Za poduk in kratek čas. Nesrečni dnevi generala Szapary-ja v Bosni. (Spisal po lastnej skušnji D. Živkov.) I. V slomiskih pa tudi nemških časnikib sem veliko čital o zasedenji Bosne in Hercegovine. V vsakem je omenjeno, kako je bil general Szapaty sprva nesrečen. Nikjer pa ne najdem tega na dalje popisanega. Ker so pri 20. diviziji bili večjidel Magyari ali poprek Ogri, Sloveneev malo, Nemcev pa še menje, gotovo so magyarski listi o tem več govorili, kakor slovenski. Vendar bi rad tudi jaz ljubim bralcem ,,Slov. Gospodarja" nekaj o tej nesreči povedal. Zato nagtavim svoje slabo pero in bodem poskušal v kratkem popisati, kar sem doživel. Pot iz Gradca do Djakovara so bralcem č. g. vojaški duhoveu v tetn listu pvav lepo popisali. Nečem se toraj truditi in opisovati, kar je spretnejše pero od mojega uže podrobno zabeležilo. Dne 27. julija smo odrinoli iz Djakovara. — Namesto proti Brodu smo v Vipolje na levo krenoli v veliko Kopanico, lepo ves v Vojaški granici. Dež nas je celo pot kopal, pa hvala Bogu, dobil sem pri nekem poštenem kmetu dobro podstrešje. Kmet me je gostoljubno sprejel, in mi po tamošnji navadi ,,rakije" ponudil. Hitio mi pove, da je tudi on bil vo.jak v nekdajnem Biodskem polku gianičarjev. Nisem ga mogel dolgo poslušati, ker sem imel dovolj posla; zvečer ob 6. uri dobim povelje, da moram jaz in še jeden v Brod k višjemu poveljništvu na na pošto. Hitro sta konja obsedlana in kedar ju zasedeva, začne tudi dež liti kakor da bi iz vedre vlival. Stranska pot do Andrijevec je bila jako slaba in midva sva morala počasi jezdariti, in ker je huda tema nastala, nisva mogla dalje, kakor do Garcina. Sedaj hitim nama priskrbet prenočišča. G. beležnik misleč, da nas je veliko, se prestraši, kam bi nas vteknol, ker je bilo vse polno. Ko mu povem, da sva samo dva, naju hitro k sosedu v škedenj potisne. Ko sta konja nahraujena, se vleževa v drugi kot škednja in zaspiva. Drugo jutro ob t/^S sva bila po konci in ko sta bila konja nahraDJena, odrineva proti Brodu. Vasi ob cesti so bile z vojaki vsake vrste napolnjene, tudi Brod je bil natlačen z vojaki, da je človek malokde koga drugega na ulici srečaljcakor vojaka ; tudi od nasega domačega polka štev. 47 sem nekoliko ljudij videl. Ker ni bilo drugega prostora, priveževa konja v nekem dvorišči k plotu in hitiva po svojem poslu. Po dovršenem delu si hočeva mesto nekaj ogledati pa ni se dalo skoro nič videti, ker je po ulicab stal voz tik voza, po vsaki nlici in trgu, po Savi pa so se vozili čvrsti pijonirji s svojimi čolui, in parobrodi so dohajali in odhajali. Unkraj v Bosni pa je pri stražnici še vibrala turška zastava. Bog daj zadnokrat. Popoldan odrineva od Broda nazaj v Kopanico. Povsodi sva videla vojake z golimi sabljami in bajoneti semtertje letati, ker so jib brusit nosili. Tudi midva najdeva dospevši v Kopanico pri naših povelje sablje nabrusiti, kar sva drugo jutro zgodaj storila. V Kopanici in okolici gnezdijo storklje ali štrki na dimnikih in strebah. Mladiči svoje dolge vrate iz gnezd držijo iD klepečejo, kar se nam je vsem dopadlo. Štorklje so tam prav domače, kakor pri nas lastovke. Zvečer se zbirajo stare na cerkv-eni strebi in na vso mo6 klepečejo. Dne 30. smo jo odrinoli v Samae, kamor smo uže ob 10. uri predpoldnem dospeli. Celi den smo se za prebod črez Savo pripravljali, se lačni na solnci pekli, dokler ob 5. uri zvečer ne pride na nas red, da pojdemo na velikanski brod, kojega je parobrod čez Savo prevažal. Ob '/26. smo stopili na rBosensko zemljo". Nam je bil za tabor odkazan nek pašnik na zabodni strani od mesta blizu reke Bosne. Ker nismo imeli seboj mesa in ga tam dobili nismo, zato smo prvokrat pogrešali jesti; tudi smo prvokrat pod milim nebom prenočili, in prvokrat v Bosni budo bili od deža prani. Po noči pride dež z burjo in moj slabi šator, kojega setn si zvečer iz vibovega vejevja napravil in s turškim senom pokril, do tal podrla. Potem me je dež brez vse milosti celo noč pokal in pral, da mi je bil vsak gumb na srajci moker, ter sem večjidel v plašč zavit na sedlu sedel, in nekolikokrati nialo zadremal. Dne 31. julija se je zvedrilo. Bil je prav lep dan. Po celeni taboru je bilo videti, kakor da bi perice prinesle perila sušit pa ne mislite belega čistega, ampak vmazanega. Na vsaki meji, kolu, plotu, še na konjih so visele srajce, gače, plašči itd. Namesto včerajšnje menaže smo kupili ovce in si uže na zajutrk ovčji gulaž skubali, akoravno ni bilo druga, kakor ovčetina, voda in sol, pa je vendar bilo dobro. Doma bi ga ne bil pogledal. (Dalje prihod.) Smešničar 27. Nekde so pri županu se posvetovali zastran srenjske krčme. Župan, modra glava, pokaslja in potem reče: možje, jaz mislim, da bo najbolje kazalo, če še na dalje pustimo krčmo sedanjemu krčmarju, on je dober kristijan in je boter uže mnogim otročičem, katere je krstiti dal." Na to se zglasi prvi svetovalec, mnogoskuien mož, in reče: možje, ravno to mi ne gre v glavo, kajti, če je krčmar takšen mož, potem je mogoče, da nam bode še vino krščeval! F. Marinič.