— Us- x. Hoteli Igralnice lui i/.en .KžS® ■'HvMpfr *■ * PETROL šioverilska nafftia dmiba Nova renesansa Vsak dam presenečamo z novim Enkrat na leto pa pustimo, da novo preseneti nas. SRECMO! * ■ Živeti zdravo življenje. i KRKK KRKA, d.d„ Novo mesto THE SLOVENE KARST Land ofSubterranean Mjrsteries Slovenija Nezgodno zavarovanje obiskovalcev Parka Škocjanskih jam in ostala zavarovalna kritja. ffl SLOVENICA zavarovalniška hiša d.d. JCLjeudczh ihnrt Na zasedanju skupščine Svetovne trgovinske organizacije konec 1999 v O saki na Japonskem je med 550 plakati o naravni dediščini in turizmu v konkurenci zmagal plakat Škocjanskih jam. Prikazuje Cerkvenikov most več kot 70 metrov nad ponorom Reke in vhod v Hankejev kanal. Telefoni revije Kras: 01/421-46-95 01/421-46-90 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 Kras. revijo o Krasu in krasu, izdaja podjetje MEDIACARSO, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: +386-01/421-46-95, +386-01/421-46-90; fax: +386-0142146-95, +3864)5/76602-91 E-mail: mediacarso@,eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: uredništvo revije Kras, p.p. 17, 6223 Komen; telefon: +386-05/766-02-90 Maloprodajna cena skupaj 8-odstotnim DDV 650 SIT, 3 EUR, 5 $, 6 DEM. 6.500 Lit.; naročnina za šest zaporednih številk z 8-odstotnim DDV in poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 4.500 SIT, s poštno dostavo na naročnikov naslov v tujini 7.000 SIT, 35 EUR, 35 $, 70 DEM. 70.000 Ut Žiro račun: 50100-601-0301437 Devizni račun pri NLB, podružnici Center: 900-27620-91455/0 Tisk: Delo-Tiskama, Ljubljana Fotografije: Fotoagencija MEDIACARSO Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Rrez izdajateljevega pisnega dovoljenja je Ponatis ali kakršno koli povzemanje Prispevkov iz revije Kras prepovedano. Mednarodna standardna serijska številka: 'SSN 1318-3257. Organizacija tiska: ^ Korotan Ljubljana d.o.o. Revijo Kras sofinancirata Ministrstvo za okolje in prostor Slika na naslovnici: Portal domačije Pri Grželjevih v Kazljah iz leta 1855, skozenj pogled na borjač. Ob letnici je na portalu vklesano ime Johan Vran. V domačiji živi družina Slavice in Milana Rodice z nono Marijo Grželj. NOVEMBER 2000, ŠT. 42 Uredništvo ODZIVI NA POVABILO 4 Franco Cossutta RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA 5 SE PREDSTAVLJA Dr. France Rihtar ROBOTA V VOLČJEM GRADU 6 Mag. Tanja Pipan UDORNICE 8 Davorin Vuga STARI DEDEC PRI STAJAH 10 Andrej Malnič BEJŽI MUHA S KRASA PROČ! 12 Agencija Kras ZAHTEVNEJŠI TURISTI PRIČAKUJEJO 14 ODLIČNO HRANO IN POSTREŽBO. ZAGOTOVO TO ŽE DOBIJO PRI ŠPACAPANOVIH Franci Gerbec JOŽKO ŽIBERNA - DEVETDESETLETNA 18 Uredništvo BRALCI ZA KULTURNO DEDIŠČINO 20 Agencija Kras NAPRODAJ DOMAČIJA, VELIKA HIŠA 22 IN POSLOVNI PROSTOR Bojan Pavletič RUDOLF CVETKO - 25 ZAČETNIK SLOVENSKEGA OLIMPIZMA Lara Ham MOBITEL OBDARIL OSNOVNOŠOLCE IZ VAČ 26 Agencija Kras ODDALJENA BLIŽINA 28 Dr. Manca Košir NAD KRASOM LEBDI NJEGOVA DUŠA 30 Dr. Advard Kovač ROŽANČEVO VRAČANJE NA KRAS 32 Iztok Ilich GORIŠKO PODNEBJE - CLIMA GORITIENSE 33 Jolka Milič MOZAIK O ZDRUŽENJU KNJIŽEVNIKOV 34 PRIMORSKE- ŠIROKEMU BRALSTVU KRASA Boris Pangerc GLOBOKO V SEBI SEM OSTAL ZVEST 36 SVOJI PRIMORSKI USTVARJALNI SRENJI Zora Tavčar TO DRUŠČINO IMAM RADA! 37 Ede 1 man Jurinčič O PROBLEMIH IN PERSPEKTIVAH 39 (MORAMO, MORAJO, MORA...) Matjan Tomšič KADAR DELAM, 42 v pogovoru z Jolko Milič DELAM Z VSO ZAVZETOSTJO Jurij Paljk NIČESAR NE MOREŠ NAREDITI, 44 ČE NE SODELUJEŠ Z DOBRO SKUPINO UUDI Jolka Milič V POKUŠNJO NEKAJ PESMI 54 uvodniku v 41. številki revije Kras smo povabili k sodelovanju posameznike, društva, organizacije, podjetja in ustanove s Tržaškega Krasa oziroma širše iz Tržaške pokrajine in Goriške pokrajine. Kraška območja v Republiki Sloveniji in Republiki Italiji so medsebojno neločljivo soodvisna in povezana... Povabilo doživlja odmeve. Za prikaz o enajstletnem delovanju Združenja književnikov Primorske, ki povezuje slovenske literate z obeh strani meje, je Jolka Milič uredila za to izdajo Krasa poseben literarni mozaik. Iz Slovenskega kulturnega društva Tabor na Opčinah so ponudili organizacijo predstavitve ene izmed izdaj revije Kras. Predsednik rajonskega sveta Občine Trst za vzhodni Kras Albino Sosič pripravlja s sodelavci in prijet el ji za objavo nekaj zanimivih prispevkov s Tržaškega Krasa. Publicist Loris Dilena iz Milj pri Trstu predlaga skupno predstavitev revije Kras in trijezične knjige Kras-Carso-Karst, katere soavtorje. Predsednik pred nedavnim ustanovljenega Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja Franco Cos-suta in direktor muzeja Bruno Volpi Lisjak pa sta se na povabilo odzvala s pismom in s predstavitvijo muzeja. SODELOVANJE BRE ODZIVI NA POVABILO Z velikim veseljem smo zabeležili v septembrski številki vaš uvodnik “Sodelovanje”. Končno ugotavljamo, da se v Sloveniji nekaj premika v smer, ki smo jo tukaj dolgo želeli in trudili nakazati v matični domovini. Namreč, da slovenski etnični prostor, in s tem Kras, sega do samega morja; da je z njim povezan zgodovinsko, kulturno ter ekonomsko, če ni nenaravnih meja. Prepričani smo, da je treba v perspektivi vključitve Slovenije v združeno Evropo dopolniti čim prej vrzel, ki je nastala ob nepoznavanju zgodovine zaradi nenaklonjenih razmer, ki so pripomogle brisanju zavesti, da imamo Slovenci tudi mediteransko kulturo, povezano z morjem in s pomorskimi tradicijami. Smatramo, da morajo v prvi vrsti Kraševci in Slovenci spet postati uporabniki svojega morja in kraškega obalnega pasu, kot je bilo to celo tisočletje pred postavitvijo krivične meje. Prepričani smo, da ima revija Kras možnost in vlogo posrednika, da se obudi zgodovinski spomin mlajšim generacijam in da promovira vsekovrstne pobude tudi ekonomskega značaja, ki bi ovrednotile celokupno ozemlje. V tem pogledu bo naše kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega Primorja rade volje nudilo sodelovanje na vsakem področju dejavnosti, saj naš statut poleg čisto etnografske plati predvideva široko delovanje. Za začetek mislimo, da bi bilo koristno, če bi nas predstavili bralcem z objavo tega pisma in priloženega sporočila, tudi v popravljeni obliki za to priložnost ali z vašim komentarjem. V bodoče pa se bomo potrudili pripraviti članke s slikovnim materialom o slovenski obali in ribištvu pod Tržaškim Krasom. Lep pozdrav! Franco C os s uta, predsednik Bruno Volpi Lisjak, direktor Sodelovanje brez meja RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA SE PREDSTAVLJA Franco Cossutta S podpisom ustanovne listine pri notarju je bilo uradno ustanovljeno Kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega Primorja (Associazione culturale Museo della pešca del Litorale Triestino). To je sad enoletnega dela pripravljalnega odbora, ki je nastal po uspešnih ribiških razstavah Bruna Volpija Lisjaka leta 1998 v p.d. Tabor na Opčinah in v primorskem klubu Sirena v Barkovljah ter leta 1999 v Etnografskem muzeju v Ljubljani in v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Glavni cilj društva je jasno utemeljen v 4. členu njegovega statuta. To je ustanoviti in upravljati etnografski muzej Primorja, namenjen v glavnem ribištvu in pomorskim dejavnostim. V dmgih točkah tega člena statut omenja še tele cilje: širiti etnološko, zgodovinsko etnično in naravoslovno znanje o Primorju in Trstu; zbirati, hraniti in urejati predmete, izdelke in dokumente, koristne za spoznavanje zgodovine ter socialnega razvoja Primoija, Krasa in Trsta; organizirati in spodbujati kulturne, didaktične in znanstvene dejavnosti, med njimi tudi študijske tečaje, posvete in raziskovanja; kinematografsko, televizijsko in multimedijsko produkcijo; tiskanje in izdajanje katalogov, zgibank ter kulturnih, didaktičnih in znanstvenih besedil v sodelovanju z domačimi in tujimi društvi, inštituti in ustanovami. Iz navedenega jasno izhaja, da se želi rešiti in ovrednotiti našo bogato, edino obmorsko kulturno dediščino, ki je zaznamovala življenje Slovencev ob morju od začetka njihove naselitve na kraškem obalnem pasu med Isto in izvirom Timave. Muzej bo moral imeti poleg lokalne in mednarodne turistične atrakcije predvsem didaktični pomen za slovenske in italijanske šolnike, ki bi spodbujali s pomočjo eksponatov in dokumentov tisto zgodovino, ki je bila “pozabljena” in ki ni napisana v uč- V:i tsT x JgT jr benikih ne ene ne dmge države. Posebno to velja za Slovenijo v perspektivi njene vključitve v Evropsko skupnost, ko bo slovenski etnični prostor spet segal brez meje čez Kras do Jadrana. Muzej bo tako služil kot kulturna povezava z morjem celotnega narodnega območja. To bo nedvomno pripomoglo k boljšemu spoznavanju, razumevanju in sožitju ljudi na tem zanimivem delčku Evrope. Lokacija muzeja je predvidena v Križu z rekonstrukcijo porušene hiše na parceli zraven doma Alberta Sirka, kjer bo začasno že mogoče uporabljati nekatere prostore in dvorano. Izvršni odbor društva želi ob vabilu za včlanjenje in podporo zasebnikov, ustanov ter krovnih organizacij opozoriti širšo javnost na obeh straneh meje na veliko moralno-zgodovinsko odgovornost nas vseh, da za bodoča pokolje-nja ohranimo to kulturno dediščino in spomin na našo več kot tisočletno prisotnost na tej obali Jadrana. Hkrati vabi vse ljudi, ki imajo kakršne koli predmete, dokumente in slike, ki zadevajo ne samo ribištvo ampak vsakršno pomorsko dejavnost, naj nam sporočijo to, da bi se dogovorili vsaj za njihovo slikanje oziroma fotokopiranje za poznejšo predstavitev na načrtovanih razstavah. Predlagajte nam po telefonu na št.: 040/36-83-45, po faksu na št.: 040/36-91-34 ali po elektronski pošti: proteco@spin.it! Franco Cossutta, predsednik Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega Primorja, Križ čl, 34010 Trst Vprašanje Poseben poudarek vaškega življenja označujejo rabote kot socialna oblika iniciative ali podbude za skupne potrebe, za organizacijo, pomoč in tudi izvedbo pri sanaciji, popravilu infrastrukture, izboljšanje ureditev in zaščito vaških simbolov. Vaške cerkve so se vaščani lotili z raboto, saj bi brez take iniciative cerkev postopoma ostala samo še ruševina. Tradicionalnega