Božični blagoslov! Ljubezen!
Mir!
Ljubezen v družini,
ljubezen med brati.
Mir srca daje moči za žrtve.
Žrtve za bližnjega, žrtve za naš trpeči narod.
Sklonimo se, bratje, razstreseni po zemeljski obli, v miru in medsebojni ljubezni
sprejmimo božični blagoslov Božjega Deteta.
Svobodna Slovenija
SLAVA V VIŠAVAH BOGU
IN NA ZEMLJI MIR, V LJUDEH BLAGA VOLJA.
SLIŠALI SMO DUHOVNE REČI, KAKO JE BOG PREDRAMIL VAŠA SRCA, DA BI NJEGA ISKALI.
HVALITE GOSPODA VSI NARODI!
VSI BODO V RAZNIH JEZIKIH OZNANJALI VELIKA BOŽJA DELA!
S tem veselim božičnim vzklikom je papež Hadrijan II. leta 869 naslovil poslanico trem slovenskim knezom: Rastislavu, Svetopolku in Koclju. Koclju, temu slovenskemu vladarju jo je prinesel sv. Metod. Z njo je papež Hadrijan II. slovesno potrdil rabo slovenskega jezika v bogoslužju pred več kot tisoč leti! Slava Bogu na višavah!
Naš letni obračun
V gospodarskem svetu je beseda bi-lanca-obračun ne le znana, ampak mar-sikdar po zakonu uzakonjena. Tako ima podjetnik vpogled v gospodarsko stanje svojega obrata, civilna oblast pa nadzorstvo in priliko, da naloži primerne davščine. Tudi negospodarske ustanove delajo svoje bilance. Cerkev s svojimi koncili in sinodami, demokratične države s proračunskimi debatami v parlamentu, razne organizacije na svojih občnih zborih itd. Naša slovenska družina v Argentini, kakor tudi drugod po svetu in zlasti v domovini mora ob koncu leta, ki se nam približuje, tudi misliti na svoj obračun. Mi, ki živimo na tako oddaljenemu koncu sveta, res nimamo pravice, da bi govorili v imenu drugih, poznamo pa sami sebe dovolj. Zato je primemo, da se spet na kratko pomudimo pri letošnji letni bilanci naše slovenske protikomunistične skupnosti.
Osnova vsakega podjetja je glavnica, ki predstavlja podlago in začetek razvoja. Naša osnovna glavnica ni bil denar, saj smo prišli kot berači v tuji svet, pač pa nekaj, kar ves denar prekaša: prinesli smo s seboj svojo vero, svojo ljubezen do naroda, svoje ideje, zaradi katerih smo se borili in za katere smo plačali grozne krvne in moralne žrtve in pa našo željo, da se o-hranimo.
Ko smo prišli sem, je bilo prvi dan jasno, da nam ne bo treba stradati, da bo pa vsakdo moral prijeti resno za delo, če bo hotel uspeti. Prva skrb je bila, kako spraviti družine pod streho, najprej v najeto, čimprej pa pod lastno. To smo dosegli. Stotine lepih slovenskih domov priča tujerodeem, da so jih zgradili delavni, varčni in kulturno visoko stoječi ljudje. Ročnega dela je bilo vedno dovolj za vsakogar, številni naši izobraženci so morali premno-gokrat poseči po njem, ker za njihove poklice izven domovine ni bilo zaposlitve, ne v Argentini ne nikjer po svetu. Velik odstotek naših rojakov se je gospodarsko osamosvojil, včasih tako, da so se iz skromnih početkov razvila mogočna podjetja nam v ponos, drugim v zgled.
Kakor po navdihu se je v nas rodila želja, da bi si čim.prej zgradili svoja prosvetna središčh, kjer se bo.do shajali starejši in zlasti mladi rod, rojen že izven domovine. Ta bo potreboval vedno močnejše opore, da obrani zvestobo idealom svojih očetov in svojemu rodu. Tako je v času, ko so si ljudje gradili streho zase in svoje družine, zraslo v Velikem Buenos Airesu sedem prosvetnih domov, vsi s svojimi šolami in ustanovami, da se članstvu, zlasti pa mladini nudi vsa opora v boju za obstanek.
Bilanca mora pokazati uspehe. Ali smo uspeli ? Gospodarsko smo uspeli. Bilo bi mnogo bolje, če bi ne bili postali „milijonarji“, naslov, ki ga je nam naklonila naša svetovno občudovana kriza, vendar lačen ni nihče, brez dela tudi ne in pod lastno streho smo menda, razen nekaj izjem, kar vsi. In čakamo lepših dni!
Pogled na množice, ki se zbirajo na naših skupnih verskih ali krščansko prosvetnih prireditvah, nam pokaže, da smo še to, kar smp bili. Prav tako smo vedno bolj prepričani, da smo prav ravnali, ko smo se uprli rdečemu zlu. V tolažbo nam je, da tudi mladi rod, ki iz daljave treh desetletij gleda na dogodke tistih dni, razume naše nepremakljivo protikomunistično stališče. Le poglejte naše mladce in mladenke ob strani svojih očetov in dedov, kadar se zbero o-krog spomenika padlim žrtvam komunističnega nasilstva, pa se boste prepričali, da tudi oni vedo, kje je njihovo mesto.
In naši neuspehi? Stari odhajajo e-den za drugim, marsikdo prej, kot hi pričakovali. Vidno manj je živih prič vsega, kar se je v naši domovini takrat dogajalo. Tega si najbolj želi režim doma, ki mu je naše pričevanje v svobodnem svetu tako neprijetno. Dosegli smo, da nam veliki svet verjame in rdeči rablji ne morejo več z molkom preko nas. HočemOj da bi bil naš
drugi in tretji rod zmožen, da nadaljuje delo starih. Manjkalo nam bo posebno ljudi, ki bi znali po naše pisati ih govoriti. Nekaj drugega je javno predavati v našem jeziku ali pa napisati članek v pravilni slovenščini, kakor pa lepo po domače kramljati med znanci. Skrbe nas narodnostno mešani zakoni. Vemo, da nima nihče pravice ukazovati srčnim čustvom, vendar bo skoro gotovo, da bo novi rod iz takega zakona lahko na moralni višini, narodnostno pa ne bo veliko pomenil. Vendar imamo tudi v tem pogledu častne in hvalevredne izjeme.
Nekatere družine so odpovedale pri narodnostni vzgoji: morda pod pretvezo, da otroku znanje lastnega jezika ne bo nič koristilo, morda pa tudi zato, ker nima doma nihče časa, da bi budil v mladih srcih ljubezen do domače besede. Ne zadovoljujmo se s tem, da se v naših družinah po slovensko le moli in prepeva,ampak vztrajajmo na tem, da se doma vedno po naše govori. Kjer tako ravnajo, so u-spehi presenetljivi. Otroci govore lepšo slovenščino kot v Ljubljani, poznajo slovensko zemljo, nje zgodovino, njeno književnost in njene probleme do podrobnosti, medtem ko se oni drugi hranijo s plehko vsebino slikanic in fantastičnih zgodbic, ali pa sede pri televiziji in postanejo slepi in gluhi za vse, kar jih obdaja. Taka družina prej ali slej izgine iz našega okolja. Ni ji več mar ne naših prireditev, ne rojakov in njihovih problemov. Utonejo v neslovenskem morju.
Vsaka bilanca ima tudi postavko z imenom „amortiEacija‘L Zakon dovoljuje, da se kakih deset odstotkov od-
piše od vrednosti strojev in nepremičnin, zaradi obrabe. Tudi pri naši bilanci moramo s to „obrabo“ računati. Ta ali oni se loči od skupnosti. Morda je preimeniten in že bogat, morda naveličan, morda užaljen, morda ga je okolica izvabila drugam. Večje usluge režimu doma ni mogel narediti. Smo jim v veliko napotje. Nekaj časa se niso zmenili za nas. Ko pa vidijo, da smo še vedno taki kot smo bili, pa čakajo,-da bomo izumrli. Pokažimo s svojim delom, da z našo smrtjo protikomunistična misel v Argentini ne bo izumrla. Le naša krivda bi bila, če bi do tega prišlo.
Versko, narodno in kulturno politično se bomo ohranili, če bomo enotni. Nesloga še velike narode ohromi, kaj šele nas, ki nas je v svobodi le peščica. Enotnost lahko gojimo le v svojih Organizacijah, verskih, prosvetnih, gospodarskih, političnih in zlasti mladinskih. Varujmo se slabih zgledov pri drugih, ki nemalokdaj vse svoje kulturno delovanje omeje na sestanke v klubih in zabaviščih. Poskrbimo, da bodo naši prosvetni domovi, kar so bili doslej: za vse bodoče rodove žarišča slovenstva.
Pisanje bilance je omenjanje vedno istih postavk: Kako smo gospodarili, kaj smo pogrešili, kaj bi bilo lahko boljše, kaj bomo storili v prihodnji poslovni dobi, da bo boljše. Mora biti neke vrste izpraševanje vesti, kakor za spoved in če treba, tudi samoobtožba, če smo kaj zagrešili. Vedno bomo našli kaj, kar bi bilo lahko popolnejše in vedno nekaj, kar bi lahko brez škode opustili. Za vse imamo leto dni časa.
Kk.
Gloria a Dios — Paz a los hombros
Nuevamente estamos celebrando las hermosas fiestas navideñas. Recordamos así el día cuando el Hijo de Dios, la segunda Persona Divina se hizo hombre, igual a nosotros, vivió entre nosotros, para que podamos un día vivir con El glorificados.
El mundo está boy sumido en la desesperación. La paz, anunciada por los ángeles en las llanuras de Belén, se ha desvanecido frente a las injusticias del mundo. Guerras, hambre, enfermedades y privaciones llaman a la conciencia de la humanidad.
El nacimiento de Cristo es la más hermosa oportunidad para meditar nuestras obras y acordarnos de nuestros hermanos. Junto al pesebre, unidos espiritualmente a todos los hijos de nuestro Padre, recemos especialmente por los que sufren injusticias, persecuciones, hambre y privaciones. Nosotros, los eslovenos que vivimos en el mundo libre, recordemos también a nuestros hermanos en la patria, donde el regimen opresor y ateo no les permite siquiera celebrar públicamente la venida de Nuestro Señor.
Pero no olvidemos en estas navidades agradecer al Niño Dios tantas gracias recibidas r#n el transcurso del año que toca su fin.
Que la Luz, venida al mundo hace dos mil años, encienda en todos los hombres el amor, para que se haga realidad el anuncio de los ángeles: Gloria a Dios y paz a los hombres...	■
Samo sporazum brez nasilja
Nobeden od zmagovalcev v drugi svetovni vojni — razen (Stalina — se ni zavedal, kako zgrešeno in usodno potezo je napravil Roosevelt v Jalti, ko je podlegel iStalinu: narode Jugoslavije so darovali komunistom.
Dobra tri desetletja je moralo miniti, da se ta usodna zmota z vso težo in tragiko pojavlja na delovnih mizah državnikov svobodnega sveta, da je vključena v vsakdanji delovni program diplomatov in je postala najbolj zagoneten problem za publiciste, časnikarje, in politične komentatorje. Jugoslovanski problem ogroža ne le svetovno ravnovesje, ampak tudi prej ali slej — svetovni mir.
Obžalovanja vredno je, da se predstavniki emigrantskih skupin narodov Jugoslavije v tridesetih letih niso mogli zediniti za skupni načrt, kako bi bilo najučinkoviteje sporazumno in združeno delo vseh teh predstavnikov za rešitev jugoslovanskega problema.
Slovenska politična emigracija si je začrtala program in postavila cilj, ki v danih okolnostih najbolj ustreza slovenskemu narodu. Obenem pa si je prizadevala, da ne bi storila ničesar, kar bi moglo preprečevati dosego svobode tudi ostalim narodom v Jugoslaviji.
Ob tridesetletnici obstoja je Narodni odbor za Slovenijo objavil program in postavil cilje slovenskega naroda. Upošteval je zgodovinski razvoj slovenskega naroda, njegovo geografsko lego in težnje velikih sosedov.
Razvoj v svetu in Jugoslaviji je dokazal, da temelji „Izjave in poziva“ Narodnega odbora za Slovenijo slonijo na realnosti. Zdi se nam umestno, da ponovimo osnovne smernice NO za Slovenijo spričo tolikšnega razpravljanja v svetu o bodočnosti Jugoslavije.
Takole zaključuje Narodni odbor za Slovenijo svojo „Izjavo in poziv“ ob tridesetletnici ustanovitve:
(Slovenci odločno branimo načelo, da ima slovenski narod prav tako, kakor tudi drugi narodi Jugoslavije, pravico do lastne države, vendar odločno odklanjamo nasilno razbijanje Jugoslavije. Tako razbijanje bi povzročilo nepopravljivo škodo ne samo slovenskemu, ampak tudi drugim narodom Jugoslavije. Rešitev je le v vrnitvi k načelu suverenosti narodov, ki naj bodo v demokratičnih narodnih državah — katerih ena naj bo Slovenija — po načelu
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BBBBBBBBBBBBBaBBBBBBaBBBBBBBi
samoodločbe vključeni v svobodno povezavo.
Da bo slovenskemu narodu omogočeno živeti v svobodi, pozivamo vse 'Slovence, ki iskreno kakor mi želijo boljšo usodo našemu narodu in odklanjajo današnjo diktaturo v Jugoslaviji, da nas pri našem delu podpirajo in z vsemi močmi sodelujejo.
• Cilji naših prizadevanj so jasni:
1.	Hočemo, da se uresničijo načela suverenosti tako, da bo imel slovenski narod in vsi narodi Jugoslavije, prosti komunistične in vsake diktature, neokrnjene vse pravice svobodnega odločanja o svoji usodi na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. V primeru svobodne odločitve za vstop v skupnost narodnih držav, naj bi imela osrednja oblast le tiste dolžnosti in pravice, katere bi ji narodne države prostovoljno, pogodbeno odstopile. Taka skupnost južnoslovanskih narodnih držav bi bila sprejemljiva za vse narode v njej in bi bila močna sila za ohranitev miru na tem delu Evrope.
2.	Opozarjamo na grozečo nevarnost, da bi Jugoslavija prišla pod sovjetsko oblast, kar poskušajo doseči posamezniki in skupine v Jugoslaviji in izven nje. ¡Sovjetska oblast v Jugoslaviji ne bi bila usodna le za slovenski narod in za ostale narode Jugoslavije, ampak tudi nevarnost za svobodo in krščansko civilizacijo zahodnega sveta.
S.	iče bi pa Slovencem in ostalim narodom Jugoslavije ne bilo omogočeno, da bi sami v svobodi odločali o svoji u-sodi in obstoju skupnosti ter bi kakršen koli zunanji poseg ali drugi dogodki, predvsem kot posledica diktature in centralizma, privedli do delitve Jugoslavije, bomo v tem usodnem trenutku (Slovenci zastavili vse svoje sile, da sedanja republika Slovenija postane mednarodno priznana samostojna demokratična država. Ta naj razširi duhovne meje slovenstva tudi na vsa področja, ki so bila krivično in proti naši volji iztrgana iz matične skupnosti.
Zaradi svoje nezlomljive življenjske sile, visoke kulturne ravni in tisočletne zahodne krščanske civilizacije ima slovenski narod po naravnem in mednarodnem pravu pravico, da v lastni državi neovirano uživa sadove svojega dela za duhovni in gospodarski napredek v družbi svobodnih narodov in držav.
ZN proti miru
V ponedeljek 19. t. m. je bilo na zasedanju Glavne skupščine Združenih narodov važno glasovanje. Vprašanje je bilo, kako rešiti 'problem Rodezije in južnoafriškega protektorata Namibije. Predlog je bil, naj ZN izrazijo svojo podporo oboroženemu boju, ki ga črnske večine vodijo proti belim manjšinam. In rezultat glasovanja je bil: 10 glasov v podporo boju, 6 proti in 12 neodločnih.
Ni šlo tu za pravice črnskega prebivalstva, šlo je dejansko za podporo oboroženega nastopa. A kakšen je ta nastop? Največkrat nadziran in voden po komunistih, ki so jim pravice prebivalstva kaj malo mar. Saj pod njihovi-
mi udarci ne padajo le predstavniki belega režima, temveč tudi tisti črnci, ki se nočejo udinjiti njih ukazom. Razdejanje in požigi so nekatera sredstva njih boja. Kakšno je ob tem zadržanje Združenih narodov ?
Če bi bili ZN odgovorni za svoja dejanja in svesti svojega poslanstva, bi njih oddelki nadzirali življenje v Rodeziji in prenos oblasti, ki se itak pripravka in pogajanja o njem tečejo v Ženevi. A ker je lažje glasovati, kot nositi odgovornost, in lažje sedeti, kot delati, pa podlegati vplivu, glasnejšega, bo še naprej gorelo v Rodeziji. Na žalost je takih požarov v svetu vedno več, in nikogar ni, ki bi gasil.
BUKOVSKY M S VO ISO IH
PO HELSINKIH SE JE POLOŽAJ POSLABŠAL
Puščave ni tam, kjer bi človek mislil. Sahara ima več življenja kot kaka prestolica. Mesto z največjim vrvežem postane puščava, če popustijo bistveni tečaji življenja.
Antoine de Saint-Exupéry
Iz življenja In dogajanja v Argentini
V	soboto 18. t. m. je na letališču, v Ziirichu pristalo letalo sovjetske linije Aeroflot. Kmalu za njim se je, V oddaljenosti petsto metrov, ustavil orjaški ptič Lufthanse, ki je priletel iz Santiago iz Čila. še par minut, in izvedla se je dolgo časa pripravljana zamenjava, ki pa je do zadnjega ostala v tajnosti. Sovjetski disident, 33-letni Vladimir Bukovsky je bil osvobojen in postavljen na švicarska tla, medtem ko je proti Moskvi odletel vodja čilskega komunizma Luis Corvalan.
Zgodba, katere konec se je odigral ■ v megli pozne švicarske jeseni; se je začela pravzaprav leta 1974, ko so 11. septembra v Čilu obhajali prvo obletnico protikomunistične vojaške vlade. Tedaj je predsednik Pinochet odgovoril na pozive vseh, ki so v protičilski kampanji zahtevali svobodo političnih pripornikov, da je to pripravljen storiti, če isto storita tudi Sovjetska )zveza in Kuba. Čile je sicer kljub temu izpustil že večino zaprtih komunistov, a nekaj glavnih je vlada pustila v ječah, med njimi Corvalana. In vztrajala je na svoji ponudbi istočasne osvoboditve.
Zadnje tedne so tekli v Washingto-nu pogovori med čilskim in sovjetskim poslanikom po posredovanju ameriške vlade. Tudi imena so bila že znana: Čile je izbral Bukovskega v zameno za Corvalana, a ostalo je bilo vse tajno. Šele dan pred izmenjavo je bila objavljena novica.
Bukovsky je tipični vzor ruskega disidenta. ¡Star je komaj 33 let pa je zadnjih enajst prestal v zaporu. Je eden najbolj vztrajnih borcev za človeške pravice. Dan po svojem prihodu v Švico je že nastopil na časnikarski konferenci, in tam razgalil grozote ruskega režima. Zatrjeval je, da se je položaj v Sovjetski zvezi še poslabšal po helsinški konferenci, katero je označeval kot komunistično zvijačo, da rozorože zahodni svet in še bolj zatira sovjetske narode.
Pravil je tudi o strogem sistemu, ki vlada v sovjetskih ječah. On sam je bil trikrat podvržen posebni dijeti. Skozi šest mesecev je prejemal le vsak drugi dan malo tople hrane in 450 gr kruha. Ta kazen, poseben pritisk na „hude“ politične zapornike, mu je bila še dvakrat naložena.
Šele zadnje tedne pred osvoboditvijo je prejemal boljšo hrano. Niso pa mu povedali, da bo osvobojen, do dne, ko je bil peljan na moskovsko letališče, da ga popeljejo v svobodno Švico.
