49. številka V Ljubljani, dne 7. decembra 1918. V. leto Delavec izhaja vsak petek i datumom naslednjega dno. — Naročnina za celo leto K 5 20, za pol leta K 2 60. za četrt leU K 130. Posamezna Številka 11 vin. Naročnina za Nemčijo za celo leto 5 mark, za Ameriko 2 dolarja. Požuljatve na uredništvo in upravništvo Ljubljana, Ilirska ulica Številka 22. L nadstropje. Rokopisi se me vračajo. — Inserati s enoatolpnimi potit vrsticami se zaračunavajo, ln sicer: pri enkratni objavi po 1$ vin., pri trikratni po 18 vin., pri Šestkratni po 14 vin, pri celoletnih objavah po 12 vin. za vsakokrat — Za razno izjave itd. stane petit vrst iea 24 vin. — Reklam, so poit-nine proste. — Nefrankira-na pisma se ne sprejemajo. Jasnosti! Due 24. m. m. je sklenilo Narodno vječe v Zagrebu priklopitev Hrvatov in Slovencev k Srbiji. V nedeljo dne 1. decembra je sprejel srbski prestolonaslednik regent Aleksander deputacijo Narodnega vječa, ki mu je izročila posebno izjavo, s katero se pridružuje Srbiji vlada Slovencev. Deputaciji je izjavil regent Aleksander, da je vesel tega dogodka in upa na srečo nove države. Ob tej priliki je seveda tudi nujno vprašanje, kako bo urejena ta država v političnem oziru. Niso to nobene postranske stvari, marveč prav važne so, ker ne maramo, da bi nas vodilni krogi tolažili z lepimi besedami, za kulisami pa sklepali ustavo in uredbe proti delavstvu. Eno teh ran jasno označuje članek s. n. n. v »Napreju« z dne 2. t. m. »Slov. Narod« je začel intervjuvati srbske politike in častnike in ker je teh veliko, še ni upanja, da bodo »Narodovi« uvodniki kmalu prenehali. Vsi ti uvodniki ponavljajo dan na dan eno in isto: da so Srbom Karadžordževiči ljubši, kakor Slovenci in Hrvati. »Slov. Narod« si dela nepotrebno delo, kajti začasno je vprašanje regentstva po njegovi želji rešeno. Pomisleke pa imamo proti načinu, kako opravlja to delo. Ne bodo mu zato hvaležni ne srbski politiki in oficirji, na katere se sklicuje, še manj pa naša slovenska javnost. Obe stranki na Slovenskem, socialistična m klerikalna, ki zastopata republikanska načela, sta ustavili vsako polemiko glede republike in monarhije, ker je to vprašanje začasno s sklepom Narodnega vječa v Zagrebu rešeno. Zakaj so klerikalci to polemiko ustavili, ne vemo; mislimo pa, da iz istih razlogov, kakor socialisti: ker se nam zdi v škodo naroda, da bi javnost še naprej brez potrebe razburjali in needinost sejali. Vse slovenske stranke so se izjavile za takojšnje ujedinjenje vseh Jugoslovanov, vse slovenske stranke so se pokorile sklepu Narodnega vječa glede regentstva Aleksandra — kaj hoče »Narod« še? Ali išče za svojo stranko iz tega vprašanja strankarskih dobičkov? Mislimo, da dela uredništvo »Naroda« to politiko kar na svojo roko, kajti ne moremo si misliti, da bi izvrševalni odbor JDS hotel prevzeti odgovornost za to pisarjenje v tako kritičnih časih. Sicer pa naj piše »Narod« kar hoče; mi nismo ne poklicani in ne voljni podu-čevati ga. Kar pa hočemo, to hočemo kar na kratko povedati: Mi hočemo in zahtevamo v nekaterih vprašanjih od Narodnega vječa jasnosti. Vprašamo: Kaj je znano Narodnemu vJeču, oziroma njega predsedniku dr. Ko-rošcu o vsebini kriškega pakta, kaj o vsebini londonske pogodbe? Tajna diplomacija, proti kateri sc bojijo demokrati celega sveta, je sklenila driski in londonski