PoStnlna plačana v gotovini. LETO XLV. ŠTEV. 11.-12. Slovenski Pravnik Izdaja društvo »Pravnik" v Ljubljani 1. DR. PAJNIC EDVARD: Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek o pravnem leku 297 2. BORIS FURLAN: Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji 308 3. DR. JOSO JURKOVIČ: Ustava, temeljne pravice, demokracija 319 4. DR. VORŠIČ JOSD7: Kumulativne prioritetne dividende 338 5. DR. R. SAJOVIC: četrti kongres jugoslovenskih pravnikov v Skoplju 388 6. Književna poročila 341 7. Razne vesti 350 PRILOGI: Odločbe stola sedmorioe v civilnih stvareh II (štev. 270—280). Odločbe stola sedmorice v kazenskih stvareh II (štev. 196—203). V LJUBLJANI 1931 NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" Za uredništvo In Izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Sajovic Za Narodno tiskarno: Franc Dezeršek SLOVENSKI PRAVNIK Leto XLV. Ljubljana, 1931. Št. 11.—12. Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek o pravnem leku. Dr. Fajnič Edvard. Razločevati je treba med dogodki v osebi stranke, preden je priglašen pravni lek in po tem, ko je priglašen, pa preden je odločeno o njem. Dalje bodi poudarjeno, da se taki dogodki utegnejo pripetiti povsem naključno ali pa nastopijo po krivdi in celo po volji strank. Strankam prištevamo vsako osebo, ki je po zakonu upravičena, da uporabi pravni lek zoper prvosodno odločbo v kazenskem postopanju, predvsem govorimo tukaj o obdolžencu, zasebnem udeležencu in tožilcu (zasebnem tožilcu in zasebnem udeležencu kot tožilcu). 1. Najvažnejši naključni dogodek, ki utegne vplivati na potek kazenskega postopanja vobče in še posebej na priglasitev pravnih lekov in na odločitev o njih, je pač smrt za pravni lek upravičene osebe.1 Naš kazenski postopnik ne določa, kaj je ukreniti ali kaj ob sebi nastopi, čim obdolženec med kazenskim postopanjem umrje.2 Ker sta pokrenitev ter nadaljevanje kazenskega postopka mogoča zgolj zoper določno fizično osebo kot obdolženca3, izvira že iz tega, da z obdolženčevo smrtjo prestane vsak kazenski pregon in sicer tako kakor da ga sploh ni bilo. Zadošča, da se uradoma ugotovi obdolženčeva smrt na podlagi zanesljivih dokazov; morebitna rešitev sodišča o tem ima zgolj deklarativen pomen. Zato jo ni zamenjavati ali istovetiti z usta- 1 Prim. o tem vprašanju zlasti članke: Glasen »Oer Eiinf.uss des Todes auf schwebende Reohitsimifctel« Ger. Z. 1881 str. 102; Amschl, Amw. dos Sitrafverfahreinis H. str. 95; Dr. Lohsing: »Tod der Pirozess-partoicrt in seiiner Bedeutung fiir das Strafverfahren«, Jur. BI. 1911. str. 277 in 292. a §§ 2(24 im 527 avstr. k. z. -1 §§ 97, 98, 361, 364 odst. I. k. p. 19 293 Kako vplivajo dogodki V osebi stranke na kazenski postopek. vitveno naredbo; moči bi jo bilo pobijati zgolj glede do-trditve obdolženčeve smrti. Če umre obdolženec med pripravljalnim postopanjem, ko je v teku postopek radi vložene pritožbe zoper kakšno odločbo preiskovalnega sodnika ali okrožnega sodišča, seveda ne pride do rešitve pritožbe obdolženca ali tožilca, pri tem so pa izvzete druge pritožbe, ki se postopka samega prav nič ne tičejo.4 Prav to velja o morda vloženem ugovoru zoper obtožnico, ki itak vsled obdolženčeve smrti ne more postati pravnomočna. Zamrlemu obdolžencu bliže stoječe osebe (§ 324 odst. IV. k. p.) ne smejo po §§ 362, 363 k. p. niti zaprositi za obnovo postopanja v obdolženčevo korist, ker za to ni zakonitih pogojev, med katerimi je glavni, da gre za sodbo, dasi jim je morda mnogo do tega, da bi se opral čim bolj temeljito obdolženčev spomin, ki ga zatemnjuje že samo dejstvo, da je zoper njega obtožnica vložena. Stvar je prav slična, če umre obtožena oseba po pravnomočni obtožbi pred glavno razpravo ali celo med njo, toda pred izrečeno sodbo. Samo ob sebi je umevno, da je tožilcu onemogočeno v teh primerih v škodo zamrlega obdolženca predlagati obnovo kazenskega postopanja (§ 361 odst. I. k. p.), saj obnova slične vrste v škodo obsojenemu tudi pozneje po pravnomočni obsodbi ni mogoča, če je obdolženec med tem umrl (§ 364 k. p.). Če pa umre obtožena oseba po izrečeni sodbi, preden poteče rok za vložitev pravnega leka zoper sodbo, izgubi sodba takoj in za zmeraj tisti pomen, ki ga ji daje njena pravnomočnost, mišljena v § 412 odst. I. k. p. Zlasti ni več moči izvršiti sodbe, s katero je bil obtoženi proglašen za krivega (§§ 412, 414, 303 in 310 odst. III. k. p., 44 odst. IV. k. z.)5 Navzlic temu utegne biti svojcem zamrlega obdolženca na tem, da bi bila sodba, ki ga je proglasila za krivega, spremenjena v nekakšno nasprotje. Menimo, da je v § 324. odst. IV. k. p. navedenim osebam tu mogoče doseči ob siceršnih zakonitih pogojih obnovo kazenskega postopanja v obdolženčevo korist (§§ 362, 363 k. p.)6, ko postane taka sodba vendarle toliko pravnomočna, ker jo ni več moči pobijati z rednim pravnim lekom. Nikakor pa niso gori omenjene osebe upravičene, da bi se poprijele v korist zamrlemu obdolžencu rednega pravnega leka zoper sodbo. Na to kaže že sama določba § 324 odst. * N. pr. izvedencev ali prič §§ 186., 163., 164., 323. k. p. 5 IPrim. avst. imim. niairedbo z dne 3. aprila 1859 drž. zak. št. 52 k § 241 avstr. k. z. 8 Glej temu nasproti § 364. odst. 1. zad. stav. k. p. Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. 299 IV. k. p., ki sloni na pogoju, da je obdolženec živ, če tudi mogoče odsoten ali neznanega bivališča. Sodba, s katero je bil obdolženec za krivega spoznan, stopi v moč v izreku glede krivde in kazni, če izjavi obdolženec po nje priobče nju, da hoče kazen brezpogojno nastopiti, a si izrecno ali tihoma pridrži pravico, da priglasi priziv glede izreka o zasebni odškodnini (§§ 332. odst. III., 392. št. 3 k. p.) ali o stroških kazenskega postopanja (§§ 332. odst. IV., 392. odst. I. št. 3 in odst. II. k. p.). Kakor hitro pred potekom roka za priglasitev pravnega leka zoper sodbo obdolženec v tem primeru umre, smejo njegovi dediči (»nasledniki«) v teh smereh priglasiti priziv, kar je povzeti glede izreka o zasebni odškodnini neposredno iz določbe § 332. odst. III. k. p., a kaže prav to glede izreka o stroških kazenskega postopanja (njih količine in izterljivosti) določba § 310. odst. III. k. p., po kateri obremenjuje dolžnost za plačila stroškov, ko je sodba pravnomočna in je nastopila smrt obsojene osebe, njene dediče, kolikor so res dedovali za njo.7 Če se je obdolženec ali kdo drugi v njegovo korist, ali pa tudi če se je nasprotna stranka v njegovo škodo (n. pr. tožilec) poprijela pravnega leka zoper sodbo v enem gori navedenih glavnih izrekov, zabranjuje ta okolnost umevno, da bi v obsegu priglašenega pravnega leka nastopila do odločitve o pravnem sredstvu pravnomočnost pobijane sodbe. Višje sodišče, ki zve za smrt obdolženčevo v teku postopanja o katerem koli pravnem leku, naj redoma vrne spise prvi stopnji, ne da bi odločilo o pravnem leku, kadar je dotična naredba ali rešitev in posebno še sodba izgubila glede obdolženca vsak pomen in ne more več doseči pravnomočnosti ter s tem postati izvršljiva. Utegne se pa pripetiti, da višje sodišče (apelacijsko, kasacijsko) odloči o prizivu, odnosno o reviziji zoper sodbo prvega sodišča, ne da bi bilo izvedelo za smrt obdolženčevo, 7 Glede dolžnosti plačanja stroškov kazenskega postopanja po smrti obdolženčevi pred nastopam pravnomočnosti sodbe pravi pač § 310 odsit. M. k. p., da jiilh trpi državna blagajmica, a le toliko, kolikor jih ni dolžan po kazenskem poisitopnifcu plačati kdo drugi. Tu namiguje zakon na predpise po § 311 k. p. in je posebno važno vprašanje povračila stroškov obdolženčevih od strani zasebnega tožilca in' zasebnega udeleženca kot tožilca (§ 311 toč. 2. k. p.). Zdi se nam skoro neumljivo, da bi uitagnili obremenjevali v vsakem primenu, poisebno tudi tedaj, ko zaradi smrti obdolženčeve ne postane obsodilma sodba pravnomočna (§ 311, odst. I. k. p.), stroški obdolženčeve obrambe i. t. d. zasebnega tožilca ali zasebnega udeleženca kot tožilca. 19* 300 Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. preden je odločilo. Ta odločba je po sebi pravnomočna,* kar ima svoj pomen posebno tedaj, če je tudi po tej odločbi obdolženec spoznan za krivega in obsojen na kazen. Seveda ni moči nobene kazni izvršiti (§ 412, odst. II. k. p.; § 44, odst. IV. k. z.) zoper zamrlega obdolženca, a glede stroškov kazenskega postopanja (§§ 310. odst. III. k. p.) in glede priznane zasebnopravne odškodnine (§§ 332 odst. III., 392 št. 3, 303 k. p.) bi nastopila vendarle izvršljivost, ko obdržita navedena akcesorična izreka sodbe po nje pravnomočnosti svoj vpliv na obdolženčeve dediče. O taki odločbi višjega sodišča je pač mogoč še izrek po §§ 41, 357 k. p., pa tudi obnova kazenskega postopanja v korist mrtvemu obdolžencu po §§ 362, 363 k. p. ni izključena. Potemtakem je upravičen zaključek, da je po obdolženčevi smrti v teku postopanja o pravnem leku zop_er sodbo v izreku glede krivde ali kazni nedopustna in protizakonita odločitev višjega sodišča, po kateri je obdolženec kriv in obsojen na kazen. Obdolženčeva smrt pa ne zabranjuje odločitve o prizivu, ki se obrača zgolj zoper izreke akcesoričnega značaja o stroških ali o zasebni odškodnini, a je sicer prvo-sodna sodba postala pravnomočna. Brez vsakega praktičnega pomena pa je odločitev višjega sodišča o pravnem leku zoper sodbo z njeno razveljavo in napotitvijo stvari prvostopnemu sodišču v novo razpravo, če se ta ne more izvršiti v navzočnosti obdolženca ali sploh ne odrediti zaradi njegove poprejšnje smrti.9 Pravtako je odločitev na višjem sodišču po odrejeni ustni razpravi o prizivu izključena, če zaradi obdolženčeve smrti ni moči njemu vročiti vabila za omenjeno razpravo (§ 402. k. p.), kar pa prav za prav ne velja za revizijo, kjer je mesto obtoženega vabljen na razpravo pri kasacijskem sodišču le njegov že postavljeni branilec (§ 347. odst. III. k. p.). Smrt obdolženca kot pritožilca po priglašenem pravnem leku zoper sodbo, a pred posebno obrazložitvijo10 onemogoči morebitno glede na vsebino priglasitve11 tudi stvarno odločitev o pravnem leku. Vendar je treba tukaj opozoriti, da tudi po sebi nedopustna revizija ne zabranjuje kasacijskemu sodišču, da reši stvar po §§ 354. ali 355. k. p. v korist obtožencu. Predočiti si je treba, da utegne pokojnemu obsojenemu obdolžencu zopet dati dobro ime zgolj odločba, ki odpravi končno prvo-sodne ugotovitve v njegovo škodo. Menimo torej, da sme 8 §§ 356, 410 k. p. » §§ 215, 236. odst. L, 373, 374. k. p. 10 §§ 333. odst. II., 340. odst. I., 394. odst. IV. k. p. 11 §'§ 341., 345., 398. odst. I. k. p. Kako vplivajo dogodki v oseb: stranke na kazenski postopek. 301 višje sodišče odločiti o pravnem sredstvu vsikdar v korist obdolžencu in v korist morebitnim soobdolžencem,1" če tudi bi bil kdo od teh med tem umrl. Ta odločitev pa se more glasiti le na razveljavo prvosodne sodbe, na zavrnitev tožbe ali na oprostitev iz razlogov, ki smo jih že zgoraj imeli v mislih. Toliko glede obdolženčeve smrti in njenega vpliva na priglasitev ali odločitev o vloženem pravnem leku. Seveda ne prihaja v poštev smrt onega člana državnega t o ž i 1 s t v a, ki je morda zastopal obtožbo v predmetnem kazenskem postopanju. Novi kazenskopravni zakoni, zlasti kazenski postopnik pa zavzemajo13 napram prejšnjemu pravnemu stanju povsem drugačno stališče glede vpliva morebitne smrti zasebnega udeleženca, zasebnega tožilca in zasebnega udeleženca kot tožilca na tekoče kazensko postopanje. Glede pravnega naslednika zamrlega oškodovanca, ki še ni postal zasebni udeleženec, je treba gledati na to, če odškodninski zahtevek ni ugasnil že s smrtjo prvotnega upravičenca zaradi strogo osebnega značaja odškodninske terjatve. Sicer pa oškodovančeva smrt ne brani, da se ne bi njegov pravni naslednik pridružil kazenskemu postopanju (§ 295. odst. IV. in V. k. p.), če tudi prvonavedeni tega še ni storil. Če se je pa to zgodilo, a umre poslej zasebni udeleženec, smejo njegovi dediči stopiti na njegovo mesto vsak čas in jim ni treba s posebno izjavo do početka glavne razprave po § 295. odst. IV. k. p. pridruževati se kazenskemu postopanju. Sploh pa odloči sodišče o pravilno stavljenem zasebnopravnem zahtevku pri glavni razpravi odsotnega ali tudi poslej zamrlega zasebnega udeleženca, dasi ne dojde "več sodišču nobena na to mereča izjava morebitnih naslednikov. Pravtako pa tudi višje sodišče odloči glede na pobijani sodbeni izrek o zasebnopravnih zahtevkih (§§ 332. odst. III. in 394. odst. I. k. p.), če tudi zve za smrt zasebnega udeleženca, ko teče postopanje o dotičnem pravnem leku. Mogoča je tudi smrt zasebnega udeleženca v roku, odprtem njemu za vložitev priziva zoper sodbeni izrek o zasebnonravnih zahtevkih (§ 394. odst. I. z. stav. k. p.). Do zahtevka upravičeni pravni naslednik zamrlega zasebnega udeleženca sme nastopiti kot pritožilec, pa se rok za vložitev priziv,a nikakor ne podaljša radi tega. Pri smrti zasebnega tožilca ali zasebnega udeleženca kot tožilca so naslednikom (§§ 87. k. z.. 51. odst. IV., 295. odst. V. k. p.) stavljene časovne meje 12 §§ 346. odst. lil., 352. odst. II., 398. odst. IV., 408. odst. II. k. p. » §§ 87. k. z., 51. odst. IV., 295. odst. V. k. p. 302 Kako vplivajo dogodki v osebi s-tranke na kazenski postopek. za njih vstop v kazensko postopanje odnosno za nadaljevanje ne le po pravkar navedenih določbah, temveč med pripravljalnim