odziva vaščanov za prostovoljno delo v obliki rabote je bila deležna ne le cerkvena streha prezbiterija in zakristije, kakor piše v vabilu vaške skupnosti za finančno pomoč, ki je bilo poslano na več naslovov; tudi na ministrstva. V letu 1999 so za skupno dobro prestavljali obcestne zidce, napeljevali vodovod na žegn, gradili k vaški razsvetljavi, čistili divja odlagališča in drugo. Ali smo, brez rabot, zgolj z institucionalnimi oblikami danes sploh še sposobni kot skupnost revitalizirati ali oživiti nacionalni prostor in ob tem zanemariti dragoceno impulzivnost ali vnemo lokalne družbe. Prenova ob strokovni izvedbi združuje vas in institucijo. Oblika ravnanja s prostorom v našem dragocenem prostoru krajinsko naselbinske dediščine RABOTA V VOLČJEM GRADU France Rihtar Kraška vas Volčji Grad je plod dolge in bogate zgodovine... Oklade, gradišče iz halštatskega obdobja; rimski zid in nagrobnik v severni steni cerkve sv. Ivana na Brithu; cerkev na morda že antičnih temeljih s ploščo Johanes de Pairi iz leta 1429 in s kamnitim rebrastim zvonikom; vaški vodnjak s školjko iz leta 1631 na Kržadi. Vrsta tipičnih kraških arhitektur sklepa troedino vas Volčji Grad. Etnološki spomenik I. kategorije iz prvotne občine Sežana, ki se ponaša z vrsto zaščitene dediščine najvišje vrednosti. Kamnita vas, zrasla s kamnito naravo, kjer ne ločujemo vzrokov in posledic, pa je napojena tudi z bogatini socialnim kulturnim življenjem ob vaških praznikih, obredih, opravilih. ko gre za ohranjanje in dopolnjevanje pomembne naravne oziroma kulturne dediščine in socialnih oblik sožitja? Rabota ali tlaka Rabota ali tlaka (Kos, M, 1954: Srednjeveški urbarji za Slovenijo, III., SAZU, Ljubljana) je bila raznovrstna: kot delovna tlaka in kot tovorna ali vozna tlaka za zemljišča v upravi zemljiške gosposke in za njene potrebe. Že v srednjem veku pa je veljalo načelo o avtonomiji ali samostojnosti vaške skupnosti v različnih oblikah (Kos, M., 1980: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, D, SAZU, Ljubljana), ki se je nanašalo na pomembne gospodarske zadeve vasi, poti, gmajne, pašo, ... Zemljiška gosposka pri tem ni imela interesa vmešavati se v skupnost vaščanov, kajti taji ni škodovala, temveč ji je kvečjemu koristila. Komunsko zemljišče, ki so ga vaščani upravljali in vzdrževali z rabotami, je bilo obenem priložnost za družabno življenje vasi in za lokalne prireditve. Del avtonomije je vaška skupnost izgubila že v 18. stolet- ju, medtem ko je bila služnostna pravica ju-saijev do paše in drvarjenja prenesena na občine pod italijansko zasedbo. Vaška skupnost pa je z rabotami še naprej gojila skrb in nego za vaške ureditve, pri čemer niso izključevali tudi sosedske pomoči, ki sega še v sedanji čas (“posoditi eno roko”), saj je bila glede na aktualne trenutke rabota posledica očitne neučinkovitosti kompliciranega delovanja državne uprave in njenega ustroja. Predvsem so bili in so še veljavni postopki za vaščane nepregledni in tudi neobvladljivi, kakor meni predsednik vaške skupnosti v Volčjem Gradu Aleš Štolfa. Zato je bilo izhod iz zadreg mogoče iskati le v rabotah. Poudarim naj še, da postaja zavest o pomembnosti naravne in kulturne dediščine za nacionalno preživetje splošna družbena vrednota, del skupne odgovornosti in temeljni vzgib za lokalne oblike, za njeno prenovo od inicialne baze do izvedbe. Zato obogatena oblika tradicionalne prakse prenove prispeva z rabotami. In prav tu se odkrivajo učinkovite možnosti, ki kažejo stvarno možnost pobude in sodelovanja tudi za institucialne postopke v pripravi dokumentacije ter v soorganizaciji in samopomoči pri materialni izvedbi v prostoru. F Zrasli zaselek Brith okoli vaškega zvonika cerkve sv. Ivana v Volčjem Gradu. Obe fotografiji: F. Rihtar Pomen rabot je večplasten Pomen rabot odkriva obenem splošna in posebna sporočila pri urejanju prostora, ko se soočamo z lokalnimi in tudi s posamičnimi interesi ne samo na Krasu ampak tudi drugod. Tako o viziji določenega prostora, o pomenskih vrednostih in simbolnih poudarkih fizične strukture, o uporabni vsebini, o izvedbenih okoliščinah in o dmgem, česar ni mogoče v celoti zajeti v regularni refleks načrtovanja, niti pripraviti ustrezne izvedbe po predpisani zakonodaji. Pomen rabot je pridobival že s tolerantnostjo predpisov v preteklosti pri gradbenih posegih v ruralnem proštom, ki jih ni precenjevala niti fevdalna gosposka, saj je dopuščala razmeroma proste roke tako željam graditeljev in delovni kulturi različnih izvajalcev, po kateri se tako zelo razlikujejo grajene oblike prostora in z njimi tudi krajinska tipika. Toda z bogato črnograditeljsko prakso in s posameznikovo samovoljo danes ter s tehniško in materialno unifikacijo ali s poenotenjem Slovenija izgublja sicer tako opevane razlike svojih pokrajin. Prisluhniti velja morda skritemu sporočilu iz razvojne usmerjenosti prebivalcev nekega okolja, ki po mnenju Karla Popperja težijo k nekakšnemu preferenčnemu ali prednostnemu načinu ukrepanja, da bi dosegli najboljše možnosti za preživetje. Te so povezane z načinom urejene in grajene oblike, se pravi z likovno in pomensko simbolno vrednostjo. Ali prenormirane okoliščine v naših postopkih urejanja ne ovirajo naselja in posameznike do bolj sproščene ustvarjalnosti in ustreznosti grajenega okolja? Pomen rabot je treba iskati tudi v socialni kohezivnosti ali povezanosti in pripadnosti skupnosti, v kateri posameznik postane soustvaijalec in sooblikovalec tistega, kar je in kar naj bo domače ter z delom potijeno v komunikaciji s sovaščani (Borut Telban). Nemesto pasivnosti in malodušja, čemur smo priče v naseljih sodobne in birokratske ureditve, četudi v demokratičnem sistemu, je mogoče s humanističnim načelom o razumevanju interesa in navad vaščanov doseči zavest o pripadnosti, koeksistenco ali sobivanje in lastno uveljavitev. Izkušnje in kulturni stiki so veljali v kraškem proštom že v zgodovini avtonomnih vaških enot za pomembno prakso, ko je šlo za iste probleme. Sodobne oblike samoorganiziranja in samourejanja pa so ob izdatnejši individualizaciji osnovnih lokalnih enot danes podprte z neomejenimi komunikacijami, ki odpirajo možnosti vsem oblikam povezovanja in sodelovanja. Namen je v povezovanju znotraj različnosti motivov, pri čemer se odvija povezovanje lahko brez pretirane državne intervencije in upravne hierarhije (Kurt Biedenkopf). Demokratizacija celo globalnih procesov uvaja na eni strani decentralizacijo v samostojne neodvisne enote, na dmgi strani pa se te enote prilagodljivo povezujejo v omrežje glede na motive in problemsko strukturo aktualnega dogajanja. m vala državo in ljudi v akciji tako heterogene skupnosti, v proštom zgodovinske in oživljene naselbine, ki je različna v vsakem svojem delčku, od čistega arheološkega do izključno utilitarnega, uporabnega? Pomena za privzgojitev “lastninskega razmerja” prebivalcev do javne in tudi privatne pravne lastnine ne bi smeli zanemariti. “Zasebni lastniki” so namreč najbolj odgovorni in najboljši upravljalci lastnine, najcenejši menedžerji, a žal manj sposobni financerji (Tanja Mihalič). Ob njihovem skromnem finančnem deležu poudarimo pomen manualnega ali ročnega in tudi duhovnega deleža s pobudami in strokovno pestrostjo ponudbe prebivalcev, saj v državnih skladih niti v izvedbenih obratih ne razpolagajo s tako razkošnim in trajnim potencialom. Pomen sporočila za bodočnost je v dejstvu, da je mogoče samo z angažirano, to je zavzeto vlogo konkretnih dejavnikov, v njihovem utemeljenem povezovanju, učinkovito preseči mlačnost sodobne individualizacije demokratične družbe v sicer prenormiranih in birokratsko neobvladljivih okoliščinah. Ob novih družbenih paradigmah ali zgledih je nujno treba določiti delež, postopke in umestitev strokovnega, znanstvenoraziskovalnega dela, ki je na posameznih ravneh urejanja prostora in znotraj vsebinske prepletenosti lahko edini ustrezni razlagalec procesov in njihov objektivni usmerjevalec. Oblike ravnanja s prostorom in soudeležba tvorcev v soustvarjalni akciji ostajajo tako temeljno vprašanje bolj humanega in učinkovitega razvoja družbe v našem dragocenem prostoru krajinsko naselbinske dediščine. Velike možnosti tudi za Štanjel Predstavljajmo si, kakšne možnosti bi se odprle pri prenovi Štanjela, če bi problemska specifika tega prostora združe- Dr. France Rihtar, univ.dipl.inž.arh. -profesor na Fakulteti za arhitekturo, Zoisova 12, 1000 Ljubljana k Osma mednarodna krasoslovna šola »Klasični kras« UDORNICE Tanja Pipan Škocjanske jame: udomici Velika dolina in Mala dolina. Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU iz Postojne je med 26. in 29. junijem 2000 priredil že 8. mednarodno krasoslovno šolo “Klasični kras”. Po spoznavanju Krasa na prvi, kraških polj na drugi, vrtač na tretji, brezen na četrti, jamskih spletov na peti, alpskega krasa na šesti in jam brez stropa na sedmi krasoslovni šoli je bila osma krasoslovna šola namenjena udornicam. To so tipične kraške površinske oblike, ki so odsev razvoja prevotljenega krasa. Slovenija je dežela, od koder izvirajo v znanstvenem izrazoslovju uporabljeni krasoslovni pojmi in pojavi. Tako je samoumevno, daje to območje najbolj primemo za srečanja krasoslovcev z različnih delov sveta. Slovensko krasoslovje seje v svetu uveljavilo predvsem z raziskavami na področjih geologije, geomorfologije, speleologije, speleobiologije in hidrologije, v zadnjem času pa se je uveljavilo tudi s proučevanjem onesnaženosti krasa in z različnimi dejavnostmi za reševanje tega problema. V letošnji krasoslovni šoli smo predstavili 22 referatov in pripravili tri tematske ekskurzije. Predstavljeni referati bodo objavljeni v Krasoslovnem zborniku »Acta carsologica«, ki ga izdaja Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Prvič, odkar prirejamo šolo, se je zbralo več kot sto ljudi iz Avstrije, Češke republike, Estonije, Hrvaške, Italije, Madžarske, Nemčije, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Slovenije, Španije, Švice, Ukrajine, Velike Britanije, ZDA in ZRJ. Udeleženci so bili predvsem univerzitetni pedagoški delavci in sodelavci različnih instituicij, ki se