Poštnina, pavšali
12.Licealna icnjižmea . Ljubija □&.
Uredništvo In upravnlštvo v Ljubljani, „Narodni dom“.
Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. Oglasi po dogovoru.
'UNIJA
—— Izhaja tedensko. —■—
Naročnina: letno Din 48-—, poluletno Din 24-—, četrtletno Din 12’—.
Za inozemstvo je dodati poštnino.
Štev. 30. Letniki.	V Ljubljani, dne 24. avgusta 1923. Posamezna številka 1 dinar.
Delavci — demokrati.
Z veseljem se zasleduje ugodni razvoj «Unije» in našega lista. V dobi, ko je delavstvo popolnoma razbito in brez moči, je posebno dobrodošla vsaka nova pomoč, ki se zanj bori in ga krepi v tem težavnem času.
Danes se lahko reče, da je delavstvo v Sloveniji ne samo brez političnega zastopstva, ampak tudi brez strokovne moči. Trbo- j veljski štrajk kaže, da delavstvo v strokov-' nem oziru nima resnega vodje. Štrajk začeti kmalu potem, ko so se vse železnice založile z dvomesečnimi zalogami, poleti in v času, ki ni nič lažje, kakor dobiti premog iz Anglije in Češke, je — milo rečeno — neprevidnost, ki jo namesto klerokomunistov plačuje sedaj celokupno delavstvo. Kdor ima količkaj strokovne prakse, ta ve prav dobro, da z nadomestnim delom stvar ni tako lahka. Delavci, ki so šli na kmečko delo ali pa v Hudo-vernikove klerikalne kremplje kot gozdni delavci, morajo uvideti, da je tudi za to delo treba biti pripravljen ali vsaj «treniran» (ude-lan) in da preskakovanje iz ene v čisto drugo stroko preko noči ni kar tako brez muke.
Lahko bo izračunati, koliko ljudi bo nesrečnih zaradi slabo vodenega štrajka in koliko milijonov je vrženih skozi okno.
Pa tudi drugod se vidi, da je vsa dosedanja strokovna organizacija skrahirala. Železničarji si niso zadnjič bili edini glede enodnevne protestne stavke, zdaj pa večina plačujejo vsi.
Vse to je nastalo le, ker so se strokovnih organizacij polaščale ničvredne politične stranke in so se zanjo ravsali zdaj Krista-novci, zdaj komunisti, zdaj klerikalci. Neverjetno je sovraštvo, ki se s teh treh strani neprestano škropi v delavstvo, ki zaradi tega needinstva povsod propada.
«Unija» in JDS je napram temu postavila načelo, da je vsak delavec kot strankar prost in nevezan, da se priključi enim ali drugim, kot delavec pa, t. j. v strokovnem oziru, išče povsod, da se strankarstvo izloči in nastopa celokupno delavstvo edino. Mi vemo vsi, a na glas si upamo le demokrati povedati, da je misel na socialno prekucijo, uvedbo komunizma, podržavljenja vseh tovarn neizvedljiva. Delavskih moči torej ne maramo vezati na te zračne gradove, ki jih ljudje niti v pijanosti resno ne jemljejo.
Pač pa smo za krepko strokovno delo, kjer smo pripravljeni bojevati z delodajalcem neizprosen boj, kjer nam dela krivico, kjer so delovni pogoji nezdravi, protizakoniti in ne zajamčijo delavcu poštenega življenja, ki ga je vredno živeti. Zlasti nismo niti proti državi niti proti idustriji, nasprotno za državo smo in za čim krepkejšo in zdravejšo industrijo. Kajti čim boljša in močnejša bo Jugoslavija, boljše bo v njej življenje. Čim bolj bo domača industrija upoštevana, boljše bo ne le za fabrikanta, ampak tudi za delavca.
V političnem oziru smo demokratje. Program JDS je pošten v narodnem, kulturnem in socialnem oziru. Mi ne moremo biti kle-
rikalci ali farovški pomagači. Nam ugaja svoboda duha, svoboda misli, svoboda besede. Vera nima opraviti, ali vsaj ne bi smela, ne s politiko ne z gospodarskim bojem. Vera je notranja stvar vsakega zase in vsak naj po svoje z njo opravi. Bog varuj, da bi se vanjo vmešavali ali bi jo komu branili pokazati jo in se po njej ravnati. A da bi jo usiljevali komurkoli, to ne gre. Duhovščina hoče le ! vso moč potegniti nase, pri tem pa ji delavci ne bomo pomagali.
Naš program je enostaven:
V strokovnih zadevah hočemo biti in smo samostojni, izključiti hočemo strankarstvo in pošteno delovati z vsemi drugimi delavci za čim večjo gmotno dobrobit delavstva. V politiki smo demokrati, v kulturnem življenju smo skupaj z vsem ostalim narodom, Sokoli smo, narodni smo in v klerikalizmu vidimo sovražnika naše svobode. Delavci, pustite vse meglene preroke in prazne predsodke. Čenčanje, da so demokrati «kapitalisti», je prazno. Ali se Kristani, Lemeži, Golouhi, Gosarji branijo denarja? In če ga zaslužijo, ali ga razdele med delavce?
Mi in Rusija.
Pred dnevi so beograjske novine, ki stojijo v ožjih stikih z vlado, prinesle interesantno vest, da namerava ministrski predsednik Pašič v jeseni ob priliki zopetnega zasedanja narodne skupščine zapustiti politično areno ter se podati v zasluženi pokoj. Čuti se prestarega, da bi s svojimi starčevskimi močmi mogel rešiti vsa pereča vprašanja, ki zdaj silijo na dnevni red, in je obenem sit zapletenosti in puntanja v radikalskem klubu.