postopanjem tudi po pravilih §§ 95. odst. IV., 109. odst. III. k. p., a pozneje (če nastopi smrt gori navedenih tožilcev po izrečeni sodbi na prvi stopnji in če hočejo nasledniki pobijati sodbo), tudi po roku, odprtem za pobijanje sodbe. Ob smrti zasebnega udeleženca po priob-čeni ustavitvi postopanja (§§ 44. odst. II., 96. odst. L, 108 k. p.) ali ob odstopu državnega tožilca od obtožbe (§ 219. odst. III. in IV. k. p.) po zakonu ni treba še enkrat posebe obvestiti naslednika. Za vstop v kazensko postopanje kot tožilec ima naslednik na razpolago le roke po §§ 53. odst. II. in III. odnosno 219. odst. IV. k. p. Zasebni tožilec, ki sme zasebno tožbo vložiti le po zakonitem zastopniku (§ 87. odst. I. k. z.), sme seveda le po le-tem priglasiti priziv, a revizijo (redko) zoper sodbo. Če umre zakoniti zastopnik v roku za priglasitev pravnega leka zoper sodbo, se s tem ne podaljša rok za priglasitev, pač pa sme novi zakoniti zastopnik, a tudi oseba, ki je v to določena, če tudi šele pozneje imenovana, v tem roku veljavno priglasiti pravni lek. Smrt zasebnega tožilca ali zasebnega udeleženca kot tožilca torej ne ovira, da nastopi pravnomočnost izrečene kazenske sodbe. Po §§ 87. k. z., odnosno po §§ 51. odst. IV. in 295. odst. V. k. p. pa smejo v zakonitem roku za priglasitev pravnega leka zoper sodbo njih nasledniki uporabiti ga, če so v to po gori navedenih določbah upravičeni in če še posebej zasebnopravni zahtevek zamrlega zasebnega udeleženca ni bil strogo osebne narave. Smrt enega teh tožilcev med prizivnim ali revizijskim postopanjem ne ovira končne odločitve o prizivu ali reviziji, dasi se mora o njem vršiti javna razprava. Vabiti je treba sicer na te razprave zasebnega tožilca in zasebnega udeleženca kot tožilca (§§ 347, 402. odst. III. k. p.), a to vabilo ima le pomen obvestitve o razpravi, da se je omenjene stranke udeleže po svoji volji ali pa ne. Če pa ni moči, teh strank zaradi njih smrti obvestiti o razpravi, se ta navzlic temu izvrši ter o prizivu ali reviziji odloči. 2. Dogodki, ki kot višja sila ali sicer osebno n e-premagljive ovire branijo strankam, da priglasijo pristoječe jim pravne leke v zato določenih prekluzivnih rokih, štejejo zgolj pri obdolžencu in to le pri pravnih le-kih priziva in revizije (§ 326. k. p.). Druge stranke pa brezpogojno po preteku rokov, določenih za vložitev vsakršnega pravnega sredstva, posebno tudi priziva in revizije, izgube v gori navedenih primerih pravico uporabiti pravna sredstva. Edino obdolžencu je torej dovoljeno, da ob sicer Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. 303 danih pogojih vloži prošnjo za postavitev v prejšnji stan po § 326. k. p. in to le takrat, kadar zamudi brez svoje krivde rok za priglasitev priziva ali revizije, ne pa tudi tedaj, če je zamujen rok za obrazložitev priziva ali revizije. Kajti že priglasitev teh pravnih lekov utegne biti tako urejena (§§ 333. odst. L, 339. odst. I., 394. odst. II. k. p.), da zavaruje obdolžencu vse ugodnosti, ki mu jih dajejo pravni leki priziva in revizije. Obdolženec je sam kriv, če ni posvetil potrebne pažnje sicer pravočasno vloženi priglasitvi, ker se je zanašal popolnoma na obrazložitev, ki jo je pa navzlic daljšemu roku zanjo končno vendarle zamudil, kar mu je šteti na vsak način v krivdo. Na zamudi priglasitve priziva ali revizije ne sme biti kriv niti obdolženec niti njegov branilec, marveč je potrebno, da so zamudo povzročile nepremaglj ive zapreke. Če gre za dogodke, ki so sicer branili pravočasno priglasitev, a bi bil obdolženec utegnil njih kvarni vpliv odvrniti, ni govoriti o nepremagljivih zaprekah. Pač pa utegne nemarnost drugih oseb — n. pr. sodišča, ki ni sprejelo obdolženčeve izjave o prizivu ali o reviziji na zapisnik, — a si ni mogel obdolženec drugače pomagati, — veljati kot taka nepremagljiva zapreka. Povsem drugačna je pa stvar, kjer je krivdi obdolženčevi pripisovati, da je priglasil priziv ali revizijo sicer pravočasno, a na nepravem sodišču, dasi je to sodišče opustilo nemudoma odstopiti priglasitev za nje prejem pristojnemu prvemu sodišču. Kar se tiče obdolženčeve krivde na zamudi, velja o nji, da jo nadomesti povsem tudi nemarno postopanje morebitnega branilca. Kakor hitro so pač nastopile nepremagljive zapreke le v osebi obdolženčevi ali le v osebi njegovega branilca, ne morejo biti temelj za postavitev v prejšnji stan, če je le eni teh dveh oseb bilo mogoče držati se predpisanega roka za priglasitev priziva ali revizije. Razloge zamude (nepremagljivo zapreko) mora obdolženec le verjetno izkazati, ne pa striktno dokazati.14 Kaj da je prav za prav umeti pod takim verjetnim izkaza-njem, tega kazenski postopnik nikjer ne pove. Ne da se kratkomalo trditi, da bi za kazensko postopanje glede tu predpisane verjetnosti veljalo le to, kar pove v tem pogledu določba § 370. c. p. p. Saj dne 1. januarja 1930 novi civilno- 14 Nemški kaz. postopmik (§ 45) zahteva tu le posvedočemje (verjetno izikazantje), a § 364. toč. 1. avstr. k. pr. zahteva popolini dokaz nepremagljive zapreke, ki je povzročila zamudo roka za priglasitev priziva ali revizije. Pogrešno uporabija slovensko besedilo § 325. toč. 1. k. p. izraz verjetno »d o k a ž e«. 304 Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. pravdni postopnik z dne 13. julija 1929 SI. Nov. 3. avgusta 1929 št. 179/LXXV sploh še ni bil obvezen, na drug zakon ir' se kazenski postopnik tudi ne sklicuje. Razvidi se pa jasno, da hoče kazenski postopnik stroge pogoje točnega dokaza 1,1 prosilcu olajšati, ko posredno pooblašča sodišče, da smatra navedena dejstva kot resnična tudi brez oblično izvedenega dokazovanja in naj zadošča že kolikor toliko podprta domneva resničnosti. Nalaga se pa tudi prosilcu, da v po-svedočenje svojih trditev priloži prošnji za postavitev v prejšnji stan listine (uradna potrdila, prisego nadomestu-joče izjave in podobno), ki naj utrde njegove trditve o razlogih zamude. Zadostovati pa utegne tudi, da se le sklicuje prosilec na priče in sme navajati tudi notorična dejstva. Sodišče pa sme po svojem prostem preudarku o navedbah prošnje odrediti tudi poizvedbe, kjer pride morda do rednega dokazovanja. Iz vsega je razvidno, da hoče tukaj zakon namenoma olajšati postavitev v prejšnji stan in radi tega prepušča sodišču, ki naj odloči o prošnji, da sme posebno tedaj smatrati navedbe o zamudi kot verjetne, če govori že vsebina navidezno utemeljenega priziv/a ali revizije v prid prosilcu. Prošnjo pa mora sodišče, ki odloča obenem o prizivu ali o reviziji, zavrniti kot nedopustno, če ni z njo spojena priglasitev in obrazložitev zamujenega priziva ali revizije. Seveda se sme prosilec sklicevati na priglasitev z obrazložitvijo, ki je že pri spisih, če je bil pravni lek kot zakesnel zavrnjen. Vložiti je treba prošnjo v roku treh dni, ko so odpravljene zapreke, ki so povzročile zamudo; ta rok je prekluziven tako, da ob njegovi zamudi ni mogoča postavitev v prejšnji stan. Sodišče prve stopnje samo ne sme zaradi obličnih pogreškov17 zavrniti prošnje za postavitev v prejšnji stan s priključenim pravnim sredstvom, tudi tedaj ne, ko sme sicer to storiti. Tako vidimo, da se po dogodkih, ki pomenijo za obdolženca nepremagljivo zanreko za priglasitev priziva ali revizije, bistveno izpremeni potek postopanja o teh pravnih lekih. Na drugi strani je pa zamudo tožilca ali zasebnega udeleženca tudi tukaj, pri drugih pravnih lekih pa zamudo pfekluzivnega roka za priglasitev (vložitev) pravnega leka vobče prištevati vedno dotični stranki v krivdo, 15 § 274. avsbr. c. p. r. 16 Pogoji za postavitev v prejšnji sita.ni zaradi izostanka pri raz-praivi, po kateri je bila izrečena sodba, morajo biti točno dokazani § 391. k. p. — Prav to velja za obnovo po § 361., odst. IT. k. p. 17 §§ 395. odst. IM., 341. k. p. Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. 305 najsi je to zamudo povzročilo karkoli. Pravni lek je zakes-nel in kot tak nedopusten. 3. Nadaljnji dogodek, ki se utegne pripetiti predvsem že po priglasitvi pravnih lekov priziva ali revizije15, je bivanje pritožilca ali nasprotne stranke na kraju, ki ni znan sodišču, tako da jim ni moči vedno vročiti vmesnih odredb ali vabil na razpravo o prizivu (polnem) ali o reviziji. Pri tem je treba razločevati, v katerem razdobju postopanja je vročiti strankam vmesne odredbe ali vabila. Najvažnejša je vročitev prepisa sodbe nri tožilcu, ki je priglasil priziv ali revizijo1" in mu od dneva, ko mu je prepis vročen, šteje rok, da vloži obrazložen pravni lek, kar je morda glede na vsebino priglasitve neobhodno potrebno"". Po strogi razlagi pravil o izvedenju vročitev (§§ 80. in nasl. k. p.), tukaj ni potrebna vročitev v lastne roke po § 82. odst. II. k. p., ko ne gre več za priglasitev pravnega leka, temveč le za njegovo popolnitev. Dopustna je torej tudi nadomestna vročitev po § 83. k. p., a po preteku roka, štetega od te vročitve (osem dni) za vložitev obrazložitve, se sme poslovati že o priglasitvi priziva. Šteti je pritožilcu na vsak način v krivdo okolnost, da si ni že v naprej priskrbel prejem prepisa sodbe, ko je tudi imel možnost, da že o priglasitvi pravnega leka to izvede ustrezno zakonitim predpisom. Gotovo pa je po svojem preudarku višje sodišče upravičeno, da prekine ali zaukaže prekinitev"' nadaljnjega postopanja o pravnem leku. Prekinitev je glede na predpise po §§ 455 nasl. k. p. potrebna posebno tedaj, kadar ni moči vročiti prepis sodbe neznano kje odsotnemu obdolžencu kot pritožilcu. Da ni moči vročiti obraz-ložbo nasprotni stranki, nima vpliva na potek postopanja o pravnem leku. Vprav povedano glede prekinitve postopanja o pravnem leku velja tudi tam, kjer zakon ukazno predpisuje, da je treba določne stranke obvestiti o javni razpravi o pravnem leku. Zlasti štejemo sem pozive po § 402. k. p., kjer mora biti vabljen obdolženec osebno, dasi ni potrebna vročitev po smislu § 82. odst. II. k. p. Kakor v gorenjih pri- 18 §§ 204. odst. IIL 2. stav.,- 326. odst. 111. k. p. 19 §§ 290, 333 L, 339 L; 388. odst. IIL, 394. IV., 446. odst. H. k. p. 20 §§ 334., 341. toč. 2., 398. odst. I. k. p. 21 §§ 341., 342., 395. odst. II.; 334., 341. odst. |L, 345., 398. odst. I. k. p.; dotične odločbe prvega sodišča o zavrnitvi pravnega leka se morajo vročiti itak po § 82. odsit. II. k. p. v lastne roke pritožilčeve, ker ima ta pravico .pritožbe zoper take rešitve. 306 Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. merih, povzroči že okolnost, da ni moči vročiti poziva na razpravo neznano kje bivajočemu obdolžencu," prekinitev postopanja o pravnem leku (prizivu). Pripominjamo, da nepravilnosti ob vročbah pozivov na razpravo o pravnem leku v tem smislu, da bi bila odločba višjega sodišča z rednim pravnim lekom nadalje neizpod-bojna, ne štejejo neposredno kot prekršitve zakona,"J a je pač še vedno mogoč njih preizkus po §§ 41. in 357. k. p. 4. Le volja osebe, ki je upravičena, da uporabi redni pravni lek, je odločilna, če se ta oseba pravnemu leku odreče ali odstopi od njega pismeno ali ustno, ko je že bilo vloženo. Kdor se je odrekel ali je odstopil, tega ne more več preklicati. Da se odreče ali odstopi, mora branilec imeti posebno pooblastilo. Predvsem je treba poudarjati, da se sme odreči ali odstopiti vsak, kdorkoli ima pravico, da uporabi pravni lek bodisi v svojem ali v tujem imenu, kamor spadajo zlasti v § 324. odst. II. do IV. k. p. navedene osebe. Le glede branilca pripominja zakon, da mora imeti za odrečenje ali za odstop posebno pooblastilo. Državni tožilec more uporabiti pravni lek tudi v obdolženčevo korist, pri čemer njegov pristanek ni niti potreben. Državni tožilec nastopa tukaj le kot čuvar zakona povsem samostojno, sme torej tudi brez obdolženčevega pristanka odstopiti od priglašenega pravnega leka. Obdolžencu niti ne pristoji pravica, da bi v tem primeru vztrajal na pravnem leku, ki ga sam ni maral priglasiti. Pomembno je pač, da tudi glede oseb, imenovanih v § 324. odst. III. in IV. k. p. nikjer ni rečeno, da si morajo za odstop od priglašenega pravnega leka pribaviti poprejšnji obdolženčev pristanek. Tak pristanek torej ni potreben, dasi je pravni lek priglašen obdolžencu v korist, a ne v njegovem imenu, ko se sme pravni lek vložiti tudi za odsotnega obdolženca in celo proti njegovi volji, če je maloleten. Zoper sodbe sreskih sodišč sme priglasiti priziv zoper razglašeno sodbo v § 384. odst. II. k. p. navedeni pooblaščenec, ki ima za zastopanje ->ri razpravi posebno obdolženčevo pooblastilo. Nikakor pa ni upravičen, da bi se na razpravi odrekel za obdolženca pravici vlagati priziv, če ni k temu izrecno pooblaščen. Zakoniti zastopnik, ki je vložil za maloletnika po § 87. odst. I. k. z. zasebno tožbo, ki je slednji sam ni smel vložiti, je tudi 22 Po §§ 347., 348. k. p. se naj mesto obtoženca pozove na razpravo o reviziji le njegov branilec in tudi če obramba ni obvezna, utegne predsednik senata po okolnostih stvarnega primera postaviti uradoma branika. -'3 N. pr. po § 336. toč. 3. ali 4. k. p. Kako vplivajo dogodki v osebi stranke na kazenski postopek. 