„'Nikdar nisem bil prepričan komunist, niti socialist,“ je trdil Bukovsky zahodnim časnikarjem, „in mislim, da je najmanj važno sedaj to vprašanje. Veliko važnejši je boj za človečanske pravice.“
V	posebni zahvali „vsem, ki so omogočili mojo svobodo,“ je poudaril, da je prvič, ko ¡Sovjetska zveza dejansko prizna, da se v njenih ječah nahajajo po-
litični priporniki. „Moja osvoboditev v zamenjavo za pripornika druge države je precedent, ki me polni z upanjem, da bo ta postala vsakdanji običaj v bodočnosti.“ Njegova -želja je, da bi bili vsi politični priporniki v vseh deželah sveta osvobojeni.
Dejstvo, ki ga je Bukovsky omenil, da so -Sovjeti prvič dejansko priznali obstoj političnih pripornikov, je vpžno. Napovedana Bukovskyjeva svoboda je povzročila tudi hudo polemiko med evropskimi komunisti o umestnosti ali neumestnosti tega postopka. A dejanje je že izvršeno. In glavna zasluga, V tem gre gotovo Pinochetovemu režimu, ki je edini javno upal pozvati sovjete, in pokazati na resničnost njih režima. Zato je tudi izrazil svoje veselje ob Bukovskyjevi svobodi, istočasno pa pozval Castra, naj izpusti na svobodo kubanskega protikomunističnega vodjo Huberta Mathosa. V zameno ponuja svobodo čilskega komunista Jorge Monte-sa.
Zanimivo ob tem je, da so na Kubi poročali o osvoboditvi Bukovskyjeva, niso pa omenili, da je bil v zameno izpuščen čilski Corvalan.
Statistike so moderna stvar; dajo se mnogokrat prikrojiti potrebam tistih, ki jih objavljajo. Po navadi imajo seveda gospodinje, vsaj kar se tiče statistik o draginji, svoje mnenje, primerjave o kupni moči pa so bolj objektivne. Zato so prav zanimivi podatki o cenah živil, ki so jih nakupovale slovenske gospodinje v Socialistični republiki Sloveniji in slovenske gospodinje v kapitalistični Kanadi konec letošnjega novembra. Vsakdo pa mofe te cene primerjati še s cenami v ostalih državah, kjer žive svobodni slovenski zdomci in si u-stvariti lastno sliko o socialističnem raju. Zato tudi -priobčujemo brez komentarja, ampak le suhe številke. Te številke, za katere jamčimo, so tako jasne, da ni mogoče nobeno izmikanje.
Cene za Slovenijo so bile izračunane po povprečni ceni treh cenikov, ki so nam bili na razpolago, dočim so ‘ -cene iz Kanade tiste, ki so veljale v torontskem „Dominion Stores“, ne upoštevaje razprodajnih cen, kjer je možno kupiti še kaj ceneje. Pripomnili bi le, da je Toronto po draginji v svetovnem merilu na enajstem mestu in da so cene v
PROSIMO, POPRAVITE
Za pravilni smisel ugotovitev v u-vodniku v prejšnji (št. 50 — 16. 12. 76) našega tednika „Narodni in manjšinski problemi dveh kontinentov“, opozarjamo naše bralce, da se 12. vrsta v 8. odstavku mora glasiti: „vsekakor ni neizvedljiva podelitev najširših...“, 7. vrsta v 9. odstavku pa: „nezaščitena dobrina: z drugimi besedami:...“
mednarodni teden
IZRAELSKI ministrski predsednik Yitzhak Rabin je odstopil. V parlamentu so opozicionalni desničarji sprožili proti njegovi vladi gonjo, ki je pritegnila tudi levičarske skupine, ki so doslej vlado podpirale. Zelo verjetno je, da bodo še pred časom, t. j. pred majem prihodnjega leta sklicane splošne volitve.
V ŠPANIJ T je z absolutno večino (94%) zmagala vladna pozicija na referendumu za potrditev političnih sprememb, ki bodo državo peljale v demokracijo. To je prva in velika zmaga kralja Juan Carlosa in ministrskega predsednika iSuareza. Medtem pa so u-grabitelji Oriola, predsednika državnega sveta, izjavili, da ga zaenkrat še ne bodo ubili, da ne bi otežkočali pomilostitev, ki jih ima v načrtu kralj. Prevratniki so najprej postavili ultimat, a ga nato umaknili, epričo doslednosti vlade, da se z njimi ne bo pogajala, niti za ceno Oriolovega življenja.
ORGANIZACIJA držav izvoznic petroleja je zvišala za 15 odstotkov ceno surovemu petroleju. ISaudijeva Arabija je bilp. proti tej povišici in je dejansko pretrgala stike z organizacijo.
ZDA za kakih 15 odstotkov nižje. Kazno je, da Ljubljana na tem „prvenstvu“ ne sodeluje; bi se pa uvrstila precej visoko, saj je dražja kot Toronto..
Poglejmo sedaj nadrobne številke o ceni nekaterih jestvin, ki navadno sestavljajo osnovno hrano v družini. Zaradi poenostavljenosti tiskarskega stavka je pri vsakem artiklu najprej cena v dinarjih, v oklepaju preračunana v dolarje, sledi cena v Torontu v dolarjih:
1 kg sladkorja: 13,00 din (0,72 dol.) — 0,34 dol.; 1 kg riža: din 18,00 (1.— dol.) — 1.— dol.; 1 liter mleka: din 4,60 (0,26 dol.) — 0,40 dol.; 1 kg masla: din 60,00 (3,33 dol.) — 2,40 dol.; 1 kg bele moke: 7,16 din (0,42 dol.) — 0,32 dol.; 1 kg teletine: din 75,00 (4,17* dol.) —- 3,20 dol.; 1 kg govedine 1A: 70,00 din (3,89 dol.) — 3,80 dol.; 1 kg krompirja: din 5,00 (0,28 dol.) — 0,25 dol.; 1 kg solate: din 9,00 (0,50 dol.) — 1,00 dol.; 1 kg belega kruha: din 7,00 (0,39 dol.) — 0,70 dol.. 1/4 kave: din 42,00 (2,34 dol.) — 1,00 dol.
Če seštejemo cene jestvin v dolarjih, dobimo podatek, da stane „družinska košara“ v Sloveniji 17,30 dolarjev, v Torontu pa 14,41 dolarjev, kar nam pove, da so cene „družinske košare" povprečno za 20 odstotkov višje.
V	primerjavo poglejmo še na cene električne energije, avtomobilov in bencina. ‘
V	Ljubljani imajo različni ceni za porabo toka: čez dan, od 6,00 do 22,00 plačajo za kilovatno uro 1,00 dinar, ponoči je 50 odstotkov ceneje (v dolarjih
Atentat v prostorih obrambnega ministrstva v Buenos Airesu, ki je povzročil 11 mrtvih in 23 ranjenih, je globoko pretresel javno mnenje, ne le zaradi obsežnosti dejanja, kot zaradi okoliščin, v katerih je bil izvbšen. V sredo 15. je namreč v mali filmski dvorani omenjenega ministrstva eksplodirala bomba, in pravi čudež, da je sploh kdo ostal pri življenju. 'Udarec s' strani gverile ni bil le fizičen, še bolj je bil psihološki. Med mrtvimi je bilo več višjih oficirjev vseh treh rodov vojske, pa tudi nekaj civilistov; prav tako med ranjenimi. Civilisti so bili tehnični ali administrativni uslužbenci ministrstva.
Razumljivo, da so varnostni organi ves svoj napor vložili v iskanje načina, kako je bil atentat izvršen. Varnostne norme sličnih uradnih poslopij, in sicer vojaških ustanov, so zelo stroge, in le človek, ki ima praktično prost dostop, bi lahko izvedel tak atentat.
In res, krivec je bil 29-letni sociolog José ¡Luis Dios, ki je bil uslužben
KOLUMBIJSKI škofje so na svojem zasedanju sestavili posebno poslanico, v kateri ostro napadajo težnje nekaterih duhovnikov, da se uvrščajo v komunistične skupine. To težnjo so označili kot hudo zmoto, ki ogroža edinost Cerkve. „Tisti katoličani,‘‘ pravi dokument, „ki iščejo skupnih točk z idejami in delovanjem marksističnih skupin, spravljajo vero na izključno temporalno raven in se postavljajo proti Cerkvi.“
LIBANON s težavo hodi po poti premirja. iSedaj je v samem Beirutu prišlo do spopada med dvema palestinskima skupinama, katerih zadržanje glede sirijske intervencije ni soglasno.
KIITAJ-SRI funkcionarji so ponovno obtožili Sovjetsko zvezo, da nenehno krši mejno pogodbo med obema državama. Ruski oddelki da so med leti 1960 in 1975 vsaj devet tisočkrat vdrli na kitajsko področje.
za kw 0,0555 oz. 0,0277), v Torontu pa velja enotna cena 0,0238 dol. za kw.
Avtomobil Zastava 101 velja 70.000 dinarjev ali 3.888 dol., cena v Torontu za avtomobil približno iste cilindrade pa je le 3.350 dolarjev. In bencin? V Sloveniji je menda poceni za evropske pojme: din 5,30 za liter (0,29 dol.), v Torontu je še cenejši:. 1 1 0,18 dol.
Ob koncu je treba za presojo kupne moči plače upoštevati zaslužek delavca. Slovenski kvalificiran delavec zasluži povprečno 3.100 din (172,22 dol.), v Torontu pa dobi industrijski delavec povprečno 930 dolarjev na mesec...
na ministrstvu od leta 1969. Bil je ločen od družine, vendar nihče ni sumil, da bi sploh mogel imeti kake simpatije z levico. -On je nastavil bombo pod sedežem, s katerega se je dvignil in odšel, in največ žrtev je bilo prav med njegovimi kolegi,-
Zaprepaščeni se ljudje sprašujejo: Kako je to mogoče? Ali človeku že nič ne pomeni osem let tovarištva? Ali ga sovraštvo žene tako daleč, da postane hujši kot divja zver? Dejstva mrtvih in ranjenih odgovarjajo, da je vse to res mogoče.
A mimo teh človeških, nastajajo še druga, tehničha vprašanja: Omenjeni sociolog je bil nastavljen na ministrstvu leta 1969, torej med prejšnjo vojaško vlado. Ni tukaj govora o infiltraciji med peronistično dobo. Kako je mogoče v tako važen organizem kot je obrambno ministrstvo, sprejeti 22-letne-ga absolventa fakultete, ki je razvpita kot levičarska, ne da bi prej preučili njegovo preteklost in simpatije ? In če so to storili, koliko takih potuhnjencev je danes morda na najvišjih mestih, morda v samih oboroženih silah ?
Boj proti gverili tako presega izključno vojaško in tudi socio-gospodar-sko raven, in se vzpenja na sociološko, do vprašanja vesti. Kakšno orožje sme in kakšno more uporabiti družba proti tako zahrbtnemu sovražniku. In, dale-kosežno, na kateri strani bo zmaga, in kakšne njene posledice, če je boj že danes, v samem začetku, tako neusmiljen.
PETROLEJ IN POVIŠICE
Te dni je vlada zvišala cene bencina in drugih goriv in, kot posledica, se je takoj podražil ves transport. Sicer ne prehudo, a spričo majhne vrednosti denarja, in pomanjkanja krepkih povišic delavskih plač, se vsaka podražitev pozna v obubožanih proračunih delavskih plač.
'Ko govorimo o proračunih, omenimo, da je že izdelan državni proračun za prihodnje leto. Pretekli ponedeljek in torek so ga, pred člani vojaške junte in vlade, razložili dr. Martinez de Hoz in njegova ekipa. Minister je velik optimist glede položaja v letu 1977, a tudi njegov oseben položaj je odvisen od tega, ali bo v svojih naporih uspel. Bistveno, če bo uspel v zboljšanju socialnega položaja. Vojsko namreč že resno skrbi hudo obubožanje prebivalstva vsled padca kupne vrednosti plač.
Te dni so bile tudi napovedane poviške v učiteljskih plačah. Zboljšava se bo poznala ne po direktnem dvigu plač, temveč po zvišanju kategorij, kar je tudi bolj pravična rešitev za tiste, ki že dolga leta delajo na tem polju za kaj borne plače.
Cene v Ljubljani in Torontu
Tine Debeljak	(27)
Med knjigami in revijami
ZGODOVINSKI ROMAN O LJUBLJANI
(Nedvomno je najboljša leposlovna stvar, ki smo jo dobili letos v zdomstvu — a verjetno tudi v zamejstvu sploh — zgodovinski roman Lojzeta Ilije: Zadnji rabin v Ljubljani (Celovška Mohorjeva družba 1975, str. 432). Takega vzpona po zadnjem domobranskem romanu Huda pravda (tSKA 1971) nismo pričakovali, da, celo skeptično smo vzeli v roke veliko povest, ki je prišla sem v Argentino šele v polovici tega leta. Ilijo kot pisatelja poznamo šele iz emigracije, najprej po bolj narodopisnih a-nekdotah Domače zgodbe, ki jih je napisal za Mohorjevo, potem dvodelno o-pisovanje prirodoslovca župnika Gospoda šimna, s čimer je postal izrazit „ve-černičar“ in domačijski pisatelj, ki nekaterim v kozmopolitskem svetu velja za ozkost in nazadnjaško reakcionarnost. Zato je bila- tveganost, da je Kulturna akcija izdala njegovo večjo povest o domobranstvu, oz. bolj o zaledju domobranstva v okupirani Sloveniji, o terencih in kolaboraciji. Toda tudi v tej povesti je pokazal toliko odlik v mozaičnih posameznostih (npr. konec slepca Tomaža ali patra Anzel-ma, predvsem pa plastični podobi te-renca Gudbaja in „domobranca“ Ar-navta), da je bila povest vredna tiska tudi v umetniškem pogledu, dasi ima v tem pogledu velike pomanjkljivosti,
toda v juridični apologiji domobranstva veliko težo. Čudno je, da je prav v teh plasteh emigracije, ki jim je namenjena, tako malo odjeknila. Zato smo se bali vzeti v roke ta prvi Ilijev zgodovinski tekst iz starodavne meščanske Ljubljane, prepričani skoraj,- da se mu mora ponesrečiti.
Toda kako z veselim priznanjem sem odložil ta zgodovinski roman, potem ko sem ga v dušku prebral. Ilija je mnogo napredoval od Hude pravde. Kar je pri Hudi pravdi porabil za tezno opravičevanje domobranskega nastopa, je zdaj nadomestil z opisom zgodovinske Ljubljane v letih 1490—1520, dobe v začetku slovenskega humanizma (škof Slad-konja na Dunaju), protestantizma v svetu (škof Bonoma), beneških vojska in turških vpadov, črne kuge in kmečkih puntov. Zanima ga predvsem židovstvo v Ljubljani (židovska ulica še zdaj, o-stanek njihovega ghetta) in njega izgon. Delo je izrazit „roman dobe“ v flaubertovem smislu, ko je na več mestih videti bolj opis in prepis iz zgodovinskih virov in mestnih tlorisov, kot pa ustvarjajoča oblikovavnost človeških usod, ki v mrtvem gradivu ustvarja žive osebe. Iliji se je posrečilo oboje: o-živel je gradivo in postavil v nazornem okolju žive ljudi.
Nikakor ni glavna oseba tista, ki je
dala naslov povesti, to je zadnji rabin v Ljubljani. Ta je celo zelo stranska oseba, komaj da jo pisatelj dobro predstavi in pokaže samo od časa do časa. Toda Moše Schwarz pomeni izhodno točko za zgodbo svojega sina Jakoba, kastelana, oskrbnika pograjske graščine, ki se je gibal v krščanskem svetu, se udeleževal beneških vojska, turških napadov, branil Ljubljano pred požigi itd. ter imel sina s slovenskim dekletom. Ni se pokrstil prej, kot ob smrti, istočasno s sinom, ki je pozneje postal — katoliški duhovnik. Ta prehod ideologije: od pravovernega judovskega rabina, ki je moral prekleti lastnega si- . na, pa preko sinovih iskanj v krščanstvo in vnuka v duhovništvo, je glavna vsebina romana. Ne psihološka, teMi-več epično preprosto grajena. Na podlagi temeljnega študija — uporabljene vire našteva v dodatni besedi — se mu je posrečilo zajeti stvarno podobo tedanje Ljubljane, pa tudi zgodovinske dogodke in duha tiste dobe tik pred našo reformacijo. Tavčar in Pregelj o-življata v naših reminiscencah, ko beremo to Ilijevo podobo in njegove ljudi. Zopet je umetnostna moč te povesti v posameznih močnih prizorih in opisih predvsem nekaterih stranskih oseb, ki nam ostanejo nepozabne. Tako požar v Ljubljani, ali obleganje pograj-skega gradu v času kmečkih uporov; prepriča nas oseba prebrisanega juda Gada, zlasti pa usoda S-oldaške Mice, ki je svojevrstna izklesana osebnost v naši književnosti. Že po svojem rojstvu
— je hči mekinjske opatice, ki so jo z drugimi nunami posilili bosanski Turki v napadu na Mekinje, pa je pozneje spremljala vojake in dala ob koncu čudovito podobo globoke ljubezni, ko se je žrtvovala za ljubega, nevrednega njene globoke žrtve. Ti prizori ob mekinjskem oz. kamniškem samostanju ter na kranjskem mostu, spadajo med najboljše in najbolj izvirne v knjigi. Izvirno je tudi njegovo pojmovanje kmečkega upora, na katero je gotovo vplivalo lastno doživetje „osvobodilnega punta“ med -drugo svetovno vojno. Tudi zgodovinarjem bo morda dalo misliti to prevrednotenje teh davnih dogajanj v luči novejše „hude pravde“, po kateri je ta povest nekako povezana s prejšnjo povestjo. Tudi končni prizor komposteljskega romarja in mrtvaško opravilo za njim živim pred nastopom romanja, s katerega se ne namerava vrniti, je pretresljiv in nepričakovan sklep te lepe, posrečene zgodovinske leposlovne podobe. -S tem romanom je Ilija prerastel okvir večerniške povesti. Roman Zadnji rabin v Ljubljani spada med uspele in pomembne zdomske leposlovne stvaritve.
Še nekaj: pisatelj je poslal na nekaj naslovov osemstransko razmnoženi-no-protest proti popravljanju njegovega teksta ob prirejanju za tisk. Večinoma protestira proti temu, da so njegove krajevne jezikovne posebnosti prerejali v brezbarvno obvezno šolsko slovenščino. S tem so uničili njegovo svojsko izražanje in dialektične posebnosti, ki
so bistveni del lokalnega kolorita. Tako so „pograjski“ spremenili v „polhograjski“, vas Izpodrebri „iz Podrebri“, noseča namesto, „ko je čakala“ itd., itd. polno stilističnih „popravkov“, ki jih pisatelj smatra za potvarjanje pristnega kmečkega izražanja. Prepričan sem, da bo povest izšla kaj kmalu v drugi izdaji. Tedaj naj se upoštevajo te o-pravičljive pritožbe, zlasti v času, ko izhajajo tudi v zamejstvu povesti v izrazitem dialektu (Trst). Kakšen bi bil npr. Kociprov Goričanec, če bi ga „o-skubili“ vseh jezikovnih prleških posebnosti ?
In konec: povest je napisal Lojze Ilija kot Lojze lija. Zavestno in hoteno brez „i“. Zakaj, pove v opombah. Ugotovljeno je po maticah, da se je njegov rod naselil v Spodnjem Brniku iz Furlanije pred 1. 1700, kot podanik oglejske patriarhije z imenom „Ile“, kar je v tradiciji matric dalo „lija“. „Ilija“ je novo ime, ki ga je zagrešil tik pred prvo svetovno vojno neki jugoslovansko navdušeni učitelj, namreč, da je ime južnoslovanskega porekla. Ker pisatelj verjetno noče uradno spreminjati svojega imena, ki ga nosi v vseh dokumentih, naj to staro oz. novo ime avtorja, s katerim je podpisal to povest, velja kot psevdonim. S tem odkriva zanimiv drobec k furlansko-slovenskim stikom, pa tudi k težnji — odjugoslo-vanjen ja...
Kakor koli: knjiga je vredna priporočila.
