419 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.4:338.49(497.451Ig)"1961/1989" Prejeto: 31. 1. 2022 Jelka Piškurić dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: jelka.piskuric@scnr.si ORCID: 0000-0002-2202-7330 »Kot primestni se čutimo večkrat zapostavljene«: urbanistični in infrastrukturni razvoj Iga, 1961–1989 IZVLEČEK Ig je po letu 1965, kot mnoga druga večja primestna naselja Ljubljanske kotline, postopoma začel izgubljati pr- votni podeželski značaj. To je bil čas hitrega procesa deagrarizacije in postopnega dvigovanja življenjskega standar- da, ki sta prinesla spremembe v vsakdanjik in način življenja Ižancev. Posledično lahko sledimo željam po urbani- stični ureditvi naselja, modernejši infrastrukturi in javnih servisih, ki bi celoviteje zadovoljevali potrebe prebival- stva in prinesli višjo kakovost življenja. Avtorica v prispevku predstavi razvoj kraja med letoma 1961 in 1989, ki je bil zaradi pomanjkanja finančnih sredstev izjemno počasen. Občina Ljubljana Vič – Rudnik se je namreč spopadala s čedalje večjim proračunskim primanjkljajem, kar so najbolj občutili ravno podeželski kraji, ki so bili pri razvoju in vzdrževanju obstoječe infrastrukture najbolj zapostavljeni. KLJUČNE BESEDE Ig, 1961–1989, socializem, demografski razvoj, urbanistični razvoj, infrastruktura ABSTRACT »AS INHABITANTS OF A SUBURBAN AREA, WE OFTEN FEEL NEGLECTED«: URBAN AND INFRASTRUCTURAL DEVELOPMENT OF IG, 1961–1989 After 1965, Ig, like many other major suburban settlements in the Ljubljana Basin, gradually began to lose its rural character. That was the time of rapid deagrarianization and gradually increasing living standard, which intro- duced changes in the daily reality and lifestyle of Ig’s inhabitants, including their aim to urbanize the settlement and provide it with modern infrastructure and public services that would meet their needs better and improve the quality of their lives. The author presents the development of Ig between 1961 and 1989, which was very sluggish due to in- sufficient funding. The growing budget deficit facing the Municipality Ljubljana Vič–Rudnik had an especially dev- astating impact on rural areas as the most disadvantaged in developing and maintaining the existing infrastructure. KEY WORDS Ig, 1961–1989, socialism, demographic development, urban development, infrastructure 420 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Uvod Prispevek je nadaljevanje že objavljenih člankov o razvoju vasi Ig v času socializma. Temelji zlasti na arhivskih in tiskanih virih, saj to obdobje krajevne zgodovine do sedaj še ni bilo sistematično raziskano. Ob pomanjkanju ohranjenega arhivskega gradiva za Krajevno skupnost Ig sem se tudi pri raziskovanju tega zadnjega socialističnega obdobja morala večino- ma nasloniti na gradivo skupščine občine Ljubljana Vič – Rudnik. V 60. letih se je življenje ustalilo v so- cialističnih tirnicah in teklo naprej brez večjih pre- tresov. A s tem tudi v občinskih zapisnikih žal ni bilo mogoče najti daljših zapisov o razvoju Iga. Bolj kot z manjšimi kraji so se namreč ukvarjali z večjimi, skup- nimi razvojnimi projekti. Od sredine 70. let naprej, ko je v zapisnikih začelo prevladovati obširno dele- gatsko gradivo, je bilo konkretnih podatkov o razvoju posameznih lokalnih skupnosti še manj. Pri razisko- vanju mi je bila v pomoč tudi Naša komuna, glasilo občinske konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Ljubljana Vič – Rudnik. A mno- gokrat sem odkrivala le drobtinice. V nadaljevanju sem pridobljene informacije skušala strniti v logično celoto, ki prikazuje urbanistični in infrastrukturni ra- zvoj kraja. Prispevek je v prvi vrsti namenjen obogatitvi po- znavanja ižanske zgodovine, hkrati pa služi kot pri- Zemljevid sedanje Občine Ig (Benkovič, Geografski oris občine Ig, str. 234). 421 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 kaz značilnosti obravnavanega obdobja in izzivov, s katerimi so se srečevali ljudje v vsakdanjem življenju. Sorodne zgodbe namreč najdemo v vseh podeželskih krajih občine Ljubljana Vič – Rudnik, najverjetneje pa bi jih odkrili tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Razvojne težave so zagotovo izvirale tudi iz gospo- darske šibkosti občine Ljubljana Vič – Rudnik, ki je bila že ob ustanovitvi najmanj razvita izmed vseh ljubljanskih občin. V 70. letih je gospodarsko še do- datno nazadovala, tako da so jo podatki o narodnem dohodku na prebivalca za leto 1978 uvrščali na 48. mesto med šestdesetimi slovenskimi občinami.1 Po- manjkanje proračunskih sredstev so posledično naj- bolj občutili podeželski kraji. Demografski razvoj Število prebivalcev Iga je postopoma naraščalo celotno obdobje socializma. Večji porast števila pre- bivalcev celotne krajevne skupnosti je bil zabeležen v obdobju med letoma 1953 in 1961, nato je število naraščalo nekoliko počasneje. Ig je leta 1961 štel 847 prebivalcev, leta 1971 970 in leta 1981 1095. Indeks rasti prebivalstva je med letoma 1961 in 1971 zna- šal 104,8, kar je bilo manj od slovenskega povprečja (108,1) in znatno manj kot indeks porasta za okoli- ška naselja mestnega območja Ljubljane, ki je v tem obdobju znašal kar 134,8.2 Nekoliko hitrejša rast pre- bivalstva je bila nato zopet opazna v 70. letih – indeks rasti prebivalstva se je do začetka 80. let zvišal na 114. 1 Dogovor o temeljih družbenega plana, str. 38. 2 Prebivalstvo in gospodinjstva ob popisih 1948, 1953, 1961, 1971 in stanovanja 1971 (https://www.stat.si/publikacije/po- pisi/1971/1971_3_01.pdf (13. 10. 2021)); Popis prebivalstva 1981 (https://www.stat.si/publikacije/pub_popis_1981_Na- selja_prebivalstvo.asp (13. 10. 2021)); SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 15. Po podatkih ankete, izvedene za potrebe prostorske- ga ureditvenega načrta, od konca 70. let do leta 1984 niso beležili opaznejšega števila priselitev ali odseli- tev iz krajevne skupnosti Ig.3 Hkrati indeks staranja v začetku 80. let kaže na ugodno razmerje med mlajši- mi in starejšimi, saj je na 100 oseb, mlajših od 15 let, v krajevni skupnosti živelo le 46 oseb, starih 65 let ali več.4 V nadaljevanju 80. let se je število prebival- cev Iga hitreje povečevalo (indeks rasti 165). K temu so pripomogli izgradnja stanovanjskih blokov in dve načrtno grajeni naselji enodružinskih hiš v naseljih Na gmajni in Rastovka (Rastuka).5 Večje spremembe v načinu življenja so v vsakda- njik Ižancev prodirale v 60. letih, ko je bil proces de- agrarizacije najhitrejši oziroma se je povečevalo šte- vilo zaposlitev v nekmetijskih dejavnostih, to pa je prineslo tudi postopno zviševanje življenjskega stan- darda. Vse več ljudi je iskalo delo v Ljubljani, kjer je bilo sredi 70. let zaposlenih kar 70 odstotkov de- lovno aktivnega prebivalstva. Največja delodajalca v kraju sta bila v tem času Kovinska industrija Ig ter Mizarstvo in tapetništvo Ig, manjše število ljudi je bilo zaposlenih v obrti, trgovini, šoli in vrtcu, odprl pa se je tudi obrat Silvaprodukta.6 S tem je na Igu že prevladovalo polkmečko prebivalstvo in predvidevali so, da bo v prihodnje kraj doživel še večji priliv prebi- valstva iz Ljubljane.7 A Ig, »veliko razpotegnjeno naselje, na južnem robu Ljubljanskega Barja, pod gozdnatim gričem Pungar- 3 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 39–42. 4 Prav tam, str. 35. 5 Benkovič, Geografski oris občine Ig, str. 242. 6 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 15–26. 7 Prav tam, str. 21. Rast števila prebivalcev Iga od popisa leta 1961 do popisa leta 1991. 847 970 1095 1804 0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600 1800 2000 1950 1960 1970 1980 1990 2000 Št ev ilo p re bi va lce v Leto popisa Ig: rast števila prebivalcev 422 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 tom«,8 ni imel ugodnih geografskih pogojev za rast in gospodarski razvoj. »Zemlja je peščena in ilovnata, na severni strani pričenja Barje, zato tu prevladujejo travniki. Pod vasjo je ozek pas peščene zemlje, ki se zelo razširi proti zahodu (njive Peščenke). Na zapadu ome- juje prostor grič Gorica. Sredi naselja sta dva močna in stalna kraška izvira Ižice, tako imenovani Studenec, ki je dal naselju tudi prvotno ime Ig-Studenec,« lahko pre- beremo v Podrobnem urbanističnem redu naselja Ig.9 Kljub temu se je naselje širilo in bilo v začetku 80. let daleč največje v tem predelu, medtem ko so imela druga naselja v okolici manj kot 500 prebivalcev.10 »Po Kokoletovi opredelitvi centralnih krajev v Sloveniji se naselje Ig uvršča v razred tipičnih centralnih vasi gle- de na opremljenost s centralnimi dejavnostmi.«11 Te so bile centralna osnovna šola, vrtec, krajevni oziroma matični urad, zdravstveni dom in tri trgovine. Urbanistični razvoj Urbanistični razvoj vasi je bil, kot bomo vide- li v nadaljevanju, sprva omejen zaradi pomanjkanja ustreznih načrtov. Tako kot drugje po Sloveniji tudi tu opažamo nenačrtne gradnje in deloma stihijsko širjenje vasi. Zazidalni načrt za Ig je bil pristojnim organom za urbanizem predložen v odobritev leta 1961. Občinski organi so v tem času že menili, da so urbanistični na- črti nujno potrebni tudi za manjše kraje v občini, da bi se izognili anarhiji pri novogradnjah.12 Leta 1962, 8 Prav tam, str. 5. 9 Prav tam. 10 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 34. 11 Prav tam. 12 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 2, a. e. 3, Zapisnik 5. ločene seje ob- činskega zbora in zbora proizvajalcev, 24. 6. 1961, Poročilo sveta za urbanizem – razprava, str. 1; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 2, a. e. 3, Zapisnik 7. ločene seje občinskega zbora in zbo- ra proizvajalcev, 19. 8. 1961, Obravnava poročila o izvršitvi družbenega plana in proračuna Občine Ljubljana – Vič – Rudnik za I. polletje 1961, str. 21. po združitvi občin Vič in Rudnik, je bil zazidalni na- črt za Ig znova predložen v obravnavo Občinskemu ljudskemu odboru (OLO) Ljubljana. Največja težava celotne občine so bili namreč dolgotrajni in zaplete- ni postopki pri izdajanju lokacijskih odločb, k čemur je pripomoglo tudi pomanjkanje urbanistične doku- mentacije. Le do 5 odstotkov odločb je bilo rešenih v zakonitem dvomesečnem roku. Medtem ko so mora- li na območju mesta Ljubljana o lokacijskih dovolje- njih razpravljati občinski svet za urbanizem, posebna komisija za lokacije pri Zavodu za urbanizem in kot zadnji urbanistični inšpektorat OLO Ljubljana, ki je tudi izdal soglasje, je na podeželju pisno soglasje v tem času še izdajal urbanistični inšpektorat Ljudske republike Slovenije. Ker je ta organ dobival vloge iz celotne republike in je imel le enega zaposlenega, so postopki potekali zelo počasi, večina odločb pa je bila negativnih. Gradnja na podeželju je bila namreč v prvi vrsti dovoljena kmetom za kmečka stanovanja in gospodarska poslopja, pri čemer naj bi se ohranila strnjena celota naselja.13 Konec leta 1962 je zbor volivcev na Igu znova pozval k izdelavi urbanističnega oziroma zazidalnega načrta vasi, ki so ga imeli za nujno potrebnega za na- daljnji razvoj vasi,14 a načrt je tudi leta 1963 še vedno čakal na potrditev.15 Kot razberemo iz nadaljnjih raz- prav, je bil Ig nato do sredine 60. let vsaj v določeni meri urbanistično obdelan oziroma obstoječi načrt sprejet, kar naj bi omogočilo novogradnje.16 Vendar tako na Igu kot v drugih večjih izvenmestnih krajih občine Ljubljana Vič – Rudnik stanovanjska gradnja v tem času ni bila obsežna. Gradili so manjše število individualnih stanovanjskih hiš ali drugih stanovanj- skih poslopij, nekaj gospodarskih poslopij z garaža- mi, v nekaterih primerih pa je šlo za adaptacije starih zgradb.17 Omejitve pri gradnji so leta 1966 Ižance spodbudile, da so na zboru volivcev zopet zahtevali popravek urbanističnega načrta, določitev take cene 13 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 4, a. e. 7, Zapisnik 25. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 15. 2. 1962, Poročilo sveta za urbanizem ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1962, str. 4. 14 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 4, a. e. 7, Zapisnik 26. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 29. 12. 1962, Pre- gled sklepov, predlogov in mnenj zborov volivcev od 20/11 do 20/12-62, str. 13. 15 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 8, Zapisnik 5. ločene seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 21. 9. 1963, Po- ročilo o izpolnjevanju družbenega plana za leto 1963 občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 28; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 9, Zapisnik 8. ločene seje občinskega zbora in zbora de- lovnih skupnosti, 23. 11. 1963, razprava k Poročilu k predlo- gu osnutka družbenega plana in proračuna Občine Ljubljana Vič Rudnik za leto 1964. 16 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 43. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 16. 12. 1965, Anali- za pogojev gospodarjenja v letu 1966, str. 44. 17 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 54. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 13. 10. 1966, Po- ročilo in zaključni račun komunalnega sklada za leto 1965 in problematika komunalnega urejanja na območju občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 19. Razglednica z veduto Iga, v ozadju Pungart in Krim, okoli 1965 (SI ZAL LJU 342). 423 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 zemljišč, ki bi ustrezala tako kupcu kot prodajalcu, ureditev komunalnega prispevka in skrajšanje po- stopka za izdajanje gradbenega dovoljenja.18 Kot se je izkazalo, zemljišča, ki so bila v načrtu določena kot zazidljiva, niso bila vedno naprodaj. »Lani smo sprejeli urbanistični načrt za Ig. Ig je ta načrt dolgo časa želel in načrt je bil sprejet po vseh predpisih, dano je so- glasje skupščine SRS, samo sedaj ugotavljamo, da kljub načrtu na Igu ne more nihče graditi in kljub temu, da je za gradnjo veliko interesentov. Ti sedaj grade na črno izven Iga. In čemu to? Zaradi tega, ker lastniki zemljišč pravijo 'mi zemljišč ne damo', ni pa zakona ali drugega predpisa, ki bi omogočal, da se tem lastnikom zemljišča uzamejo in jih da na razpolago graditeljem. Dokajšnja sredstva za urbanistični načrt smo tako pravzaprav vr- gli stran,« so zapisali v eni od občinskih razprav.19 Problematika zazidljivih zemljišč se je nadaljevala tudi v začetku 70. let. Leta 1970 je bila oblikovana prva faza urbanističnega programa za izvenmestno območje občine Ljubljana Vič – Rudnik, ki pa so ji na Igu očitali, da omejuje rast naselja. Pripombe zbo- ra volivcev na Igu so šle zlasti v smer, naj se razširijo zazidljiva zemljišča ter omogoči gradnja hiš tako ob glavni cesti proti Kremenici kot ob cesti do posestva Kazensko poboljševalnega doma (KPD) na levi stra- ni oziroma do odcepa proti Kovinski industriji Ig na desni strani ter razširitev zazidljivih površin na pre- dele Švajgortl, Mostec, del Trneka, Lušče in Doline. Predlogi za širitev Iga so bili sprejeti le deloma.20 18 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 25, Zapisnik 56. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 8. 12. 1966, Infor- macija o stališčih odbora za urbanizem, stanovanjsko gradnjo in komunalne zadeve republiškega zbora skupščine SRS ter o stališčih zborov volivcev k sklepom in stališčem občinske skupščine o problematiki stanovanjsko komunalnega gospo- darstva, urbanizma in zemljiške politike, str. 5. 19 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 53. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 22. 9. 1966, raz- prava k Obravnavi problematike stanovanjsko-komunalnega gospodarstva, urbanizma in zemljiške politike, str. 20–21. 