Ampak kot glavni povod Pašičevega vstopa v pokoj navajajo omenjene novine okolnost, da se v doglednem času pristopi k obnovitvi odnošajev s sovjetsko Rusijo. Kakor pa je znano, je Pašič dosledno nasproten tem nagibom, ker se noče izneveriti pijeteti napram bivšemu carju Nikolaju II. in bivšemu carskemu režimu. On je torej glavna ovira sporazumu Jugoslavije z boljševiško Rusijo. To je povsem razumljivo. Pašič je svoje dovršil. On živi samo svojim tradicijam, v nove razmere se ne more vživeti. Veže ga staro spoštovanje do bivšega carskega dvora in do bivših carističnih diplomatov, katerim se je imel zahvaliti za marsikatero pomoč. Toda med mlajšo generacijo, ki se realno vživlja v razmere in položaj po velikih preobratih zadnjih let, ne more prevladovati sentimentalnost in tradicija, temveč dejanski stan in trezna uvidevnost. Zato se med našimi političnimi, osobito demokratskimi krogi pojavlja vedno čvrstejše prepričanje, da bo ustreženo želji vsega jugoslovanskega naroda, ako se čimprej upostavijo zveze s sodobno Rusijo.
Res, mnogo argumentov in upravičenih predsodkov se lahko zoperstavi tej tendenci. Sedanji boljševiški režim je ves okrvavljen od tisočerih grozodejstev, na vesti nosi stra-hovitosti, kakršnih poprej ni beležila zgodo-
vina ; nanj nas ne more vezati slovansko bratstvo, zakaj boljševiški režim ne priznava nacionalnosti, najodločilnejši njegovi faktorji so čifutske krvi. Toda naj bo kakorkoli, dejstvo je, da je boljševiški režim zaenkrat ustaljen in da daleko popušča od svojih ekstremnih komunističnih metod ter se v praktičnem izvajanju komunističnih naukov z vedno novimi reformami presenetljivo bliža zmernemu državnemu sistemu. Vrhu tega je boljševiški režim opustil svoj veliki načrt svetovne revolucije, pomiril revolucijsko propagando v evropskih državah in tako sam ublažil evropski oklep okrog ruske zemlje. Dejstvo je, da so doslej že vse uvidevnejše države v Evropi stopile v redne zveze z boljševiško Rusijo. Tako predvsem Češkoslovaška, Poljska, Rumunija, Nemčija, Francija, Italija, Anglija in nevtralne države.
Jugoslavija je torej še skoro edina izločena od dobrih stikov z Rusijo. Tu morajo enkrat pasti vsi predsodki in nič drugače. Razveselila je pred tedni vest, da je stvar v prvih početkih. Beograjska vlada je pooblastila našega praškega poslanika, da stopi v predpogajanja z boljševiško vlado ter da izdela načrt obnovitve političnih in gospodarskih zvez med Jugoslavijo in Rusijo. Končna pogajanja bi se imela vršiti v Odesi. Kako danes stoji stanje, ni poročil. V ospredju interesov jugoslovanske diplomacije stoji zaenkrat še reško vprašanje in Radičeve kolobocije. Poleg tega mora Pašič v pokoj. Z obnovitvijo odnošajev z Rusijo pa ne sme več biti dolgega odloga. Prišla bo pozno, zelo pozno, v marsičem prepozno. Morda se ne motimo, ako trdimo, da bi Jugoslavija ne imela več muke ne z reškim vprašanjem, ne z notranjimi homatijami, ako bi si bila že pred časom poiskala oslon v veliki Rusiji.
Klerikalna parada.
Živimo v času klerikalnih parad.
Okrog prošle nedelje se je v Zagrebu vršil evharistični kongres. Priprave so bile velikanske. Vse mesece je bilo duhovništvo neprestano na dielu, da je zbobnalo verne ovčice na parado v Zagreb. Zbralo se je res dovolj seljaškega sveta, tudi iz Slovenije so šli tretjeredniški in orlovski oddelki. In vsi ti tisoči so zopet enkrat morali javno pokazati, kako znajo cerkvenim veličinam delati šta-fažo. Zakaj v procesiji, ki se je vršila v nedeljo, je košato stopal ves jugoslovanski episkopat z radikalskim ministrom ver in papeževim nuncijem v sredi. Spredaj in zadaj pa so v gorečem prebiranju rožnega venca morale stopati gruče sveta in poveličevati sijaj cerkvenih mogočnežev.
Evharistična parada ni zadostovala. To nedeljo in te dni imamo tudi verni Slovenci še tako zvani Katoliški shod. Bobnanje slovenskih kaplanov je seveda še prekosilo vnetost hrvatskega duhovništva in tako bomo te dni gledali v Ljubljani množico mešanega sveta, ki bo svojemu pastirstvu delala pokorno ovčjo parado.