307 povsem samostojen glede tega, da se odreče ali da odstopi od pravnega leka. Pravnemu leku se je moči odreči šele tedaj, ko je pričel teči rok za njegovo priglasitev. Nima pomena odreči se v naprej, ko še ni znana sodna odločba, ki bi se utegnila pobijati. Kdor se odreče ali odstopi, mora to izjaviti napram sodišču, kar znači, da je zgolj nasprotni stranki podana izjava brez pomena. Pač pa so učinkovite podobne izjave podane v zaporu napram kaznilniškemu osebju, čim so podane na zapisnik, ki naj se izroči sodišču. Seveda ni potrebna posebna oblika za tako izjavo. Odreči se ali odstopiti pa je treba nepogojno in tako, da o volji k pravnemu leku upravičene osebe ni možen noben dvom. Moči pa je deloma se odreči ali odstopiti, če utegne imeti taka izjava po vsebini dotičnega pravnega leka svoj pomen. A ni treba odreči se ali odstopiti vprav izrecno, moči je to storiti tudi z ustreznimi dejanji, a je treba vselej preiskovati, kako vplivajo dotična dejanja osebe upravičene k pravnemu leku na še mogočo priglasitev ali na že vloženi pravni lek. Semkaj gre zlasti to, če izjavlja obsojeni obdolženec, da hoče kazen nastopiti ali da želi nastop kazni za nekaj časa odložiti. Obdolženec ne sme pozneje v protislovju s pravkar navedeno izjavo preklicati v njej ležečega odrečenja, dasi rok za priglasitev pravnega leka še ne bi bil pretekel, sme pa seveda uporabiti še vedno pravne leke, kolikor niso v nasprotju s podano izjavo ali z dotičnim dejanjem, ki ga je imeti kot delno odrečenje. Važna je nadaljnja določba, da sme pritožilec odstopiti od pravnega leka, o katerem odloči sodišče na ustni razpravi, po nje pričetku24 zgolj z nasprotnikovim pristankom. Odrečenje ali odstop imata kot posledico, da se šteje dotični pravni lek kot nedopusten (§§ 334., odst. I., 341. št. 1, 398. odst. I. k. p.), toda izrecne rešitve ni treba o tem izdati,25 kakor hitro ne vztraja pritožilec na nasprotnem stališču, namreč da se ni odrekel pravnemu leku ali da od njega ni odstopil. Utegne se pripetiti, da v stvari, ki se priganja na zasebno tožbo, izjavita po pričetku razprave o prizivu obe stranki, da sta se poravnali. Če je bil vložen priziv le od zasebnega tožilca, se tedaj šteje, da je od priziva odstopil, nasprotno pa naj obdolženca in nasprotnika prizivno 24 Tu je treba opozoriti, da se prične ustna razprava o pravnem leku (ipriziviu ali reviziji) šele s poročilom v to določenega sodnika poročevalca (§§ 348., odst. IT. in 404. odst. 1. k. p.) 25 DzAizemši glede stroškov: § 312. odst. II. k. p. 308 Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji sodišče pozove k točnejši izjavi glede morebitnega odstopa od priziva. Če mora prizivno sodišče vendarle odločiti o prizivu, vpliva na odločitev poravnava pač kolikor toliko kot novo dejstvo, ali ne sme se imeti takega dogodka kot odstop zasebnega tožilca od obtožbe, kar je mogoče in ima odločilen vpliv le na prvi stopnji.10 Ako je pa dotrjeno v takem primeru, da je pritožilec odstopil od priziva, vrne prizivno sodišče, ne da bi se naprej pečalo s stvarjo, spise prvostopnemu sodišču ter je s tem pobijana sodba postala pravnomočna. Ni seveda izključena omilitev morda izrečene kazni na način, opisan v § 430. k. p.,27 pri čemer velja poravnava kot nov olajševalni razlog po smislu pravkar navedene določbe. Izvršljivost italijanskih sodb v Jugo^ slaviji. Boris Furlan. I. Službene novine od 24. febr. 1931.1 so objavile sporazum o izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih stvareh, ki sta ga sklenili Italija in Jugoslavija v Rimu dne 6. aprila 1922. Z izmenjavo ratifikacij dne 6. februarja 19312 je sporazum stopil tudi mednarodnopravno v veljavo, dočim je za naš notranji pravni red postal obvezen od dne, ko je bil objavljen v Službenih novinah, to je od 24. februarja 1931. V Italiji pa je sporazum veljal že dolgo pred njegovo mednarodnopravno obveznostjo in preden je bil uzakonjen pri nas, to je od odloka 13. decembra 1923.,3 ki mu je podelil izvršno moč. Italijanska sodišča so ga tudi uporabljala pri izvrševanju jugoslovanskih sodb. Kolikor ie meni znano, se to ni zgodilo samo takrat, ko je prizivno sodišče v Benetkah bilo mnenja, da je sporazum neobvezen navzlic temu, da je uzakonjen, ker je po čl. 8. njegova veljavnost odvisna od izmenjave ratifikacijskih listin. Rimska kasacija se pa ni ozirala na prigovor neobveznosti zaradi pomanjkanja internacij onalne veljavnosti (neizmenjava ratifikacijskih listin) in je s tem potrdila prakso drugih sodišč, ki so izvajala 26 §§ 51. odst H.. 361. odst. IlL, 276. k. p. 27 iPrim. §§ 530. avstr. k. z. in 410. avstr. k. p. r. 1 Br. 427X1/63; Službeni list štev. 134/25. 2 Pripomba na koncu § 2. (sporazuma. ¦ Sit. 3182. Gazz. Uit. od 22. febr. 1924. št. 45 (Le.v 1924, str. 428. Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. 309- obveznost sporazuma iz dejstva, da je uzakonjen. V slovstvu so bila mnenja deljena. Ena struja je zagovarjala obveznost sporazuma, ker mu je italijanski zakonodajec podelil izvršno moč, s čimer je bilo vprašanje rešeno za sodišča, ki nimajo pravice raziskovati, ali je zakon utemeljen; druga struja pa se je sklicevala vprav na določbo čl. 8. in je iz nje izvajala, da podreja zakon sam svojo veljavnost izmenjavi ratifikacijskih listin in da torej ni uporaben prav zato, ker ni izpolnjen ta pogoj. Ta vprašanja pa so rešena, ko je sporazum uzakonjen, ratifikacije pa izmenjane. Vse-kako pa je zanimivo, da je ena država sporazum enostransko uporabljajo dolgo, preden je stopil internacijonalno v veljavo in dobil obvezno moč v drugi državi. II. Kakor že stara pravnopomočna konvencija med Srbijo in Italijo od 28. oktobra (9. novembra) 1879.4 razlikuje tudi ta dogovor med pravno močjo in izvršljivostjo. Dogovor popolnjuje na ta način pomanjkljivost drugih sličnih konvencij, ki molče prehajajo preko vprašanja, ali se mora upoštevati res judicata0 tuje države. Sporazum izrecno loči pravno moč sodbe od njene izvršljivosti in govori v čl. 1. o pogojih, pod katerimi ima sodba na drugem pravnem območju učinke sojene stvari, v čl. 2. pa o postopanju za podelitev izvršljivosti. Sicer so zahtevani za izvršljivost isti pogoji kakor za pravno moč, vendar gre za dve različni stvari, ki ju je treba strogo ločiti. Za priznanje izvršljivosti je tudi potrebno posebno delibacijsko postopanje (čl. 2.), ki odpade za ugotovitev pravne moči (čl. 1.). Naša sodišča morajo torej upoštevati pravno moč italijanske sodbe in uradno ugotoviti pogoje čl. 1., ne da bi bilo treba izpolniti one oblike, ki so po našem izvršilnem redu potrebne za priznanje izvršljivosti. To razlikovanje je posebno važno tedaj, ko italijanska sodba vzlic pravni moči pri nas ni izvršljiva (Glej spodaj pod V. A.). Če so dani formalni pogoji čl. 1., bo sodba imela pri nas vse učinke pravnomočno sojene stvari in stranke se 4 »Sudske prehude po gradjanskoj ili trgovačkoj stvari... imače na zemlljištu druge istu snagu, kao da so izrečene od zemailjskih sudova. — M| e d juti m iste presude neče se moči izvršiti, niti če i m a t i dejstva, odnosno hipoteke, dokle god zemal jski nadležni sud, gde bi se one imale izvršiti, ne oglasi ih za izvršne...« (Podčrtal jaz.) Prim. Krek in Škerlj, Die oesterr. Zivilprozessgesetze im Konig-reich der Serben, Kroaten und Slovvenen, 1928, 93 im nastl1. 5 Lapajne, Mednarodno in medpokrajimsko zasebno pravo, 1929, 237. 310 Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. bodo mogle nanjo sklicevati. Vendar se bo morebitni izvršilni predlog moral zavrniti. Zanimivo je nadalje, da so po italijanskem pravu pogoji za pravno moč strožji kakor po našem. Po čl. 1351. codice civile6 je namreč potrebna istost zahtevka in vlog, v katerih stranki nastopata kot tožitelj in toženec. Prigovor pravnomočno sojene stvari torej ni podan, ako gre v novi pravdi za isti spor med istima strankama, ki pa ne nastopata v enaki vlogi. Naša sodišča bodo seveda presodila učinke pravne moči italijanske sodbe po našem civilnopravdnem redu, ki ne zahteva, da so vloge istovetne.7 Prav to velja za tekočo pravdo, na katero se je ozirati tedaj, kadar bi bila upoštevna res judicata tuje države.8 Ker velja naša pravnomočna sodba v italijanskem pravnem področju in obratno brez vsakega priznanja ali deli-bacije, ima v primerih čl. 1. sodba v območju tuje države isto veljavo kakor v našem. Za učinke pravne moči in tekoče pravde tvorita torej Jugoslavija in Italija eno pravno področje. HI. Ker se za priznanje pravne moči ne zahteva nobeno posebno postopanje, ne prinaša dogovor v tem pogledu nobene bistvene spremembe v naših civilnopravdnih zakonih. Drugače pa je s priznanjem izvršljivosti italijanskih sodb. Spremembe, ki segajo precej globoko v naše izvršilne predpise, moremo razvrstiti okoli dveh vprašanj. Prvič je treba ugotoviti, ali ne zahteva priznanje izvršljivosti posebnega postopanja, ki pri nacijonalnih izvršilnih naslovih odpade (IV). V drugo pa je treba raziskati obseg, v katerem so po dogovoru italijanske sodbe pri nas izvršljive, ker je mogoče, da se ta ne krije z obsegom, v katerem so naše sodbe izvršljive po izvršilnem redu (V). Pri tem je zopet treba raziskati, ali se te omejitve tičejo predmetov, na katere je moči voditi izvršbo (premičnine, nepremičnine, dejanja) (V. A.) ali pa izvršilnih sredstev (n. pr. prisilna uprava, osebna rubež itd.) (V. B.). IV. Pred dogovorom so italijanske sodbe pri nas izvrševali po §§ 79 in nasl. i. r., ne da bi bili prej zaslišali strank, zlasti zavezanca. Zborno sodišče prve stopnje, v katerem 6 Po francoskem vzorcu obravnava v Italiji pogoje in učinke pravne moči državljanski zakonik in ne kakor pri nas civilnopravdni rsd. 7 Neuimamn, Kommentar zu den Zivilprozessigesetzen, 1938, 11, 1169. 8 Lapa j ne, 1. c. 237. Za problemi prejiudiciailnosti inozemskih kazenskih sodb glej Sajovic, Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo, Silov. Pravnik, 1931, 80. Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. 311 je imel zavezanec občno podsodnost, je na osnovi izvršilnega predloga raziskovalo samo obstoj formalnih pogojev §§ 80 in 81 i. r., dovolilo izvršbo in poslalo spise pristojnemu sodišču, da opravi izvršbo. Ta praksa se je nadaljevala menda tudi potem, ko je dogovor pri nas že stopil v veljavo, vendar jo bo treba vsaj odslej spremeniti. Za ugotovitev obličnih pogojev izvršljivosti naštetih v čl. 1. predpisuje čl. 2. dogovora namreč izrecno delibacijsko postopanje. Ta ugotovitev je zgolj oblična, ker se vrši brez meritorne preizkušnje stvari same. Poleg predpisa, n a j se sodbe delibirajo, pa dogovor ne določa, kako naj se to vrši, -marveč kratkomalo odreja delibacijsko postopanje in pravi, naj se vrši po predpisih države, v kateri se sodba izvrši (čl. 4.). Za italijanski civilnopravdni sistem je ta določba povsem razumljiva, ker vsebuje italijanski kodeks civilne procedure nadrobne predpise delibacijskega postopanja (čl. 941. in nasl.). To je v bistvu pravdni spor, ki ga uvede zahtevajoči upnik s tem, da vloži tožbo. V njej na kratko opiše okolnosti, ki so dovedle do sodbe v tujini in v tožbe-nem zahtevku predlaga, da se tuji sodbi prizna izvršljivost v Italiji. Krajevna pristojnost delibacijskega sodišča se ravna po kraju, kjer naj se sodba izvrši, stvarna pa po izvršilnem naslovu: za deiibacijo tujih sodb je pristojno prizivno sodišče, za druge izvršilne naslove (n. pr. sodne poravnave, javne listine itd.) pa zborno sodišče prve stopnje. Po vročitvi tožbe se vrši sporna razprava, in po morebitnem dokaznem postopanju se z novo sodbo prizna ali odreče tujemu naslovu izvršljivost. Šele po pravnomočnosti take nove in ugodne italijanske sodbe so tuji naslovi v Italiji izvršljivi. Uporaba čl. 4. dogovora ni torej v italijanskem pravnem področju za interpretacijo noben problem. Drugače pa v območju našega izvršilnega reda, ki delibacijskega postopanja niti ne omenja, kaj šele da bi ga uravnavah Kakor znano je naš izvršilni red in prav tako novi zakon o izvršbi in zavarovanju8 opustil delibacijsko postopanje, ki ne ustreza modernim pravdnim načelom in samo po nepotrebnem povečuje izvršilne stroške. Ker pa pravi dogovor izrecno, naj se formalni pogoji izvršljivosti ugotavljajo z delibacijskim postopanjem, in ker prepušča nacijonalnim zakonodajam samo oblike tega postopanja, je treba pač raziskovati, s katerimi sedanjimi predpisi (ker novih pravdnih oblik sodstvo ne more ustvarjati) je moči predpis čl. 2. izpolniti in ustreči namenu zakonodaj ca. Bistvo delibacijskega postopanja je v tem, da se izvršba dovoli ne • V naslednjem citiran z. i. z. 312 Izvršljivost italijanskih sodb V Jugoslaviji. samo na podlagi listin, ki jih predloži zahtevajoči upnik in ki že na prvi pogled izkazujejo verodostojnost zahtevka, marveč šele p o spornem postopanju med zahtevaj očim upnikom in zavezancem. Skratka, zavezancu je treba dati priliko, da more uveljaviti svoje prigovore in da jih sodišče presodi, še preden odloči o izvršljivosti tuje sodbe. Ker veljajo določbe i. r. samo, kolikor jih ne izpreminjajo mednarodni dogovori (§ 84. i. r. in § 10. z. i. z.), moramo torej po izrecni določbi čl. 2. italijanske sodbe pri nas delibirati, to se pravi, da je treba zavezanca zaslišati, preden se izvršba dovoli. Nasprotno mnenje bi vedlo do praktično in pravno povsem nevzdržnih posledic. Po čl. 3. se more proti izvršilnemu dovolilu pritožiti samo zavezanec, ki je bil pred italijanskim sodiščem kontumaciran in ki mu je bil hkrati poziv za pristop k delibaciji nepravilno vročen. Ako nista dana oba ta dva pogoja, zamuda in nepravilno vabilo, dogovor sploh ne dopušča pravnih sredstev proti dovoljeni izvršbi. Ce torej zavezanec ni zaslišan pred dovolitvijo, nima po njej sploh nobenega pravnega sredstva (razen v posebnem položaju čl. 3.). Ta zaključek bi bil naravnost nesmiseln, ker bi vzel zavezancu celo ona pravna sredstva, ki jih ima proti izvršilnemu dovolilu na osnovi jugoslovanske sodbe. Da ne more imeti tuj izvršilni naslov take prednosti pred nacijonalnim, je jasno in ne zahteva nadaljnjega pojasnjevanja. Tako postopanje bi seveda nasprotovalo ne samo najbolj osnovnim pravdnim načelom, marveč tudi določbam izvršilnega reda (§ 65. i. r.; § 57. z. i. z.), ki priznava proti izvršilnemu dovolilu na osnovi tuje sodbe pravna leka oporeka in rekurza. To kaže jasno, da je treba sporno postopanje § 83. i. r. (§ 9. z. i. z.), ki se običajno vrši po dovolitvi, časovno premakniti pred dovolitev. Poleg tega govori čl. 3. v slovenskem prevodu o »pozivu« na delibacijsko postopanje, kar ne ustreza povsem ne italijanskemu ne francoskemu izvirniku.10 »Citazione« pomeni tožbo, ker se po italijanskem in francoskem postopku tožba vroči nasprotniku na odredbo tožnika samega s posredovanjem posebnih pomožnih organov (ufficiali giudiziari. huissiers). Sodišče nima z vročitvijo tožbe nobenega posla, marveč določi dan razprave tožnik sam in šele po vročitvi obvesti tožnik sodišče, da je nasprotnika pozval pred sodišče na določen dan, in da pravdo vpisati v poseben vpisnik. Pravdni spisi pa seveda ostanejo pri strankah, dokler jih ne pred- 10 Dogovor je sestavljen v francoskem in italijanskem izvirniku. Obe besedili imata enako veljavo. Izvršljivost italijanskih scdib v Jugoslaviji. 