<Bo še)
Trije božični soneti
Ivan Cankar
I.
II.
BOŽIČNI VEČER
„...kindly Light...“
Kardinal Newman
Tedaj je topla, mila luč oblila pastirje, ovce, zemljo betlehemsko in z neizrekljivo glorijo nadzemsko odgnala strah in spore pomirila.
In od takrat ni nikdar več minila: oznanja udeležbo nam predjemsko na polnosti brez meje, ki vso zemsko presega nado in vsa nje merila.
Kdor bolj jo ljubi, bolj mu razodeva zaklade neizčrpne svojega obilja, ko bolje jih spoznava, bolj jih išče:
ne more več iz njenega okrilja.
Če šibek bil je, lahek kakor pleva, zdaj težek je, ko pada v središče.
„Dobro za človeka je, živeti po smislu.“ Dionizij Areopagit
Kar biva, vse izhaja iz Lepote, je dobro v jedru, bistvu in izvoru; greh in nered nastala sta v uporu, kot grenek sad napuha in slepote.
Vendar osnovni red v globini gmote, v zmešnjavi skladje, mir v sporu, svetldka se motrenjskemu naporu, ki išče luči, smisla in toplote.
Nered, razbiti red, je brez vsebine, se zgolj na reda trdno moč opira, kot zajedavec videza in površine.
Dobrotljivost, ki iz Boga izvira, se v vseh stvareh kot v žilah kri
pretaka:
slediti smislu stvarnosti je sladka
tlaka.
III.
„Amor meus, pondus meum.“
Sv. Avguštin.
Ob jaslicah se je družina zbrala. Ljubezni lastno je, da kliče, vabi, velja po sebi, da ni sredstvo v rabi za drugo stvar, ki bi ji smisel dala.
Vse, kar je trdno v sebi, je kot skala, ki nam oporo nudi, ko smo sVabi; kar je samo prehodno, se pozabi, ljubezni prave moč pa bo ostala.
Veljave vse v Veljavi temeljijo, lepote vse v Lepoti se blestijo in shodi končno vodijo nas k Shodu.
Zato človeku ni živeli na obodu, ker silnice teže mu v sredo bitja, v kraj miru, neskončnega spočitja.
M. K.
Mirko Kunčič:
Pesem o mesečini
Beethoven je bil in je še eden izmed naj znamenitejših skladateljev tega sveta. Prijatelji mladi, ali veste, kaj je skladba? To je odsev božjega navdih-nenja, ki prekvasi umetnikovo dušo tako zelo, da se mu porodijo melodije, ki jih potem z notami ovekoveči na papirju. Na svetu je mnogo skladateljev, toda takšnih, ki so v svojih skladbah nesmrtni, je malo. Eden izmed takšnih nesmrtnih je skladatelj Beethoven.
Dolgo je že tega, kar je eden izmed Beethovnovih prijateljev v krogu znancev pripovedoval iz Beethovnovega življenja naslednjo zgodbo. —
Bilo je že pozno zvečer pozimi. Sprehajala sta se z Beethovnom po ulicah mesta Bonna v Nemčiji. Ko sta tako hodila brez cilja sem in tja, sta prišla do revne hišice, iz katere so doneli ubrani glasovi klavirja v hladno noč. Beethoven se je ustavil, prisluhnil in rekel:
„To je ena izmed mojih skladb. Kako občuteno jo igra!“
Klavir v revni koči je utihnil. Razločno pa sta z Beethovnom slišala čudno mil in žalosten glas:
„Tako je lepo, a jaz ne morem dalje svirati. To zmore samo umetnik. Kako rada bi hodila na koncerte!“
„Ne bodi žalostna, sestra,“ sta slišala drugi glas. „Zahvaliva Boga, da jaz s čevljarstvom zaslužim toliko, da nisva lačna in da lahko plačava stanarino.“
„Prav imaš, brat,“ je odgovoril prvi glas in otožno pristavil: „Oh, da bi vsaj enkrat v življenju slišala igrati umetnika!“	'
Ko je Beethoven to slišal, je rekel:
„Vstopiva!“
„Pa kaj bi delala tam notri?“ je ugovarjal prijatelj.
„Hočem ubogi deklici tnalo zaigrati na klavir, je odločno rekel Beethoven.
In sta vstopila.
Prvo, kar sta v notranjščini zagledala, je bil droben fant na čevljarskem stolu. Njegova sestra pa je zamišljeno sedela ob klavirju.
„Oprostita, da takole vdereva k vama,“ je rekel Beethoven in nadaljeval: „Slišal sem, kako nekdo kar dobro igra, slišal sem pa tudi, kar sta govorila. Jaz sem glasbenik. Če
dovolita, vama bom malo zaigral na klavir kako svojo skladbo.“
„Bog vam plačaj, gospod,“ je rekel brat čevljar. „Moram vam pa povedati, da je klavir star in da nimamo not.“
„Kako pa potem deklica igra, če nimate not?“ je poizvedoval Beethoven.
„Moja sestra je slepa,“ je tiho, žalostno odgovoril brat.
Beethoven je bil presunjen v dno duše.
„Potem deklica igra po posluhu, ne?“ se je čudil. „Pa kako potem more igrati, če nikogar ne sliši in ne hodita na koncerte?“
„Dve leti sva živela v drugem kraju, kjer je soseda pri odprtem oknu igrala klavir. Mojo sestro je to tako navdušilo, da jo je začela posnemati in iskati tipke po klavirju. Ta klavir je edino, kar • sva podedovala po materi,“ je razlagal brat.
Tedaj je Beethoven sedel za klavir in začel igrati. Igral je mojstrsko, kakor je pač znal igrati samo on. Brat in slepa sestra sta ga očarana poslušala, kakor da je nadzemsko bitje.
Zdajci se je skozi okno vsula sijajna zlata mesečina; Beethoven je bil od nje ves oblit. Za trenutek so njegovi prsti obmirovali na tipkah, potem pa se mu je videlo, da ga je obšlo sveto navdih-nenje.
„Mesečina!“ je vzkliknil. „Uglasbil bom pesem mesečini.“
In je znova začel tipkati. To so bili božanstveni zvoki!
„Kdo ste vi?“ je ves presunjen strmel čevljar. „Vi ste Beethoven!"
Beethoven pa mu ni odgovoril. Kakor da je daleč od tega sveta, so njegovi prsti drseli po tipkah in izvabljali še nikoli slišane glasove.
Nenadoma je prenehal, vstal in rekel:
„Zbogom! Moram hiteti domov, da svojo novo pesem o mesečini vržem na papir, sicer jo pozabim.“
„Bog vam poplačaj vso dobroto,“ se je zahvaljeval dekličin brat čevljar. „Ali smemo upati, da se boste še kdaj oglasili pri nas?“
„Da, hodil bom slepo deklico učit klavir,“ je obljubil Beethoven — in je to svojo obljubo tudi izpolnil.
Tako je nastala slavna Beethovnova pesem (sonata) o mesečini.
Tudi dekletom v bolnišnico je prišel Božič.
„Nocoj hodijo angeli po zemlji,“ je dejala Tončka. Vesel pokoj je bil v sobi, svetil se je v očeh in na licih, dihal je v zraku, prepregel je bele stene. In vse so čutile, da hodijo angeli po zemlji, da so prišli skozi zaprto okno in sede ob posteljah, hodijo po sobi s tihimi koraki in na lahko jim plapolajo velike peruti. Videle so tudi brezštevilne luči, ki so jih prižigali angeli in ki so plamtele pobožno tam zunaj, globoko doli na zemlji.
Jaslice so bile že pripravljene. Pred njimi je gorela luč. V rdečem kozarcu, a na jaslicah samih in nad njimi so bile majhne, pisane svečice, ki so gorele s tankimi, visokimi plameni. Zlati angel, ki je visel od stropa, se je svetil v čudni, migljajoči in trepetajoči svetlobi in svetila se je tudi velika zvezda, ki je bila nad betlehemskim hlevom.
Zaspati niso mogle dolgo. Vse, ki so mogle iz postelje, so se pripravljale na polnočnico. Srca so jim bila polna svetega pričakovanja. Ležale so poloble-čene in so se razgovarjale s šepetajočim glasom. iNi se zasmejalo, tudi prešerna beseda se ni oglasila, zato, ker so bili angeli v sobi. . . Bilo je tisto noč, kakor da so prišla nebesa na zemljo. Nebeški angeli z velikimi, belimi perutmi. Mati božja, mali ubogi Jezus, ki je ležal v jaslicah, in pastirji, ki so klečali tam — vse je bilo tako blizu in domače, nič skrivnosti ni bilo in nič nedosežene glorije.
Šepetanje je bilo zmerom tiše, pola-
goma so legale trepalnice na oči, ali srce je bdelo. Zmerom bliže so prihajala nebesa, preselila so se v sobo. Tončka je ležala na robu postelje na odeji. Ena roka ji je bila pod glavo, druga na životu. In ko je ležala in so blodile veselo vesele misli, je začutila, kako ji je dihnilo v lice, in vedela je, da je 'šel angel mimo. Srečna je bila in se smehljala. Če bi iztegnila roko, bi se dotaknila roke angelove. Tudi Malka je malo zadremala, ali ko je zatisnila oči, se je zgodilo čudo: danilo se je, svetilo, luč bela in mirna kakor pomladanska mesečina se je bila razlila po sobi. Vsa soba je bila polna angelov in zadi na tronu je sedela Mati božja z Jezusom v naročju, in obraz Matere božje je bil kakor obraz sestre Cecilije, tudi bele perutnice usmiljenke je imela na glavi.
Zazvonilo je v kapelici, ali kakor od daleč je prihajalo zvonjenje, bilo je kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz nebes. Nato pa je zaklenkalo jasno in zvonko na hodniku in zdramile so se. Sestra Cecilija je napravila luč. Oblačile so se hitro, še v polsanjah in molče, nato pa se je napotila procesija proti kapelici po dolgem in mračnem hodniku. Trumoma, težko sopeč, brez besede se je vila nočna procesija. Tu in tam se je zasvetila dremotna svetilnica, razsvetlila uboga, drobna telesa. Iz drobnih obrazov, prezgodaj zrelih, že razo-ranih, so gledale oči, polne veselega pričakovanja, polne spoznanja. Že se je jasnilo od daleč: tam je bila luč in Kristus je bil tam, ki so mu šle naproti. ..
Tone Mizerit
Pristaniške Jaslice
Nikdar nisem dobro razumel, zakaj prebivalce Buenos Airesa imenujejo „porteños“ (pristaniščarji), saj večina od njih pristanišča sploh nikdar ni videla; kaj, še reke ne. Vendar ime je ostalo od tistih časov, ko sta mesto in pristanišče bila eno, in so skozenj prihajali iskalci boljšega življenja iz stare Evrope v novi svet. Ti so s sabo prinašali voljo do dela, marljivost, pogum... in mnogi od njih vsaj trohico vere in svoje lepe stare običaje, ki so se kmalu zasidrali v novi zemlji in se razširili v okolju. Med njimi seveda na prvem mestu tiste svetonočne običaje, ki so, včasih zmaličeni, včasih očiščeni, preživeli do danes. To pristanišče so bila tudi vrata, skozi katera so prihajale gruče Slovencev, in poznale darsene in Retiro bolj kot „pristaniščarji“.
Jože se tega ne more spominjati. Tistega prvega božiča v „emigrantskem hotelu“, je bil še skoraj dojenček. A iz očetovega pripovedovanja ve, da so takrat v neznanih tramvajih in kolektivih prečkali mesto, kajti nekje je bila „slovenska polnočnica“. Z leti je začel zaznavati mesto in spominja se, čeprav malo medlo, svetih večerov, ko so po razsvetljenih ulicah koračili do podzemske cerkve, kjer so v potu in molitvi pričakali Jezusovo rojstvo. Pa poznejših polnočnic na „Ramón Falconu“, pod milim nebom pred leseno kapelo, kakor betlehemski pastirčki...
Jože ne razume starih, ki tarnajo o vročini o božiču, a vse navade, ki jih ljubi in spoštuje, mu govore, da se je nekoč, tu blizu, da, v tem pristanišču, sveti večer prelevil za njegov rod. Isti je, a drugačen. Zato pa tako rad posluša slovenske božične pesmi, čeprav so mu tudi tukajšnje, stare in nove, všeč. Zato tudi vsako leto z nekim svetim spoštovanjem postavlja jaslice, ki sta jih ata in mama prinesla s seboj iz daljne ljubljene domovine. Vse sta morala pustiti, a prav od teh jaslic, teh malih glinastih figur, se nista hotela ločiti.
Jaslice so revne. Pravzaprav imajo le Svete Osebe, oslička in volička pa nekaj ovčk. Manjkajo pastirčki.
„Nič zato, pastirčki smo mi...“ mu je ata pojasnjeval vsakič, ko ga je v otroških letih zaprosil, naj kupi figur, ki jim manjkajo. Pa mu je misel ostala globoko zakopana v srcu; vsi smo pastirčki: naša družina, naša skupnost, vsi prebivalci tega velikega mesta, vse človeštvo... Tako je leto za letom na sveti večer v mislih razpostavljal po betlehemskih planjavah domačih jaslic vse drage, poznane in nepoznane „pastirčke“ dvajsetega stoletja.
Letošnji sveti večer je Jože pričakal z neko tesnobo v srcu. Kar nena-
doma se mu je porodila misel, kaj, če se-letos Kristus ne bo rodil. Saj ve, da je božič le spomin na davni Prihod, pa vendar. Toliko hudega se je zgodilo, toliko krivic, pobojev, kaj prelite krvi...
Počasi jemlje v. roke malega Jezuš-čka. Kako miren lep obrazček, čeprav nekoliko ovenele-barve, po tolikih letih. Lasje pa kot tistega malega, ki je v obupu kričal: „Papá, papá, no...“ Mati ga je stisnila k sebi, da ne bi videl rafala in presekanega očetoveiga telesa, ki je omahnilo in se zrušilo na cesti pred hišo. Še hropenje avtomobila, nakar je ostal le jok razbite družine.
Tudi Mariji bi rad poiskal kako podobnost, pa kaj, nikdar je ne more. Le vdanost na obrazu je kot tiste ženske, ki enkrat na teden pride k sosedovim, da jim pospravi in pomaga pri čiščenju hiše. Štiri majhne otroke ima, petega pa na poti; se ji že pozna. Mož se je ponesrečil v tovarni. Udarec v hrbtenico ga je onesposobil za delo. Siedaj se za silo ukvarja z otroki doma, medtem ko ona vse dni po hišah išče pičle dnine. Kaj bo, ko bo peti tu? Morda bo tedaj že odobrena invalidnina. Morda. . . In vdano odhiti, da bi lahko še prišla domov in poljubila otroke, pred-no zaspijo.
Sveti Jožef pa je, kot bi ga izrezal po modelu starega peona, ki ga je Jože spoznal v podjetju. Don Bedro so mu rekli. Danes je že pri Bogu. Zadnjikrat ga je videl o lanskem božiču. Ko so se poslavljali, in si voščili vesele praznike, je ovel in zgrbljen stal ob vhodu v skladišče. „Kako, don Pedro?“ — „Eh, bo že, bo že. Staramo se...“ Le to je včasih momljal, o drugem ni tožil. Pa je pustil v podjetju vse svoje življenje, vse mladostne in moške moči, in tistega dne kot starček odkrev-sal v svojo bajto, da bi užival zasluženi pokoj. Na božič že ni mogel vstati, pokopali so ga pa dan po Treh kraljih.
Jože je že položil oslička in volička, prav tako, da s svojo sapo grejeta malo Dete. Tudi ovčke se že pasejo po „mahu“ iz zelenega krep papirja. Manjkajo le še pastirčki. Tisti, ki jih vsako leto v mislih pričara, ko čaka na uro, da odidejo k polnočnici.
Okno je odprto in zunaj je prosojna tema. Nekje v daljavi se oglasi pokanje raket in iskra švigne v nebo. Pri sosedih odpirajo steklenico sidre. V sobi zadoni z žalostnim prizvokom:
„Sveta noč, blažena noč...“
O,	Jezušček mili, ali se boš res znova rodil? Nas tako ljubiš, da boš tudi letos prišel, da te znova križamo ?
....spavaj Dete sladko.“
Skozi solze vidi Jože procesijo, ki se počasi bliža. Korak za korakom, kot utrujena od teže bremena. Joj, koliko jih je, in vsak nosi ovčko na ramah.
Slava Božiča 1945
Rdeče zvezde sij povsod, bela le nad streho hleva.
„Kri! Kri!“ krik kriči od nekod.
V hlevu se Jezus rojeva.
Odpira oči: tu bedna staja, pastirčki v njej pobožni.
„Kri! Kri!“ krik zunaj razsaja, tu — joka venec rožni.
Mati Marija Dete tolaži, zibel z nogo pognala: ,
„Deteee, spi! Zunaj svet sovraži!“ Odzunaj: „Kri! Kri! Smrt! Vešala!“
„Vešala temu, ki ni partizan! Podpolkoniku Peterlinu!
Čeprav je v Dachau bil odgnan, umre naj na našem klinu!“
„Kaj božje rojstvo, kaj sveti večer: danes je Smrt godovnik!
Kaplan Križaj, zapri brevir!
Poj bilje, župnik Cerkovnik!...“
„Kri! Kri!“ Krik sodi vojščake, dachauske jetnike; majorja Križa, legionarja, narodnjake,
zapadnjake... „Smrt! Smrt! je zdaj božična viža!“
Čez sneg gre krik, smeh blazen
in rdeč,
sodi veljake: Vrčona,
Finca, Koestla — dvajset in več obsojenih pod strel plotona.
Jezušček ne more spati ob tem moskovskem procesu.
Ziblje mu zibelko božja Mati,
Dete ima — solzo v očesu.
Ljudstvo ob Njem je: v bornem
hlevu
moli, upa, plaka...
strašna noč se bliža dnevu —
„Kri!“ se krik trese iz zraka.
Veja nekje pod težo zastoka, sneg zakrvavi od strela.
Pastirčki se zrušijo od joka.
Marija je plašč razpela.
Deteee v zibelki se nasmehlja, in v hipu ob Njem ves kor je angelcev božjih, katerim znak da; „Ven poletite s petjem Glorije!“
Nad vejami visijo glasi čisti, krvavi sneg poje glorijo.
„Kri! Kri! Smrt!“ kriče komunisti, prevpiti „Slave!“ ne morejo.
Angeli beli prestregajo trupla, neso jih k Jezuščku v ogradi: kot ovčice poklekajo Predenj osupla, kot ovčice jih Jezušček gladi...
Angelsko petje se čuje iz hleva. Bela zvezda ima silnejši svit.
Ni krika po krvi, le Sveti dan peva: „Glorija! Mir!“ kjer kdo je ubit.
Jeremija Kalin
Še neobjavljena iz rokopisne zbirke balad, romanc in legend „Turjaški labod“, iz leta 1952. V spomin tridesetletnice ljubljanskega božičnega procesa.
Današnja dvojna številka Svobodne Slovenije št. 51-52 je zadnja v letošnjem letu. V letu 1977 bo izšla prva številka dne 6. januarja.
Spredaj stopa otrok, sin s kroglami posekanega preddelavca, ki je padel kot žrtev brezbožnega maščevanja. Za njim doña Inés, ki dela pri sosedovih. Pa don Pedro. In brkati možakar, ki je z brzostrelko uničil srečo družine — Jezušček, si se tudi zanj rodil ? Pa še tovarnar, kateremu je služil don Pedro. ..
In še prihajajo: beračica izpred Salvadorja in slepec iz podzemske. Pa oni, Židje iz tekstilne četrti, napuhnje-ni turisti iz Floride, ohola raja gospoda iz Avenida Santa Fe, polberači iz villa miseria, pocestnice s trga Constitución.
iti * * * človek, zdaj si otet.“
Jože zamaknjen gleda novi Betlehem, osvetljen z majhno svečko, proti kateremu vedno bolj svečano stopa procesija pastirčkov. Ustnice se mu same začno gibati v molitvi; v hvaležni molitvi za življenje, za milost spoznanja Rojstva, za milost molitve. In v prošnji: za „pristaniščarje“ da bi vsi bili pastirčki; da bi ne zanemarjali milosti; za vso to procesijo, ki jo gleda v prividu, da bi ji bilo dano priti do Deteta.