dogovor — v teh dogovorih je govor tudi o nas. bivših avstrijskih Jugoslovanih. Zato hočemo ve-^ti, kakšno vsebino imajo ti dogovori! Mislimo, da Narodno vječe ah pa vsaj dr. Korošec (ali dr. Trumbič) vsebino teh pogodb poznata: njihova dolžnost je, da nam njih vsebino povesta! Ako pa sami ničesar ne vedo, vč o teh-stvareh srbska vlada — in narodno vječe naj tam povpraša! Vsa naša politika tava v temi. ker teh pogodb ne poznamo: Ne vemo, kaj določa krfski pakt glede dela jugoslovanskega naroda, ki je bival v Avstriji, ne vemo, kaj določa ta pakt glede vladavine naše države, ne vemo, kaj določa londonska pogodba glede italijanskih’ aspiracij na naše ozemlje! Na ta vprašanja hočemo jasnosti! Ne rabimo nikakih diplomatičnih in političnih tajnosti, najmanj tedaj, kadar gre za našo kožo! In slednjič smo — kljub dr. Miljo-tinu Zarniku in »Narodovemu« uvodni-karju — Slovenci vendarle ljudje, ki smo, sicer prisiljeni, se bojevali proti našim bratom iz Srbije, ki pa imamo vendar pravico* izraziti svoje zahteve in v . c glede naše skupne jugoslov:-'v ■’w oodoč-nosti! Ne varajmo sebeOn&rugel Dejstvo, da dobimo novo državo, v kateri bodo združeni Slovenci. Hrvati in Srbi je gotova stvar. Meje tej novi državi še niso določene; le v meglenih obrisih nam jih napovedujejo politiki, tako, Ja še prav nič ne vemo, pri čem smo Kakor je razveseljiva ta vest, da je tro-imeiifki narod dosegel po krvi s> etovne vojne svojo svobodo, svojo meščansko svobode, nas vendar *a svoboda ne more zadovoljiti. Zakaj, če ustanovimo novo državo, moramo tudi vedeti, kakšna bo ta država, kako bo upravljana, kakšne pravice bodo imeli prebivalci v tej državi; ali morda ne bo našlo v njej izkoriščanje in zatiranje delovnih slojev zaščito ali bodo državljani enakopravni politično in socialno. V političnih in socialnih razmerah je bila doslej pri Slovencih, Hrvatih in Srbih razlika. Slovenci smo imeli nekaj več socialne zakonodaje kakor pa Hrvati in Srbi in deloma tudi politično. Seveda ne gre tukaj za to, kaj je bilo doslej, gre pa pač za to, kako bo v bodoče. Če se ozremo na okolo, vidimo, da se povsod snujejo republike, Jjudovlade, in sicer s socialnodemokratsko vlado ali pa vsaj ob krepkem vplivu socialne demokracije. Znano nam je tudi, da so v Nemčiji uvedli osemurni delavnik, da ga uvedejo v Nemški Avstriji, da ga je uvedla boljševiška vlada, da so ga deloma uvedli tudi na Češkem. V tem pogledu so pa pri nas razmere precej drugačne. Pri nas se skrbi za močno vlado, za centralizacijo, v kateri bodo uspele le tiste stranke s svojimi zahtevami, ki bodo močne, ter bodo zlasti v prvi konstituami izkušali izrabiti svoj vpliv čimbolj v interesu svoje stranke. Gotovo je, da bo kon-stituanta oziroma ustavni zbor po večini agrarski, to je kmetiški, drugo skupino bodo tvorili meščanski sloji in slednjič delavski zastopniki. Nič bolj naravno ni, kakor da bodo ob teh razmerah v ustav- nem zboru stopili na površje interesi posameznih političnih in drugih struj; tedaj ne bodo več odločevali blagohotni nagibi, marveč le sebični politični in gospodarski interesi. Kdor ne bo imel v ustavnem zboru dovolj zastopstva, ta bo moral porabiti svoj vpliv potom svoje organizacije. Če bo delavstvo v tej novi državi hotelo doseči primerno zakonodajo, vsaj tako kakršno bo imelo delavstvo po drugih državah, bo moralo zastaviti vse sile. Nova država mora vedeti, da ima delavstvo vse glavne industrije v svojih rokah in da bo odločno zahtevalo socialno zakonodajo. Nehote se vprašamo, kako bo s preskrbo brezposelnih, kako z delavskim varstvom, kako s preskrbo invalidov, ostarelih delavcev, z dosedanjimi bolniškimi blagajnami, bratovskimi skladni-cami, nezgodno zavarovalnico in dr. Vsa ta vprašanja so važna. Vsa ta vprašanj.' 