313 lože sodišču v razsojo. »Citazione« je torej čin, s katerim se uveljavi zahtevek pred sodiščem, ne pa navaden poziv.11 Izrazu »citazione« ustreza v francoski terminologiji beseda »assignation«, ne pa »citation«, kakor je navedeno napačno v francoskem besedilu. »Citation« je poseben izraz za pozivnico v kazenskem postopanju ali pred mirovnim sodnikom (juge de paix). Vsekako pa se vidi tudi iz srbskega in slovenskega prevoda, da je treba zavezanca pred odločitvijo o izvršljivosti na kak način »pozvati«, ga o nameravani izvršbi obvestiti. Tudi praktično bi bile posledice nevzdržne, ako bi drugače postopali. Recimo, da sta bili izdani v isti stvari med istimi strankami dve nasprotujoči si sodbi, italijanska in jugoslovanska. Italijansko sodbo bi bilo moči v Jugoslaviji brez nadaljnjega izvršiti, ker bi zavezanec zvedel za izvršbo šele takrat, ko bi bila opravljena in bi proti izvršilnemu dovolilu ne imel nobenega pravnega sredstva (izvzemši pritožbo po čl. 3.). Jugoslovanske sodbe pa v Italiji ne bi bilo mogoče izvršiti, ker bi zavezanec v delibacij-skem postopanju mogel uspešno uveljavljati prigovor iz čl. 1. štev. 4., od katerega bi bil zavezanec v Jugoslaviji pod istimi pogoji izključen. Omejitev pravnih sredstev po čl. 3. proti priznanju izvršljivosti ima torej za pogoj delibacijo tujega naslova v spornem postopanju, preden dovolimo izvršbo. Tudi sicer ni povoda, da bi pri nas hiteli z dovolitvijo izvršbe, preden bi obvestili dolžnika, ker je vzlic oblični vzajemnosti zavezancev položaj po italijanskem pravnem redu mnogo bolj ugoden kakor po našem. Treba je namreč upoštevati, da je v Italiji zavezanec obveščen o nameravani izvršbi že v delibacijskem postopanju, v katerem mu je vročena tožba na priznanje izvršljivosti jugoslovanskega naslova. Preden pride do delibacijske sodbe, preteče par 11 Avstrijska terminologija je prevajala tožbo s »petizione«. ki pa jo italijansko izrazoslovje rabi s a m o za »petitio hereditatis« (petizione d' eredita, čl. 44. Cod. civile) in za »peticijo« (Petition; Petitionisrecht — diritto di petizione). Poleg tega se uporablja za označbo lastninske pravde (giudizio petitorio). Beseda petizione je italijanskim pravnikom povsem nerazumljiva v smislu tožbe, za katero velja splošna označba »azione« (n. pr. Feststellungsklage = azione di accertamento; Klage-reeht = diritto di azione); »azione«; je sredstvo, ki ga daje zakon za ¦uveljavljanje pravice, »citazione« je čin, s katerim se to sredstvo konkretno uveljavi na sodišču. V kazenskem postopku se rabi citazione tudi za označbo skrajšanega (citazione diretta) ali sumaričnega postopanja (citazione direttissima) in za obtožnico s pozivom na razpravo (citazione penale). 20 314 Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. mesecev, v katerih ima dolžnik vse možnosti, ki jih je hotel naš izvršilni red preprečiti s tem, da se prične izvršba takoj in da je odpravil delibacijsko postopanje. Pa celo po ugodni delibacijski sodbi se izvršba ne opravi takoj, ker je treba še poseben poziv na zavezanca.12 V tem pozivu opominja upnik dolžnika, naj plača dolžno vsoto v določenem roku, da ne bo izvršbe. Ta rok je 5 dni pri izvršbi na premičnine in 30 dni pri izvršbi na nepremičnine. Upnik mora seveda v pozivu navesti, kateri način izvršbe namerava uporabiti in šele po preteku navedenega roka je moči izvršbo opraviti. Dolžnik izve torej dvakrat, da mu preti izvršba, prvič v delibacijskem in drugič v izvršilnem postopanju, obakrat, preden se izvršba opravi. Zaradi tega je pravni položaj zavezanca v Jugoslaviji nasproti italijanskemu izvršilnemu naslovu bolj neugoden, ker odpade pri nas posebno pravdno postopanje in se delibacija vrši v okviru izvršilnega postopanja samega. Čeprav torej ni dvomiti, da je treba zavezancu pred dovolitvijo izvršbe omogočiti prigovore proti priznanju izvršljivosti, ostane odprto vprašanje pravne oblike, v kateri naj se to vrši. Po našem mnenju je tu upošteven edinole § 56. i. r. (§ 52. z. i. z.), po katerem bi moralo sodišče vabiti stranke na narok za zaslišanje, preden sklepa o izvršljivosti italijanske sodbe. Umestno bi bilo priložiti vabilu prepis izvršilnega predloga, namestu da bi bila v vabilu samem na kratko označena njegova vsebina. Vročitev bi bilo treba nadalje izvršiti po predpisih za vročevanje tožb, ker gre za uvedbo postopanja, ki ob oporeku po § 83. i. r. (§ 9. z. i. z.) konča s sodbo. Ako sodišče prizna izvršljivost ob oporeku s sodbo, sicer pa s sklepom, je italijanski naslov takoj izvršljiv, ne da bi zavezanec imel proti temu drug lek razen po čl. 3. (to je zamudna sodba italijanskega sodišča in nepravilna vročitev pozivnice za pristop k delibacijskemu postopanju). Ker se delibacija vrši pred dovolitvijo izvršbe, odpade seveda možnost, uveljaviti z rekurzom prigovore po čl. 1. Zavezanec ima v to svrho samo oporek. Italijanski izvirnik čl. 3. govori tudi samo o »opposizione« (francoski o »opposition«), kar ustreza našemu oporeku, ne pa »pritožbi«, kakor pravi slovenski prevod v Službenem listu. Druge prigovore pa more zavezanec po mojem mnenju uveljaviti z rekurzom, ker bi ne imelo smisla, omejevati ga bolj kakor zahtevajo izrecne določbe dogovora. V tem pogledu 12 Takozvami »precetto«. Poziv odpade samo pri sodbah, ki se glasijo na izročitev določene premičnine ali nepremičnine in ki same postavljajo paricijski rok. Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. 315 veljajo pač splošni predpisi izvršilnega reda, odnosno novega zakona o izvršbi in zavarovanju. Tako bo n. pr. zavezanec, ki vzlic vabilu ni napravil upora pred dovolitvijo izvršbe, mogel uspešno ugovarjati z rekurzom, da italijanska sodba pri nas ni izvršljiva, ker zahteva drugačen način izvršbe, kakor je določen v čl. 2. dogovora (premičnine, nepremičnine itd., glej spodaj pod V. B.). Zahtevajoči upnik pa seveda lahko vloži priziv in revizijo, če je izvršljivost odklonjena. Glavne spremembe v našem izvršilnem redu in prav tako v novem zakonu o izvršbi in zavarovanju so torej zaradi dogovora (§ 84. i. r.) te-le: pogoji §§ 80 in 81 i. r. za dovolitev izvršbe so nadomeščeni po čl. 1. dogovora.13 V veljavi ostane § 82. i. r. (§ 8. z. i. z.) glede krajevne in stvarne pristojnosti, deloma spremenjen pa je § 83. i. r. (§ 9. z. i. z.) in § 79. i. r. (§ 3. z. i. z.}, o katerem govori naslednji odstavek. V. Drugo vprašanje se tiče obsega, v katerem so italijanske sodbe pri nas izvršljive (A), odnosno prisilnih sredstev, ki jih mora pravni red staviti tuji sodbi na uporabo (B). A) Čl. 2. sporazuma omejuje namreč izvršbo izrecno na premičnine,1 na nepremičnine in na vpise v javne registre. Pod registri so pač mišljeni n. pr. ladijski registri, nadalje v Italiji registri, ki jih vodi hranitelj hipotek,15 pri nas zemljiške knjige itd. Obseg izvršljivosti italijanske sodbe se torej ne krije z obsegom, v katerem je po našem izvršilnem redu in po novem izvršilnem zakonu izvršba mogoča. Izključena je predvsem izvršba na dejanja ali ad praestandum factum po §§ 353 in nasl. i. r. 13 Večina teh pogojev je približno enaka v našem izvrkiem redu, v novem zakonu o izvršbi in zavarovanju in v dogovoru,: čl. 1/1 — § 80/1 i. r. — § 4/1 z. i. z.; čl. 1/2 — 80/3 i. r. — § 4/3 z. i. z.; 51. 1/3 — § 80/2 in 81/1 i. r. — § 4/2 in § 5/1 z. i. z.; čl. 1/5 - § 81/2 in 4 i. r. — § 5/2 in 4 z. i. z.; na novo formulirana je samo točka 4. čl. 1. 14 Kakor spodaj pod B razloženo, je po terminologiji našega i. r. in prav talko novega z. i. z. mišljena s tem izvršba na premično imovino sploh (H. oddelek 2. nasl. i. r. = II. oddelek 2. poglavje z. i. z.), torej ne samo izvršba na premičnine, marveč tudi na denarne terjatve itd. Terminologija dogovora je vzeta iz iitall. zakona (čl. 577 in nasl. cod. proc. civ.), ki razlikuje samo dva načina izvršbe, na premičnine in na nepremičnine, in razume pod prvim tudi preodkaz terjatve itd. Pri nas bi bil torej boljši izraz izvršbe na premično imovino mesto izvršbe na premičnine, ki ima že ustaljen tehnični pomen za izvršbo na premične telesne stvari. 15 conservatore delle ipoteche. 20* Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. (§§ 307 in nasl. z. i. z.). To se vidi ne samo iz besedila čl. 2., marveč tudi iz občnega načela § 79. i. r. (§ 3. z. i. z.) verbis »kolikor«."' Ta omejitev je povsem umljiva, ako si predočimo, da italijanski pravdni kodeks ' te izvršbe sploh ne pozna. V tem pogledu je izvršba ad praestandum factum zelo poučen primer, kako se morejo spreminjati in različno uporabljati isti zakonski predpisi v raznih pravnih področjih. Obenem pa nam ta primer poka-zuje sodelovanje sodstva pri ustvarjanju novih pravnih sredstev in pri izpolnjevanju praznin v pravu. Izvršba na dejanja je namreč neznana francoski, belgijski in italijanski zakonodaji. Pri tej pomanjkljivosti si je umelo pomagati samo francosko sodstvo in je ustvarilo poseben način izvršbe (astreinte), ki je v tem, da obsodijo dolžnika na plačilo vsote, n. pr. 20, 100 ali celo 1000 frankov dnevno za tako dolgo, dokler se brani izpolniti svoje obveznosti. Izvršba ima še to posebnost, da gre za obsodbo na nedoločeno dobo, ker je neznano, koliko časa se bo dolžnik branil izpolniti, in da je začasna, ker jo more sodnik po uspehu znižati, zvišati ali celo preklicati. Ta izvršba ima naravnost značaj civilne kazni, uvedene po sodišču in formalno gotovo presega območje, v katerem sme sodnik ustvarjati novo pravo. Vzlic temu pa je lep dokaz za prožnost francoskega sodstva in za njegovo umevanje dejanskih socijalnih potreb, medtem ko vzlic enakim zakonom niti italijansko niti belgijsko sodstvo ni dopuščalo izvršb te vrste. V Belgiji in Italiji je torej izvršba ad praestandum factum kratkomalo nemogoča. Znani italijanski procedurist Mortara18 pravi, »da se more sodba sicer glasiti na dajatve ali na dejanja, da pa se z izvršbo težko kdo prisili k dejanju, ki ga ne mara izvršiti, razen če uporabimo taka prisilna sredstva, ki se upirajo razumu in civilizaciji. Radi tega je treba obveznost k dejanju spremeniti v dajatveno obvezo —, to je v denarno odškodnino, ki ustreza vrednosti neizpolnjenega dejanja, — zato, da zamudnega zavezanca prisiliš k izpolnitvi. Vtem 16 Goršič, Tumač zakona o izvrševanju i obezojedjenju, 1930, 66: »Riječi »ukoliko« zakon hode da kaie: ... 3. da se ovrha provadja samo u koliko se provedenje ovrhe vrši u dotičnoj stranoj državi. Ako strana država dopusta na osnovni naših ovršnih naslova ovrhu n. pr. samo na pokretniim stvarima, a ne na nepokrctninama, ili ako dopusta samo pljenidbu pokretnih stvari, a ne i prodaju, onda treba naše ovr-šivanje ograničiti na istu mjeru.« 17 Italija nima posebnega zakona o izvršbi, marveč samo kodeks civilne procedure, ki vsebuje tudi izvršilne predpise. 18 Manuale della procedura civile. 1921, II, 210. Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. 317 smislu so predmet izvršilnega postopanja skoroizključnodajatveneobveznost i.«19 Mortara se vprašuje: »Mislimo si najstrožja prisilna sredstva, toda kako boš prisilil slikarja, naj napravi sliko, ali pesnika, da bo zložil pesem? Samo kadar je moči dejanje izvršiti tudi po drugi osebi, je mogoče posredno uporabljati silo na ta način, da se delo opravi na zavezančeve stroške. To vrsto prisilnih sredstev imajo v vidu čl. 1220 in 1222 civilnega kodeksa,20 za izvršbo pa manjkajo pripravni pravdni predpisi. To pomanjkljivost imajo poleg našega kodeksa tudi mnogi drug i.