in zdravilskimi znanji so bili središča tedanje omike. Frančiškani so izobraževa- li preprosto ljudstvo, jezuiti so zaslužni za razvoj višjega šolstva in univerze in še bi lahko naštevali. Omenimo le še značilno slovensko pokrajino s cerkvijo in zvoniki ter znamenji ob poti. Ljudsko izročilo Po sodobnih standardih opredeljujemo kulturno dediščino kot vrednote, ki jih ljudje prepoznajo kot tiste, ki jih je treba ohraniti za prihodnje rodove. Če se vpra- šamo, kaj so slovenske tradicionalne vre- dnote, nam odgovor nedvoumno pokaže na nespregledljiv delež, povezan s krščan- sko vero, zemljo in življenjem za drugega in skupnost. Slovensko izročilo, podob- no kot tudi vsa ostala izročila človeštva, vključuje in obsega ključna življenjska področja in vse, kar je temeljnega pomena za učenje za biti. Vzemimo samo ljudsko ustno izročilo, bajke in pripovedke, kjer je v očarljivih, izmišljenih zgodbah živo predočeno, kako usodna so pravila življe- nja za posameznika in za obstoj skupnosti. V ustnem izročilu so na neopazen in ne- vsiljiv, pa vendar globoko psihološko ute- meljen način zaobjete temeljne moralne in etične norme, ki jih človek potrebuje. Čemu etika, filozofija, teologija? Etika je filozofski nauk o nravnosti, o dobrem in zlu, ki naj vodi delovanje člo- veka za dobro skupnosti. Po sociologu Zygmuntu Baumanu je etika skupek mo- ralnih načel, etična pravila pa so »to, kar lahko vodi naše medsebojne odnose, po- maga oblikovati odnos nas do drugih in drugih do nas, da se počutimo varni v pri- sotnosti drugih in si med seboj pomaga- mo, da sodelujemo in v prisotnosti drugih uživamo, neobremenjeni s strahom in su- mničenjem«. Avtor dodaja, da kot etična orodja služi kod moralnega védenja, sku- pek pravil in praktičnih ocen, ki jih dogo- vorno upoštevamo (Baumann, 2016: 19). Z vsem spoštovanjem do sodobne zna- nosti, ki nam je omogočila tisoč in eno življenjsko dobrobit (in z vsako novotari- jo nakopičila več problemov), pa je treba priznati, da znanost v prvi vrsti pojasnju- je, kako nekaj deluje, in pojave opisuje na podlagi empiričnih značilnosti. Na vprašanja kajstva, o bistvu in pravzroku nastanka stvari, pa ostaja nema. Ta vpra- šanja so prepuščena filozofiji in teologiji. V preprostem, vsakdanjem življenju ljudi je nekoč na vprašanja kajstva odgovarjala vera. Ponujalo jih je tudi ljudsko izročilo, četudi na posreden, pa vendar preprost in učinkovit način, s pripovedovanjem zgodb in ljudskimi običaji. Učenje za biti je teklo, če smemo trditi malce poeno- stavljeno in zgolj za našo rabo, samo od sebe. V naročju matere, v zavetju družine in preko izvornega družbenega okolja s trdno začrtanimi mejami in živim, staro- davnim izročilom. Na tem je temeljila tudi vsa kasnejša izobrazba. Kritično razpotje Če pomislimo na odnos sodobne druž- be do tradicije in družine kot temeljne zgradbe človekovega dojemanja sveta in oblikovanja presodnega osebnega odnosa do Drugega, spoznamo, da sta nas slepa zaverovanost v empirično in priseganje na goli razum ter logiko pripeljala do kritič- nega razpotja. Priča smo razvrednotenju temeljnih moralnih in etičnih postulatov, razbitju družbenih norm sobivanja in uni- čenju naravnega okolja. Tisto, kar lahko sledi, je razčlovečenje in razosebljenje. In v resnici smo danes priča temu. Čas je, da se vprašamo, kaj pomenijo materni jezik, družina, izročilo in kultura, ki jih dana- šnja postmoderna družba, milo rečeno, zametuje. Odpoved temeljnim vrednotam za človeka ni le tragična, ampak tudi pro- tinaravna in uničujoča. Sodoben zahodni človek je opeharjen za učenje v stiku z živo naravo. Lahko bi celo rekli, da je prikraj- šan za naravno učenje skozi življenjske priložnosti, kar je bilo stotisoče let osre- dnji vir znanja in izvirna šola sobivanja. Po mnenju nemškega filozofa Georga- Hansa Gadamerja, najpomembnejšega misleca 20. stoletja, je človek edino bitje, ki s spominjanjem in drugimi kognitivnimi funkcijami časovno in prostorsko presega svoje bivanje. Človek je edino bitje, ki črpa čustva, energijo in navdih iz preteklega in podobo preteklosti ohranja v spominu, ki ga prenaša v ustnem sporočilu in shranju- je v mnogih oblikah sodobnega beleženja. Dejstvo, da človek na specifičen način 'biva' v preteklih, udejanjenih (in neude- polno ljubezni Srce, 14 Vzgoja, december 2023, letnik XXV/4, številka 100 janjenih) dogodkih ter emocionalno in intelektualno črpa že tudi iz prihodnjih, še neudejanjenih in zato potencialnih dejih, pa tudi utemeljuje presežnost člo- vekove biti (Gadamer, 2007: 91). Sodobni svet, oprt izključno na razum, empirično znanost in tehnologijo, ki sta postali tudi glavno osišče formalnega izobraževanja, je posledično ustvaril pohabljeno, duhovno izropano in čustveno oškodovano bitje z velikim mankom tega, kar ključno določa