„Sveta noč, blažena noč...“
OKROG SVETA V LETE 1976
Letošnje leto 1976, ki mu tečejo zadnji dnevi, je bilo na mednarodnem po-prišču, lahko rečemo, leto konsolidiranja komunističnih režimov v jugovzhodni Aziji, novih komunističnih osvajanj v Afriki, leto nadaljnjih komunističnih naporov za zavladanje nad latinsko A-meriko, istočasno pa tudi leto utrjevanja demokracije — brez priveskov „ljudska“ -— v Zahodni Evropji in nadaljnjega rahljanja monolitnosti sovjetskega bloka in z Maocetungovo smrtjo konec prvega obdobja komunistične vladavine v najštevilnejši državi na svetu; pa tudi leto političnega terorja,
ugrabitev, pobojev, kakor jih težko zabeležimo po koncu 2. svetovne vojne.
Nimamo v tem pregledu namena naštevati posameznih političnih, gospodarskih in socialnih dogodkov in sprememb, ki so se v letošnjem letu vrstili po posameznih celinah in državah ter narodih. Takšnih letnih pregledov ima vsak naš bravec na razpolago v poplavi dobrega in slabega revijalnega tiska, ki so ga polni nešteti časopisni kioski po mestnih ulicah. Hočemo podati globalen pogled na politični, gospodarski in socialni razvoj našega planeta v odhajajočem letu 1976.
BREZ NOBELOVE MIROVNE NAGRADE
Najbolj značilna odločitev odbora, ki sklepa o podeljevanju Nobelovih nagrad, je bila letos ta, do nobeni psebi, skupini, organizaciji ali ustanovi ni podelil mirovne nagrade za leto 1976. Mnenja o pravilnosti in nepravilnosti tega sklepa so bila dokaj različna, da-si osebno menimo, da bi jo vsekakor zaslužili dve materi iz Severne Irske, ki sta v brk tamkajšnjim protestantskim in katoliškim teroristom organizirali gibanje v protest proti slehernemu terorju in za pomirjenje med razdvojenim prebivalstvom. Ker je bil fizični teror prav letos še posebej najpriljubljenejše sredstvo ne samo marksistične, temveč tudi raznih drugih ideologij za
doseganje njihovih ciljev, bi bila takšna Nobelova mirovna nagrada go'to-vo Učinkovita obsodba slehernega teror-, ja kjerkoli na svetu.
Glavni središči svetovnega razvoja sta še vedno bila severnoameriški Washington in sovjetska trdnjava Kremelj v ruski Moskvi, dasi sta tako ZDA kakor ZSSR imeli istočasno in neprestano uprte oči v kitajski Peking. Vsi trije pa so se drug preko drugega ozirali po ostalem svetu, predvsem po A-friki in latinski Ameriki in ne nazadnje po Zahodni Evropi, kjer je sovjetski Kremelj letos žel ne ravno zavidljivo žetev.
EVROPA
Komunistične partije v zahodnoevropskih industrijskih državah se kljub svojemu številčnemu naraščanju s težavo otepavajo vpliva potrošništva, ki kakor drugim političnim strankam njihove temelje tudi njim spodjeda trdnost marksističnih načel, katera zaradi svoje utopičnosti že sama po sebi niso vzdržljiva. Tu vidimo bistveni razlog upiranja zahodnoevropskih partijskih veljakov sovjetski Moskvi odn. njenemu vodstvenemu prvenstvu v partijskem imperiju. Iznajdba tkim. evro-komuni-zma, ki naj bi bil nekaj povsem drugačnega kakor sovjetski in vzhodnoevropski, ki da sta predvsem prežeta slovanskih prvin, je slej ko prej le ena od taktičnih potez komunizma, saj leta v končni analizi ni naroden, temveč po svojem bistvu mednaroden, kar je v njegovem primeru isto kakor proti-naroden.
Evropa je ostala deljena na dve polovici z železno zaveso spet eno leto več, dasi ima ta zavesa vedno več lukenj v labirintu, čigar poti vodijo na obe strani.
Na naši, t. j. zahodni strani, so se Švedi po več kot štirih desetletjih na-veličini socializma, ker jim je osebno svobodo vedno tesneje oklepal v svoje zapirajoče klešče. Amorfna socialistična družba, ki človeku na papirju in v praksi zagotavlja življenjski obstoj, je dolgočasna reč. Svobodno se ljudje pač nočejo spreminjati v robote države, kakor se jih s silo trudijo napraviti v komunističnih državah.
Švedski primer ni bil vzrok, temveč posledica podobnega teženja v ostali Zahodni Evropi, zlasti po uspešnem porazu komunističnih prevratnih poskusov na Portugalskem. Italija in za njo Francija sta hodili po robu komunističnega prepada, in je zlasti v Italiji razvidno, da niti njena partija ni hotela skočiti vanj. Brez diktatorskega terorja bi ji bilo namreč nemogoče vladati, a bi tako uničili mit o „različnosti“ ev-rokomunizma od „slovanskega.“
Medtem ko je Zahodni svet evropske sovjetske satelite kakor nekako za vedno odpisal iz Evrope in jih duhovno in fizično prisodil sovjetskemu Vzhodu, ki
po svoji zgodovini in mentaliteti ne spada v Evropo, pa se drugače zanima za Jugoslavijo. Dasi država s komunističnim režimom, ki je bil v svojih začetkih prav tako krvav, kakor sovjetski, in v zatoru duhovnih vrednot koraka še danes vzporedno z njim — sicer bi prenehal biti komunističen —, je Jugoslavija zaradi svojega strateškega položaja v Sredozemlju ohranila za nadaljnjo ohranitev svobode v Zahodni Evropi za svobodni svet neprimerno večjo vrednost, kakor druge srednjeevropske komunistične države. Zapira Sovjetom nekontroliran dostop v Sredozemlje. Zato so se okoli Jugoslavije zlasti ob nedavni Titovi obolelosti zaradi njegovih 84 let starosti — kopriva ne pozebe — razvile javne in ta-jne debate o nadaljnjem razvoju na jugoslovanskem prostoru balkanskega polotoka. Iz Washingtona in iz Moskve so padale izjave o nujnosti nedotakljivosti Jugoslavije sedaj in po Titovi smrti, ob obisku francoskega predsednika Giscard d’Estainga se je v skupni francosko-jugoslovanski izjavi pojavila celo beseda „nevtralnost“. Prihodnje leto 1977 bo že lahko tisto, ki bo razvozljalo to krajevno in mednarodno politično neznanko, ki se imenuje SFRJ.
ZiSSR je nadaljevala s preganjanjem in zatiranjem vedno večjega kroga disidentov, ki se spreminjajo v prave junake in vzornike človeštva. Kakor komunistični Kremelj ni zaprl ust izgnanemu Nobelovcu Solženicinu, tako jih ne more zapreti fiziku Saharovu, ki vztrajno protestira proti raju v komunističnem paradižu.
Sovjetski tehnični napredek, z vesoljskimi poleti vred, brez duše, in koristen le Rdeči armadi in sovjetskemu „novemu razredu“, je tudi letos puščal milijonske ljudske množice ob strani, na stopnji nerazvitosti, dasi si je ZlSS® pridobila — z dolgoletno načrtno propagando — status velesile. Toda življenjska raven državljana ZDA ali katerekoli zahodnoevropske države bo za državljana ZSSR ali katerekoli druge komunistične države ostala nedosegljiva vse dotlej, dokler se ne bo otresel tega sistema.
AZIJA
Dasi ZSSR teritorialno sega preko Azije prav na Pacifik, tudi letos ni mogla prevzeti vpliva na to celino komunistični Kitajski, dokler ji je vladal Maocetung. Ker je ta umrl šele pred nekaj tedni, je za letos ZSSR v tem pogledu opravila, zlasti še, ker se nova kitajska komunistična ekipa ni dokončno izjavila za kakršno koli sodelovanje z Moskvo. Obema komunističnima velikanoma v Aziji, Moskvi in Pekingu, pa je letos predvsem zaradi svojega gospodarskega prodora vanju, jemala izključnost Japonska in to kljub padcu ugleda njenega liberalnega režima v zvezi s škandalom o podkupovanju severnoameriške letalske družbe Lockheed. Sovjetske industrijske potrebe v vzhodni Sibiriji in kitajske industrijske potrebe po vsej državi so namreč tako nujne, da jim sami s svojim
revnim — v primeri z zahodnim — potencialom ne moreta zadostiti v dogledni bodočnosti, čas pa v tem oziru prav tako hiti za komunistične režime kakor za demokratske.
Konsolidacija komunističnih režimov v jugovzhodni Aziji se je za ostali svet skoro neopazno vršila ter je le od časa do časa dosegla svobodni svet redka novica o terorju, ki ga sedaj preživljajo milijoni tamkajšnjih ljudi. Amnesty International doslej tja ni poslala svojih „borcev“ za človečanske pravice, odn. niti zaprosila ni za vstop v Vietnam in Kambodžo, medtem ko je prosto šarila po Argentini in drugih takih „diktatorskih“ državah po svobodnem Zahodu.
Taiwanu se je tudi letos posrečilo obstati tostran bambusove zavese, ker je pač na celinski Kitajski Maocetung dejansko mesece umiral, v ZDA pa so
imeli večino opravka s svojimi predsedniškimi volitvami in petrolejskim Bližnjim vzhodom. Takšne „malenkosti“, kakor je Taiwan, so lahko počakale, morda za prihodnje leto.
Indonezija in Tajska sta ostali protikomunistični trdnjavi v jugovzhodni Aziji, medtem ko se je rdeča gverila močno razpasla po Filipinah. Toda vzhodni in jugovzhodni azijski del sveta ostaja kljub povečani aktivnosti sovjetske vojne mornarice na Tihem oceanu in v Indijskem oceanu zaščiten pred novimi poskusi sovjetsko-kitajske ko-munizacije, dokler bo Japonska ostala trden severnoameriški zaveznik.
Indijski subkontinent se polagoma spreminja v družbeni in gospodarski kaos lačnih in bolnih milijonskih množic, medtem ko vlada v New Delhi troši dolarje za izdelovanje atomskih bomb in za sredstva proti spočetju.
Nevarnost vojnega spopada med večno sprtimi Arabci in Izraelom se je letos premaknila v Libanon, ki je v vojni med propalestinskimi in protipale-stinskimi elementi utrpel nad 20.000 smrtnih žrtev predvsem v svoji prestolnici Beirutu. Sicer pa so arabski šejki postali zaradi petrolejskih dohodkov najbogajtejši veljaki na svetu, a ne pomagajo s svojimi petrodolarski-mi milijardami nerazvitim državam, kamor še naprej prištevajo svoje države, temveč te milijarde vlagajo v zahodnoevropske in severnoameriške banke in podjetja, kjer se spreminjajo v močne delničarje še do nedavnega tako osovraženega „kapitalističnega“ Zahoda. Perzijski šah pa se je povrhu tega še hitel oboroževati z najmodernejšim orožjem, da je spremenil Iran v pravi vojaški arzenal na Srednjem vzhodu.
AFRIKA
Medtem ko se je severni in srednji del afriške celine družbeno in gospodarsko definiral v nekaj zadnjih letih, pa se je letos začel definirati njegov južni del, ki je za nekatere zahodne veleindustrije prav za prav najvažnejši. Tu tiči tudi razlog za direkten sovjetski poseg na afriški kontinent preko moskovskega satelita Kube, in sicer v Angolo. Moskva si je hotela in si tudi ustvarila oporišče za prodor v Južno Afriko, ki je za ZDA ključna država na črnem kontinentu. Severnoameriška vesoljska industrija neobhodno potrebuje od tam razne rudnine, v ZDA in drugod, razen v ZSSR, pa takih rudnikov ni. Zato so v sovjetski strategiji, ki stremi za končnim zajetjem Južne A-frike in s tem za preprečitvijo uvoza gotovih surovin iz te države v ZDA, vsa ostala hujskanja črne večine proti manjšini belcev v sosednjih državah in kolonijah le taktika obkoljevanja za končni napad na Južno Afriko. Toda
v Washingtonu prav tako vedo za ta moskovski načrt in si nekaterih odločilnih svojih industrij vsekakor ne bodo dovolili ustaviti od sovjetov.
Afrika je tudi neke vrste dokaz, — če so taki dokazi sploh potrebni —, da plemena ali narodi ne morejo preskakovati dob svojega zgodovinskega razvoja. Razen Nigerije, ki pa že ima svojo dolgoletno samostojno zgodovino, je težko najti bivšo afriško kolonijo, ki bi ji vladal demokratski režim, črnci se v večini svojih držav danes nahajajo v neke vrste fevdalnih sistemih, temelječih na različnih političnih ideologijah, uvoženih iz Evrope in Azije. Prednjači marksistična ideologija, kar je znak, da je oddelek za Afriko na sovjetskem zunanjem ministrstvu med 2. svetovno vojno in vsa leta po njej odlično deloval, kolonialne velesile pa so v tem pogledu spale in se znebile a-friškega kontinenta kot politično nev-šečnega balasta.
AMERIKA
Na severni ameriški celini se v Kanadi še vedno niso znali znebiti medsebojne nestrpnosti froncosko in angleško govoreči državljani, kar je za takšno demokracijo v ,'zadnji četrti 20. stoletja naravnost sramotno. Podobno lahko trdimo za zahodnoevropske demokracije, ki ne znajo ali nočejo pravično rešiti vprašanj svojih narodnih manjšin. Letos je med temi državami prednjačila nevtralna Avstrija s slovensko manjšino na Koroškem, Španija pa se poleg notranje političnih problemov zapleta tudi v vedno večje probleme s svojimi manjšinami.
ZDA so imele letos opravka predvsem s svojimi predsedniškimi volitvami, katerih izid pa na njeno nadaljnjo zunanjo politiko, kakor vedno, skoro nima vpliva. Sovjetsko postojanko na Kubi je Washington tudi letos mirno prenašal, prav tako naraščajočo socializacijo sosednje Mehike, ki pa se je ustavila ob volilnem porazu Echeverrije. Organizacija Združenih narodov se je rešila sovjetom naklonjenega glavnega tajnika, ko ni odobrila Echeverrijine kandidature na to mesto in je obdržala kar Avstrijca Waldheima na tem položaju za naslednjo tajniško dobo.
Problem lastništva panamskega pre-
kopa med Panamo in ZDA so spravili iz javne debate na zeleno diplomatsko mizo, ker zaradi sovjetov kontrola tega prekopa ne sme uiti Washing-tonu iz rok.
V latinski Ameriki je Venezuela z velikim korakom stopila v krog bogatih petrolejskih držav in se za svoje latinske tovarišice samo teoretično zanimala, medtem ko je brazilski politični vpliv po južnoameriški celini zajezila Argentina po zrušitvi razpadajočega peronizma 24. marca t. 1. Politična in gospodarska povezava Argentine, Čila, Paragvaja, Urugvaja in Bolivije ter deloma Brazila z vsemi temi državami se je letos začela spreminjati v stvarnost, deloma tudi zaradi napora vseh teh držav uničiti komunistično gverilo, s katero Moskva odn. njen satelit Kuba že dolga leta poskušata prevesti ta kontinent v sovjetski tabor.
Avstralija in Nova Zelandija sta na videz preživeli letošnje leto mirno v primerjavi z ostalimi kontinenti, toda zunanjepolitično sta se ozirali na razvoj v komunizirani jugovzhodni Aziji. Varnost njunega demokratskega razvoja je v dokajšnji meri odvisna od ustavitve rdeče poplave po jugovzhodni Aziji.
KATOLIŠKA CERKEV
Katoliška Cerkev, kot najvplivnejša verska ustanova na našem planetu, je žela velik pastoralni uspeh z 41. svetovnim evharističnim kongresom v Filadelfiji, doživela in že skoro preživela pa je nov slučaj kontestatorstva v francoskem škofu Lefebvreju, kateremu se zdi, da se ne more sprijazniti s sklepi 2. vatikanskega koncila. Takih in podobnih „upornikov“ je bilo v dva tisoč letni zgodovini Cerkve že veliko in jih še bo. Napravili so včasih večjo, včasih manjšo duhovno škodo vernikom
in prestižno škodo Cerkvi, toda so neizprosno utonili v zgodovino, Cerkev pa je ostala in živi. Pavel VI. je letos imenoval dvajset novih kardinalov, med njimi enega „in pectore“, čigar ime mora ostati prikrito zaradi preganjanja Cerkve v državah sovjetsko-kitajskega komunističnega bloka. Število kardinalov je tako dvignil na 138 ter so po kontinentih sedaj razdeljeni takole: 70 evropskih, 12 afriških, 15 severnoameriških, 23 latinskoameriških, 12 azijskih, 5 iz Oceanije in eden „in pectore“.
MORALNA KRIZA
Človeštvo je letošnje leto na splošno preživljajo hudo moralno krizo na raznih področjih svojega udejstvovanja. Tako se ni končala debata o nasilni odpravi človeškega plodu, tudi ne o umetnem oplajanju žensk, prav tako ne o umetnem preprečevanju spočetja otrok, pa o problemu nastopa trenutka smrti, itd., itd. Katoliška Cerkev je nekajkrat morala direktno poseči vmes za pojasnilo svojega pravilnega stališča do teh vprašanj, a ker se človeštvo noče sprijazniti z nekaterimi neizprosnimi naravnimi zakoni, se te vrste debate pravzaprav ne bodo nikdar končale.
V vesolju so ZDA letos raziskovale planet Mars z raketami in laboratoriji Viking, a se jim ni posrečilo razvoz-ljati skrivnost obstoja ali neobstoja življenja izven naše Zemlje.
Od teroristov vseh vrst in ideologij pa so najhujši udarec doživeli palestinski teroristi skupine Che Guevara, ki jih je izraelska vojska v pravi holywoodski komando akciji potolkla na letališču pri Entebbe v od Izraela nad 7000 kilometrov oddaljeni afriški državici Ugandi. Tja so teroristi zapeljali potniško letalo z 253 potniki kot talci za zamenjavo 53 palestinskih gverilcev, zaprtih po raznih državah v Ev-
Jugoslavija brez legend
Večkrat smo v našem listu že omenjali zanimanje na svetovni ravni za Titovo - potitovsko Jugoslavijo. Pred kratkim je založba Sityria izdala v Grazu in Kolnu Carl Gustav Strohmovo knjigo Ali more preživeti Jugoslavja brez Tita ?, 304 str., 3,6 slik in zemljevidov, 36 DM. Strohm, znani politični komentator je bil sprva prepričan oboževa-vec jugoslovanskega diktatorja. Fazno je sledil njegovemu vzponu in vladavini, pa so ga spoznanja lastnih analiz kasneje očitno nagnila nekoliko v odklon od prvotnega stališča, dasirav-no ostaja še vedno prizanesljiv in uvideven sodnik, ko skuša v svoji zanimivi knjigi sicer stvarno in neprizadeto podajati obravnavano snov, ki jo razgledno obvlada. Topot objavljamo Reissmiillerjeve pripombe k tej knjigi, objavljene te dni v knjižnem pregledu v Frankfurter Zeitung. Reissmiillerjev članek nekako dopolnjuje njegova izvajanja na isto témo, katera smo objavili v našem listu z dne 18. novembra. Članku o knjigi daje naslov „Jugoslavija skoro brez legend“ in pravi:
„Pravkar izdana Carl Gustav Stroh-mova knjiga o Jugoslaviji bo privedla dve običajni zmoti o najvažnejši balkanski državi korak bliže k njunemu koncu. Ena izmed teh zmot ima narodnostne razločke v Jugoslaviji za iracionalne ali celo za umetne, katerim da je vsekakor zlahka priti v okom in jih reducirati na trgovsko pridobitne folklorne ostaline. Tako mišljenje korenini v nekritičnem merilu po nemškem ali smiselno prikrojenem francoskem narodnostnem stanju: en narod v državi, z enim jezikom in s skupno zgodovino. Kdor je bral Strohmovo knjigo in vztraja na tej zmoti, mora biti bodisi duhovno sila tog ali pa trmoglav.