20 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 40, Zapisnik 17. seje občin- Zato se je na eni od občinskih sej oglasil ižanski od- bornik Boris Jakopin, ki je bil v 70. letih predsednik krajevne skupnosti Ig. »Želel bi pripomniti, da je naša krajevna skupnost predlagala določene površine za za- zidavo. Ig je že imel urbanistični načrt, vendar nam je bil ta v oviro in smo izgubili cca 30 domačinov, ki niso mogli graditi doma. Naša Kovinska industrija Ig je prisiljena, da uvaža južne brate v tovarno. Zato smo predlagali take površine v zazidavo, za katere vemo, da lahko zaradi lastništva takoj postanejo zazidljive ozi- roma se na njih lahko gradi. Naši predlogi so v večini primerov odobreni, zanima pa me, zakaj ni osvojen predlagani del Iga proti zapadu do KPD-ja,« je vpra- šal.21 A obveljal je argument, da so naselje skušali ob- držati v obstoječih obrisih, zato nadaljnje širitve niso bile predvidene.22 Podobne razprave so se nadaljevale dve leti ka- sneje, ko so ponovno želeli razširiti zazidalne površi- ne na Igu.23 V razpravi je Jakopin zopet poudaril, da problematika stanovanjske gradnje na Igu izhaja iz starega zazidalnega načrta. »Na Igu imamo zazidal- ni načrt že 10 let, toda kaj nam povzroča? To, da nihče graditi ne more, ker je zemljišče v privatni lasti in ga ne prodajo,« je povedal in tokrat še povečal število ljudi, ki jih je prostorski načrt omejeval pri gradnji.24 »Pri nas smo izgubili najmanj 50 delavcev, ki so zaposleni na skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 4. 6. 1970, Poročilo in predlog k I. fazi urbanističnega programa za izven mestno območje občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 12–13. 21 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 40, Zapisnik 17. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 4. 6. 1970, razprava k Poročilu in predlogu k I. fazi urbanističnega programa za izven mestno območje občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 27. 22 Prav tam. 23 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 22, a. e. 48, Zapisnik 42. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 14. 12. 1972, Pre- dlog Odloka o dopolnitvah odloka o urbanističnem progra- mu mesta Ljubljane, str. 2. 24 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 22, a. e. 48, Zapisnik 42. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 14. 12. 1972, raz- prava k Predlogu Odloka o dopolnitvah odloka o urbanistič- nem programu mesta Ljubljane, str. 44. Gasilska parada na Igu leta 1963. Na prvi fotografiji je del vasi ob Gostilni Gerbec, na drugi središče vasi s pogledom na poslopje krajevne skupnosti, na desni pa vidimo izvir reke Ižice in gasilski dom (arhiv družine Piškurić). 424 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Igu, graditi pa so morali drugod,« je dejal in poudaril: »Nekdo od odbornikov je pravilno postavil vprašanje, da bo podjetje na deželi vplačevalo v sklad, delavec pa ne bo mogel dobiti kredita, ker ne bo zazidalnega načrta. Na Igu ne moremo dobiti gradbenega dovoljenja, ker ni kanalizacije. Ali je to res glavni vzrok, da ne moremo graditi?«25 Kot razberemo iz odlomka, se je slaba vo- lja zaradi omejitev širila tudi na terenu.26 A težave pri širitvi kraja so povzročale tudi geo- grafske značilnosti. Kot glavna omejitev za širitev Iga je veljal barjanski teren z nizko nosilnostjo tal, kar je onemogočalo razvoj naselja proti vzhodu. Drugi dejavniki so bili še: sklenjene gozdne površine, večje kmetijske površine, rezervati za ceste in druge ko- munikacijske naprave, rezervati za komunalne vode, ambientalno in spomeniško zaščitena območja ter površine za posebne namembnosti. Glede na narav- ne danosti je Ig obsegal tri območja: obrobno kraško hribovje, Iški vršaj in barjanski teren. Obrobno kra- ško hribovje (Pungart), večinoma poraslo z gozdom, je na jugu tvorilo naravno omejitev urbanizacije. Po- tencialne možnosti za urbanizacijo so predvideli le na manjši planoti ob cesti Ig–Kurešček. Iški vršaj, na katerega skrajnem vzhodnem robu je ležal Ig, je nudil najkakovostnejše kmetijske površine, hkrati pa je bilo to zaradi geomehanskih in morfoloških zna- čilnosti najustreznejše gradbeno zemljišče.27 V prod- natih nanosih Iškega vršaja pa so opazili še dodaten potencial: »To je kmetijsko izkoriščen prostor, ki je v marsičem sličen z gorenjskimi ravninami. Predvsem so tu pomembne še neizkoriščene zaloge podtalnice, zato postaja območje iškega vršaja danes potencialni rezer- vat za oskrbo jugovzhodnega dela Ljubljane z vodo.«28 Barjanski teren, ki se je raztezal severno in vzhodno od nanosov Iške, je bil zaradi slabe nosilnosti in po- nekod poplavnosti manj primeren za urbanizacijo, v prid pozidavi pa je govorilo to, da je bil kmetijsko slabše kakovosti, saj je obsegal predvsem travnike in pašnike, deloma porasle s preslico, ki je onemogočala uporabo v kmetijske namene.29 Kot mikroklimatska značilnost je bila izpostavljena še pogosta megla v povezavi s temperaturno inverzijo in brezvetrjem v hladnejših mesecih.30 Želje po širitvi in urbanistični ureditvi naselja, ki bi prinesle tudi višjo kakovost življenja, so bile velike. Glede na popis stanovanj iz leta 1971 je bilo na Igu 279 stanovanj, ki so bila večinoma dvosobna. 39 sta- novanj je bilo v družbeni lasti, v njih je prebivalo 124 oseb. Ostala so bila zasebna, v okviru stanovanjskih hiš. Do leta 1918 je bilo zgrajenih 109 stanovanj, po letu 1945 pa 122, kar pomeni, da je bilo veliko stano- 25 Prav tam. 26 Prav tam. 27 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 9. 28 Prav tam, str. 6. 29 Prav tam, str. 9–10. 30 Prav tam, str. 8–9. vanj starih, mnogo tudi več kot 50 let. 222 stanovanj oziroma več kot 80 odstotkov je bilo opremljenih z elektriko in vodo, urejeno kopalnico je imelo 123 sta- novanj oziroma 44 odstotkov. Skoraj vsa stanovanja so imela eno gospodinjstvo, 14 jih je imelo dve in le eno tri gospodinjstva. 10 stanovanj je imelo stranišče priključeno na javno kanalizacijo, 144 na hišno kana- lizacijo, tako imenovano greznico, še vedno pa je bilo evidentiranih 119 stranišč na dvorišču.31 Kljub gradbenim omejitvam se je Ig do sredine 70. let v določenem obsegu že razširil z novograd- njami. Po letu 1965 je tako kot mnoga druga večja primestna naselja postopoma začel izgubljati prvot- ni podeželski značaj, za kar gre vzroke iskati tudi v spremembah stanovanjske politike. »V času po gospo- darski reformi 1965 je bil namesto do tedaj veljavne- ga sistema stanovanjskih skladov uveljavljen sistem, ki je osnovno skrb za reševanje stanovanjskih problemov naložil delovnim organizacijam in občanom. Delovne organizacije so stanovanjsko problematiko svojih delav- cev reševale predvsem z dajanjem posojil, kar je močno povečalo obseg individualne gradnje. Zaradi rastoče de- agrarizacije je kmetijsko zemljišče izgubljalo svojo kme- tijsko vrednost in je zaradi povečanega povpraševanja začelo pridobivati na gradbeni vrednosti,« so zapisali v podrobnem urbanističnem redu.32 Med letoma 1970 in 1974 je bilo zgrajenih še 15 novih stanovanjskih hiš. Interes za gradnjo je bil velik tako pri domačinih kot pri Ljubljančanih. Za gradnjo večstanovanjskih hiš, ki bi služile nastanitvi delavcev, pa so se zanimali Kovinska industrija Ig, Sekretariat za pravosodje in osnovna šola. A intenzivnejša gradnja v kraju je bila v tem času še zavrta zaradi nedodelanega zazidalne- ga načrta ter splošne prepovedi gradnje in parcelacije zemljišča na večji zazidljivi površini severno od na- selja.33 Kljub temu je vaško jedro Iga izkazovalo le še manjše število prostih zazidljivih površin, tako da so se novogradnje začele širiti predvsem na severnem in vzhodnem obrobju naselja. Pojavljale so se posa- mezne nedovoljene gradnje, tako na površinah s pre- povedjo gradnje kot izven zazidljivih površin.34 Ob inventarizaciji objektov, ki je bila opravljena za po- trebe urbanističnega programa Ljubljane, so na Igu zabeležili le štiri objekte, zanimive s stališča kulturne dediščine. Ob tem so zapisali: »S preureditvami, ki so nastale na objektih v zadnjih desetletjih, je naselje Ig iz- gubilo svojo prvotno etnografsko vrednost.«35 Novo priložnost za urbanistični razvoj kraja je pomenil Podrobni urbanistični red za naselje Ig, ki ga je skupščina občine Ljubljana Vič – Rudnik spre- jela na seji 16. marca 1976.36 Predlog zanj je oktobra 31 Prav tam, str. 18–20. 32 Prav tam, str. 23. 33 Prav tam, str. 12–13. 34 Prav tam, str. 23. 35 Prav tam, str. 12. 36 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Dostava projektov, 23. 8. 1976. 425 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 1974 izdelal Ljubljanski urbanistični zavod, nato je potekala njegova javna razgrnitev.37 Na predlog je bilo podanih več pripomb, pri čemer so mu neka- teri lastniki nasprotovali, saj so določene površine, ki so bile namenjene za zidavo, še vedno kmetijsko obdelovali, drugi pa so, nasprotno, želeli razširitev zazidalnega območja še na njihove parcele, na kate- rih so želeli graditi stanovanjske hiše (na zazidalnem območju Rastovka). Slednjim so dovolili razširitev zazidalnega območja proti vzhodu, če bi to dopuščal teren z vidika nosilnosti in vodnogospodarskih raz- mer. Prvim pa so ugodili le toliko, da so določili, naj se njihova zemljišča pozidajo v zadnji etapi.38 Kra- jevna skupnost Ig in Petrol sta predlagala dopolnitev 37 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Sklep št. 350-11/73, 30. 6. 1975. 38 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Obrazložitev k predlogu odloka o sprejemu podrobnega urbanističnega reda za obmo- čje naselja Ig, str. 1; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 24, a. e. 53, Za- pisnik 59. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, urbanističnega reda z lokacijo bencinske črpalke ob Ižanski cesti ob vstopu v naselje Ig.39 Petrol, ki je že- lel zgraditi črpalko na Igu, je menil, da bi taka loka- cija zajela promet vseh motornih vozil iz Ljubljane. Prvotno je bila namreč predlagana lokacija vzhodno od Kovinske industrije Ig ob cesti Ig–Iška vas (ob opuščenem kamnolomu nasproti pokopališča). Ta lo- kacija bi bila zanje ugodna le v primeru, če bi prišlo do realizacije načrtovane obvozne ceste, ki bi poteka- la mimo Kovinske industrije Ig proti Iški vasi.40 18. 4. 1974, Urbanistični red za naselja in območja v občini Ljubljana Vič – Rudnik, str. 4. 39 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Obrazložitev k predlogu odloka o sprejemu podrobnega urbanističnega reda za obmo- čje naselja Ig, str. 2. 40 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 39–40; SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Dopolnitev urbanističnega reda za naselje Ig, 29. 8. 1975. Podrobni urbanistični red za naselje Ig, veljavna urbanistična dokumentacija iz leta 1972 (SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150). 426 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Podrobni urbanistični red je predvideval, da se bo število prebivalcev povečalo za trikrat, temu pa naj bi sledilo število zgrajenih stanovanjskih enot. Večino- ma naj bi še naprej gradili individualne stanovanjske hiše na večjih parcelah z ohišnico, pri čemer naj bi se jim v bodoče pridružila še vrstna gradnja. Prostor za novogradnje je bil deloma predviden na že pozi- danem območju, v vrzelih med obstoječimi objekti, zlasti pa na tistih nepozidanih predelih, kjer je bila stanovanjska gradnja mogoča. Podrobni urbanistični red je zazidljive površine razdelil na posamezne zazi- dalne otoke, ki so predstavljali smiselno zaokrožene celote. Glavna kriterija pri njihovem oblikovanju sta bila ohranitev vizualne podobe naselja s Pungartom kot naravno dominanto ter sožitje starih in novih gradenj. Vsa infrastruktura (šolstvo, varstvo otrok, tr- govinska oskrba, zdravstvo, kulturne in druge dejav- nosti) je bila zaradi gručaste zasnove naselja predvi- dena v njegovem središču, kar bi pomenilo, da bi bile vse zazidljive površine od te infrastrukture oddaljene največ 15 minut hoje. Lokacije proizvodnih dejav- nosti naj bi bile na robu naselja. Prav tako naj bi bil tranzitni promet speljan po dveh obvoznicah mimo naselja.41 Šolske športne površine in telovadnica naj bi bile namenjene tudi prebivalcem naselja. Zelene površine so bile predvidene znotraj zazidljivih povr- šin ob stanovanjskih zgradbah, cestah in poteh. Večje zelene površine, ki naj bi se ohranile v naselju, pa so bile območje izvira in nadaljnjega toka Ižice, varo- valni pas ob pokopališču ter kmetijska površina na severnem robu naselja, ki pa je bila le začasno izvzeta iz urbanizacijskih posegov, saj je bila takrat še eksi- stenčnega pomena za lastnike, ki so se preživljali s kmetijstvom.42 Sprejetje podrobnega urbanističnega reda je pripomoglo k večji urbanizaciji naselja in njegove okolice. Podatki kažejo, da se je struktura stanovanj v krajevni skupnosti Ig v 70. letih že dodobra spre- menila – prevladovati so začele novogradnje, ki so 41 Prav tam, str. 21–24. 42 Prav tam, str. 37–38. Predvidena lokacija bencinske črpalke ob načrtovani obvozni cesti (SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150). 427 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 bile bolje opremljene. Glede na popis iz leta 1981 je bilo v krajevni skupnosti Ig 592 stanovanj (od tega 576 naseljenih), povprečna velikost stanovanja je bila 60,4 m2. 38,5 odstotka stanovanj je bilo dvosobnih, 26 odstotkov trosobnih, 20 odstotkov enosobnih, 11 odstotkov štirisobnih ter 3,5 odstotka pet- in več- sobnih. 22 odstotkov stanovanj je bilo zgrajenih pred letom 1918, enak delež je bil tudi stanovanj, zgraje- nih med letoma 1961 in 1971. 17 odstotkov stano- vanj je bilo zgrajenih med letoma 1946 in 1960, 15 odstotkov po letu 1975 ter 12,5 odstotka med leto- ma 1971 in 1975. Le 9 odstotkov je bilo zgrajenih med letoma 1919 in 1945. 76,5 odstotka stanovanj je bilo opremljenih z vodovodom, kanalizacijo oziroma greznico in elektriko, 13 odstotkov le z vodovodom in elektriko, 8 odstotkov le z elektriko, 1,5 odstot- ka stanovanj pa je bilo neopremljenih. Kopalnico je imelo 63 odstotkov stanovanj, stranišče z izpiranjem 61 odstotkov. Večina stanovanj je bila v zasebni lasti, v družbeni lasti jih je bilo 40 oziroma 6,8 odstotka. 19 stanovanj oziroma 16 odstotkov je bilo registrira- nih za namen počitka in rekreacije.43 Gradnja je bila tako intenzivna, da so zapisali: »Nekdaj izrazito obce- stni naselji Ig in Iška vas sta zaradi močne pozidave v novejšem času te osnovne značilnosti izgubili in se pričeli dokaj brezoblično širiti. Na Igu spominja na ta tip pred- vsem glavna vaška cesta z značilno obulično zazidavo, kjer so stavbe skoraj praviloma obrnjene z ožjo fasado proti glavni cesti.«44 Del novogradenj je še vedno po- tekal mimo urbanističnih smernic. V začetku 80. let so bili uveljavljeni novi prostor- ski ureditveni pogoji za območje krajevnih skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj. Njihov namen je bil uskla- diti delno spremenjene razvojne zahteve, ki so izvi- rale iz sprememb v organizaciji življenja, smernic o 43 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 48–49. 44 Prav tam, str. 84. urbanizaciji območja s stališča širšega prostorskega razvoja v okviru programa Ljubljana 2000 ter zahtev po zaščiti naravnih virov (to je vodnih virov, kme- tijskih zemljišč, gozda, krajinskih parkov in narav- nih rezervatov). Poleg tega naj bi skušali v zazidljive površine vključiti tudi gradnje, ki so nastale mimo načrtovanega razvoja.45 Skupščina občine Ljubljana Vič – Rudnik je prostorske ureditvene pogoje, ki jih je januarja 1984 izdelal ZIL Tozd Urbanizem Ljub- ljana, sprejela 23. januarja 1985.46 Ob tem so zapisali: »V krajevni skupnosti Ig se novogradnja širi kot zapol- nitev vrzeli v že obstoječih naseljih, kjer so graditelji predvsem domačini in v novem naselju na Igu, kjer so graditelji tudi iz Ljubljane, Cerknice in Kranja. Na območju KS je malo možnosti za celovito novogradnjo, zaradi številnih rezervatov (vodarna Brest, JLA, KPD, kmetijska območja) in velikega deleža barjanskih povr- šin. Možne so še zapolnitve vrzeli in pozidave obrobnih gozdnih površin. V letu 1983 je bilo na območju KS Ig 30 počitniških hišic.