učitelj Biti 14 Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 Legendarni ameriški poslovnež Lee Iaccoca pravi: »V razumni družbi bi najboljši izmed nas bili učitelji,« in nadaljuje, da »je učiteljevanje najplemenitejša človeška dejavnost«. V razumni družbi bi najboljši bili učitelji Kaj se je zgodilo z nami, da smo eno naj- plemenitejših človeških dejavnosti, to je učiteljevanje, tako razvrednotili? Vse velike kulture in civilizacije so učitelja postavljale ob bok stvarniku in prerokom. Ali v našem odnosu do učitelja odsevata apatija in odso- tnost upanja v prihodnost? Malik in nora podoba sta postala tudi poli- tična korektnost, ki v superlativih govori o vse večji odličnosti, uspešnosti, sodobnosti, napredku in drugih praznih besedah. Pri- stna in iskrena razprava je redkost. Bivanj- ska stiska mnogih, tudi in predvsem mla- dih, se oplaja ob malikovanju napredka, ki je definiran z banalnimi kategorijami udobja in tehničnega napredka. Učitelj večinoma živi ali vegetira v dveh paralelnih svetovih. V prvem se srečuje in ukvarja z resničnimi človeškimi bitji, ki so polna hrepenenja, na- črtov, strahov in stisk. Reševati mora resnič- ne človeške dileme, motivirati, postavljati meje, odgovorno ugibati, izzivati, v mladih, samem sebi in sodelavcih iskati najboljše in se spopadati z najslabšim. V drugem, pa- ralelnem, malodane virtualnem svetu, ki postaja resničnost, pa se učitelj dnevno sre- čuje z na novo ustvarjeno realnostjo, ki jo oblikujejo predpisi, kompetence, pravilniki, evalvacije, prenove, modernizacije in dnev- no novi izrazi novoreka, ki poskušajo to- poumno opisati in urediti stvarnost. In ker se stvarnost, ki se ne pusti ujeti v banalne Damjan Kobal je učitelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ukvarja se tudi z izobraževanjem učiteljev in s splošnimi problemi vzgoje. kalupe, ne ujema z virtualnim, politična ko- rektnost v svoji dobronamerni preproščini ignorira vse, kar ni zapisano v almanahih, manifestih in belih knjigah. V tej dvoličnosti se razrašča moč cenenega egoizma, ki v svoji surovosti niti ne razume in še manj spoštuje ali občuduje kakršno koli veličino, genialnost, simbole ali ide- je. Učitelj, ki se dnevno sooča z globokimi človeškimi dilemami, je lahko ob številnih puhlih političnih diskusijah le nemi opazo- valec. Problem je seveda v tem, da taka za- ostalost prihaja iz institucij moči in od tam, od koder naj bi učitelj dobil vzpodbude in navdih. Učitelj je dejansko prepuščen same- mu sebi. Od političnih in strokovnih avtori- tet niti ne pričakuje več učiteljskih spodbud ali dobrega zgleda. Smo kdaj imeli šolske- ga ministra, šolskega inšpektorja, šolskega strokovnjaka, ki bi znal učitelje navdihniti? Ki bi znal biti najprej sam dober ali celo iz- jemno dober učitelj? Dober učitelj obstaja in se oblikuje v svetu realnih človeških odnosov, znanja in mo- drosti. Dobrega učitelja ne odlikuje samo skla- dnost njegovih besed z dejanji, ampak tudi ali predvsem presežnost idej, misli, izre- čenih in zamolčanih pohval, kritik, vpra- šanj, sugestij, izzivov, želja, čustev, ki preko kompleksne in neulovljive plejade odnosa do sveta in sočloveka navdihuje in vabi. Sposobnega in karizmatičnega učitelja je nemogoče opisati, saj ne ustreza šablonam. Je namreč najbolj bogaboječ človek in obe- nem največji heretik. V svoji neomajni veri v resnico je namreč tudi v stalnem dvomu, ali se moti. Boji se, da ga je zapeljal hudič. Dober učitelj združuje modrost in igrivost, odločnost in dvom, čustveno zrelost in ran- ljivost. Dober učitelj ne ustreza sodobnim banal- nim sistemom evalviranja, ki se neodgo- vorno izgubljajo v partikularnih merjenjih prevoženih kilometrov na konference na vseh koncih sveta, tehtanjih objavljenih knjig in člankov, preštevanju sodelovanja v projektih in količini pridobljenega denarja. Dober učitelj zmore učenca voditi, čeprav ta ni vedel, da si želi priti do neke točke in da to zmore. To je preko lastnih senc in strahov ter preko socialnih in družinskih vzorcev. Dober učitelj bo v učencu obudil upanje in ustvaril motiv. Žalost in tesnobo, ki ga omejujeta, bo razstavil in naredil neu- dobni. Pričaral bo sanje napornega vzpona, ki bodo (neuspešnega) učenca dvignile iz obupa in v objem iskanja boljšega. Dober učitelj zmore učenca pripeljati do krajev, ki so se zdeli nedosegljivi. Dober učitelj uspe učenca pripraviti do naporov, ki so se zdeli nemogoči, in obenem do izkušenj srečne- ga stvarnika lastnih spoznanj. Dober učitelj uspe učenca pripeljati do roba njegovih zmožnosti in čez. Učiteljevanje je zapleten in nadvse kom- pleksen proces. Učiteljevanje je predvsem odnos in vpliv, ki ga imamo do sočloveka s svojimi dejanji, mislimi in že s svojim obstojem. Samo veliki ljudje so lahko ve- liki učitelji. V dobi relativizacije vrednot, v času, ko se zdi ena najpomembnejših vre- dnot nedefinirano udobje in ko je marsikje znanje že skoraj (topoumno) izenačeno z informacijami, ki jih lahko vsakdo pridobi na internetu, ni čudno, da se je učitelj mar- sikje znašel v vlogi mešetarja. T udi zato, ker smo z zapletenim sistemom, ki poskuša opredeliti in determinirati vsako ped učite- ljevih dolžnosti in odgovornosti, razprave o učiteljevi vlogi spremenili v kupčevanje. S hitrimi koraki tako dohitevamo nekate- re zahodne države, v katerih poklic učitelja »Kajti to je dežela malikov; za pošastnimi podobami norijo.