Znanstvena razprava
GDK: 611+62:902/903(497.4 Snežniški gozdovi)(045)=163.6
Mesto snežniških gozdov v razvoju napredne
gozdnogospodarske misli in prakse na Slovenskem
The Place of the Snežnik Forests in the Development of the Advanced Forest
Management Thought and Praxis in Slovenia
Franc GAŠPERŠIČ*
Izvleček:
Gašperšič, F.: Mesto snežniških gozdov v razvoju napredne gozdnogospodarske misli in prakse na Slovenskem.
Gozdarski vestnik, 66/2008, št. 5-6. V slovenščini, z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 17. Prevod Breda Misja. Jezikovni
pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic.
Članek je posvečen stoletnici Schollmayerjeve kontrolne metode pri gospodarjenju v snežniških gozdovih. Zaradi
bogato ohranjene dokumentacije o gozdovih in gospodarjenju so bili nekdanji snežniški veleposestniški gozdovi ena
pomembnih opornih točk, na kateri je slonel koncept razvoja gozdarstva v Sloveniji po drugi svetovni vojni. V članku
je prikazana razvojna pot v 150-letni zgodovini načrtnega gospodarjenja s temi gozdovi. Posebej so predstavljeni
temeljni elementi Schollmayerjeve kontrolne metode, njeno nadaljnje razvijanje ter uporaba njenih izsledkov pri
usmerjanju gospodarjenja s temi gozdovi po drugi sv. vojni. Na koncu je prikazana perspektiva kontrolne metode
pri obvladovanju kompleksnosti gozdnih ekosistemov oz. njihovem upravljanju.
Ključne besede: kontrolna metoda, Schollmayer, gozdnogospodarsko načrtovanje, Snežnik, Postojna, zgodovina
Abstract:
Gašperšič, F.: The Place of the Snežnik Forests in the Development of the Advanced Forest Management Thought
and Praxis in Slovenia. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry) 66/2008, Vol. 5-6. In Slovenian, abstract
in English, lit. quot. 17.
This article is devoted to the 100th jubilee of the Schollmayer control method in management of Snežnik forests.
The documentation on forests and management being preserved in abundance, the former Snežnik large estate
forests have represented one of the important bases for the concept of the forestry development in Slovenia after
World War II. The article shows the development in the 150-year history of the planned management with these
forests. Particularly the basic elements of the Schollmayer control method, its further development and application
of its findings in directioning management of these forests after the World War II are presented. At the end, the
perspective of the control method in mastering the complexity of ofrest ecosystems and their management are
presented.
Key words: control method, Schollmayer, forest management planning, Snežnik, Postojna, history
1 UVOD
Da bi spoznali pomen snežniških gozdov in gospo-
darjenja z njimi za razvoj napredne gozdnogospo-
darske misli in prakse na Slovenskem, je nujno
pogledati v preteklost, najprej v leto 1945.
Zaradi zelo slabega odnosa do gozdov v pred-
vojnem obdobju smo takrat v Sloveniji prevzeli
gozdove, zlasti zasebne, v zelo slabem stanju. Le
okrog 20 % gozdnih površin je bilo nekdanjih
državnih in veleposestniških gozdov z bogato tra-
dicijo urejenega gospodarjenja. Kar 80 %, pretežno
kmečkih in večinoma zelo razdrobljenih gozdov je
bilo brez vsake strokovne uprave, sekali pa so prek
vseh mej njihove zmogljivosti. V ozadju takega
roparskega ravnanja s to kategorijo gozdov (posek
vsega drevja nad določenim še uporabnim pre-
merom) je bila po Pipanu in Žumru (v Gašperšič
2003) takrat primitivna žagarska industrija v lasti
lesnih trgovcev. Po Pipanovih (1969) izračunih
naj bi leta 1939 v delu Slovenije v mejah takratne
Dravske banovine posekali skoraj 3.000.000 m3
lesa, kar naj bi bilo kar 100 % preveč. Posledice
takega ravnanja z gozdovi so se kazale na najraz-
ličnejše načine, tudi v obliki hudih hudourniških
in erozijskih izbruhov.
To so bili razlogi, ki so v Sloveniji leta 1945
terjali radikalno spremembo v temeljni doktrini
*Prof. dr. F.G. uni. dipl. inž. gozdarstva, Na grivi 14,
1351 Brezovica pri Ljubljani, SLO
gospodarjenja z gozdovi. Nastal je izredno smel in
širokopotezen program za razvoj gozdov - narav-
nost revolucionarna preusmeritev v odnosih
do gozdov iz predvojnega obdobja. Nastala so
temeljna izhodišča za gospodarjenje z gozdovi v
skladu s takrat odločno proklamiranim načelom
trajnosti. Ključne točke takega programa, ki jih
nekatere zasledimo celo v določilih Zakona o
petletnem planu 1947-1951, so bile:
■	Za vse gozdove, brez izjeme, se uvede gospo-
darjenje v skladu z načelom trajnosti, zato je
treba zanje izdelati gozdnogospodarske načrte.
Kot temelj za urejanje gozdov je bila sprejeta
kontrolna metoda na podlagi polne premerbe
sestojev.
■	Za potrebe začetnega načrtovanja gozdnega in
lesnega gospodarstva (v t. i. planskih letih) se
izvede splošna inventarizacija vseh slovenskih
gozdov.
■	Na primorskem delu Slovenije je treba aktivirati
pogozdovanje krasa, ki je bilo po letu 1914
praktično opuščeno.
■	Odločno so obračunali z zastarelimi pojmova-
nji t. i. »stare nemške šole« v gojenju gozdov,
prepovedana je bila sečnja na golo in sprejet
koncept gojenja naravnih gozdov z naravnim
obnavljanjem.
■	Prebiralni gozd so razglasili za glavno gospo-
darsko obliko.
■	Izreden, za takratne razmere skoraj neverjeten
poudarek je bil namenjen fitocenološkim raz-
iskavam in kartiranju gozdnih združb.
■	Monokulture smreke na velikih površinah,
ki izvirajo iz gospodarjenja po načelih stare
nemške šole v gojenju gozdov, je treba posto-
poma spremeniti v mešane gozdove.
■	Odkazovanju drevja za posek je dana ključna
strokovna veljava, pri čemer je ta zahteva, kot
novost v zasebnih gozdovih, še prav posebno
poudarjena.
■	Zatiranje pred vojno in med njo namnoženih
gozdnih škodljivcev, zlasti lubadarja.
■	Ureditev paše in steljarjenja v gozdovih.
■	Razviti znanstvenoraziskovalno delo na podro-
čju gozdarstva.
■	Odpiranje gozdov s cestami in mehanizacija
dela v gozdu.
■	Posebna pozornost je bila namenjena urejanju
najbolj nevarnih hudourniških in erozijskih
žarišč.
■	Odločili so se za ustanovitev slovenskega goz-
darskega šolstva, saj je bilo stanje strokovnih
kadrov takrat izjemno problematično.
2 KAKŠNEVZORCEZA
GOSPODARJENJE SMO V
SLOVENIJI LETA 1945 DOBILI
V GOZDOVIH Z UREJENIM
GOSPODARJENJEM (NA 20 %
POVRŠINE)?