Saj bi se nas vse skupaj nič ne tikalo, ko j ne bi šlo za vprašanje: ali pa ima z vsem tem pompom res in samo le vera opraviti? Glede evharističnega kongresa je treba prečrtati le poročila zagrebških listov, ki brez izjeme in s posebno naslado poudarjajo, da je bil evharistični kongres hrvatska, plemen-: ska manifestacija. Za ljubljanski katoliški shod pa poglejte le obsežni program in vi-1 deli boste, kake zanimive stvari pridejo na: dnevni red. Sama taka javna vprašanja, ki! dišijo po politiki, vere pa le v toliko, v kolikor bo dopuščal čas za priljubljene litanije, privlačne slavnostne ceremonije in — za paradno procesijo. Tako bo katoliški shod v večjem obsegu dokazal, kako zna slovenska duhovščina organizirano zlorabljati vero in verske prireditve v svoje politične namene, pod pretvezo slovenskega katoliškega prepričanja pa farizejsko navduševanje v korist svojih avtonomističnih zasnov in samopašnih načrtov.
Nedeljska parada naj bi utrdila ugled slovenskega duhovništva, obnovila mu legitimacijo za nadaljnje in podvojeno priganja-ško delovanje med pokornim slovenskim ljudstvom. Pokazala bo, kako srednjeveško se še dajo tropi preprostega našega rodu z zlorabljenimi verskimi pretvezami plesti za mrežo duhovniškega koristolovstva in koliko vneme bo še treba, da složno napredno razumništvo potegne s slovenske zemlje plahto vzdušnega klerikalizma. Tako daleč smo danes, da tisti, ki z resno besedo prepriča svojega tovariša o nesramnem zlorabljanju verskih stvari v politične namene od strani klerikalnih eksponentov, vrši apostolsko delo v zmislu in v korist pravega čistega krščanstva, kakor ga je učil Krist!
Dopisi.
VRHNIKA. Predzadnjo nedeljo v juliju je imel g. Bajič zanimivo predavanje o socijalnih problemih, ki so ga posetili tudi nečlani «Unije». Po kratkem in jedrnato zasnovanem predavanju se je razvila debata, ki so ji sledili z zanimanjem vsi navzoči. Nič zato, če ni bila za začetek polna dvorana. Toda žal je bilo mnogo tovarišev ravno ta dan zaposlenih v svojih obratih in bi se bili radi odzvali, a se niso mogli udeležiti predavanja.
Na splošno željo je bilo sklenjeno, da se organizira za zimski čas cel ciklus predavanj o socijalnih, gospodarskih in kulturnih vpra-1 šanjih. Današnji čas zahteva tudi od najpreprostejšega delavstva, da dobi vpogled v vsa ta vprašanja in oni tovariši, ki so se že bavili kolikor toliko s takimi vprašanji, čutijo tem | večjo potrebo, a tudi zanimanje za duševni razvoj delavstva. Srčna kultura in duševna izobrazba, to je bogastvo, ki lahko brani vsakega delavca pred demagoštvom in izrabljanjem od strani nesocijalno mislečih «voditeljev» koruptnih strank, predvsem klerikalnih paš in oblastne radikalske «porodice», ki je nam v sramoto in nesrečo.
ŠOŠTANJ. Med šoštanjskim delavstvom je opažati vedno večjo stagnacijo. Od nedavnega zedinjenja socialističnih grup v Celju je med tukajšnjimi «Svobodaši» nastala mala zmeda, ker doslej so vsi bili v Bernotovem taboru, zdaj pa se že opaža nagibanje v druge strani, oziroma popolna ravnodušnost. V ostalem pa ima delavstvo, večinoma iz okolice, dovolj opravka v prostih urah s kmetskim delom in se prav malo briga za razna socialna vprašanja. Kdo bi mu to zameril v sedanjih pasjih dneh? Stari nemškutarski duh tukajšnjega meščanstva se, silno grozi nad «Orjuno», ki pri nas vztraj-1 no napreduje. Tudi delavstvo je spočetka v svoji stari odvisnosti od nemškutarskih kapitalistov kazalo precej mržnje proti nacionalističnemu pokretu. Zdaj se pa naglo obrača na bolje in se je mnogoteri delavec že priključil vrsti narodnozavedne mladine. Tudi v Šoštanju se bo počasi začelo čistiti plehko obzorje!
Naši zapiski.
-j- Tudi papežev nuncij pride na katoliški shod in bo prinesel poseben papežev blagoslov. Lepa je slovenska gostoljubnost, ki je ne smemo kratiti nobenemu. Menimo pa, da ne sme biti izražena tako, da bi gospod nuncij Pelegrinetti odnesel iz Ljubljane prepričanje, da Slovenci smatramo njegov j obisk za posebno milost in srečo. Morda ; pa sam dobro ve, da Jugosloveni (posebno še mi Slovenci!) nimamo baš razloga, da bi bili kaj hvaležni papežki politiki. Odstavljanje jugoslovenskih škofov v zasedenem ozem-! lju, izobčevanje slovenskega jezika iz cerkve
in šole, gluhota za vse obupne krike našega revnega ljudstva, vse to so pretežke rane, ki jih Rim seka v nas. Papežev posebni blagoslov jih ne bo zacelil. Vatikanska politika je čisto italijanska in tu si ne damo peska metati v oči. V ostalem pa naj si gospod nuncij le ogleda našo lepo domovino.