Avtor plastično oriše nastanek jugoslovanskih narodov, nato v čem se drug od drugega odražajo, kako se je razvijal njihov medsebojni odnos, kako so si danes drug do drugega. Branje privede do potrebnih zaključkov, in sicer: Jugoslavija ne more biti enotna država, temveč terja visoko razvito federacijo; vsakršna prizadevanja za kovanje enotne jugoslovanske držhve morejo deželi le škodovati; interesni spori med jugoslovanskimi narodi so naravni in rešljivi. Kaj so jugoslovanski komunisti storili za tako rešitev, opisuje Strohm s kritično dobrohotnostjo.
Druga zgrešena sodba o Jugoslaviji pravi, da preizkušajo tam neko vrsto demokratskega socializma. Strohm dokazuje, da se jugoslovanski komunizem razlikuje od sovjetskega, da pa kljub temu nima niti najmanjšega opravka z demokracijo. Bombastični dozdevni parlamentarizem, katerega reformirajo vsakih Par let z neverjetno potratnim razkošjem govorništva — ko v potu svojega obraza predelujejo Potemkinovo vas — obide pravtako upravičeno kakor balastno organizacijo „Socialistična zveza“, katera naj bi jamčila nepartijskemu prebivavstvu sodelovanje pri oblikovanju političnega hotenja, ki pa v resnici ni drugega kot ranžirni kolodvor na krožni progi razdeleva-nja položajev. Strohm se tudi ne spušča v nesmiselno domnevo, da bi jugoslovanski sindikati mogli bili element demokracije. In končno mu je jasno, da od delavskega samoupravljanja, kakršen je, ne pripade ljudstvu niti trohica politične oblasti, temveč le nekaj osebnih življenjskih olajšav in, v ugodnejših primerih, gospodarska korist. V raznih dobah v večji ali manjši meri dognana partijska diktatura — tako se lahko povzame Strohmovo prikazovanje političnega sistema v Jugoslaviji.
Demokracije in političnih svoboščin je v jugoslovanskem socializmu za kaj pičlo mero. Strohm pa — poznavavec sovjetskega bloka — ve, koliko pomeni ta pičlost jugoslovanskemu prebivavstvu in kako zelo je doslej mikala \ sovjetskem taboru živeče narode. Vsakič, ko je v vzhodnoevropskem ogrodju škripalo, je bilo slišati jugoslovanska gesla kot so: ‘Lastna pot v socializem' ali ‘Samoupravljanje’. Ta vpliv Jugoslavije na notranjo strukturo sovjetskega sveta je temeljni motiv v Strohmovi knjigi. Bravec pa najde opisano in a-nalizirano tudi zavarovalno funkcijo, ki jo belgrajska zunanja politika tako i-menovanega ‘neopredeljevanja’ opravlja za jugoslovanski socializem in za njega odjek na zahod.
Politična os Jugoslavije je Tito. Strohm ima to v vidiku: Njegova knjiga prične s poglavjem ‘Mož in njegova doba’. Opazno je, da avtor že desetletja sistematsko zasleduje maršalova dejanja in mišljenja. V tej knjigi je u-speh tega Titov politični življenjepis na visoki ravni. Strohm se ne uvršča v krdelo takih Titovih oboževavcev, ki lahko le kleče pišejo o vladarju Jugoslavije. ¡Seveda pa ne skriva simpatije in tudi ne dobršnega zajema občudovanja do Tita. Tako zaide včasih opisovanje v obrambo, in kritična sbdba nekoliko otopi.
Tako npr. tam, ko navaja Titovo izjavo s početka njegove nove trde notranje politike v pozni jeseni 1971: ‘Bolje je, da napravi red v naši deželi naša lastna vojska, kot da bi to storila tuja’. (Mišljena je bila sovjetska.) To je za Jugoslavijo iz dveh vzrokov u-
Nad. na str. 5
ropi in Afriki. Izraelski komandosi so teroriste pobili, potnike pa rešili in jih prepeljali iz Ugande v Izrael. Akcija je bila izvršena 4. julija 1976, prav na dan 200-letnice obstoja ZDA, najmočnejše demokracije na svetu.
PF
ARGENTINA 1976:
LETO PREOBRATA
Verjetno ne bo preteklo mnogo ča-tudi dejstvo, da je borba proti njej lah-sa, ko bo komentarist polpretekle zgo- ko zelo uspešna.
dovine že lahko, z bolj objektivnimi e-lementi in z večjo perspektivo in poznanim koncem, pisal in sodil dobo, ki se je v Argentini pričela 24. marca t. 1. Do tedaj lahko pišemo le s sedanjim poznanjem in z ugibanji (ali upanjem) kakšen bo nadaljnji razvoj tega procesa. Optimizem je lahko na mestu, če primerjamo začetek letošnjega leta in njegov zaključek.
INajsibo da preučimo politiko, gospodarstvo, gremialno področje ali katerikoli drug odtenek življenja v državi, je treba zapisati (danes že) odločilno dejstvo, da se je v letu 1976 v Argentini izvedel velik preobrat. In to ne le z ustavnega in formalnega vidika, temveč zlasti v dejanju, v praktičnem reševanju konkretnih problemov.
Ne moremo reči, da je vojaški način vladanja boljši kot je bil civilni peronistični, kajti zadnje čase, in zlasti prve tri mesece letošnjega leta, pe-ronizem ni vladal. Ni reševal problemov, marveč jih je celo množil v nedogled. Nenehne zamenjave ministrov (v 20 mesecih vladanje je gospa Peronova zamenjala 38 ministrov, največ na gospodarskem področju) in obtožbe korupcije, inflacije (leta 1975 je dosegla 860%) in kot posledica draginja, socialni in sindikalni kaos; lahko bi tako naštevali v nedogled žalostne in usodne posebnosti peronističnega režima.
¡Leto 1976 se je pričelo v spominu na dvoje izstopajočih dogodkov, ki sta na svojevrsten način nakazala, kakšno bo naslednje leto: upor vojaškega letalstva (18-12-75) in par dni za tem o-gromni gverilski udar in poraz v Mon-te Chingolo. Prvi dogodek je pokazal na možnost vojaškega udara, s katerim dotlej peronizem ni resno računal. Ob uporu majhnega dela letalstva je tedaj poveljnik vojske gen. Videla opozoril, da morajo ustavni organi z vso nujo najti izhod iz zavoženega položaja. Bil je to trimesečni ultimatum, ki ga pa vlada prav tako ni resno upoštevala. Gverilski udar je pokazal razpasenost pre-vratnosti (številčno in geografsko), pa
(Nad. s 4. str.)
sodna izjava. Po eni strani pove, da razume Tito ‘red’ v Jugoslaviji prav tako kot Brežnjev — kar je ‘lastnemu jugoslovanskemu socializmu’ klofuta v obraz. Po drugi strani pomeni, da je Tito iSovjetski zvezi malone prisojal pravico za intervencijo v njegovi lastni deželi, in to iz jugoslovanskih notranjepolitičnih vzrokov. Težko da bi mogel zadeti svojo lastno tvorbo — neodvisnost komunistične Jugoslavije — v bolj ranljivo točko. Mimogrede zvemo iz te Titove izjave tudi, kakšnim namenom služi jugoslovanska vojska 'n je 1971 očitno služila. Kaj pravi k vsemu temu Strohm, ko govori o gornji Titovi izjavi ?: ‘So tedaj Sovjeti pretili s svojim rediteljskim potencialom — ali je nemara šef jugoslovanske partije skušal s takimi apokaliptičnimi perspektivami prisiliti k disciplini svoje puntarske Jugoslovane?’ Vsekakor milo, razbremenjujoče vprašanje.“
ZADNJI TRENUTKI
Ni bil general Videla edini, ki je pozival k preusmeritvi dotedanje politike. Take klice je bilo slišati tudi iz kongresa, ki že ni več našel smeri, da bi ga pripeljala na uspešno pot. Saj pravega uspeha kongres ni doživel v vseh treh letih peronističnega vladanja. Razklanost v samem peronizmu in nemoč, da bi opozicija kontrolirala vladno delovanje ter soudeležba pri raznih odtenkih korupcije so bili vzroki popolne parlamentarne pasivnosti.
Ko je bil konec že viden, so še skušali nekateri rešiti položaj. Tako so prišli na dan predlogi o politični sodbi tedanje predsednice, raziskave raznih primerov korupcije, iskanje zaslombe v posameznih civilnih sektorjih. Peronistični sindikalizem je končno pozval celo Cerkev, da bi ona sklicala vsenarodno zborovanje (kar je hierarhija pametno odklonila), a vsi ti napori so imeli e-dini cilj: ohraniti peronizem na oblasti, ne da bi vlada skušala odstraniti prave vzroke nastalega položaj, kar bi bila edina uspešna pot do rešitve. Sicer pa v tistih okoliščinah tega sploh niti ni bila več zmožna. V vladnih krogih ni bilo več trohice resnosti, ne poštenosti, ne sposobnosti.
Podoben položaj, z majhnimi razlikami in malimi izjemami je vladal v vseh strankah. Njih napor, da bi našle izhod, je težil bolj za osebnimi koristmi kot za narodnim blagrom. Konec je bil neizbežen.
Tako je v noči med 23. in 24. marcem odletel predsedniški helikopter, kot običajno, z vladne palače. A namesto da bi zavil proti rezidenci v Olivosu, je odletel na vojaško letališče v Buenos Airesu, in od tam je bila gospa Peronova takoj prepeljena na jug.
Ko se je Argentina 24. marca prebudila, je bilo že vse končano. Ne da bi padel en strel, ne da bi bila potočena ena kaplja krvi, je zavladala vojaška vlada. Junto so sestavljali (po latinskoameriški tradiciji) vrhovni poveljniki treh rodov oboroženih sil: general Rafael Videla, admiral Emilio Massera in brigadir Orlando Agosti. Oklicali so novo dobo narodne reorganizacije, da uvedejo red v državi, odpravijo izbruhe prevratnosti, uničijo korupcijo, rešijo gospodarstvo, izboljšajo socialni nivo, in pripeljejo Argentino v položaj, s katerega bo mirno gledala v bodočnost kot enakopravna članica velikih in- močnih narodov.
NOVA „ZGODOVINSKA“ DOBA
Tako jo je označil novi predsednik države, general Jorge Rafael Videla, ko je nastopil in ustoličil tudi svoje ministre, od katerih sta bila dva civilista (gospodarstvo .in vzgoja), ostali pa člani oboroženih sil. Prav tako so člani
Ludvik Puš	(88)
NA DOLGO POT
Vozili smo se na ta način ves tisti dan, vso noč in dobršen del naslednjega dne. IRO je vsakemu potniku dala seboj nekaj konzervirane hrane, ponekod se je dobila med potjo, kadar se je vlak ustavil, da smo se pogreli. Noč je bila zares hladna, kakor je opozoril prijatelj Ivan. Zavili smo se v plašče in o-deje, kolikor je kdo imel, če ni imel dovolj, ga je zeblo.
Drugega dne že pozno popoldne smo se ustavili na stranskem tiru postaje v Grohnu. Mestece leži med slavnim pomorskim trgovskim mestom Bremenom in pristaniščem Bremerhafen. Tik ob mestu Grohn so bili Nemci zgradili celo dodatno mesto vojaških kasarn, tako na razsežnem prostoru in s tolikimi zidanimi vojašnicami in drugimi pomožnimi objekti, da se je človek kar lahko zgubil. Vse vojašnice so namreč po velikosti in zunanji obliki enake, zidane iz rdeče opeke v nadstropje in solidno zgrajene. Nekako v sredini tega svojstvenega mesta so upravna poslopja in pritikline kakor: kuhinja, jedilne dvorane in podobno. Tam smo se redno zbirali trikrat na dan, radi različnih opravkov in pa seveda v obednici, kjer smo dobili obroke tople in mrzle hrane.
Ne bom popisoval ne hrane, ne ležišča. Kdor je kdaj šel skozi te vice, mu bo gotovo lažje priti v nebesa. Kdor pa tega ni skusil, bi bil opis odveč, ker se slaba hrana in neusmiljena trdota ležišča na slamnjači ne more prav zapo-pasti drugače, kot da izkusiš na lastni koži. Seveda so nas ločili po spolu, in sva se zatorej veselila svidenja ob jutrih in se ločevala vsak večer, ko sva se odpravljala vsak v svojo vojašniško številko. Ljudstva je bilo v tem zbiralnem taborišču nič koliko. Mi iz Avstrije-smo bili le delček celotne množice, ki se je zgnetla na tem prostoru, da se pripravi in čaka na svoj parnik. Transporti čez morje v USA so odhajali vsakih pet do sedem dni, včasih bolj pogosto, včasih manj, kakor so dospevale prevozne ladje ameriške vojske. V vsaki stanovanjski baraki je bila pri vhodu velika črna tabla na steni, in tam je bilo lahko zasledovati vse važne tabo-riške novice, na velikih polah papirja v nemškem jeziku črno na belem razglašene in v javnost dane. Dan za dnem
smo se ustavljali pred temi polami, da bi se prepričali, da-li je bila dodana kaka nova in bi se na nji utegnilo pojaviti lastno ime; ne sicer na odredbi za lup-
(a upokojeni) oboroženih sil vsi guvernerji, pa tudi župani.
Lagali bi, če bi rekli, da je vojaški udar globoko pretresel državo. Obratno, v večini ljudstva je bilo čutiti neko odrešenje. Prta zavest je bila, da nekdo vlada, resnično izvaja oblast, in to je bilo glavno. V tistem vzdušju vladi ni bilo težko izvesti prve globoke spremembe: prepovedala je delovanje vsem političnim strankam, in kar jih je bilo levičarskih, z dekretom razpustila. Pozaprla je glavne predstavnike padle vlade in uvedla proti njim redne sodne postopke. Intervenirala je večino sindikalnih organizacij in mnogi gre-mialisti so prav tako bili pozaprti in postavljeni pred sodišče. Tu omenimo, da so sodni postopki še vedno v teku. Argentinska prayiea je namreč zelo počasna; upajmo, da tudi učinkovita.
Konec je bilo nereda in brezcilja. Vlada je položila zlasti veliko važnost v proizvodnjo; industrije in trgovine sploh se je bilo lotilo nevarno brezdelje. Odpravila je večino sindikalnih (pa tudi nekaj državnih in več cerkvenih) praznikov. Pravica stavke je bila ukinjena in delegati so izgubili svoje mandate.
Gospodarski minister dr. Martínez de Hoz je napovedal bistveno boj inflaciji in sledeči proces reaktivacije gospodarstva. Da bi država lahko odplačala hud zunanji dolg, je zaprosil in dobil novih zunanjih kreditov. Del teh je vlada usmerila v javna dela, ki so bila za časa peronistične vlade popolnoma ustavljena. Pospešen izvoz je znova nagnil zunanjo bilanco v prid Argentine in podjetja so, po dolgem času, znova pričela usmerjati dobiček v re-investicijo. Inflacija, ki je še aprila dosegla 38 odstotkov, je krepko padla in že junija dosegla le 2,8%, a od tam počasi pričela rasti in obstala ob koncu leta na ok. 10% mesečno.
Lep uspeh je vlada žela tudi na., področju državnih podjetij: letalska družba in telefonsko podjetje sta imeli, prvič po dolgih letih, pozitivno bilanco. Državna petrolejska družba je znova zvišala proizvodnjo; vlada pa je objavila namen, da jo delno privatizira (49% delnic). K izčrpavanju petroleja bodo poklicali tudi privatni kapital, s čemer računajo, da bodo že v letu 1977 ukinili uvoz petroleja in ga. o-bratno začeli izvažati. Vlada je tudi takoj po nastopu pričela urejati devizni trg. Tuje valute (zlasti dolar) so počasi vodili do njih realne vrednosti. S tem so dosegli pospešen izvoz in omejitev uvoza.
A za vse te različne uspehe ptoces zahteva hudo ceno: hiter in oster padec kupne moči delavskih in uradniških plač. Porast cen doseže skoraj trikratno višino porasta plač. Vlada tega ne zanika; nasprotno, prizna, da je to v njenih računih. In dr. Martínez de Hoz obljublja, da bo tudi za te sektorje kmalu prišlo izboljšanje. Sprememba da se
Ijenje krompirja ali raztovarjanje premoga na "kolodvoru, ampak morda na listi imen onih srečnih taboriščnikov, ki so prišli na vrsto, da se predstavijo posebni komisiji, preden se vkrcajo na naslednji transportni parnik. Večkrat je bilo treba rabiti komolce, da se je človek prerinil do table na steni, toliko je bilo zanimanja.
Nekega dne ugotovim, da visi na razglasni deski nov list. Sprva nisem niti pogledal, za kaj gre na tisti poli, le imena sem na hitro preletel. Glej ga spaka! Tudi moje ime je tam, sakra-bolt! Seda’ se bo pa premaknilo, me je spreletelo in me je obšla skoraj prijetna zavest, da bo tega dolgočasnega, pustega životarjenja konec. A pri tisti priči me je zaskrbelo, ker ni bilo ob mojem tudi Minkinega imena. Kaj to pomeni? Preril sem se bliže k tabli in prebral celotno objavo bolj natanko. Tristo vragov! Naznanjeno je bilo, da se naj spodaj navedene osebe javijo ob tem in tem času tam in tam, da pojdejo na grohnsko postajo razložit vagon premoga.
šel sem se javit, kakor je bilo napisano (ameriška uprava v tem oziru ni poznala šale), dobil veliko lopato in se pridružil skupini. A se nisem dotaknil niti kosa premoga. Pridružil sem se raje pomerkaču, nemškem železničarju, ki je nadzoroval raztovarjanje, in se z njim zapletel v tako zanimiv pogovor, da ga nisva mogla končati vse dokler vagon ni bil prazen. Kaj takega se je
bo konkretno poznala v teku leta 1977.
Vendar to splošno obubožanje prinese s seboj prve sindikalne konflikte: stavke -v avtomobilskih tovarnah. Zanimivo ob tem je, da prav ta delavski sektor prejema najboljše plače. Druga stavka se je rodila v krogu državne energetske družbe iSEGRA. Vzrok tu je bil odpust nad 200 uslužbencev, večina sindikalistov ali ljudi z raznimi ante-cedenti postopaštva ali kraje. A vlada vztraja na svojem stališču in končno zmaga. Delavski minister gen. Liendo je že prej izjavil, da se delavstvo ne more odtegniti prispevku, ki ga proces zahteva. Tudi, da je namen vlade preusmeriti ustroj delavskih organizacij, tako da bodo resnično v službi delavstva, ne pa se ukvarjalo s politiko. V zadnjih dneh tega leta je nastal nesporazum med oboroženimi silami zaradi te preusmeritve, ko so pripravljali novi zakon o delavskih organizacijah, a ta nesporazum so zaenkrat premostili.
BORBA BREZ KONCA
Gotovo pa vlada polaga največjo važnost v protigverilsko borbo. Delovanje prevratnih organizacij, ki je bilo izredno razširjeno že pod vojaško vlado generala Lanusseja, je doseglo poln razmah za dobo peronizma. Pridobivanje simpatizerjev in članov je bilo praktično svobodno, dokler ni sam iPeron prepovedal trockistično organizacijo in izgnal levičarsko mladino iz peronističnih vrst. Od tam naprej se je začel hud boj, ki je doslej terjal ogromno število žrtev.
Ni dvoma, da marksistična gverila doživlja hude poraze. Trockistična organizacija je bila praktično obglavljena, večina njenih vodij pobitih ali aretiranih, glavna skrivališča odkrita, prav tako podtalne tiskarne, skladišča orožja in prave tovarne orožja. Hude udarce je doživela tudi peronistična levičarska gverila, (ki je seveda popolnoma ločena od organskega peronizma).
