66
Metlar Francek in njegov brat Peterček
Fr. Pravda — Jožef Gruden
IX.
rav v tisti vasi kakor Konopaskovi je živel star vojak Bojan. Bil vam je to vrl mož in dober prijatelj rajnega Konopaska. Znal je nemško, bil je sosedom za tolmača, kadar so priha-jali ncmški kupci k njim po žito, ribe in platno. Ako je dobil kdo v vasi nemško pismo, so tudi klicali Bojana.
Dclalo mu je to seveda velike težave, preden jc prebral zlog za zlogom, vrsto za vrsto, stran za stranjo. Pa vendar je vselej našcl zmisel in prav pojasnil vsebino.
Bojan je bil sicer le bajtar. Imel je kosček polja in redil samo eno kra;vo. Vendar je bil v čislih, a ne, samo zaradi nemščine, ampak tudi za-vojjo svoje obile izkušenosti po svetu, ki si jo je pridobil živeč po tujih. deželah.
Vse ga je rado poslušalo. Ob nedcljah se je shajalo pri njem staro in tnlado. Pa jitn je pripovedoval, kar je kjc vidcl, in kako ljudje tupatam žive.
Tudi Konopaskova fantiča sta poznala starega vojaka Bojana. Rekla sta mu »stric«, dasi jima ni bil stric. Častila sta ga s tem imenom zavoljo njegovega prijateljstva do njiju rajnega očeta.
Francek jc jako rad imcl strica Bojana, in ob nedeljah je bil tudi pri njem, ko je pripovedoval o različnih dogodkih. Včasi mu je raati tudi med tednom dovolila k njemu. Vzel je tcdaj s seboj delo, pletel je in rezal v njegovi hiši iin se pogovarjal ž njim. Starcu je bila všeč dečkova marljivost. Prizadeval si je, da bi ga poučil in seznanjal samo s takiini rcčmi, ki so . mu bile v prid,
Nekoč je pa prišel Francek k dragemu prijatelju jako pobit, sedel na klop, pa molčal.
Bcjan je zapazil, da ima Francek nekaj na srcu, pa ga je vprašal; »1, kaj pa tako preinišljaš, Francek?« Francck je odgovoril: »Rad bi va& nekaj prosil!«
»No, kaj pa takega?« jc vprašal stric
»Jaz bi se rad učil nemškega jezika! Ali boste tako dobri in me učili?«
»Hooeš biti Nemec?« se je zasmejal vojak.
»Tega pač ne,« je zatrdil deček, »jaz sem in ostanem Čch. Ali nem-ško razumeti je potrebno. Vidite, kako je vam to koristilo!«
»Če se ne motim, imaš ti pri tem še druge namene?«
»Seveda, čemu bi tajil pred vami. Vi me v tem ne boste oyirali.«
»Kdo vc, če ne,« mu zapreti v šali Bojan. »Če nemaravaš kaf ncvar-nega, ne boš našel v meni pomočnika, ampak nasprotnika.. Govori torej, in povej, kaj nameravaš.«
67
»Pojdem drugo leto z materjo v Toplice. Upanje imam, da bodo tam ozdraveli. Gospod doktor iz mesta in še eii doktor sta taiko reikla. A v Toplicah so Nemci, Mati ne znajo nemški. Da naju bodo ljudje razumeli, če ne bi bilo nobenega Čeha blizu, se bom jaz naučil nemlki.«
»To je pa lepo od tcbe,« ga je pohvalil vojak, ali menil je: »Mati ne bodo v Toplicah potrebovali toliko ncmščine kakor denarja.«
»Ljubi stric,« se je pohvalil Francek, »to sem že preračunil. Za denar se bom pa pobrigal letos pozimi.«
»Kaj zlomka,« sc je pošalil stric, »kako si boš pa pomagal do de-narja? Pa ti menda vendar ne bodo z neba padali mesto snega bankovci?« »Vi mi ne verjamete,« de veselo Francek. »Jaz govorim resnico. Po-zimi bom pridno delal. Nič ne bom zapravil. Kar bom prihranil, bom dal materi, da se bodo zdravili v Toplicah.« »Kako pa prideš tja?«
»Lahko. Voz imava. Peterček bo takrat žc močnejši. Peljala jih bova, kakor jih voziva v cerkev,«
»Do cerkve je pol ure,« mu je pripomnil Bojan, »a do Toplic je sko-raj tridcset milj. Take poti vidva ne bosta zdržala.«
- »Bova jo, bova, stric! Tudi to sem žc preudaril. Napotiva sc zgodaj spomladi. Vsak dan bova prehodilai blizu dve milji. Če naju ne bo nič zadržalo, bova v dveh tednih tam,«
»Bog vama daj moči,« jima je srčno zaželel vojak. Naredil je Francku na čelo križ ter mu oibljubil, da ga bo učil nemščine.