7-» se morajo rešiti ugodno za delavstvo! Prav radi jemljemo socialne razmere angleškega delavstva za vzor in jih hočemo »prikrojiti« našim razmeram. Pri tem se pa temeljito motimo. Gospodarske razmere na Angleškem so odvisne od povsem drugih momentov. Anglija je bogata industrijska in eksportna dežela, ali pravzaprav bogat centrum velike države, ki opravlja administrativne posle, na drugi strani pa je delavstvo v Angliji močno organizirano. In ker mu bogata Anglija nudi razmeroma dobro eksistenco, se delavstvo sicer organizira in vobče dosega še precej uspehov brez velikih naporov. Pri nas so pa razmere drugačne, pri nas ni koncentriran kapital, ne gospodari se s tujimi deželami, ’ne z dobičkom iz tujih narodov, marveč le v malenkostnih razmerah in razentega bo gospodarski sistem, ki sc bo v naših malenkostnih razmerah razvil, skupuški. Naša država bo morala opustiti vse nepotrebne izdatke, pospeševati bo morala le bolj podvig svojega položaja in skrbeti za življenje svojih državljanov. Če ne bo opustila militarizem, puhli birokratizem ter uredila svoje gospodarstvo v ztnisiu splošnega socialnega položaja, potem bo delavstvo to zahtevalo najodločneje. Iz revirnega odbora rudarjev. V četrtek, dne 28. novembra t. I., se je vršila v »Delavskem domu« v Trbovljah seja revirnega odbora rudarjev. Dnevni red seji je bil posebno važen. Navzoči so bili sodrugi: Čobal M., Siter Ig., Ule Ant., Malovrh K., Urlep Iv., Prašnikar F. ter za list »Delavec« Tokan Iv. Predvsem se je razpravljalo o nastalih novih potrebah strokovne organizacije rudarjev, ki naj bi se prilagodila novemu državnemu organizmu. S tem, ko je razpadla stara Avstrija, je nastalo važno vprašanje glede preustrojitve dosedanja »Unije rudarjev avstrijskih«, ki je dosedaj bila skupna organizacija vsega v stari Jtv-striji vposlenega rudarskega delavstva. S tem pa seveda še ni razpadla solidarnost ne le vseh rudarjev stare Avstrije, temveč siej kot prej bodi teme!j, na katerem naj sloni zgradba nove organizacije mednarodna sloga in proletarska solidarnost. Sklep, ki ga je revirni odbor glede nove organizacijske tvorbe napravil, se glasi: Ustanovi se posebna strokovna organizacija rudarjev, kateri naj bo delokrog po vsej slovenski deželi v državi Jugoslavije. Ta organizacija bodi v vsakem oziru popolnoma samostojna. Ime novi zvezi bodi »Unija slovenskih rudarjev«. Njen sedež bodi v Ljubljani. S tem je torej stara dosedaj skupna Unija rudarjev avstrijskih za nas prenehala. Po nadaljnein tozadevnem sklepu sc poživljajo blagajniki vseh naših podružnic, nahajajočih se na slovenskem ozemlju, naj na staro Unijo ne pošiljajo nič več prispevke, pač pa naj se vsi funkcijonarji v vseh zadevah začasno obračajo na Trbovlje. Tjakaj naj se pošiljajo tudi vsi članski prispevki, v kolikor jih je odraču-navati Uniji. Začasni naslov se torej glasi: »Unija slovenskih rudarjev« v