Preosnova šolskega oblikovanja učiteljev Drugo zahtevo za preosnovo šolskega oblikovanja učiteljev bi izrazil tako-le: učitelj naj bo deležen čim širše in čim bolj doživete kulture rn naj postane kulturno živ in bogat človck. Vem, da je vsako šolsko izobraževanjo že nekako kultiviranje, zato ne zahtcvam, da naj ima učiteljska šola čim več izobrazbenih predmetov temveč bi hotel ipoudariti, da naj bo deležen učitelj čim večjih, globljih in bogatejših kulturnih vrednot. Učitelj naj ne bo samo nau.en ali učen človek, tcmveč kulturert in kultiviran človek. Šola naj mu napolni dušo s kulturnimi vrednotami, tako da ne bo prenasičen izobrazbe, temveč bo postal kulturno živ človek, ki bo osebno živel s kulturo, bo čutil z njo, čutil potrebo po nji in bo radi kulture živel svoje notranje življenje. Kultura naj postane duhovni kruh bodočega učitelja od nje naj se hrani, po njej naj ga čutimo kot živega človeka, ki stoji sredi kulturnega življenja in razvoja, je osebno vesel vsakega kulturnega dogodka, pozna novc knjige, čita revije posluša koncerte, hodi v gledališče, jo socialno in moralno čuteč in si nabira kulturo radi samega sebe in radi svoje notranje obogatitve. Kljub veliki množini znanja je učenec na dosedanjih šolah precej stradal take obče kulture in vzgoje ter je kdaj radi samih izobrazbenih zahtev tudi izhiral in postal ubit in za kulturo mrtev človck. Živo zvezo med učiteljem in kulturo naj ustvarja vsak profesor učiteljske šole. Za to ima priložnost med rednimi urami kjer lahko načne eno ali drugo občekulturno vprašanje, (Konec.) omeni to ali ono resnico, ki je splošno kulturnega značaja, opozori na to ali ono kulturno pomembno delo, knjigo, razpravo in odpre duše za osebno sprejemanje kulturnih vrednot. Posebno priložnost za gojitev prave kulture imamo na učiteljskih šolah pri seminarjih, ki so kot nalašč zato, da odpremo učencem pogled za občo kulturo na ta način, da kdaj tudi prečitamo kako kulturno pomembno delo ali vsaj deloma odgrnemo njegovo kulturno 'pomembno.st itd. Pri vsakem seminarju je polno priložnosti za to posebno še pri literarnem in pedagoškem. Pedagoški seminar si sploh zamišljam tako, da pridejo učenci v neposredni stik s kulturo, da praktično pokažemo ob kulturi vzgojne in oblikovalne vrednote na ta način, da čitamo vsaj oddelke iz kulturno bogatih, pa tudi pedagoško zanimivih del, da opozarjamo učence na kulturne prireditve, se o njih skupno porazgovorimo in da jih upeljemo v sodobno kulturo in v njene probleme. Namen vseh predmetv na učiteljski šoli naj bi bil, da bi čim bolj kulturno obogatili bodočega učitelja in mu dali rpolno in vredno življenje tudi za čas njegovega praktičnega dela, da bo imelo to delo polno in bogato ozadje, ki bo zadovoljevalo učence in njega. V ta namen je seveda nujna izbira profesorjev za učiteljsko šolo, ki naj bi bili kulturno zelo živi in poglobljeni Ijudje, razen tega pa prežeti pedagoškega duha. Tretja zahteva preosnove šolanja za učitelje je s tem v notranji zvezi. Če naj živi učenec bogato kulturno življenje, če naj mnogo čita, hodi v gledališče itd., ne sme ubi.jati njcgovega duha osromno število šolskih ur. Število ur se mora zmanjšati in učenec naj dobi več prostega časa za svoje znanstveno, umetnostno, moralno itd. kultiviranje, in za kulturo telcsa. Zato se mora zmanjšati tudi program šolskih predmetov, ki večkrat rcs ubija, odpadejo naj vse nepotrebne podrobnosti. Profesor naj ob snovi svojega predmeta dosega prcdvsem to, da se bo učenec znal sam učiti in si pridobivati potrebno znanje tedaj, ko ga bo praktično potreboval. Sicer pa naj dobi pri šolskem predmetu ono znanje, ki res kultivira človeka in katerega zato nikdar ne bo pozabil. Bodoči učitelj naj bi res znal mnogo več kot potrebuje za šolo, vendar naj otlpade