+ Kako ministri pušijo ... V klubu ra-dikalskih poslancev se neprestano bije hud boj za ministrske portfelje. Bogme, povodi niso le v častihlepnosti, temveč enako ali še bolj v dobrotah, ki jih donaša ministrovanje. Evo, samo mal primer s cigaretami! Poleg mnogih bajeslovnih dohodkov, ki so jih radikalci privezali ob ministrske stolice, dobiva zdaj vsak minister mesečno od monopolske uprave po 2800 cigaret «Jadran». Komad po 1 dinar. Vrednost «fasanih» cigaret presega torej plačo predsednika višjega deželnega sodišča. Toda, kar je še hujše, gospodje ministri niso zadovoljni le z navedeno količino, temveč jih zahtevajo tudi po pet-do šest tisoč komadov, kakor jim pač kaže. Za vsoto, ki jo predstavlja ta množina in za katero je prikrajšana država, bi lahko ko-modno izhajalo ves mesec par siromašnih obitelji. Zamislite si pa tudi, koliko zasluži minister, ki ni kadilec. Ako tudi razdeli nekaj svoje mesečne cigaretne zaloge, mu vendar še ostane lep prihranek. Mi v Ljubljani in drugod moramo seveda biti zadovoljni s takimi cigaretami, ki so vsestransko uporabne: za čikanje, za fajfo — le za pušenje ne!
-j- Radikalske sinekure. Nobena država na svetu nima devetnajst ministrstev, Jugoslavija jih pa ima, četudi ne spada med velike, temveč med tako zvane srednje države. Ampak v Jugoslaviji vladajo radikalci, ki imajo več ministrskih kandidatov kot poslancev. In ker novih ministrstev ne morejo več ustvarjati, 19 jih je pa premalo, da bi vsaj deloma zadovoljili svoje «prvake», so začeli deliti mesta državnih podtajnikov, ki imajo skoro enak delokrog kot ministri sami. V ministrstvu agrarne reforme je imenovan za j državnega podtajnika poslanec Sv. Stankovič, ki bo vodil popolnoma samostojno finančno I in upravno stran ministrstva, obenem pa bo i odločal v agrarnih vprašanjih Vojvodine, da bodo zadovoljene vse zahteve tamošnjih radikalcev. Državna podtajnika za finance in i trgovino še nista imenovana, pa bosta go-
R. Silvin:
Kazen.
IV.
Katinka se je pravkar odpravljala spat. Prebrala je še enkrat pisemce, ki ga je prejela od1 Ivana in ki ga je prebrala že bogve kolikokrat. Nato ga je vtaknila na določeno mesto med druga pisma, ki jih je imela vsa v najlepšem redu in ki jih je skrbno skrivala, da ne bi prišla kakemu nepoklicanemu človeku v roke.
Tisti hip je zaslišala ropot in vpitje v spodnji hiši. Posluhnila je in spoznala glas razjarjenega očeta. Čudno se ji je zdelo, da je prišel oče tisti večer nenavadno zgodaj domov; iz njegovega prepira z materjo je spoznala, da je moral nekaj izvedeti. In že je s silnim sunkom odprl hišna vrata ter z osornim glasom zaklical po stopnicah gori:
«Katinka, hitro pridi doli, takoj!»
«Pusti jo nocoj, gotovo je že šla spat; ji boš že jutri povedal, kar ji misliš povedati. Danes si jezen in pijan, lahko narediš preveč, da ti bo nekoč žal. Pusti jo, prosim te!» se je oglasila mati in je zopet hotela zapreti
vrata. On pa se ni dal pogovoriti in je vnovič zaklical: «Ali si slišala, kaj sem rekel? Takoj doli!»
Katinka ni bila boječe dekle. Razen tega pa je bila včasih zelo svojeglavim, da se ne bi odmaknila, tudi ako bi jo hotel človek ubiti. In tako je tudi tisti večer stekla brez pomisleka, mirna in brez strahu po stopnicah doli, kakor je zahteval oče.
«No, ničvredhica! Sedaj mi pa povej, zakaj mi delaš tako sramoto? Da se ljudje norčujejo iz mene, da me napadajo v gostilni, da se mi posmehujejo in da kažejo za menoj!»
«Ljubila sem ga!»
«Ljubila si ga. In kje je sedaj? Sedaj ti je pokazal fige, sedaj je šel in se ne briga zate ne za otroka!»
«Šel je, ker je moral iti. Pa bo zopet prišel in se poročil z menoj in na ta način rešil mojo in otrokovo čast!»
«Kako si ti to lepo misliš! Ker ne poznaš ljudi, ker ne poznaš sveta. Sicer je pa za sedaj boljše, da ne pride. Dokler ni nič, se mi nima prikazati pred moje oči! Ko kaj postane, potem naj pride in naj stori svojo
dolžnost. Za sedaj ti pa strogo prepovedujem, da bi imela kaj z njim. To' ti povem: pazi se, dekle, ako še kaj izvem, ubijem tebe in njega!»
Katinkin oče je bil pripravljen, da jo bo pretepel do dobra, da jo bo pognal po cesti in zapodil v temno noč in da je ne bo več priznal kot svojo hčerko; ko pa je videl njen mirni in samozavestni nastop, se je pomiril tudi sam in v hiši je bilo več grmenja nego dežja. «Pojdi sedaj spat,» je rekel nazadnje, «se bova že še jutri pogovorila dalje!»
Katinka je bila zopet v svoji sobici. Zaprla je okno in legla na posteljo, zaspati pa dolgo ni mogla. Mislila je nanj in zdelo se ji je, da se ji je odvalil težak kamen od srca. Saj se je vedno najbolj bala trenutka, ko bo izvedel oče, in nikdar ni mislila, da se bo tako mirno in dobro izteklo ...