V grobem sta bila dva vzorca:
■	Prvi vzorec so predstavljali nekdanji državni
gozdovi z dolgo tradicijo v gospodarjenju:
idrijski gozdovi, Trnovski gozd, Dletvo, Golo-
bičevec in Padežnica v postojnskem območju,
Martinček in gozdovi nekdanjega verskega
zaklada na blejskem območju, Krakovski
gozd in Opatova gora v brežiškem območju,
gornjegrajski gozdovi v nazarskem območju.
K temu vzorcu prištevamo tudi nekatere vele-
posestniške gozdove, npr. gozdove grofa Borna
v kranjskem območju, grofa Atemsa na Koro-
škem, veleposestvo v Mislinjskem grabnu in
drugod na Pohorju, kjer je bila značilna uporaba
nemške šole. V nekdanjih državnih gozdovih
in gozdovih verskega zaklada (Pokljuka, Jelo-
vica) so šele proti sredini 19. stoletja prešli iz
golosečnega sistema gospodarjenja na sistem
velikopovršinskih zastornih sečenj s kratkimi
(10 let ) pomladitvenimi dobami. Na nekate-
rih manjših veleposestvih so se med obema
vojnama, v obdobju velikih konjuktur za les,
posluževali celo špekulativnega povečevanja
etatov z enostavnim krajšanjem obhodenj.
Pri gospodarjenju z gozdovi na Slovenskem ta
vzorec ni bil v skladu s sprejetimi načeli, ki so
bila navedena v uvodu omenjenega programa
za razvoj gozdov.
■	V drugi vzorec so sodila zlasti gozdna velepo-
sestva na visokem Krasu Kočevske (Auersperg)
in Notranjske (Schoenburg-Waldenburg in
Windischgraetz) z uveljavljenim sistemom pre-
biralnega gospodarjenja.Ta vzorec je ustrezal
prej naštetim načelom iz programa za razvoj
gozdov, ki so bila takrat skorajda zgoščena v
obliko parole: »Proč od golosekov, umetnih
monokultur in velikopovršinskih enodobnih
gozdov!«
■ K takemu vzorcu so sodili tudi nekateri manjši
in celo majhni gozdni posestniki, ki jim je uspelo
obdržati svoje gozdove v dobri kondiciji. Tak
primer je bil znani Pogačnikov gozd v Lehnu
na Pohorju.
Pri ožji predstavitvi tega vzorca se je nujno
treba vprašati, v kakšnih razmerah je nastal pri
nas. To je t. i. Hufnaglov koncept prebiralnega
gospodarjenja, ki ga je leta 1892 z načrtom vpeljal
za Auerspergove gozdove na Kočevskem. Da bi
Hufnagla pravilno razumeli, se moramo postaviti
v njegovo takratno zelo pragmatično vlogo in
pomisliti, kaj vse je moral urediti kot strokovni
direktor Auerspergovega gozdnega veleposestva.
Ob svojem prihodu v Kočevje leta 1890 (pri 33
letih) je našel tamkajšnje gozdove na prehodu
iz pragozdov z neurejenim gospodarjenjem in
praktično brez prometnic. Na omejenem delu
je veljal celo golosečni sistem, z ogljem pa so
oskrbovali železarno na Dvoru.
Njegov cilj je bil: lastniku (Auerspergu) zago-
toviti ustrezne dohodke. Razmišljati je moral o
odpiranju gozdov s prometnicami in o izgrad-
nji objektov za predelavo lesa (žagarstvo). Nas
zanima, kako je razmišljal in kakšno pot je ubral
pri gospodarjenju z gozdovi. Takratni generalni
ali strokovni direktorji gozdnih veleposestev so
se ukvarjali z vsemi strokovnimi področji, med
katerimi je bila zelo pomembna ureditev načrt-
nega gospodarjenja z gozdovi.
Hkrati z razvojem ideje o prebiralnem gozdu in
prebiralnem gospodarjenju, ki se je proti koncu
19. stoletja širila v Švici in v Franciji, je Hufnagl v
kočevskih gozdovih avtohtono razvil svojo teorijo
prebiralnega gozda, prebiranja in urejanja pre-
biralnih gozdov. Da bi sedaj znali ceniti takratno
Hufnaglovo delo, se moramo postaviti v čas pred
skoraj 120-imi leti. Za takratne (1890) razmere je
njegova teorija pomenila naravnost revolucionarni
odklon od tedaj splošno veljavne stare nemške dok-
trine enodobnega gozda, ki so jo na naših tleh takrat
uveljavljali zlasti strokovnjaki pri Direkciji državnih
gozdov v Gorici - pomembnem strokovnem centru
na naših tleh v tedanji Avstriji. S trditvijo, da mora
gozd stalno pokrivati zelo občutljiva visokokraška
gozdna tla (načrt iz leta 1892), se je odločno zavzel
za naravovarstveni odnos do gozda. K taki Hufna-
glovi odločitvi je nedvomno po svoje prispevala
takrat zelo odmevna akcija pogozdovanja golega
Krasa. Pri oblikovanju koncepta gospodarjenja v
takratnih visokokraških gozdovih jelke-bukve, na
prehodu iz pragozdnih oblik, je moral razmišljati
pragmatično:
■	po eni strani se je moral izogniti neurejenemu
roparskemu prebiranju (Pluenderung) in golo-
sečnemu sistemu gospodarjenja, kakršno je
že bilo v omejenem obsegu v gozdovih na
Rogu,
■	po drugi strani pa je moral prebiralni sistem
gospodarjenja prilagoditi sposobnostim nižjega
strokovnega kadra (logarji), ki naj bi opravljal
izbiro (odkazovanje) drevja za posek, kar
pomeni, da ga je moral oblikovati enostavno.
Če upoštevamo, da je pravo gojitveno prebi-
ranje strokovno razmeroma zahtevna naloga in
se je (po Leibundgutu 1990) v Švici takrat začelo
razvijati v tesni povezavi z Biolleyevo kontrolno
metodo, lahko rečemo, da je Hufnagl za takratne
razmere in omejitve našel kar modro rešitev.
Njegova velika zasluga je, da je takrat odločno
odklonil golosečni sistem gospodarjenja. Da bi
znali ceniti vrednost take Hufnaglove odločitve,
je koristno prebrati članek Jochannove (2007) v
5-6 številki v Gozdarskem vestniku. Hufnaglov
koncept je splošno znan in ga ni treba predstav-
ljati posebej.
Hufnaglov koncept prebiralnega gospodarjenje
(Hufnagl 1893) so z vso vnemo sprejela nekdanja
gozdna veleposestva v Gorskem Kotarju in naprej
proti jugovzhodu v Dinaridih, kar lahko najdemo
v delih Miletića (1951), Klepca (1965) in drugih.
Hufnaglova študija iz leta 1893 je že leta 1895
prevedena izšla v Šumarskem listu. Citirana je
bila v vseh vidnih evropskih gozdarskih glasilih
in v učbenikih iz urejanja gozdov, celo v ruskih
(Orlov 1927). Takrat je Hufnagl veljal za avtoriteto
na področju urejanja gozdov; končno mu je celo
Visoka šola za kulturo tal na Dunaju podelila častni
doktorat. Po tem potrebnem splošnem uvodu se
lahko posvetimo predstavitvi.
3 RAZVOJ NAPREDNE
GOZDNOGOSPODARSKE MISLI
V GOZDOVIH SNEŽNIŠKEGA
VELEPOSESTVA H KONTROLNI
METODI
3.1 Kronološki zapis bistvenih dogodkov
na tej razvojni poti do II. sv. vojne
Ob stoletnici kontrolne metode v teh gozdovih je
poučno priklicati si v spomin bistveno: v kakšnih
razmerah je metoda nastala, kako se je razvijala
naprej in se iz tega kaj naučiti za prihodnost.