mnogo nepotrebnega in nebistvenega iz dosedanjega obsega šolskih predmetov. Saj ni odrešilno, če ve učitelj toliko in toliko znanstvenih dejstev, bistveno je, kakšen je kot človek in ali je toliko sposoben, da si lahko sam naprej pridobiva izobrazbo. Zato naj polagajo profesorji na učiteljski šoli večjo važnost na formalno kot na materialno izobrazbo in naj dajo bodočim učiteljem res to, kar za svoje delo in za bodoči poklic nujno potrebujejo. Četrta zahtcva za oblikovanje učitclja zadeva seznanjanje bodočega učitelja z resničnim življenjem. Učitcljska šola naj nc bo izolirana od življenja in polna samih tcori.j, temveč naj odpre učencem poglcd za resnično življenje okoli njih in naj jim pokažc rcsnično okolje, v katero bodo pozneje prišli, v katcrem žive njihovi bodoči učenci in starši teh učencev in v katerem se bodo morali tudi sami znajti in v njem delati. Bodoči učitelj naj se pod vodstvom profesorjev uživlja v resnično življenje naroda, sam naj si ogleduje in študira to življenje, sam naj se zanima, kako živi in kaj dela kmečki delavski in mestni otrok, kako žive njesovi starši, kako \ipliva njihovo življenje na razvoj otrok itd. To uvajanje učencev v resnično življenje in navajanje, da ga gledajo sami in se ne poučujejo o njem le iz knjig in časopisov, naj prevzamejo vsi šolski predmcti. Posebna naloga pa pripada glede tega pedagoškemu seminarju, kjer naj izdelujejo učenci rcferate o svojih spoznanjih glede življenja in miljeja osnovnošolskih otrok ter se o svojih pogledih in spoznanjih tudi porazgovori'o. Pa tudi sociologija in ipredmet o narodnem gospodarstvu je Doklican, da pokaže bodočemu učitelju resnično socialno in gospodarsko življenje ter ga navadi spoznavati zakonitosti tega življenja. Učiteljske šole naj ne zadene očitek, da so s. naučili učenci vsega, samo življei>ja jim ni nihče pokazal in da zato niso vedeli, kam bodo prišli kot učitelji. S tem v zvezi je zahteva, da naj pomaga graditi učiteljska šola učencem tudi svetovni in življenjski nazor. Kolikor je šola sploh sposobna za tako delo in kolikor zmorejo to posamezni profesorji, toliko naj se zanimajo za življenjske in svetovnonazorne probleme svojih učencem, naj se uživijo vanje in naj jih jim pomagajo >po najboljši volji in z največjo resnostjo razrešiti. Četudi se mladina s takimi rešitvami često še vedno ne bo zadovoljila, ker živi pač že tudi v svojem svetu idej, smo vendar vsaj poskusili, da jo svetovnonazorno razumemo in vodimo. Naši nasveti in stvarni pogledi bodo gotovo soodločali pri izbiranju in oblikovanju smeri bodočega učitelja. Čim manj sile pa bo pri tem vodstvu in čim neposrednejši bomo, tem večji bo uspeh. Končno Da bi zahteval še izpremembo vrstnega reda psiholoških predmetov, ker je sedanji nemogoč, O tej stvari smo že dosti govorili, zato naj samo povzamem: v tretjem letniku naj pride razen obče psihologije vsaj še osnova mladi'niske psihologije in naj se logika odloži ali k obči metodiki ali pa naj preide v peti letnik. V četrtem letniku naj bo razen obče pedagogike v prvem semestru oddeljena obča metodika v zvezi s hosprtacijami, v drugem semestru pa naj se začne posebna metodika z nastopi. V petem letniku naj bo nadaljevanje posebne metodike z nastoni, ostane naj zgodovina r>eda"o'iike, podrobno razpravljanje obče in mladinske psihologij., del karakterologije, individualne psihologije in, če ni prišla prej na vrsto del logike. Modoče bi mogli malo obdelati tudi estetiko in etiko. Ostane pa naj tudi sociologija. Toiiko o notranji preosnovi učiteljske šole. Sledi naj še nekaj misli o zunanji precsnovi, kolikor je v zvezi z notranjo. Kot središče postavljam torej učiteljsko šolo s petimi letniki. Vanjo naj imajo vstop učenci (-ke) po končani meščanski šoli in po mali maturi iz srednje