Oče in mati sta se po njenem odhodu prepirala še dolgo. Oče ji je očital, da je ona vsega kriva, ona pa mu je odločno ugovarjala. Nazadnje mu je pokazala vrata in zavpila nad njim: «Pojdi, odkoder si prišel. Hiša je moja in če ti ni prav, poberi šila in kopita in ne prikaži se mi več! Odločno pa
tovo, ker tudi na to sinekuro čaka cel legijon radikalskih «prvakov». Za državne nameščence pa ni denarja, oni naj stradajo, zato, da si radikalski «prvaki» lahko polnijo žepe z državnim denarjem!
-j- Krasen primer svojega «katoličanstva» nudijo baš te dni klerikalni časopisni revolverji. Na eni strani se z vso hinavsko licemernostjo pripravljajo za «pobožnosti» katoliškega shoda, na drugi strani pa seveda ne opuščajo svojega običajnega zmerjanja in zabavljanja. Tu si enkrat oglejte, v čem tiči klerikalno rokomavharstvo.
+ Najlepše življenje na božjem svetu imajo klerikalni poslanci. Povrnili so se iz Beograda na počitnice. Cisto nič niso storili hudega, še manj dobrega. Odkar so jih radikalci poleg Radiča pošteno «nasamarili» s tem, da so po Markovem protokolu izrabili klerikalno polnomoč za samolastno vlado, v zameno in hvaležnost pa vse obljube o «avtonomiji» pogoltnili, je klerikalnim poslancem preostalo na ljubo, da so počenjali, kar so hoteli. Škodovati niso mogli več. In tako so klerikalni očetje vse štiri mesece parlamentarnih sej nemoteno presedeli v klopeh, včasih razbijali, včasih prepevali, v ostalem pa lahko tudi dremali. Iz Beograda so prišli domov s praznim košem. Vse obljube, ki so jih nesli po volitvah tja dol, so počasi skopnele in avtonomija je zdrknila v Donavo. Na počitnicah se zdaj obnašajo, kakor da božja volja ne more biti drugačna. Enega jim ni mogoče odreči, in to je: drznost. Zares velika je drznost, da si klerikalni poslanci navzlic svojim kričečim polomijam še upajo med ljudstvo in mu znova vežejo avtonomistične otrobe. Ali je pa slovensko ljudstvo tako čudovito zaverovano, da je s svojimi poslanci zadovoljno zato, ker mu delajo samo žalostno politično parado.
Doma in po svetu.
* Rudarska stavka stopa v šesti teden in vendar še ni pravega nagibanja k ugodni rešitvi. V poedinih revirjih baje že poedinci hodijo zopet na delo, a v splošnem je opažati naraščajočo nejevolja proti začetnikom in voditeljem pokreta. Izguba na neizplačanih mezdah, ki zdaj že presega vsoto 60 milijonov, nadalje uvidevanje, da je izbruh stavke
nastopil brez previdne zasnove in v nepravem času, to da misliti delavcem in delavskim obiteljem, ki po nekaterih žalostnih izkušnjah drugostranskega preživljanja želijo zopet svojo primerno in redno eksistenco. Klerikalci in komunisti vodijo veliko besedo, toda rudarstvo ne zaupa več njihovim mogočnim besedam, ki ne kažejo nobenega uspeha, in obsoja, da bi si iz tako usodnega pokreta, kakor je baš sedanji rudarski štrajk, napeljevali vodo na svoj mlin. Dovedli so tako daleč, da so pogajanja, ki so izpočetka že nudila prvo podlago za primerno pobotanje, prekinjena brez izgledov kake obnovitve. Stavka je na vrhuncu krize. Nekam se bo treba odločiti. Sodeč po nemirnem razpoloženju napram začetnikom stavke, komunistom in klerikalcem, začenja delavstvo premišljevati, ali ni postalo žrtev nepremišljene agitacije? Kričati je lahko, toda izpeljati kričavost svoje propagande je težko, zelo težko, posebno še za tistega, ki k temu sploh nima resne volje. In ravnanje klerikalnih ter komunističnih «voditeljev» se baš kaže tako. Ampak tokrat se morajo zavedati, da ne gre za kako puhlo volilno agitacijo, temveč za ogromne milijone, ki se pišejo na delavska pleča. Račun utegne biti trd, zato naj klerikalni in komunistični začetniki dobro premislijo na vse tisto, na kar so pozabili ali pa sploh niso hoteli misliti, preden so rudarje pognali v obupen boj!
*	Rudarskemu štrajku hočejo v Beogradu na vsak način pripisati politični značaj. Poveljnik V. orožniške brigade je poslal vladi poročilo, v katerem izrecno javlja, da je rudarski štrajk v Trbovljah čisto političen, in predlaga, naj se uporabi zakon o zaščiti države. Vlada je to poročilo poslala ljubljanskemu velikemu županu. Da vidimo, kaj še pride!
*	Mlinarski štrajk. Po mnogih pokretih raznih delavskih strok so zdaj prišli na vrsto mlinarji. Prošlo soboto je v zagrebškem paromlinu izbruhnil štrajk, ki še traja in je potegnil za sabo tudi nameščenstvo v nekaterih paromlinih v provinci. Zagrebški mlinarji so zahtevali v obliki kolektivne pogodbe tedensko stanarino 150 kron in dnevni deputat 1 kg moke. Zaradi tega kilograma je z upravo prišlo do' spora. V kolikor še po ostalih paromlinih delavstvo miruje, ga za-
grebški stavkarji podvizajo, da se pridruži pokretu.
*	Zaupen sestanek delavstva v Zagrebu.