Po 150-ih letih v posesti zapravljive plemiške
družine Lichtenberg je leta 1853 posestvo pre-
vzela zelo napredna nemška aristokratska družina
Schoenburg-Waldenburg, iz katere je izšla vrsta
intelektualcev, med njimi tudi diplomatov.
Takoj so izdelali program za razvoj velepo-
sestva, ki je vseboval naslednje:
■	oblikovanje solidne uprave za gospodarjenje
z gozdovi;
■	odpravo servitutnih (služnostnih) pravic
okoliškega kmečkega prebivalstva v njihovih
gozdovih, kar je bil temeljni pogoj za ureditev
strokovnega gospodarjenja sploh. Leta 1864 so
izdelali načrt za izpeljavo postopka segregacije
(odkupa servitutnih pravic), po katerem so
8.342 ha gozdov od prvotne površine posesti
na periferiji gozdnega masiva predali okoli-
škemu kmečkemu prebivalstvu kot ekvivalent
za servitutne pravice. Postopek je bil končan v
sedemdesetih letih 19. stoletja;
■	v 70-80-ih letih 19. stoletja so opravili temeljna
dela za ureditev načrtnega gospodarjenja z
gozdovi: razdelitev posesti na tri oskrbništva
(Snežnik, Mašun, Gomance), notranjo razčle-
nitev gozdov na oddelke in odseke ter izvedli
samostojno geodetsko izmero (vključno s
triangulacijo) posesti in izdelali temeljne
gozdarske karte v merilu 1 : 5.760;
■	v letih 1870 in 1900 so že zgradili osnovno
omrežje dobrih gozdnih cest, pri čemer so s
cestami prek snežniškega masiva povezali Loško
dolino z dolino Gornje Pivke in Il. Bistrice;
■	leta 1890 je dunajski biro H. Bretschneiderja
izdelal prvi načrt za gospodarjenje s temi goz-
dovi. Predvidel je premeno gozdov z velikim
deležem bukve v enomerne gozdove iglavcev,
kar pa se je le deloma izvajalo, saj se je že čez
nekaj let pojavil Hufnagl s svojim konceptom
prebiralnega gospodarjenja;
■	od leta 1890 naprej se pri gospodarjenju s
temi gozdovi v zelo natančni obliki vodijo
gospodarske knjige, za oskrbništvo Gomance
pa z letom 1903, ko je Schollmayer izdelal prvi
načrt.
Za razliko od kočevskih gozdov, ki jih je
Hufnagl našel na prehodu iz pragozdnih oblik,
so tod zaradi bližine morja in komunikacij
(lesni trg) pragozdne oblike izginile že zgodaj.
Kot navaja Dannecker (1942) po Hufnaglovem
pripovedovanju, ta pa očitno po Schollmayerju,
naj bi v snežniških veleposestniških gozdovih
gospodarili na neki prebiralni način že takoj po
prevzemu veleposestva leta 1853.
Upravitelja (strokovna direktorja) snežniškega
gozdnega veleposestva, J. Obereigner in njegov
naslednik H. Schollmayer, sta imela povsem proste
roke pri uporabi tedaj najsodobnejših metod.
Schoenburg-Waldenburg, lastnik gozdov, je imel
veliko posluha za napredek gozdarstva. To je bila
bogata družina, ki se ji ni bilo treba pretirano
pehati za golim dohodkom iz gozda. V gozdu je
videla tudi ljubiteljsko vrednost, zlasti lovstvo,
zato so ponovno naselili po letu 1848 praktično
povsem iztrebljeno jelenjad. V tem pogledu so pri
načrtovanju precejšnje razlike med Schoenbur-
govo in Auerspergovo posestjo na Kočevskem.
Za snežniško veleposest je značilno: zelo solidna
notranja razčlenitev gozdov na oddelke in odseke,
ki se je kot temelj v kontinuiteti gospodarjenja
(oddelki) ohranila do danes, za takratne razmere
vrhunsko izdelane gozdarske karte (najprej v
merilu 1 : 20.000, nato v 1 : 12.500), skrbno vodenje
gospodarskih knjig, že pred letom 1900 odprti
gozdovi z dobrimi gozdnimi cestami, po letu 1900
so bili sedeži gozdnih revirjev celo s telefonskimi
linijami povezani s sedežem veleposestva v gradu
Snežnik in še bi lahko naštevali.
■	H. Schollmayer se je rodil leta 1860 v Ljubljani
in je slovenščino obvladal že od otroštva. Končal
je znano Gozdarsko akademijo v Tharandtu
v Nemčiji, po nekaj letih prakse drugod pa,
je leta 1884 nastopil službo kot nadgozdar v
takratnem oskrbništvu Mašun (sedaj Mašun in
Jurjeva dolina). Leta 1903 je postal nadupravitelj
(strokovni direktor) snežniških veleposestniških
gozdov.
■	Leta 1904 so pri upravljanju z gozdovi prešli
iz t. i. »Forstmeistersystema« na Revierfoer-
stersystem (revirni sistem), ko so v snežniških
gozdovih nastali revirji (gospodarske enote),
kot jih poznamo še zdaj.
■	Kot zanimivosti, ki kažejo na bogato strokovno
preteklost pri gospodarjenju v snežniških vele-
posestniških gozdovih, velja omeniti naslednje:
snežniški gozdovi so služili kot učni objekt
(najbrž ne naključno) za prvo gozdarsko šolo
na Slovenskem, osnovano leta 1868 pri gradu
Snežnik. V tamkajšnjih gozdovih so praktici-
rali študentje hrvaške Gozdarske akademije iz
Križevcev, osnovane leta 1860 - predhodnice
poznejše zagrebške Gozdarske fakultete. Pose-
stvo so pogosto obiskovali profesorji gozdarskih
šol in strokovnjaki z drugih veleposestev, ki
so si tod nabirali izkušnje. Vse to navaja na
misel, da je bilo tod gospodarjenje z gozdovi,
za takratno pojmovanje, že na neki vzorni
strokovni ravni.
3.1.1 Temeljni elementi Schollmayerjeve
kontrolne metode
Z Navodili (Direktiven) za obnovo gozdnogo-
spodarskih načrtov za snežniško veleposestvo je
Schollmayer (1906) prevzel regularni (Hufnaglov)
koncept prebiralnega gospodarjenja in predvidel
za takratno pojmovanje na Slovenskem edinstven
postopek ugotavljanja stanja in spremljave razvoja
gozdov ter gospodarjenja, ki je v literaturi sedaj
znan kot Schollmayerjeva (snežniška) ali tudi
Postojnska kontrolna metoda. Uporabil je že leta
1890 uvedeno razčlenitev gozdov celotnega velepo-
sestva na 7 obratovalnih razredov (Betriebsklasse)
na podlagi velikih rastiščnih razlik v snežniškem
gozdnem masivu, po katerih so izračunavali etat,
spremljali njegovo realizacijo z vodenjem gospodar-
skih knjig in preverjali uspešnost gospodarjenja z
zasledovanj em sprememb v drevesni in debelinski
strukturi lesne zaloge in prirastka.