šole. Učilelji in profesorji teh šol naj bi že prej mogli svetovati, kdo ima res dar za učitelja in bi se na take svete morali ozirati pri sprcjemanju. Možnost vstopa imajo predvsem oni, ki želc postati učitelji, >pa tudi oni, ki bi hoteli dobiti več psihološke pedagoške in duhovne izobrazbe, čeprav bi pozneje ne postali učitelji. Učni program učiteljske šole naj bo urejen tako, da bi bil moaoč prestop nazaj na srednjo šolo, če bi učenec ali profesorji uvideli, da kdo fes ni za učitelja, in da bi bil mogoč prestop iz gimnazije na učiteljsko šolo tistim učencem, ki bodo začutili v sebi učiteljski poklic. Pri tcm se jc treba ozirati na pedagoške, moralne in intelcktualne prirojenc sposobnosti. Po četrtem lctniku naj bi se končala strokovna izobrazba v predmetih, razen pedagoških, in učenci naj bi polagali maturo kot na gimnaziji. S tem bi končali srednjo šolo in bi jim bila dana možnost, da po dopolnilnem iapitu iz latinščine stopijo na univerzo ali pa da gredo takoj v kak praktičen poklic. V peti letnik bi prišli in v njem bi smcli ostati samo tisti, ki jih profesorski zbor spozna sposobne za učitelje in ta letnik bi bil samo za posebno izoblikovanje učitelja. Tako bi bilo rešeno vprašanje izbiranja učiteljskega poklica šele v zrelejših letih učenčevega razvoja. Razen pedagoških predmetov, učnih poskusov in psihologije ter sociologije bi ne bilo drugih predmetov. Učenci naj bi mnogo nastopali, poleg celodnevnih nastopov naj bi vodili tudi samostojno in z vso odgovornostjo razred v kaki okoliški ali mestni šoli vsaj za teden dni. Nadzorstvo bi vodil profesor metodike in upravitelj tiste šole. Po petem letniku bi bil diplomski izpit za učitelja iz pedagoških in psiholoških ipredmetov. S tem je normalno šolanje osnovnošolskega učitelja zaključeno. Diplomirani učiteliščniki pa bi seveda po žclji in potrebi ali takoj po diplomi ali pa šele po nekaj letih nadaljevali študij še na univerzi. Vidik izbiranja bi nc bilo izpričevalo ali ocena, temvee prav individualno priporočilo profesorskega zbora oz. nadzornika in upravitelja. Odločam se za nadaljevanje študija na univerzi in sicer bi po položenem izpitu iz latinščine lahko študiral učiteljiščnik vse stroke filozofske fakultete. Univerzi dajem prednost prav zato ker sem iprepriean, da svobodni študij najbolj vzbuja pravo osebno zanimanje za predmet in da je akademsko svobodno izbiranje predmetov in podrobne snovi najboljša podlaga za ipoklicno delo. Zato naj bi se tudi študij tistih, ki bi hoteli postati meščanskošolski učitelji, učitelji vadnic in poskusnih razredov, sreski šolski nadzorniki, učitelji na strokovnih iolah itd. vrši! na univerzi ali v nepcsredni zvezi z njo. Bodoči meščanskošolski učitelji naj bi študirali svoje predmetne skupine dve leti in naj bi naredili poseben izpit pred univerzitetno komisijo. Za učitelje pa, ki žele ali potrebujejo poglobitvc pedagoškega študija ter _za nadzornike naj bi se osnoval pedagoški inštitut ali pedagoška fakulteta. Današnja univerza res ne zmore vscga tega, ker ima večinoma samo enega predavatelja za teoretično in praktično pedagogiko. Pedagoški institut pa naj bi imel posebno stolico za teoretično, zdravstveno, psihološko oedagogiko, za proučevanje otroka ali za pedologijo, za cksperimentalno pedagogiko, za mladinsko psiholcgijo. za kulturno pedaaogiko, za pedagoško psihoipatologijo, za metodiko, didaktiko, za organiziranje šolstva itd. Danes je očitek na univerzo. da ne zmore višjega oblikovanja za vse učitelje lahek, ker je res usmerjena na izoblitovanje srednješolskega profesorja. Ce pa bi se univerza v predlaganem smislu ''zpopolnila. bi ona najlaže prevzela celotno pedagoško vodstvo našega naroda in bi postala res kulturno središče za vse sloje naroda, v kar je tudi poklicana. Dr. Stanko Gogala.