TOMAŽ ŠALAMUN, PRAZNIK
»Oblastnike / pozivam k nežnosti. / Zakaj moram / živeti v svetu, / ki duhovnost / sovraži? / Zakaj sem / lahko napisal komaj / 20 °/o pesmi / doma / in moram večno / bežati / od zemlje, / ki bi jo rad / najbolj / ljubil, / da se ne zadušim? / Zakaj čutim / ta iracionalni / odpor, / ta strah / pred / svobodo / in človeškim dostojanstvom? / Ta pesem je osebna / prošnja / in tožba. / Izvira iz šoka / in strahot, / ki jih vedno znova / doživljam, / ko se ližem / iz domačih travm. / Tako čutimo / mnogi. / To je prošnja / in tožba / vseh nas, / sezonskih / delavcev.« (44)
Verjetno je citirani tekst Oblastnike pozivam k nežnosti.. . med najbolj kritičnimi in angažiranimi pesemskimi sporočili v Šalamunovem pesniškem opusu in bolj kot teksti v zadnjih zbirkah: Imre, Druidi, Turbine, opozarja in razgalja travmatično stisko slovenskega pesnika, ki »živi« od svoje ne-institucionalizirane pesniške svobode. To, kar je Pavle Zidar v sodobni prozi (in ne samo on), je Tomaž Šalamun v poeziji, samo da so možnosti pesniškega življenja še minimalnejše od pisateljevega.
Praznik je zaradi odprtosti izpovednemu toku lirskega subjekta zelo »odkrita« Šalamunova pesniška zbirka, elementarna, neposredna, angažirana in problematizirajoča svoj čas; tu in zdaj, ne samo v konkretnem, političnem svetu, ampak tudi v dimenzijah njegovega duhovnega, miselnega, kulturno-zgodo-vinskega spomina. V Prazniku Šalamun ni tak artist kot na primer v Sokolu,
* (Tomaž Šalamun Praznik, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976, opremil Tomaž Kržišnik, str. 76)
Marijan Zlobec
preveč je v njem pesnikove prizadetosti, »zadetosti v živo«, brez odvečne samo-ironije in parodije, kritike, kar pomeni, da se razmerje avtor-ubesedeni lirski subjekt približuje izenačitvi-identifika-ciji, kar v avtorjevi poeziji sicer ni navada; to razmerje se vedno ruši in izogiba frontalnemu, odkritemu soočanju z eksistencialnimi pesnikovimi stiskami. V Prazniku je ta »očitnost« še kako razvidna, npr. tudi v tekstu Ljudje, Hiša svetovne odgovornosti, Zgodovina neba je množična, Življenje pesnika, Danes sem tipkal tako dolgo, Kdor me bere kot ironičnega, Naša vera, Vešča Krepa, Zahvala ..., kjer je »prozaiza-cija« poezije že skoraj popolna. Šalamunov tekst Prvič, ko sem prišel v New York City že popolnoma zgublja tip liričnosti, poetičnosti in prehaja v popolno reportažo, kronistični zapis, tako priljubljen v lastni poetiki.
»Ameriška« motivika, tudi v Prazniku obsežna, podobno kot v drugih »ameriških« zbirkah, dopolnjuje mozaik Šalamunovih potovanj po ZDA. Poezija in Amerika, dvoje prevladujočih motivov v ameriški tematiki, kažeta na Šalamunovo tudi ameriško zavezanost mediju izpovedovanja odnosa do sveta, brez širjenja medkontinentalnih tematskih konfrontacij. Tomaž Šalamun ne piše o ZDA zato, da bi jih spoznaval, širil svojo pesniško vednost o njih, marveč da bi s tematiko prikazal svojo pomembnost oz. nepomembnost v »novem« svetu. Skoraj da gre v okviru te teme za dva enako močna pola: pesnik in Amerika; taka je pesniška manipulativna aktualizacija lirskega subjekta in njegovih prvih sprehodov po New York Citvju. Se pravi, da je v ospredju avtorjevega pesniškega zanimanja predvsem navdušenje nad samim sabo v »velikem« svetu.
Šalamunova uvodna Zahvala, ki kliče na pomoč Montaignejevo misel o življenjskem martiriju, obenem z zahvalo Prešernovemu skladu za potovanje v grad Yaddo (kako malomeščan-
318
319
sko buržujska vzvišenost!) hoče biti s Tavlorjevo Revolucijo v nebesih neke vrste programski uvod v zbirko; kritika družbe in meril, zakonov časa in prostora. Toda čemu potem tak »motto«, če je zbirka samo v nekaterih tekstih polemična, kritična? Tomaž Šalamun ne zmore enotne zbirke; vedno kompo-nira v celoto nasprotja, tako v oblikov-no-artističnem kot miselnem polu tekstov; to daje vsebini dinamičnost, bralno privlačnost, kompozicijsko sproščenost. »Motto« je lahko tudi zgolj okrasek, trenutna aktualizacija Šalamunove misli, razpoloženja ...
Praznik prinaša tudi nekaj povsem novih tekstov v do sedaj znani Šalamu-novi tematiki, na primer kozmično-astrološki (Praznik, Astrofizika in mi), zlasti prvi aktualizira dimenzije galaksij v »kozmoloških sistemih«. Povsem nekaj drugega - približek ljudski pemi -sta teksta V ponvici je potičica in Li-ščkom je barvo naštudiral Bog, zasnovana kot trikitični skici z etnografsko-mitološko tematiko.
Vrsta tekstov ohranja tako priljubljen   Šalamunov    »družinski   kolorit«
(Acquedotto, Vešča Krepa, Bohinj, 11, november 1954, Lirične krave. Ljudje, Luiza), Himna svetovne odgovornosti, Zgodovina nebes je množična in Življenje pesnika pa razglašajo »bratovščino naravnih, močnih, svetih ljudi /.../ zrelost sveta, njegovo večno rast in stalnost /. . ./ ljubezen in svobodo brez sovraštva/. . ./«, do različnih upes-nitev pesnikovih položajev v svetu.
Šalamunov Praznik se uvršča med novejše avtorjeve zbirke s tipičnim »neurejenim« karakterjem celote, hote ne-koherentne, ker bi bila vsaka »klasič-nost« pri avtorju Pokra proti lastni poetiki in pojmovanju poezije, ki je pri Šalamunu od »najresnejše« eksistencialne zadeve do fizičnega akta pisanja skorajda česarkoli. Tu pa je nevarnost; tako za bralca, še bolj pa za avtorja. Prvi drugega spregleda in ve, kje se v poeziji nihanja med igro in smislom nagibajo v polarnost, drugi ostaja z razkritjem svojih pozicij še bolj »odprt«, še bolj izpostavljen v svojih klovn-sko-resnih nihanjih. Ali je ekstremnost v bistvu najustreznejši izraz nemoči?
Marijan Zlobec
Tomaž Šalamun, Praznik