Predvidel je polno premerbo sestojev in zelo
bogato preostalo dendrometrijsko osnovo: zanes-
ljivo ugotavljanje prirastka po metodi izvrtkov,
analizo sistematično izbranih modelnih dreves
za ugotavljanje natančnih deblovnic, odpadka
(odnos med brutto in neto maso), starosti dreves,
drevesnih višin, višinskega prirastka zadnjih 10 let,
povprečnega (starostnega) volumnega prirastka
dreves ter sortimentno strukturo. Takšna osnova
je bila za takratne razmere izjemen primer v slo-
venskem prostoru. Za takratne razmere edinstvena
je tudi v tem, da so metodo uporabili na površini
celotnega veleposestva (blizu 15.000 ha). Na majši
površini (okrog 300 ha) je gozdove polno premeril,
npr., Pogačnik v Lehnu na Pohorju. Snežniške
veleposestniške gozdove so polno premerili v letih
1912, 1924 in 1936, izjemi sta bili revirja Gomance
in Okroglina, ki sta bila do II. sv. vojne le 2-krat
(1924,1936) premerjena. Da je takratni lastnik
privolil v tako obsežno delo (stroški), nedvomno
kaže na njegov izjemen posluh za napredek pri
gospodarjenju z gozdovi. Struktura števila dreves
po drevesnih vrstah in debelini je še vedno izreden
element za spremljavo razvoja gozdov.
Pri gospodarjenju z gozdovi je bilo pred-
videno zelo natančno vodenje gospodarskih
knjig (evidence o gospodarjenju) po oddelkih in
odsekih z račlenitvijo neto posekane lesne mase
po sortimentih. Temelj za knjiženje je bil zelo
natančen in strog prevzem (izmera) izdelanih
sortimentov za vsako odkazano drevo posebej.
Tak prevzem je bil temelj za prodajo lesnim
trgovcem, ki so v lastni režiji poskrbeli sečnjo in
izdelavo gozdnih sortimentov. Za vsako leto so za
vsak revir (gospodarsko enoto) izdelali sumarije
posekov po obratovalnih razredih. Ti gozdovi so
edinstven primer v Sloveniji, kjer imamo podatke
o sečnjah po oddelkih in odsekih za obdobje več
kot 100 let nazaj.
Schollmayer je v Navodilih nakazal način kon-
trole prirastka v sumarni obliki (za obratovalni
razred, revir) na podlagi podatkov izmerjenih
lesnih mas ter knjižene (neto) količine posekanega
lesa v medobdobju. Po letu 1936 so poleg neto
količine posekanega lesa evidentirali tudi posekano
število dreves in bruto lesno maso po drevesnih
vrstah in debelinskih razredih. Na kontrolni način
izračunan prirastek za posamezne obratovalne
razrede naj bi služil za kontrolo izračunanega
prirastka na temelju izvrtkov in pri preverjanju
uspešnosti gospodarjenja.
V povezavi s kontrolno metodo je zanimivo
Schollmayerjevo opozorilo v Navodilih, da morajo
biti vsi podatki meritev in o gospodarjenju
(evidenca) zbrani tako, da pozneje omogočajo
»vpogled v preteklost«.
Schollmayerjeva Navodila so bila dosledno
uporabljena pri izdelavi načrta za revirje Snežnik,
Leskova dolina, Mašun in Jurjeva dolina leta 1912.
Ta načrt je imel tudi na zunaj (oblikovno) zelo
reprezentativno podobo. Pod Schollmayerjevim
vodstvom sta ga sestavila njegova sodelavca,
inženirja H. Novak in K. Karnthaler. V Schollma-
yerjevih Navodilih ni nikjer izrecno uporabljen
poj em kontrolna metoda, v uvodu k načrtu iz leta
1912 pa je že v prvem stavku zelo jasno izražena
naslednja kontrolna misel:
Z gozdnogospodarskim načrtom zasnovano
gospodarjenje z gozdovi ne smemo sprejeti kot
zaključeno in nespremenljivo delo, ampak ga je
treba, tako v njegovih temeljnih načelih, kakor
tudi v posameznih delih v skladu s časom stalno
razvijati in prenavljati.
V tem stavku so vsebovani naslednji vsebinski
elementi kontrolne metode: razvojni pristop (v
skladu s časom = v skladu z ravojem v gozdu in
njegovim družbenim okoljem), kritičnost (do
obstoječega), prilagajanje spremembam, ino-
viranje (prenavljanje).
Pri Hufnaglovem urejanju kočevskih gozdov
ne srečamo večine, v tem poglavju naštetih
elementov kontrolne metode. Schollmayerju je
očitno stal ob strani lastnik snežniških gozdov,
ki mu je, za takratne razmere, omogočil pravo
razkošje sodobnih metod in pripomočkov pri
ugotavljanju stanja gozdov ter pri spremljavi
njihovega razvoja in gospodarjenja.
Pozneje se je izkazalo, da je imel Hufnagl do
kontrolne metode odklonilen odnos. V enem
svojih zadnjih del (Hufnagl 1939) namreč trdi,
da je Biolleyeva kontrolna metoda primerna le za
malo gozdno posest, s čimer namiguje na švicarske
razmere, nikakor pa ne za veliko gozdno posest. Iz
tega Hufnaglovega dela je mogoče razbrati, da ni
razumel bistva Biolleyeve ideje, t. j. organskega in
kognitivnega pristopa k naravi gozda. Schollmayer
je vse to počel najbrž povsem neodvisno od Biol-
leya v Švici, saj je temeljno Biolleyevo delo izšlo
potem, ko je bil Schollmayer zaradi možganske
kapi leta 1918 že upokojen.
Zaradi izrednega Schollmayerjevega vpliva se
je metoda iz snežniških gozdov takoj uveljavila
na sosednjem Windischgraetzovem veleposestvu
v gozdnih masivih Javornika, Nanosa in Hrušice,
medtem ko je bil v delu revirja Planina in Škocjan,
zaradi posebnih okoliščin, že prej uveden golosečni
sistem gospodarjenja, s katerim so nadaljevali
vse do II. sv. vojne. Schollmayerjevo metodo je
uveljavil njegov sodelavec in poznejši strokovni
direktor Windischgraetzovega veleposestva, inž.
A. Koerbel.
Kako se je dogajalo pri gospodarjenju s snež-
niškimi gozdovi po Schollmayerjevem odhodu
in dejstvu, da se je po I. sv. vojni večina posestva
znašla na italijanski strani jugoslovansko-ita-
lijanske meje? Take okoliščine so, tudi zaradi
menjave kadrov, zavrle razvoj Schollmayerjevih
zamisli v času, ko bi bila še kako potrebna celo
njegova osebna iniciativa. Pri gospodarjenju v
snežniških gozdovih so v glavnem nadalj evali tako,
kot je začel Schollmayer, s to razliko, da so skoraj
povsem opustili odseke. Iz celotne dokumentacije o
gospodarjenju s tamkajšnjimi gozdovi med obema
vojnama nismo našli nobenih idej o spremembah
in prilagajanju glede prej citiranega znamenitega
stavka iz uvoda k Schollmayerjevemu načrtu iz leta
1912, čeprav so se, zlasti po letu 1930, že kazale
potrebe po prilagajanju novim razvojnim trendom
v tamkajšnjih gozdovih. Žal so bili na italijanski
strani posestva načrti izdelani le v konceptu in
niso bili vezani v knjigo, mogoče zato, ker je bilo
besedilo, vključno z opisi preglednic, še vedno
v nemščini, ne pa v takrat obvezni italijanščini.
