nih letih pešačil v St. Vid, kjer je nese bično stal ob strani škofijski gimnaziji, ki so jo pestile mnoge težave. V tistih letih sem imel kot dijak srečo, da sem po- bliže spoznal izredne pedagoške sposob nosti blagega profesorja, svojega sorod nika, ki mi je bil dve leti učitelj verouka. Ni bil zahteven, toda snov je znal tako življenjsko podajati, da se njegovih ur še danes s hvaležnostjo spominjam. Pokojnik je bil srečen v svojem pokli cu, zato ga je tembolj prizadela krivica, ko ga je režim 1932 predčasno — komaj petinpetdesetletnega upokojil. Kot upo kojenec brez pokoja je sredi neumornega dela preživel še skoraj pol stoletja. Na uršulinskem učiteljišču v Ljubljani je prevzel ravnateljsko mesto, ki ga je vo dil vse do 1945, ko je bila uršulinska šola ukinjena. Istočasno se je predajal teološki fakulteti, kjer je že 1920 prev zel predavanja iz pedagogike in katehe- tike. Tudi na tem položaju je hotel po staviti celega človeka. Tako se je v tistih letih vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je poslušal predavanja iz filozofije, pedagogike in zgodovine. Ta krat naju je življenje kar močno zbli žalo. Kot študent sem dobil pri njem streho, istočasno naju je družil tudi štu dij, zgodovine pri prof. Ljudmilu Haupt- mannu; skupaj sva hodila na njegova predavanja in se udeleževala njegovega seminarja. Študij na filozofski fakulteti je dr. Demšar zaključil 1926. ko je dose gel svoj drugi doktorat. Oborožen s te meljitim znanjem je teološki fakulteti ostal zvest vse do svojega oseminosem- desetega leta, za kar se mu je fakulteta oddolžila, da ga je 1965 proglasila za svo jega častnega doktorja. Navzlic visokim letom pa trikratni doktor ni iskal miru; še naprej je ostal zvest zlasti šentpeter- ski cerkvi, kjer je ves izgoreval v duš no pastirskem delu. Vse dolgo življenje je bil pokojnik mož vztrajnega dela, poln srčne dobrote, ki se Dne 21. julija 1980 se je iztekla dokaj ravna, mirna, lepa umetniška življenjska pot Iva Plestenjaka. Rodil se je 27. decembra 1904 v Ljub ljani. Njegov oče je bil delavec tobačne je vsega razdajal za svojega bližnjega, in levica ni nikdar vedela, kaj dela des nica. Živel je asketsko — štirideset let ni pokusil alkohola — vendar je bil hkrati zelo življenjski in izredno prije ten sogovornik. Zlasti so mi živi spomini na najine skupne pohode na Triglav, ko sva nekajkrat pred zadnjo vojno skupaj ubirala triglavske strmine. Skromen, kot je pokojni dr. Demšar vedno bil, je doživljal vrsto svojih živ ljenjskih jubilejev v popolni tišini. Nihče ni vedel za njegov srebrni, zlati in biser ni mašniški jubilej. Šele v zadnjih letih profesor ni mogel več zatajiti visokih ju bilejev. Nerad je privolil v proslavljanje raznih obletnic. Zadnje jubilejno srečanje je bilo lani, ko je častitljivi starček ob hajal izreden jubilej, osemdesetletnico duhovništva. Ob visokih jubilejih je bil skromni profesor deležen velike pozor nosti slovenskega javnega življenja. Ob stoletnem jubileju ga je predsednik SFRJ Josip Broz-Tito odlikoval z visokim re dom zaslug za narod z zlato zvezdo. V tistih dneh je profesorja mimo drugih predstavnikov oblasti obiskal Edvard Kardelj, ki mu je bil jubilant pred pol stoletja profesor na učiteljišču. V živah nem razgovoru sta obujala spomine iz pred petdesetih let, ki so bili tako živi, kakor da bi se srečala zadnjič šele pred kratkim. Ugled pokojnega profesorja je prišel v javnosti do pravega izraza ob njegovi smrti. O pokojnem je pisalo naše časo pisje, sožalne brzojavke so poslali visoki predstavniki javnega in družbenega živ ljenja. Nepretrgane množice so pokojnika obiskovale ob mrtvaškem odru in ga spremile pri pogrebnih