«19 Mortara molči o načinu, kako si je v teh primerih pomagalo francosko sodstvo, in o predpisih avstr. i. r., ki so jih dolgo vrsto let brezhibno uporabljali, ne da bi komu prišlo na um, videti v njih nekaj, kar se »upira razumu in kulturi«. Prav tako vsebuje naš novi zakon o izvršbi in zavarovanju v §§ 307 in nasl. podrobne norme o izvršbi v dosego dejanj. Po italijanskem pravnem sistemu so torej sodbe v dosego dejanj mogoče, niso pa izvršljive. Neizvršljive so tudi pri nas, ker dogovor omejuje izvršbo na premičnine, nepremičnine in na vpise v javne registre. Ker moramo po dogovoru (čl. 1. in 2.) ločiti učinke pravne moči, ki nastanejo sami po sebi, od dovolitve izvršljivosti, za katero je potrebno delibacijsko postopanje, se prav lahko zgodi, da bo italijanska sodba imela v našem pravnem območju vse učinke pravne moči, a vzlic temu ne bo izvršljiva.21 Poleg italijanskih sodb v dosego dejanj spadajo sem še takozvane staležne sodbe celo tedaj, če se ne tičejo naših državljanov. Tako bo n. pr. neizvrš-ljiva italijanska sodba o ločitvi ali razporoki neitalijanskih državljanov in prav tako bodo neizvršljive vse druge odredbe take sodbe, n. pr. da se mora žena vrniti v zakonsko skupnost, ali da je treba otroka izročiti enemu ali drugemu 19 Podčrtal jaz. 20 Tem členom ital. codice civile ustrezajo čl. 1144. in 1145. Code ti vila: »Čl. 1144: »Le creancier peut aussi, en cas d'inexecu'tion, etre aivtorise a faire lui-meme 1'obligatioe aux depen« din debiteur. Čl. 1145: Si 1'obligation est de ne pas faire, celui qui y contreviient doit des dom-mages et interets par le seul fait de la contravenfrion.« Za francosko jurisprudenco primerjaj Dallozovo izdajo Code civila. 21 Prim. razpravo dr. Jurija Š tempih ar j1 a, »Meddržavna civilna pravna pomoč kraljevine Jugoslavije« (Trgovski list. 102°, št. 141—.147), št. 145. od 12. decembra 1929: »Pri nepremožanjskih zahtevkih se »Wail-kerjeva veriga« pretrga pred izvršbo: pri premoženjskih zahtevkih gre do kraia.« 318 Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji, zakoncu. Čeprav so taki primeri precej redki, lahko nastanejo iz opisanega pravnega stanja neznosne posledice, ker je nova tožba v Jugoslaviji izključena glede na prigovor pravnomočno sojene stvari, vzlic temu pa je zahtevek iz italijanske sodbe, izvzemši pravdnih stroškov, neostvar-ljiv.22 V tem pogledu bi bilo pač želeti, da se de lege ferenda učinki pravnomočnosti omeje samo na sodbe, ki so tudi izvršljive.23 B. Za izvršbo na premično in nepremično imovino in za vpise v javne registre pa velja načelo formalne vzajemnosti, po katerem naj se italijanske sodbe izvrše pri nas z vsemi sredstvi, ki jih nudi izvršilni red, odnosno zakon o izvršbi in zavarovanju ne glede na to, ali je isti način izvršbe v Italiji mogoč. Materijalno so tudi v tem pogledu med našim in italijanskim pravnim redom velike razlike. V Italiji n. pr. ni mogoča prisilna uprava nepremičnin, ker pozna italijanski pravdni red samo dražbo nepremičnin. Prav tako ni dopusten v Italiji žepni rubež, ki se smatra za nekulturen. Čeprav so torej naše sodbe v Italiji od teh vrst izvršb izključene, jih moramo mi dopuščati za italijanske sodbe pri nas. To ustreza priznanemu nauku in praksi.24 Uporaba materijalne vzajemnosti bi zadela na velike praktične tež-koče, ker bi bilo od primera do primera raziskovati, ali je ista vrsta izvršbe v Italiji na osnovi naše sodbe dopustna. Po pravilni razlagi čl. 2. je torej izvršba dopustna samo 22 Do istih zaključkov prihaja Stempihar, 1. c: »Med staležkimi in premoženjskimi zahtevki stoji še ena skupina, ki je ni mogoče podrediti nobeni izimed navedenih kategorij in pri kateri je sodno izvršilno postopanje nemogoče; in. pr. odrvizem otroka in slično. Premoženjski zahtevki to niso in zanje torej v meddržavnih pogodbah izvršba ni predvidena. Ako se jih smatra za sta-ležke, se pride do zaključka, da bodo od oblasti sopogodnice »priznani«, da se pa tam ne bodo mogli izvršiti, ker so staležke zadeve pridržane izključnemu domovinskemu sodstvu.« 23 Načelo, da se obseg pravne moči in izvršljivosti morata kriti, se dosledno izvaja, kjer ni pravnopcmočjiih pogodb; prim. Stempihar, 1. c.: »Če ni izvršbe, tudi pri premoženjskih zahtevkih ni priznanja pravnomočnosti (odlok min. pravde št. 25. 157/1929 za razimerje med Vojvodino in USIA,)«. Gotovo ni bilo v namenu, da se pravno stanje radi pogodbe o pravni pomoči v nekem pogledu poslabša, namestu da bi se izboljšalo. Ta nedostatek bi se moral z dodatnim dogovorom popraviti. Prav tako bi se moralo de lege ferenda uvesti enotno delibacijsko postopanje, kjer se civilne procedure bistveno razlikujejo, ker je sicer tudi približna enakost neostvarljiva. 24 Lapa j in e 1. c. 243. Ustava, temeljne pravice, demokracija. 319 na premično in nepremično imovino ter z vpisom v javne registre, v teh mejah pa si jugoslovanski in italijanski pravdni red nudita vsa izvršilna sredstva, ki jih poznajo nacijonalni zakoni. Izvajanja pod A) in B) lahko strnemo v zaključek, da so pri nas izvršljive samo one italijanske sodbe, ki nalagajo plačilo ali pa izročitev premičnih stvari. Zaradi tega se naš dogovor z Italijo tudi v tem pogledu vsebinsko krije s pravnopomočno konvencijo med Avstrijo in Italijo, ki v čl. 8. izrecno določa, da je dogovor uporaben samo na izvršilne naslove za denarne obveznosti ali na izročitev premičnih stvari, ako so ti naslovi nastali po 1. januarju 1922. Čeprav manjka ta določba v našem dogovoru, pridemo s pravilno razlago čl. 2. do istega zaključka.25 VI. Gornja izvajanja veljajo nalično (čl. 5.) tudi za vse druge italijanske izvršilne naslove, ki niso izdani v obliki sodbe (n. pr. začasne odredbe, sodne poravnave, odločbe razsodišč, izvršilne notarske spise itd.). Ustava, temeljne pravice, demokracija*. Dr. J oso Jurkovlč. Ustavo v formalnem smislu definirajo kot skupino pravnih norm, ki so težje spremenljive kot ostale pravne norme. Tukaj se ustava odnosno ustavni zakoni ne vežejo z drugimi zakoni s stališča logike, ampak s stališča vredno-čenja. Če naj bodo ustavni zakoni težje spremenljivi, se smatrajo za več vredne kot navadni zakoni. Ta višja vrednost iz same hierarhije norm ne more izvirati, zato mora imeti svoj temelj drugje. Iz samega dejstva namreč, da je ena norma apriorna drugi, ne moremo reči, da je apriorna norma sama po sebi več vredna. Ustavni zakoni imajo svoj izvor v srednjeveških pogodbah med vladarjem in plemstvom. Da te pogodbe niso bile niti ustave niti ustavni zakoni, se kaže v tem, da je logično pogoj za pogodbo ustava. Ali so ustavni zakoni, 25 Dogovora imata isto besedilo. Čl. 8., ki ga v našem dogoivoru ni, se glasi: »La presenite convenzione e applicabile soltarato per titoJi esecu-tivi relaitivi ad obligazioni peouniarie od a prestazioni di ccse mobili sorte dal 1° gennaio 1922.« * Ta odlomek tvori nekaj skrajšano VIII. in IX. poglavje še neobjavljene razprave »Protiustaven zakon«. 320 Ustava, temeljne pravice, demokracija. ki so za te pogodbe logični pogoj, dani in zapisani ali samo običaj nopravni, ni odločilno. Te pogodbe, ki so prednice današnjih ustavnih zakonov, pa so bile posledek boja med vladarjem in plemstvom. Obsegale so v bistvu takozvane temeljne pravice. Zato je razumljivo, da so pripisovali tem pogodbam tako važnost in vrednost. Razumljivo je pa tudi, da so skušali dati tem pogodbam značaj zakonov. Pri pogodbi je namreč dana pod določnimi pogoji možnost enostranskega odstopa, pri zakonu pa, za katerega postanek in razveljavljenje so zahtevali sodelovanje vladarja in naroda, te možnosti ni. To vrednost temeljnih pravic so imeli za tako absolutno, da so poznejši revolucionarni, res pravi ustavni zakoni proglašali, da družba, kjer niso zajamčene te pravice, sploh nima ustavnih zakonov.62 S tem je postal tudi ustavni zakon, ki je vseboval te pravice, nekaj absolutnega, suverenega. O suverenstvu ustavnih zakonov so začeli govoriti najprej v Franciji, in sicer za časa monar-hične restavracije.63 Vendar so vprav v Franciji v tistem času poudarjali pri ustavnem zakonu bolj pojem zakona kot pa temeljnih pravic. Res so sicer ustavni zakoni vsebovali temeljne pravice in je v bistvu šlo za osiguranje teh pravic, vendar so mislili, da so te pravice najbolj varovane na ta način, da se je poudarjalo pri ustavnem zakonu nara-vopravno načelo njegove absolutne pravilnosti. Danes sicer ne verujejo v absolutno pravilnost nobenih zakonov, tudi ustavnih ne, vendar pripisujejo ustavnim zakonom večjo vrednost kot navadnim vprav zato, ker vsebujejo te temeljne pravice. Ako imajo ustavne zakone tudi danes, ko ima narod vso moč v rokah, za bolj važne od drugih zakonov morda tudi vsled tega, ker smatra narod ustavne zakone kot plod boja in kot priborjeno zmago, in zlasti zato, ker so ustavni zakoni izraz države in s tem narodnosti, to vprašanje spada v psihologijo in sociologijo. Če pogledamo sestav modernih ustavnih zakonov, vidimo, da se ločijo v glavnem v dva dela. Prvi obsega zgradbo države in njene naloge: ime države in nje politično obliko, zakonodajni aparat, vladarja in vlado, zakonodajo, upravo in sodstvo. Drugi vsebuje dolžnosti in pravice državljanov; pravice in dolžnosti posameznika, družb, verskih združb, način izobrazbe in vzgoje ter temelje gospodarskega živi j e- 62 Cl. 16. francoske proklaimacije temeljnih pravic te 1. 1789.: »Toute societe dans liaquelle la garantie des droifcs nest pas assuree ni la sepa-ration des pouvoirs determinče, n'a pas de confcrifcuittion«. 63 I. Barthelemv. Introduetion diu regime panliaimenitaire en France, 1904, str. 20 ss. 321 nja. Kar imenujemo ustavo v pravem smislu, je vsebovano v tej razdelitvi v enem oddelku prvega dela; ostali prvi in ves drugi del je ustavni zakon. Pojem zakona v materialnem in formalnem smislu se razmejuje tako, da se pravi: pojem zakona v materialnem smislu je splošna norma, ki jo izda državna oblast, pojem zakona v formalnem smislu pa norma, ki jo izda zakonodajna oblast.64 Zdaj, ko gre za to, da norma navadnega zakona nasprotuje normi ustavnega zakona, da jo hoče derogirati, nastane vprašanje: za kakšen navaden zakon bo šlo tukaj? Za zakon v materialnem ali formalnem smislu? Jasno je, da bo šlo za zakon v materialnem smislu. Kajti tudi če kakšen ukrep ali kakšna specialna norma ni v skladu z ustavnim zakonom, nosi že sama na sebi pečat enkratnosti, izjemnosti. To je ukrep, ki nastane vsled nujne trenutne potrebe in za čas te potrebe, zato tudi nima namena, da bi nekaj trajno urejal. Ta zakon noče derogirati določbe ustavnega zakona, ampak jih samo za konkreten slučaj začasno ustavlja. Drugače pa zakon v materialnem smislu. On je generalna norma, ki hoče veljati trajno, zato ni njegov namen, da bi določbo ustavnega zakona samo za konkreten primer začasno ustavil, ampak jo hoče derogirati in zavzeti njeno mesto. Zato je vprašanje protiustavnega zakona v bistvu vprašanje, ki ga stavlja zakon v materialnem smislu, dasi si ni prikrivati nevarnosti, ki grozi s strani zakona v formalnem smislu. Ni mogoč zakon, ki bi derogiral ustavo kot politično odločitev. Faktov, na katerih slone norme, namreč ni moči spreminjati ali odpravljati na kratko z normami, dasi so skušali dati tem faktom obliko normativnosti s tem, da so ugotovili njih obstoj med normami. Če tako izločimo iz tega vprašanja ustavo samo, nam ostane ustavni zakon, glede katerega se moramo vprašati, v kakšnem odnosu stoji nasproti njemu navaden zakonodajec. Individualne ali temeljne pravice so, kakor smo videli, dajale predvsem in še dajejo ustavnemu zakonu višjo vrednost nad navadnimi zakoni. Zato moramo najprej pogledati, v kakšnem odnosu stoji navaden zakonodajec nasproti 64 Hans - Heinrich Larnmers, Haind\vorterbuoh der Reohtwissen-sohaft, M. zvezek 1927: Gesetz im materiellen Sinne ist jeder durch einen Auisspruch des Sttaates geschaffene Rechitossatz. Gesetz im i-ormellen Sinne ist jede von den gesetzgefeendten Organen des Staates auf dem verfassumg»massig vorgesohriebenen Wege und in der verfassuingsmaissig gebotenen Form erlassene Anordnung. 322 Ustava, temeljne pravice, demokracija. tem pravicam. Pri tem je treba pomisliti nastopno. Zaščita teh temeljnih pravic je bila poudarjena samo proti upravi. Kakor pa je s te strani v začetku grozila nevarnost, tako je bila ta nevarnost tem bolj odstranjena, čim bolj je bila izvedena delitev oblasti, čim bolj so bile te oblasti vsled zahteve po uravnovešenju glede moči izenačene in čim bolj je bila izvedena zakonitost uprave. Danes pa je vprašanje drugo. Danes grozi ali naj bi grozila temeljnim pravicam nevarnost od zakonodaje. In stvar naj bi bila toliko težja, ker je baje danes zakonodajna oblast pretežna nad obema drugima; danes naj bi se težko še govorilo o ravnovesju med oblastmi. Vzemimo te supozicije za sedaj kot točne. Iz odnosa zakonodajca nasproti tem temeljnim pravicam mora biti razvidno dvoje: prvič, ali so sploh kakšne norme ustavnega zakona, preko katerih se ne bi upal navaden zakonodajec, ki so torej same ščitene vsled svoje vsebine? In drugič: če se ščitijo te norme same, ali se lahko ščitijo same tudi ostale norme ustavnega zakona, in če ne, ali je potrebna njih zaščita? Temeljne ali človeške in državljanske pravice imajo svoj izvor v verski svobodi.65 Pozneje se je pridružila tej verski svobodi zahteva po politični in gospodarski svobodi. Te pravice so prišle do pravega izraza najprej v Severni Ameriki. To je lahko razumljivo: kajti odpad severo-ame-riških kolonij od Anglije je med prvimi novejšimi prevrati, kjer je dobil narod popolno moč samoodločbe. In vprav ideje, vsebovane v temeljnih pravicah, so morale imeti globoke korenine v teh severnoameriških kolonistih. Temeljne pravice se namreč dajo skrčiti na te tri: duhovna, telesna in gospodarska svoboda. To troje pa je bilo, po čemer so stremeli ti kolonisti:66 izselili so se vsled verskega in političnega pritiska ter vsled revščine; in vsled gospodarskega pritiska Anglije so se uprli. Zato je razumljivo, da so temeljne pravice zavzele prvo mesto v njih ustavnih zakonih. Napačno pa bi bilo seveda misliti, da so temeljne 65 Jellinek, Die Erklaruinig der Menisohen- urad Biirgerrechte, 4. izdaja 1919. 