«47 Na podlagi novih prostorskih ureditvenih pogojev je bil sprejet zazidalni načrt VS 236 za naselje Ig, ki je določal štiri zazidalne otoke na vzhodu in severoza- hodu naselja s stanovanjskimi in eno stanovanjsko- -obrtno cono.48 Meje zazidalnih otokov so se z mini- malnimi korekturami ujemale s tistimi, določenimi v Podrobnem urbanističnem redu za naselje Ig iz leta 1974, le en zazidalni otok je bil na željo Krajevne skupnosti Ig delno razširjen proti severovzhodu.49 V severnem delu naselja je zaradi varovanja kmetijskih 45 Prav tam, str. 1. 46 Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za kra- jevne skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj, Uradni list SRS, št. 4/1985, str. 227. 47 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 49. 48 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Zazidalni načrt VS 236 – Ig za zazidalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P 2, str. 1–3. 49 Prav tam, str. 4. Struktura stanovanj na Igu glede na leto izgradnje (popis iz leta 1981) pred 1981 med 1919 in 1945 med 1946 in 1960med 1961 in 1971 med 1971 in 1975 po 1975 428 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 površin odpadlo približno 12 hektarjev zazidljivih površin, za katere so predvidevali, da jih bodo ure- jali z zazidalnim načrtom ob nekoliko večji gostoti zazidave. Ohranjene so bile le površine v zazidalnem otoku za šest stanovanjskih blokov. Opuščene zazid- ljive površine so bile nadomeščene ob robu gozda na jugozahodu, predvsem pa na manj kakovostni zemlji v vzhodnem delu Iga.50 Javna razprava o zazidalnem načrtu VS – 236 je potekala 26. novembra 1984 v kinodvorani na Igu, sprejet je bil marca 1985.51 Gradnja šestih stanovanjskih blokov, ki je bila del načrtne stanovanjske izgradnje mesta Ljubljana, se je na Igu pričela leta 1984. Ti stanovanjski bloki so v nekoliko večjem obsegu vplivali na demografsko in zunanjo podobo vasi, a tudi tu je pri gradnji prihaja- lo do zapletov. Dva bi morala biti zgrajena do kon- ca leta 1985, a se je gradnja zamaknila zaradi težav pri izgradnji kanalizacije.52 Težave pri gradnji nove soseske je povzročil tudi nepopoln investicijski pro- gram. Gradnja stanovanj je bila sprva namenjena za prodajo na trgu, nakar je investitorstvo gradnje pre- 50 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 91. 51 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Vabilo, 21. 11. 1984; Odlok št. 350-11/84, 6. 3. 1985. 52 Kanalizacijski vozel na Igu, Naša komuna, 24. 9. 1985, št. 12, str. 4. vzela Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana oziroma njen odbor za solidarnost. Zato so morali stanovanja, ki so bila prvotno načrtovana v večjih merah, ponovno projektirati v okvirih, ki so veljali za solidarnostna stanovanja. Vse to je gradnjo zamakni- lo za 15 mesecev. Ponovno se je zapletlo jeseni 1986, ko je Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana odstopila kot investitor gradnje ostalih štirih blokov. V začetku leta 1987 sta bila prva dva bloka zgrajena, tehnični pregled opravljen, nista pa še imela uporab- nega dovoljenja. Na ostale štiri bloke so opominjale le štiri gradbene jame. Hkrati so poročali, da se upra- vičenci do solidarnostnih stanovanj zaradi oddalje- nosti od Ljubljane na Ig niso želeli seliti.53 Kot vidimo, je bil Ig v 80. letih že deležen pro- cesa suburbanizacije. V večji meri je namreč postal zanimiv za Ljubljano kot naselitveno območje ter prostor, ki nudi možnost za rekreacijo in oddih. Na- daljevali so se tudi načrti za oskrbovanje Ljubljane s pitno vodo iz podtalnice Iškega vršaja.54 »Gibanja v zadnjih letih, ko je pridobilo na vrednosti kmetijstvo, ko se začenja obraten tok z begom iz mest, pa spet dajejo vrednost Igu in njegovi okolici,« so ob tem zapisali v 53 Stanovanjski vozel na Igu, Naša komuna, 20. 1. 1987, št. 1, str. 2. 54 Ig bo rasel v vsakem primeru, Naša komuna, 23. 11. 1982, št. 19, str. 6. Načrt Iga z zazidalnimi otoki, Prostorski ureditveni pogoji za območje krajevnih skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj, 1984 (SI ZAL LJU 80/2, t. e. 247, a. e. 403). 429 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Naši komuni.55 Število gospodinjstev na Igu je v tem obdobju naraščalo hitreje kot število prebivalcev, kar je bila posledica zviševanja življenjskega standarda in spremembe življenjskega sloga, saj je počasi izginjala navada, da je pod isto streho živelo več generacij.56 Posledica zviševanja življenjskega standarda in spre- membe življenjskega sloga pa je bila prav tako potre- ba po modernejši infrastrukturi in javnih servisih, ki bi celoviteje zadovoljevali potrebe prebivalstva. Komunalna infrastruktura Pomembne naloge krajevnih skupnosti so bile pospeševanje komunalne, gospodarske, socialne, zdravstvene in vzgojno-varstvene dejavnosti na svo- jem območju, gradnja in vzdrževanje vodovodov ter kanalizacije, pa tudi skrb za javne površine, krajevne ceste, javno razsvetljavo in pokopališča.57 Krajevna skupnost Ig je obsegala naselja Ig, Kot, Staje, Do- bravica, Kremenica, Sarsko, Iška vas, Iška, Gornji Ig, Iška Loka in Matena.58 Za obravnavano obdobje je značilno, da je financiranje njihovega infrastruktur- nega razvoja večkrat izpadlo iz letnih načrtov občine Ljubljana Vič – Rudnik, kar je pri ljudeh sprožalo nejevoljo, včasih pa so o tem odkrito spregovorili tudi občinski odborniki iz teh krajev.59 Leta 1975 je na primer odbornik krajevne skupnosti Ig Modic na ši- roko opisal infrastrukturne izzive svojega okolja, ki so segali od ureditve transformatorskih postaj, asfal- tiranja cest in razvoja trgovske mreže do razširitve šolskih prostorov in ureditve telefonske centrale.60 Prosil je, naj se predlogi krajevne skupnosti uvrstijo v končni program razvoja občine za obdobje 1976– 1980, »ker je tako nemogoče da bi ispadlo iz plana tako veliko območje občine kot je Ižansko«.61 Z vsemi opisa- nimi – in še marsikaterimi drugimi – izzivi so se spo- padali počasi, pri tem pa je bil vedno znova potreben družbeni angažma domačinov. 55 Prav tam. 56 Prav tam. Prim. tudi Gestrin, Svet pod Krimom, str. 142. 57 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 20, a. e. 44, Zapisnik 28. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 6. 1971, Analiza /problematika/ krajevnih skupnosti občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 2–3. 58 Prav tam, str. 9. 59 Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 27, a. e. 59, Zapisnik 13. seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 6. 1975, Obravnava osnutka družbenega plana razvoja občine Ljubljana Vič – Rudnik, str. 28–30; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbora krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka smernic Ljubljane in ljubljanskih občin do leta 2000, str. 3; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbora krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka programa dela skupšči- ne občine in njenih zborov za leto 1980, str. 15–17. 60 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 27, a. e. 59, Zapisnik 13. seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 6. 1975, Obravnava osnutka družbenega plana razvoja občine Ljub- ljana Vič – Rudnik, str. 28–29. 61 Prav tam, str. 30. Ena večjih infrastrukturnih izzivov v naselju sta celotno obdobje socializma ostajala vodovod in oskr- ba s pitno vodo. Težave so se vrstile tudi v obravna- vanem obdobju. Vodovod za Ig in okoliška naselja je bil deloma zgrajen pred prvo svetovno vojno. Takrat je bil zajet površinski tok potoka Krvavice, a vodo- vod je v taki obliki zadostoval le do začetka tridesetih let 20. stoletja. Iz ohranjenih virov vidimo, da sta se Ig in bližnja okolica po koncu druge svetovne vojne napajala iz lastnega izvira, to je iz Studenca sredi Iga (pod cesto in hišami). Izvir je bil kraški, kalnost in slaba bakteriološka slika pa sta že zgodaj pokazali na njegovo neustreznost. Kljub temu so vodo tudi v ka- snejših letih črpali v rezervoar nad Igom, iz katerega so jo distribuirali uporabnikom. Iz obstoječih virov ni razvidno, koliko uporabnikov je takratni vodovod de- jansko oskrboval, že v 50. letih pa lahko spremljamo nenehna prizadevanja za njegovo popravilo in obno- vo, kar nam daje vedeti, da prebivalcev ni ustrezno oskrboval s pitno vodo.62 V prvi polovici leta 1961 sta bila izdelana inve- sticijski program in projekt za rekonstrukcijo vodo- voda na Igu, a dela so potekala zelo počasi. S prvo etapo so pričeli v drugi polovici leta, največji delež denarja pa so prispevali občani s samoprispevkom.63 V začetku leta 1962 je bil za rekonstrukcijo vodo- voda potrjen še predlog o uvedbi posebnega krajev- nega samoprispevka v naravi, ki je obsegal kopanje jarkov, polaganje cevi in prispevek v lesu iglavcev. Pri individualnih zadolžitvah posameznih zavezancev (to so bili zasebni kmetijski proizvajalci, obrtniki, sa- mostojni in svobodni poklici, delavci in uslužbenci, ki so imeli stalno bivališče na območju vasi Ig pri Ljubljani, Staje, Iška vas, Kot in Iška) so upoštevali njihovo gospodarsko moč.64 V šolski kroniki pa so v šolskem letu 1961/62 zapisali: »Po več kot 20. letih je stekel vodovod.«65 Svečana otvoritev vodovoda je bila 62 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 51; Piškurić, Ig od leta 1952, str. 168–169. 63 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 2, a. e. 3, Zapisnik 7. ločene seje ob- činskega zbora in zbora proizvajalcev, 19. 8. 1961, Obravnava poročila o izvršitvi družbenega plana in proračuna Občine Ljubljana – Vič – Rudnik za I. polletje 1961, str. 23; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapisnik 14. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 28. 2. 1962, Analiza realizacije družbenega plana za leto 1961, str. 76. 64 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 1, a. e. 1, Obrazložitev predloga dnev- nega reda 15. ločene seje občinskega zbora in zbora proizva- jalcev ter 13. skupne seje občinskega zbora in zbora proizva- jalcev ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik, 31. 3. 1962, str. 2; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapisnik 15. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 31. 3. 1962, Poročilo in predlog k odloku o vpeljavi posebnega krajevnega prispev- ka za rekonstrukcijo vodovoda za vasi Ig pri Ljubljani, Staje, Iška vas, Kot in Iška; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapi- snik 15. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 31. 3. 1962, Odlok in predlog k odloku o vpeljavi posebnega krajevnega prispevka za rekonstrukcijo vodovoda za vasi Ig pri Ljubljani, Staje, Iška vas, Kot in Iška, 31. 3. 1962, str. 1–2. 65 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika državne ljudske šole na Igu, str. 120. 430 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 napovedana za december 1961, so poročali v Naši ko- muni in zapisali: »Te dni je na Igu vse živo – mladina in odrasli, med njimi smo videli tudi pionirje, ki kopljejo in polagajo zadnje metre cevi.«66 Kljub poročanju o otvoritvi so dela na vodovo- dnem omrežju z različno intenzivnostjo potekala tudi v naslednjih letih. Leta 1962 so poročali, da so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev izvedli le nekaj manjših del, ki so jih plačali iz sredstev vodo- vodnega odbora,67 posamezna dela so bila izvedena tudi leta 1963.68 Razširitvena dela so nato z majh- nimi koraki napredovala tako leta 1965 (tega leta preberemo, da je bilo v krajevni skupnosti Ig 8 kilo- metrov krajevnega vodovoda) kot leta 1966, nadalj- nja sredstva pa so bila predvidena tudi za leto 1967.69 Krajevne skupnosti, ki so morale same skrbeti za nadgradnjo in razširitev vodovodov ter razna vzdr- ževalna dela, so se za sredstva potegovale ob vsako- letnih načrtih dela občine Ljubljana Vič – Rudnik. Zaradi skromnih investicijskih sredstev, s katerimi je razpolagala občina, pa je med njimi prihajalo tudi do prerekanj, katera denar bolj potrebuje.70 V eni od takih razprav je predstavnik Iga Karl Pfundner, sicer ravnatelj ižanske osnovne šole, povedal: »Sredstva v višini 4 milijone din za vodovod in ostalo, bodo v leto- šnjem letu še preskromna za vse dejavnosti, ki jih ima krajevna skupnost predvidene. Ves primanjkljaj bo krit s samoprispevkom.«71 A že leta 1968 so sredstva za ob- novo vodovodnega sistema zopet izpadla iz predlo- 66 Ig, Naša komuna, 29. 11. 1961, št. 10, str. 7. 67 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 5, Zapisnik 19. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 30. 6. 1962, Poročilo sveta za komunalne zadeve ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik za prvo polletje 1962, str. 6. 68 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 8, Zapisnik 5. ločene seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 21. 9. 1963, Po- ročilo o izpolnjevanju družbenega plana za leto 1963 občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 32. 69 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 43. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 16. 12. 1965, Ana- liza pogojev gospodarjenja v letu 1965, str. 61; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 54. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 13. 10. 1966, Poročilo in zaključ- ni račun komunalnega sklada za leto 1965 in problematika komunalnega urejanja na območju občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 20; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 21, Zapisnik 47. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 10. 3. 1966, Poročilo in predlog proračuna občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1966 (denarni podatki v novih dinarjih), str. 6; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 25, Zapisnik 59. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 2. 2. 1967, Analiza pogojev gospodarjenja v letu 1967 in predlog osnutka prora- čuna občine za leto 1967 ter predlog sklica zborov volivcev in zborov delovnih ljudi v delovnih organizacijah, str. 11. 70 Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 21, Zapisnik 47. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 10. 3. 1966, razprava k točki Obravnava in sprejem resolucije o usmeritvi razvoja občine v letu 1966 in proračuna občine za leto 1966, str. 40–47. 71 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 13, a. e. 26, Zapisnik 62. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 30. 3. 