ukvarjajo s krasom, priznani strokovnjaki, mladi znanstveniki. V velikem številu so se šole udeležili študenti geografije in geologije. V šolo so bili vabljeni načrtovalci življe- nja na krasu in vsi drugi, ki jih kras privlači. Krasoslovno šolo sta sestavljala dva sklopa - strokovna tematska predavanja, poročila, pogovori in terenski ogledi ter ekskurzije. Predavanja so bila v sejni dvorani Srednješolskega centra v Postojni. Čeprav je bila glavna pozornost namemjena udomi-cam, so predavatelji predstavili tudi druge novosti na področju krasoslovja in speleologije. V terenskem delu krasoslovne šole so F. Gabrovšek, A. Mihevc in F. Šušteršič udeležencem predstavili najbolj značilne ter poučne primere udomic v Sloveniji. Poudarek terenskega dela je bil na razpravah ob primerih. Večeri so bili rezervirani za sestanke ožjih strokovnih skupin, za organizacijske sestanke in za oglede diapozitivov. V dveh popoldanskih tematskih ekskurzijah smo obiskali predele Cerkniškega polja in Planinskega polja ter kraškega površja med Škocjanskimi jamami in Divačo. V bližini jame Karlovica blizu Cerkniškega polja je udomica Šujica. Udeleženci šole so bili navdušeni nad Rakovim Škocjanom - nad naravnima mostovoma Veliki naravni most in Mali naravni most, pa tudi nad ostanki starih jamskih prehodov in dvoran. Na meji Planinskega polja je Unška kolišev-ka, 124 m globoka udomica, katere dno je 50 m višje od nivoja polja. Z njenim ogledom smo sklenili prvi dan krasoslovne šole. V dmgi popoldanski ekskurziji smo si v okolici Divaškega krasa, ki je med 420 in 450 metri visoko nad morjem, ogledali razgibani relief s številnimi vrtačami in udomicami. Največja dvojna udomica v Ivan Gams, Slovenija: Doline development in the global view Jerzy Liszkowski, Poljska: Mechanisms and kinematics of collapse dolines fonnation and development: the stale of the art Pedro Robledo Ardila in Luis Pomar Goma, Španija: Collapse structures genetic model of Mallorca upper miocene Andrzey Tyc, Poljska: Remarks on collapse and collapse-like forms in carbonate karst (on basis of Abisso di Trebicano and Giotta Gigante in classical karst and paleokarstic featu-res in Poland France Šušteršič, Slovenija: Are collapse dolines only collapse? Jože Kortnik, Slovenija: Stability appraisal of Medvedova Konta pothole Jipf Bruthans in Michal Filippi, Češka republika: Thickness of gypcrete. an important fac- tor in the morfogenesis of salt karst Angel Gines, Španija: Pattems of collapse chambers in the endokarst of Mallorca (Balea-ric Islands, Spain Francesco Ferrarese. Italija: Shafts and collapse dolines in the conglomerate karst of Mon-tello hill, Venetian fore-Alps) Jack B. Epstein (predstavvil ga je David J. Weary), ZDA: Gypsum-karst collapse and hydrologic effects in the northem Black Mills, South Dakota, ZDA Benedetta Castiglioni in Ugo Sauro (Italija): Large collapse dolines in Puglia (southem ltaly): the čase of »dolina pozzatina« in the Gargano plateau Ugo Sauro, Italija: Examples of recent karst collapses in the Venetian fore-Alps Stanka Šebela in Jože Čar. Slovenija: Is Velika Jeršanova doline a collapse doline? Petr Pniner, Pavel Bosak, Martin Knez, D. Otrubova, Tadej Slabe, D. Vendohova, Češka republika in Slovenija: Paleomagnetic research of fossil cave in the highway construction at Kozina (Slovenia) Randall C. Omdorff, David J. Weary, K.M. LaGueux. ZDA: Using geographic informa-tion system (GIS) to detennine geologic Controls on tire distribution of sinkholes in the Ozarks of south-central Missouri Karl Mais, Avstrija: Collapsed dolines in regions of the north-eastem Alps of Austria Jelena Čalič-Ljubojevič in Vladimir Ljubojevič. ZRJ: Caves below collapse dolines - čase study of the Tisova jama Nenad Buzjak, Hrvaška: Collapsed dolines as a connection between the karst surface and underground (examples frorn Croatia) Francesca Adriani, Enrico Marinetti, Paolo Manca, Luca Zini, Italija: Collapse and solu-tion dolines of Trieste karst Pavel Bosak. Peti- Pruner, Pavel Bella, Andrej Mihevc, Nadja Zupan-Hajna, Martin Knez, Češka republika, Slovaška in Slovenija: Review of paleomagnetic data front caves in Slo-vakia and Slovenia Pavel Bosak, Češka republika: Collapse smrctures in the Koneprusy area, Bohemian karst, Czech Repubhc Leel-Ossy Szabolcz, Madžarska: New crystal caves in the south part of Hungary. Tema 8. mednarodne krasoslovne šole so bile udornice. Na sliki udornica Risnik. Obe fotografiji: A. Mihevc omenjenem predeluje Radvanj, po velikosti ji sledita udomici Sekelak in Lisična. Na terenu in z opisom v »vodniku po ekskurzijah«, ki ga je dobil vsak udeleženec šole, smo se seznanili še z manjšimi udomicami, kot so Globočak, Bukovnik in Risnik. Območje krasa, ki smo ga na terenu proučevali drugi dan, v 11% pokrivajo vrtače in udomice. Literatura navaja 761 vrtač in 15 udomic. Samo na območju Škocjanskih jam je sedem velikih udomic (ogledali smo si Veliko dolino in Malo dolino), v samih jamah pa so tudi vidni ostanki procesov in strukture, pomembne pri razvoju udomic. Ob koncu drugega dne smo si ogledali dolino Šator, ki jo strokovnjaki imenujejo udornica zgolj zaradi izrednih dimenzij. V njeni okolici namreč ni ostankov ali dokazov, ki bi kazali na procese formiranja udornice; v okolici tudi ni znanih večjih jam. Celodnevna ekskurzija je bila zadnji dan namenjena spoznavanju udomic med Planinskim poljem in zaledjem izvirov Ljubljanice (Vranja jama, Najdena jama, Skednena jama, Jama na meji, Laški ravnik, Logaške koliševke...). Krasoslovna šola, vsako leto z večjim številom udeležencev in z mednarodno udeležbo, kaže, da je zanimanje za tovrstno predstavljanje slovenskega krasa kot referenčnega krasa veliko. Krasoslovno šolo so denarno podprli tudi Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Slovenska nacionalna komisija za Unesco, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in občina Postojna. O njenem delu so poročali radio, televizija in tisk. Mag. Tanja Pipan, univ.dipl.biologinja -Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna EB ANTIKA STARI DEDEC PRI STAJAH Lapis sepulcralis gentis Laepiae Davorin Vuga Na začetku kraške dolinice pri ižanski vasi Staje, pod gradom Zonek (Sonnegg), je v živo skalo vklesan rimski nagrobnik, ki posnema tip pokončne grobne plošče (stele). Na temenu umetno prisekane skale je vdolbina, na jugozahodni strani poškodovana, ki je služila kot shramba sežganih kostnih ostankov rajnih (ossuarium). V njej so bili pokopani družinski člani družine oziroma rodu (familiae seu gentis) romaniziranega, bolje latiniziranega antičnega Ižanca neznanega, verjetno ilirskega porekla, po imenu Pletor Laepius. Spomenik j e bil najveijetneje izdelan, glede na stilne značilnosti ustvarjanja lokalnega kamnoseško-klesarskega mojstra, proti koncu 1. stoletja po Kristusu, torej ob zatonu vlade cesarske družine Flavijcev (.Flavii) in na začetku dobe “adoptivnih cesarjev”. To najmarkantneje pooseblja Trajan (:Tmianus, 98-117 po Kr.) Spomenik je na desni strani stranske ceste {via vicinalis seu privata), ki je z domačinskega naselbinskega središča na Igu (Studencu; tu je stal anonimni vicus seu civitas Latinitatis!) vodila mimo stajskih kamnolomov (,lautumiae seu lapicidinae, officincie lapidarariorum) v Iško vas, od tam na Gorenji Ig ter Rakitno, naprej proti jugozahodu vse do Cerknice, od koder sta se njena kraka cepila - eden proti Trsatu (Tersatica) in drugi proti Trstu {Ter-geste). V članih rodu Laepijcev (gens Laepia) morda vidimo lastnike pomembnih kamnoseških delavnic v dolinici pod Pungertom in Borštom za Stajami, ki so obogateli s pravo kamnarsko industrijo - poleg ižanske naselbine so nedvomno zalagali s pomembno gradbeniško in umetno-obrtno surovino, odličnim sivim lokalnim apnencem {lapis calcarius), prav mestno kolonijo italskih državljanov (cives Romani) na tleh sedanjega središča Ljubljane, Colonia Mia Emona. Tesna bližina stajskega rimskega spomenika in antičnih kamnoseških delavnic daje misliti prav to! Dolga stoletja prezrti spomenik Zanimivo je, kako vendar je bilo mogoče, da je unikatni primer spomenika v duhu provincialne rimske ustvaijalnosti in umetnosti sploh preživel propad Cesarstva {res puhlica Romana) in ušel brezbrižnosti ter nevednosti 'temnih stoletij’ srednjega veka. Dejstvo je, da ga prvi popisovalci ižanskih epigrafskih antik, denimo humanist Avgustinus Tyff leta 1507, niso zaznali. Zanj ni vedel niti Janez Vajkard Valvasor, čeprav dobro vemo, da je natančno prepotoval Ižansko okrog leta 1685, vsekakor pa pred izidom slavne Die Ehre leta 1689; ker veliki polihistor izrecno navaja, da so stara cerkvena vrata pri Sv. Mihaelu obnovili tik pred njegovim obiskom, slog mojstra novega kamnitega portala pa je identičen s slogom leta 1692 obnovljenega baročnega portala pri Sv. Mohom in Fortunatu v Mateni, posredno dobimo dovolj solidno potrditev tako za čas Valvasorovega obiska kot tudi dozidavo arkadnega zvonika cerkvice sv. Mihaela z vzidano morda najlepšo staroižansko kamnito aro - žrtvenikom s popolnim napisom! Stajskega kamna, ki so ga domačini očitno dobro poznali, saj so mu nadeli pomenljivo ime Stari Dedec oziroma so bajali, daje na gozdni parceli ’v Dejcu’ pod skalo pokopan sam 'turški paša’, ’baša’ (zato seje kolovoza rimske ceste prijelo ime Baška ulica!), ne navajajo niti prosvetljenci. Spomenika tako logično nista mogla registrirati niti Anton Tomaž Linhart in ne njegov prijatelj Valentin Vodnik; ta je po Linhartovi prezgodnji smrti nadaljeval epigrafske raziskave in Ig natančno prehodil leta 1809, v prvih dneh septembra, že v času Napoleonove Ilirije. Naključje... Za odkritje Dedca j e poskrbelo naključje. Stajci so v zgodnji pomladi leta 1846 ravno trebili leščevje na vznožju Boršta, ko je prišel mimo Josip Ullepitsch, po revoluciji leta 1848 poslanec Kranjskega deželnega zbora - Krainisches Landestag; že v času pred prvim prevratom je pridno zbiral in risal rimske spomenike po vsej deželi Kranjski ter tako prišel kot naročen. Nastala je njegova odlična risba stajskega skalnega nagrobnika in v litografski izvedbi jo je Ullepitsch objavil v kranjskih historičnih