Bojan si je mislil, da Fraincek nemara vendar ne bo izpeljal, kar se je nataenil. Različne zaprekc bodo: težko si bo zaslužil, česar potrebuje; mati mu ne bo dovolila; če bi pa dovolila, se bosta vrnila čcz en dan ali dva s popotovanja. In mogočc je, da bo svojo nakano sam opustil. Zima je dolga. Preden bo prišla pomlad, bo Francek spoznal ovirc in se prepričal, da jim ni kos.
Dobra in krepka volja dečkova je vojaka veselila. Ncmščina mu v življenju res lahko koristi, Naj se je torej uči. In začel ga je res učiti.
Najprej mu je nemski imenoval predmete v sobi. Preložil mu je bescde: roiza, stol, postelj, vrč, steklenica, okno, duri in vse drugo, kar je videl. Poteri sta se izprehajala po dvorišču in pod milim nebom in sta sc vedno pogovarjala nemški.
Tega pa Francek nikakor ni imel za igračo. Učil se je, najsi je hodil, stal ali sedel. Poinavljal je in ponavljal nemške besede. V mislih so mu bile še v postelji. Sanjalo se mu je o njih in jih je na glas izgovarjal celo v spanju.
Peterček pa ga ni slišal, sevc. Spal je, da bi lahlko streljali s topovi zraven njega, pa ga ne bi zbudili. A mati je prisluškovala, kadar jc Fran-cek ponoči govoril nemški. Smeh \a je silil; vendar je bila vesela, da je za vsako učcnje tako pripraven, vztraien in marljiv pa pri slehcrncm delu.           ^^m
Da se zavoljo nje trapi z nemščino, Konopaskorvka tedaj še ni vedela.           ^V
Stric vojak ji ni tega povedal, da bi ji ne delal nepotrebnih skrbi. A Fran-               ¦
68
cek je materi mislil svoje skrivnosti razodeti šele tedaj, ko odpravi vse zadržke in bo pot v Toplice zagotovljena.
Da nalaga denar, ni Francek matcri nič prikrival in gospodarju jc celo priznal, zakaj to dela.
Dejal je; »Rad bi prihranil nekaj denarja, da bi mogel matcr ozdra-viti. Dcktorja sta rekla, da bi se to posrečilo v Toplicah.«
To novico je Nevažil jako rad slišal in je skrbel, da bi pomnožil Franckove dohodke. Tudi on je hotel Konopaskovki pripomoči v Toplice in štel si je v dolžnost, pomagati ji k zdravju, katero si je izpodkopala po njegovi krivdi. Da bi Konopaskovi imeli kaj jesti in jim ne bi bilo trebal kupovati, jim je dal rži in nekaj mernikov krompirja in jim dovolil, kuriti z njegovimi drvmi.
Gospod doktor Hvatal je tudi še podpiral ubogo družino. Pošiljal je otrokoma obleko in kadar ni sam imel nič starega, je prosil pri znancih.
Fratacek mu je povedal, da se uči nemščine. Doktor je takoj uganil vzrok; zato mu je preskrbel knjig, ki so mu učenje jaiko lafšale.
Da bi dečka svojo robo1 lahko in dobro prodajala, jima je dabil kup-cev. Eden si je dal izrczati igrače za otroke, drugi je patrcboval košaro, tretji si je naročil kletko za ptiče.
Poleg tega je nameraval gospod doktor Hvatal napraviti zanje zbirko v mestu, predcn bodo šli v Toplice, ker je vedel, da bo vsak, ki dobra dečka pozna, rad kaj prispeval.
Nevažil jima jc pa vedno znašal les, jima sam otesaval krepelca za škrpete in coklje, in otroci so mu pri dciu radovoljno pomagali.
Ko se je bližala pomlad, sta imela dečka Konopaska prihranjenih žc osem goldinarjev, pa še nekaj blaga.
Ker bi bila rada to razpečala, sta se namenila z robo na sejm v štiri ure od Detina oddaljeno mesto.
Do sejma je bilo še nekaj tednov in zaradi tega sta porabila čas in pridno delala.
Sam strie vojak je marsikaj naredil, da bi bila njiju zaloga večja. Bil jima je na roko, brigal se je za njti kakor oče, in ko je doktor izročil, kar je bil za ina pot v Toplice za nju nabral, to je celih devet goldinarjev, je vcrjel, da res pojdeta.