Trbovlja*!, Delavski dom. Ustanovni občni zbor nove Unije bo sklican še tekom meseca decembra t. I., najkasneje pa v prvi polovici meseca januarja 191!9. Preuredbo pravil in pa pripravo potrebnih tiskovin je revirni odbor poveril sodrugom Siterju in Tokanu. Unij-sko glasilo ostane «Delavec«, ki naj bo glasilo vseh osnujočih se novih slovenskih strokovnih zvez in organizacij. Prvi, torej ustanovni občni zbor, bo iz praktičnih ozirov sklican v Trbovlje. Glede denarnega prometa se bo stopilo v stik s Splošnim kreditnim društvom v Ljubljani, ki naj novi Uniji odpre potrebni konto. (Konec prihodnjič.) Wilson o miru. Glasom besedila, ki ga sedaj priobčuje Reuterjev urad, je VVilson v svoji poslanici kongresu med drugim dejal: Sedaj se zopet obračamo k nalogam miru, mini, ki je zavarovan proti neodgovornim samo vladarjem in proti častihlepnim vojaškim koterijam ter zgrajen na temelju pravičnosti in primernosti, da se svet preuredi na novo. Ta mir organiziramo za vse narode sveta, ne samo za nas same, ako nam narodi dovolijo, da jim služimo. Naše misli so se v zadnjem času pečale z Evropo, Azijo ter bližnjim in daljnim vztokom, le malo pa so se pečale z dejanji miru in s preuredbo sveta, ki nas sedaj čakajo. Velikega pomena je. da odpravimo vse povode za nesporazum-ljenje s svojimi najbližjimi sosedi in dopri-nesemo dokaz prijateljstva. Upam, da mi člani senata dovolijo, da še enkrat izpre-govorim o neratificirani prijateljski pogodbi s kolumbijsko republiko. Poživljam Vas, da v tej zadevi kmalu storite ugodne ukrepe. Kar se tič«i naših notranjih stvari’ je problem našega povratka v mir, problem gospodarske in veleobrtnijske obnovitve. Tisti hip, ko smo vedeli, da je pogodba za premirje podpisana, smo orožje odložili. Surovine, ki jih je bila vlada iz strahu, da jih armado oskrbujoči industriji ne bi zmanjkalo, zasegla, so sedaj proste in vinjene splošnim vrednotim. Velike in dustrijske naprave, katerih produkte in stroje je bila prevzela vlada, so zopet proste za namene, katerim smo služili pred vojno. Ni bilo mogoče kontrolo nad živili in plovstvom odpraviti prav tako hitro, ker se svet še vedno prehranjuje iz naših žitnic in ker se ladje še vedno porabljajo za prekomorsko prcskrbljevanje naših ljudi in za tako hitri prevoz vojaštva v domovino, kakršnega dovoljujejo razmere. Pa tudi te nasilne odredbe se bodo, koli-kdf se da, omejile. Wilson je potem govoril o novih uradih, ki jih je treba v svriio vojne organizacije, ter je izjavil : Odkar je bilo premirje zagotovljeno, ] je vlada zasledovala politiko, izkušnje teh korporacij na razpolago dati trgovcem. Nato je VVilson govoril o ukrepih, ki jih je treba, da se za dobo prehoda v mir prepreči prevelika brezdelnost. Glede Belgije, in Severne Francije je dejal: Nobena še tako velika odškodninska svota ne bi mogla zadostovati, da se ti deželi za leta ?n leta obvarujeta brezupne škode. Zgoditi se mora več. Ko bi Belgija iti Severna Francija jutri imeli denarja in sirovin v izobilju, bi vendarle ne mogli že jutri imeti svoj prostor v svetu, v svetovni industriji. Belgija in Francija ne smeta biti izročeni slučajnostim ostre konkurence. Upam, da se kongres ne bo pomišljal dovoliti prednostno ravnanje s temi prebivalstvi, ako bi se pokazala potreba za to, da se kateremu uradu da takšno