Mitt-heilungen že leta 1846. Ohranjenost napisa je bila dobra, transkribiranje dovolj skrbno, da je ob objavi nanj postal pozoren slavni nemški antični zgodovinar in epigrafik Theodor Mommsen in stajski skalni napis priobčil v svoji monumentalni, latinsko napisani ediciji Corpus inscriptionum Latina-rum - CEL, tomus Ul, no. 3804, ki je izšel pod pokroviteljstvom Pruske akademije znanosti v Berlinu leta 1873. Ker je v letih od 1860 in v zgodnjih 1870. letih intenzivno raziskoval latinsko epigrafiko Ižanske ljubljanski profesor in poznejši muzealni kustos Alfons Mullner (izsledke je objavil v pomembni in še dandanes uporabni monografiji Emona. Archaeo-logische Studien aus Krain, Laibach 1879), m r&i Slika levo: Rimski skalni nagrobni spomenik (stele) pri Stajah s korektnim latinskim napisom v unicialah, vulgo Stari Dedec; čelna stran, pogled proti jugu, fotografiran v marcu 1990. Slika spodaj: Delno ohranjena, v živo skalo vklesana shramba sežganih kosti rajnih (ossuarium) na temenu spomenika, fotografirana z jugozahoda v marcu 1990. p/. Pletor. Laepius vi(v)us. fecit. šibi. et Moiotcie uxor(i) . /no. o(bitus). cin n( o rum) L et Rusticus. o(bitus) . . . Pletor Laepius je (še) živ (postavil ta spomenik) sebi in soprogi Moioti. P/. . . /no (je) umrl (star) 50 let in Rusticus (je) umrl . . . so se k Staremu Dedcu zvrstila prava romanja iz vrst znanstvenih vrhov takratne Evrope in obiskovalce je vedno znova navduševal edinstveni antični napisni relikt ali preostanek, vklesan v živo skalo. Omeniti velja še prizadevanja pro-fesoija Balduina Sarie iz Ljubljane, ki je v 1930. letih, skupaj z zagrebškim profesorjem Viktorjem Hoffilerom, preveijal in na novo odkrival antične spomenike pri nas ter v delu sosednje Hrvatske; plod skupnih prizadevanj je bila monumentalna, nemško napisana in s fotografijami oziroma risbami Podprta edicija Antike Inschriften aus Jugo-slavien, I. Teil, ki je izšla v Zagrebu leta 1938; stajski kamenje v znanosti prepoznaven pod oznako Al J 134 na strani 61. Obe fotografiji: D. Vuga Kaj spomenik sporoča? Če si na koncu na kratko ogledamo in prevedemo napis na vklesanem pravokotnem polju, ki se na spodnji strani podaljšuje v obliki kratkega pravokotnega na-saditvenega čoka (natančno takšnega, kot ga sicer poznamo pri celih, prosto stoječih spomenikih stele), takoj vidimo, da mere polja, visokega 1,48 m in širokega 1,03 m (medtem ko je debelina obdelanega zahodnega dela spomenika 0,35 m), povsem ustrezajo uveljavljenemu rimskemu gradbeno-klesar-skentu modulu. Napis, danes močno izlizan, se glede na starejše zapise v modemi tran-skribciji glasi: Če imena na kratko pokomentiramo, vidimo, daje oče - pater familias - že toliko latiniziran, da se njegov cognomem (priimek, Pletor) že pojavlja v funkciji no-minis (imena, torej na prvem mestu, pred nomen gentile); ime je tipično staroižansko, morda s koreninami v ilirstvu, morda ve-netstvu; prav gotovo ni starokeltsko. Gens Laepia je razviden iz rodovnega imena Laepius, povsem v skladu z starolatinskimi izročili. Zensko ime Moiota je na antičnem Igu izpričano dvakrat; analogije ga nedvoumno povezujejo z jugovzhodnim ilirskim prostorom, torej z zahodnim Balkanom in Dalmacijo. Veijetno moško ime P(. . . )no, kot ga razumemo in beremo mi, v nasprotju z Bal-duinom Sario in Jaroslavom Šašlom, je enigmatično, na Igu ne dovolj precizirano, in vendar veijetno, saj ga narekuje logika napisa: P(.. ,)no in Rusticus sta očitno sinova, dediča, nadaljevalca uspešne kamnoseške officine pri Stajah ob nastopu 2. stoletja po Kristusu. In ni odveč pripomniti, da je Rusticus (v pomenu: 'kmetski’!) že povsem latinizirano istopomensko domače ime. Mediteranska latinska (in grška) civilizacija si je torej sto let po Kristusu že na široko odprla vrata v nekdanji prazgodovinski podalpski svet naših krajev, tudi Barske kotline in le navidezno odmaknjene Ižanske! Labaci, die V ante Idus Octobris, anno Urbis conditae MMDCCLIII - Ljubljana, 11. Oktobra 2000 Davorin Vuga, univ.dipl.arheolog -svetovalec direktorja za arheološko dediščino na Upravi RS za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, Plečnikov trg 2, 1000 Ljubljana Narodopisna črtica BEJŽI MUHA S KRASA PROČ! Kako so nekoč v Križu pri Sežani preganjali muhe Andrej Malnič -| . ejži muha! je zagodrnjal naš go- stitelj Milan Filipčič in z roko zamahnil prek mize, na katero je njegova gostoljubna žena - Ida postavila polne krožnike pršuta, sira, kruha in steklenico terana. Ko sem bil mlad, še pod Italijo, je bilo muh na Krasu veliko več, kot jih je danes. Bile so sitne in lovili ter pobijali smo jih s praprotjo in ne s pipsi in strupi, kot se to dela danes, je še pripomnil in jezno švignil s pogledom za bežečo muho. Kakšna praprot? sem mu nestrpno segel v besedo in ga prekinil: Prvič slišim za kaj takega! Muhe so lovili s praprotjo Milan Filipčič se je samo dobrohotno nasmehnil moji mestni neukosti: Praprot, ne poznate praproti? Ko sem bil še otrok, smo s praprotjo preganjali muhe. Nekaj stebel praproti, ki smo jo najprej poškropili s sladkanim mlekom, smo zložili v majhne snope. Te snope smo potem obesili v hiši. Na stropu v kuhinji smo imeli kavlje, na katerih smo pozimi sušili klobase, poleti v juliju in avgustu pa smo na te kavlje obešali praprot. Poleti, v vročini, je muh dosti in so sitna nadloga. Čez noč so se muhe zbrale na praproti, ker je bila sladkana. Zjutraj, ko smo vstali, smo vzeli Žaklje in previdno, da ne bi splašili požrešnih muh, snope praproti dali vanje. Ko je bil snop praproti ves v Žaklju, smo ga zavezali in potegnili s kavlja. Nesli smo ga ven in ga fajn steptali, da smo pobili vse muhe. Potem smo Žakelj odvezali in s snopa stresli ubite muhe. Tak snop smo lahko večkrat uporabili, vse dokler se ni praprot posušila. telil Prijazna gostitelja Ida in Milan Filipči. Praprot raste na bolj gozdnatem svetu in ker v okolici Križa takrat gozdov ni bilo, so morali ljudje ponjo v Utovlje. Ko je na domu pri stricu Milana Filipčiča praprot pošla, sta se ponjo vedno odpravila Milan in njegova teta. Do Utovlj je bilo slabo uro hoda, ker je teta bila že starejša in ne več tako umih nog, se spominja Milan Filipčič. Njegova naloga je bila, daje nabrane snope praproti, ki jih je teta zložila v žakljevino, na ramenih prinesel domov. Takrat, ko niso imeli časa, da bi stopili do Utovlj po praprot, so namesto nje uporabili mladje jesenovih vej. A jesenove veje niso tako prijemale muh kot praprot, me je poučil Milan Filipčič. Listi so bolj gladki in ne tako kosmati ter mastni kot od praproti. Zato mleka ne vpijejo tako dobro. Pa Uidi muhe v jesenovih listih ne najdejo tako primernega skrivališča kot v praproti. Muholovci in posebne steklenice za lovljenje muh Podobno so ravnali tudi v drugih hišah, le v javnih prostorih in v gostilnah italijanska oblast praproti ali jesenovih vej ni dovolila. Zato so gostilničarji in trgovci uporabljali posebne muholovce. To so bili slab meter dolgi lepljivi trakovi, ki so jih obešali na stropne lestence. Ti muholovci so bili dragi, se spominja Milan Filipčič, kmetje si jih nismo mogli privoščiti. Včasih so bili celo pokvarjeni in se nanje muhe niso prijele. Bili so tudi zelo grdi, v poleMi vročini se je tisto lepilo včasih cedilo s trakov. In muhe, ki so se nanje prijele, so potem ves čas, dokler niso poginile, brenčale in cvrčale. Bilo je zelo nagnusno. Posebno, če ti je spalnice. za ometanje pajčevine. na stropu, kjer je visela praprot. tak trak visel nad mizo, za kateri si jedel ali pil. Poleg s praprotjo, ki se je najbolj obnesla, in dragih lepljivih trakov so v času Milanove mladosti v Križu muhe preganjali še s posebnimi steklenicami. Odprte niso bile le na vrhu pri grlu, ampak tudi spodaj na dnu. Na notranji strani je bil rob dna zavihan navznoter, tako daje bilo okrog spodnje odprtine korito v obliki kolobaija. Na zunanji strani pa je bilo dno oblikovano tako, da je bila steklenica, ko je stala na mizi, rahlo vzdignjena nad mizo in je bilo med njo in mizo nekaj praznega prostora. Muhe smo v take steklenice lovili tako, je nadaljeval pripoved Milan Filipčič, da smo skozi grlo v steklenico najprej nalili sladkano vodo v ko-v ritce ob odprtem dnu. Nalivati je bilo treba previdno, da je tekočina spolzela po steni, drugače je spodaj odteklo skozi odprto dno. Steklenico smo potem začepili. Postavili smo jo na mizo in v prostor pod steklenico, kjer je bilo nekaj prostora, potresli malo sladkorja. In ko so pod steklenico na sladkor prišle muhe, si udaril po mizi, da so se splašile ter praviloma vedno zletele navpik. Muha namreč nikoli ne zbeži levo ali desno. Vedno zleti navzgor in tako skozi odprto dno naravnost v steklenico, v past. V steklenici so potem brenčale in iskale poti ven, vse dokler niso na steni omagale in padle v nalito vodo v koritce na dnu. Tam so se na koncu utopile. Takih steklenic je bilo pred drugo vojno v Križu malo. Imeli so jih bolj premožni in predvsem tisti, ki so bili v stiku s Trstom. Loviti muhe v steklenice je bila bolj meščanska navada in ne toliko kmečka. Od vseh treh načinov preganjanja mušje zalege Pa se je najbolj obnesla prav praprot in še zastonj je bila. Muhe so bile nekoč nadvse sima nadloga. Zaradi živine in številnih gnojišč jih je bilo tudi veliko več, kot jih je sedaj. V poletnem času so ljudje skrbno pazili, da so bila čez dan v vročini hišna vrata in okna vedno zaprta. Tako je prišlo v kuhinjo manj muh. Vsako soboto popoldne so očedili dvorišča, štale in hleve. Da ne bi gnojišča, ki so bila praviloma na dvoriščih, kazila njihovega videza, so jih čez vse leto prekrivali s svežim brinjem. Vsako leto so kuhinje, stranišča in štale razkužili in prebelili z apnom. Vsaka hiša je zato imela svojo lastno jamo z ugašenim apnom. Tam, kjer je dosti muh, ne manjka niti pajkov. Tako je moral Milan Filipčič vsak dan s škalabonom (metlica, narejena iz sirčja) ometati vse okenske okvire, daje odstranil pajčevine, ki sojih čez noč spletli pajki. Moja teta je bila nadvse snažna in je ljubila čistočo, čeprav pajkov nismo sovražili. Če živi v hiši pajek, je dobro znamenje. To je znak, da je prostor suh in ni vlažen, me je poučil