66 Amdre BJondel, Le oontrole jiuridiotiominel de la conistituition-nalite des lois, 1928, str. 23: »Ces emigranits, tonit en gardant ura certain lovalisme, emporterenit des sentimente de defiance envers ura pavs qui les avait fait souffrir dans certaines de leurs libartes les plus cheres ou dams leurs crovanoes les pkis imitimes. Ceux qui navaierat pas a se plaimdre de la Metropole partaient avec 1' idee de faire des affaires; ce qu'is desiraiemt avant tonit c'etaiit qu'om leur laiss&t le plus de liberte eecnomiqiue, et partant, pc',:t:qi'e possible«. I stava, temeljne pravice, demokracija. 323 pravice vzrasie morda iz specialnih ameriških razmer in da so se presadile pozneje v Evropo vsled instinkta posnemanja. Temeljne pravice so globoko vkoreninjene v naravi posameznega človeka, od specialnih razmer je odvisno samo, ali je potreba po njih zavarovanju bolj ali manj občutena, in kdaj je dana možnost njih zavarovanja. Kako stališče bo zavzel nasproti tem, v ustavnem za-konu zajamčenim pravicam, moderni zakonodajec? Ali jih bo morda imel vsled njih zgodovine samo za častitljivo tradicijo, ki je navzlic vkoreninjenosti brez pomena, če ne celo nevarna, ali pa bo videl v njih tiste vrednote, kakor so jih videli prvi uzakonjevalci teh pravic? Če bi bil danes parlament to, kar naj bi bil po svoji ideji, in kar je bil prvotno tudi v resnici, ni nobenega dvoma, da bi bile te pravice navadnemu zakonodajcu nedotakljive, če ne že vsled eventualne pravilnosti, vsaj vsled svoje individuali-stičnosti. Današnjemu zakonodajcu, to je demokraciji, pa je parlament institucija, ki je izgubila del svoje prvotne vsebine, je samo neka tehnična ustanova, kjer izrazi zakonodajec svojo voljo, ki se je stvorila izven parlamenta, ne pa tribuna za javne debate. Bolj važno pa je v tem pogledu drugo. Ta zakonodajec, ki prizna samo večino, ne more priznati pravic poedinca, ki bi jih imel poedinec izven večine in proti večini. Vprav temeljne pravice pa so izrazito individualistične pravice, ki jih ima posamezni človek pred družbo ali državo tako, da je sfera poedinca načelno neomejena, sfera družbe ali države pa v načelu omejena. Poedinec kot privatna oseba sploh ne šteje v demokraciji ampak samo kot državljan, ko izvršuje državljanske dolžnosti. Kot državljani pa so vsi enaki brez predpravic. Zato postavlja demokracija tem individualističnim preddržavnim pravicam nasproti demokratične pravice, ki nimajo za osnovo posameznika vobče kot človeka, marveč samo kot državljana, ki niso torej preddržavne svoboščine, ampak se tičejo samo tega, da so državljani enako udeleženi na državnem življenju, kakor: enakost pred zakonom, peticijska pravica, enaka volilna pravica, enak dostop do vseh državnih služb. Če gledamo s tega stališča na odnos zakonodajca napram temeljnim pravicam, se ne more reči, da bi bile zavarovane te pravice po svoji vsebini. Tukaj bi prišla v poštev morda sociološka preudarnost ali celo resignacija, češ ker je vse minljivo, je dobro ohraniti te pravice nedotaknjene, da nam bodo služile, če bo treba, ko bomo v manjšini. To pa ie slaba tolažba tako za temeljne pravice kakor najbrže tudi za demokracijo. Ali je s tem vprašanje popolnoma pojasnjeno? Tudi demokracija hoče družbo in državo, zato 324 Ustava, temeljne pravice, demokracija. mora hoteti tudi pravo. K bistvu prava pa spada tudi ideja prava. Ideja prava zahteva, da mora skušati pravo, približati se pravilnosti.07 Na kakšen način naj bo to mogoče? •V racionalizem, ki bi skušal umstveno dognati, kaj je prav, danes ni več vere. Merilo pravilnosti prava je danes posamezni človek, odnosno: njegov svetovni nazor. Tukaj seveda ne gledamo na to, da je posamezni človek v svojem socialnem vrednotenju odvisen od družbe in specialno od svojega družabnega razreda. Kajti to vrednotenje je več ali manj samo izraz posameznega kot člana družbe in se nanaša na pravo, kolikor ima pravo samo socialno-gospo-darsko funkcijo. Vendar posamezni človek ni nikdar samo član družbe in subjekt gospodarjenja, ampak vedno tudi posameznik, individuum. In prav s te sfere, kolikor zadeva pravo specifično posameznika, vrednoti posameznik najprej pravo. To se pravi: čim manj posega pravo v njegov svetovni nazor, čim več svobode ima posameznik v tej sferi, tem bolj pravilno mu bo pravo. Iz tega vrednotenja pa ne sledi samo ob sebi, da bi uporabljal posameznik vprav isti vidik svobode, kolikor bi vrednotil pravo samo glede na njegovo socialno in ekonomsko funkcijo. Vendar je vrednotenje prava z individualističnega stališča vsaj na višji stopnji kulture brezdvomno primerno in merodajno za celotno vrednotenje prava. Ker ni danes enotnega svetovnega nazora, da bi se dal določiti okvir za njegovo svobodno izražanje, se skuša to doseči na ta način, da dajo določne temeljne pravice (ali so vse temeljne pravice, kakor se po navadi naštevajo, res prav temeljne, je tukaj postranskega pomena), s katerimi je varovana poedincu določna svobodna sfera v dveh ozirih: prvič, da ne sme posegati v njo država, drugič pa, da ne smejo posegati v njo tudi drugi poedinci. Samo na ta način je mogoče pri pomanjkanju enotnega svetovnega nazora doseči tolerantnost med posameznimi svetovnimi naziranji. Temeljne pravice so torej nekakšne vrste idejni temelji in legitimacija vsega nravnega reda.68-69 Ker posameznik ne more biti sam. mora hoteti družbo in s tem nekakšen red, 67 Julius Koder, RecHitsbegriiff urad Rechitsidee, 1915. str. 61.: »Darin liegt zuigleich, dass aliles Redit darauf hinistrebt, seiner Norm zu ent-»prechen, oder m. a. W. richtiges Redit im Sirene Staimmlers ziu sein: urad diase Richtunig is>t es, dic et\vas iiberhaunt zum Redite macht. So erseiheint uns die Idee des Reohts alis der formde begriffbilidende Faktor al les positiven Rechtes und zugUeioh ah die Norm seiner rk:wertura>g.«' 68 H'ST»s Gerber, Geser.z und Verfassurag, Zeitschrift fiir Osfrrecht III. let. I., z v. str. 5.: »Die Stelle, die in Ges.smtnr >/ess der Rechtsver- 325 neke norme, naj si bodo te norme državne ali družabne. i'c norme bodo tem bolj pravilne, čim večjo svobodno sfero bo imel kot posameznik in čim pravilneje bodo urejale njegove odnose kot člana družbe. Vendar so posamezniku te norme v določnem oziru samo sredstvo, da se utegne svobodno razvijati v izvendružabni sferi. Šele ta razmejitev med svobodno sfero posameznika in med pravno urejeno družbo, med ciljem in sredstvom, nam da vpogled v razmerje med subjektivnim in objektivnim pravom. Juridično gledano stoji pravo v objektivnem smislu, dolžnost, v ospredju. Norme statuirajo dolžnosti in samo kot refleks teh dolžnosti se pojavlja pravo v subjektivnem smislu, pravica.fcaa Pravnofilozofskemu gledanju, ki išče, zakaj je nekaj prav, pa sto>i v ospredju pravo v subjektivnem smislu. Kajti pravo, ki je v službi etične spopol-nitve posameznika, ne more posegati v to etično sfero s svojimi normami, kolikor statuirajo te norme dolžnosti: etična dolžnost ne pridobi ničesar s tem, če bi nje izpolnitev imela pravno sankcijo, kajti etična dolžnost se mora izpolnjevati zaradi nje same. Drugače pravo v subjektivnem smislu: pravice, ki jih ima posameznik, so upravičene kot pravice samo zavoljo tega, ker omogočajo posamezniku vršiti njegove etične dolžnosti. Tako je pravna dolžnost v službi subjektivnega prava, subjektivno pravo v službi etične dolžnosti. Samo tako je možno razumeti, zakaj je nekaj, kar je pravno, tudi prav. V tem smislu izzveni tudi člen 153. vveimarske ustave, da lastnina nalaga dolžnosti;70 da je tukaj gledana lastnina s kolektivnega stališča, ne spremeni ničesar na stvari: bistvo je, da ni lastnina sama sebi namen, ampak, da je v službi neke ideje. In samo s stališča pravne ideje nam postaneta razumljiva pravo in država. Če sedaj pogledamo vsa nasprotja, ki se kažejo med materialnim in formalnim zakonom, med personalizmom in \viitkJliohiung fruher das Naturrecbt eininahm, hat heute die Verfassung iuue«. 09 Smand, Verfassung und Verfassungsreeht, 1929, str. 164.: »Ganz abgesehen voe aller positiven Rechitsgelbung proklamieren die Grund-rechte ein bestimmtes Kultur-, eia Wer.tsys.tem, das der Sion des ven dieser Verfassung konstituicrten Staatslebens sein soJJ. Staatstheore'...- c . bedeutet das sachlich Integrationsabsicht. rechtstiicorettsch Legiiimie-rung der positiven Staats- und Reohtsordnumg: im Namen dieses \Vert-systems soli diese positive Ordnung gelten, legitim sein«. 69* Radbruch, Grundiziige der Rechitphilosoiphie 1914, str. 50. ss. 70 01. 153., zadnji odstavek: »Eigentum verpflichtet. Sein Gebrauch soli zugleich Dienst sein fiir das Gemeine Beste.« 325 Ustava, temeljne pravice, demokracija. transpersonalizmom, med liberalizmom in demokracijo, med državo v pravnem in političnem smislu, vidimo to-le: vsa ta ostra nasprotja nastajajo vsled tega, ker se na eni strani poudarja samo posameznik in njegova svoboda, na drugi strani pa družba in njen red. Kakor pa posameznik ne more biti brez družbe, tako zgubi družba, ki bi hotela biti sama sebi namen, vsak pomen. Zato je iskati točko, od koder se vidijo te nasprotne tendence delno izravnane: kajti upati na popolno harmonijo se pravi, loviti se za fantomi. Zato je pač jasno, da prave temeljne pravice niso ogrožene od navadnega zakonodajca, kajti zakoni, ki bi se upali posegati v te pravice, ki so osnova današnje družbe, bi bili samo zakoni na papirju. In ker smatramo te pravice danes tako samo ob sebi umljive, jih n. pr. ustava Latiške niti ne kodificira. Na vsem tem ne spremeni nič dejstvo, da je moči te pravice začasno suspendirati. Kajti tu gre za izjemne primere, ki so točno določeni v ustavnem ali kakšnem drugem zakonu, ko mora posameznik začasno žrtvovati svojo svobodo za to, da utegne ta njegova svoboda zajamčena biti. Tako vidimo, da ustava in del ustavnega zakona, kolikor vsebuje temeljne pravice, nista ogrožena po navadnem zakonodajcu. Nastane vprašanje, kako je z ostalimi določbami ustavnega zakona. Tukaj je treba pregledati odnos ustave k ustavnemu zakonu in stališče političnih strank v današnji državi. Če je ustava enkratna odločitev naroda glede celotne politične enote, potem ima ustavotvorna skupščina nalogo, da kot reprezentant naroda izdela ustavni zakon, ki ustreza tej temeljni odločitvi, to se pravi: ustavni zakon mora vsebovati norme, ki nujno sledijo iz te odločitve. To pa je lažje teoretično rečeno, kot pa praktično izvršeno. Kajti tudi temeljna odločitev ni izoliran čin, ampak le člen v historično-politični verigi dogodkov. Zato dobi tudi ta čin šele svoj pravi smisel, če ga gledamo vključenega v celotni razvoj. Vzemimo konkreten primer: narod se odloči za republiko. Kakšen bo volilni red? Ali splošna volilna pravica ali le omejena? Možno je oboje: šlo bo za to, ali so izvršili prevrat predvsem gospodarsko močnejši sloji ali pa se je udeležil tega akta ves narod na ta način, da ga odobrava in se ga zaveda. In če je politično odločal ves narod, kakšno je razmerje moči med posameznimi sloji? Če je gospodarsko močnejši sloj tudi politično bolj močan, bo našlo to razmerje morda izraz v ustanovitvi še druge zbornice. Kako gleda narod na parlament? To se bo izražalo v eventualnem institutu referenda, inicijative itd. Kako naj Ustava, temeljne pravice, demokracija. 