dovoljenje, n. pr. vojnemu trgovinskemu uradu. Za stabilizacije in olajšanje obnovitve našega trgovinstva ni nobena reč večje važnosti, nego takojšnja odločitev glede davkov, ki naj se pobirajo v letih 1918, 1919 in 1920. Ko bi se bila vojna nadaljevala, bi bilo postalo potrebno, da dobimo za leto 1919 najmanj osem milijard dolarjev davka. Zdaj, ko je vojna končana, se more ta znesek znižati na šest milijard. Da bi se vladne naloge takoj skrčile, ni pričakovati. V novi driavi. Poleg političnih pravic, ki jih zahteva delavstvo od nove države, spadajo med glavne zahteve tudi socialne uredbe. Nikakor nam ne zadošča, če imamo demokratično republiko, ki ni demokratična, ali pa demokratično monarhijo, ki ni demokratična. Imamo lahko najdemokratič-nejo ustavo, najdemokratičnejo politično državo, če pa nje reprezentanti in zastopniki nimajo’ socialnega smisla, če nimajo čuta socialne pravičnosti, nam vse to ne pomaga dosti. Zakaj v državi, kjer ni ta čut vzgojen toliko, da bi prevladoval politično mnenje, ostanejo v veljavi izključno stanovskointeresna načela in kdor ima večino v postavodajnih korporacijah, tisti odločuje v svojem lastnem interesu, ne glede na pohlevne in morda povsem opravičene želje manjšin. Tako je celo v stari meščanski republiki Franciji. In če pregledamo bodočo Jugoslavijo, nam že dosedanji dogodki pričajo, da se ustvarja na tem ozemlju politična moč, ki bo hotela le malo slišati o delavskih zahtevah. Ni to pretirana bojazen ali prazen strah. Če pomislimo, da se naše politične meščanske stranke niso nikdar še pečale s socialnimi vprašanji, da so vse delavske zahteve ali brutalno ali pa s smešnimi argumenti zavračale, nam to bojazen le potrjujejo. Za primer vzemimo volilno pravico v kranjski deželni zbor, v občinski svet ljubljanski, zidanje stanovanjskih hiš v Ljubljani, da o Hrvaški niti ne govorimo ne. Za nobeno stvar ni bilo denarja; na drugi strani pa še pravijo, da vendar ne gre. da bi imel delavec enake pravice, kakor imo-. viti meščan, ki plačuje davke. Tako stališče zavzemajo gospodje v navedenih vprašanjih. Kaj pa bodo rekli gospodje, če bo delavstvo zahtevalo boljše bolniško zavarovanje, boljše nezgodno zavarovanje, zavarovanje za brezposelnost, za starost in onemoglost? Vsi vragi bodo pokoncu. Križali se bodo, preklinjali in tarnali, da bo to provzročalo stroške, čeprav morajo delavci sami nositi vse stroške. Raje bodo hoteli, da delavec poginja na starost, ali če je brez dela, kakor da bi storili to, kar bodo storili po vseh drugih državah. Berači naj ali pa naj pogine delavec, delavka, ki je žrtvovala vse svoje moči pri delu za splošnost. Tega se bojimo. Kakor se dogodki razvijajo, bomo imeli v marsičem Slovenci, Hrvati in Srbi avtonomijo. To je uspeh republikanskih strank, zlasti slovenske klerikalne stranke. Ne maramo izreči nobene sodbe o tej stvari sedaj. Vendar pa se moramo ozreti na položaj. Cim več avtonomije, tem manj enotnosti bodo imeli posamezni deli v celi državi. In ravno v tem tiči tudi dejstvo, da se bo moralo delavstvo boriti na treh frontah za svoje pravice in vrliutega pride v vseh treh skupinah kmetijstvo do premoči. Slovenska ljudska stranka pravi sicer, vsaj njeni reprezentanti, da se strinja s socialnim programom socialno demokratičnega delavstva. Tudi utegne biti to res. Toda pri volitvah bodo