sobesednik. Poleti so ljudi nadlegovali tudi komarji, živino pa obadi Poleg muh so poleti ljudi nadlegovali tudi komarji. Zato je moja teta, se spominja Milan Filipčič, prek okna spalnice razpela til, to je tkanino, ki se je rabila za zavese. Na okenski okvir jo je pritrdila s pr-tiskovci. Taka mreža je bila dovolj gosta, da je zaustavila komarje, a je obenem prišlo dovolj zraka v sobo. Še danes je njeno okno zastrto s tem tilom! Ko sem bil mlad, mrež, kot jih poznamo danes, še nismo imeli. za lovljenje muh. Veš, je za hip postal in nato nadaljeval pripoved, odkar ni več živine pri hiši, odkar ni več volov, tudi lastovice ne gnezdijo več pod klenico. Ker ni več volov, tudi muh ni več. Muhe pa so bile hrana za lastovice. Lastovice niso kot vrabci, ki si iščejo hrano pri tleh. Hrano lovijo v letu! Nekoč je bilo vse drugače, nam znova in znova pripovedujejo stari ljudje. Drugačno je bilo tudi življenje samih otrok. Ker ni bilo igrač, so si jih pač morali sami narediti, pa tudi časa za igro je bilo manj kot danes... Tako se spominja svojih mladih dni naš sogovornik: Ko se je oralo z volovi, smo bili otroci zadolženi, da smo od volov odganjali muhe in obade. Predvsem obadi so bili nevarni, ker so lahko vola razdražili. Ti obadi so bili ogromni; danes ne vidim tako velikih... To čuvanje volov in odganjanje obadov je bilo za nas otroke često dolgočasno. Zato smo si med zaposlitvijo izmišljali razne igrice, tudi take, ki so bile bolj krute. Ulovili smo obada, mu v zadek potisnili bilko in ga nato spustili. Obad je odletel in brenčal kot avion. Tako sva sklenila pogovor z Milanom Filipčičem, Kraševcem po rodu, s človekom, ki sta ga usoda in fašistični teror že v rani mladosti pregnala z domačega Filipčjega Brda! Sedaj živi v Mariboru. Z ženo Ido, ki je po rodu iz Križa pri Trstu, se vsako leto vračata kot lastovici na rodni Kras... Tja, kjer je Milan Filipčič kot dijak med poletnimi počitnicami preživljal pri stricu in teti v Križu pri Sežani nepozabno kraško mladost. Andrej Malnič, univ.dipl. etnolog -kustos v Goriškem muzeju, Grajska 1, Kromberk, Nova Gorica J Gostilna Špacapan v Komnu ZAHTEVNEJŠI TURISTI pričakujejo odlično hrano in postrežbo. \z Zagotovo to že dobijo pri Spacapanovih Agencija Kras Na Krasu, ki ga veliko tujcev primerja s Toskano ali s Provanso, je nekje na sredi med Sežano in Novo Gorico, manj kot štiri kilometre od slovenske meje z Italijo, Komen, upravni center komenske občine. In sredi Komna, do katerega se zmerni voznik z avtom pripelje iz Sežane v 25 minutah, iz Nove Gorice v 30 minutah, iz Trsta v 40 minutah in iz Ljubljane v sedemdesetih minutah, stoji s hišno številko Komen 85 daleč naokrog poznana gostilna Špacapan. Ime ima po zakoncih Miru Špacapanu iz Šempetra pri Novi Gorici in Adi Špacapan iz Črnič v Vipavski dolini. Gostinski lokal stoji na dobri lokaciji ob glavni cesti. Skozi prehodni prostor s pultom za tako imenovane stoječe goste in z nekaj mizami pridete v prijazno urejeno jedilnico za kakšnih 40 do 50 ljudi. Zraven je najsodobneje opremljena kuhinja. In, ko vstopite, takoj začutite prijetno vzdušje, ki ga znajo vzdrževati Špacapanovi. Prijazno vas pozdravi kdo od njih - ponavadi Miro Špacapan. Pri vedno urejeni mizi pa vam svetuje prav tako vedno brezhibno urejena, kot iz škatlice vzeta, prijazna in vljudna Ada Špacapan. Iz pripovedi Ade Špacapan, ki je idejna voditeljica gostilne, ob organizacijski podpori moža Mira, veščinah za gostinstvo izšolanega sina Aga ter prepotrebni pomoči hčere Elis pri vodenju dokumentacije in ob vikendih pri strežbi, bralec lahko razume, zakaj imajo Špacapanov i vse več zadovoljnih stalnih gostov... o končani gostinski šoli sem bila eno leto zaposlena v hotelu Park v Novi Gorici. Ker sem ie bila poročena, sva z Mirom ie takrat iskala primeren kotiček, ustrezen za gostinski prostor, kjer bi začela na svoje, ” pripoveduje Ada Špacapan. “Ko je bilo hčerki Elis dve leti in pol, smo iz Šempetra prišli v Komen in tod dobili v najem prostore ie prej delujoče gostilne. Bila je last HTG Seiana, podjetja za hotelsko, turistično in gostinsko dejavnost, v najemu pa so jo imeli zasebniki iz Celja. Pred vojno je bila v tej stavbi italijanska kvestura. Ko smo zgradbo preuredili in opremili z vsem najnujnejšim, smo 25. decembra 1973 gostilno odprli. Takrat sva z Mirom mislila, da bova v tej zgradbi delala kakšnih pet let. A sva se v njej kar ustalila in delo nadaljevala. V spodnjem delu Komna sva odkupila malo zemlje in si sezidala hišo za bivanje. Takrat sva še mislila na nove gostinske prostore. Toda nova gradnja se nama ne bi izšla, saj so za novo gradnjo predpisi zahtevali čistilno napravo in vrsto drugih dragih naložb. In ker sva vse bolj spoznavala, da je lokacija sedanjega lokala ustrezna, saj je v središču Komna, hiša je kamnita, z debelimi zidovi, poleti hladna in pozimi topla, in navsezadnje ima tudi gostinsko tradicijo, sva misel na novo gradnjo opustila”. Špacapanov] gojijo sproščeno ponudbo domače hrane in domačnost, da gost, čim vstopi, začuti prijazno vzdušje in da je zaželen. “S tem ne mislim na našo profesionalnost, ” pravi gospa Ada, ”kar gostu ponudimo na krožniku, na mizo, ampak mislim na celotno gostovo udobje in počutje, to je prijaznost do gosta in sproščenost pri našem delu. In zvečine nam gost to povrne, ko začuti, da je dobrodošel in ko je tudi kakovostno postrežen. Rad se vrne, še pride - in pre-nekateri postane naš stalni gost. Pa še koga Pripelje s seboj ali ga napoti k nam ” Kaj nudijo v gostilni Špacapan? Gospa Ada pove: “Na Kras so od nekdaj prihajali zahtevni tržaški gostje; tako v času Avstro-Ogrske in po italijanski oku- paciji. Hoteli so dobro jesti. Naše gospodinje so hodile služit v Trst in okolico ter odtod prinašale tamkajšnje navade v pripravljanju hrane in s tem tudi recepte. Zato se je tako imenovana tržaška kuhinja uveljavila tudi na Krasu. Včasih so zato prenekateri jedi oziroma načinu njene priprave rekli ’po tržaško’. In sčasoma je veliko tega postala sestavina kraške domače kuhinje, ki se vsekakor spogleduje z italijansko kuhinjo, vendar ostajajo v njej tudi prvine avstroogrske, točneje dunajske kuhinje, kakršna se je uveljavila na Tržaškem. Hrana, ki jo pripravljamo na Krasu, vsebuje dosti zelenjave. Ta pa zahteva veliko dela in dosti priprave. Zelenjavo se pripravlja vse dopoldne. Mineštro se postavlja na štedilnik že zjutraj, da je do opoldneva nared. Vse to velja še danes, če se hoče spoštovati recepte kraške kuhinje. Takega kosila ne moreš skuhati na hitro. Kakor je v naši kuhinji hrana domača, iz zelenjave z domačega vrta, od bližnjih kmetov in drugih dobaviteljev, je domače tudi naše vino. Doma pridelujemo teran, iz njega izdelujemo teranov liker pa žganje iz tropin - tropinovec - z raznimi zelišči, kot so ruta, encijan, borovnice. Potem so še višnje v žganju. Imamo pa tudi svoja jabolka in hruške ter, seveda, grozdje. In kakšne so naše cene? Za primer naj povem, da smo letos na jesen nudili za 3.200 slovenskih tolarjev dva jesenska menuja. Pivi je vseboval: fižolov toč z jajcem, jesenski ječmen, to je mineštro, njoke z radičem, pražena jetrca s koruzno polento, domačega zajca s kruhovim cmokom in štruklje s suhim sadjem. Drugi pa je vseboval: goveji jezik na posteljici, fižolovo juho z jabolčnimi krhlji, torej mineštro, ječmenovo rižoto s panceto, ocvrto pe-telinjo kračko, dušeno smo z ajdovo polento in slivove njoke”. Gostje prihajajo od vsepovsod Špacapanov! pravijo, daje domači gost zmeraj dobrodošel; tudi tisti, ki se ustavi le pri šanku in spije kozarček vina ali žganja ali skodelico kave. Na kosilo ali večerjo domačini ponavadi ne prihajajo. Rajši pridejo za kakšen praznik ali za kakšno slavje... Veliko prihajajo k njim na poslovna kosila ljudje iz podjetij in ustanov. Od vsepovsod, a največ iz Ljubljane in Italije. Prihajajo na Kras kot izletniki. Iz Italije prevladujejo družine. Številčne, po dva rodova ali trije rodovi! Prihajajo tisti, ki cenijo kraško kulturno krajino, značilno arhitekturo in kulinariko. Vsi ti si, zvečine, za to vzamejo več časa, da se med uživanjem hrane in dobrega vina tudi pogovaijajo. Vse manj je gostov, ki na hitro nekaj pojedo in odidejo. “Kako pripravljati zahtevnejšo hrano, kosila in večerje, so nas največ naučili tižaški gostje, se pravi gostje iz sosednje Italije, ”pojasnjuje Ada Špacapan, “med katerimi so prevladovali bolj zahtevni, ki so bili pripravljeni za dobro hrano tudi več plačati. In kdor je bil vsaj malo dovzeten za njihove želje in jim je prisluhnil, je hitro razširil in popestril svojo ponudbo ter napredoval tudi v njeni kakovosti. Nekdaj se je tukaj namreč največ peklo pečenke, krače, divjačino. Sedaj pa je pri nas taka ponudba bolj postranska, a jo še vedno gojimo. S spremembami v načinu prehranjevanja, za katerega je značilno zmanjševanje deleža maščob, mesa in ogljikovih hidratov ter vse več najrazličnejše kuhane in presne zelenjave, se je ponudba naše kuhinje spremenila. Sedaj nudimo več zelenjave, več jedi po starih krnskih receptih. In vse več hrane pripravljamo na olivnem olju, nekaj še na maslu, vse manj pa na svinjski masti. Porcije so manjše in pestrejše, bolj prilagodljive želji gostov. Vsako predjed strežemo ločeno na krožniku, v manjši količini, ponudba pa je zato obsežnejša. Dosti je zelenjave z olivnim oljem in raznimi prelivi. Tudi omak je več. Prej je prevladovala bolonjska omaka, gobova omaka, pa dosti smetane v njej, zdaj pa je bolj iskana radičeva omaka, rukola in še marsikaj iz sezonske zelenjave. ” Vse večji mojstri keteringa Špacapanov! so začeli razvijati tudi ketering, strežbo na naročnikovem domu, na prostem ali drugod za večje število gostov - petdeset, več, celo sto, lahko pa tudi manj. “Neke vrste ketering se je tod opravljal ob porokah, birmah, okroglih ob-letnicah ipd. Tako, da so prireditelji naročili kuharico, ki je prišla na dom in skuhala, kar so se z njo dogovorili, sami pa so morali poskrbeti za vso postrežbo, posodo, pribor, kozarce in aranžma. Za tako kuharico so rekli, da je kuhala na ohceti’... Velikokrat smo bili tako naročeni tudi mi", pojasni Ada Špacapan. “S pravim keteringom pa smo