TIHO ŽIVLJENJE Andrea  Zanzotto
Še sediva skupaj
tu med griči, v tem domačem gozdu.
Nežne liste s svojih senc odstranjava,
osat in sonca in živahne trate odstranjam
od tebe, draga. O trave, v dolgotrajni mrak
se vzpenjajoče, proti
qui omnia vincit.
In vetrovi ugašajo in obnavljajo
ob slehernem obratu časa in  vode
duši najini.
Midva pa sediva, venomer
pripravljena na nemo, zvesto obrambo.
Nežen bo moj glas in skrušen,
a nikoli strahopeten,
ves svetel v grlu —
ki senca se nikdar ga ne bi smela dotakniti —
ves poročno, ves nedeljsko
svetel bo tvoj glas.
Nikdar mogočna, hvaljena nikoli,
s čelom in lasmi se bova dotaknila
za življenje
listov, oblakov in snega.
Kdo drug bo videl in spoznal: moč
drugih nebesov, moč tolstih
obnavljajočih se
atmosfer, pijanih paradoksov,
kdo drug bo premikal zgodovino
in usodo. Materi
nad skromnim ognjem v kuhinji
za naju bdita, blaga
drva po dvoriščih, ki jih nič že stiska,
zbirata. Že malo mleka
naju bo prehranilo, dokler
naju oba, neumna, ljubezniva, nepotrebna,
ne bo vzela starost, ki na bližnji
516
njivi slabo razcvetene grede pripravlja in srca utripe negotove, muko in zastoj  nespremenljivi.
517