prišli v državni ali ustavni zbor izrečni agrarci, Ki se bodo v tem trenutku postavili izključno na svoje interesno stališče in ne bodo prav nič zalegle vse lepe čednosti in obljube njih voditeljev. Prav enako vlogo i;i še žalostnejšo bodo igrali takozvani napredni in demokratični strankarji, ki še ni -koli niso imeli niti najmanjšega smisla za socialno zakonodajo in skrb. . Ostala bo nedvomno socialna demokracija in delavske strokovne organizacije v boju za svoje pravice popolnoma sama. Na lastne noge se bo moralo delavstvo postaviti, zahtevati in izsiliti svoje pravice. Nobenega drugega pota ni; edin<» pot lastnega dela nam more ustvariti boljšo bodočnost, lastnega dela v krepkih strokovnih in političnih organizacijah, ker politične stranke na Slovenskem, Hrvaškem in v Srbiji še niso zrele, da bi se /. njimi dalo razpravljati trezno in pametno o delavskih zahtevah. Če bi doživeli v tem pogledu razočaranje, bi nas veselilo, toda ne upamo mnogo, zato pa hočemo ostati trdni, hočemo uveljaviti svoje zahteve na vsak način in kar ne more doseči posameznik, to bodo dosegle naše mečne organizacije. Trdno verujemo v moč organizacij, ki rastejo tako veselo kakor še nikdar, trdno zaupamo v zavednost in stanovitnost vseh naših sotrpinov. In zato zremo v bodočnost kljub črnim oblakom z vedrim očesom. Domači pregfied. Sodrug Franc Magister umrl. V torek dne 3. t. m. je nekoliko pred odhodom iz tobačne tovarne v Ljubljani nagloma preminul sodrug Magister. Pokojnik je bil trdnega prepričanja in značaja, član politične in strokovne organizacije, član *tlad-zorništva konsumnega društva za Ljubljano in okolico ter društva »Svobode« in odbornik občine Vič-Glince. Vedno je bil na svojem mestu, kadar ga^ je klicala delavska dolžnost. Star je bil šele 52 let. Po- * greb ljubega pokojnika je bil v četrtek dne 5. t. rm ob pol 4. popoldne iz Burske ulice nU Glincah. Blag mu bodi spomin! Organizacije, ki žele politične socialno demokratične shode naj se obračajo na tajništvo Jugoslovanske socialno demokratične stranke v Ljubljani, uprava »Napreja«. Vse organizacije in sodrugi, ki žele stanovske shode in ustanovitev strokovnih organizacij pa na strokovno tajništvo s. Viktor Zorč, Ljubljana, Šelenbur-gova ulica št. 6/II. Invalidom. Mornariška sekcija bivšega vojnega ministrstva je odgovorila, da bo začasno še izplačevala in likvidirala plače svojim invalidom. Narodna vlada v Ljubljani se je obrnila tudi do drugih oddelkov bivšega vojnega ministrstva, da začasno še izplačuje invalidom njih prispevke. Odgovora od teh oddelkov pa doslej še ni. — Po dobljenih informacijah se bodo penzije in doklade vojnim invalidom izplačevale kakor doslej, in sicer ju« bo do nadalje za vse ozemlje bivše monarhije nakazovala penzijska likvidatura intendance 2. voja (Pensionsliquidatur de* Intendanz des 2. Korps, Wien, IX., La- ekierergasse 3). Ker v tem oziru doslej ni bilo jasnosti in se je to dokončno določilo šele pred kratkhn, se utegne izplačilo za mesec december zakesniti za deset do dvanajst dni, o čemer se prizadeti invalidi obveščajo tem potom. Komisija za preskrbovanje vračajoči!) se vojnikov. Dosedanja kranjska deželna komisija za preskrbo vračujočih se vojni-tkov v Ljubljani se je preosnovala v »Komisijo za preskrbovanje vračujočih se voj-nikov v Ljubljani«, njeno del