začeli pred leti. Spodbudila nas je gospa Katja Kavčič s sinovoma iz gostilne Pri Lojzetu v Dornberku, ki ima sedaj restavracijo v dvorcu Zemono pri Vipavi. Ketering pomeni pripraviti, kjerkoli si naročnik zaželi, vse potrebno za strežbo tople in hladne hrane ter pijače večji skupini ljudi - v primernem prostoru ali na prostem. To pomeni pravočasno pripraviti mize, stole, prte, posodo, pribor, krožnike, skodelice, kozarce in vso potrebno opremo za do-grevanje skuhane hrane, za ohlajevanje pijač. Pomeni imeti sposobno nabavo hrane in pijač. Pomeni imeti usposobljeno osebje za strežbo hrane, za odstranjevanje uporabljene posode ter njeno nadomeščanje s čisto posodo. In pomeni potrebno dekoracijo prostora in omizja. Najlepše je, če je to na naročnikovem lepo urejenem vrtu in ob lepem vremenu. Če te možnosti ni, se je treba prilagoditi zaprtemu oziroma pokritemu prostoru. Povedati moram, da pravi ketering ni bisKeno dražji od stroškov za pripravo take slovesnosti v lastni režiji. Ker gospodinjstvo ponavadi nima vse potrebne opreme, zadosti pribora, posode in steklovine, pa miz, stolov, prtov in še marsičesa, si je treba vse to sposoditi, kaj tudi dokupiti ali najeti. Se bolj je vprašljiva ocena o količini potrebne hrane in pijače, v kateri se brez prakse in izkušenj lahko hitro ušteješ, pa se nakupi preveč ali premalo. Mi pa neglede na predhodno napovedano število gostov in dogovorjeno hrano in pijačo zagotovimo, da ničesar ne zmanjka, pa tudi ne ostane. Vsaj praviloma ne, kajti danes se tudi višji sili -na primer hitri spremembi vremena zaradi pravočasnih in pravilnih napovedi - lahko dokaj uspešno prilagodiš. Če pride gostov več, kot jih je bilo napovedano, imamo doma vedno na zalogi še kaj primernega, da gostitelja ne spravimo v zadrego. Svoje delo opravimo profesionalno, sproščeno in s pristno pozornostjo do slehernega gosta. In gostitelj, naročnik našega keteringa, plača le tisto, kar dejansko postrežemo. In plača, seveda, naše delo. Če sam gostitelj nima primernega kuharskega in strežnega osebja, je to je gotovo bolj ugodno, bolj sodobno tudi zato, ker so to naročniki, ki so sicer zelo zaposleni. ’’ Zakaj je Kras še premalo turistično poznan? Kras postaja vse bolj zanimiva in tudi turistično obiskana slovenska pokrajina zaradi posebno privlačne tipične kraške arhitekture s kamnitimi hišami in z izredno lepo pokrajino v vseh letnih časih. Žal pa v večjih centrih, kjer je največ njegovih potencialnih obiskovalcev, ljudje kraške kulinarike še ne poznajo dovolj. Zakaj, odgovarja gospa Ada takole: “Tržačani poznajo Kras kot svoje zaledje in kot turistično privlačno pokrajino že dolgo. Zaradi svežega in zdravega zraka na kraški planoti so že v prešnjem stoletju prihajali na Kras zdravit astmo in oslovski kašelj, v Komnu pa je bil do druge svetovne vojne sanatorij za pljučne bolnike in mnogo Komencev ter okoličanov je v poletnih mesecih nudilo Tržačanom počitnikovanje na svojih domovih. Naši ljudje pa Krasa prej niso pobliže poznali, ker se je nekdaj manj potovalo. Ponudniki kraške kulinarike tudi nismo kaj prida storili za lastno popularizacijo po Sloveniji, saj za to ni bilo potrebe, ker smo imeli goste z italijanske strani. Res je tudi, da se je vidnejši gospodarski razvoj tega prostora po vojni začel, vsaj kar se obnove in stanovanjske gradnje ter zlasti motorizacije tiče, šele po uvedbi italijanskih pokojnin. Ta del Slovenije je bil po vojni oziroma po priključitvi Jugoslaviji dokaj pozabljen. Skoda je, da začetni denar od italijanskih pokojnin ni bil najbolj gospodarno porabljen. V mnogih primerih se je IB vse končalo pri novih avtomobilih. Bolj redki so bili primeri, da so si ljudje s tem denarjem omogočili delo oziroma stalno zaposlitev z ustanovitvijo obrti ali podjetja. Sinovi in hčere prejemnikov italijanske pokojnine so zvečine že živeli ločeno od njih, zvečine v večjih krajih z možnostjo za zaposlitev. Pozneje, pred desetletjem ali malo manj, so se šele začeli vračati na domove staršev in jih pričeli prenavljati ali pa so si na domači zemlji zgradili nove hiše. Za popularizacijo Krasa in za vse večjo cenjenost Krasa so storili veliko tudi ljudje iz Ljubljane in od drugod, ki so prišli na Kras in obnovili razpadajoče domačije. Seveda, po kraško, skladno s kraško gradbeno tradicijo. In več kot jih je, bolj se ohranja kraška kulturna krajina in povečuje privlačnost pa tudi vrednost Krasa. ” Tudi Kras dobi vinsko cesto! V Sloveniji je razvita mreža vinskih cest. Tudi na Tržaškem je že uveljavljena taka cesta, enako v Vipavski dolini, v Brdih in v slovenski Istri ter ob naši obali! Le tako imenovana kraška vinska cesta ne zaživi. “Projekt za kraško vinsko cesto je bil že nekajkrat nastavljen” zatrjuje Ada Špacapan. “Pivič v začetku osemdesetih let. A dokler je bilo zadosti gostov z italijan- Pročelje gostilne Špacapan v Komnu. ske strani in ker se teran vseskozi dobro prodaja, stvarna potreba po ustanovitvi vinske ceste še ni zaživela. O tem se je samo govorilo! Vse skupaj je ostalo samo pri tablah za označevanje gostinskih obratov. Pa še to se ni v celoti uresničilo. Sedaj pa naj bi zadevo izpeljali za občino Komen razvojna agencija Rod iz Ajdovščine, ki jo vodi Iris Suban, in za občino Sežana Etbin Tavčar iz družbe Planet. Svoje naj bi prispevala tudi Majda Brdnik iz kmetijske svetovalne službe v Sežani. Za vinsko cesto deluje tudi poseben odbor, v katerem sodelujem. Sedaj čakamo na zaprošena sredstva. Narediti bo treba ustrezen izbor ponudnikov vin in kulinarike ob vinski cesti, ki ustrezajo zahtevam take ponudbe. Vinogradnikov kandidira skoraj petdeset, število gostinskih ponudnikov pa še ni poznano, ker vsi še niso vrnili posebnega obrazca, iz katerega bo mogoče ugotoviti, kaj gostinski obrat nudi, v kakšnih količinah, kakšne kakovosti, na kakšni ravni in še drugo. Izoblikovan in potrjen program vinske ceste bo za našo občino izpeljala agencija Rod, ker je uspešno izpeljala postavitev in uveljavljanje vinske ceste na Vipavskem. Vse ponudnike ob vinski cesti bo poučila, kako nuditi storitev ob vinski cesti, vse ponudnike storitev ter cestna križišča in odcepe bo opremila z ustreznimi informacijskimi tablami in zagotovila bo ustrezen propagandni material. In obljubljeno je, da bo vse potrebno narejeno še letos... ” In načrti Spacapanovih ? “Moja in moževa želja je, da sin Ago prevzame čez leta gostilno, ker si želiva, naj nadaljuje najino delo. Z možem bi rada, ” poudarja gospa Ada, “da se gostinska tradicija Spacapanovih nadaljuje. On predstavlja mlajšo generacijo, je nosilec novih idej in nadaljnje bogatitve ponudbe. Našo ponudbo želimo namreč obogatiti še z nočitvami, za kar bomo morali preurediti zgornje prostore v sobe za goste. V Komnu namreč prenočitvemih zmogljivosti še ni. Prenočitvena ponudba ne bi bila samo za enodnevne goste. Prenočevali naj bi tudi zahtevnejše goste, ki cenijo to pokrajino in njeno privlačno arhitekturo s kamnitimi hišami, pa zato prihajajo na Kras in bi radi ostali tod nekaj dni, čez vikend oziroma daljši čas na počimicah. ” In kakšno je povabilo Špacapano-vih ljudem, ki bi radi spoznali Kras, njegove naravne in kulturne zanimivosti in njegovo kulinariko? Še povabilo V zloženki za tradicionalni Mesec domače kuhinje, kije letos trajal od I. oktobra do 12. novembra, so se Špacapanovi obrnili h gostom, ki prihajajo k njim, z naslednjim povabilom: “Spoštovani! Ste naši cenjeni obiskovalci gostišča Špacapan v Komnu, zato Vam sporočamo, da bomo imeli, kot nekatere druge gostilne na Krasu, MESEC DOMAČE KUHINJE od 1. oktobra do 12. novembra. Posebej bomo veseli, če boste v teh dneh segli po domačih jedeh, ki smo jih iztrgali iz zakladnice kulinarike naših non in nonotov. Pa še, če Vam je vselej lepo pri nas, boste tokrat toliko bolj občutili Kras! Pričakujemo Vas!” Tako je sklenila svojo pripoved o družini Špacapan v Komnu, o njihovi gostilni in ponudbi v njej ter o njihovih načrtih idejna usmerjevalka njihovega dela Ada Špacapan. Če se boste odločili za izlet na Kras, v Komen, stopite v njihov lokal. Če si za konec tedna ali za praznik zaželite izborno kosilo ali večerjo pri Spacapanovih, zavrtite telefon 05/766-04-00 in si rezervirajte mizo! JUBILEJ "T|r ■ : v red nedavnim smo se srečali na skromnem, vendar zelo prijatelj-skem srečanju v Smrekarjevem hramu s tremi, za slovensko prav-ništvo vsakim na svoj način zaslužnimi in pomembnimi kolegi, ki letos praznujejo svoje okrogle življenjske jubileje: Jožkom Žiberno (90 let), Petrom Jumom (70 let) in dr. Šimetom Ivanjkom (60 let). Predsednik Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije dr. Marijan Kocbek se jim je z izbranimi besedami zahvalil za njihov velik prispevek k razvoju slovenske pravne misli, pravne publicistike in še posebej k organizacijskemu delovanju slovenskih pravnikov. Med vsemi tremi kakor Kosovelov kraški bor izstopa s svojo markantno življenjsko in strokovno potjo Jožko Žiberna, v marsikaterem pogledu živa legenda in živ spomin slovenskega pravništva 20. stoletja. Vedno samosvoj, uporen, trden v prepričanjih, skromen po načinu življenja in po besedah o sebi, toda velik v dejanjih in duhovni moči. Previharil je mnoge osebne in narodove vihaije, vzpone in padce, toda nikoli se ni zlomil in kljub mnogim razočaranjem ostal veder, duhovit in vedno dejaven sooblikovalec našega preteklega in sedanjega časa. Rodil seje 22. avgusta 1910 v Divači zavedni slovenski družini. Junija letos sta se z bratom Viktorjem s solzami v očeh in nemo poklonila očetu Josipu in mami Emiliji ob dru- Še na mnoga leta! JOŽKO ŽIBERNA - devetdesetletnik Franci Gerbec Dvaindvajsetega avgusta 2000 je slavil devetdeseto obletnico rojstva v Ljubljani živeči Kraševec Jožko Žiberna, univ.dipl. pravnik, doma iz Divače, eden izmed najbolj zvestih sodelavcev revije Kras. V njej je objavil sedemnajst člankov, komentarjev in kroniških zapisov. Ko smo izdajatelji revije Kras iskali primernega poznavalca jubilanta, da bi ga naprosili za spominski zapis o Jožku Žiberni, smo zvedeli, da je to izjemno dobro storil njegov mlajši kolega in nekdanji sodelavec Franci Gerbec za 24.