Zaradi zadnjih prepovedi delavske skupščine v Zagrebu je Glavni delavski savez Jugoslavije sklenil, da to nedeljo priredi zaupen sestanek delavstva. Na dnevnem redu bodo razpravljanja o štrajku mornarjev, o terorju nad železničarji, o solidarnosti z rudarskim štrajkom in protesti proti vladnim prepovedim javnih delavskih zborovanj. Izdane so bile posebne pozivnice.
*	Posredovanje vlade v štrajku mornarjev. Notranje ministrstvo je dobilo poročilo o štrajku mornarjev, ki še vedno traja brez-izgledno. V poročilu se nafaja, da je bil aretiran mornariški kapitan Ante Kamen, ki je izdal proglas, naj stavkarji vztrajajo v štrajku. Poleg njega je bilo aretiranih še par tovarišev. Vlada pričenja nastopati prav brezobzirno.
*	Sumljiva živahnost. Vsi oni, ki si tik do prevrata niso mogli predstavljati, da bi se svet tudi brez njih mogel še nadalje vrteti okrog svoje osi, vsi oni, ki so tičali na grbah narodov in držav po «božji milosti», smatrajoč, da je ves svet ustvarjen samo zato, da mu sijejo dijamanti njihovih zlatih kron, vsi «očetje svojih narodov» in njihovi dvorski podrepniki, so zadnje čase zopet nekako postali živahni kakor premražen kukec na solncu. V Evropi so se pojavile hude zmešnjave, obzorje se je pooblačilo, zato so vse odvržene kronane glave prepričane, da je to čisto naravno zato, ker njih ni več na političnem zenitu. Zato so se začeli sestajati, raz-govarjati, pogajati, kako bi morda v primernem času zopet utegnili doseči «milost božjo» in kako bi se svojim narodom zopet povzpeli na grbačo. V Doornu se na gradu ekskajzerja Viljema sestajajo bivši pruski odličniki; zavladala je nekaka nervoza, kakor da se zopet bliža ugodna zvezda. Posebno pa se na Madžarskem čuti monarhistična živahnost. Madžarska je pač najsigumejša zaupnica vseh propalih kajzerjev in kiräliyjev v Evropi. Kakor čitamo v madžarskih listih, je na Madžarsko dospel bivši bolgarski car Ferdinand Koburški in priredil «važne» sestanke z voditelji madžarskih monarhistov in nacionalistov. Uradno se to seveda demantira, toda socialistični listi vseeno uporno
zahtevam, da mi pustiš dekleta pri miru, saj je že itak dosti trpela. Še tujec ne bi mogel biti tako brezsrčen kakor si ti. Rajša vidim, da greva takoj nocoj narazen, kot pa da bi morala poslušati tvoje večne pridige. Da boš vedel!» Jezno se je obrnila v stran in odšla v svojo sobo. On je utihnil. Slonel je nekoliko časa pri mizi in premišljeval, nato pa se ji1 vrgel kar oblečen na posteljo. Podložil je obe roki pod glavo in zamrmral: «Zenske so hujše od satana! Najbolje je, ako jih pustiš popolnoma-pri miru!»
Kmalu nato so ugasnile luči odspodaj. Tudi Katinkino okence je bilo že temno in tiha, mirna noč je legla nad malo hišico ...
Ivan je prišel v druga mesta in videl druga dekleta. Na svojo ubogo Katinko je skoro požabil. Zgodilo se je prav tako, kakor se je zgodilo že tisočkrat in kakor se bo zgodilo še tisočkrat. Vse njegove besede, vse njegove prisege so bile laž, dasi se je takrat ni zavedal. Nekaj časa ji je pisal: pogosto, lepo, ognjevito in zaljubljeno, kot pišejo študentje; kmalu pa so začela postajati njegova pisma redkejša, krajša in hladnejša
in nazadnje so izostala popolnoma. Druga deklica je osvojila njegovo srce, tudi mladä in lepa, ki pa je imela to prednost pred Katinko, da se je nahajala v njegovi bližini. Tako sta bila vedno skupaj, Katinko pa je videl le malokdaj ali pa nikoli in tako je polagoma pozabljal nanjo in izbrisaval njeno sliko iz spomina .. .
Katinka pa je držala besedo. Ostala mu je zvesta, dasi so začeli zopet mnogi pogledovati za njo in se ji približevati na vse mogoče načine. Vztrajala je v svoji ljubezni db Ivana, dasi je z bolestjo v srcu spoznavala, da postaja od dne do dne hladnejši napram njej, dasi je celo izvedela, da si je izbral drugo dekle.
«Že zaradi njegovega otroka mu hočem ostati zvesta, dokler se ne prepričam popolnoma, da ne mara več zame. Ako zavrže mene in otroka, šele potem sem prosta! Potem pa me ne vežejo nobene obljube in prisege več. Potem bom tudi jaz hodila svojo pot, dasi ga pozabiti ne bom mogla nikoli.» Tako je odgovorila svoji prijateljici Nežiki, ki ji je prigovarjala, naj bo vesela in naj ne misli več nanj, ki itak ni vreden njene ljubezni.
In ko se je oglasil pri njeni materi mlad železniški uradnik, pošten in čeden fant, in prosil za njeno roko, ga je Katinka gladko odklonila. Še vedno je upala, da se bo vrnil Ivan, da bo prišel ponjo in po svojega otroka.
Toda kako se je varala! Komaj je Ivan napravil maturo in dobil službo pri železnici, že se je zaročil in kmalu nato tudi poročil — z drugo.