svečanostih. Pri odprtem grobu se je od pokojnika po slovil njegov učenec — član predsedstva SZDL Franc Kimovec-Ziga, ki se je za hvalil svojemu profesorju za nesebično delo ob služenju za srečo delovnega člo veka. Pavle Blaznih tovarne. Ivan je imel tri brate — Toneta, Karla in Viktorja in dve sestri. Karel je bil po vojni ravnatelj Loškega muzeja. Ivan je končal srednjo šolo v Ljubljani in tečaj o bančništvu. Zaposlil se je pri V SPOMIN IVA PLESTENJAKA 298 zavarovalnici Feniks v Ljubljani. Ko je prišel v Škofjo Loko k svojemu bratran cu Francetu Flestenjaku, ki je bil takrat ravnatelj tovarne Šešir v Loki, se je seznanil z Dorico Guzelj. Balantovo Do- rico. Leta 1930 se je z njo poročil, star 25 let, in se preselil v Loko. kjer sta mladoporočenca dobila stanovanje v do mači hiši. V službo se je vozil v Ljub ljano. V zakonu sta se jima rodila hčer ka Dora, sedaj znana slikarka, in sin Janez. Ob okupaciji, ki je med Loko in Ljubljano potegnila državno mejo. je os tal v Ljubljani, kjer je imel službo. Kmalu je šla družina za njim, a le za malo časa, saj v skromnem stanovanju njegovih staršev ni bilo prostora še za mlado družino. Vsa družina se je vrnila v Loko in Ivo je tod nastopil službo v banki. V banki je bil zaposlen kot viš ji bančni svetnik do upokojitve 1. 1968. S svojo izkušenostjo in preudarnostjo je bil v pomoč vsakokratnemu ravnatelju, z mirnim, ljubeznivim nastopom pa upo števan, pri strankah banke priljubljen uradnik. Bančništvo je bil njegov poklic, nje govo življenjsko delo pa je bilo rezbar- stvo. Temu je veljala njegova ljubezen, v tem se je izživljala njegova ustvarjal nost. Smisel za likovno umetnost mu je bila v krvi, tudi njegovi bratje so se ukvarjali z amaterskim slikarstvom. Ivo se je udeležil posebnega kiparskega te čaja in se posvetil rezbarstvu. Sprva je izdeloval originalne spominke, za katere je dobil navdih okoli Loke. Delal je majhne kozolce, čebelnjake, zibke, skri njice, angelčke, znamenja po vzorcu šti- rioglatega znamenja, ki stoji ob Ljub ljanski cesti na Suhi, razen tega otroške igrače, npr. klovne na vrvicah. Potem je začel rezbariti modele za peko loškega kruhka, ne za peko. temveč za okrasj Vzorce je našel na pravih modelih, ki so ostali od Rokovega Tineta in pri Huda- vernikovih, kjer so pekli ta kruhek in jih je nekaj tudi v zbirkah Loškega mu zeja. V les je dolbel različno okraSena srca. hlebčke, razne figure, dojenčke, pe-. teline, zajčke, jih mazal z lesno barvo in prekrival z zaščitno plastjo iz voska. Uporabljal je hruškov, javorjev in lipov les. Nešteto njegovih izdelkov krasi zdaj stanovanja po naših krajih. Izdelavo so naročali posamezni ljubitelji umetne obrti in trgovine, npr. Mladinska knjiga. Zbirko kakih petdesetih modelov hrani hči Dora. Njegovo delo skuša nadaljevati vnukinja Petra. Na domu sta ostala že posnetka dveh večjih rezbarskih umet nin — oltarne pregrade (antependija?) iz 11. stoletja, povzete po originalu v Za- dru, in irskega spomenika iz 8. sto letja. Zadnje dve leti je Ivu Plestenjaku bo lezen onemogočila rezbarjenje. Deset mesecev je bil s soprogo v Domu upo kojencev pri Centru slepih v Stari Loki. Umrl je v bolnišnici na Golniku. Muzejsko društvo se ga spominja in mu dolguje zahvalo ne le kot ljubitelju umetnosti, ki je obdaril Loko s svojimi izdelki, temveč tudi kot svojemu zveste mu članu in sodelavcu v društvenem od boru. Štirinajst let je nadvse vestno opravljal nadzorne posle, se redno udele ževal odborovih sej in društvenih pri reditev in poročal o delu odbora na obč nih zborih. Bil je dober človek in pri jeten tovariš z vsemi tistimi lastnostmi, ki omogočajo lepo sožitje družbe. France Planina 299