-25 številko strokovne revije Pravna praksa, kije izšla 14. septembra 2000. Zato - z avtorjevim soglasjem in s soglasjem uredništva Pravne prakse -v celoti ponatiskujemo portret o devetdesetletniku Jožku Žiberni, ki je drag tudi bralcem revije Kras! žinski grobnici v Divači. Starša sta po ukinitvi slovenske šole oba sinova poslala v takratno Jugoslavijo, v Ljubljano, v osnovno šolo, da bi bila deležna šolanja v svojem jeziku. Takrat devetletni Jožko se tega še danes živo spominja, saj mu je internat s svojo strogostjo in disciplino povzročil odpor do vsakršnega nasilja. Fizičnega in duhovnega. “Počutil sem se kot v zaporu in ni čudno, da so me potem izključili, saj sem bil vedno bolj svojeglav in nemirem”, se spominja jubilant. Na očeta in mamo je ponosen, saj so se v njihovi hiši v Divači pred letom 1940 pogosto ilegalno sestajali znani primorski rodoljubi in organizatorji upora proti italijanskemu okupatorju, kot so bili Pinko Tomažič in Alojz Budin iz Trsta, Albin Dujc in dmgi. Zato ni slučajno, da so Italijani njegovega 70-letnega očeta kot edinega iz Divače leta 1942 konfinirali, po kapitulaciji Italije pa so ga znova zaprli Nemci. Iz take so kali pognale zeli mladega primorskega emigranta, ki je komaj trinajstleten objavil svoj prvi prispevek v “Mladem rodu” v Trstu, potem pa soorganiziral in vodil delo takratnih društev slovenskih in istrskih emigrantov. Še ne sedemnajstleten je predsednikoval društvu “Zora”, ki ga je oblast prepovedala in razpustila, enako pa se je kasneje zgodilo z dmštvi “Oljem” in "Mlada Soča”. Mladi Žiberna je kmalu občutil puškina kopita jugoslovanske žandarmerije, ki je razgnala ilegalni tabor mladih emigrantov v Kamniški Bistrici. Ta čas je sodeloval kot novinar in kot vodja predstavništva tednika “Istra” za Slovenijo, glasila slovenskih in hrvaških emigrantov iz Italije v Zagrebu (1930-1935). Prelomni in težki časi med obema svetovnima vojnama, okupacija in tudi burni čas po koncu vojne so vsak na svoj način zaznamovali njegovo življenjsko pot. Odkar seje zavedal sebe, je bil prepričan antifašist, kar je sam zapisal v rubriko: politično prepričanje. Njegov prirojen in privzgojen čut pravičnosti in visoka razgledanost slovenskega razumnika sta ga pogosto vodila v konflikte z aktualno oblastjo, še posebej, če je ta temeljila na socialnem, političnem in duhovnem nasilju. Zato se nikakor ni mogel izogniti tudi spopadom s stranko, ki ji je določen čas pripadal (Komunistična partija Slovenije). Najprej gaje kot mladega učenca tepla italijanska policija, potem jugoslovanska žandarmerija, italijanska OVRA in nemški Gestapo. Najbolj boleče pa se je vanj zarezalo, ko so ga na božični večer 1942 zaprli v Šempetrsko in kasneje Belgijsko kasarno domači belogardisti, po vojni pa v pripravi dachauskih procesov takratna UDBA. Zlomih ga niso duhovno in v njegovem prepričanju nikoli. Iz teh najtežjih obdobij svojega življenja se spominja ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati njemu in drugim, pogosto skromnih in anonimnih: spomni se notarja Mateja Haf- nerja, ki gaje imel socialno zavarovanega tudi celotno obdobje vojne, ko je bil Jožko Žiberna v ilegali, zaprt v Ljubljani, Sežani in taborišču Visco, v zaporu na Via Gegha v Trstu in v taborišču Dachau. Brez tega zavarovanja bi bila življenjsko ogrožena njegova družina, saj seje la tako lahko zdravila njegova žena skupaj z otrokom v Šlajmeijevem domu v Ljubljani. Sam pravi: “Notar Hafner bi bil zato lahko svetel vzor in spomin slovenskim notarjem tudi danes!” Na povojnem sodnem procesu proti njemu se je iznenada samoiniciativno pojavil kot priča Anton Serajnik (koroški Slovenec, oče sedanjega znanega celovškega odvetnika Francija Serajnika) in prepričljivo branil Ži-bemovo obnašanje v Sežani leta 1943 na zaslišanju pred Nemci, katero je dobro poznal, kajti kot nemški vojak je bil tolmač na teh zaslišanjih. V času priprav dachavskih procesov, za katere takrat ni vedel, je bil Žiberna sicer zaslišan. Do pregona pa ni prišlo, saj je bil pol leta pred osvoboditvijo taborišča v kartanteni s ti-fusarji. Žibemovo publicistično delo se razpenja v loku petinsedemdesetih let, saj je izdajal že pred drugo svetovno vojno ilegalni enoizvodnik Slavček (v takratnem Marijaniš-ču), v katerem je sodeloval tudi Miško Kranje-c, potem v “Istri”, reviji “Naše morje” (ki je kmalu, žal, ugasnila, “saj se Slovenci nismo nikoli preveč čutili tudi kot pomorski narod”, meni jubilant), v takratni Sodobnosti in Ljudski pravici, po vojni pa v Naših razgledih, ljubljanskem Dnevniku (tedenski gospodarski ko-mentaiji), Slovenskem Jadranu in Primorskem dnevniku v Trstu (gospodarski komentaiji), tržaškem Gospodarstvu (20 let: gospodarska pisma iz Ljubljane) in Gospodarskem vestniku. V taborišču Visco je urejal ilegalni dnevni bilten (9-12 izvodov dnevno), v taborišču Dachau pa je sodeloval v Dachauskem poročevalcu. Na strokovnem področju je neizbrisen njegov pečat kot ustanovitelja Bančnega vestnika pred petdesetimi leti, dolgoletnega sodelavca jugoslovanskih pravnih revij Pri-vredni priručnik Beograd (član uredništva) in Privreda i pravo ter Informator iz Zagreba. Kot je sam poudaril na našem srečanju, so ga zbodli in spodbudili prav takratna jugoslovanska Pravna periodika pa tudi strokovni seminarji v Sloveniji v srbohrvaščini, daje že kmalu začel ustanavljati oziroma vzpodbujati nastanek novih slovenskih pravnih revij in časopisov, pa tudi pravnih priročnikov in strokovnih knjig. Pil je med soustanovitelji Pravne prakse. Njegova “Menica” je s sedmimi izdajami še vedno na vrhu slovenskih strokovnih knjižnih uspešnic. Leta 1962 je bil Jožko Žiberna soustanovitelj takratne Zveze pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije v Zagrebu in nekaj časa njen podpredsednik, potem pa glavni pobudnik in soorganizator ustanovitve dmštev pravnikov v gospodarstvu v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopm, Novi Gorici in Novem mestu in končno leta 1966 ustanovitve Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije. Bil je njen prvi predsednik, nato tajnik in do pred kratkim dolga leta organizacijski tajnik. Več kot 35 let je odločilno vplival na rast strokovne organiziranosti pravnikov v gospodarstvu. Sodeloval je tudi pri organizaciji preko sto strokovnih seminarjev in dal leta 1976 osebno pobudo za IV. zbor slovenskih pravnikov, ki je bil organiziran od 14. do 16. aprila 1977 v Portorožu. Taje potem prešel v vsakoletne Dneve slovenskih pravnikov v Portorožu. Skupaj s tesnima sodelavcema Petrom Jumom in Vido Šibenik je bil dolga leta tihi mentor v ozadju, da so ta srečanja prerasla v osrednje strokovno srečanje vseh slovenskih pravnikov. Žibemova povezanost s Slovenci onstran meje je bila vseskozi živa, zato je bilo naravno, daje leta 1978 organiziral prvi seminar za zamejske študente prava na Bledu, kasneje pa tudi redna srečanja Slovencev -pravnikov iz Slovenije, Koroške (Avstrije) in Primorske (Italije). Njegov prispevek na tem področju je neprecenljiv. Pokojni dr. Franci Zvvitter, prvi predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov, je leta 1986 zapisal v Zborniku “Pravniki v gospodarstvu včeraj, danes in jutri”, daje rojstvu tega dmštva pravzaprav po- sredno botrovala Zveza s svojimi seminaiji za študente prava iz zamejstva. Enako živo in nenehno je Jožko Žiberna ostal zavezan svojemu Krasu, o katerem zbira zgodovinsko gradivo še danes. S knjigo “Divaški prag” se je, kot je zapisal, želel oddolžiti svojemu rojstnemu kraju. Zlasti pomembna za zgodovino in vredna posnemanja je njegova obdelava stoletnih ledinskih imen posameznih območij, delov kraških polj in gmajn, ki dokazujejo, da ti kraji niso bili nikoli italijanski. Še danes pa je sodelavec revije Kras. Zibernova življenjska in strokovna pot je značilen in svojevrsten presek in pomnik usode slovenskega razum-nika-pravnika, še posebej primorskega, v dvajsetem stoletju, ki pa ni bil zgolj nemočna igrača v družbenih in človeških vihrah, temveč je bil tudi aktiven sooblikovalec dogajanj okoli sebe. Njegova vera v vse, kar je resnično slovensko, človeško in pravično, ga je kot nevidna roka vodila skozi vse preizkušnje, da je ostal zvest sebi, slovenstvu in tudi pravni stroki. Za našega Jožka velja vedno in znova tisti latinski izrek: Pravo je veščina dobrih in pravičnih. Slovenski pravniki - njegovi sodelavci in prijatelji mu zato kličemo: “Se na mnoga leta. Da bi se še velikokrat srečali v Portorožu!” Bigliografija v reviji Kras objavljenih Zibernovih prispevkov Žiberna, Jožko, 1995: Izlet do razvalin dveh gradov,- Kras, št. 10, str. 26-29, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1997: Kako pisati zemljepisna imena,- Kras, št. 23, str. 34, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1999: Kako se je Tentava srečal s samim hudičem,- Kras, št. 34, str. 40-41, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1998: Kras in kraški ljudje,- Kras, št. 26, str. 24-25, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1997: Mlinska kolesa so se ustavila po skoraj 400 letih,- Kras, št. 22, str. 28-31, Ljubljana Žiberna, Jožko, 2000: Moja druženja s pesnikom Igom Grudnom,- Kras, št. 41, str. 47-50, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1996: Moj Kras je ranjen!.- Kras, št. 15, str. 16, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1999: Moj nono,- Kras, št. 36, str. 40-43, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1998: Nekaj o Divači po zgraditvi Južne železnice.- Kras, št. 25, str. 33-35, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1996: Pred sto leti - slovenski pravniki v Divači in Škocjanskih jamah,-Kras, št. 15, str. 34-35, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1995: Rad bi spoznal dušo človeka, ki se bori in peha z naravo -predstavitev ob 85-letnici,- Kras, št. 7, str. 32, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1998: Roke proč od matičnega krasa!.- Kras, št. 26, str. 39, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1996: Rušijo in uničujejo kraško dediščino ter gradijo spačke!.-Kras, št. 16, str, 24-25, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1996: Sigmund Freud v Škocjanskih jamah,- Kras, št. 17-18, str. 26, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1998: Trhlovca ali Tr(i)glavca?.