Duša njena je zaplakala, v očeh pa ni bilo solza, ko je izvedela, kaj se je zgodilo, in ko je prejela zadnje pisemce s kratko vsebino: Oprosti, draga Katinka, moram — ne morem drugače — tvoj Ivan.
Katinka se je odpeljala v Ljubljano in slučaj je hotel, dh ga je videla, ko se je peljal k poroki. Bil je silno žalosten in ko jo je opazil, je nekaj bolestnega leglo na njegov obraz. Voz je oddrdral in Katinka je stopila v cerkev, kamor je šlo tudi mnogo drugih ljudi. Ostala je zadaj v poltemi, pred oltarjem pa je klečal njen Ivan poleg svoje izvoljenke. Dobro je še slišala, kako je tiho in boječe rekel «da» — nato pa se ji je stemnilo pred očmi... (Da,ie prihodnjič)
trdijo, da Ferdinand prebiva na Madžarskem in da ga je celo poselil tudi sam Horthy. Svrha Ferdinandovega bivanja na Madžarskem je v tem, da se omogoči akcija za obnovitev madžarske monarhije, to pa v času, ko bo Jugoslavija zapletena v kak ostrejši spor na italijanski meji. Ferdinand ne bo kaše pihal. Vseeno pa bi bilo interesantno vedeti, kako si svetovni položaj predstavljajo bivši c. in kr. oblastniki.
*	19 milijonov tedenske plače! V nemških markah seveda. Z nadaljnjim padanjem marke so cene živilom v Nemčiji zopet strahovito narasle. Masti skoro ni dobiti, še celo margarin je redek in' stane 1,250.000 mark kilogram. Delavci zahtevajo stalno poviške. Zadnjo soboto je bila v Berlinu izplačana doslej najvišja tedenska plača v znesku 19 milijonov mark!
*	Umor znanega ruskega odvetnika. Bolj-ševiško službeno glasilo javlja, da je bil v Moskvi umorjen znani odvetnik Sergij Serov, ki si je kot branilec v senzacionalnih procesih, ki so se v Moskvi vršili zadnja leta, pridobil izvrsten glas. Umoril ga je inženjer Joselovič z namenom, da ga oropa. To se zaključuje po tem, ker je na stanovanju Serova izginila blagajna s 500 milijardami sovjetskih rubljev. Ko je morilec Joselovič skušal truplo žrtve v slamnati košari ekspe-dirati v Jaroslav, ga je policija prijela na kolodvoru in ga aretirala. Bil je obsojen v smrt na vešalih.
* Tovariš, ali si že plačal članarino? Če
nisi, stori takoj! Ali si kaj prispeval za tiskovni sklad?!
Organizacijski vestnik.
Na seji centralnega odbora dne 17. avgusta je bilo sklenjeno, da se vrši v prvi polovici meseca oktobra občni zbor, na katerega že sedaj opozarjamo vse člane, zlasti pa upravne odbore podružnic. Na občnem zboru bo poleg običajnega dnevnega reda na programu tudi razgovor o bodočem delovanju «Unije» in njenih «strokovnih zvez» na podlagi referatov glavnega odbora. Opozarjamo vse podružnice, da poročajo glavnemu odboru že tekom meseca septembra o predlogih, ki jih nameravajo staviti na občnem zboru.
Za Kranj. V Kranju se bo vršil 31. avgusta sestanek, na kar opozarjamo tudi vse člane iz okolice, da se ga udeleže polnoštevilno. Podrobnejše informacije se dobe pri podružnici v Kranju.
«In grehi vam bodo odpuščeni....> Ta pesem se čuje že ves mesec iz ust klerikalnih agitatorjev, ki priganjajo ubogo ljudstvo, da jim hodi delat tlako na njihovo zabavišče na Dunajski cesti. Tam bo glavna prireditev in telovadba orlovskih ne-telovadcev, devic in nedevic. Prostor je ogromen in zahteval bi par milijonov, da bi se ga dalo opremiti primerno. Ker pa brihtnim pijavkam delavstva ni na tem, da bi dali delavstvu zaslužka,-so si izmislili brihtni klerikalni demagogi «poceni» sredstvo. Izdali so po vseh ljubljanskih prižnicah oglas: Vi ubogi in obteženi, delavci, delavke, služkinje itd., pridite v svojih prostih urah na naše stavbišče, pomagajte zidati — za čast božjo (!). Vsaka lopata prsti, vsak trenutek časa, ki ga boste tu žrtvovali, vam bo bogato poplačan — v nebesih. Zaradi lepšega so se odzvali tudi nekateri njihovi politični voditelji in hodijo pridno «pomagat» in nadzirat ubogo zapeljano ljudstvo ter mu pridno dele bogato «nebeško» plačilo. Oni že vedo zakaj. Če bi pa vstal danes proti tej komediji kak njihov bogaboječ mož, kakor se je svoj čas Luter vzdignil proti prodajanju odpustkov, bi kričali: Glejte ga brezverca, proti Bogu se punta! Zakaj skrbelo bi jih za njihove žepe, ki se bodo zopet odebelili in strah bi jih bilo-, ako bi se ubogi delavski raji res odprle oči, da bi — spregledali! Delavski «grehi» so majhni. Njim ni treba hoditi delat pokoro zase, zato bo pač vsa ta «pokora» v dolgih nočeh šla na račun voditeljskih grehov, ki so težki za tisoče zapeljanih duš revnega delavstva.	Bz.