327 se voli predsednik: ali ga naj voli parlament odnosno obe zbornici skupaj, ali naj ga voli narod neposredno. Vse to so samo kot primeri vprašanja, ki niso rešljiva teoretično, ampak mora njih rešitev nujno slediti iz temeljne odločitve. Samo tedaj, če so odgovori na ta vprašanja dani kot nujna posledica iz konkretnega historično-političnega fakta, ima ustavni zakon nado, da bo relativno stalen. Tak ustavni zakon pa je samo ideal. Kajti ne glede na človeške zmožnosti, ki so pomanjkljive, je treba upoštevati tukaj različne faktorje. Časi, ko se dela ustavni zakon, vobče niso časi urejenih razmer in ne dopuščajo po navadi mirnega pretehtavanja, nasprotno, po navadi je tako, da mora biti ustavni zakon čim prej mogoče izgotovljen in stopiti v veljavo, ker je on glavna točka, okoli katere se mora začeti ustaljevati politično in gospodarsko življenje. Take razmere gotovo niso v korist pravilnosti ustavnega zakona glede na temeljno odločitev. K temu pride še drugo. Današnja država je demokratična država, demokratična država pa je nujno bolj ali manj strankarska država. Proti temu dejstvu je zaman vsaka argumentacija.71 Kajti demokracija ima tendenco za identiteto med vladavci in vladanci. To se pravi, da hoče vsaj v obsegu možnosti pritegniti ves narod k sodelovanju pri tvoritvi državne volje. Narod kot celota pa ni organiziran, v tem je tudi njegova slabost, ker na vprašanja kakor n. pr. referendum lahko odgovori samo z »da« ali »ne«. Edino, kjer pride narod vsaj delno kot organiziran v poštev, so politične stranke. To sicer ni popoln ekvivalent za organizacijo celote, vendar so to nekakšna zbirališča, kjer pride izolirani poedinec do veljave. Politične stranke se dobro zavedajo, da je demokracija vlada absolutne večine. To daje političnemu življenju, zlasti če je mnogo strank in so možne razne vladne kombinacije, neko gotovo labilnost in nestanovitnost. To je posebne važnosti za ustavni zakon. Kajti stranke, ki vedo, da so njih eventualne strankarske pridobitve po strankar- 71 Tiriepel, Die Staatsverfassfumg und die politiischen Parteiem, 1927. str. 24/25: »In der Sphare der Gesetzgebumg und Regierung, iim Bereioh der staatlicihein »Imtegration«, auf dem es -grafija. Zagreb 1931. Str. 424. Cena 100 Din. Naše novo zemljiškoknjižno zakonodavstvo je završeno, postavljeno je za vso državo na enotno podlago. Dne 19. marca 1931 je bil razglašen še zakon o delitvah, odpisih in prepisih zemljišč, obenem je izšel tudi pravilnik za voditev zemljiških knjig. K obema je napisal tolmač zagrebški univ. profesor dr. Mirko Košutič, ki je izdal lani v oktobru tolmač tudi za zakon o zemljiških knjigah in za zakon o notranji ureditvi, napravi in popravi zemljiških knjig. Pravilnik sam ne potrebuje preobširnega tolmača. Zato pojasnjuje tudi Košutičev tolmač le res tolmačenja potrebna mesta. Nasprotno pa je tolmač k zakonu o delitvah, odpisih in pripisih zemljišč zelo obširen in izčrpen. Poleg podrobne razlage posameznih zakonitih določb, zlasti njih načel, opozarja pisatelj povsod na razlike nasproti avstrijskemu in bosansko-hercegovskemu zakonu. V uvodu je očrtan na kratko postanek novega zakona, v dodatku pa je prikazano obrazloženje načrta zakona. To pač kaže, da je snov vsestransko obdelana. Praktičnost knjige pa povzdiguje še posebno, da pisatelj povsod tudi navaja, kako morajo biti zemljiškoknjižne vloge opremljene in da dodaje knjigi večje število obrazcev za sestavo zemljiškoknjižnih vlog v stvareh delitev, odpisov in pripisov in tudi obrazce za rešitve teh vlog. Tolmač ne bo zato dobrodošel le pravnikom, marveč se ga bodo s pridom posluževali tudi zemljiškoknjižni uradniki. Knjiga je zato kakor nalašč, da uvede v enotno iugoslovensko zemliiškokniižno pravo. Dr. R. S. Jovanovič Stojan: Obrasci za primenu sudskog krivičnog postupka od 16. februara 1929. Beograd. Samozaložba. 1930. Kratko po izdanju svojega »Potsetnika« je izdal Jovanovič pod naznanjenim naslovom zbirko obrazcev h kazenskemu postopniku. število teh obrazcev je veliko in so podani tako za sodniške rešitve in za vloge strank kakor tudi za pisarniško delo. Oblika teh obrazcev raz- 350 Razne vesti. odeva izdajateljev namen: nuditi pripomoček za enotno uporabo zakona s prinosi, ki so sestavljeni v najkrajši obliki in v čistem jeziku. To se je pisou skoro vseskozi tudi posrečilo. Seveda je težko dati primere rešitev in sodoa v povsem abstraktni obliki. Ako jim ni dan za podlago tudi izmišljen dejanski stan, izgledajo marsikateri obrazci preveč ša-blonski. V svojem jedru pa so pravilni in je šteti za to te obrazce kot dopolnitev njegovega Potsetnika, ki so kaj pripravni, da uvedejo v prakso novega k. p. D. B. S. Dr. BUimovič Aleksander: Kritische und posltive Bemerkungen zur Geldwertheorie. II. Teil. Separatni odtisk iz II. knjige, 5. zvezek (1931) »Zeitschrift fur Nationalokonomie«. Dunaj, Berlin. Str. 695—732. Dr. Metod Dolenc: O zahtjevu za ponavljanje krivičnega postupka. Posebni odtisk iz Mjesečnika 1931., št. 9. Str. 19. Dr. Solnaf Vladimir: L'individualisation de la pelne dans la nouvelle legislation tschecoslovaque. Posebni odtisk iz »Bulletlna« 1931, št. 2, 3. Str. 11. Maklecov Aleksander: Das neue Militarstrafgesetzbuch Jugoslaviens. Posebni odtisk iz »Zeitschrift fiir Strafrechtsvvissenschaft 1931. Str. 819 —821. Razne vesti. V Ljubljani, meseca novembra 1931. Kronika društva »Pravnika«. V spomin na pokojnega predsednika dr. D. Majarona je položilo društvo dne 1. novembra 1931 na njegov grob venec z napisom. — Društvu so pristopili naslednji novi člani: dr. š u c Stane, odvetniški kandidat v Šoštanju, dr. V 1 d o e v i č Matija, odvetnik v Dubrovniku, dr. J u r k o v i č Joso, univerzitetni docent v Ljubljani, L a j o v i c Anton, apelacijski sodnik v Ljubljani, dr. V i -s e n j a k Alojz, odvetnik v Ptuju. Osebne vesti. Za starešino sreskega sodišča v Kranjski gori je postavljen dr. Brega r Stanko. — Postavljeni so: za Danskega inšpektorja dr. Andrejka Rudolf, za banskega svetnika dr. M a r a ž Dioniz, za sekretarja v notranjem ministrstvu dr. Šiška Janko, za sreske načelnike dr. Čuš Tina (Krško), žnidaršič Josip (Ljubljana), dr. Ogrin Fran (Kranj), Voušek Fran (Kamnik), dr. Ha-cin Lovro (Dravograd), Mak ar Milan (Maribor, desni breg), za sreska podnačelnika Bavdek Ivan (Kočevje) in dr. Vidic Janko (Logatec); dalje za banskega svetnika pri banski upravi dunavske banovine v Novem Sadu dr. Mlekuž Josip. Postavljena sta: za svetnika pri direkciji pošte in telegrafa v Ljubljani dr. K u r b u s Bogdan, za sekretarja pri upravnem sodišču v Celju dr. L i n i n g e r Ivan. — Imenovana sta za notarja dr. Z e v n i k Anton v Kamniku in K o g e j Jakob v Mariboru. — Odvetniško pisarno so otvorili: dr. Mikuletič Fortunat v Celju, dr. T o m i n š e k Gojmir v Višnji gori, dr. B r e n c e Ljudevit v Ljubljani. Preselila sta se z odvetniško pisarno dr. B r a j š a Stojan v Split in dr. M o j z e r Anton v Ljubljano. — Umrli so odvetniki dr. S 1 a v i k Edvard, Kvas Miroslav in dr. J e r a 1 a Fran. Razne vesti. 351 Dr. Edvard Slavik (20. XI. 1865 do 28. X. 1981). Z dr. Edvardom Slavikom je legel v grob en pravi slovenski pravnik, en pravi slovenski advokat. Moža, ki se je izkazoval s srčno in umstveno kulturo, s plemenitim, trdnim značajem in izredno inteligenco, z ljubeznijo do vsega lepega v prirodi in umetnosti, do resnice in pravice v zasebnem in javnem življenju, bi šlo opisati v celi njegovi veličini, z vseh strani. A tudi zgolj kot pravnika, je prikazen dr. Edvarda S 1 a v i k a bila takih dimenizij in takega pomena, da bi bilo prav, da drugo pero, sposobnejše in bolj slobodno, očrta njegov lik za glasilo slovenskih pravnikov, — edino, odkar je moral umolkniti naš tržaški »Pravni Vestnik«. Dr. Edvard Slavik je bil advokat v Trstu. Imel je eno izmed najuglednejših pisarnic, mnogo let v družbi z bivšim svojim šeiom dr. Gustavom Gregorinom, dokler ni le-ta med svetovno vojno, zapustivši Avstrijo, vstopil v Jugoslovenski odbor. Poleg civilne prakse se je rad pečal tudi s kazenskimi stvarmi. Povrh pa je, zvest ponosni tradiciji svojega stanu, delal na vsem obsežnem torišču, ki ga je sposobnim in delavnim našim pravnikom nudilo razvijajoče se javno-kulturno, ekonomsko, socialno življenje našega naroda v onih krajih ob morju, na zapadu in jugu Julijskih Alp do Snežnika. Do onega časa, ko so dogodki, ki so preobrazili politično karto našega kontinenta, dovedli tudi v naši ožji domovini do globokih prememb, je Slavikovo delovanje bilo koncentrirano bolj na Trst, na tako imenovano Tržaško okolico, združeno z mestom v eno občino, in hkrati za časa Avstrije, v eno avtonomno >krono-vino« ter na ostalo ozemlje, ki gravitira proti Trstu. Tu je bil dr. Edvard Slavik, pravi naš tržaški okoličan, čeprav češke rodovine, res doma: v rodni vasi, v velikem obmorskem mestu, v njegovem bližnjem zaledju. Potem so se pa, po vojni, razmere docela premenile. Našemu narodnemu življenju so bili odvzeti pogoji za daljnji avtonomni razvoj. Ko se je spričo tega pojavilo nagonsko stremljenje po samoohrani v sintezi državljanske pokorščine in narodne zvestobe, je dr. Slavik med Slovenci in Hrvati Julijske Krajine zrasel iz svojega ožjega delokroga kakor orjak. Z vsem bogastvom srca in uma, s požrtvovalnostjo in junaštvom se je posvetil še bolj kot kdaj prej službi svojega naroda, da bi ga srčil in krepil, mu svetoval in pomagal. V praktičnem pravniškem delu je dr. Slavik združeval s solidnim strokovnim znanjem, in to v posebni meri, ono skoraj umetniško intuicijo, s katero se mora odvetnik in kazenski branitelj poglabljati v vsak posamezni primer, iskajoč mu prave rešitve z realizmom in fantazijo, z meto-dičnostjo brez pedantnosti, zasledujoč svoj cilj vztrajno in hladnokrvno, spretno in energično. Vsem, ki so mogli opazovati dr. S1 a v i k a pri sodnih razpravah, zlasti tudi kot kazenskega branitelja, ostane neizbrisna v spominu sugestivna pojava tega moža: njegovo duhovito lice, ostrih črt, njegov pronicavi, bistri pogled, skoraj še bolj zgovoren kot njegova beseda, ki je bila tako priprosta in tehtna, tako prepričevalna s svojo železno logičnostjo in z neizčrpno, a hkrati svojo jezgrovito argumentacijo. Kako mu je lice kakšenkrat zažarelo v ogorčenju, kakšenkrat še rajši se nasmehnilo v ironiji in sarkazmu, kadar je bilo treba razkrivati laž in zavračati krivico in nasilje! Kako je dr. Slavik sam za sebe preziral frazo, kako jo je znal zdrobiti in razpršiti, če so jo drugi rabili pred njim! 352 Razne vesti. Da, pravnik-advokat brez madeža, brez bojazni, to je bil dr. Edvard Slavik. Gotovo je bil pravnik dr. Slavik široki javnosti najbolj znan, kolikor je nastopal kot advokat ali kazenski branitelj na sodišču. Ali prav tudi kot pravnik se je on izkazal pri svojem drugem delu morda še bolj, čeprav manj vidno. Kot odbornik pri raznih zadrugah ini društvih je bil vedno tudi njihov najbolj uvaževani pravni svetovalec. Pri socialnem in političnem snovanju našega življa v onih krajih je njegova pravniška zdrava pamet — ta najznačilnejša odlika njega kot pravnika — pomagala postavljati trdno podlago našemu delu in ga voditi po varnih potih. Pri upravljanju in urejevanju »Edinosti«, v zastopanju naših narodnih pravic in interesov v javnih korporacijah in nasproti oblastvom, povsod, vsekdar, tudi v najtežjih in najnevarnejših momentih, je dr. S 1 a-vik, s taktno umerjenostjo in z možato odločnostjo, ves zavzet za stvar, katero je branil, a tudi poln razumevanja za nasprotnikovo stališče, dajal polno mero svojega znanja in svoje skušenosti, svojega ostroumnega prodiranja v bistvo stvari in čudovito hitrega in sigurnega spoznavanja prave poti, ali vsaj, če ni bilo drugače mogoče, najboljšega izhoda. Dr. Edvard Slavik ni na žalost imel ambicije, da bi ostali za njim trajni dokazi njegovih visokih pravniških sposobnosti, ki bi bili ohranili njegovo ime poznejšim rodovom. Narobe, rad je ostajal v senci anonimnosti, zadovoljujoč se s tem, da je on dajal inspiracijo, da je on začrtaval koncept, prepuščajoč drugim zadoščenje priznanega avtorstva. Prav radi tega hočem jaz za milega starejšega prijatelja in zvestega tovariša, kot eden onih, ki so imeli srečo z njim v tesnejši zvezi vkupaj delati, tukaj na tem mestu pričati, da je naš narod izgubil v dr. S1 a-v i k u pravnika, ki je bil svetovalec in branitelj ne samo posameznikom, nego tudi narodni skupnosti in ki zasluži, da se mu ime zapiše za vedno med ona, s katerimi se ponaša naše slovensko pravništvo. Dr. Josip VVilfan. Redna glavna skupščina Advokatske komore v Ljubljani. Dne 24. oktobra 1931. se je vršila redna glavna skupščina Advokatske komore v Ljubljani. Zborovanje je vodil podpredsednik dr. Ž i r o v n i k Janko, ki se je po kratkih uvodnih besedah spominjal izza zadnje skupščine preminulih tovarišev, osobito velezaslužnega dolgoletnega predsednika advokatske komore dr. Majarona Danila. Poročilo o delovanju odbora v poslovnem letu 1930/1931 je podal hkrati z računskim poročilom dr. Lovrenčič Ivan. Iz poročila je bilo razvidno, da je bilo komori v minuli poslovni dobi predloženih v reševanje 1459 zadev. Ta številka dokazuje, da je poslovanje komore v zadnjem času zelo naraslo. Poročevalec je nato ugotovil, da je štela komora 1. julija 1931 točno 250 članov, advokatskih pripravnikov pa 61. Zunanje poslovanje komore se je osredotočilo v udeležbi na pravniškem kongresu v Bratislavi, na katerem so zastopali komoro trije delegati. Zanimiva je bila tudi ugotovitev živahnega delovanja Saveza advokatskih komor, ki je našlo izraza v številnih resolucijah, ki so bile predložene ministru pravde. Cesto je bila komora pozvana, da poda svoje mišljenje o raznih zakonskih osnutkih. Takim pozivom je komora tem raje ustregla, ker so ti zakonski načrti cesto tudi posegali v interesno sfero advokatskega stanu. Zlasti je komora dosegla remeduro kazenskega sodnega postopka, da so advokatski pripravniki dopuščeni Razne vesti. 353 kot namestniki branilcev pred okrajnimi sodišči. V pogledu blagajniškega poslovanja komore je važno dejstvo, da so bile iz podpornega sklada razdeljene podpore revnim vdovam advokatov v skupnem znesku 33,100 Din. Pri določitvi komornega prispevka za leto 1932 je sklenila skupščina, upoštevajoč vladajočo gospodarsko krizo, da se zniža prispevek na Din 300.— za advokate, dočim ostane prispevek za advokatske pripravnike po Din 100.