Huda borba, ki je več let trajala v provinci Tucuman, je tudi, po uradnih poročilih, že končana. Tam je obstajala prava marksistična država, ki jo je le oster nastop oboroženih sil lahko uničil.
Če gledamo na žrtve, je bilo, od nastopa vojaške vlade do danes, pobitih ok. 700 gverilcev. Ogromne so bile tudi žrtve na strani varnostnih organov. Pa tudi obračunavanje med levico in desnico je pripeljalo do tragičnega prelivanja krvi. Tu je padlo tudi nekaj duhovnikov.
OD TIT IN TAM
Še mnogo drugih važnih dogodkov bi lahko našteli v tem pregledu o Argentini v letu 1976. Mednje gotovo spada na prvo mesto položaj in delovanje Cerkve. Omenili smo že, da se hierarhija ni hotela zaplesti v reševanje propadlega peronističnega režima '(reševanje, ki bi tako ali tako bilo brezuspešno). Prav tako pa ni združeno nastopila v podporo sedanjih oblasti. Škofovska konferenca je le pozvala ljudi, naj vsak na svojem mestu doprinese
dalo narediti samo, če jezik ni bil ovira. Oni pa, ki so morali nase vzeti tudi moj del premetavanja premoga iz vagona na tovorne avtomobile, so bili gotovo prepričani, da sem imel posebno misijo pri nadzorniku in so zatorej delo opravili brez opazke. No, bili so vsi mlajši od mene in zanje delo ni bilo pretežko.
Odslej dalje sem razne razglase in objave na črni deski bolj natanko pregledal, preden sem šel iskat imena, da bi veselje ne bilo prezgodnje in bi se spet ne spremenilo v razočaranje.
Nekaj posebnega so bila predavanja, ali morda bolj prav — tečaji, ki jih je prirejala ameriška tabo riška uprava za nove inmigrante v njihovo deželo. Vsaj v glavnih potezah naj bi se seznanili z ameriškem načinom življenjia (way of life), na katerega so Ameri-kanci od sile ponosni, če človek s premislekom in z logiko zasleduje ta njihov way of life, mu kmalu postane očitno, da so mnoge njihove navade, govorne rabe, kretnje, noša, bontonski predpisi in podobno, drugačni zgolj zaradi drugačnosti. Hočejo pač imeti stvari drugače kot so v starem svetu, najbrž zato, da bi prelomili ono črto, ki pelje iz raznih delov evropskega kontinenta naravnost v Ameriko. Podzavestno se vodilna plast zaveda, da so tudi sami priseljenci enakega ali podobnega škvarta kot so ti, ki se jim po vojni iz Evrope pridružujejo. A to nočejo več biti. Hočejo marveč biti avtohtoni Amerikanci, kar naj se na zunaj izpričuje z drugačnimi
delež k moralni in tvarni zboljšavi argentinske družbe. So pa nekateri posamezni škofje (IBolati, Plaza, Sansier-ra) izrecno podprli sedanjo vlado in od vernikov zahtevali priključitev sedanjemu razvoju. —> Kaj žalosten pojav pa je bila polemika, ki je med škofi nastala okoli problema „latinskoameriškega svetega pisma“. Polemični tekst je dejansko razdvojil škofovsko konferenco in le s težavo so se povrnili na pot edinosti. V teh nastopih je bilo kaj malo premišljenosti. Drug zaskrbljujoč problem je razvoj katoliških šol. Zadnje čase se je proti njim izvajala prava gonja, češ, da so infiltrirane od strani marksizma. Položaj je pripeljal do o-borožene intervencije v nekem buenos-aireškem kolegiju.
Gospodarstveniki so imeli, po svoji strani, zadovoljivo leto, čeprav je vlada ukinila tudi njihove gremialne organizacije. A delo se je povrnilo v obrate in mnogi so, na svojo roko, zvišali delavske plače. Tudi polje je imelo dobro letino, težko pa bo v inozemstvu prodati rekordno žetev pšenice; vlada hiti, da bi zgradila prepotrebne žitnice.
Kar se znanosti tiče, ni bilo posebnih novosti. Argentina je, razen redkih občasnih izjem, na tem področju med deželami ki, čeprav z zadovoljivim razvojem in tehnologijo, ne spada med pionirske narode, čeprav je mnogo vrednega človeškega elementa.
Tudi športno ne izstopa, razen na krajevni, južnoameriški ravni. Veliko upanja se polaga v organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva, ki bo leta 1978 s sedežem v Buenos Airesu.
POGLED V BODOČNOST
Večkrat smo v našem listu komentirali namen vlade, da temeljito spremeni argentinsko življenje: nove učinkovite politične stranke, nove učinkovite in specifične sindikalne organizacije. To delo bo težje kot urediti gospodarstvo, zvišati življenjski nivo in urediti zdravstvene in druge socialne probleme.
Trenutno vladajo Argentino oborožene sile. Kaj bo, ko bo, po naravnem notranjem procesu, treba zamenjati vladajoče ekipe? Ali bo konec sedanjega procesa podoben koncu ponesrečene On-ganijeve „argentinske revolucije“, ali bo uspeh nagradil resnost in vztrajnost? Vsekakor niso pozitivne govorice o o-stavkah in neke vrste pesimizem, ki ga je zaznati v nekaterih krogih.
'Sedaj je zakonodajna moč med vlado in komisijo legislativnega sveta, ki pripravlja zakone. Nihče pa ne ve, kakšen je vladni namen za bodočnost, kdaj naj se država vrne v relativno parlamentarno življenje. (Devetčlansko komisijo namreč sestavljajo člani oboroženih sil: trije na vsak rod.)
Leto 1977 bo gotovo prineslo vsaj delni odgovor na nekatera teh vprašanj. Upajmo, da bodo odgovori pozitivni, in da se bosta blagostanje in mir vrnila v to našo drugo domovino.
t. m.
navadami in drugačnim življenjskim načinom. Deloma je tudi res, da ta način producira drugačni tempo visoko razvitega industrijskega življenja, kakor tudi značilne drugačnosti njihovega kontinenta.
Tečaji, so bili brez dvoma zanimivi, ne samo po vsebini, ampak tudi zato, ker so prijetno rahljali pusto enoličnost taboriščnega življenja, čeravno niso bili obvezni, so se jih udeleževale velike množice in je bil obširni predavalni prostor vedno polno zaseden. Vodila jih je amerikanska Missis z veliko mero spretnosti in gladkim znanjem nemščine, ki je bila v taborišču “uradni” jezik pod pretvezo, da ga vsak Evropejec vsaj nekoliko razume. Kar nam je pripovedovala o Ameriki in Amerikancih je točna slika njihovega way of life in nam je mnogo njenih navodil in nasvetov v novem svetu zelo prav prišlo. (How do you do?)
Za zgled bom navedel nekaj primerov, ki so mi ostali v spominu.
Predavateljica nam je nazorno kazala, kako se olikan Amerikanec obnaša pri mizi. V mladih letih so nas učili, da je neolikano držati pri mizi levo roko pod mizo. Ona pa nas je poučila o boljšem, da namreč pri njih drži levo roko pod mizo, kdor hoče veljati za človeka, ki pozna manire. No, pa pod mizo! Vsekakor je bilo navodilo koristno, čeravno za naše pojme ni imelo pravega smisla, zakaj naj bi ustaljena etika ne bila v Ameriki različna.
(Bo še)
SLOVENCI V
Osebne novice:
Umrla je v Slovenski vasi, dne 16. decembra, ga. Jožefa Župančič roj. Rozman. Naj počiva v miru!
Rojstvo: V družini Jožeta Rometa in njegove žene Slavke roj. Urbanija, se je rodila hčerka prvorojenka. Srečnim staršem naše iskrene čestitke.
IGNACIJ FRANČIČ — umrl
V	svojem 82. letu starosti je na svojem domu v Villa Ballester mirno v Gospodu zaspal Ignacij Frančič. Ko je pred dvema letoma obhajal svojo osemdesetletnico še — lahko rečemo — mladostno čil, smo izrazili upanje, da bo svojo težko prisluženo pokojnino še dolgo užival v zdravju in zadovoljstvu. Pa je Bog drugače odločil in dne 16. decembra 1976 se je Ignacij Frančič poslovil od nas. Pokojnik je bil trden Dolenjec, rojen 19. julija 1894 v Stari vasi pri št. Jerneju na Dolenjskem. Preživel je kot vojak prvo svetovno vojno na raznih frontah. Doma se je udejstvoval v raznih katoliških prosvetnih, gospodarskih in političnih organizacijah in je bil ob izbruhu komunistične revolucije odločno na strani protikomunistov. Komunisti so mu v Teharjih ubili mladoletnega sina Ivčka. Po končani vojni je odšel v Argentino s hčerko go. Lino poročeno z inž. Matičičem. Pozneje je prišla za njim tudi žena ga. Katarina Kegljevič z najmlajšim sinom Nacetom, ki je sedaj profesor za zgodovino in zemljepis.
Pokojnik je bil na mrtvaškem odru na svojem domu, kamor so ga prišli kropit številni rojaki. Pokopan je bil dne 17. dec. na sanmartinskem pokopališču tudi ob veliki udeležbi rojakov. Pogreb je vodil sanmartinski slovenski dušni pastir g. Franc Bergant. Vsemogočni naj nakloni pokojniku večni mir, vsemu sorodstvu pa izražamo globoko scialje.
SLCVENCKA VAS
Šahovski turnir in asado
V	društveni dvorani se je 5. decembra opoldne zbralo mnogo vaščanov na prijateljski asado. Hoteli smo tako s prijateljskim srečanjem zaključiti šahovski turnir, pri katerem je v treh kategorijah tekmovalo rekordno število — 42 šahistov. V prvi kategoriji so zasedli prva mesta Franci Sušnik, Stane Kunc in Lovro 'Berčič; v drugi Jože Čampa st. in Tone 'Strah; v mlajši kategoriji pa Dani Slusnik in Dani Kunc. Vsi ti so prejeli lepe nagrade. Tudi sta prejela ob tej priliki nagrade zmagovalca prejšnjega turnirja v ping-pon-gu Jože 'črnak in Lojze Župančič. Prav posebno navdušenje pa so vsi navzoči pokazali ob omefeibi rezulltatov letošnjih športnih dni, ki jih organizirata zvezni mladinski organizaciji. Na teh tekmovanjih, ki obsegajo različne panoge in so višek športnega udejstvovanja med slovesko skupnostjo v Argentini, je ponovno zmagala mladina iz Slovenske vasi, čeprav so bili letošnji turnirji v lahki atletiki povsem brez vzroka ukinjeni. (S tretjo zaporedno zmago si je naš odsek tako dokončno osvojil prehodni Mladinski pokal.
Navzoči so ob teh uspehih vaški mladini čestitali ter ji želeli, da bi z resnimi treningi svoje športno udejstvovanje še zboljšala.
SAN JUSTO
Občna zbora fantovskega odseka in dekliškega krožka
V	sredo, 8. decembra, sta mladinski organizaciji deklet in fantov pripravili občna zbora. Podali so poročila o de-
Pevsko glasbeni
Letošnjo pestro glasbeno sezono so zaključili naši mladi z drugim delom svojega vsakoletnega pevsko-glasbene-ga festivala. Toliko mladeži že orje pevsko-glasbene brazde v naši skupnosti, da so morali letos svojo prireditev deliti na dvoje: zborovski festival (21. avgusta) in sobotni pevsko glasbeni (27. novembra), oba v Slovenski hiši, oba s celovečernim programom. In oba sta pokazala, da gre mladini že za kaj več, kot zgolj za lagodno in površno ukvarjanje z glasbo za ceneno razvedrilo. Kaj ne bi bili veseli take mladine in nanjo ponosni! Saj nam dokazuje, da ostaja zdravega duha, ko si utira pot v življenje skozi in mimo mnogovrstnih zablod, ki prežijo na današnjo mladino vsepovsod, da jo zvo-dijo na kriva pota.
Žal jim okoliščine topot niso bile posebno naklonjene. Prav ko naj bi se ljudje odpravili na pot, se je začela uli-jati ploha na ploho, da je deževje ves večer preplavljalo pota in oviralo promet, ponekod ga celo onemogočalo. Temu je pripisati razmeroma skrčen o-bisk. Tudi je iz istega vzroka razumljiv in tokrat opravičljiv začetek z zamudo.
Vsem izvajavcem tega večera gre priznanje. Pokazali so vidno hotenje po resni gojitvi glasbe, čeprav je večini opazno, da se še borijo z začetniškimi trdimi orehi, ki jih bodo lahko z leti strli, če bodo vztrajali s tako zavzetostjo, kot so jo pokazali ta večer. Nekaj pripomb v tem poročilu, ki ni in noče biti glasbena kritika, naj samo pomaga lupiti lupino mladini, ki še zori.
Posamezne točke sporeda je napovedoval prosto z improviziranimi uvajanji Marko Mele. Da se ogne jezikovnim, stilističnim in vsebinskim spodr-
Še en „Gallusov“ koncert
ARGENTINI
lu v preteklem letu in izvedli volitve. Med svetlimi točkami preteklega leta naj menimo: dve igri: „Domen“ in „Henrik, gobavi vitez“, ki je še v študiju, številne nastope pevskega zbora deklet in fantov, ki šteje 45 članov, osem lepo obiskanih sestankov. V novi odbor deklet so bile izvoljene: Ani Groznik, predsednica; Irena Urbančič, Nežka Lovšin, Maruška Maček, Kristina Jereb, Marija Krajnik, Emi Urbančič in Metka Trpin. V odboru fantov pa so: Franci štrubelj, Jože Groznik, Janez Kržišnik, Marko Mustar, Ivo Smrdel, Evgen Urbančič in Felik Oblak. Za zvezni odbor SDO je bila izbrana Mari Groznik, za zvezni odbor ISFZ pa Oskar Pregelj.
RAMOS MEJIA Slomškova šola
V	soboto, 27. novembra 1976 so se zbrali starši in otroci Slomškove šole k lepi sklepni prireditvi letošnjega šolskega leta. V polno zasedeno dvorano Slomškovega doma so med petjem „Naprej, zastava slave“ zastavonoša Toni Hvalica in njegovo spremstvo Marta Smole in Marija Javoršek prinesli slovensko zastavo in jo postavili na častno mesto na odru. Lep je bil pogled na dečke in deklice, zbrane ob obeh straneh odra, sredi med njimi, na odru pa so strumno, a z žalostjo v očeh stali u-čenci in učenke osmega razreda, ki so se letos poslovili od Slomškove šole. V tej lepi skupini, ki je skozi osem let zvesto obiskovala 'Slomškovo šolo so: Martina Andrejak, iPeter Avguštin, A-lenka Beltram, Ana Beltram, Veronika Bohinc, Adrijana Fajfar, Toni Hvalica, Marija Javoršek, Marija Kočar, Andrej Krištof, Tinka Loboda, Alenka Magister, Veronika Malovrh, Marjan Mi-kelj, Rezka Novak, Marta Smole, Jože Snoj, Eva Schiffrer, Janez Šturm in Janko Vidmar. Predsednik šolskega odbora Lojze Lavrič je s pozdravnimi besedami začel prireditev. Voditeljica Slomškove 'šole ga. Lenčka Malovrhova je podala izčrpno in lepo poročilo o delu šolskega tečaja v preteklem letu. Starši pa tudi otroci so iz njenih besed mogli razbrati, koliko truda in ljubezni je bilo tekom leta vloženega v to delo tako od strani učiteljev, kakor tudi od strani šolskega odbora, staršev in tudi otrok, saj šola dosega uspehe le, če lepo sodelujejo učitelj, starši in otroci. Hvaležnost staršev in otrok za vso skrb in ljubezen, ki jo gospa Lenčka Malovrhova posveča že dolga leta Slomškovi šoli, je najlepše prišla do izraza z lepim šopkom nageljev, ki ga je prejela od njih.
V	lepem in pestrem sporedu so nato nastopili vsi otroci, vsak razred s svojo točko in pod vodstvom svojega učitelja ali učiteljice. .Slomškovo šolo je v tem šolskem letu obiskovalo«-147 otrok, 82 deklic in 65 dečkov. Razdeljeni so bili v vrtec in osem razredov. Voditeljica šole je gospa Lenčka Malovrhova, katehet je g. župnik Jože šker-bec, učili pa so še: ga. Majda Kelčeva, Ivanka Makovec, Vladi Selanova, Alenka .Pozničeva, Saška Zupan, Franček Breznikar, Marijan Hribar in Marijan Loboda. Petje je poučevala gdč. Anica Šemrov, telovadbo pa Marija Novak in Marijan Grohar. Veliko je sodelovala s šolo in večkrat nadomeščala druge učitelje Kristina Breznikarjeva.
Predsednik šolskega odbora Lojze Lavrič se je v lepem nagovoru lepo zahvalil vsem učiteljem, posebno še voditeljici za vse opravljeno delo. Od u-čencev osmega razreda se je poslovil njihov katehet č. g. Jože škerbec in v spomin vsakemu poklonil lepo Marijino podobo. Razrednik osmega razreda Marijan Loboda je v lepem nagovoru od-
festival SDO-SFZ
sijajem, bi morda kazalo drugič pripraviti napovedovavcu pisani tekst. Tudi ne bo odveč opozoriti, da narede izvajavci na nastopih te vrste, ki so resnega značaja in vrhu tega topot večerni, veliko boljši vtis^ Če posvete sporedu prireditve potrebno pozornost tudi — svoji obleki. V hlače zataknjena športna majca brez jopiča, z odprtim ovratnikom brez kravate in z zavihanimi rokavi (!) ter podobno, se res ne prilega spoštovanju, ki gre prireditvi kot taki, programu in izvajavcem samim, ter ne nazadnje občinstvu Tudi vročina ne more biti opravičilo, saj je bila večina fantov primerno oblečenih, dekleta celo v večernih oblekah. — Pester program bi v posameznostih prišel bolj do veljave ob smotrnejši sporeditvi: lahka in plesna glasba v en del, in v drugega resna koncertna. Po-slušavec lažje osredotoči pozornost na posamezne komade, če ni prisiljen svojega nastrojenja stalno spreminjajoče prilagajati. Med nami je nekaj glasbenih strokovnjakov. Nobeden ne bo odrekel mladini naprošenega nasveta, če se čuti za to usposobljenega, še v večji meri velja to za izbiro posameznih komadov. Prepričljivejše, učinkuje 'preprostejša, a verno interpretirana sklad-
ba.	kot še tako virtuozna, če se omejuje na sicer vešče „pobiranje not“, a v podajanju ne izstopa komponistova zgodba.
Tako sta oba, že dobro uvežbana klarinetista Gustav Jeločnik in Marjan Loboda brez zatikanja odigrala Kauf-nerjev Allegretto-Andantino, Haendlov Maestoso in Brahmsovo Uspavanko, a v interpretaciji skoro brez razlike med tremi avtorji. — Marko Jerman (klavir) se je s svojo igro v Harrisonovi My sweet Lord in argentinski El arrie-
hajajočim učenkam in učencem priporočal medsebojno prijateljstvo, zvestobo vsem naukom, ki so jih dobili v Slomškovi šoli in nadaljevanje študija tako v argentinski kot slovenski šoli. Kot je že nekaj let v navadi, referat Medsebojne pomoči 'Slomškovega doma, ki ga vodi Herman Zupan (st.) vsako leto učencem osmega razreda pripravi majhen dar. Letos je vsak učenec dobil hranilno knjižico K. Z. SLOGA z vlogo $ 300.— in plačano vpisnino v srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka. V imenu učencev in učenk osmega razreda se je prisrčno zahvalila učiteljem in staršem učenka Eva Schiffrer. Sledila je predaja ključa in zastave. Toni Hvalica je izročil zastavo učencem sedmega razreda Lojzetu Lavriču (ml.), kateremu sta stali ob strani Terezka Snoj in Monika Svetlin. Ključ je prinesel učenec osmega razreda Jože Snoj v spremstvu sošolk Marije Kočar in Alenke Magister in ga izročil učenki sedmega razreda Veroniki Javoršek, ki ga je sprejela v spremstvu Marijane Poznič in Marice Žnidaršič. Po tem lepem in prisrčnem sporedu so učenci osmega razreda v sprevodu odšli iz dvorane med petjem „Na svidenje...“ Ganljiv in nepozaben prizor.