človeka. Kruto je spoznanje o nemoči člo- vekovega razuma, ki v vsej svoji prevzetni moči spodkopava presežnostno in du- hovno človekovo bistvo ter tako izničuje lastno človeško bit. Grozljivo je spoznanje o destruktivni moči postmodernega človeka, ki je z družbenim konsenzom razrešen tehtnega moralne- ga in etičnega razmisleka, a hkrati morda tudi osvobajajoče in zdravilno. Na kocko je postavljen človekov obstoj in najverjetneje zares stojimo na najbolj kritični točki člo- veštva. Prav brezizhodnost omogoča, da smo se ponovno zazrli v človekovo prese- žnostno naravo in duhovno bistvo. Kaže na pomen duhovnega za obstoj civilizacije in s tem tudi človeka samega. Kot stranski produkt tonjenja sodobne družbe v brez- smiselnost golega razuma, vsemogočnega, arogantnega in brezobzirnega ratia, smo ob nemoči človeka priča tudi klicu h koreni- nam človeštva in žlahtnemu humanizmu. Natančnost in usklajenost temeljnih zakonitosti Kristjani zremo svet v luči stvarstva in od- rešenja. Lahko pa tudi rečemo, da je danes empirična znanost edinstveno prispevala k stanju, ko z oprijemljivimi znanstveni- mi dokazi ne moremo več ovreči obstoja Stvarnika. Če je še v času Einsteina veljalo, da je vesolje večno in trajno, sodobna teo- rija govori o rasti, o začetku in koncu ve- solja. Natančnost in usklajenost temeljnih zakonitosti je tako osupljiva, navaja fran- coski raziskovalec Olivier Bonnassies, da izključuje naključnost in nam torej ostane le še sklep o (pra)vzroku nastanka vsega. Da materija ne more nastati iz nič, so ve- deli že antični filozofi, da ima vesolje ab- soluten začetek (in konec), pa je ugotovila moderna astrofizika. Ker pa iz tega sledi, da nič ne nastane iz nič, se pred nami razgalja veličasten princip načrtovanega Začetka. Ali z drugo, mnogo ustreznej- šo besedo: znanstvena teorija ne kaže na nič drugega kot na obstoj inteligentnega duha, Stvarnika. Presunljivo spoznanje odpira novo upa- nje. Kaotično stanje postmoderne družbe, ki gradi na napačnih, izključno materia- lističnih temeljih in zanemarja človekovo presežno bit, relativizira vrednote in za- vrača etično-moralna načela, opogumlja- joče kliče k obratu. K zasuku iz zunanjega, močno omejujočega, tehnološko-empi- ričnega sveta k presežnim prostranstvom duha. Notranja 'revolucija' ne prinaša nič drugega kot temeljno razodetje, ki napaja krščanstvo že dva tisoč let. Učiti se biti Učiti se biti pomeni oblikovati svojo po- dobo ob Drugem. Pomeni dojemati svet skozi družinsko in družbeno okolje kul- turnega izročila. Naša kultura neizpod- bitno temelji na antičnih in judovsko-kr- ščanskih vrednotah. V središče postavlja človeka, bitje razuma in presežnega, ki se veseli vsake priložnosti za učenje. Človek je po svoji naravi raziskovalec, ustvarjalec in 'izvajalec' božjega načrta. Iz ljubezni mu je bila dana svoboda izbire med dobrim in zlom. Neodgovorna izbira prinaša trajne posledice in vodi v izgubo svobode. Nemški filozof Edmund Husserl je pomen odnosa slikovito razložil kot »pogled na Drugega, s katerim Körper (tj. telo brez duha, podobno živalskemu) postane Leib, živo telo, duhovno telo« (Husserl, v Bau- man, 2016). Husserl tudi pojasnjuje, da šele odnos »daje možnost streznjenja, s katerim se v srečanju z drugim osvobodim sebe« (Husserl, v Klun, 2014). Francoski judovski filozof Emmanuel Lévinas pravi: »… jaz sem v sebi skozi druge« (Lévinas, 1998). Hans-Georg Gadamer pravi takole: »Bolj nujna kot kdajkoli postaja naloga, da se v drugem in drugosti naučimo razpo- znavati skupno. V našem tesno skupaj skr- knjenem svetu se srečujejo do kar največje globine različne kulture, religije, nravi in vrednostne ocene« (Gadamer, 2007). Učenje za biti je vseživljenjsko, odnosno učenje, ki nas opolnomoči za odnosna, presežnostna bitja in nam omogoča, da v Drugem uzremo Stvarnika in v polnosti zaživimo kot kristjani. Literatura • Bauman, Zygmunt (2016): Postmoderna etika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. • Bonnassies, Olivier (2022): Science proves the existence of God. The Postil Magazine, 1. 3. 2022. Pridobljeno 5. 11. 2023 s spletne strani: https://www.thepostil.com/author/ olivier-bonnassies/. • Bonnassies, Olivier (2023): Ali znanost lahko dokaže obstoj Boga? Sol in luč. Pridobljeno 5. 11. 2023 s spletne strani: https://player.fm/series/sol-in-luc/olivier-bonnassies-ali- znanost-lahko-dokaze-obstoj-boga-FYT6zbT3dGJUB5gK. • Gadamer, Hans-Georg (2007): Dediščina Evrope. Zbirka Phainomena 26. Ljubljana: Nova revija. • Klun, Branko (2014): Onkraj biti. Biblični odmevi v postmo- derni misli. Ljubljana: Kud Logos 46. • Lévinas, Emmanuel (1998): Etika in Neskončno. Čas in dru- gi. Ljubljana: Družina. • Patočka, Jan (2021): Krivoverski eseji o filozofiji zgodovine. Ljubljana: KUD Apokalipsa. Foto: Peter Prebil