« (Jer 50,38) Učiteljevanje je zapleten in nadvse kompleksen proces. Učiteljevanje je predvsem odnos in vpliv, ki ga imamo do sočloveka s svojimi dejanji, mislimi in že s svojim obstojem. učitelj Biti Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 15 Učiteljem bi čisto preprosto morali dovoliti, da z učenci iščejo odgovore na vprašanja človečnosti in naravoslovja, ki se začnejo z 'zakaj' in 'kako', namesto da so prisiljeni mešetariti z vprašanji 'za koliko' (denarja, točk, kompetenc, pravilnikov). že dolgo ni več ugleden. Med učitelji tako pristanejo prenekateri izmed neuspešnih mešetarjev, tisti nekoliko uspešnejši pa se zavihtijo na vplivne položaje ter iz različ- nih paradržavnih in po imenu strokovnih institucij krojijo usodo učiteljev in izobra- ževanja. Najboljši dokaz za to so lobisti, ki namesto prepoznavanja presežne vloge učitelja kot vzornika promovirajo kratko- ročne potrošniške produkte, najpogosteje oblečene v masko politično korektnega besedičenja o modernosti, tehnološkem vizionarstvu in napredku. Dober učitelj namreč ne govori o napredku, ampak ga pooseblja. Dober učitelj ne poveličuje so- dobnosti ali tehnologije, ampak sodobnost in napredek gradi na trdnih temeljih minu- lih spoznanj, ki jih zna plemenititi z novim. Dober učitelj zna graditi novo brez fanatič- nega podiranja starega. Podira in zavrača tisto, kar je slabega v starem in v novem. Prepoznavati in občudovati zna globoka spoznanja, tista iz preteklosti, ki omogo- čajo trdno prihodnost, in tista sodobna, ki segajo še više. Dober učitelj prepoznava in zavrača topoumnost v sebi, v sočloveku, v preteklosti in sodobnosti. Kaj lahko storimo, da bi nekoč postali družba, v kateri bi bili slabi učitelji dobro- došli med mešetarji in v kateri bi si le naj- boljši in spreobrnjeni ter ponižni mešetarji prizadevali, da postanejo učitelji? Verjetno je odgovor zelo preprost. Uspe- šni ilustrator Hugh MacLeod pravi: »Edini ljudje, ki bi lahko spremenili svet, so tisti, ki to zares želijo. A takih ni prav veliko.« Ambicije so sodobnega človeka porini- le daleč od naravne človeške srčnosti in smisla ter ga zasvojile z ekonomskimi in statusnimi koristmi. Najbrž bi se dileme izobraževanja lahko rešile čez noč – z is- krenim izpraševanjem vesti in odpovedjo nezasluženim privilegijem (predvsem naj- različnejših državnih strokovnih služb, pa tudi učiteljev). Učiteljem bi čisto preprosto morali dovoli- ti, da z učenci iščejo odgovore na vprašanja človečnosti in naravoslovja, ki se začnejo z 'zakaj' in 'kako', namesto da so prisiljeni mešetariti z vprašanji 'za koliko' (denarja, točk, kompetenc, pravilnikov). Univerze, ki izobražujejo učitelje, naj bo- dočim učiteljem za zgled ponudijo naj- boljše, kar premorejo – učitelje, ki so oseb- nosti, ki bodo učili tako z zgledom kot s posredovano teorijo. Strokovne, državne in v izobraževanju oblastne institucije naj se predvsem zave- dajo, da lahko učitelje usmerjajo zgolj in samo z avtoriteto, ki prihaja iz izkušenj ter znanja in nikakor ne iz moči oblasti. Zato bi bil skrajni čas, da se najodgovornejše državne in strokovne institucije začnejo odgovorno in spoštljivo obnašati do uči- teljev. Ljudje, ki nimajo nikakršnih učitelj- skih izkušenj, oziroma posamezniki, ki se kot učitelji niso nikoli izkazali ali niti za- res preizkusili, bi se morali zavedati, da se učitelji od njih težko naučijo kaj vrednega. Odgovorne institucije bi morale ceniti delo dobrih učiteljev. Kdo so dobri učitelji, vedo vsi, ki to želijo vedeti. Od otrok do staršev. In prav tem dobrim učiteljem bi morali dati besedo. Njim bi morali znati prisluh- niti v vseh ključnih vprašanjih izobraže- vanja. Tako bi kot družba tudi mladim sporočili, da je delo učitelja pomembno in cenjeno. In tako bi za najpomembnejši po- klic prihodnosti pridobili najboljše mlade. Oziroma kot pravi Lee Iacocca: »Ni ple- menitejšega in zanimivejšega početja, kot je prenašanje spoznanj civilizacije na nove generacije.« Foto: Marko Hrovat