CARAPACHAY
Sklepna šolska proslava je bila v našem Domu v nedeljo 5. decembra ob lepi udeležbi. Predsednik šolskega odbora Fr. 'Seno vršni k je začel proslavo, nato so pod vodstvom svojih učiteljic podali točko za točko učenci in učenke šolskega tečaja,« med drugim je lepo zaigral na harmoniko nekaj narodnih, mali Tonček Jeretinov. Upraviteljica šole ga. M. Markežova se je s primernim nagovorom poslovila od sedmih odhajajočih iz te šole in jim v spomin izročila slovensko knjigo. Učiteljice vsakega razreda so razdelile letna spričevala, šolski odbor se je pa lepo zahvalil učiteljicam in katehetu za njihov trud in v znak hvaležnosti so prejele od staršev prisrčna darila.
Miklavževanje je bilo istega dne po končani šolski proslavi. Obiskal na§ je sv. Miklavž v spremstvu angelov in z velikim številom peklenščkov. Nebeški svetnik je bil to leto kaj radodaren, obdarovani so bili najmlajši in tudi starejši so bili deležni njegove dobrote.
Poslovilna večerja. Ko se končuje šolsko leto in s tem v zvezi prirejajo proslave ob slovesu, so se tudi v našem Domu zbrali na poslovilni večerji poslušalci mesečnih predavanj, ki jih ima redno vse leto dr. M. Komar. Udeležba je bila večja kot na predavanjih, navzoči so prosili proferja, naj bi se drugo leto ti tečaji nadaljevali.
Delo v Domu. Gradbeni odbor si je v tej poslovni dobi nadel nalogo, da izvrši delo, ki ga ima v načrtu: končati pročelje stavbe in s tem bo Dom dobil primerno in dostojno obličje. V ta namen je predvidena tombola, ki bo prvo nedeljo v mesecu marcu, na katero vse rojake že sedaj opozarjamo.
SVETONOCNA
Nocoj bi rad bil slamica, nocoj bi rad bil topel dih, nocoj bi rad bil hišica, nocoj bi rad bil blažen vzdih.
Pod glavd Detetu bi bil, vso noč bi Mu ročice grel, vso noč bi svetil mu v temi, vso noč uspavanko Mu pel.
Karel Mauser
ro (obe na pamet), posebej še v Pre-lovčevi Ko so fantje proti vasi šli pokazal kot tenkočutno dojemljivega za glasbeno govorico, a je na tej stopnji svoje glasbene izobrazbe do Mozarta segel previsoko; je pa pošteno in pogumno odnehal, ko je to spoznal, in o-digral Sonato v C duru le v fragmentu. Z vztrajnim študijem in vajo bo ta nadarjeni fant lahko veliko dosegel. — Martin Dobovšek (klavir) si je izbral Chopinovo Polonezo in njegov Valček v As duru. K Chopinu se radi zatekajo začetniki. 'Imponira npr. efektna udarnost Poloneze, učinkoviti valčki. Vem pa, da evropski glasbeni profesorji zlepa ne spuste svojih učencev na glasbeno produkcijo s Chopinom. Ne vem, kako sodijo tukajšnji glasbeni pedagogi o tem. Chopinove skladbe zahtevajo dognano tehnično izurjenost v branju not, a tudi temeljito razumevanje in poglobitev v takratno nastrojen je skladateljevo, pogojeno od dokaj zapletenih dogajanj. šele obvladanje prvega in razumevanje drugega zmore podati resnične sestavne prvine njegovih kompozicij. Kaže, da Dobovku „leži‘‘ Chopin. Obe skladbi je z mladostnim zagonom odigral na pamet (!), kar je kljub nekaterim nepopolnostim nemala storitev. Z leti, ko se bo v Chopinu dokopal do resnično chopinovskega, bo mogel postati njegov dober interpret. — Dobovšek je tudi spremljal na klavir Janeza Rodeta. Mnogo obetajoči mehek Rodetov lirični tenor poznamo že iz Gallusovih koncertov in iz Buenosaireške-ga slovenskega okteta, škoda, da ni topot izbral njegovi zmogljivosti prilegajočih in primernih napevov. Schubertova Serenada v D molu in Una furtiva lacrima iz Donizettijeve opere Ljubavni napoj so arije (predvsem slednja), s kakršnimi so se upali na koncertne odre npr. Gigli, Tauber ali Tito Schipa šele, ko so bili že „veliki“ pevci. Koloraturne arije so na koncer-
Argentinsko-irski kulturni inštitut je za proslavo konca svojega letošnjega delovnega leta povabil naš pevski zbor „Gallus“, da je v sredo 15. t. m. zvečer v cerkvi Svetega Križa (Holy Cross), Estados Unidos in Urquiza, v Buenos Airesu izvedel dobro uro trajajoči koncertni program.
Koncert so napovedali prestolniški dnevniki La Prensa, La Nación in Buenos Aires Herald, tednik tukajšnje irske narodnostne skupine The Southern Cross pa je v svoji zadnji številki prinesel tri-kolonsko fotografijo zbora in obširnejši priložnostni članek.
Pred koncertom je bila v cerkvi kon-celebrirana maša škofa msgr. Leadena, nakar se je nekoliko po napovedani uri razvrstil po stopnicah bogato razsvetljenega glavnega oltarja zbor v svojih običajnih koncertnih oblekah. Program je obsegal dva dela. V prvem, posvečenem relegiozni glasbi, je zbor izvajal dela Petelina-Gallúsa, Bacha, de Victoria, Tomca, Rimski-Korsakova in Wag-nerja. Drugi del pa so sestavljala dela svetnega značaja skladateljev Mirka, Verbiča, Fosterja, Srebotnjaka, Liparja, Guastavina, Gallusa in Foersterja. „Za pripravo src na Božič“ — tako je dejal program — je končno zbor dodal še dve božični: Pastores de la montaña in večno lepo Gruberjevo Sveta noč.
Številna publika je od pesmi do pe-
V	soboto 11. decembra je bil na Pristavi res lep prijateljski večer. Odbor Pristave je ta večer slovesno sprejel med svoje redne člane lepo število mladih, obenem pa je počastil stare dolgoletne in požrtvovalne sodelavce.
Ob 9 zvečer je bil novi gostinski salon napolnjen z gosti. Čeprav še ni dokončan, je naredil lep vtis in že dobro služi svojemu namenu, častno mizo so zasedli: predsednik Narodnega odbora za Slovenijo Miloš Stare z gospo, predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda z gospo, pristavski župnik č. g. Matija Lamovšek, bivša predsednika Pristave Franc Fernišek in Franc Rant, sedanji predsednk Bojan Križ in predsednik nadzornega odbora dr. Julij Sa-velli.
Večer je začel dr. Julij Savelli s sprejemom novih članov. Po običajnih pozdravnih besedah je nadaljeval: „Z veseljem ugotavljam, da takega praznika, kot je nocojšnji, naša slovenska Pristava v vsej dobi svojega obstoja in delovanja še ni imela. Je to praznik, ob katerem se je zbrala družina, da s svojo navzočnostjo izrazi veselje ob vstopu novih članov v družinski delovni krog, pa to priložnost uporabi tudi za to, da pove priznanje in odkrito besedo zahvale tistim, ki so v tej družini v preteklih letih pustili del svojega srca in veliko mero svojih življenjskih izkušeni in moči.
V	brošuri srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, ki je bila izdana za 30-letnico našega odhoda v svet, sem bral tele besede našega pisatelja Zorka 'Simčiča, napisane mlademu slovenskemu abiturientu: Ne pozabite, da smo starejši v strahu za vsak ud našega naroda in hočemo reševati vso mladino, ki ni ‘kdorkoli’ in ne mo-
tih nasploh privilegij nadpovprečnih pevcih, ki jim začetnik še zdaleč ne more biti kos. — Tudi basista iz Pevske skupine Karantanija Janeza Vasleta smo že slišali v solo vložkih v zborovski pesmi. Njegov izredno lep žametni glas je sluhu vselej prijetno božajoč. Vešče je odpel Venček črnskih duhovnih, rusko narodno Požataj in znano Slakovo popevko Titanic. še bolje bi se nemara podal na produkciji kak izvir-nejši izbor, saj imamo npr. že Slovenci sami precej dobrega solističnega glasbenega materiala. Vasletu se gotovo o-betajo mnogi pevski dosežki.
Pevski duet Maria L. Biotti in Lučka Marinček sta presenetili z izvirno skladbo Lučke Marinčkovei na njeno lastno besedilo V Tvoji ljubezni (duhovna pesem, iz kasteljanščine prevel Tine Debeljak). Na tekmovanju ji je na njenem zavodu ta skladba prinesla prvo nagrado. S tem se je na mladinskem festivalu prvič pojavil skladatelj iz mladega sjovehskfega rodu, in to ženska! Zapeli sta še Para quién canto yo, entonces (Ch. García) in Music and me (M. Larson). Petje sta si spremljali bodisi s kitaro (Biottijeva) ali s klavirjem (Marinčkova) in z diskretnimi tolkali. Le škoda, da jima niso ojačili petja z zvočnikom kakor drugim, da bi prišli bolj do veljave. Tudi na-povedovavec ni podčrtal skladateljskega pomena prve pesmi kot novost v vrsti mladinskih pevskih nastopov.
Najbolj je po kakovostnem podajanju izstopala ta večer Mirjam Klemen-čeva. Večkrat je že nastopila na mladinskih festivalih in je brez dvoma naša najboljša pianistka. Na klavir je zaigrala samo Bela Bartoka Romunske plese, a s tako tehnično preciznostjo in izraznim podajanjem, da že presega okvir glasbene produkcije in si jo želimo slišati na samostojnem koncertu. Presenetila je tudi po drugi strani: z Veselim pastirjem in Gariboldijevim Es-
smi z večjim navdušenjem odobravala zborova izvajanja in na koncu stoje še dolgo dajala s ploskanjem izraz svojega zadovoljstva in priznanja zboru. Pa je zbor tokrat tako priznanje res zaslužil. Izborna akustika velike cerkvene ladje pa je pripomogla, da so prišli do svojega polnega izraza ne samo najmogočnejši fortissimi (npr. v Gallusovemu Ascendit Deus, Wagnerjevemu Ju-bilate Deo ipd.), ampak tudi najfinejši pianissimi (zlasti v Gruberjevi Sveta noč). Zlasti je presenetil tokrat moški del zbora, ki je samostojno izvajal dve točki in vzbudil posebno zanimanje in priznanje poslušalcev.
Med publiko smo videli tudi precej naših rojakov, le škoda, da „Gallus“ svojega nastopa ni najavil tudi v našem časopisju. Tako bi bil še marsikdo lahko deležen užitka, kot smo ga bili deležni na koncertu navzoči. Zbor in dirigent so bili po koncertu deležni še veliko osebnih priznanj in čestitk, h katerim pridružujemo tudi naše. Kajti ta svoj koncert „Gallus“ lahko s ponosom in zadovoljstvom prišteje v vrsto svojih najbolj uspelih nastopov. Z njim je res dostojno predstavil naše slovensko ime lepemu številu navzoče tuje publike.
Pred začetkom koncerta in v njegovem prvem delu je bil zbor večkrat posnet s kamerami televizijske postaje TVcanal 7.	M. P.
re delati ‘karkoli’. 'Naša mladina ima svoje poslanstvo — jutri jo čakajo mnoge in važne naloge. Biti zvest idealom svojih očetov, svojih prednikov. Ko bodo starejši kdaj omagali na svoji poti, naj jim da mladina s svojimi svežimi silami oporo.
Le tam, kjer sinovi pravilno čutijo to svojo dolžnost, le tedaj, kadar se zavedajo svojega poslanstva, le tam in takrat je družinski oče miren in zadovoljen. Drevo, ki mu korenine ne dovajajo svežih sokov za rast in razvoj, se posuši. A naš pristavski ombu ima močno razpredene korenine, polne življenjske sile; imamo številno krepko, idealno, za vse dobro navdušeno mladino, ki je pripravljena poslanstvo, ki sem ga omenil, po svojih najboljših močeh sprejeti in izvršiti. Z današnjim dnem se del te mladine vključuje kot živ, aktiven in pozitiven del v našo družino. To so: čamernik Gabrijela, Golob Janez, Gorišek Mimi, Gričar Franc, Gričar Rudi, Grohar Marjan, Keber Andrej, Klemenčič Franci, Klemenčič Jože, Kočar Andrej, Kočar Ivanka, Kočar Marija, Kočar Mavric, Kopač Ludvik, Kopač Marija, Kopač Marjan, Kurnik Marica, Lisjak Marjan, Oblak Jože, Pavšer Boris, Poglajen Lojze, Pograjc Marjan ml. in 'Rant Mirta.
Z nocojšnjo skromno, a iskreno slovesnostjo vas proglašamo za naše polnopravne člane in dediče našega imena v tej srenji. Pričakujemo od vas, da boste znali slediti idealom, ki so vam jih začrtali vaši očetje: biti zvest Bogu, narodu in materinemu jeziku. Mati, Domovina, Bog — to je geslo, ki je vodilo vaše prednike in ostane še vedno sodobno za vse, katerim se po žilah pretaka slovenska 'kri. Dragi no-
Nad. na str. 7
tudio No 1 se nam je predstavila kot flavtistka. Flavta je težak inštrument, a smo bili presenečeni, da je že na svojem prvem nastopu mogla izvabiti tako čiste zvoke iz svoje srebrne piščali. S časom se bo lahko povzpela do god-benice prvega reda. Mimogrede velja omeniti, da vodi tudi Gallusov otroški zbor.
V zvrst plesne glasbe spadata orkester Triglav, ki je zaključil prvi del sporeda, drugega pa Slovenski inštru-mentalni ansambel. Triglav ima šele par mesecev obstoja in ga moremo primerjati naši tipični godbi na tradicionalnih veseličnih prireditvah. Sestavljajo ga Gustav čop (trobenta), Gustav Jeločnik (klarinet), Marijan Loboda (tolkala), Ciril Loboda (harmonika^ in Lojze Durič (kitara). Njih poskočna godba zasrbi stare in mlade v petah in je dovolj udarna, da bi napolnila z zvokom kar velik odprt prostor. Od plesnega orkestra pričakuje plesavec predvsem spodbude k plesu, k dobri volji, med plesom pa ritem, ki naj bo ne samo spodbuda, ampak tudi pomagalo plesnemu koraku in gibu. Te pogoje izpolnjuje tako Triglav kot tudi umirjenejši Slovenski inštrmentalni ansambel, katerega moremo v primerjavi s prvim označiti za kabaretno godbo, in to dobre kakovosti. To je opazno tako pri izbiri komadov, kakor tudi pri podajanju. Sestavljajo ga Franci Žnidar (trobenta), Janez Žnidar (harmonika), Rek Fink (kitara), Martin Dobovšek (bas in klavir), Jože Rožanc (kitara) in Frido Klemen (tolkala).
Letos moramo podčrtati predvsem težnjo po večji glasbeni višini. Novost so tudi novi inštrumenti (flavta, klarinet ) in že omenjena izvirna kompozicija. Pozdravljamo te pevsko glasbene nastope SDO in SFZ kot zbirališče naše mladinske glasbene in pevske kulture in kot barometer dosežkov na tem polju, ki so dali letos dobro žetev.
:	dkp.
Prijateljska večerja na Pristavi
PRISTAVA (Castelar)
('Nad. ,s 6. str.)
vi člani: Dobrodošli! In Bog vam pomagaj pri delu z nami in za nami.“
Sprejem novih članov je bil potrjen z navdušenim aplavzom.
Dr. Savelli je nadaljeval: „Druga naša beseda je namenjena našim pokojnim sodelavcem, ki bi nocoj morali sedeti v vrsti povabljencev, a jih je božja volja letos postavila za bogatejšo mizo. To so trije naši zvesti sodelavci: Ivan Kopač, Lojze Oblak in Ivan Gorišek. V enominutnem molku se Bogu zahvalimo za njihov zgled in Ga prosimo, naj jim ga obilno poplača.
V zadnjem času so trije naši odlični člani slavili svoje življenjske jubileje. Na čelu jim je naš dolgoletni, pridni in podjetni predsednik Franc Per-nišek. Dvajset let za njim caplata jubilanta — petdesetletnika Nace Grohar in naš nepogrešljivi asadar, povsod u-porabni in delavoljni Lojze Boh. Francetu Pernišku želimo še 30 zdravih in srečnih let. Nacetu in (Lojzetu pa, da bi mu krepko sledila in ga v nabiranju novih križev pridno posnemala.
'Kaj bi bila Pristava in vse njene številne dobro uspele prireditve brez naših vrlih gospodinj in kuharic. Nocojšnji večer naj jim bo priznanje in zahvala. Gospe Golobova, Kopač Albin-ca, Kopač Mici, Klemenčičeva, Dolinšek-Cerarjeva, Zurčeva, Češarkova, Kurnikova, Tominčeva in Kočarjeva so nocojšnje slavljenke. Vsem v imenu vseh, ki smo tolikokrat bili deležni dobrot njihovih kuharskih spretnosti, najlepša hvala in priporočilo za bodočnost z željo, da bi se kader pomnožil z mnogi-gimi, enako sposobnimi mladimi gospodinjami.“
Vsaka od omenjenih gospa je dobila v znak priznanja in zahvale odlikovanje: leseno kuhalnico ali valjar ali tol-kač, vse v miniaturi. Odlikovanje je vzbudilo mnogo dobre volje in gospe so bile deležne močnega aplavza.
„Sedaj,“ je nadaljeval dr. Savelli, „ko smo dali dolžno prednost damam, naj pridejo na vrsto slabše polovice! Med temi seveda najprej najvidnejše, tiste, ki so tu na Pristavi vladali. To so naši bivši predsedniki. Niso potrebovali žezla v dobi svojega vladanja, a pripada jim in zato naj ga spravijo v svojo vladarsko zakladnico, kot dokaz svoje vladarske oblasti in pričo hvaležnosti njihovih podanikov, ki jih danes proglašajo uradno za: Janeza I. (Janez Kralj), Franca 1. (France Pernišek) in Franca II (Franc .Rant),“
Vsakemu je izročil lično v lesu izdelano žezlo s kovinasto kromirano krono z vdelanimi rdečimi, zelenimi in modrimi kamenčki in z vžganim imenom. Izdelala sta jih France Gričar in Marjan Grum.
„Posebno odlikovanje zaslužita tudi Polde Golob in Albin Kočar. Dolgo vrsto let sta vrtela metle po Pristavi iri njenih prostorih in vzorno sta gospodarila — a nista še v pokoju! Da se jima metli ne obrabita, jima nocoj izročimo novi. Naj ju dolgo hranita za spomin in za zgled potomcem. Hvala za vse veliko delo, ki sta ga opravila.“
Svojskega daru sta bila oba delovna možakarja vesela, z veseljem in o-dobravanjem pa so se jima zahvalili vsi navzoči prijatelji in sodelavci. Delo gospodarja v domu ni lahko, ker terja neprestano pažnjo in delo.
„In lista tistih, ki smo jim dolžni zahvalo gre naprej: Klemenčič Ivan, Kopač Mirko, Zurc Franc, Kurnik Rok, Tominc Jože, Boh Lojze in seveda večni blagajnik Nande Češarek. K sreči trguje z blagajnami in zato v vseh dolgih letih svojega blagajništva nikdar ni bil v zadregi, kam spraviti težke milijone, s katerimi razpolaga. Tudi njemu in vsem pravkar omenjenim za vse dolgotrajno delo v dobrobit te naše ljube Pristave vse priznanje in iskrena zahvala.
Pogrešamo našo zvesto sodelavko, vzgojiteljico vse pristavske mladine od prvih do današnjih dni gdč. Mijo Mar-keževo. Ob njej krepko koraka na vzgojiteljski poti in s prstom kaže proti nebu naš neumorni katehet g. župnik Matija Lamovšek. Obema prav posebno priznanje in ponovna zahvala.