Ob obnovi načrta leta 1936 sta bila stanje gozdov
(gozdni fondi) in načrtovani etat že prikazana
v lično izdelani kartotečni obliki po oddelkih z
vsemi opisi v italijanščini.
3.2 Razvoj pri gospodarjenju s
snežniškimi gozdovi po II. sv. vojni
(kronologija najpomembnejših
dogodkov)
Rezultati prve splošne inventarizacije slovenskih
gozdov (1946-1947) so tudi subjektivno pokazali,
da se ogromna večina visokih gozdov v Sloveniji
(85 %) izkorišča na »prebiralen način«. Glede
na stanje in prejšnji razvoj pri gospodarjenju v
gozdovih snežniškega veleposestva ni čudno, da
so v teh gozdovih in v prejšnjem gospodarjenju
z njimi videli pomembno oporišče in vzorec za
konkretizacijo sodobnih konceptov gospodarjenja
z gozdovi v Sloveniji, in sicer v skladu s spreje-
tim programom za razvoj gozdov. To potrjujejo
dogodki in odločitve, ki so temu sledile:
■	Leta 1948 je zvezni minister za gozdarstvo
dr. V. Čubrilović obiskal Slovenijo in tudi
snežniške gozdove. Navdušil se je nad lepimi
gozdovi in izredno bogato dokumentacijo
(načrti, gospodarske knjige, karte in druga
tehnična dokumentacija) o njihovem minulem
gospodarjenju in se odločil, da se v Ljubljani
osnuje Zvezni zavod za proučevanje gozdov
visokega Krasa. S 1. 1. 1950 je Zavod začel
delovati (direktor dr. V. Tregubov). Ocenjevali
so, da je v Jugoslaviji okrog 2.500.000 ha takih
gozdov, v Sloveniji pa okrog 200.000 ha.V snež-
niško-javorniškem masivu so v raziskovalne
namene izločili 18.721ha gozdov (Tregubov
1957). Izredno prednost tega objekta so videli
v bogato ohranjeni dokumentaciji o minulem
gospodarjenju. Temeljni raziskovalni cilj je bil:
Proučiti rezultate dosedanjega gospodarjenja
in ugotoviti, kje in kako so bili na kraškem
svetu doseženi najboljši uspehi. Z ukinitvijo
Zveznega ministrstva za gozdarstvo je bil Zavod
vključen v Gozdarski inštitut Slovenije.
■	Leta 1947 je bil ustanovljen Gozdarski inštitut
Slovenije (GIS), ki je že tisto leta začel z raz-
iskavami v gozdovih na Kočevskem, kjer so
izločili 3 raziskovalne ploskve. Ker je po I. sv.
vojni pretežni del snežniškega gozdnega vele-
posestva prešel v okvir Italije (25 let), s katero
takratni gozdarji v Sloveniji niso imeli posebnih
stikov, je mogoče sklepati, da so šele po letu
1945 začeli spoznavati vrednost gozdov kot
raziskovalnega objekta. Ob takem spoznanju
je GIS takoj prenesel težišče svojih raziskav s
kočevskih na snežniško-javorniške gozdove, v
okviru vanj vključenega Zveznega zavoda za
proučevanje gozdov visokega Krasa.
Konkretneje so definirali že prej v načelu opre-
deljeni raziskovalni cilj:
■	raziskava in kartiranje gozdnih združb,
■	po gozdnih združbah izbrati stalne raziskovalne
ploskve in na njih organizirati raziskave,
■	proučiti bogato dokumentacijo, ki jo omogoča
kontrolna metoda in se dokopati do zaključ-
kov o uspehih in neuspehih prejšnjega načina
gospodarjenja ter izbrati poti: kako naprej?
Plod raziskav je bila knjiga Prebiralni gozdovi
na Snežniku, ki je izšla pred 50-imi leti. Ob tem
je treba spomniti, da so bili gozdovi severno od
Snežnika (revir Leskova dolina) že leta 1950/51
prvi v Slovenij i, kjer so raziskali in kartirali gozdne
združbe. Takoj za tem je GIS pod vodstvom
dr. Tregubova po naročilu GG Postojna začel
izdelovati gozdnogojitvene elaborate na temelju
gozdnih združb s fitocenološkimi kartami za
posamezne gospodarske enote (revirje) v snež-
niškem masivu.
Temeljne značilnosti gospodarjenja s snežni-
škimi gozdovi v povojnem obdobju:
■	Gozdarska služba je bila takoj po koncu vojne
leta 1945 hitro organizirana. Z razlaščenimi
gozdovi so takrat gospodarile gozdne uprave.
Razveseljivo je, da so za razlaščene veleposest-
niške gozdove, v okviru sedanjega postojnskega
GGO (bilo jih je več kot 20.000 ha), hitro
poskrbeli (zbrali) za večino razpoložljive doku-
mentacije o njih. Takratni pomočnik ministra
za gozdarstvo M. Hace je izdal nalog, da je treba
dokumentacijo zbrati in za to zadolžil nekatere
stare gozdarje, ki so bili prej zaposleni na obeh
nekdanjih veleposestvih, sicer bi marsikaj
dragocenega odšlo na odpad. Izredna zasluga
starih gozdarjev, navajenih discipline in reda,
je bila tudi v tem, da so v kaotičnih razmerah
takoj po vojni nadaljevali z načinom dela (npr.
z evidenco sečenj), ki je bil tod že v tradiciji. K
temu so pripomogli tudi številni logarji, ki so
bili prej zaposleni na teh veleposestvih in so
tedaj odkazovali drevje za posek ter prevzemali
(izmera) izdelane sortimente pri panju.
■	Prvi povojni načrti za snežniške gozdove so
bili na podlagi polne premerbe sestojev, po
na novo izločenih odsekih, narejeni v letih
1953 do 1960. V jelovo-bukovih gozdovih
takratni načrti, povsem razumljivo, sledijo
že prej uveljavljenemu sistemu prebiralnega
gospodarjenja. Že med izvajanjem povojnih
načrtov so se pojavljali kritični pogledi na
tod ustaljen (Hufnaglov) način prebiralnega
gospodarjenja. Opravljene fitocenološke in
druge raziskave (Tregubov et al. 1957) so
nam omogočile drugačen način gledanja in
ramišljanja o gozdu kot kompleksnem sistemu.
Gozdnemu gospodarstvu Postojna so dale
pobudo, naj na podlagi bogate dokumentacije
o snežniških jelovo-bukovih gozdovih razišče
njihovo razvojno preteklost ter naravnanost
prihodnjega razvoja. Rezultati raziskav so
privedli do spoznanj, da je treba spremeniti
dotedanjo strategijo pri gospodarjenju s temi
gozdovi. Na obsežni površini omenjenjih
gozdov namreč ni bilo mogoče več uporabiti
prebiralnega sistema gospodarjenja. Rezul-
tati so bili leta 1963 predstavljeni v Postojni
na širšem dvodnevnem posvetu strokovnja-
kov iz vseh gozdarskih institucij v Sloveniji.
Dr. R. Pipan (1963) je s člankom Kritični
položaj gospodarjenja v snežniških gozdovih
o tem poročal v Socialističnem kmetijstvu in
gozdarstvu.