1967, razprava k predlogu resolucije o usmeritvi občine v letu 1967 in pred- logu proračuna občine Ljubljana Vič Rudnik za leto 1967, str. 18. ga proračuna, čeprav je krajevna skupnost Ig prejela odločbo sanitarne inšpekcije, ki ji je nalagala sanacijo neustreznega zajetja, zgrajenega leta 1910.72 Tudi v naslednjih letih je krajevna skupnost pogosto izpadla pri dodeljevanju dodatnih sredstev za reševanje težav z vodovodom.73 Krajani so z raznimi samoprispevki in prostovoljnim delom med letoma 1965 in 1970 pomagali pri manjših delih na vodovodu, krajevna skupnost pa je v obnovo preusmerjala sredstva, ki jih je dobila za redno poslovanje.74 Kljub vsem naporom ižanski vodovod v začet- ku 70. let ni ustrezal sanitarnim zahtevam, vodo pa so morali klorirati. Dela za potencialno sanacijo so vključevala tudi raziskavo podtalnice, za katero pa se je hkrati zanimal Mestni vodovod Ljubljana.75 A kmalu se je izkazalo, da so želeli odkrite zaloge vode nameniti izključno za oskrbo Ljubljane s pitno vodo. Izgradnja vodarne je bila načrtovana v Brestu (dogra- jena je bila v začetku 80. let). Ta namera je poskrbela za nemalo slabe volje na Igu in v sosednjih krajev- nih skupnostih, ki niso bile predvidene za priklop na omenjeno vodarno. Zato je delegat krajevne skupno- sti Ig Franci Brenčič v razpravi pripomnil: »Popolno- ma se strinjam, da je potrebno z vodo, katere je na Bar- ju edino veliko, oskrbeti tiste, ki danes pijejo higiensko oporečno vodo in se ta voda črpa izpod njihovih nog. Ne strinjamo se, da se skozi območja izpeljujejo vodovode od magistrale-avtoceste za nekoga, ki je pač higiensko ne- oporečen in je vode verjetno bolj potreben, kot tisti, ki na tem območju žive. Smatramo, da je nesprejemljivo sta- lišče pristojnih organov in organizacij skupščine mesta Ljubljane in delovnih organizacij, ki na tem delajo, da se lokalni vodi (konkretno na Igu) ne morejo priključiti na ta vodovod.«76 Leta 1984 se je območje krajevne skupnosti Ig še vedno v celoti oskrbovalo z vodo iz lokalnega vo- dovodnega sistema, ki je bila občasno še vedno ne- 72 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 14, a. e. 31, Zapisnik 15. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 28. 3. 1968, razprava k Predlogu resolucije o usmeritvi razvoja občine Ljubljana Vič Rudnik v letu 1968 in k Predlogu odloka o proračunu občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1968 ter Predlogu odloka o spremembi odloka o sredstvih za financiranje vzgo- je in izobraževanja ter predloga finančnih načrtov posebnih računov za leto 1968, str. 23. 73 Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 43, Zapisnik 27. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 20. 5. 1971, Pojasnila in odgovori na predloge in sklepe zborov volivcev, ki so bili v času od 20. februarja do 5. marca 1971, str. 14. 74 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 20, a. e. 44, Zapisnik 28. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 6. 1971, Analiza /problematika/ krajevnih skupnosti občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 83–84. 75 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 51; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 24, a. e. 52, Zapisnik 55. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 1. 1974, Spisek vodovodov in ustreznost pitne vode občine Ljubljana Vič – Rudnik, str. 3. 76 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 36, a. e. 77, Zapisnik 26. seje zbora krajevnih skupnosti, 16. 7. 1980, Obravnava osnutka dogovo- ra o temeljih družbenega plana mesta Ljubljane za obdobje 1980–1985, str. 18–19. 431 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 ustrezne kakovosti in jo je bilo treba klorirati.77 Tudi v naslednjih letih ni bilo jasno, na kateri vodo- vod se bo Ižancem uspelo priključiti, zato so lahko le obnavljali dotrajani krajevni vodovod. Leta 1985 so zamenjali 1,2 kilometra cevi, podobno opravilo so načrtovali tudi leta 1986.78 Delegacija krajevne skupnosti pa je ob sprejemanju dogovora o temeljih družbenega plana občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1986–1990 oskrbo z vodo izpostavila kot eno največjih težav. Povedali so: »Sanacija vodoo- skrbe na področju vodovoda Ig – Iška vas zajema poleg sanacije črpališča, ki je bila v danem trenutku izbrana za najhitrejšo začasno rešitev, tudi sanacijo celotnega vodovodnega omrežja, izdelavo podzemskega katastra za omenjeno področje, priključitev na mestni vodovod in prevzem v upravljanje. Glede na dosedanja velika vlaganja uporabnikov vodovoda pri novogradnji, vzdr- ževanju in popravilih smo prepričani, da bodo z enako zavzetostjo in odgovornostjo obnavljali in dograjevali objekte vodooskrbe, vendar predvidena vlaganja daleč presegajo zmožnosti izključno uporabnikov. Zato pri- čakujemo večje angažiranje širše družbene skupnosti za dokončno ureditev vodooskrbe na našem področju.«79 77 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47, 106. 78 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 79 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 46, a. e. 97, Zapisnik 27. seje zbora krajevnih skupnosti, 24. 4. 1985, Pisni predlogi, pripombe, Kanalizacija, kolikor jo je na Igu sploh bilo,80 je bila zgrajena za odvajanje meteorne vode in spelja- na v melioracijske jarke ali potoke. Zgrajena je bila le v severozahodnem delu naselja, a je bila tudi tam neurejena. Večina fekalnih vod je bila speljana preko greznic, nekatere pa celo neposredno v obcestne jarke in meteorne kanale, kar je slabo vplivalo na okolje in zlasti v sušnem času povzročalo smrad.81 »Ljudje upo- rabljajo sistem greznic. Zabrv pa je v nezavidljivem po- ložaju, ker je tam talna voda zelo visoka. Cestno podjetje preganja mnoge, ker speljujejo obtok v obcestne jarke,« so leta 1971 zapisali v Naši komuni ob vprašanju, zakaj se v spodnjem delu Iga nabira gnojnica.82 Idejni projekt za kanalizacijo s čistilno napravo ob Ižici je bil sicer v začetku 70. let že izdelan,83 a do njegove realizacije zaradi pomanjkanja sredstev ni prišlo, zato je priha- jalo do težav pri upravljanju z odpadnimi vodami.84 Jakopin je menil, da se vrtijo v začaranem krogu, »iz stališča k osnutku dogovora o temeljih družbenega plana ob- čine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1986–1990, str. 3. 80 Leta 1965 na primer omenjajo krajevno kanalizacijo v dolžini 150 metrov. Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 43. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 16. 12. 1965, Analiza pogojev gospodarjenja v letu 1966, str. 61. 81 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13, 52. 82 Milovan Dimitrić, Krajevni praznik v upornem Igu, Naša ko- muna, junij 1971, št. 6, str. 4. 83 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 52. 84 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. Pogled na Ižico iz leta 1965. Na levi vidimo ozek lesen most, ki je dal ime predelu Zabrv, v ozadju pa poslopje žage (arhiv družine Piškurić). 432 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 katerega brez denarja ne moremo in ne moremo ven. Trenutno vse to rešujemo s ponikalnicami, v katere spe- ljujemo odplake, nekateri pa imajo greznice. To bo kmalu postal resen in nerešljiv problem, če se ga ne bomo lotili z vsemi ustreznimi financami.«85 Podrobni urbanistični red iz leta 1974 prav tako ni predvideval večjih vod- nogospodarskih posegov, tudi ob predvidenem pove- čanju števila prebivalstva. Novi zazidalni kompleksi so bili načrtovani pretežno na propustnih tleh in naj ne bi bili ogroženi od površinskih vod. Predvidevali so le ureditev potoka Draščica, zamenjavo oziroma povečanje propusta pod asfaltno cesto ter izkop ne- kaj manjših melioracijskih jarkov. Vse fekalne oziro- ma odpadne vode je bilo načeloma obvezno speljati ločeno v greznico ali čistilno napravo, industrija naj bi imela po potrebi tudi predčiščenje. Meteorne vode naj bi vodili neposredno v Ižico ali ponikalnice. Ure- janje Ižice v kraju ni bilo predvideno, ob njej naj bi uredili le manjše rekreacijske pasove ali zelenice.86 Kljub opisanim načrtom ustreznega kanalizacij- skega omrežja na Igu sredi 80. let še ni bilo.87 Zazi- dalni načrt VS 236 za naselje Ig, sprejet leta 1985, je zaradi slabe komunalne urejenosti naselja le še enkrat predlagal celostno rešitev problematike.88 Leta 1985 je bilo lokacijsko dovoljenje za čistilno napravo na Igu sicer pridobljeno, čakali so še na gradbeno do- voljenje, krajevna skupnost pa vseh premoženjsko- pravnih zadev ni mogla rešiti sporazumno.89 A kma- lu se je ponovno zapletlo pri izgradnji kanalizacije in čistilne naprave, ki sta bili potrebni za izgradnjo stanovanjske soseske šestih blokov. Zaradi omejenih finančnih sredstev in visoke inflacije je bilo do pred- videnega roka zgrajenih le 600 metrov povezoval- nega kanala, kar je pomenilo tudi zamik pri gradnji soseske.90 Tudi leta 1986 je bila kanalizacija še vedno v izgradnji. Toda kanalizacijski vod, ki je potekal med bloki in čistilno napravo, ni predvideval priključkov za ostale individualne hiše, zato so se domačini spra- ševali, kako bodo uredili drugotni vod in posamične priključke.91 Hkrati so na Igu opozarjali na nesmo- trno porabo sredstev, saj bi lahko ob urejanju kana- lizacije polagali tudi novo vodovodno infrastrukturo, da ne bi dvakrat razkopavali ceste in polagali asfalta. 85 Prav tam. 86 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 41. 87 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 88 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Zazidalni načrt VS 236 – Ig za zazidalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P 2, str. 7. 89 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 45, a. e. 96, Zapisnik 15. skupnega zasedanja zbora združenega dela, zbora krajevnih skupnosti in družbenopolitičnega zbora, 6. 3. 1985, Predlog zazidalnega načrta VS 236 Ig za območje zazidalnih otokov S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P2, str. 28. 90 Kanalizacijski vozel na Igu, Naša komuna, 24. 9. 1985, št. 12, str. 4. 91 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. »Predlog je bil v ustreznih službah sicer prevzet, žal pa ne tudi uresničen,« so zapisali.92 Prvi projekti za kana- lizacijo v starem delu Iga in v naselju Rastuka so bili izdelani šele leta 1989.93 Tudi odstranjevanje smeti in odpadkov sprva ni bilo ustrezno urejeno. »Danes predstavljajo problem predvsem večji kosovni odpadki. Proizvodne organiza- cije imajo urejen odvoz odpadnih snovi. Z naraščajočo urbanizacijo se bo povečala tako količina smeti kot osta- lih odpadkov. Opuščena gramoznica ob cesti Ig – Podpeč, kjer se že danes priložnostno odlaga smeti, je za deponi- jo smeti neprimerna, ker je na Iškem vršaju predvide- no črpališče podtalnice za potrebe Ižanskega vodovoda. Kot začasno rešitev predlagamo lokacijo za deponijo v primerni globeli na Pungartu. Kasneje bo treba problem odlaganja smeti reševati v okviru ljubljanskih odlaga- lišč,« so zapisali sredi 70. let.94 Kako so v naslednjih letih urejali odvoz smeti, ni zapisano, a komunalno podjetje Snaga je leta 1984 že redno odvažalo smeti in odpadke na centralno deponijo Barje pri Ljubljani, medtem ko lokalne deponije niso bile predvidene.95 Krajane je mučilo predvsem to, da so jih pri plačilu odvoza enačili z mestnim prebivalstvom, ki je imelo po eni strani odvoz bolje urejen, več je bilo zabojni- kov za smeti, po drugi strani pa so na vasi biološke odpadke namenjali za kompost ali živalsko krmo.96 Električna energija je na Ig prihajala iz razdelilne transformatorske postaje Grosuplje, po daljnovodu Grosuplje–Vrhnika. Daljnovod je bil zgrajen med letoma 1936 in 1939, Ig je bil na električno omrež- je slavnostno priključen 26. novembra 1939.97 Julija 1961 je podjetje Elektro Ljubljana – okolica dobi- lo gradbeno dovoljenje za gradnjo transformatorske postaje na Igu.98 V dokumentaciji za pridobitev grad- benega dovoljenja so zapisali: »V zvezi z urbanistično obdelavo vasi Ig ter gradnjo novih stanovanjskih hiš ter javnih zgradb, se nam samo od sebe postavlja vpraša- nje preskrbe istih s kvalitetno električno energijo. Z ozi- rom na to, da je splošno znano, da je električno omrežje vasi Ig zastarelo in dotrajano, postaja to vprašanje še bolj pereče. Iz meritev, ki so bile izvedene že leta 1958 je razvidno, da so napetostne prilike zelo slabe, posebno na konceh vodov, ki so zelo dolgi.«99 Podjetje Elektro 92 Prav tam. 93 B. Vrhovec, Na Igu so praznovali, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 94 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 33. 95 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47, 103. 96 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 97 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 42; Ižanci so dobili elektriko, Slovenec, 26. 11. 1939, št. 272a, str. 5. 98 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 65, a. e. 109, Odločba št. 3922-E/1, 27. 7. 1961. 99 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 65, a. e. 109, Idejna energetska rešitev napajanja Iga z ozirom na njegov urbanistični razvoj, str. 1. 433 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Ljubljana – okolica je s prenovo električnega omrežja pričelo šele leta 1961, pri čemer so z lastnim delom pomagali tudi krajani.100 Na Igu je do takrat obrato- vala le ena transformatorska postaja, ki je oskrbova- la tudi vasi Iška Loka in Staje. Težavo so pomenili predolgi nizkonapetostni vodi, saj je bila razdalja do zadnjega odjemalca na Igu kar dva kilometra.101 Čeprav je bilo prebivalstvo Iga takrat še večinoma kmečko, so predvidevali, da se bo njegova struktura kmalu spremenila, število prebivalcev pa podvojilo.102 »Vzporedno z naraščanjem prebivalstva bo naraščala tudi potreba po električni energiji. S prihodom delavcev in presnavljanjem kmečkega prebivalstva v delavskega, bo seveda potreba po električni energiji močno narasla. /…/ Na Igu, kjer je danes skoraj 100% kmečko prebival- stvo, bi bilo v bodoče zelo težko določiti koliko bo kmečkih in koliko delavskih gospodinjstev. Poleg tega je mogoče nastajanje novih kmečko – delavskih gospodinjstev, kjer je en družinski član delavec, ostali pa kmetje,« so za- pisali.103 Glede na predvideni razvoj vasi (v začetku 60. let so gradili nove prostore Kovinske industrije Ig na robu vasi in novo šolo, ob tem pa so načrtovali še stanovanjsko izgradnjo in nekatere javne servise) so menili, da vas nujno potrebuje dve transformatorski postaji. Ena bi napajala središče vasi z novim nase- ljem, druga pa del Iga na cesti proti Škofljici in Ljub- ljani. Za razvoj v nadaljnjih desetletjih so predvide- vali še izgradnjo tretje postaje.104 Kot se je izkazalo že v naslednjem desetletju, so bile opisane ocene porabe električne energije podcenjene. 17. maja 1967 je na Igu zasvetila javna razsvetlja- va.105 Občina Ljubljana Vič – Rudnik se je do kon- ca desetletja s podjetjem Elektro Ljubljana – oko- lica dogovorila za več transformatorskih postaj na podeželju, med drugim tudi za Ig – center, a njena realizacija je zamujala.106 »Iz prvotnega proračuna so izpadla sredstva za investicije za trafo postaje. Mene to skrbi in bojim se, ker imam slabe izkušnje s podjetjem Elektro Ljubljana – okolica. Na celem našem območju niso v 40-letih naredili nič drugega kakor, da vzdržujejo staro električno napeljavo. Pred 40. leti je bila elektrika potrebna samo za luč, sedaj pa so gospodinjstva že močno modernizirana. Za proračun je to boljše, samo kje je ga- rancija, da bo podjetje šlo v investicije na našem obmo- čju. Mi nimamo nobenega programa od te enote (Elektro Ljubljana – okolica) in prosil bi, da se tukaj nekaj ukre- 100 Prav tam; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 4, Zapisnik 14. lo- čene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 28. 2. 1962, Poročilo o delu krajevnih odborov, 19. 2. 1962, str. 3. 101 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 65, a. e. 109, Idejna energetska rešitev napajanja Iga z ozirom na njegov urbanistični razvoj, str. 1–2. 102 Prav tam, str. 6. 103 Prav tam, str. 7–8. 104 Prav tam, str. 7–13. 105 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika državne ljudske šole na Igu, str. 120. 106 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 2. 