Sejm se je približal. Poln voz sta imela dečka, ko sta odhajala. Vsi znanci so jima voščili, da bi dobro opravila, In res jima ni manjkalo bož-jega blagoslova.
X.
»Kaj meniš, Peterček, koliko bova iztržila?« je vprašal Francek brata, ko sta stopala v mesto.
»Jaz nisem še računil,« je dejal Peterček. »Toliko imava, da se morda niti izračunati ne da.«
»Ta bi bila lepa,« se je smejal Francek. »Vse se da izračunati. Ampak ti nimaš rad dolgih računov!«
69
»O, jaz rad številim,« se je izgovarjal Peterček, »samo ta me jezi, da se vedno zmotim.«
»No pazi,« ga je opomnil brat, »pa pojde. Koliko imava metlic?«
Peterčck je dejal: »Deset.«
»Če bova dobila zanje po 5 krajcarjev, ali bova dosti iztržila?«
Pcterček se je posmejal, rekoč: »To je pa lahkoj 5 krat 10 je 50, in 50 krajcarjerv je pol goldinarja.*
»Prav,« je nadaljeval Francek. Potem imava šest kletk; ako nam dajo zanje po 25 krajcarjev, koliko nain bodo vrgle?«
»6 krat 25 je 150,« se je odrezal Peterček.
»Kaj 150 ?<- je vprašal Francek.
»I, krajcarjev.«
»Koliko je toi?«
»En goldinar pa pol goldinarja.«
>;Skupaj?«
»Pol goldinarja pa še pol goldinarja je en goldinar, a en goldinar pa še en goldinar sta pa dva goldinarja.«
»Še nič se nisi zmotil,« je pohvalil Francek Pcterčka. »Zdaj pa na-prej. »Vseh igrač imava na vozu 2 tucata. Ne bom jih cenil visoko; 3 kraj-carje za eno nam bodo dali brez odbijanja.   Koliko bo prišlo na tucat?«
Peterček je menil, da 3 goldinarje 60 krajcarjev. Na vprašanje, kako je to izračunal, jc odgovoril, da iina tucat 60 kosov, dva tucata pa 120, a ker so igračc po 3 krajcarje, potem znaša 120 kosov 3 goldinarje 60 kraj-carjev.
»Napak, Peterček,« se je zahudoval modri brat, »kdo ti je pa po-vedal, da ima tucat 60 kosov?«
Peterčka je oblila rdečica; spomnil sc je, da ima tucat samo 12 kosov in dva tucata 24 kosov, pa je brž popravil, kar je bil povedal narobe, češ: »Za dva tucata bova dobila 72 krajcarjev,«
»Koliko imava žc vsega skupaj?«
»2 goldinar]'a pa 72 krajcarjev,« jc odgovoril Peterček.
»Tri košarice,« je ugibal Francek, »bova prodala po 2 dvajsetici. Ko-
liko je, to?«                                                                              ,,    ;ft  L-Sc'rf|
|              Peterček je dolgo razmišljal, prcden je povedal: »En goldinar pa cna
¦     dvajsetica, ali 1 goldinar 20 krajcarjev.« I             »Skupaj!«
B            Ta naloga je bila pa za Peterčka pretežka; 2 goldinarja 72 krajcarjev
¦     in 1 goldinar 20 krajcarjev mu je dajalo zdaj več, zdaj manj.  Še voz ni bil I     tako težak kakor ta račun. Naposled je zadel, da je to skupaj 3 goldinarje I     92 krajcarjev.
H             »Zdaj izračunajva škrpete in coklje obenem,« je predlagal Francek,
¦     »da si prihraniva delo.«
I    -----
¦                 * Za onega časa se je še po stari  navadi računilo.  Goldinar je imel 60 krajcar-
H     jev, in 3 krajcarji so bili en groš. Mi smo to preveli na novejši običaj.
I
1
Pcterček je zopet svetoval, da bi si delo prihranila najbolj, če bi te račune povsem opustila.
Hotcl je biti jako moder, pa je d«jal: »Za to nama ne bodo ljudje ničcsar dali, da sva se pri tem potila.«
Ali Francek ni sprcjel njegovega nasveta, češ: »Dobcr trgovec mora vedeti, koliko je vredno njcgovo blago in koliko bo utržil. Le zberi sc še, Peterček, bova takoj pri kraju.«
Dejal je: »Cokelj imava 5 parav in škrpetov tudi 5 parov. Za par ra-čunam po tri desetice in dva krajcarja. Ali bova dobila mnogo za vse?«
»5 parov in še 5 parov je 10 parov,« je odgovoril Peterček, »in 10 parov po 3 desetice, to je 30 desetic in 30 desctic je 3 goldinarje.«
»Prav, Peterček,« se je smejal Francek, »ali kje si pa pustil tista 2 krajcarja?«
Peterček je adgovoril, da jih je mislil šcle prišteti, in da pride za 10 parov po 2 krajcarja 20 krajcarjev vcč, torej 3 goldinarje 20 krajcariev.
