Grilček in čebelica.
Cvetke se zdramljajo in dviga.jo z roso osvežene glavice k soncu. ki vstaja počasi in svečano izza pozlačenih oblakov.
Grilček-pevček, gospodek v črnem fraku. se pa vraea od koncerta. kjer se je pouašal z nežnimi samo-spevi. Ej grilček-noreek, kako domisljav si in pre-vzeten, namesto da bi bil Bogu hvaležen za vse, kar te odlikuje! Zdaj si pa domišljaš, da bi bil svet brez tvojega speva neznosen!
Sanioljubno grilčkovo domišljanje pa zgodaj že zmoti brneča čebela, ki obkrožuje sveže cvetne čaše.
»Ej. kako si nadležna!« jo nevoljno kara v svoje talente zaverovani grilček: >Toliko šuma in za prazen nič!«
:>Za prazen ni-č?« se zavzame marljiva delavka. >>Jaz delam od jutra do večera — večinoma za blagor tlrugih. dragi moj! Brnenje in šumenje mojega orodja ,je zame najlepši spev. Mojt* delo ,je koristno na vse strani.«
jDelo?«. se čudi nevetlno grilček. >To obletavanje cvetja imenuješ delo? Kdo naj' bi ti verjel? Sedaj na primeT se le mažeš v rumenem prahu one-le narcise in se prav smešno telovadiš sredi ujene čaše. Koi mli-nar si vsa prašna. In to imenuješ delo?«
Toda čebelica kot resna delavka ne utegne izgub-ljati časa in poslušati klepetavega grilčka, ampak na-daljuje svoje delo.
Krnalu za hip preneha, kakor bi počivala- A čebe-lica v lepem vremenu nima časa, da bi ga zapravljala. Čebelica ni počivala, marveč počasi z zaclnjimi noži-cami si je naglo okrtačila prašni kožušček. Cvetlični prah  izginja.  Tudi   godrnjavi  grilček vidi   dobro. da
141
prehaja v dvoje malih vrečic, ki jih ima čebelica \ svojem okroglem telescu.
Toda marljiva čebelica še ni končala svojega dela. Sklanja se nad vrtnimi cveti, ki so polni nektarja in srka, srka. Ko bo poln košek, bo šinila na domovanje, odložila in se koj zopet vrnila.
sSladkosnedna in neuasitna,« mrrnra zmrdavo sam pri sebi grilček, in  hoče oditi. Toda prihajajoči ko- ¦ raki na  vrtni,   peščeni   stezi ga- ustavijo.   Pristopica dečko, zlatolas kot žitni klas. Za njim pa gre raamica.
Malček se sklone k delavni čebelici in reče ma-teri:   »Kako lep ptiček!«
»To pa ni ptiček,« mu razlaga mati. »Čebelica je. lo je zelo koristna žuželka. Ali se še spomniš, Mirko, ko si bil bolan in si kašljal, pa sem ti dala čašo mleka z medom, in odleglo ti je. Tisti sladki med nabira po cveticah čebelica. Pa tudi sveeke, ki si jih prižgeš pri jaselcah, so iz snovi, ki jo nanesejo čebelice. Vosek se imenuje tista snov, ki iz nje čebelice delajo lončke za med; iz lončkov se napravi vosek, iz voska se pa vlivajo sveče.«
Grilček obstane brez besed in začudeno vzklikne: ¦^Tega pa nisem vedel in tudi ne bi bil mislil, da je ta žuželka vendar tako koristna« In kot kavalir, ki prizna, da se je doslej motil, se čebeli spoštljivo pri-kloni in zakliče: »Pozdravljena gospodična!«
Umetnost v roki.
142