—   412   —
Svet večer.
la nemškega: »<Jer Weihnachtsabend und die Rossdecke«. Svet večer se približuje, Z njim se bliža huda zima tud, Zver se u berloge umakuje, Da bi mogla mraz prestati hud. Oj !  en starček stoce v ječi pusti, Trese se, da glas ne more 'z usti, Ker od ivja stene lesketajo, Od sebe še hujši mraz  dajajo.
On zdaj vstane, od  merzlote gnan, Ide v stanovanje svoj'ga sina, Od kater'ga bil je v ječo djan, V grad prevzetnega Balduina. Tukaj gleda — zlata vse leskeče, Kamor oko pade, vse blišečej Od dišave poln je tudi zrak, Raju je prelepi grad enak. Starček vzame tukaj  si en stol In ga rine tiho k gorki peci, Misli: tu bo za me, ki sim gol, Več mi ni sterpeti v merzli ječi. — Tak je malo časa posedel; Še si udov dobro ni ugrel, Kar njegov sin naglo prigromi In na njega strašno zarezi:
„Proč! proč! Kaj imate tukaj stati? „A1 ne veste, da sim jez gospod, „Ino da se ima spolnovati, „Kar ukažem jez, povsod. „Men' na svetu raste vert cveteč, „Ali vi ste v njem mi tern bodeč, ,,Kdor je sedemdeset 1et živel, „A1 ni dosti že za jamo zrel?"
„Oj, sin! zmisli, da nocoj to noč, „Izveličar nam je rojen bil, „Kteri dobrim biva na pomoč, „Kteri nas ljubit se je učil. „Moj sin ! vest ti mora očitati, „Kak sim te darval to noč vsekrati, „Ti pa meni tako zdaj vračuješ , „Za dobrote s hudim me plačuješ".
Ali le še hujši sin prihaja. Ker ga sivi starček tak uči, Huda jeza trese ga in maja , Kakor veter, ki zunaj buči, Zadnjič pa iztegne clo roko, Starčeka zagrabi za brado, Ter ga vleče, nezdušni barbar, Kakor divjo zver , skoz vrata kar.
„Prizanesi !" — kliče starček milo — ^Zapustiti hočem rad tvoj grad, „Da b' ti tukaj vselej dobro bilo, „Oj, usmili se me še enkrat! „A1 ne slišiš, kako burja piše, „Tako ne prestanem zunaj hiše, „Daj mi oblačilce saj toplo, „Golega me sicer konec bo."
„Ta dobrota naj  se vam ne krati44, Odgovori prevzetni Balduin, Ravno hoče hlapca poklicati, Pride k njemu poslušaje mali sin. „Sinek moj44 — mu Balduin veli — „Hiti v hlev, tam konjski koc leži, „Skorej  dober, vzemi ga ondukaj , „In ga verzi temu starcu tukaj !4<
Sinek gre — al dolgo se mudi, In prinese zadnjič koča pol. S čudom oče praša in veli: „Kdo je razpolovil koc tako?" — „Jez" — odreče dete, k strahu vsem — „Starček zadovoljin bo tud s tem, „Uno p61 o bom pa hranil jaz, „Kadar bote stari — bo za vas!" —
Proti nebu starček oči dvigne ,
In ta hip oberne se molče ,
S poterpljenjem se na pot vzdigne,
Ko berač sedaj iz grada gre.
In ko gre po poti, on zdihuje,
Govorjenje sinka premišljuje, —
In čez trikrat deset let ta dan
Balduin je tak iz grada gnan.           Jož. Dernac>