»Skupaj?«
Ta »skupaj« je Peterčka najbolj jezil. Pa tudi zdaj si ni s tcm mnogo belil glave. Da 3 goldinarje in še 3 goldinarje tvori 6 goldikiarjev, je izra-čunal brez težave. Slabšc mu je pa šlo s krajcarji. Imel jih jc 92 in 20 in preden je izračtmal, da mu daje 92 in 20 krajcarjev 1 goldinar 12 kraj-carjev, in da znaša vse skupaj 7 goldinarjev 12 krajcairjev, se je pošteno spotil.
»Samo da jih že ponescva domov, tch 7 goldinarjev,« si je žclel Fran-cek, »12 krajcarjev semalitja, te bova komu popustila.«
Peterček je pa želel, da bi teh 12 krafcarjev nc popustila, češ: če bi jih morala popustiti, bi bilo bolje, kupiti si za nje ka} na trgu.
»Ne vem, ikaj bi kupovala,« ga je tolažil Francek, »hrano peljeva s seboj, a za sladčice je škoda denarja.«
»A Francek, ti si pozabil, da bova morala prenočevati v gostilni,« ga je opozoril Peterček. »Saj so mati sami rekli in stric tudi, da morava v gostilni kaj zajesti ali kaj piti, da naju bodo taim trpeli.«
»Seveda,« mu je pritegnil Francek, »jaz nisem mislil na to. Dvakrat bova prenočevala, nocoj pa jutri. Izpila bova skupaj vsakokrat kozarec piva in to stane 3 kira}carje. Kruha bo snedel vsak za 3 krajcarje. Dragi Peterček, to nama bo sušilo mošnjiček. Če to seštejeva, koliko bo vsega skupaj?«
Peterček jc zopct slišal to pusto besedo »skupaj«.
Pa ni odgovoril, atnpak je pokazal na prste in povedal, da ju bo stala gostilna 30 krajcarjev.
»30 krajcarjev nama bo torej primanjkovalo do onih 7 goldinarjev 12 krajcarjev.c. je potožil Francek. »A upam, da bova vcč utržila. Računil sem vse po najnižji ceni.«
»Ali joj, če bova pa manj utržila ali če (nama bo blago ostalo!«
Med takimi pogovori sta se dečka približevala gostilnici, stoječi ob cesti. Poldne je bilo. Lačna sta bila in hotela sta se nekoliko oddehniti.
I
71
Zunaj sta videla velike in majhne vozove, in v gostilnici sof sedeli ljudje različnega obrta in poklica.
Francek in Peterček sta ostala na dvorišču, ker sta se baila troškov. Zauživala sta svoj kruh pa gledala skozi vrata in oknai v soba in kuhinjo.
Peterček je imel bistro oko in je kmalu iztuhtal, kaj imajo v kuhinji v ponvi in v sobi na krožnikih.
Dejal je: »Francek, vidiš jetrnice in pečenko? Zdi se mi, da je svinjska.K
Francek si ni hatel delati skomin, pa je odgovoril: »Jaz ne gle-dam tja.«
»Gledanje nič ne stane,« jie mcnil Peterčck. »Lej noi, zdaj fe gostil-ničarka odrezala tajk kos, da bi ga imela oba zadosfi, pa šc za mater bi ostalo. Meče na krožnik zelje in beli, da se kar blešči.«
Francek se ni mogel zdržafi in je tudi poglcdal v kuhinfo. Ni pai povedal, kaj si je mislil, ampak mirno Je brusil zobe ob svoji suhi skorji,
Peterček ni imel miru, pa jc vprašal: »Koliko se neki plača za takšno porcijo?«
»Jaz ne vem,« se mu je odrezal Francek, »če bi jo rad, pa krčmarico vpraša].«
»Jaz ie nočem kupiti,« je žalostno vzdihnil Pcterček, »saj nimam de-narja; ali rad bi vedcl, po čem je,«
»I, beži no,« se jc raizjczil brat, »jej, kar imaš, pa se ne oziraj po tem, česar ne morcš imeti,«
Petcrček si je želel, da bi sc le enkrat v življcnju nafedel do sitega te pečenkc ali pa tistih jetrnic, ki jih je krčmarica ravno zda) vzcla iz pečnice.