■	Raziskave razvojne preteklosti in prihodnje
usmerjenosti razvoja jelovo-bukovih gozdov so
pokazale, da je treba v teh gozdovih uveljaviti
zelo sproščen koncept gospodarjenja z naslo-
nitvijo na specifične razvojne težnje po gozdnih
združbah, kjer je ustrezno tudi prebiralno gospo-
darjenje, vendar le v bolj ali manj fragmentarni
obliki. Po letu 1960 so v teh gozdovih prekinili
s starim (Hufnaglovim) konceptom prebiranja.
Za odkazovanje drevja za posek so bili zadolženi
gozdarski tehniki (revirni gozdarji), po letu
1963 tudi v zasebnem sektorju. Po letu 1960
se je v Sloveniji gojenje gozdov zelo intenzivi-
ralo; podprto je bilo s številnimi seminarji za
operativni kader, in sicer z republiške ravni
(prof. Mlinšek), pa tudi s tematsko konkretno
prilagojenimi seminarji na območni ravni, kar je
zelo prispevalo k preusmeritvi pri gospodarjenju
z gozdovi. Načrt za gospodarsko enoto Mašun
za obdobje 1964-1973 je bil prvi, ki je uveljavil
preobrat v gospodarjenju z gozdovi, in vsebuje
vse prej omenjene analize. Na željo takratnega
urednika GV dr. M. Brinarja je bila vsebina
pozneje v skrajšani obliki objavljena (Gašper-
šič 1967). Posebnost načrta za Mašun je tudi
v tem, da je bil izdelan po gozdnih združbah,
t. j. po kategorijah, za katere se je pozneje (ob
izdelavi prvega območnega načrta) uveljavil
izraz gospodarski razred. Gozdna združba
je postala prostorski in referenčni okvir za
načrtovanje in spremljavo gospodarjenja ter
razvoja gozdov na načelih kontrole.
■	Spremljava gospodarjenja z gozdovi in razvoja
gozdov se je leta 1964 obogatila z obveznim
pisanjem gozdarske kronike za gozdne revirje
(gospodarske enote).
■	Pri obnavljanju naslednjih povojnih načrtov
gospodarskih enot se je uveljavilo pravilo obvezne
analize vse razpoložljive dokumentacije iz pre-
teklosti. Pri tem so bili podatki o številu dreves
in lesni zalogi po debelinskih razredih (ločeno
na iglavce in listavce) za vse polne premerbe in o
prejšnjih sečnjah po oddelkih posebej zbrani in
vezani v knjigo kot prilogo k načrtu. Tako smo
se želeli izogniti nevarnosti, da se ne bi izgubili
zlasti podatki o sečnjah iz povojnega obdobja,
ki so bili zbrani na listih papirja v neuglednih
mapah. Za večino obdelanega gradiva je mogoče
reči, da je še slabo izkoriščeno pri načrtovanju
prihodnjega gospodarjenja, ima pa s časom
vedno večjo vrednost. Odnos do arhivov z
dragoceno staro dokumentacijo, kljub pozitivni
tradiciji, ni zadovoljiv.
■	GG Postojna je bilo med prvimi v Sloveniji,
ki je že leta 1954 na široki fronti začelo urejati
zasebne gozdove. Tistega leta so bili po gozdnih
parcelah polno premerjeni zasebni gozdovi
celotne Loške doline (3 gospodarske enote),
naslednje leto gozdovi gospodarske enote
Mikula in kako leto pozneje zasebni gozdovi
gospodarske enote Otok. S polno premerbo
v zasebnih gozdovih se je nadaljevalo tudi
pozneje. Za gozdove omenjenih gospodarskih
enot imajo v postojnskem območju izdelane
načrte v kartotečni obliki po gozdnih parcelah
ter s sumariji po oddelkih in katastrskih obči-
nah. Tu je prikazano natančno stanje gozdov,
med drugim tudi drevesna sestava števila dreves
in lesne zaloge po debelinskih stopnjah iz pred
več kot 50-ih let, ki so sedaj zelo zanimivi pri
iskanju odgovorov na vprašanje: Kam vodi pri-
hodnji razvoj teh gozdov? V zasebnih gozdovih
gre namreč za vrsto procesov, ki podobno kot
v državnih gozdovih (pred skoraj 50-imi leti)
terjajo preusmeritve v načinu gospodarjenja in
odločno reševanje aktualnih razvojnih težav.
■	Leta 1971 je nastal območni načrt, ki je prvi
primer območnega načrta v Sloveniji, izdelan
po gozdnih združbah (gospodarskih razredih).
To je bilo mogoče, ker so bile v tistem času že
za večji del območja izdelane fitocenološke
karte. Že leta 1967 so bili za vse gozdove na
območju izdelani načrti gospodarskih enot, ki
so bili podlaga za izdelavo območnega načrta.
Takrat smo imeli podatke o gozdnih fondih,
ki so bili v 82 % ugotovljeni po površini in
kar v 94 % po lesni zalogi s polno premerbo
sestojev. To je treba pripisati tradiciji, ki jo je
v nekdanjih veleposestniških gozdovih uve-
ljavil Schollmayer (1906) s svojimi navodili in
povojni zapriseženosti ideji kontrolne metode.
Nekdanji veleposestniški gozdovi so bili kar
3-krat polno premerjeni pred II. sv. vojno in
3-krat po njej, razen višinskih bukovih gozdov
v revirjih Gomance in Okroglina, ki so bili pred
vojno premerjeni le 2-krat, po vojni pa 1-krat
na celotni površini, 1-krat pa le kakovostnejši
sestoji. Glede možnosti spremljanja razvoja
gozdov na območni ravni ima postojnsko
območje z obnavljanjem območnega načrta po
desetletjih od leta 1970 naprej do leta 2000 po
gospodarskih razredih že 4 registrirana stanja
gozdnih fondov in evidenco posekov. To so zelo
pomembne informacije pri študiju razvojnih
procesov in načrtovanju prihodnjega razvoja
gozdov.
■	Po izjemno težkih razmerah zaradi neusklaje-
nosti med rastlinsko in živalsko komponento
gozda je v drugi polovici 70-tih let naš priznani
lovski strokovnjak T. Simonič - takratni direk-
tor gojitvenega lovišča v postojnskem GGO
- razvil in v praksi uveljavil izviren postopek
usklajevanja odnosov med rastlinsko in žival-
sko komponento gozda na načelih kontrolne
metode. Doseženi uspehi so pripomogli, da
se je metoda začela uveljavljati tudi v drugih
GGO Slovenije. O tej metodi so strokovnjaki
GG Postojna (Simonič, Perko, Veselič, Berce)
veliko pisali, objavljali, kar je zelo obogatilo
idejo kontrolne metode oz. celostnega uprav-
ljanja gozdnih ekosistemov. V Sloveniji je tako
postala živalska komponenta gozda (celo v
Zakonu o gozdovih, 1993) nepogrešljiv člen
celostno organiziranega gozdnogospodarskega
načrtovanja.
■	Kronološki zapis za razvoj gospodarjenja z
gozdovi pomembnih dogodkov bi bil nepo-
poln, če ne bi vsaj omenili, da se je po letu
1960 delo v gozdu, od skoraj povsem ročnega
in z živino začelo naglo mehanizirati. V tistem
času (1960-1990) je nastala tudi intenzivna
izgradnja gozdnih cest in vlak. Prej praktično
zaprti zasebni gozdovi so zdaj razmeroma
dobro odprti s cestami. V obdobju teh 30 let so
se izredno spremenili pogoji za gospodarjenje
z gozdovi.