— nespremenjen. Pri volitvah je bil za predsednika izbran dosedanji podpredsednik dr. Ž i r o v n i k Janko, za podpredsednika dr. Krivic Rudolf, za odbornika na izpraznjeno mesto dr. M u 11 e r Fero. V disciplinski svet, ki se obnovi vsako leto za šest izžrebanih članov, so bili izvoljeni: dr. Bo-štjančič Leopold, dr. K a 1 a n Ernest, dr. Lovrenčič Ivan, dr. Tavčar Ivan, dr. Urbane Anton, dr. žužek Bogdan. V komisijo za advokatski izpit je skupščina izvolila: dr. Adlešiča Jura, dr. H a c i na Josipa, dr. Krejčija Viljema, dr. Krivica Rudolfa, dr. S a j o v i c a Josipa ml., dr. S m o 1 et a Albina, dr. š v i g 1 j a Antona in dr. T e k a v č i č a Frana. Pri slučajnostih se je skupščina bavila z raznimi stanovskimi vprašanji po predlogih članstva. Sklenilo se je tudi, da se ustanovi lastno strokovno glasilo in je bilo naloženo novemu odboru, da to izvede. Prvi shod pravnikov slovanskih držav v Bratislavi 1. 1933. Kakor sili dandanašnja potreba vse evropske države, da bi se v interesu gospodarske varnosti in zavarovanja trajnega delovnega in tvornega miru evropskega prebivalstva vzajemno zbliževale in sporazumevale ter s tem pripravljale bodočo novo uravnovešeno evropsko tvorbo, tako je zlasti dolžnost pravnikov sosednih si držav, da začno v lastnem področju polagati temelje pravnim pogojem te bodoče tvorbe. Dolžnost sodelovanja zadeva v prvi vrsti pravnike slovanskih držav brez razlike narodnosti, kajti zanje veljajo za vzajemno sodelovanje še drugi ugodni in uspešni pogoji kakor: 1. Potreba-, da se spoznavajo pravniki med seboj kot svobodni državljani novih slovanskih držav, za katere so povečini že dokončali zakonodajno zedinjevalno delo. 2. Spomin na doslej mogočno delujoča skupna izročila iz njih kulturne zgodovine. 3. Idejna vez slovanske miselnosti, katero je treba koristno in ustvarjajoče prilagoditi duhu vseobčne kulture in vzajemnemu prijateljskemu sožitju današnjih evropskih državnih tvorb. 4. Bližje jezikovno sorodstvo, ki omogoča hitro izmenjavo znanstvenih nazorov brez znanja tujih jezikov. Zavest tega skupnega znanstvenega sodelovanja se je pojavila na III. shodu češkoslovaških pravnikov v Bratislavi leta 1930., kjer se znanstvenih razprav o pravnih vprašanjih iz češkoslovaškega prava niso udeležili le tovariši slovanskih in drugih evropskih držav, marveč tudi tovariši z daljnega Japonskega ter je bil predložen predlog, da naj se ustvari bolj živahno vzajemno sodelovanje pravnikov slovanskih držav. To misel so sprejeli soglasno na zasebnem posvetovanju nekateri slovanski udeležniki, ki so sklenili prirediti v slovanskih državah vzajemna znanstvena predavanja in sklicati pravnike slovanskih držav r.a. prvo • javno znanstveno zborovanje. 354 Kazine vesti. Tekom leta 1931 so temu pritrdili uradi, ustanove, korporacije, društva in posamezniki v slovanskih državah in je bil ustanovljen pripravljalni odbor, naveden spodaj. Pripravljalni odbor je imel svoja posvetovanja v Krakovu, Varšavi, Sofiji, Beogradu, Skoplju in Pragi in je sklenil soglasno to-le: 1. Pripravljalni odbor poziva pravnike slovanskih držav na prvo javno znanstveno Zborovanje v Bratislavo jeseni 1933. 2. Ustanavlja tele znanstvene odseke za: I. zasebno pravo, II. trgovsko in menično pravo, III. civilni sodni postopek, IV. kazensko pravo, materialno in postopek, občno in vojaško, V. ustavno in upravno pravo, VI. gospodarska in finančna vprašanja, VTI. zgodovino slovanskega prava. 3. Nujno prosi pravniške urade, ustanove, korporacije, društva in posameznike, da bi prispevali uslužno k dostojnemu uresničenju prvega znanstvenega shoda pravnikov slovanskih držav in poslali najpozneje do 31. dec. 1931 pripravljalnemu odboru predloge o vprašanjih za posamezne znanstvene odseke. Izbrana temata bodo dogotovljena pismeno najpozneje do 1. febr. 1933. Spisana dela naj po možnosti ne presegajo treh tiskovnih pol. Dela bodo honorirana. 4. V mesecih marcu in aprilu 1933 bodo priposlana znanstvena dela natisnjena in razposlana za študij priglašenim udeležnikom in gostom. Pripombe k delom se morejo podajati do 1. sept. 1933. Znanstvena dela in pripombe naj bodo podani v avtorjevem jeziku in priložen jim bodi jedrnat obseg njih bistvene vsebine, ki bo na koncu dela natisnjen v drugih slovanskih jezikih, v francoskem jeziku in poleg tega tudi v jeziku, v katerem se priglasi najmanj ena petina udeležnikov shoda. 5. Udeležnik shoda sme biti vsak absolvirani pravnik, državljan poljski, bolgarski, jugoslovenski in češkoslovaški. Drugi so dobrodošli gostje. 6. Prispevek za shod znaša 25 zlotov, 400 levov, 160 Din ali 100 Kc. 7. Razpravljalni jeziki so jeziki slovanski. O pripustnosti drugega jezika odloča predsednik. 8. Vabila na shod se bodo razpošiljala, ko bodo določena temata shoda in zagotovljeni referenti. 9. Vse dopise je začasno pošiljati na naslov: Dr. Ciril Bafinka. odvetnik in glavni tajnik pripravljalnega odbora v Bratislavi. V Krakovu dne 26. sept. 1931, v Varšavi dne 27. sept. 1931, v Sofiji dne 3. okt. 1931, v Skoplju dne 5. okt. 1931, v Pragi dne 26. okt. 1931. Dr. Kazimir Kumanieckv, predsednik; dr. S. S. B o b č e v, I. podpredsednik; dr. Dragoljub Arandjelovič, n. podpredsednik; dr. Jan K a p r a s, ni. podpredsednik; dr. Ciril Bafinka, glavni tajnik; IV. podpredsedniško mesto nezasedeno: je pridržano državljanom S. S. S. R. člani odbora: Konrad Berezowski, svetnik najvišjega sodišča v Varšavi, Josef Č a p e k, senatni predsednik v Pragi. dr. Ljuben D a-n a j 1 o v, odvetnik v Sofiji, dr. Rudolf Dominik, univ. profesor v Brnu, dr. Josif Fadenhecht, univ. profesor v Sofiji, dr. Lavoslav Henigsberg, apelacijski sodnik v Zagrebu, N. N. I k o n o m o v, apelacijski sodnik v Sofiji, dr. Vaclav J o a c h i m, min. načelnik v Pragi, Dimitr J o s i f č e v, apelacijski sodnik in predsednik Zveze bolgarskih sodnikov v Sofiji, dr. Stanko D a p a j n e, univ. profesor v Razne vesti. 355 Ljubljani, dr. Konstantin M a č i k, podpredsednik višjega deželnega sodišča v Košicah, Vasil N. M i t a k o v, predsednik kodif. kom. v Sofiji, dr. Antoni Peretiatkovvicz, univ. profesor v Poznanju, dr. ži-vojin Peric, univ. profesor v Beogradu, Stanislav Peszynski, odvetnik v Varšavi, dr. Ivo Pol i te o, predsednik advokatske komore v Zagrebu, dr. Rudolf Rauscher, univ. profesor v Bratislavi, Ivan R u -n e v s k i, predsednik odvetniškega sveta v Sofiji, dr. Kamil Štefko, univ. profesor v Lvovu, dr. Ivo S u b b o t i č, min. načelnik v Beogradu, Leon S u m o r o k, svetnik v Vilnu, dr. Anton Urbane, odvetnik v Ljubljani. (Po praškem Pravniku.) Glasovi zoper psihoanalizo. Vera v rešilno moč psihoanalize, ki so jo oznanjali Sigmund Freud in njegova šola, pojema. Kakor znano, uči Freud, da psihoanaliza leči nevroze in psihoze. Hipnoze in suge-stivne metode odstranjajo samo pojave navedenih bolezni; jedra bolezni se ne dotikajo. To jedro tvorijo seksualne želje, zastrti goni. Jedro ostane zakrito s plastmi nevrotičnih motenj, a te se pojavljajo telesno (konverzije). Psihoanaliza mora prodirati do najzgodnejše detinske dobe, mora se baviti zlasti t sanjami, mora odkrivati vzroke odrinjenih gonov, mora razlagati včasih nedoumne simbole itd.; ko pa odkrije in razloži pacientu vzroke motnje, postane psiha nezavisna od tajne sile, ki vzdržuje motnje, — in pacient ozdravi. Ni, da bi govorili obširno o pomenu Freudove terapije duševnih bolezni za kazensko pravo. Ako bi obveljala kot pravilna, morala bi se — seveda — tehnika kazenske procedure postaviti na čisto nov temelj, nastopila bi potreba znanstvenega proučevanja značaja poedinih zločincev. Zdi se pa, da so praktični uspehi Freudove šole tako zelo omajani, da navzlic velikemu številu njegovih pristašev med zdravniki in lajiki, navzlic mnogobrojnim psihoanalitičnim klinikam ni več daleč temeljit preobrat v oceni Freudovih znanstvenih metod, čas za nove metode v kazenskem postopku, oprte na Freudovo globočinsko psihoanalizo, še ni prišel in bržčas nikoli ne pride. Prepričevalni dokaz za to vidimo v razkroju njegove šole na precejšnje število drobcev, pa tudi v dejstvu, da ga resna znanost odklanja. Ugledna revija, monakov-ski »SUddeutsche Monatshefte« je izdala v avgustu 1931. posebno številko pod devizo »Gegen Psychoanalyse«. V tej se oglašajo zelo ugledni pisatelji vseskozi zoper Freudove metode. Redakcija sama očita ironično v uvodniku Freudu, da je pobegnil v svojo nevrozo: »Die Wahrheit fiir eine Neurose zu halten«. Prof. Hoche (Breisgau) je napisal razpravo o psihoanalitičnem pokretu v okviru zgodovine duha in trdi, da je celo nedokazano, da bi kdorkoli kadarkoli vsled odrinjenja starih afektov zbolel, a da F r e u d in njegovi privrženci nikjer ne govore o izvirih hib v metodi. Dunajski priv. doc. A 11 e r s, zdravnik, razglablja o predpostavkah psihoanalize v pogledu svetovnega naziranja in označuje psihoanalizo za spaček (Ausgeburt) materialističnega naturalizma. Prof. Frie. dlander (Freiburg) se izraža porazno o psihoanalitični terapiji; nad trideset let se je bavil ž njo, pa je prišel do spoznanja, da se Freud nima svojim prijateljem za nič, tisku za vse zahvaliti. Berlinski zdravnik P 1 a c z e k navaja nevarnosti Freudove terapije, zlasti pri razlaganjih sanj, ki utegnejo pri lastnih »vernikih« dovesti do hudih nesreč. Maylan (Monakovo) pač hvali genialno zamisel Freudovih tez, ali on sodi, da se njegova šola nahaja na razpotju, kajti Freud je delal iz ¦sovraštva, ki ga je izpodbadalo kakor želo v mesu, »alle geistigen Werte 356 Raiane vesti. zu unterwiihlen, an deren ihm unerreichbarer Hbhe er ais Selmsuchtiger geblendet litt.« (Avtor menda namigava na dejstvo, da medicinska fakulteta na Dunaju ni nikdar ponudila Freudu, ki je na Dunaju živel in deloval, vseučiliške stolice). Helena Klepetar (Dunaj), ki je bila sama bolnišnična sestra, popisuje način, kako so jo psihoanalitično lečili, in navaja o seksualnih stvareh smešno drastične stvari, ki jih tu niti ne bi mogli ponavljati. Prof. Aschaffenburg (Koln) govori s stališča kriminalne politike. On se sklicuje na to, da so razni svetovni kongresi, veljajoči vprašanju izvrševanja kazni, že pristali na misel, da bi bilo najbolje izrekati kazni na prostosti brez določene dobe. To idejo pisec pozdravlja, ampak samo pogojno, če se po človeški moči sploh da zanesljivo spoznati bit vsakega poedinega zločinca. Pomoč za rešitev te naloge bi bila dobro došla, pa naj pride od koderkoli. Toda ona nas ne sme voditi v zablode, kakor Freudove metode in zato odklanja njegovo psihoanalizo. — Tehtni glasovi navedenih pisateljev, ki uživajo po večini evropski sloves, bodo našli gotovo pravilnega razumevanja tudi pri pravnikih, ki se bavijo s kriminalno politiko. Dr. Metod Dolenc. Zasebne tožbe v kazenskih stvareh v Nemčiji — uradno odpravljive. Zasilni zakon za Nemčijo, ki je bil izdan dne 6. oktobra 1931., ima v 6. delu zanimivo določbo, da sme sodišče samozasebno tožbo radi žaljenja časti od vložitve tožbe pa do razglasitve sodbe v 2. instanci na ta način odpraviti, da postopek ustavi, češ da je krivda storilca majhna, a posledica dejanja da so neznatne narave, da torej stvar ni vredna nadaljnjega sodnega pregona. Zoper takšen sklep imajo stranke pravico takojšnje pritožbe. Stroške postopka sme sodišče na obe stranki primerno razdeliti. Referent senat, preds. Baumbach (Berlin) je v »Deutsch. Jur. Zeitung«, (1931, str. 1285) to novoto toplo pozdravil, pa vendar izrazil neke pomisleke glede drugih zasebnih pregonljivih deliktov izven žalitev časti. Seveda ni nobene potrebe, da bi se stranke za malenkostne, praktično brezpomembne žalitve tožarile in državi povzročale brezplodno delo in s tem tudi kopo bremen. Ugovarjati pa se da, da bi morala država tako določbo seveda najprej sama za uradno pregonljive zločine ustanoviti, ki so včasih baš tako neznatnega pomena, kakor žalitve na časti. Tega pa ne stori, ker vztraja — zase — pri načelu legalitete. Vsekakor pa daje Nemčija z omenjeno določbo sodnikom znova velike pravice in jim na ta način izkazuje veliko zaupanje. Ali se bo ta novota v sodnem kazenskem postopku obnesla, bo pač odvisno od vprašanja, po katerih objektivnih vidikih bo sodišče upoštevalo ali neupoštevalo subjektivno barvane nagibe k tožbam radi žalitve časti. Zdi se nam, da bo treba v tem pogledu najtemeljitejših poizvedb o značaju in položaju obeh strank in da bodo le-te, če naj bo ustavitev res upravičena, zahtevale še več dela, kakor pa izvedba kazenske pravde same. Dr. Metod Dolenc. Popravki, čitatelji naj izvolijo popraviti naslednji dve napaki v zadnji (9, 10) številki »Slovenskega Pravnika«. Pisec članka na strani 282. »Postopek ob izvajanju § 462 o. d. z. . ..« je dr. Josip Tomšič, ne Ivan. — Na str. 296., vrsta 11. mora stati namesto »predsednik« pravilno »podpredsednik«. Zaostala članarina. Društveni blagajnik je razposlal zamudnim članom položnice z označbo še dolžnih za-stankov. S članarino je v zastanku 331 članov za eno leto, 45 članov za dve leti in 8 članov za tri leta. Ker gre leto h koncu, pričakujemo, da bodo vsi zamudni člani čimprej poravnali svoj društveni dolg. Opozarjamo, da bomo vse triletne zamudnike, ki do konca leta ne bodo poravnali svojih za-stankov, morali črtati iz društva. Naročnina za ..Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na »Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Spomenica na drugi Kongres pravnika, Spomenica za III. glavnu skupštinu Kongresa pravnika in letniki „Slov. Pravnika" od I. 1909. naprej. Cena s poštnino vred za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din, za Spomenico o sarajevskem Kongresu 30 Din, za »Slovenski Pravnik" letniki od 1923 do 1930 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din. Posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — cena 15 Din. /