Francck je bil tiho, pa je vcndaT z očesom švignil po tistih jetrnih klobasah. In nič ni branil Peterčku približati sc k oknu in si ogledati goste.
»Oh, ti Ijudje se imajo dobro,« je zataraal Peterček, »vsak imai pred seboj pivo v steklenici, pa meso na krožniku. 0, da sem na njih mestu!«
»Morda bi se opekel,« ga je zopet pokaral brat. »Mnogi medi njimi se ima doma nemara slabše nego midva. Danes si privošči, dasi bi moral misliti na jutrišnji dan. Noče si pritrgati, zapravlja, kar potrebuje za druge reči, izbira in potem mu več ne diši krompir.«
Za te modre besede se Peterček ni dosti zmenil. Držal jc v roki svoj krajec kruha in gledal, kako eden zauživa jetrno klobaso, drugi pe-čenko, pa cmokal je, kakor bi se tudi sam mastil s klobaso in pečenko.
Ta čas je prihitela krčmarica na dvoriščc in klicala deklo, da naj ji prinese vode iz vodnjaka.
A dekle ni bilo nikjer, in krčmarica se je jezila, da potrcbuje vodc, pa da nima nikogar, ki bi ji postregcl.
Francek jc ni slišal, pač pa Peterček, ki je dobro razumel, kaj bi rada. Zmeraj je Ijudem rad postregel, ali topot je bil pa še posebno uren; priskočil jc in vprašal: »Gospa, nič ne skrbite, jaz vam prinesem vodc!«
I
72
Gospa mu je dala pisker, in on je stekel k vodnjaku, nalil zvrhoma in težko ncsoč toliko težo se je vrnil V kuhinjo.
Malo se je moral pomuditi, ker je tam tako lepo dišalo in je upal, da se bo vsaj s tem malo nasitil.
Krčmarica ga ni podila strani; vprašala ga je, odkod jc in kam gre, in on ji je vse natančno povedal.
Peterček se je celo osmelil, vprašati jo to in ono, kar spada v njeno gospodinjstvo.
Rekel je: »Kajne, gospa, da takšen kos pečenke stanc 10 krajcarjev?«
*Ti si pa poceni,« mu je odgovorila, »za desetico ti ne dam niti polovice; porcijo dajem po 25 krajcarjev.«
»Kaj pa ta omaka?«
»Za to nočem nič.  To dajemo zastonj.«
Peterček. jc napcl ušcsa, si odkašljal, da bi mu glas nc preskočil, pa jako tenko je zapiskal: »Če dajcte to omako zastonj, ali bi smel svoj kruhek pomakati vanjo?   Jaz vam pojdem še po vode, čc bo treba!«
Krčmarica se je nasmehnila, rekoč: »Ne potrebujem več vode, a za to, da si jo prinesel, pojdi pa pomakaj.«
Petcrčck je bil, ko bi trenil, s krajcem v ponvi, pa ga je v masti obrnil nekolikokrat sempatja.
Nato ni več zijal prodajal v kuhinji, ampak zahvalil se je, pa odhitcl na dvorišče k Francku.
Francek je že povpraševal po njeiu, ker je menil, da nemara prosjači; zato se je začel ž njim prepirati, češ: »Nesramnež, zakaj si pa tako vsiljiv in tiščiš v Ijudi, ne iz lakote, temveč iz sladkosnedenosti.«
Peterček se je branil, da si je omako zaslužil, in je povedal, kako je prišel do nje.
Francek mu je pa vendar za zlo štel, da je ostal v kuhinji in da je sam želel povračila za postrežbo. In ko mu jc Peterček ponudil polovico mastnega krajca, ga Francek ni maral, ampak mu je rekel, naj ga sam sne, ko je ves mrtev nanj. Pa zatrjeval mu je, da sam ne hlepi po takih rečeh.
Peterčkova sreča pa ni trajala dolgo. Krčmarica je bila namrcč omako silno osolila, da bi bili gostje žejni in bi izpili več piva. Tudi Peterčku je zdaj zadišalo pivo. Začelo ga je peči v grlu. Žeje ni mogcl več prenašati: povsod se je ustavil in pil, tudi iz potoka ali luže.
Pa vse zastonj: žeje si ni ugasil, spremila ga je do samega mesta in nadlegovala ga je še zvečer in ponoči.
Drago je plačal svojo poželjivostj odločil se je: kadar pojde zopet mimo gostilnice, ne pogleda ne pečenke ne klobas jetrnic in se nc dotakne omake, če bi mu je dali magari polno ponev.