1969, razprava k Obravnavi in sprejemu predloga odloka o proračunu občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1969, str. 26–28. ne. Na Igu ni predvidene trafo postaje. Ižanska kovinska industrija je s tem podjetjem podpisala pogodbo za 7 mi- lijonov za izgradnjo trafo postaje pred tremi leti, ven- dar pogodba še danes ni realizirana. Če bi dali finančna sredstva krajevnim skupnostim in bi te postavile ohišje, bi bilo boljše,« je bil ob sprejemanju proračuna za leto 1969 kritičen Jakopin.107 Leta 1971 je v pogovoru za Našo komuno povedal: »Trafopostaja bi že stala, če se ne bi zataknilo pri zemljišču. V začetku nam je lastnik obljubil zemljišče, kasneje pa je to preklical in iskati smo morali novo lokacijo v bližini, ki bi ustrezala že nareje- nim načrtom. Vse je že zmerjeno in v avgustu bodo za- čeli graditi, sicer zapade kredit odobren za gradnjo.«108 V 70. letih je bil daljnovod dotrajan tako v me- hanskem (dotrajani drogovi) kot električnem pogle- du, saj je obratoval na meji termične obremenljivosti. Prihajalo je tudi do večjih padcev napetosti.109 »Elek- trično omrežje na Igu je zelo obremenjeno. Komaj, komaj je še mogoče dobiti priključek, pa še to ne povsod. Mi- zarsko podjetje bi moralo narediti svojo TP, pa tudi žic bi bilo treba zamenjati, vsaj večji delež. Ponekod imajo elektriko le izven hiše. So pa tudi primeri, ko ljudje ne morejo gledati niti televizije, tako šibek je tok,« so na primer zapisali leta 1976.110 Na območju Iga so bile takrat sicer že štiri transformatorske postaje, omrež- je je bilo v glavnem izvedeno prostozračno. Zapisali so, da je bil večji del omrežja zastarel, razen omrežja transformatorske postaje Ig – center, ki je bilo rekon- struirano leta 1972, in nekaterih drugih krajših od- sekov omrežja. Večji porabniki električne energije so bili industrija, obrt, šola in vrtec. Večjo porabo elek- trične energije je narekoval tudi nov življenjski slog, ki je prišel z rastjo življenjskega standarda in poskr- bel, da so vse bolj izginjale razlike v načinu življenja mestnih in podeželskih prebivalcev. Zato so menili, da bi naselje potrebovalo nadgradnjo omrežja.111 Do večjih nadgradenj očitno ni prišlo, saj so tudi sredi 80. let zaznavali potrebo po novih transformatorskih postajah, in sicer tako za novo naselje stanovanjskih hiš na Igu kot za naselji Kot in Matena.112 Je pa leta 1977 potekala zaključna faza gradnje južne trase daljnovoda od Ljubljane do Divače, ki je bila spelja- na v neposredni bližini Iga proti Krimu in naprej na Primorsko.113 Slaba urejenost cest je bila naslednja težava, s ka- tero so se soočali prebivalci Iga. V 60. letih sledimo 107 Prav tam, str. 26. 108 Milovan Dimitrić, Krajevni praznik v upornem Igu, Naša ko- muna, junij 1971, št. 6, str. 4. 109 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 42. 110 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 111 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 42–45. 112 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 113 Janez Kern, V polnem razmahu, Naša komuna, 19. 9. 1977, št. 8, str. 4. 434 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 nenehnim prizadevanjem za asfaltiranje glavne ceste skozi naselje, a tudi prelaganju občinske odgovorno- sti za urejanje te problematike na krajevne skupnosti, podjetja in posameznike.114 Eden od zborov volivcev je še leta 1969 izpostavil nujno rekonstrukcijo ceste skozi Ig, ki naj bi bila v obupnem stanju. Za njeno čiščenje in vzdrževanje pa so predlagali zaposlitev stalnega cestarja.115 Odgovor občine je bil: »Zahte- vo po urejanju ceste II. reda skozi naselje Ig je skupščina obravnavala v sklopu programa sanacij poškodb ob po- plavah ter za sanacije ceste odobrila v letu 1969 znesek 500.000 dinarjev ob pogoju, da bo tudi republiški cestni sklad sofinanciral dela. Cesto skozi naselje Ig, ki je cesta 114 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 12, a. e. 23, Zapisnik 54. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 13. 10. 1966, Poro- čilo o realizaciji programa za popravila in rekonstrukcije cest in ulic v letu 1966, str. 2; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 14, a. e. 30, Zapisnik 12. seje občinskega zbora in zbora delovnih skup- nosti, 1. 2. 1968, Poročilo o delu skupščine občine in njenih organov, str. 3. 115 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 2. 1969, Infor- mativno poročilo o poteku zborov volivcev in zborov delov- nih ljudi v času od 8. 2. do 16. 2. 1969, str. 16. III. reda, vzdržuje Cestno podjetje Ljubljana, kateremu bomo posredovali vašo prošnjo po stalnem cestarju.«116 Leta 1970 je bilo v občini Ljubljana Vič – Rud- nik le 3 odstotke cest asfaltiranih, do leta 1971 pa je ta številka narasla na 5 odstotkov. Izvenmestne ceste (takrat imenovane ceste IV. reda) so pogosto pote- kale po barjanskih ali hribovitih predelih, zato so se hitreje uničile, tako da bi bilo potrebno njihovo re- dno obnavljanje. Največja težava pri sanacijah je bilo nenehno pomanjkanje denarja.117 Vzdrževanje kra- jevnih poti je bilo prepuščeno krajevnim skupnostim, vzdrževanje cest IV. reda pa Komunalnemu podjetju Vič, ki se je borilo s premajhnim številom cestarjev, zlasti na podeželju, kjer zaradi nizkega plačila veči- noma niso mogli dobiti delovne sile. Krajevne skup- nosti so z dodeljenim denarjem večinoma lahko ku- pile le gramoz, medtem ko so morale za popravilo računati na prostovoljno delo krajanov.118 Kako nizka so bila sredstva, vidimo iz naslednjega zapisa: »S ta- kim načinom vzdrževanja se z minimalnimi sredstvi dosežejo dokaj dobri uspehi, saj nihče ne bi mogel s tako nizkimi sredstvi vzdrževati krajevnih poti.«119 Ker v proračunu občine za leto 1972 zopet ni bilo predvideno asfaltiranje ceste skozi Ig, je Jakopin v razpravi pripomnil, da so krajani sicer na vseh zborih volivcev zahtevali asfaltiranje cest skozi naselje, a naj bi bili za to pripravljeni tudi sami nekaj prispevati.120 »Konkretno moram povedati, da vsaki dve uri vozi skozi Ig avtobus, imamo ambulanto, v kateri ne moremo imeti odprtih oken zaradi prahu in ne vem, zakaj ta cesta ni prišla v program letos, saj je v srednjeročnem programu. Predvidena pa je ureditev cest, po katerih ne vozi avto- bus in ki so v slabem stanju zaradi črnograditeljev,« je bil kritičen in dodal, da so ljudje že preveč obreme- njeni z raznimi prispevki: »Ob prispevku 40:60 pri nas ceste Ig, Iška Loka, Matena ne bomo nikdar asfaltirali. 116 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 3. 1969, Odgo- vor na pripombe zborov volivcev, ki so bili od 8/2 do 16/2- 1969, str. 18. 117 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 21. seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 10. 12. 1970, Srednjeročni program gradenj in rekonstrukcij cest IV. reda, mestnih ulic in cestnih objektov (1971–1975), str. 1; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 25. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 3. 1971, Obravnava poročila o vzdrževanju cest IV. reda in mestnih ulic, str. 32. 118 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 3. 1971, Obrav- nava poročila o vzdrževanju cest IV. reda in mestnih ulic, str. 3–6; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 20, a. e. 44, Zapisnik 28. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 6. 1971, Analiza /problematika/ krajevnih skupnosti občine Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 83–84. 119 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 3. 1971, Obrav- nava poročila o vzdrževanju cest IV. reda in mestnih ulic, str. 5. 120 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 21, a. e. 46, Zapisnik 36. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 30. 3. 1972, razprava k Obravnavi in sprejemu predloga odloka o proračunu občine Ljubljana Vič Rudnik za leto 1972, str. 27–28. Eden od daljnovodov južne trase v bližini Iga, marec 1980 (foto: Dragan Arrigler, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). 435 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Zakaj? Ves vodovod gre s samoprispevkom, elektrifika- cija gre na račun občanov, potem je tu še prispevek za otroško varstvo in šolstvo. Kdo bo ob vsem tem še dal prispevek za ceste?«121 Septembra 1973 je Ig le doča- kal asfaltiranje kilometer dolgega odseka od avtobu- sne postaje do šole.122 Kako počasno je bilo urejanje krajevnih cest, kaže podatek, da je krajevna skupnost med letoma 1973 in 1976 asfaltirala še skupno 1,2 kilometra cest, in to večinoma s samoprispevki.123 Sredi 70. let je bil tako Ig z Ljubljano povezan z asfaltirano cesto, ki je potekala preko Ljubljanskega barja, s Škofljico in Podpečjo pa še vedno z maka- damskima cestama. Prometna ureditev znotraj nase- lja je ostajala slaba. Glavna cesta je bila sicer asfal- tirana, a pritoževali so se, da je zelo ozka in slabo urejena. Skozi strnjeno vaško naselje je bil speljan ves tranzitni promet v smeri doline Iške in Kureščka. Ob glavni cesti je bila tudi avtobusna postaja. Ostale ce- ste v naselju so bile večinoma makadamske in slabo vzdrževane, parkirišča niso bila urejena, čeprav so v tem času na Igu našteli 150 osebnih in 8 tovornih avtomobilov, traktor pa naj bi imela kar »vsaka dru- ga hiša«.124 Zaradi predvidenega porasta tranzitnega prometa so v podrobnem urbanističnem redu, kot že omenjeno, predvidevali razbremenitev prometa skozi naselje z izgradnjo dveh obvoznih cest. Prva, ki bi povezovala cesto iz Ljubljane in dolino Iške, naj bi se odcepila pred naseljem in potekala po delno obstoje- či poljski poti mimo Kovinske industrije Ig. Druga, ki bi povezovala cesto iz Ljubljane in Kurešček ozi- roma Škofljico, pa naj bi na ovinku pred vstopom v naselje presekala jugovzhodni del naselja ter pri tem prečkala reko Ižico.125 Omenjeni načrti se v tem desetletju niso reali- zirali in med željami Ižancev ter prebivalcev drugih krajevnih skupnosti sta tudi ob koncu 70. let ostajali prenova lokalnih cest in izgradnja bencinske črpalke na Igu.126 Ižanska cesta oziroma Ižanka, to je cesta, ki preko barja vodi v Ljubljano, je bila v 70. letih v izre- dno slabem stanju, asfaltna prevleka pa v veliki meri uničena, na kar so prebivalci opozarjali že vrsto let. Deloma so jo popravili v letih 1973 in 1974 ter pri tem zapisali: »Velikanskih lukenj, v katerih je ostalo av- tomobilsko kolo, ni več, na veliko veselje voznikov. As- faltna prevleka, ki je sedaj zakrpana, sicer ni najboljša, vendar v primerjavi s prejšnjimi luknjami odlična.«127 121 Prav tam, str. 28. 122 Dočakan asfalt, Naša komuna, 9. 11. 1973, št. 11, str. 5. 123 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 124 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 14, 39–40. 125 Prav tam, str. 39–40. 126 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 19. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 5. 12. 1979, Obravnava in sprejem osnutka programa družbenoekonomskega razvoja Občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1976–1980 v letu 1980, str. 7. 127 Zakrpana cesta, Naša komuna, 28. 11. 1974, št. 11, str. 6. Zime so cesto vedno znova uničile. »Sedaj so jo malo zakrpali in obljubili novo prevleko. Zaenkrat je to le še obljuba, ki pa upajmo, da bo uresničena,« so znova za- pisali leta 1976.128 Promet po Ižanki se je nezadr- žno povečeval, medtem ko so avtobusne povezave z Ljubljano ukinjali z obrazložitvijo, »da se ne splača«.129 Ob koncu desetletja je tako Ižance že zanimalo, kdaj bo predvidena razširitev Ižanske ceste, za katero so ugotavljali, »da je ob nenehnem naraščanju prometa ob- čutno preozka«.130 Odgovor so dobili po enem letu, in sicer da je za cesto pristojna Republiška skupnost za ceste, ki ji bodo posredovali vprašanje.131 Urejenost cest je ob vse večji obremenjenosti, ki je bila zagotovo tudi posledica vedno bolj intenzivne motorizacije, ostajala problematična. Potreba po nji- hovem asfaltiranju je naraščala, želja je bila tudi po ureditvi osrednjega avtobusnega postajališča.132 Za- zidalni načrt VS 236 za naselje Ig je sredi 80. let še vedno predvideval obvozno cesto proti Kureščku in tokrat tudi rekonstrukcijo regionalne ceste Ig–Škof- ljica. Večje parkirišče je bilo predvideno ob regionalni cesti nasproti Mizarstva in tapetništva Ig, deloma za zaposlene, deloma za obiskovalce naselja.133 Toda ob- vozna cesta proti Kureščku je med drugim posegala v obstoječe kmetije, zato ni bila sprejeta z navduše- njem. Anton in Franc Balant, ki sta imela kmetijska zemljišča na trasi, predvideni zanjo, sta v svoji pri- pombi zapisala: »Na sestanku je bilo rečeno, da cesto že- lijo krajani Iga – ve pa se kateri in da naj bi jo gradili tudi krajani. Ne vem, če je ta cesta tako zelo pomembna na Igu (mislim obvoznico), saj se vsak dan na stotine ljudi vozi po daljših in slabših cestah, ki so potrebne vsaj poštenega vzdrževanja, če že ne novogradnje. Tudi kak drug objekt (zdravstveni dom, trgovina, kulturni dom itd.). Lahko bi rekel, da je Ig kot tak v slovenskem pro- storu zaostal kraj, saj nima skupnih naprav, ki bi tako velikemu kraju pripadale. Z novimi naselji na Ig, pa tudi nismo pridobili drugega kot hišne številke. Kaj pa vodovod, kanalizacija, ureditev starega naselja in vzdr- ževanje starejših zgradb?«134 Zato so ob sprejetju za- zidalnega načrta predlagali, naj se cesta spelje okoli ogroženih kmetij.135 Obvozni cesti nista bili nikoli 128 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 129 Prav tam. 130 Odgovori na vprašanja delegatov, Naša komuna, Delegatska priloga, 20. 11. 1979, št. 10, str. 67. 131 Prav tam. 132 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 133 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 159, a. e. 251, Zazidalni načrt VS 236 – Ig za zazidalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P 2, str. 11. 134 Odgovori na pripombe ob javni razgrnitvi predloga zazidal- nega načrta VS 236 – Ig, Naša komuna, Delegatsko gradivo, 4. 2. 1985, št. 2, str. 25–26. 135 Odlok o sprejemu zazidalnega načrta VS 236 – Ig za zazi- dalne otoke S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P2, Naša komuna, delegatsko gradivo, 4. 2. 1985, št. 2, str. 26; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 45, a. e. 96, Zapisnik 15. skupnega zasedanja zbora zdru- 436 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 zgrajeni. Šele leta 1989 pa je bil na primer asfaltiran 1,3 kilometra dolg odsek ceste Ig–Iška Loka. Okoli 30 odstotkov stroškov so pri tem krili iz krajevnega samoprispevka, ostalo pa je prispevala Komunalna skupnost ljubljanskih občin.136 Predsednik skupščine krajevne skupnosti Ig Matija Rebolj je ob tem po- udaril pomen krajevnega samoprispevka, s pomočjo katerega je bil izdelan in sprejet načrt za asfaltiranje in ureditev vseh cest v krajevni skupnosti.137 Jeseni istega leta naj bi začeli tudi z izgradnjo osrednje av- tobusne postaje, vaška postajališča pa naj bi prav tako nastala s prostovoljnim delom krajanov.138 V 70. letih se je z modernizacijo in spremembo življenjskega sloga željam pridružil še telefonski pri- ključek, in to kljub visokim cenam in dejstvu, da so morali novi naročniki ob širitvi telefonskega omrežja večino bremena nositi sami. Leta 1972 je Ig dobil novo avtomatsko telefonsko centralo, kar so takrat označili kot veliko pridobitev, »saj je bil doslej Ig prak- tično odrezan od sveta. Telefonsko zvezo iz Ljubljane na Ig je bilo treba namreč včasih čakati tudi po tri ure, saj je bilo vse preobremenjeno. Tako se je bolj splačalo peljati se na Ig, saj je bilo to hitreje. Z Iga je bilo sicer malo lažje dobiti zvezo, vendar še vedno težko.«139 To je bila te- žava zlasti za podjetja, ki so imela večje število klicev na dan in so si zato najbolj prizadevala za izgradnjo nove centrale. Prostor zanjo so dobili v stavbi kra- jevne skupnosti, natančneje, v nekdanji ambulanti, ki so jo ob tej priložnosti preselili. Pričakovali so, da bo nova centrala zadostovala za potrebe Iga in okolice, kjer naj bi takrat evidentirali okoli 150 potencialnih ženega dela, zbora krajevnih skupnosti in družbenopolitič- nega zbora, 6. 