■	Konec leta 1968 (pred skoraj 40 leti) je pri GG
Postojna nastalo spoznanje, da sta biološko in
organizacijsko tehnološko področje v okviru
razmeroma velikega gozdnega obrata, vsako
zase, že tako obsežni, da ju kakovostno pa tudi
fizično ne more obvladati en sam gozdarski
inženir - vodja obrata. Končno pa gre tudi za
nagnjenost k enemu ali drugemu tako različnih
področij. Delo se je razdelilo na biološko ter
organizacijsko-tehnološko smer, s čimer je v
področje biološke smeri prešla tudi izdelava
obnov načrtov gospodarskih enot s tem, da za
vsa računalniška in administrativno-tehnična
opravila poskrbi enota za gozdnogospodarsko
načrtovanje na sedežu gozdnega gospodarstva.
Takrat smo argument za tak korak videli tudi
v tem, da tisti, ki s temi gozdovi gospodari
(odgovarja zanje), jih najbolje pozna in je v
primerjavi z (največkrat mladimi) inženirji,
ki to delo opravljajo iz oddelka na sedežu
podjetja, veliko bolj vezan in zainteresiran za
stalnost zaposlitve. Sedaj vidimo to funkcijo
v vlogi vodje Krajevne enote Zavoda za goz-
dove. Menimo celo, da ostaja to delovno mesto
brez omenjene funkcije slabo izkoriščeno za
izrazito kreativne naloge. Zahtevnost ključne
naloge v sodobnem gozdarskem načrtovanju
sem v svojem zadnjem delu (Gašperšič 2006)
poskušal utemeljiti tudi teoretsko.
■	Na koncu tega - sedaj že skoraj 150-letnega
- kronološkega zapisa pomembnih dogodkov
in same razvojne poti nekdanjih snežniških
veleposestniških gozdov je treba ob 100-letnici
Schollmayerjeve kontrolne metode posebej (in
ponovno) poudariti:
Schollmayerjeva dediščina je za Slovenijo in
prav posebno za postojnsko gozdnogospodarsko
območje trajen izziv in opomin, ki opozarja: Ali
pri obnavljanju gozdnogospodarskih načrtov
naredimo dovolj za stalno razvijanje in pre-
navljanje konceptov gospodarjenja z gozdovi
v skladu s spremembami, ki jih prinaša razvoj
gozdov, njihovega družbenega okolja, končno
pa tudi našega znanja o gozdu kot kompleksnem
sistemu?
Z več kot stoletno tradicijo pri uveljavljanju
kontrolne metode na površini več kot 20.000
ha so gozdovi v postojnskem GGO odličen raz-
iskovalni in učni objekt in zato nacionalnega
pomena za razvoj slovenskega gozdarstva. Iz tega
izhajajo pomembne obveznosti do prihodnosti,
ki jih preprosto lahko zapišemo takole: Z vsako
obnovo gozdnogospodarskega načrta mora
biti storjen odločen korak naprej v razvijanju
in posodabljanju koncepta ravnanja z gozdovi,
na kar je opozarjal že Schollmayer. Perečih pro-
blemov, ki naravnost izzivajo k poglobljenemu
stilu dela, je na pretek.
4 PRIHODNOST KONTROLNE
METODE V GOZDARSKEM
NAČRTOVANJU
Pogled v preteklost ravnanja z gozdovi in v njihov
razvoj na tako dolgem in bogato dokumentira-
nem časovnem intervalu, kot se nam nudi v pri-
meru snežniških gozdov, nam omogoča jasneje
pogledati v prihodnost (predvidljivost!) in si
tako pridobiti več odločnosti in samozavesti pri
sedanjem reševanju problemov. Razvoj gozda in
našega ravnanja z njim sta odprta v prihodnost,
nič ni dokončnega, vse se stalno razvija, razvoj
pa pomeni spreminjanje. Temeljna evolucijska
resnica in hkrati bistvo kontrolne metode pa
nas učita, da se moramo temu razvoju, če želimo
biti uspešni, prilagajati. Spoznali smo, da je pri
načrtovanju v snežniških gozdovih tako razmišljal
že Schollmayer pred 100 leti. V tem času sta se
z razvojem zelo spremenila vsebina kontrolne
metode ter mehanizmi in orodja, na katerih ta
deluje. Z novimi odkritji v naravoslovju se je,
od Biolleyevih začetkov, kontrolni metodi zelo
okrepila (obogatila) njena spoznavnoteoretska oz.
raziskovalna moč. Prihodnost sodobne kontrolne
metode v gozdarskem načrtovanju je v obvlado-
vanju kompleksnosti gozdnih ekosistemov, kar
je najprej zelo resen spoznavnoteoretski problem.
Ta njen vidik smo poskušali pojasniti v svojem
zadnjem delu (Gašperšič 2006).
Naše izhodišče in prostorski okvir pri načr-
tovanju, organiziranem na načelih kontrolne
metode, so raziskane in kartirane gozdne združbe
- predstavljamo si jih kot gozdne ekosisteme,
pri čemer je vsak zase neke vrste mali univer-
zum, ki se obnaša specifično. Predstava gozdne
združbe kot ekosistema, z vsem tistim, kar vemo
o njej (njem), nam služi kot referenčni okvir, ki
poenostavi in racionalizira pristop k opazovanju
in odkrivanju razvojnih procesov v njem, nas
vnaprej orientira, naredi stvari razumljivejše, da
pojavom, ki jih opazujemo, neki pomen, da se
na tej podlagi lažje znajdemo. Vse to smo prido-
bili s kartiranimi gozdnimi združbami, ki jih tu
obravnavamo kot gozdne ekosisteme. Kako od
tu naprej - kako na neki način obvladati izjemno
kompleksnost v njihovem prihodnjem razvoju?
Pojem kompleksnosti je že po teoriji povezan z
neodpravljivim pomanjkanjem znanja (informa-
cij), da bi lahko zanesljivo predvidevali prihodnji
razvoj takih sistemov. Če se kompleksnosti gozda
ne zavedamo, smo lahko vedno v vlogi pasivnega
opazovalca. Najhuje pa je, če kompleksnost gozda
preprosto ignoriramo in z njim ravnamo na način,
kot da je to preprost determiniran sistem. Izhod
iz te situacije je v uporabi novih, na zakonitostih
samoorganizacije gozdnih ekosistemov zgrajenih
načel. Samo tako lahko kolikor toliko obvladamo
kompleksnost. Čim bolj gremo h konkretnostim
pri reševanju kompleksnega problema, tem bolj
smo odvisni od učinkov, ki nam jih nudi samo-
organizacija gozdnih ekosistemov. Do spoznanj,
kako to izkoristiti, pa se lahko dokopljemo le v
procesu neprestanega učenja ob delu z gozdom.
Informacij, s katerimi lahko sklepamo o raz-
vojnih procesih v konkretnih gozdnih ekosistemih,
niti ni tako malo, vendar jih pogosto ne znamo
uporabiti - ne znamo jih »miselno dopolniti in
preoblikovati« v prepoznavno obliko za praktično
reševanje problemov. Naši načrti so često polni
dobrih informacij, ki pa ostajajo neizkoriščene,
kot da so namenjene nekomu tretjemu, ne pa
načrtovalcu pri odločanju. Od trdnih informacij o
stanju gozdov se pogosto ne znamo dokopati do
mehkih (vsebinskih, ekosistemskih) informacij o
dogajanjih (procesih, razvojnih trendih) v gozd-
nem ekosistemu. To je podobno, kot če zdravnik
iz številnih laboratorijskih in drugih izvidov o
svojem pacientu ne bi znal sklepati, kaj se dogaja
v njegovem (bolnem) organizmu.
