BIL JE IN OSTAL BO V NAŠIH SRCIH
Ko v začetku solskega leta na prvem rodittHjskem seslanku razdelim staršem urnike za potek pouka, rae marsikdo vpraša: »Tovarišica. kaj pa pomeni razredna ura in kaj delale pri taki uri?« Zato sem se odločila, da opišem razredno uro, ki mi je in mi bo ostala v nepozabnem spomi-nu.
Takrat so bili Grega, Klara, Mojca... še učenci 1. b razreda. Pomlad je bila in topli sončni žarki so nas vabili v naravo.
Težko je zdržati v prostoru, ko je zunaj vse tako vabljivo. Razmiš-Ijam o svojih otrocih, dopoldne v šoli. popoldne v varstvu. To so tudi ure in ure rekreacije v varstvu, ki so za žive otroke, ki brenčijo kot če-belice in čmrlji vse prekratke. Tovarišica pa jih že težko vodi in pazi, kje vse se gibljejo.
Naši otroci v Zalogu imajo varstvo v stari šoli, ki že po zunanjem vi-dezu in okolju ne ustreza več svojernu namenu. Namesto lepo urejene ograje se je pač nekdo spomnil, da je dal tja navoziti kupe gramoza, na katerih se bohotno razrašča plevel in nam je v sramoto, kajti v nepo-sredni bližini so lepourejene hišicezvrtovi, ki jih krasi okrasno gramo-čevje. Toda kupi gramoza so dobrodošli živim, navihanim fantičem. Pravijo: Fino se je drsati po njih. pa še skrivalnice se gremo!« Pa hitro smuk na drugo stran, kjer je trgovina, saj tovarišica še opazi ne! Ime-nitno se je sprehoditi po trgovini. kjer se s polic kar sami od sebe ponu-jajo rdeči, zlati bombončki. pa žvečilni gumiji s sličicami... Smuk v žep in že smo na drugi strani naše prepreke — kupov. Taki »korajžni« ju-naki se s svojim dejanjem kaj radi hvalijo. »Mi« imamo pa to in to...!
Kmalu jih večina obsodi: »Vi ste pa kradli!«
»Nismo kradli, vzeli smo!«
Naslednje jutro v šoli: »Tovarišica...«
»Že vem.« jim odgovorim. »o tem se bomo pogovorili na razredni uri.«
Po opisu posameznikov, kaj in kako. se pogovorimo. Metkina ma-mica je prodajalka v trgovini. kjer prodajajo bombone. piškote. skratka same dobrote in če bi v to trgovino zašli vsi učenci in še tovariši-c<". ki bi samo jemali in nič plačali... Metka. kaj bi rekla tvoja mamica? Kdo bo pa plačal? O tem se kar precej časa pogovarjamo. Učencem povem, da tako ne gre, da takemu početju rečemo KR AJ A. Povem jim še zgodbico o dečku, ki je ukradel iglico, nato vedno več, pa ga mamica niposvarila... Opišemšenjegovž-losten konec.Takrat vstaneGrega, pogumen fantič in pravi: Tovarišica, tisti. ki krade, ne more reči, da je Tito njegov. Drobne glavice pokimajo z vzdihom. Ne more biti njegov! Zastane mi dih. Po premoru rečem: Tako je! Smoter razredne ure je bil dosežen.
Dants razmišl)am. Ni več našega TITA. Kako globoko je bil v naših srcih in bu v njih, dokler boiivd naš mladi rod. Danesšc majhni ciciba-ni, pionirji, kmalu mladind in odrasli IJudje, bodn hodiii po naših vzorih in po poti. ki smo jc zpradiii. In če bomo Kodili p« poti, ki jo je nakazat lovaris Tiio, bomo dobri Ijudje, ki Ijubimo in bumo Ijubili svojo domo-vino. Dobri in posleni, kot so naSi otroci v prvem razredu.
IVANKA  GABRŠEK