3. 1985, Predlog zazidalnega načrta VS 236 Ig za območje zazidalnih otokov S 9/1, S 9/2, S 10/1, S 11 in P2, str. 28. 136 B. Vrhovec, Odprli cesto Ig – Iška loka, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 137 B. Vrhovec, Na Igu so praznovali, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 138 Prav tam. 139 M. D., Iški avtomatski telefon, Naša komuna, 26. 6. 1972, št. 7/8, str. 3. naročnikov,140 a že kmalu se je izkazalo, da so bile potrebe občutno večje. Leta 1975 je sicer že obstajal dogovor za razširitev telefonske centrale na Igu z do- tedanjih 160 na 520 priključkov, »za kar je že pobran potreben samoprispevek in oddan na poseben račun PTT podjetja ni pa zajet v družbenem razvoju«.141 Ker ko- nec 70. let v dokumentih še vedno zasledimo, da so občani želeli okrepitev telefonske centrale,142 lahko sklepamo, da do nje ni prišlo. So pa leta 1977 Ižanci dobili prvo javno telefonsko govorilnico.143 Večje število novih telefonskih priključkov je bilo realiziranih šele leta 1983. Povpraševanje se je pove- čalo z gradnjo novih naselij, telefon pa so želeli tudi ostali krajani. Novi naročniki so morali pri tem pla- čati prispevek za telefonsko omrežje in za priključek, z ostalimi krajani Iga in okolice pa opraviti udarniške ure pri kopanju jarkov in polaganju kablov.144 »Resda so nekateri ob organizaciji udarniške akcije imeli pri- pombe, vendar pa je bil namen te udarniške akcije zbli- žanje krajanov, saj je že sedaj na Igu novih prebivalcev iz Ljubljane in okolice,« so zapisali v Naši komuni in dodali: »V začetku je bilo sicer nekaj telefonskih mo- tenj, sedaj, ko pa so te odpravljene, pa smo krajani Iga in okolice veseli te pridobitve.«145 A prav kmalu je bila zopet načrtovana razširitev priključkov.146 Najprej so bili obnovljeni prostori pošte na Igu s pripadajočo infrastrukturo,147 leta 1986 pa so krajani Iga, Iške vasi in Tomišlja dobili še 420 telefonskih številk, nov »ve- lik uspeh prebivalcev podkrimskega sveta, ki pa je zah- teval od krajanov obilo prostovoljnega dela ter znatne denarne prispevke«.148 Edina infrastruktura, ki so jo v 70. letih označi- li kot lepo urejeno, je bilo pokopališče, ki je ležalo v naselju, na ravnini v bližini ceste Ig–Iški vintgar. Nanj sta gravitirala takratna krajevna skupnost Ig in naselje Pijava Gorica.149 Krajevna skupnost Ig je leta 1963 pred pokopališčem zgradila parkirni prostor ter uredila zelene površine in novo pot na pokopališče. V 140 Prav tam. 141 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 27, a. e. 59, Zapisnik 13. seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 6. 1975, Obravnava osnutka družbenega plana razvoja občine Ljub- ljana Vič – Rudnik, str. 29. 142 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 19. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 5. 12. 1979, Obravnava in sprejem osnutka programa družbenoekonomskega razvoja Občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1976–1980 v letu 1980, str. 7. 143 Zabeleženo v objektiv, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 12. 144 B. Srebotnjak, Na Igu je zazvonil telefon, Naša komuna, 20. 11. 1983, št. 15, str. 4. 145 Prav tam. 146 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 107. 147 Kmalu prenovljena pošta na Igu, Naša komuna, 20. 11. 1984, št. 14/15, str. 11. 148 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 149 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 33. Javna telefonska govorilnica na Igu (vir: Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 12). 437 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 ta namen je uporabila 2.200 m2 zemljišča, last Župni- je Ig, ki ga je nameravala odkupiti.150 Ker je bilo sredi 70. let prostih površin le še okoli 200 m2, so načrto- vali njegovo širitev proti vzhodu in jugu. Ob vstopu na pokopališče je bila predvidena mrliška vežica, ki je pokopališče do takrat ni imelo, zeleni zaščitni pas okoli pokopališča pa naj bi bil širok najmanj 20 me- trov.151 Do sredine 80. let je na pokopališču skorajda zmanjkalo prostih površin, zato so ga že označili kot slabo opremljenega in utesnjenega, izdelan je bil tudi projekt njegove razširitve.152 Leta 1989 so začeli gra- diti mrliške vežice.153 Zdravstveno varstvo Ena pomembnejših prioritet občinskih organov je bila okrepitev zdravstvene oskrbe na podeželju, za katero so v 60. letih menili, da je napredovala. Kljub temu vidimo ponavljajoče se težave, zlasti kadrovske in prostorske narave. Zdravstveni dom Ljubljana Vič – Rudnik je na Igu ohranil ambulanto in otroško posvetovalnico,154 ki sta se spopadali s prostorskimi težavami. V tem desetletju je bilo večkrat izpostav- ljeno tudi pomanjkanje stanovanj za zdravstvene delavce, zaradi česar je bila njihova fluktuacija večja. »Tudi na Igu in Škofljici bi bilo nujno misliti na gradnjo stanovanj za zdravstvene delavce, saj se lahko le stal- ni zdravstveni delavec posveti v celoti delu zdravstve- ne preventive in zdravstveni prosveti,« so menili.155 Na Igu so konkretno izpostavili rešitev problema stanovanja za babico.156 »Problem babice na Igu smo začasno rešili na ta način, da smo v Domu obrambne vzgoje sprostili za njene potrebe sobo. Istočasno je bilo s tamkajšnjimi krajevnimi faktorji dogovorjeno, da bodo v najkrajšem času skušali rešiti tudi to vprašanje,« so še 150 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 5, a. e. 9, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 1. 1964, Poročilo in predlog k sklepom premoženjsko pravnih zadev. 151 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 33. 152 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 47. 153 B. Vrhovec, Na Igu so praznovali, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 4. 154 SI ZAL LJU/80/1, t. e. 3, a. e. 5, Zapisnik 18. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev, 9. 6. 1962, Poroči- lo sveta za zdravstvo ObLO Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1961, str. 13; SI ZAL LJU/80/1, t. e. 4, a. e. 7, Zapisnik 3. ločene seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 7. 1963, Poročilo o zdravstvenem in socialnem varstvu v občini Ljubljana – Vič – Rudnik, str. 12; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 22, Zapisnik 48. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 31. 3. 1966, Poročilo sveta za zdravstvo o ugotovitvah in problematiki zdravstvenega varstva v letu 1966, str. 1–3. 155 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 11, a. e. 22, Zapisnik 48. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 31. 3. 1966, Poročilo sveta za zdravstvo o ugotovitvah in problematiki zdravstve- nega varstva v letu 1966, str. 3. 156 Prav tam, str. 12. povedali.157 Kaj več o delovanju ambulant do konca desetletja ne izvemo, vidimo le, da zobne ambulante na Igu še ni bilo.158 Sredi 70. let je bilo na Igu v obeh ambulantah za- poslenih šest ljudi. Vanju so gravitirali tako prebivalci krajevne skupnosti Ig kot prebivalci krajevnih skup- nosti Tomišelj in Golo – Zapotok.159 »Velikost prosto- rov zdravstvenega doma Ig za današnje razmere sicer zadostuje,« so zapisali, a dodali, da »bo v perspektivi potrebno zagotoviti večje in funkcionalno ustreznejše prostore. Ker v okviru obstoječe lokacije ni možnosti za razširitev, bo potrebno zgraditi novo stavbo.«160 Var- stvo ostarelih ni bilo organizirano, tudi v prihodnosti ga niso predvidevali.161 So pa očitno obstajali načrti za zobno ambulanto. Na zboru volivcev Ig, ki je po- tekal v začetku leta 1973, so krajani namreč zahtevali odgovor, »kje so finančna sredstva v višini 70.000 din (Kovinska Ig), ki so bila dana za nabavo zobnega in- ventarja za ambulanto na Igu in kdaj bo ZD Ljubljana pristopil k realizaciji obljub«.162 Ravno v tem času so bili prostori ambulante iz stavbe krajevne skupnosti prestavljeni v nekdanje upravne prostore Kovinske industrije Ig, ki jih je podjetje v ta namen odstopi- lo. Adaptacijo je plačalo Mizarstvo in tapetništvo Ig, nekaj je prispevala še krajevna skupnost.163 Zobna ambulanta je v teh prostorih zagotovo že delovala leta 1976. V zvezi z delovanjem splošne ambulante pa niso pozabili opozoriti na nekatere težave, »saj je zdravnik preobremenjen, pereče je vprašanje pregledov predšolskih otrok, pa še kaj bi se našlo«.164 Ob koncu desetletja je zobna ambulanta delovala nekaj dni v te- dnu, medtem ko je splošna ambulanta postala veliko premajhna za obsežno območje, ki ga je pokrivala.165 Do povečanja zdravstvenih kapacitet tudi do konca socializma ni prišlo, še več, ambulante na Igu so se borile za obstoj. Sredi 80. let je bilo v enoti Zdravstvenega doma Vič – Rudnik na Igu še vedno le šest zaposlenih, kljub temu, da je bila ponovno evi- dentirana potreba po večjem zdravstvenem domu z 157 Prav tam, str. 17. 158 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 42, Zapisnik 23. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 28. 1. 1971, Poroči- lo Zdravstvenega doma Ljubljana o osnovnem zdravstvenem varstvu občanov z območja Ljubljana Vič Rudnik v letu 1969, str. 3, 5. 159 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 14. 160 Prav tam, str. 31–32. 161 Prav tam, str. 14. 162 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 22, a. e. 49, Zapisnik 46. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 29. 3. 1973, Poročilo o izvršenih zborih volivcev in zborih delovnih ljudi v dneh od 28. 2. do 11. 3. 1973, str. 10. 163 Milovan Dimitrić, Ižanci delajo in uspevajo, Naša komuna, 14. 6. 1976, št. 6, str. 4. 164 Prav tam. 165 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 19. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 5. 12. 1979, Obravnava in sprejem osnutka programa družbenoekonomskega razvoja Občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1976–1980 v letu 1980, str. 7. 438 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 lekarno. Hkrati vidimo, da so prostore že označili kot neustrezne za izvajanje zdravstvenega varstva.166 V iskanju ustrezne lokacije so se spomnili tudi na no- vozgrajeni Dom za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine Dolfke Boštjančič v Dragi, a ide- ja pri domačinih ni naletela na odobravanje. »Glede zdravstvene postaje Ig, se nikakor ne strinjam s tem, da se postaja preseli v Drago, kakor se s tem ne bo strinjal noben krajan naše krajevne skupnosti. To je postavljeno čisto na rob območja celotnega, ki ga zajema ambulan- ta na Igu,« je izpostavil Jakopin na eni od občinskih sej.167 Kot težavo so izpostavljali tudi neurejeno av- tobusno povezavo.168 Do sprememb ni prišlo, tako da je leta 1986 zdravstvena postaja na Igu delovala v nemogočih razmerah, sanitarna inšpekcija pa ji je grozila z zaprtjem. Na Igu so se kljub temu borili, da bi obdržali celotno dejavnost, splošno in zobozdrav- stveno ambulanto ter patronažno službo, poiskali so tudi primernejšo lokacijo, ki jim jo je bila v najem pripravljena odstopiti Kmetijska zadruga Ljubljana, a kot vedno so manjkala finančna sredstva.169 Tudi zobni ambulanti so do konca desetletja kar nekajkrat izdali odločbo o prekinitvi dela zaradi ne- ustreznih higienskih pogojev, premajhnih prosto- rov in drugih pomanjkljivosti. Tu je ideja o selitvi v Drago uspela, ambulanta naj bi se v Dom za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine Dolfke Boštjančič začasno preselila junija 1989. Ižanci so imeli o selitvi tudi tokrat podobne pomisleke, v sami krajevni skupnosti pa so dvomili, da bodo novi pro- stori zadoščali za pokrivanje potreb celotnega pod- krimskega območja. Pacientov je bilo veliko, čakalna doba za naročnike pa zelo dolga.170 Zobozdravstvena ambulanta, ki je bila namenjena tako gojencem za- voda kot ostalim prebivalcem, se je dejansko odprla šele v prihodnjem letu, saj ni bilo zobozdravnika, ki bi jo prevzel.171 Leta 1990 so po šestih letih čakanja in mnogih razpravah odprli tudi novo zdravstveno postajo v kletnem delu enega od novozgrajenih blo- kov. Na 128 m2 je bila predvidena splošna ambulanta, urejen je bil tudi prostor za patronažno službo, sis- tematske preglede šolskih otrok in dvakrat mesečno za svetovalnico za predšolske otroke. Ureditev zobne ambulante v istih prostorih je zaradi pomanjkanja fi- 166 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55. 167 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 46, a. e. 97, Zapisnik 32. seje druž- benopolitičnega zbora, 26. 6. 1985, Povzetki osnutkov samo- upravnih sporazumov o temeljih plana SIS družbenih dejav- nosti in materialne proizvodnje občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986–1990, str. 32. 168 Prav tam, str. 30–32. 169 Stane Jesenovec, Ko presenetijo Ižanci, Naša komuna, 18. 2. 1986, št. 3, str. 5. 170 B. Vrhovec, Zobna ambulanta na Igu se seli, Naša komuna, 20. 6. 1989, št. 9/10, str. 5. 171 Zobna ambulanta na Igu in stanovanje mlademu znanstveni- ku, Naša komuna, 17. 4. 1990, št. 5/6, str. 10. nančnih sredstev čakala na boljše čase.172 Ob tem so zapisali, da novih prostorov za ambulanto sploh ne bi bilo, če ne bi vse skupaj »pospešila sanitarna inšpekcija, ki je zahtevala, da se ukine delo v starih, pretesnih in pomanjkljivo opremljenih prostorih«.173 Vzgoja in izobraževanje Osnovna šola Ljuba Šercerja Ig je bila popolna osemletka s podružnicami na Golem, v Tomišlju in Iški vasi že od konca petdesetih let.174 Pouk je pote- kal v eni izmeni, vendar so bili štirje oddelki tudi v starem šolskem poslopju. Učenci do vključno 4. ra- zreda so prihajali iz ožjega gravitacijskega območja šole – poleg Iga še iz vasi Staje, Kot, Dobravica, Kre- menica, Sarsko, Iška Loka in Matena.175 Na ižanski šoli so v šolskem letu 1964/65 prvič kupili kombi, zanj je kredit najela Kmetijska zadruga Mokerc, in z njim začeli učence iz oddaljenih krajev prevažati do podružnične šole Golo oziroma na Ig.176 Število šoloobveznih otrok je sprva zmerno naraščalo, le v začetku 70. let se je na celotnem gravitacijskem ob- močju šole nekoliko zmanjšalo, kar so pripisali ne- nehnemu zmanjševanju povprečnega števila družin- skih članov.177 Za večje število šoloobveznih otrok je poleg povečanega števila rojstev v 70. letih poskrbelo priseljevanje na Ig v naslednjem desetletju. Šolska infrastruktura se je po izgradnji nove šole leta 1965 razvijala razmeroma počasi, čeprav je bila nova šola že ob dokončanju premajhna za vse šolo- obvezne otroke.178 Na novogradnji so se že ob kon- cu leta 1965 pojavile nepredvidene težave, tako da je bilo treba sanirati kotlarno in odvodno kanalizacijo ter urediti zunanjost, dodatne stroške pa je povzroči- la tudi podražitev opreme.179 Šola je dobila odločbo inšpekcije, ki ji je nalagala, da mora popravila opraviti do septembra 1970.180 »Na novi šoli, ki je stara štiri 172 B. Vrhovec, Nova zdravstvena postaja na Igu, Naša komuna, 22. 5. 1990, št. 7/8, str. 7. 173 Prav tam. 174 Piškurić, Od stare do nove šole, str. 295–296. 175 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13, 29. 176 Jože Levstek, Na Igu smo prvi začeli voziti oddaljene učence v šolo, Naša komuna, april 1965, št. 4, str. 4. 177 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 41, Zapisnik 19. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 9. 1970, Predlog programa gradenj šol, telovadnic in vzgojno varstvenih zavo- dov v občini Ljubljana Vič Rudnik do leta 1967, str. 16; SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 29; SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55. 178 Piškurić, Od stare do nove šole, str. 301. 