DVE    PESNITVI   LERMONTOVA    V   SLOVENŠČINI*
Pesnik in prevajalce Mile Klopčič že nekaj let uspešno prevaja rusko poezijo. Letos je prevodom iz Puškina, ki jih je slovenska javnost toplo sprejela in ugodno ocenila, dodal še poslovenitvi dveh pesnitev Lermontova — Demona in Mcirija. Knjižicama je prevajalec napisal tudi spremne besede, v katerih je razložil nastanek in idejne osnove pesnitev, posebno pa še avtorjeve osebnoizpovedne elemente v njih. Pesnitvi je likovno opremil Vladimir Lakovič:   ilustracije  niso  posebno  uspele.
Mile Klopčič je ustvaril v slovenščini dokaj ustrezajoč izraz za Puškinove stvaritve. Pri prevajanju Lermontova je bil postavljen pred nove naloge. Čeprav sta oba velika ruska pesnika delovala malodane v istem času. so vendarle med njima precejšnje razlike. Medtem ko se v Puškinovem pesniškem svetu močno uveljavljajo realistične tendence, prevevajo pesnitvi Lermontova nekateri izrazito romantični elementi, vendar je to samo ena izmed razlik. To sta dve različni umetniški naravi, kar se odraža tudi v njunem stilu.
Mciri (18"59) in Demon (1841) sodita med najpomembnejša pesniška dela Lermontova. V njima je ta pesnik-upornik izrazil osrednje probleme svoje pesniške narave. Zato imata obe pesnitvi izredno poudarjene čustvene in miselne elemente. V njih je izpovedal: hrepenenje po svobodi in domovini, upor zoper nasilje, vroče hrepenenje po sreči in sanje o njej. posebno ljubezen do prirode (Mciri), osamljenost in zavzeto iskanje izhoda iz nje, čustvo protesta in zanikanja in pa intenzivno erotično čustvo (Demon). Dogodke, s pomočjo katerih je to izpovedal, je prepletel z dejstvi iz gruzinske zgodovine, z motivi narodnih pesmi in legend in s fantastiko; postavil pa jih je v čudovito  kavkaško prirodo.
Prevajanje takih del. kot sta ti dve pesnitvi, terja od prevajalca velike sposobnosti,  da se vživi  v  tuj  pesniški svet in  da suvereno obvlada  cel   niz
* Mihail Jurjevič Lermontov, Demon. Vzhodna povest. Poslovenil Mile Klopčič. Ilustriral Vladimir Lakovič. Večni sopotniki. Bibliofilska zbirka. Državna založba Slovenije. Ljubljana  1960.
** Mihail Jurjevič Lermontov, Mciri. Poslovenil Mile Klopčič. Ilustriral Vladimir Lakovič. Večni sopotniki. Bibliofilska zbirka. Državna založba Slovenije. Ljubljana  1960.
1145
pesniških izraznih sredstev. Pri ocenjevanju prevodov umetniške literature, posebno še vezane besede, se običajno ne ustavljamo toliko ob vprašanju pravilnega podajanja dogajanja (vsebine); to stopnjo mora prevajalec tako in tako doseči — ampak ugotavljamo, kako je prevajalec v svojem jeziku ohranil značilnosti avtorjevega stila z njegovimi estetskimi in emocionalnimi prvinami.
Prevajalec je pri obeh pesnitvah obdržal verz, kot ga imata izvirnika. Tudi rime imajo enako podobo in razvrstitev kot v izvirniku; medtem ko se v Demonu prepletajo krepke in šibke rime, so v Mciriju samo krepke rime. Rimam, ki imajo veliko vlogo v ritmičnosti verza, posebno v Mciriju, je prevajalec dal tudi v slovenščini ustrezno funkcionalnost. Brez pridržkov moramo priznati, da je vprašanje rime in metruma v pesnitvah pogumno in dokaj uspešno rešil.