Kako si pri tem pomagati in pridobiti spo-
znavno moč? Da bi pri reševanju kompleksnega
problema v gozdnem ekosistemu izkoristili nje-
govo samoorganizacij o, moramo z njim vzpostaviti
interakcijski odnos - neke vrste eksperimentalni
dialog z njegovo samoorganizacijo. Gozdni eko-
sistem se nam odzove (ustrezno reagira), če ga
»nagovorimo v ustreznem jeziku« (uporabimo
ustrezni ukrep). V podobni, zelo subtilni vlogi
je tudi zdravnik, če se vrnemo k prej omenjeni
analogiji: za pacientovo zdravje si prizadeva v
interakciji (v dialogu) s samoorganizacijskimi
procesi v njegovem organizmu.
Pri reševanju kompleksnih problemov velja
pravilo:
Čim kompleksnejša je neka problemska situa-
cija, tem intenzivnejša mora biti interakcija med
našimi miselnimi in realnimi aktivnostmi oz.
med teorijo in prakso pri njenem reševanju.
Brez intenzivne povezave med teorijo in prakso
ni mogoče reševati kompleksnih problemov, ni jim
mogoče priti blizu, saj gre za velike informacijske
vrzeli, ki jih ni mogoče zapolniti po logični poti.
Z medsebojnim dopolnjevanjem in potrjeva-
njem med miselnimi in realnimi (praktičnimi)
aktivnostmi, med logiko in intuicijo ter med
teorijo in prakso pri reševanju problema lahko
zelo okrepimo našo intelektualno spretnost
(prožnost) razmišljanja in dosežemo potrebno
stopnjo razumevanja problemske situacije. Teo-
retske temelje zkoriščanja samoorganizacije pri
obvladovanju kompleksnosti gozdnih ekosistemov
smo kratko prikazali v svojem zadnjem delu
(Gašperšič 2006).
Koncept načrtovanja kot upravljanja gozdnih
ekoststemov je uresničljiv le, če je načrtovanje
zraščeno s prakso pri tekočem gospodarjenju z
gozdovi, ki jo jemljemo kot eksperiment - kot
stalni proces učenja, v katerem pridobivamo
nepogrešljive informacije in hkrati preverjamo
naše miselno (teoretsko) dozorele rešitve pro-
blemov. Sedanja organizacija Zavoda za gozdove
je slabo pripravljena za uresničevanje takega
koncepta pri gospodarjenju z gozdovi, zlasti ni
v ta namen ustrezno opredeljena ključna vloga
vodij krajevnih enot Zavoda za gozdove za izrazito
kreativne naloge na tem področju. Razmere so
še hujše: ključna delovna mesta so vedno slabše
zasedena z inženirji, kar je skoraj v posmeh sodo-
bno oblikovanemu Programu za razvoj gozdov v
Sloveniji. Gozdarska stroka je po enakih merilih
podvržena redukciji ključnih strokovnih kadrov,
ki veljajo za razbohoteno administracijo v državni
upravi. O posledicah tega za gozd in stroko pa ni
veliko slišati. Zavedam se, da uvelj avitev te vsebine
v našem načrtovanju ni lahka naloga, menimo
pa: Če vztrajamo pri konceptu sonaravnega
gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji (tudi v prej
omenjenem programu), najbrž nimamo izbire. V
Sloveniji celo ni stroke, ki bi bila bolj poklicana
za razvijanje ustrezne metodologije načrtovanja
rabe naravnega vira.
5 LITERATURA
DANNECKER, K., 1942. Vom Naturwald zum Plenterwald.
Ausgewoehlte Schriften von Karl Dannecker. Stuttgart
1993, Selbstverlag der Landesforstverwaltung Baden-
Wuerttemberg: 37-43.
GAŠPERŠIČ, F., 1967. Razvojna dinamika mešanih
gozdov jelke-bukve na Snežniku v zadnjih 100
letih. Gozdarski vestnik, 7-8: 202-237.
GAŠPERŠIČ, F., 2003. Gozdnogospodarska območja
v Sloveniji v funkciji uresničevanja načela trajnosti
- nastanek in nad 50-letni razvoj. Zbornik 21. gozd.
študijskih dnevov. BF, Odd. za gozdarstvo in obnovljive
gozdne vire, Ljubljana s. 17-36.
GAŠPERŠIČ, F., 2006. Osnove upravljanja gozdnih
ekosistemov - Kontrolna metoda. Ljubljana, Oddelek
za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire - Biotehniška
fakulteta: 170 s.
HUFNAGL, L., 1893. Der Plenterwald, sein Normalbild,
Holzvorrat, Zuwachs und Ertrag. Oesterreichische
Vierteljahresschrift fuer Forstwesen: 117-132.
HUFNAGL, L., 1939. Des Plenterwaldes Wirtschaftsziel,
Normalbild und Einrichtung. Centralblat fuer das
gesamte Forstwesen (Spr.): 28 s.
JOCHANN, E., 2007. Zgodovinski razvoj sonaravnega
gozdarstva v Srednji Evropi. Gozdarski vestnik, 65,
5-6: 287-295.
KLEPAC, D., 1965. Uređivanje šuma. Zagreb, Nakladni
zavod Znanje: 341 s.
LEIBUNDGUT, H., 1990. Entwicklungslinien zum
naturnahen Waldbau. Schweiz. Z. fuer Forstwesen,
141, 6, : 491-498.
MILETIĆ, Ž., 1951. Osnovi uredjivanja prebirne šume
- knjiga druga. Beograd, Zadružna knjiga: 424 s.
ORLOV, M. M., 1927. Lesoustrojstvo - Tom I. Leningrad,
Izdanie žurnala »Lesnoe hozjajstvo, lesopromišljenost
i toplivo«: 427 s.
PIPAN, R., 1963. Kritičen položaj gospodarjenja v
snežniških gozdovih. Socialistično kmetijstvo in
gozdarstvo, 21: 665-666.
PIPAN, R., 1969. Optimalna razdelitev Slovenije na
gozdnogospodarska območja. Ljubljana, Inštitut za
gozdno in lesno gospodarstvo BF: 179 s.
SCHOLLMAYER, H., 1906. Direktiven fuer die
Bestandesaufnahmen und die Betriebseinrichtung
auf der F. C. - Herrschaft Schneeberg. Laibach,
Kleinmayr - Bamberg: 30 s.
SCHOLLMAYER, H., 1923. Schneeberg und die Dynasten
von Schoenburg - Eine Geschichte der Herrschaft
Schneeberg in Krain, rokopis: 284 s.
SCHOLLMAYER, H., NOVAK, H., KARNTHALER,
K., 1912. Betriebseinrichtung fuer das Dezenium
1912 - 1921 (Reviere: Schneeberg, Leskova dolina,
Mašun, Georgstal).
TREGUBOV, V. in sod., 1957. Prebiralni gozdovi na
Snežniku. Ljubljana, Kmečka knjiga: 163 s.