179 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 10, a. e. 20, Zapisnik 41. seje ob- činskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 11. 11. 1965, Poročilo in predlog o spremembi in dopolnitvi (rebalansa) finančnega načrta sklada za šolstvo občine Ljubljana – Vič – Rudnik za leto 1965, str. 3. 180 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 40, Zapisnik 15. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 26. 3. 1970, razprava k obravnavi zaključnega računa in poslovnega poročila sklada 439 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 leta, je izvedba oken tako slaba, da zamaka in zavod za raziskavo materiala je ugotovil, da je treba v najkraj- šem času popraviti stanje, v obratnem primeru bo treba v celoti zamenjati 11 oken. Mislim, da je treba sredstva, ki so v prvem predlogu bila, šoli dodeliti,« je poročal Ja- kopin na eni od občinskih sej, a iz nadaljnje razprave je razvidno, da so sredstva izpadla iz letnega načrta občine.181 So pa leta 1970 v srednjeročni načrt občine vklju- čili gradnjo telovadnice na Igu, saj so bili glede na dolgoročni načrt, sprejet marca 1969, dolžni posto- poma dograditi telovadnice pri že obstoječih šo- lah.182 Šola je potrebe po prostoru za športno vzgo- jo in rekreacijo deloma zadovoljila leta 1971, ko je bilo odprto novo asfaltirano igrišče,183 še vedno pa ni imela telovadnice, saj se je njena izgradnja vztrajno odmikala.184 »Nimamo telovadnice, radi bi šolo dozidali za negospodarske investicije za leto 1969 ter finančnega na- črta za leto 1970, str. 10. 181 Prav tam. Gl. tudi Mojca Kaučič, Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. Iz članka je razvidno, da težave z okni še leta 1977 niso bile odpravljene. 182 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 41, Zapisnik 19. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 24. 9. 1970, Predlog programa gradenj šol, telovadnic in vzgojno varstvenih zavo- dov v občini Ljubljana Vič Rudnik do leta 1967, str. 11–12. 183 Aleš Bućan, Kratka zgodovina OŠ Ig, Mostiščar, marec 2016, št. 2, str. 8; Jože Grebenc, Novo asfaltno igrišče, Naša komuna, junij 1971, št. 6, str. 7. 184 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13, 29. z večnamenskimi prostori in uredili telovadnico. Po sre- dnjeročnem načrtu naj bi dobili telovadnico že letos, pa jo bomo menda šele leta 1979. Kot primestni se čutimo večkrat zapostavljene,« je leta 1976 povedal ravnatelj Pfundner. Izgradnja telovadnice je bila istega leta sprejeta v program samoprispevka II, načrtovana pa za leto 1981.185 Za gradnjo je bilo že v Podrobnem urbanističnem redu naselja Ig predvidenega 1,35 hektarja zemljišča, medtem ko so z adaptacijo starega šolskega poslopja takrat še želeli pridobiti stanovanja za povečano število učiteljev.186 Leta 1977 je ravnateljica osnovne šole postala Ema Durjava, za katero so zapisali, da je bila poleg izkušenj na mestu razredne učiteljice 4. razreda na osnovni šoli Oskar Kovačič včlanjena v zvezo komu- nistov in da je bila aktivna na več družbenopolitičnih funkcijah v občini Ljubljana Vič – Rudnik.187 Prizi- dek in telovadnico k osnovni šoli Ig so iz sredstev sa- moprispevka II pričeli graditi junija 1979. Projektant objekta je bil DO Slovenija Projekt, izvajalec del pa DO Vegrad Velenje. Dela so bila končana z izdajo 185 Ne vedno v zadnjem planu, Naša komuna, Program samopri- spevka II v Ljubljani, 15. 11. 1976, št. 11, str. III. 186 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 30. 187 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 30, a. e. 65, Zapisnik 35. seje zbora združenega dela in 34. seje zbora krajevnih skupnosti, 26. 7. 1977, Poročilo in predlog k imenovanju ravnatelja Osnovne šole »Ljubo Šercer« Ig, str. 1–3. Poslopje šole tik pred izgradnjo (arhiv družine Piškurić). 440 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 uporabnega dovoljenja 1. februarja 1980, vendar so v poročilu o poteku izgradnje ugotavljali, da je bila izvedba projekta slaba. Med drugim je bila potreb- na sanacija temeljev, zaradi neustrezne zunanje ka- nalizacije pa je v pritličju zamakalo. Pri tehničnem pregledu je bilo ugotovljenih 35 napak, ki so jih od- pravljali v garancijskem roku.188 »Pri šoli Ig nastajajo težave pri samem izvajalcu. Danes smo ponovno pisali ostro pismo na centralo podjetja Vegrad Velenje. Na tem objektu so v zaključnih delih, vendar se izvajalec ne znajde. Prosi za tehnični pregled objekta, vendar, dokler kvaliteta ne bo ustrezala, ne bomo zaprosili za tehnič- ni pregled,« so še zapisali.189 Tudi Durjava je na seji družbenopolitičnega zbora novembra 1983 še vedno opozarjala na »velike težave, ki jih imamo z novo telo- vadnico, ki je bila zgrajena iz sredstev samoprispevka. Streha pušča, bojimo se zime, ko se nam bo podrla. /…/ Ob ugotovljenih napakah urgiraš na vse mogoče strani, vendar se vsi zgovarjajo en na drugega.«190 Starega šolskega poslopja niso adaptirali za sta- novanja, ampak je ostalo namenjeno za pouk nižjih razredov, čeprav je tudi njega že načenjal zob časa.191 V krajevni skupnosti pa so sredi 80. let znova ugo- tavljali, da je osnovna šola premajhna, zlasti njena kuhinja, in da ne ustreza takratnim potrebam orga- nizacije osnovnega šolstva.192 Prostorska stiska se je v naslednjih letih še nekoliko stopnjevala, predvsem zaradi povečanega priseljevanja na Ig. Zato je bil ko- nec 80. let ponovno uveden dvoizmenski pouk.193 Postopoma je naraščala tudi potreba po otroškem varstvu. Čeprav naj bi zaposlene matere že v začet- ku 60. let pogrešale možnosti za varstvo otrok,194 se obratovanje vrtca na Igu ponovno omenja šele leta 1969. Takrat je bila gradnja oziroma adaptaci- ja upravnih prostorov nekdanje Kmetijske zadruge Mokerc195 za potrebe vrtca zapisana v dolgoročnem načrtu za gradnjo šol, telovadnic in vzgojnovarstve- nih zavodov v občini. Takrat so predvidevali štiri od- 188 O poteku izgradnje objektov iz sredstev samoprispevka II, Naša komuna, delegatska priloga, 12. 1. 1982, št. 1, str. 5. 189 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 36, a. e. 77, Zapisnik 26. skupne seje družbenopolitičnega zbora, zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti, 24. 9. 1980, Obravnava poročila o izva- janju programa gradnje objektov iz samoprispevka II v občini Ljubljana Vič – Rudnik, str. 36. 190 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 43, a. e. 91, Zapisnik 17. seje druž- benopolitičnega zbora, 22. 11. 1983, Vprašanja in predlogi delegatov, str. 30. 191 Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. 192 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55. 193 Nataša Uršič, 50 let OŠ Ig skozi oči dolgoletne ravnateljice mag. Stanke Rebolj, Mostiščar, junij 2016, št. 5, str. 7. 194 Kje ostajajo zamisli mladih?, Naša komuna, februar 1964, št. 2, str. 5. 195 Kmetijska zadruga Mokerc se je oktobra 1967 zaradi poslov- nih izgub priključila Agrokombinatu Barje. Gl. SI ZAL LJU 80/1, t. e. 14, a. e. 31, Zapisnik 16. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 18. 4. 1968, Poročilo odborniških komisij za obisk gospodarskih organizacij, str. 4. delke, ki bi sprejeli 100 otrok.196 Vrtec je bil nato spr- va organiziran v okviru osnovne šole, ki je prostore nekdanje zadruge dobila v najem za najmanj 10 let. Ker je imela občina Ljubljana Vič – Rudnik premalo proračunskih sredstev za funkcionalno preureditev prostorov in nakup opreme, naj bi ji pri financiranju pomagala Temeljna izobraževalna skupnost Ljublja- na. Tokrat so omenjali prostor le še za 70 predšolskih in šolskih otrok.197 Konec leta 1970 je bilo v vzgojnovarstveni zavod Ig vpisanih 26 oziroma 27 predšolskih otrok, kar naj bi predstavljalo 16,9 odstotka vseh predšolskih otrok na območju zavoda (teh naj bi bilo 154). Na sprejem ni čakal noben otrok. Zapisali so, da naj bi to za samo vas zadostovalo, medtem ko so bile druge vasi po nji- hovem mnenju preveč oddaljene, da bi otroke dajali v vrtec.198 Potrebe so se na primestnem območju precej razlikovale od mestnega, kjer je bil v tem času že velik pritisk na prosta mesta v vzgojnovarstvenih zavodih. Vrtec na Igu je bil tako kot drugi vrtci v podeželskih krajih majhen. Ocenjevali so, da je pritisk na podeže- lju manjši zato, ker je tu še obstajala možnost varstva pri starih starših, sosedih in znancih. Hkrati so pri- znali, da je lahko manjši pritisk na vrtec pogojen tudi z drugimi okoliščinami, kot so neustrezni prostori za varstvo in pomanjkanje ustreznega kadra. V tem času gradnje novega vrtca na Igu zaradi majhnih potreb še niso predvidevali.199 Razmere so se hitro spremenile. Leta 1974 je bilo v vrtcu do 30 otrok v dveh oddelkih, leta 1977 pa jih je bilo 41, a že takrat bi potrebovali prostor za dodat- nih 20 otrok. Do začetka 80. let se je število otrok v vrtcu povečalo na 54.200 Vrtec je v 70. letih še vedno 196 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 3. 1969, Dolgo- ročni načrt za novogradnjo šol, telovadnic in vzgojnovarstve- nih zavodov, str. 2, 5. 197 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 25. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 2. 1969, Infor- mativno poročilo o poteku zborov volivcev in zborov delovnih ljudi v času od 8. 2. do 16. 2. 1969, str. 10; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 34, Zapisnik 26. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 27. 3. 1969, Odgovor na pripombe zborov volivcev, ki so bili od 8/2 do 16/2-1969, str. 20; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 16, a. e. 35, Zapisnik 3. seje občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti, 19. 6. 1969, Informativni bilten Te- meljne izobraževalne skupnosti Ljubljana št. 4/1969, str. 60; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 18, a. e. 41, Zapisnik 18. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 25. 6. 1970, Delov- ni program TIS Ljubljana za leto 1970, str. 98. Po nekaterih podatkih naj bi Temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana osnovni šoli Ljuba Šercerja leta 1969 zagotovila le 8.000 di- narjev za opremo novega oddelka za predšolske otroke. 198 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 43, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 15. 4. 1971, Bilten štev. 1–2 (marec 1971), str. 217–224; Pepca Oprešnik, Brez vrtcev je enakopravnost fraza, Naša komuna, november 1970, št. 6, str. 6. 199 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 19, a. e. 43, Zapisnik 26. seje občin- skega zbora in zbora delovnih skupnosti, 15. 4. 1971, Bilten štev. 1–2 (marec 1971), str. 231–232. 200 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 13–14; SI ZAL LJU 80/2, 441 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 deloval v zasilno urejenih prostorih nekdanje kme- tijske zadruge. Prostori so bili opisani kot začasni in nefunkcionalni, zato kljub večjemu interesu prebi- valcev razširitev v obstoječi obliki ni bila mogoča.201 V Naši komuni so celo zapisali: »VVZ ima sedaj svoje prostore v stanovanjski hiši Ljubljanskih mlekarn,202 vendar prostori niso na primerni lokaciji, ker so v bližini skladišča z umetnimi gnojili, ki so strupena in z orodjem, ki bi bilo lahko vzrok za nesrečo, če vzgojiteljice ne bi dovolj pazile na svoje malčke. /…/ Poleg tega tudi ni prostora za igranje, saj je na eni strani cesta, na drugi pa voda.«203 Ker so s povečano urbanizacijo predvidevali dodatno naraščanje potreb po otroškem varstvu, je bil nov vrtec načrtovan že v Podrobnem urbanističnem redu naselja Ig. Lokacija za njegovo izgradnjo v veli- kosti 3750 m2 je bila predvidena v neposredni bližini šole.204 Sredstva za vrtec so bila zagotovljena s sa- moprispevkom III. Projektant in izvajalec gradbenih del je bil Marles Maribor, vrtec pa je bil načrtovan za 100 otrok. Leta 1983 je bila pripravljena projektna dokumentacija, pripravljalna dela so se začela juni- ja istega leta, gradbena pa oktobra. Do zamika pri začetku gradnje je prišlo zaradi zamud pri pripravi projektne dokumentacije, dolgotrajnega zbiranja so- glasij na projektno dokumentacijo, nerešenih težav odvodnjavanja in spremembe v temeljenju. Težave so se nadaljevale tudi med samo gradnjo. Pri izkopu za zaklonišče so naleteli na vodovodno omrežje, ki je napajalo severni del Iga, zapletlo se je tudi z odtokom za meteorno vodo, ki je bil v projektni dokumentaciji napačno zarisan.205 Na to je že v času gradnje opozo- rila tudi Durjava: »Na nasprotni strani /šole/ se gradi vrtec. Ob gradnji sedaj iščejo, kje so elektrovodi, iščejo vo- dne vode. Krajevna skupnost pa je plačala 4,5 milijona ob gradnji telovadnice samo zato, da bo ob gradnji vrtca imela elektriko pri roki. Vsi načrti so bili takrat narejeni, vendar jih iščejo povsod in jih ne najdejo.«206 Posebna težava je bila namestitev naprave za kloriranje vode, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 55; Mojca Kaučič, Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. 201 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 30–31. 202 Kmetijska zadruga Mokerc se je leta 1967 priključila Agro- kombinatu Barje, ta pa v 70. letih Ljubljanskim mlekarnam. 203 Mojca Kaučič, Starostne težave nove šole, Naša komuna, 6. 12. 1977, št. 11, str. 6. 204 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 30–31. 205 Nina Čož, Odprla so se vrata vrtca na Igu, Naša komuna, 23. 10. 1984, št. 13, str. 7; Poročilo o poteku priprav za gradnjo in o gradnji objektov iz programa samoprispevka III na obmo- čju občine Ljubljana Vič – Rudnik, Naša komuna, delegatsko gradivo, 6. 3. 1984, št. 2, str. 23; Poročilo o poteku priprav za gradnjo in o gradnji objektov iz programa samoprispevka III na območju občine Ljubljana Vič Rudnik, Naša komuna, delegatsko gradivo, 11. 9. 1984, št. 7, str. 52. 206 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 43, a. e. 91, Zapisnik 17. seje druž- benopolitičnega zbora, 22. 11. 1983, Vprašanja in predlogi delegatov, str. 30. ki je bila na območju Iga sanitarno oporečna, a so nato ugotovili, da zadostujejo že naprave, ki so bile nameščene pri samem zajetju. Tehnični pregled je bil izveden avgusta 1984; tako bi objekt moral biti dan v uporabo 1. septembra 1984, vendar izvajalec ni od- pravil vseh pomanjkljivosti, tako da se je vrtec odprl šele oktobra.207 Infrastruktura za posebne namene V času, ko so Ižanci tako težko čakali na ureditev osnovne infrastrukture, so v kraju rasli in se razvijali tudi nekateri objekti za posebne namene. Zavod Dom obrambne vzgoje je marca 1964 ustanovila občinska skupščina. Njegova naloga je bila izvajati aktivnosti predvojaške vzgoje, hkrati pa naj bi nudil nekatere usluge tudi drugim uporabnikom (na primer za tečaje, strelska in druga tekmovanja ali prireditve). Zavodu je bila dana v upravljanje stavba strelskega doma na Igu, ki so ga domačini zgradili s prostovoljnim delom na ruševinah nekdanje ita- lijanske postojanke. Po ustanovitvi je zavod najprej opravil nekatera gradbena dela na stavbi, uredil vse lastninske pravice za pripadajoča zemljišča in nato vodil tečaje predvojaške vzgoje za vseh pet ljub- ljanskih občin. Z združitvijo oddelkov za narodno obrambo in ustanovitvijo Uprave za narodno obram- bo pri Mestnem svetu je zavod leta 1967 prenehal z delovanjem, njegove nepremičnine in dejavnosti pa so prenesli na Upravo za narodno obrambo.208 Ob tem se je na občinskih sejah znova razvnela razprava, iz katere je razvidno, da domačini niso bili zadovolj- ni s tem, da so izgubili svoj strelski dom. »S tem, ko je bil ustanovljen Zavod, so družbene organizacije na Igu izgubile strelski dom. Prav mladinska organizacija se je zavzemala, da bi v tem domu dobila vsaj mini- malne prostore za občasne sestanke, prireditve, izvedbo raznih vaj itd. Z zavodom so imele te organizacije več ali manj težave, predvsem pa mladinska organizacija, ki želi, da se ji s tem, ko se zavod nekje uradno ukinja, omogoči udeležba v prostorih strelskega doma,« je po- vedal eden od odbornikov.209 A Jakopin je menil, da je bila problematika strelske družine ustrezno rešena, iz njegovega odgovora pa vendarle vidimo, da so do- mačini vložili veliko dela v gradnjo doma, česar ni bilo mogoče nadomestiti. »Strelska družina je dobila 207 Nina Čož, Odprla so se vrata vrtca na Igu, Naša komuna, 23. 