Lermontov je bil mojster jezika. Njegov stavek je izrazit, blesteč, zdi se, kot bi ga njegov tvorec napisal v enem dihu, zato ima ta verz polet, lahkotnost in polnost. Tak je, kadar pripoveduje dogodke, opisuje ali pa izpoveduje čustva in misli. V prevodu je verz izgubil nekaj svoje gibčnosti, lahkotnosti, poleta in lepote. Ta pomanjkljivost bralca prikrajša, da ob branju prevoda nima takega užitka, kot mu ga nudi original. Tudi slovesnost, ki veje iz Demona v originalu — temelji pa predvsem na strukturi izraza, kot sta zgradba stavka in uporaba posebnih besed, in na intenzivnem in visokem čustvu — je v prevodu nekoliko splahnela. Do teh dveh pomanjkljvosti je prišlo med drugim tudi zaradi tega, ker je prevajalec razbil značilni zloženi stavek Lermontova, ki polni čestokrat več verzov zapored in daje originalu posebno ritmičnost in vzdušje. Ta zloženi stavek je včasih razbil tako, da ga je razdelil na dva ali več glavnih, med seboj preveč ločenih stavkov. Večkrat je menda zaradi rime dal preveč prostora stvarem, ki jih je pesnik povedal mimogrede. To je nekoliko porušilo svojevrstno logičnost nizanja posameznih pomenskih odtenkov, kompozicijo in izrazitost stavka. Prevod je zaradi tega postal nekoliko trši, izraz bolj zasekan in zato ne obsuje bralca s tolikšno melodično opojnostjo kot original. Nekatere besedne zveze so povedane v prevodu manj učinkovito kakor v originalu. To so take podrobnosti, kjer je težko poiskati ustreznejši izraz, posebno še, ker se je hkrati treba ozirati  tudi   na  rime.
Bogastvo asociativnega sveta v izvirniku je prevajalec do precejšnje mere ohranil tudi v prevodu. Male odstranitve včasih ne motijo, ampak slovenskemu bralcu celo več povedo, kot bi povedal dobesedni prevod. Nekoliko osiromašeno je podana asociativnost, ki je izražena z glagoli in pridevniki. Pridevnik je prevajalec precejkrat kar izpustil, čeprav ima v originalu poseben pomen; dobro možnost pa je izbral, kadar je pridevnike nadomeščal z  glagolsko  in  samostalniško zvezo.
Opisi prirode, ki so pri Lermontovu nenavadno lepi, bujni in sugestivni, so v slovenščini sorazmerno najbolje prevedeni. Tu je bilo verjetno tudi najlaže doseči ustrezno popolnost. Človek tudi opazi, da so tisti deli pesnitev, kjer gre za opis, bolje izdelani kot pa mesta, kjer je podano dogajanje. Najteže je bilo verjetno prevajati tiste dele, v katerih so izpovedana čustva in misli. Nekatera taka mesta so se prevajalcu posrečila bolj kot druga. V tovrstnih odlomkih, posebno še, če gre za direktno izpoved, je važna že vsaka beseda.
1146
Opozoril sem na nekaj važnejših značilnosti slovenskih prevodov Ler-montova. Pomanjkljivosti, čeprav niso preveč opazne, so krive, da prevod ne zapusti v bralcu tako mogočnega vtisa kot izvirnik. Tisti svojevrstni čar umetnine, ki diha iz izvirnika in človeka potegne z vso silo v svoj svet, a je pri vsakem umetniku drugačen, je v prevodu najteže doseči. Teže v poeziji kot v prozi. Vendar mislim, da lahko šele takrat, ko je to doseženo, govorimo, da je prevod adekvaten originalu. Vendar prinašata Klopčičeva prevoda veliko lepot poezije Lermontova. Nekateri deli pesnitev so odlično in duhovito prevedeni. Poslovcnitvi sta važna dosežka naše prevodne umetnosti v zadnjih letih in pomenita pomembno preizkušnjo zmožnosti našega pesniškega jezika.
F r a n e e   N o v a k
1147