Zahvala končno še mnogim našim dobrotnikom, ki so vedno,izkazovali svojo posebno naklonjenost naši Pristavi. Med te z veseljem uvrščamo gg.: Grohar, Bidovec, Čeč, Gričar in Skoberne.
Pristava je bila deležna posebne naklonjenosti tudi vseh predstavnikov našega matičnega društva. Pozdravljam v naši sredi prvega preds. Miloša Stareta in sedanjega predsednika Marjana Lobodo.“
Svoj govor je dr. Savelli zaključil: „Mislim, da sem vas vse duhovno zadosti pripravil na večerjo, ki že čaka. Želim vam vsem dobro zabavo in na svidenje na silvestrovanju!“
Govornika so vsi nagradili z navdušenim ploskanjem.
Večerja je potekala v veselem razpoloženju, saj so bili vsi gostje še pod vplivom duhovitega In zabavnega govora.
Miloš Stare, ki je bil predsednik Društva Slovencev v dobi, ko se je kupilo Pristavo in je delo in razvoj Pristave ves čas spremljal z velikim zanimanjem, je po večerji v kratkem govoru povedal nekaj zelo tehtnih in pomembnih misli.
Bil je res lep in prijateljski večer.
PO ŠPORTNEM SVETE
SEDEMKRATNI SVETOVNI motociklistični prvak Phil Read, 37 let, je po tekmovanju v iBrands Hatchu, Anglija, izjavil, da ne bo več tekmoval. Za slovo si je spet pri padcu zlomil ključnico — mimogrede povedano — že dva-indvajsetič.

LJUBLJANA — Vrsto partijcev je Tito odlikoval za „zasluge med vojno”. V imenu odlikovancev se je za odlikovanja zahvalil Jože Gričar, ki je v svojih stavkih dal nov dokaz, da se partizani niso borili za svobodo ampak le za revolucijo: „Po svojih umskih in fizičnih močeh bomo še nadalje sodelovali v revoluciji, ki smo jo začeli v NOB in jo nadaljevali v povojni graditvi naše domovine.” Odlikovanja so delili 25. novembra v vili Podrožnik.
LJUBLJANA — Precej je snežilo 25. novembra po Dolenjskem, tako, da je bila avtocesta Ljubljana-Zagreb kar neprevozna. Dovolj snega za smuko pa je zapadlo le na Pohorju, dočim je na Gorenjskem sneg le naletaval in opoldne odnehal.
LJUBLJANA — V Slovenskem šolskem muzeju so odprli razstavo „Gimnazijo in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja”. Strokovno gradivo je obdelal kustos Jože Cimperle, ki je ob otvoritvi tudi obširneje predstavil razstavljeno gradivo.
LJUBLJANA — Leta 1936 pri „Modri ptici” izdana „Svetovna zgodovina” angleškega pisatelja Herberta Wellsa je postala predzadnja knjiga, kjer je strnjena svetovna zgodovina v eni sami knjigi. Sedaj je Cankarjeva založba izdala v 20.000 izvodih novo „Svetovno zgodovino”. Ni izvirno delo, ker ji je podlaga zgodovina človeštva zahodno-nemške založbe Herder iz Freiburga. Nekaj novih poglavij, napisanih po željah vladajoče partije v Sloveniji pa so prispevali: Bogo Grafenauer (uvod), spremembe po komunistični oktobrski revoluciji so v glavnem delo Janka Prunka in Franceta Rozmana, pregled odporniških gibanj med drugo svetovno vojno je napisal 'Metod Mikuž, poglavje o „neuvrščenih” pa je prispeval Leo Mates. Poleg teh so sodelovali še Radovan Vukadinovic, Jože Kastelic, Marko Kerševan, Janez Peršič, Marko Urbanija, Peter Vodopivec in Ignacij Voje.
LENDAVA — S slovesno otvoritvijo je začela 26. novembra obratovati nova tovarna formalina, obenem pa so položili temeljni kamen za prvo tovarno metanola v Jugoslaviji.
TOLMIN — Mraz, ki je zadnje dni novembra pritisnil po vsej Sloveniji, je povečal težave prebivalcev potresnega ozemlja. V Breginju so sklenili vseliti ljudi tudi v še ne popolnoma dokončane montažne hiše. V Posočju je bilo načrtovanih 471 montažnih hiš, dogradili pa so jih le 150, pod streho pa je še 200 hiš, manjkajo pa tem zadnjim seveda še cela vrsta raznih zaključnih del. Večnamenskih „objektov“ „za pre-zimitev ljudi“ — beri barake ■—- so načrtovali 29, dokončali pa dva. . . v te večnamenske objekte naj bi vselili ljudi, ki so se odločili, da si bodo obnovili hiše po klasičnem načinu.
LJUBLJANA — V Moderni galeriji so letos spet pripravili skupno razstavo članov Društva slovenskih likovnih umetnikov. Pa pravijo, da ni kaj uspela -— lani tudi ne —: Udeležilo se je razstave komaj dve petini članov. In med njimi ni le tistih, ki so že lani manjkali, ampak je precej novih, ki jim skupno razstavljanje ne diši. Prevladujejo mlajši rodovi, ni pa zastopana v celoti niti ena skupina, niti ena „šola“, niti eno gibanje, tako da razpade letošnja razstava v množici posamičnih senzacij na majhne drobce.
BATUJE — Letos v Batujah, majhnem kraju ob Vipavi, praznujejo stoletnico ustanovitve kovinskega podjetja. V začetku je bila seveda to le majhna kovačnica, ki pa je stalno napredovala. Batujski kovači so izdelovali predvsem poljedeljsko orodje in ga prodajali v Istro, Dalmacijo in po prvi vojni seveda v severno Italijo. Sedaj tovarna zaposluje 250 oseb.
LJUBLJANA — Med 59 slovenskimi kraji, ki so se prijavili k tekmovanju „'Najprizadevnejši turistični kraj“, je komisija podelila prvo mesto Brežicam, drugo Cerkljam in tretje Žirem. Zadnje mesto pa so „dodelili“ nekdaj slovečim toplicam Izlake. Zob časa jih je grdo načel in nanje so menda pozabili tako domačini kot sosedje.
LJUBLJANA — Dunajska univerza je podelila umetniku Riku Debenjaku nagrado „Gottfried von Herder“ za „Magične dimenzije LXXIX“, jedkanica in akvatinta, 1970. Te nagrade podeljuje dunajska univerza umetnikom in znanstvenikov iz vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav, ki s svojim delom bogatijo evropsko kulturo. Doslej so jo prejeli naslednji Slovenci: Lucijan Marija .Škerjanc, dr. Niko Kuret, dr. Fr. Stele in dr. Dragotin Cvetko.
Umrli so od 21. do 26. novembra 1976:
LJUBLJANA: Marija šavinšek r. Černe, 79, up.; Marija Petkovšek r. Pogačar, 82; Josipina Širaj r. Jageman; Marija Jakše, 92; Anton Cvetrežnik, up., 87; Vida Seliškar r. Valentinčič; Anton Troppan; Marija Ledinek; Martina Siebanc r. Gerbec; Justi Tratar r. Uhan; Jurij iSetinski, up. poštni inšp.; Albina Gorkič r. Lipovec; Marija Fabjan r. Stramšak; Marija šegatin r. Če-lešnik; Ivan Marinko; Franc Pogačar; Jože Kastelic, cestar.
RAZNI KRAJI: Janček Rozina, up. rudar, 79, Trbovlje Ana Zajec r. Žitnik, 76, Dolsko; Ivana iSedej, 80, Notranje gorice; Ema Confidenti, Celje; Alojz Retelj, 79, kmetijski tehnik, borec za sev. mejo, Verd; Feliks Bavec, up, 71, Kranj; Marijanca Sever r. Marolt, 83, Šmartno ob Savi; Ivanka Bremšak r. Kramar, 88, Ruperč vrh; Antonija Škerlj r. Starki, 88, Sevnica; Vinko Herman, Žalec; Antonija 'Pelan r. čuk, biv. gostilničarka, Postojna; Jože Mehle, Fužine; Anton Habinc, Kostanjek pri Brestanici; Mihaela Kabaj, up., 84, Maribor; Ignac Pevec, up., Novo mesto; Marija 'Strel r. Kovačič, Mokronog; Ivana Gruden, 79, Škofja Loka; Anton Čeligoj, Parje.
Poslovilno pismo osmošolcem slovenskih šol 1976
„Bog naj bo s teboj“, tako so mi rekli mama, ko so me 7. maja 194-5 pokrižali z blagoslovljeno vodo v rojstni hiši, ko sem stopal v begunstvo, drugo večjo polovico mojega življenja. In v zadnje pismo mojemu bivanju v Evropi so 20. jan. 1948 napisali: ,,Molimo eden za drugega, pa zaupajmo na Boga in Marijo, čla bi se zdravi videli“.
Prav tako želim tebi, ko odhajaš iz
OBVESTILA
PETEK, 24. decembra:
SLOVENSKA POLNOČNICA ob 23.
uri v Slovenski hiši.
BOŽIČ, 25. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
božični zajtrk.
NEDELJA, 26. decembra:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
po sv. maši skupno kosilo, popoldne prosta zabava.
V	Hladnikovem domu ob 12 družinski asado ob zaključku leta.
PETEK, 31. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
silvestrovanje s sodelovanjem orkestra „Zlate zvezde“ (biv. Planika).
V	Našem domu v San Justo silvestrovanje s sodelovanjem 'Slovenskega inštrumentalnega ansambla.
slovenske ljudske šole v Argentini: Bog naj bo s teboj — z Njegovo resnico v razumu ter Njegovo ljubeznijo v srcu stopaj v novo dobo svojega življenja, da tudi ob slovenski besedi nadaljuješ pripravo za delo v slovenski skupnosti v Argentini ali če je božja volja tudi v Sloveniji.
Molimo eden za drugega pa zaupajmo na Boga in Marijo!
msgr. Anton Oreliar
V	Slomškovem domu Silvestrovanje s sodelovanjem orkestra „Duc in al-tum“.
SKAD vabi vse akademike in peto-šolce na silvestrovanje in brucovanje, ki bo v Rožmanovem zavodu v Adro-gue ob 22. uri.
SOBOTA, 1. januarja:
V	Našem domu v San Justo ob. 20. uri uprizoritev „Henrik, gobavi vitev.“ Nato večerja in razvedrilo.
NEDELJA, 2. januarja:
V	Našem domu v San Justu ob 20. uri uprizoritev „Henrik, gobavi vitez.“
NEDELJA, 9. januarja:
Misijonska veletombola v Baragovem misijonišču v Slovenski vasi.
Počitniška kolonija odide 26. decembra z vlakom „Sierranoche“ iz postaje Mitre na Retiro. Prosimo, da se vsi zberejo najkasneje do 21.30, da ne bo zamude, in bo mogoče vse prej urediti. Zedinjena Slovenija.
SLOMŠKOV DOM
želi vsem članom, prijateljem in rojakom mnogo božičnega veselja in obilje božjega blagoslova v letu 1977
V petek, 31. decembra ob 21. uri vas vabimo na veselo
v e s t r o.v a n ¡e
■
SODELUJE ORKESTER “DUC IN ALTUM’
Za dobro voljo in postrežbo bo poskrbljeno.
Vsi rojaki prisrčno vabljeni!
Društvo Slovenska vas
želi vsem rojakom blagoslovljene božične praznike, mnogo sreče in božjega blagoslova v letu 1977.
Ob vstopu v 25. leto svojega obstoja se zahvaljuje članom in rojakom v vasi in okolici za njihovo naklonjenost in sodelovanje.
NAŠ DOM	SAN JUSTO
Henrik-gobavi vitez
Božični misterij Ksaverja Meška
Režija: Frido Beznik Scena: Tone Oblak
•	IGRAJO DEKLETA IN FANTJE IZ SAN JUSTA
•	SOBOTA, 1. JANUARJA 1977 OB 20
•	PONOVITEV 2. JANUARJA 1977 OB 20
•	VSTOPNICE V PREDPRODAJI
Veliko božjega blagoslava o božičnih praznikih in mnogo uspehov v novem letu 1977 želi vsem rojakom
SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
CACES
Pedro Molina 140 San José - Guaymallén Mendoza
♦
Sporočamo žalostno vest, da nas je v 82 letu starosti v četrtek 16. decembra 1976 ob 3. uri popoldne zapustil naš dragi: mož, oče, stari oče in brat, gospod
Ignacij Frančič
bivši posestnik in lesni trgovec na Brezovici pri št. Jerneju
Zahvaljujemo se č. g. Jožetu Guštinu za prineseno sv. Popotnico, gospodu župniku Francu Bergantu za vodstvo pogreba, ter vsem rojakom in sosedom Argentincem, ki so ga prišli pokropit in ga drugi dan v tako velikem številu spremili na' sanmartinsko pokopališče k večnemu počitku.
Žalujoči:
žena Karolina roj. Kegljevič
sin prof. Nace,
hčerka Lina viš. med. sestra,
- zet inž. Anton Matičič, vnuk Tomaž z ženo Silvio sestra Antonija, ter ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Brezovica, Stara vas, Maharovec, Pirniče, Ljubliana 17. decembra 1976.
♦
Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje. (Jn 11,25)
Vsem prijateljem in znancem sporočamo, da je po dolgi "in hudi bolezni odšla po plačilo 1_ decembra 1976. naša draga mama, tašča, sestra in stara mama, gospa
Marija Bečan roj. Janša
Iskrena hvala vsem, ki so jo v bolezni obiskovali, pomagali in so jo prišli kropit. Bog plačaj vsem darovalcem cvetja. Posebna za-hvala čč. gg., v prvi vrsti msgr. A. Oreharju za govor med sv. mašo in špiritualu dr. F. Žaklju za govor pri odprtem grobu; enako J. Škerbcu, dr. A. Starcu, M. Borštnarju, J. Grilcu, novomašniku J. Pintarju, p. L. Kukoviči, F. Urbaniji, A. Grilu, dr. F. Gnidovcu, dr. M. Gogalu, p. C. Petelinu in A. Avguštinu.
Naj Bog vsem bogato poplača.
Priporočamo jo v molitev.
Žalujoči:
' hči Ivica por. Vodnik, sin Marjan, duhovnik, zet Matevž Vodnik, vnuki: Marta, Vilma, Danijel in Marcel.
V domovini: brat Jože in sestre Angela, Pavla, Kristina z družinami, in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Brezje, Jesenice, Cerklje, Kranj, Karlovec.
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE GOSPODOVEGA ROJSTVA IN VELIKO SREČE V NOVEM LETU
VOŠČI VSEM ROJAKOM I
ZEDINJENA SLOVENIJA
Blagoslovljen Božič in srečno leto 1977 želi vsem rojakom
SLOVENSKI DOM V CARAPACHA VE
želi vsem članom in rojakom doma in v svetu blagoslovljene božične praznike in milosti polno novo leto, obenem pa sporoča, da bo v Domu na božični večer polnočnica, pri kateri bo pel pevski zbor “Mladina”.
Dne 26. t. m., na Štefan dan, bo družinska nedelja; ob 11.30 bo sv. maša za rajnega Branka Verčona, po maši bo kratek božični program s petjem, nato skupno kosilo in zvečer prosta zabava.
Dne 31, pa bo v Domu običajno Silvestrovanje.
Prisrčno vabljeni!
UBRE
Editor responsable: Miloš Star»:
Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. 'rine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
Zveza slovenskih mater in žena š
■
■
g
--------------------------------------s
Najlepše doživete božične praznike vošči članom, vlagateljem in vsem rojakom
KREDITNA ZADREGA „SLOGA44 z. z o. z.
Sveto radost in mir za božične praznike, milost, blagoslov božji, zdravje in srečo v novem letu 1977 želi vsem članom, dobrotnikom in prijateljem
Društvo Slovenska Pristava v Castelarju
tac îsiMiiiimiiiiimiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiininuuuuni'11 ■■■■■■■■■■"■
l to s-a-a o ® ^ «s?! - *	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 577«
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 382«
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.311.428	
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
■	■
m	m
■	■
Da bi novorojeno betlehemsko Dete razlilo svojo milost in blagoslov na vse rojake želijo
PETER RAJDA in sinovi
sodarstvo
Od starega leta se bomo poslovili in pričakovali novo leto v veselem razpoloženju
na Slovenski Pristavi v Castelarju. ob dobro obloženih mizah in ob veselih melodijah Slovenskega instrumentalnega ansambla
Vsi prisrčno vabljeni!
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino: $ 1.700.— (170.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.800.— (180.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Benavente 4367
Villa Nueva - Guaymallén T. E. 61627
Mendoza
ZOBOZDRAVNICA
Dra. MAJDA ŠPEH de RANOS
vošči vsem rojakom
BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE Ordinira: torek — četrtek; 15'—20.
25 de Mayo 1133	Ramos Mejía
Slovenski dom v San Martinu
vošči blagoslovljen Božič in milosti polno novo leto ter vabi na
SLOVESNO BOŽIČNO SVETO MAŠO, NA BOŽIČNI ZAJTRK S KRATKO BOŽIČNICO
ter na
VELIKO DOMAČE SILVESTROVANJE,
ki bo na Silvestrovo, 31. decembra v prostorih doma. Prijetna domača družba — mendoško vino — čevapčiči. Odbor ne rezervira nikomur mize.
Igra orkester “ZLATE ZVEZDE” (biv. Planika) __
NAŠ DOM	SAN JESTO
VABI VSE ROJAKE NA ASADO OB SKLEPU PRAZNOVANJ DVAJSETLETNICE ZDRUŽEN S
SILVESTROVANJEM
ZA DOBRO VOLJO BO POSKRBLJENO
Sobota, I. januarja 1977 ob 21.30
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL'
CASCANTE
£acrlbano Público Cangallo 1642 Buenos Air». Pta. baja, one. k
T. E. 35-8827
Prijateljem, znancem in vsem Slovencem v Argentini, v do/iftivini in po svetu želi blagoslovljen Božič in sreče polno novo leto 1977
Ruenosaireški slovenski oktet
NAROČNINA SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1977
Z ozirom na uradno predvidevanje, da bo v letu 1977. inflacija v Argentini dosegla vsaj 100%, je uprava določila začasno naročnino \Svobodne Slovenije za 1. 1977 v Argentini 3.500 pesov (po pošti pa 3.600 pesov). Ta znesek bomo povišali sorazmeroma, če bi inflacija presegla predvideni odstotek.
Naročnino 3.500 pesov naj tisti, ki : morejo, poravnajo žimprej v celoti. Tistim pa, katerim bi bil celoten znesek v breme, naj plačajo vsaj polovico čimprej.
Uprava Svobodne Slovenije
! Prot. dr. JEAN JESES RLASNLK
■
■
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja:
Capital Federal Tel. 41-4413
„	i-
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto • od 17. do 20. Zahtevati določitev : ure na privatni telefon 628-4188.
t.7— j

ÚK

. It.r.Ü* ■■•-•i—
Kur rabi se od temeljev do strehe, vam dobavijo po zmernih cenah
Bratje OVEN
trgovina z gradbenim materialom Ruta 21	Km 23
T. E. 652-9455
Eaferrere :
Želeč vsem rojakom vesele praznike rojstva Gospodovega in uspehov polno novo leto.
UN REGALO PERFECTO:
NUEVA CAMARA KODAK INSTAM ATIC 22
A SOLO $1.500-
Tenemos más regalos perfectos para usted, tan convenientes como éste.
Venga y llévese su caja amarilla. Hará un regalo que retiene para siempre el color de la vida.
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JESTO
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Blagoslovljen Božič in uspehov polno novo leto želi vsem rojakom in se jim priporoča
FOTO OVEN
Nečochea 5280	Tablada
Espinosa 4122	San Alberto
T. E. 652-6427-9455
Kodak in Foto Oven
želita vsem rojakom in odjemalcem
VESEL BOŽIČ in uspehov
polno NOVO LETO 1977
	PRODUCTOS	
Kodak		
	EN VENTA AQUI