Premogokop Trbovlje.
(Konoc.)
Velik del naših rudarjev ima v hriboviti okolici lastne domove z malim posestvom, ki mu je pa le nekak življenski priboljšek. Kajti glavni kruh mu daje jama, kamor ga hodi iskat tudi po več ur hoda. Zvečer, ko zagorijo zvezde na nebu, ko1 zazvoni v Retju zvonček otožno kakor bi plakal, ker so pod njim tako zrahljali tla, da je zidovje cerkvice že vse razpokano; ko se zasveti v dolini ne-broj lučic, kakor v večjem mestu — tedaj se spušča rudar z gora v nižavo. Posvetlika-vajo se svetiljke med gostim grmovjem kakor kresnice; ene navzdol, ki gredo v rove, druge kmalu nato navzgor, domov. Kajti dela se noč in dan . . •.
Slovenski rudlar je čislan tudi v inozemstvu. Koliko jih gre po svetu, na gornje Štajersko, v Nemčijo in Ameriko! Celo na Fran-
coskem jih je nekaj, v zadnejm času tudi v Srbiji. Vendar se radi povračajo nazaj v domače rudnike. In dobro se jim. pozna šola sveta. Četudi ni bogve kolike razlike v strokovni izobrazbi med njimi in takimi, ki so stalno tu, jih je vendar takoj spoznati po vedenju, najbolj pa po — domu. Posebno one, ki so' živeli več let med redoljubnejšim in discipliniranejšim ljudstvom ter vsaj do novejšega časa pod ugodnejšimi razmerami nego so tukajšnje. Takim je menda tudi nerazumljivo, kako se je moglo udomačiti v naših hribih importirana polentarska kletev, ki si jo bil prej vajen slišati komaj v tržaški luki.
Imamo pa ljudi, ki so tu stalno zaposleni že od svoje zgodnje mladosti; med njimi celo nekatere, ki jih je sedanja lastnica rudnika ‘ še prevzela od prejšnje. In letos, ko obhaja družba svojo petdesetletnico, je tudi med njimi nekaj onih redkih jubilantov, katerim se je tako rekoč pred očmi odigraval ves impozantni razvoj rudnika, ki je danes najmodernejši, največji in najplodovitejši v široki domovini. Imena teh možakarjev je vredno tu imenovati. Jubilanti SOletnega dela pri rudniku, to je od obstoja družbe, so: Kramar Aleksander, Vebar Alojzij, Žibret Franc in Frankovič Jakob. Pa tudi drugim gre čast velike vztrajnosti in zvestobe do gospodarja. Možje, ki so nad 40 let nepretrgoma v službi rudnika, so: Persoglio Filip, Ule Ivan, Ramšak Gregor, Rožaj Julij, Kramžar France, Bukovšek Jernej, Knavs' Matevž.
Trboveljski rudnik je oče vseh rudnikov Slovenije, posebno pa onih pod okriljem istega gospodarja. Podpiral in zredil je že mnogo svojih, zdaj! že doraslih mlajših bratcev, kakor Zagorje, Hrastnik in Kočevje; hrani in podpira pa nadalje še nedorasle in slabotne, kakor so Rajhenburg ali Huda jama.
Želimo, da bi se tudi ti povzpeli db visoke stopnje, obenem pa nastali novi, ki bodo morali prevzeti časti, pa tudi dolžnosti svojega trboveljskega očanca, kadar tega nekdaj več ne bo. To se še ne bo' kmalu zgodilo, toda tudi stoletja minevajo naglo . . .
LISTNICA UREDNIŠTVA IN UPRAVNI-ŠTVA.
One tovariše in gg. naročnike, ki prejemajo po več izvodov «Unije», prosimo, naj nam pošljejo par izvodov 27. številke (od 3. avgusta), ker nam je popolnoma pošla vsled prijave novih članov in naročnikov, ki žele tudi številke za nazaj.
nn*ii
Čevljarstvo
IVAN SMREKAR
Maribor
Slomškov trg štev. 11 na dvorišču špecialist za delavske čevlje.
Čevlji iz kravje kože . Din 170'— Bokskalf črni la . . „ 275 — „	„ Ha . . „ 250--
Ševro la................. 300 —
Popravila točno. Najnižje cene.
Stojnica na Glavnem trgu vsako soboto.
düiöfÄ rtOTOPJI „ KOLESI _
STlžGuni/EnT*
߮o(5mam\
DEHDELflüDIO
L2UBL2ANA
Muiiufaktuiha zaloga
Ivan Gabrič
Maribor, Vetrinjska ulica 2
nudi po najnižjih cenah manufakturno blago, kakor vsakovrstno in najboljše blago za ženske in moške, nadalje vsake vrste platno za perilo, druke, kretone, svilene rute, cefir, hlačevine, sploh vse potrebščine za krojače in šivilje.
OSET ANDR., Mor
trgovina z deželnimi pridelki Aleksandrova cesta 57. Telefon 88.
Zaloga sena, slame, ovsa, koruze, zdroba, krompirja, opeke, galice, sadja, lesne volne, drv, premoga, cementa itd.
Razširfaite
list
«UNIJAM
Manufakturna trgovina
FRANJO MAJER
Maribor, Glavni trg 9
Zaloga raznovrstnega češkega sukna, ševi-jota in kamgarna za moške in ženske obleke, platna, perila, nogavic, sešitih odej, pirotskih preprog itd.