10. 1984, št. 13, str. 7; Poročilo o poteku priprav za gra- dnjo in o gradnji objektov iz programa samoprispevka III na območju občine Ljubljana Vič Rudnik, Naša komuna, delegat- sko gradivo, 11. 9. 1984, št. 7, str. 52. 208 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 13, a. e. 29, Zapisnik 9. seje občinske- ga zbora in zbora delovnih skupnosti, 23. 11. 1967, Poročilo in predlog za prenehanje delovanja zavoda Dom obrambne vzgoje Ig, str. 1. 209 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 13, a. e. 29, Zapisnik 9. seje občinske- ga zbora in zbora delovnih skupnosti, 23. 11. 1967, razprava k Poročilu in predlog za prenehanje delovanja zavoda Dom obrambne vzgoje Ig, str. 47. 442 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 primerno odškodnino in tudi druge prostore. O tem ni- mamo kaj razpravljati, ker je vse dogovorjeno. Vendar je nekoliko težka politična situacija zunaj glede na to, da je bil dom dejansko zgrajen z udarniškim delom mla- dincev in drugih, da so okoliški kmetje dali prostovoljno veliko lesa in sedaj smo dobili druge prostore, ki se bodo morali adaptirati. Težko pa bo sedaj računati na udar- niško delo. To vprašanje obstoja. Mi ga skušamo olajšati in prikazati, da je zadeva s tem urejena, ko je bila dana primerna odškodnina in drugi prostori,« je povedal.210 Objekt je tudi v kasnejšem času ostal namenjen izvajanju vaj v sklopu splošne ljudske obrambe. Ker je imela Uprava za narodno obrambo v dolini ob objek- tu strelišče, je na vajah pogosto prihajalo do moč- nega hrupa, ki je motil okoliške prebivalce. Meritve, ki so bile opravljene po pritožbi krajevne skupnosti nad prevelikim hrupom, so pokazale, da raven hrupa res presega dovoljene normativne vrednosti, »zlasti če je pričakovati pogosto streljanje iz več orožij«.211 Da bi prebivalcem tega dela Iga zagotovili ustrezne bival- ne pogoje, so v podrobnem urbanističnem redu celo predlagali, naj se strelišče seli na drugo lokacijo, kjer bi bilo od naselja ločeno z naravno bariero ali kako drugače.212 Krajani so se nad hrupom pritoževali tudi v naslednjih letih, a nadomestna lokacija ni bila 210 Prav tam. 211 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 34. 212 Prav tam, str. 34–35. nikoli sprejeta. Krajani so pri tem Komisiji za vloge in pritožbe očitali pristranskost ter menili, da jim ni dana možnost soodločanja.213 Drugo varovano območje na Igu, s katerim so imeli Ižanci manj stika, je bil kazensko poboljše- valni dom za ženske. Zapor je na ižanski grad prišel kmalu po koncu druge svetovne vojne. Sprva je bil namenjen moškim obsojencem, od leta 1956 pa žen- skam.214 Republiški sekretariat za notranje zadeve je nameraval zapor v sedemdesetih letih razširiti še z oddelkom za lažje moške prestopnike. Zemljišče je bilo predvideno ob vznožju Pungarta med Igom in Stajami. Poleg bivalnih prostorov naj bi zgradili tudi delavnice.215 Leta 1984 so v sosednji Dragi odprli še Dom za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine Dolfke Boštjančič. Temeljni kamen so postavili leta 1982 in do leta 1984 dokončali prvi dve fazi izgradnje, ki sta vključevali pet domov in spremljevalne objekte (kuhinjo, pralnico, delavnico za delovno usposablja- nje in bolniški oddelek). Tretja faza gradnje, v kateri so gradili telovadnico in objekt za delovno usposab- ljanje ter individualno obravnavo otrok, je v tistem času še potekala. Zavod je bil zgrajen za 200 otrok in mladostnikov ter je bil del skupnih nalog v okviru 213 Informacija – o lokaciji strelišča na Igu, Naša komuna, 19. 2. 1980, št. 4, str. 7. 214 Piškurić, Začetki zapora na ižanskem gradu, str. 257–270. 215 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 97, a. e. 150, Podrobni urbanistični red naselja Ig, oktober 1974, str. 35. Razglednica Iga, odposlana leta 1967. Levo zgoraj je Dom obrambne vzgoje (arhiv družine Piškurić). 443 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 mesta Ljubljana. Investitorji so bili republiška skup- nost socialnega skrbstva, republiška skupnost za izo- braževanje, loterijski zavod ter Skupnost pokojnin- skega in invalidskega zavarovanja.216 Zaključek »Želim si večjo družbeno politično aktivnost prebi- valcev Iga, saj je to v bistvu edini pogoj, da s skupni- mi močmi speljemo nekatere naloge, ki stoje pred nami. Želim si, da bi bili vsaj tako aktivni pri družbeno po- litičnih organizacijah, kot smo pri delovanju krajevne skupnosti. Sicer pa skupaj z Ižanci želim, da bi v letu 1974 naša dokaj zanemarjena vas čimbolj napredovala, da bi jo komunalno uredili,« je ob iztekajočem se letu 1973 za Našo Komuno povedal Oto Comino, takratni predsednik krajevnega odbora SZDL.217 216 Nina Čož, Odprt dom Draga pri Igu, Naša komuna, 2. 10. 1984, št. 12, str. 9; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 44, a. e. 93, Zapis- nik 21. seje zbora krajevnih skupnosti, 27. 6. 1984, Poročilo o uresničevanju družbenega plana občine Ljubljana Vič – Rud- nik za obdobje 1981–1984, str. 33; SI ZAL LJU 80/1, t. e. 44, a. e. 94, Zapisnik 23. seje zbora krajevnih skupnosti, 26. 9. 1984, Obravnava in sprejem predloga o poimenovanju DE Krim – Rudnik I, DE Krim – Rudnik II, Doma za varstvo in usposabljanje duševno prizadete mladine na Igu, str. 60. 217 V letu 1974 si želimo!, Naša komuna, 20. 12. 1973, št. 12, str. 9. Ig in njegova neposredna okolica sta v obravna- vanem obdobju napredovala izjemno počasi. Po eni strani je kraj z urbanizacijo izgubljal nekdanjo vaško podobo in se spreminjal v primestno podeželsko na- selje, v svojo sredo pa vabil nove prebivalce. Moderne individualne hiše in naselja (tudi stanovanjskih blo- kov) so rasla tako na podlagi urbanističnih načrtov kot mimo njih, pridružile so se jim tudi posamezne nove javne zgradbe. Po drugi strani razvoj spremlja- joče infrastrukture ni dohajal hitre rasti naselja. Prizadevanja lokalnih samoupravnih organov za pridobitev finančnih sredstev, ki bi omogočala na- daljnji razvoj kraja, so pogosto naletela na nerazume- vanje občine Ljubljana Vič – Rudnik ali pa le na po- manjkanje denarja v že tako prazni občinski blagajni. Občina se je namreč od 70. let naprej spopadala s čedalje večjim proračunskim primanjkljajem, kar je vplivalo zlasti na vzdrževanje obstoječe infrastruktu- re in gradnjo nove. Medtem ko v mestu v tem času še vidimo zagon socialistične modernizacije, ki je pri- nesla nove stanovanjske soseske in objekte družbe- nega standarda, je bilo podeželje deležno počasnej- šega razvoja. Gospodarska kriza 80. let je stanje le še poslabšala. Pri tem so pomanjkanje najbolj občutili ravno podeželski kraji, čeprav so bile njihove potrebe pogosto večje. Zato še konec 80. let nekatere osnovne potrebe, kot so asfaltirane ceste in pitna voda, niso bile v celoti urejene. Krajevni praznik pa je bil pogo- Razglednica Iga s pogledom na središče vasi in izvir Ižice, okoli 1980 (arhiv družine Piškurić). 444 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 sto priložnost za svečane otvoritve še tako majhnih pridobitev. Zato so tako kot v začetnem obdobju socializma, ali pa še celo nekoliko bolj, krajani Iga sami prispe- vali denar ter prostovoljno delo za obnovo in moder- nizacijo infrastrukture, kar kaže, da samoprispevki še niso popolnoma izgubili nekdanje vloge, čeprav so imeli ljudje v ta mehanizem čedalje manj zaupanja. V dokumentih lahko za celotno obravnavano obdo- bje spremljamo počasno uresničevanje zastavljenih ciljev ali celo stagnacijo. Pri projektih so se nenehno pojavljale tudi težave zaradi zamud in slabe kakovo- sti gradnje. Pomanjkanje denarja za podeželske kraje je spro- žalo nezadovoljstvo krajanov, ki so ga včasih javno izrazili na občinskih sejah. Glavni očitek je bil, da bi morala Ljubljana več sredstev nameniti za izvenme- stna območja oziroma, kot je povedal ižanski dele- gat Franc Brenčič: »Naša želja je, da bi bila v osnutku smernic razvoja Ljubljane in ljubljanskih občin prisot- na tudi območja oz. krajevne skupnosti izvenmestnega območja. Da se ne bo Ljubljana 2000 nehala tam, kjer se končajo mestne meje pač pa tam, kjer se končajo meje občin v Ljubljani.«218 Nasploh so v organih krajevne skupnosti ugotavljali, »da je njihov vpliv na urejanje prostora prešibak, in da je razlika v razvoju med me- stnimi in vaškimi krajevnimi skupnostmi prevelika«.219 Drugi očitek je bil, da krajevna skupnost sicer neneh- no načrtuje izboljšave svoje infrastrukture, vendar ve- dno izpade iz letnih občinskih načrtov. »Tu pa postav- ljam vprašanje smisla takšnega delegatskega sistema,« je bil kritičen Brenčič in dejal: »Planirali smo konkretno asfaltiranje ceste zaradi zaščite podtalnice. Zavedamo se, da kar takoj ne moremo priti v plan. Vendar, če bi nas karkoli kdo vprašal, ali rekel, pridete na vrsto čez tri leta, bi to vedeli. Če pa nam nihče nič ne reče, ampak nas enostavno črta iz programa, mislim, da je to že preveč avtoritativnosti v tem delegatskem sistemu v posamez- nih strokovnih službah. V takem primeru je nonzens de- lati plane in programe, ker vsi, ki pri takšnih planih in programih sodelujejo, ne vidijo učinka.«220 Ig je bil nekoliko hitrejšega razvoja deležen po letu 1995, ko je znova postal središče samostojne ob- čine, seveda pa pridobitve tudi tokrat niso prišle čez noč. Ig se je na primer do začetka novega tisočletja priključil na črpališče pitne vode v Brestu, medtem ko je bil dostop do kanalizacije za vse občane urejen šele po tej prelomnici. Prav tako so bile do začetka 218 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka smernic Ljubljane in ljubljanskih občin do leta 2000, str. 3. 219 SI ZAL LJU 80/2, t. e. 136, a. e. 212, Prostorski ureditveni pogoji za območje KS Ig, Iška vas in Tomišelj, januar 1984, str. 56. 220 SI ZAL LJU 80/1, t. e. 35, a. e. 75, Zapisnik 20. seje zbo- ra krajevnih skupnosti, 23. 1. 1980, Obravnava in sprejem osnutka programa dela skupščine občine in njenih zborov za leto 1980, str. 15–17. novega tisočletja asfaltirane vse občinske ceste, cesta proti Škofljici pa je še nekaj časa ostala makadamska. Zaradi bližine glavnega mesta je kraj po eni strani vztrajno vabil nove prebivalce, po drugi pa sta ravno bližina in pestrost ponudbe v mestu ovirali razvoj ne- katerih dejavnosti.221 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 80, Skupščina občine Ljubljana Vič – Rud- nik, 1955–1994. LJU 342, Zbirka fotografij. LJU 460, Osnovna šola Ig, 1872–1970. ČASOPISI Mostiščar, glasilo občine Ig, 2016. Naša komuna, glasilo OK SZDL Ljubljana Vič – Rud- nik, 1964–1990. Slovenec, 1939. SPLETNI VIRI Statistični urad Republike Slovenije, Prebivalstvo in gospodinjstva ob popisih 1948, 1953, 1961, 1971 in stanovanja 1971 https://www.stat.si/publikacije/popi- si/1971/1971_3_01.pdf (13. 10. 2021) Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva 1981 https://www.stat.si/publikacije/pub_po- pis_1981_Naselja_prebivalstvo.asp (13. 10. 2021) TISKANI VIRI Dogovor o temeljih družbenega plana občine Ljubljana Vič–Rudnik za obdobje 1981–1985: Družbeni plan občine Ljubljana Vič – Rudnik za obdobje 1981– 1985. Ljubljana: Skupščina občine Ljubljana Vič – Rudnik, 1981. Uradni list SRS, št. 4/1985. LITERATURA Benkovič, Monika: Geografski oris občine Ig. Krim odmev bo dal: Zbornik občine Ig 2002 (ur. Miha Preinfalk). Ig: Občina Ig, 2002, str. 233–253. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, 1993. 221 Prim. Benkovič, Geografski oris občine Ig, str. 253–254. 445 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–4462022 Piškurić, Jelka: Ig od leta 1952 do ustanovitve Obči- ne Ljubljana Vič-Rudnik. Kronika 69, 2021, št. 1, str. 155–180. Piškurić, Jelka: Od stare do nove šole na Igu. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 289–302. Piškurić, Jelka: Začetki zapora na ižanskem gradu. Kronika 68, 2020, št. 2, str. 257–272. S U M M A R Y »As inhabitants of a suburban area, we often feel neglected«: urban and infrastructural development of Ig, 1961–1989 The contribution describes the urban and in- frastructural development of Ig between 1961 and 1989. In the 1960s, the village life, already organized and settled in line with socialist principles, went on without major perturbations. That was also the time of rapid deagrarianization and gradually increasing living standard, which introduced changes in the daily reality and lifestyle of Ig’s inhabitants, includ- ing their aim to urbanize the settlement and provide it with modern infrastructure and public services that would meet their needs better and improve the quality of their lives. Although Ig’s urban development was initially limited due to a lack of appropriate plans, the great desire to expand nonetheless allowed the settlement to grow somewhat with new constructions. The first zoning plan envisaging the overall development of the settlement and its infrastructure was passed in the mid-1970s and slightly modernized ten years later. The adoption of the zoning plan facilitated the urbanization of Ig and its wider area. As the data reveal, the structure of Ig’s housing had changed significantly by the end of the 1970s, with newly constructed and better equipped buildings starting to predominate. Becoming increasingly attractive to the inhabitants of Ljubljana as a settlement area additionally offering plenty of opportunities for rec- reation and leisure activities, Ig also underwent the process of suburbanization during the 1980s. How- ever, its urban development gradually deprived it of the former village appearance and converted it into a suburban rural area. Modern single-family hous- es and residential areas grew within or outside the scope of zoning plans, followed by the construction of new public buildings. Conversely, Ig and its immediate surroundings made very slow progress in terms of infrastructur- al development, which clearly could not keep pace with the settlement’s rapid expansion. In search of funding to ensure further development of the area, the local self-administration frequently met with the indifference of the Municipality of Ljubljana Vič– Rudnik or faced a lack of funds from the already drained municipal purse. Some of the most basic needs, such as paved roads and drinking water, were thus still to be fully regulated at the end of the 1980s. The lack of resources for rural areas often fuelled discontentment among local inhabitants, who them- selves made enormous contributions towards reno- vating and modernizing infrastructure by providing both financial means and voluntary work and thus also demonstrating that the weight of self-imposed contributions had not been completely diminished despite the declining overall trust in this mechanism. Finally, the documents shed light on the sluggish re- alization of the set goals or even stagnation during the period under discussion, apart from which the local projects were also marred by constant delays and the poor quality of construction. 446 JELKA PIŠKURIĆ: »KOT PRIMESTNI SE ČUTIMO VEČKRAT ZAPOSTAVLJENE«: URBANISTIČNI IN INFRASTRUKTURNI ..., 419–446 2022 Gasilska parada na Igu leta 1963; pogled od Studenca proti sedanji osrednji avtobusni postaji (zgoraj) in pogled od Studenca proti Baniji (spodaj) (arhiv družine Piškurić).