- Kras, št. 26, str. 50, Ljubljana Žiberna, Jožko, 1995: Tujci vedo o Krasu včasih več kot mi,- Kras, št. 8, str. 13, Ljubljana Žiberna, Joško, 1998: V Kačiče na opasilo.- Kras, št. 29, str. 36-38, Ljubljana PISMA X BRALCI žaMultu Med pismi, ki prihajajo na naslov revije Kras, smo se odločili objaviti dve. Obe imata namreč takšno težo, da bi bilo za Kras in njegovo naravno ter kulturno dediščino neodgovorno, če ju ne predstavimo tudi svojim bralcem... A KULTURNO Mg vfl DEDIŠČINO, Spoštovana urednica! Kot poslanec redno dobivam vašo revijo in jo vedno z zanimanjem tudi preberem, saj mi je všeč pahljača člankov o krajih na Krasu in o ljudeh, ki imajo tako ali drugačno povezavo s Krasom. Lani (ali že predlani) me je posebej pritegnil članek o podutiškem apnan-cu in o izdelkih iz njega, saj je moj rod tam blizu doma. V članku je bila tudi fotografija o obnovljeni apnenici v Podutiku, ki sem si jo šel potem ogledat. Ker sem si že pred leti postavil hišo v Čezsoči pri Bovcu, od koder je doma rod moje žene, me je ta apnenica še posebej zanimala, saj je bilo v Čezsoči včasih več apnenic, le ena pa je še ostala, vendar v dokaj žalostnem stanju. Razglašena je bila sicer za spomenik tehniške dediščine, vendar se zanjo ni nihče brigal. Stoji pa prav na začetku vasi pri mostu čez Sočo in daje značilno veduto kraju. Prek krajevne skupnosti Čezsoča sem, opogumljen z videnim v vaši reviji oziroma v Podutiku, pognal akcijo za obnovo in Ministrstvo za kulturo oziroma gospod Školč je priskočil na pomoč z manjšimi sredst\’i. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici (gospod Dario Humar) je zrisal skico za obnovo ter poiskal usposobljene zidarje. Danes je apnenica spet taka, kot je bila nekoč; skratka, res lepa! To pismo Vam pišem, ker bi bil vesel, če bi morda kdaj poslikali in predstavili Uidi to “apnenčasto” znamenitost! Pa tudi, če ne, bi Vam rad sporočil vsaj to, da ste “krivi” za obnovo tega tehniškega spomenika in da revija Kras daje rezultate v praksi. Mnogo uspehov Vam želim! S spoštovanjem! Janez Kopač, Ljubljana Prenovljena apnenica v Čezsoči. Fotografija je bila posneta v oktobru 1999 Spoštovani! Za začetek se vam moram na kratko predstaviti: Sem urednik pri DZS, prevajalec, publicist in tudi sicer se ie polna tri desetletja tako ali drugače ukvarjam s knjigami. Poleg tega sem, čeprav po rodu Štajerec, vsaj z eno nogo tudi Kraševec. Čez slab mesec se bodo namreč iztekla tri leta, odkar se mi je izpolnila velika želja, da sem v Štanjelu kupil hišo, ki jo zdaj postopoma obnavljam. Tam želim preživeti čim več časa, občasno tudi delati, vendar za to zaenkrat še ni primernih (komunalnih) pogojev... O tem kdaj drugič! Od vsega začetka spremljam tudi vašo revijo, Zadnja leta jo tudi natančno prebiram, tako rekoč od prve do zadnje strani; zlasti vse, kar poročate o Štanjelu. Veselim se vsake večje ali majhne izboljšave, obnove, tudi načrta, obljube. Pozorno spremljam poročila o visokih obiskih in vsakoletnih okroglih mizah, strokovnih ekspertizah, v daljno prihodnost zazrtih drznih idejah... Toda vedno znova in vedno bolj pogrešani nekaj: namreč v nobenem še tako izčrpnem poročilu ali zapisniku ne najdem -poleg smernic, predlogov, ugotovitev itn. - konkretne napovedi, podprte s konkretnimi številkami in roki, o nujno potrebnih ukrepih za zaustavitev odmiranja in razpadanja zgornjega dela starega Štanjela. Odkar hodim tja, so se namreč v bližnji soseščini izpraznile tri hiše, ena pa se je sesula vase; vsaj še dve čaka v bližnji prihodnosti podobna usoda. Njihovi lasmiki oziroma dediči očitno ne vidijo prave perspektive za obnovo propadajočih stavb, dokler tam ne bodo zagotovljene možnosti za kolikor toliko udobno bivanje (beri: osnovni sanitarni pogoji). Tisti, ki se obnavljanja vendarle lotijo, pa izgubljajo voljo ali zapahnejo vrata in čakajo. Komu ali čemu bo še služil Štanjel, če se bodo vsi uk\>arjali samo s spodnjim delom naselja, ga loščili in čistili, da se bo kar najbolj vabljivo bleščal, kadar se bodo do gradu ali v cerkev oziroma Kvadratni stolp, ki neusmiljeno požira milijone, a še smeraj ni dokončan, in seveda v edinstveni Ferra-rijev vrst, podali imenitni doinači in tuji obiskovalci, medtem ko bodo zgornje ulice in hiše, kamor razen zamišljeno vzdihujočih turistov zlepa ni nikogar, služile le še za ohranjanje imenitne štanjelske vedute na razglednicah in v kotičku spomina mimo hitečih, torej za kuliso, kraško Potemkinovo vas? Kaj bo, skratka, če bo največji del nemajhnih denarjev še naprej izginja! v zidovih, za katerimi se bodo množili zgolj udobni uradi z uradnimi urami od... do, nihče pa za njimi ne bo živel tudi zunaj uradnih ur in ne le v turistični sezoni? Revitalizacija pa, kot vemo, pomeni oživitev, vračanje življenja - seveda na ravni današnjih zahtev in možnosti - tja, kjer je že bilo... No, tudi o tem kaj več prihodnjič! Tokrat se vam namreč oglašam prevsem zato, ker bi rad postal sodelavec revije Kras. “Za pokušino ” vam pošiljam priloženo poročilo o zelo zanimivi knjigi, ki sicer ne govori neposredno o Krasu, temveč o sosednji Goriški, kar vas, upam, ne bo motilo. Prosim, da mi glede tega (dolžine in sploh ustreznosti poslanega besedila) odgovorite*, saj imam “v rezetyi” še nekaj predlogov. Lahko vam pošljem mdi nekaj ilustrativnega gradiva. S spoštovanjem, Iztok Ilich, V Ljubljani, 11. oktobra 2000 Pripis: Kot nalašč sem lahko samo tri dni po oddaji tega e-pisma prebral v Delu kratko, a nadvse razveseljivo vest o podpisu “dogovora o skupnih ukrepih za ureditev komunalne infrastrukture na območju Štanjela”, ki sta ga sklenila podjetni župan občine Komen g. Uroš Slamič in (tedaj še) minister za okolje in prostor g. dr. Andrej Umek. Iz njunih ust v božja ušesa, bi dodal, saj ne gre vnaprej dvomiti v dobre (predvolilne?) namene. So torej zapisani pomisleki in strahovi zdaj odveč? Ko bi le bili! Počakajmo, prav kmalu se bo pokazalo! * Knjigo "Goriško podnebje - Climo Goritiense" zdravnika in zgodovinarja Antona Muiznika (1726-1803), kakor jo je predstavil gospod Iztok Ilich, predstavljamo v tej številki Krasa na 33. strani! NAPRODAJ DOMAČIJA, VELIKA Agencija Kras Delniška družba “Preskrba”, trgovina na debelo in drobno iz Sežane, se je odločila prodati nekaj svojih nepremičnin, ki jih predstavljamo. V Dutovljah je to Bunčetova hiša z dvoriščem s skupno površino 944 kvadratnih metrov (naprodaj za 18 milijonov slovenskih tolarjev). V Brestovici je poslovna stavba trgovine z živili s površino 292 kvadratnih metrov in dvorišče s površino 700 kvadratnih metrov (naprodaj za 13 milijonov SIT). V Svetem pri Komnu je poslovni prostor trgovine z živili s površino 35,5 kvadratnih metrov (naprodaj za 2,5 milijona SIT). Za podrobnejše informacije o objektih, ki so naprodaj, in za dogovor o njihovem ogledu, v upravi Preskrbe svetujejo, da pokličete vodjo delovne enote Maloprodaja Tatjano Vošinek-Pucer po telefonu na št.: 05/734-17-51 Bunčetova hiša v Dutovljah To je najmanj 150 let mogočna stara domačija v centru Dutovelj, ob trgu in nasproti avtobusnega postajališča. Sestoji iz štirih objektov. Nosilni zidovi so kamniti. Glavna hiša, sedaj poslovni objekt z vhodom, je ob glavni cesti. Je v celoti kvalitetno prenovljena. Pritličje je urejeno za prodajno dejavnost. Nadstropna plošča je iz opečnih obokov na traverzah. Skozi prizidek je še večji vhod - porton na dvorišče. Glavna hiša in prizidek imata obnovljenbo ostrešje in streho. Z dvorišča je dostop v še dva gospoodarska objekta brez zunanjih izhodov. Njuni ostrešji se mšita. Ob objektih je dvorišče z vodnjakom. To se na zahodu podaljšuje v vrt, ki je od dvorišča dvignjen za meter. Vodovodni priključek na omrežje, odpadne vode so speljane v odvodnike, trifazni električni priključek, možnost telefonskega priključka. Objekti so primerni za vsakršno poslovno dejavnost brez potrebnih večjih skladišč. Ustrezajo pa tudi za ureditev pensiona ali za bivališče številčnejše družine. Pročelje Bunčetove hiše s prizidkom; vzhodni in južni fasadi. Kamniti vhodni portal v veliko hišo s prenovljenim pritličjem za trgovino ali poslovni prostor. Ob njem veliki portal s portonom v prizidek, za katerim sta v zahodni smeri dve gospodarski poslopji. Vsa okna imajo kamnite okvire. ah 734-10-73! HIŠA IN POSLOVNI PROSTOR IT W Pogled v pritličje velike hiše, urejeno za prodajno dejavnost, za poslovne prostore ali za večji društveni prostor. Notranji pogled v vhodni prostor za velikim portonom prizidka. Pod njim je velika klet. Pogled na Bunčetovo domačijo z zahodne strani, s konca vrta. Na levi meji na gospodarsko poslopje sosednje domačije. Borjač in vrt sta primerna za gostinsko dejavnost, pension ali številčnejšo družino. Prizidek in gospodarski poslopji z dvoriščne strani. Vsa okna in večina vrat so s kamnitimi okviri. Na levi je viden del zahodne fasade velike hiše, ki meji na trg. Dvorišče proti zahodu prehaja v vrt, ki je dvignjen za meter. r; - 1 BORZA Trgovina z živili v Brestovici Pogled na zahodno fasado Preskrbine trgovine, preurejene iz enocelične kraške hiše. Na vzhodni strani je po vsej njeni dolžini povišan pritlični prizidek za skladiščne prostore in na južnem koncu še sanitarni prizidek. Spredaj pripadajoče dvorišče. Zgradba je obnovjena in predelana kraška nadstropna hiša s povišanim pritličnim prizidkom po vsej dolžini. V pritličju so poslovni in skladiščni prostori, v nadstropju z zunanjim stopniščem so bile sobe za prodajno osebje. Objekt ima priključek na vodovodno, električno in telefonsko omrežje ter urejeno kanalizacijo. Pripadajoče dvorišče pred zgradbo nudi zadosti parkirnih površin. Objekt je primeren za vsakršno poslovno dejavnost. Mogoče pa gaje preurediti v dvostanovanjsko hišo. market iggl Trgovina z živili v Svetem Poslovni prostor je v obnovljeni kraški hiši nasproti cerkve sv. Tilna v jedrn vasi. Po ureditvi sanitarij bi bil prostor primeren za poslovne namene, na primer za informacijski in turistični center ali kaj podobnega. Pritlični poslovni prostor z zaprtimi škurami-oknicami ob cerkvi sv. Tilna v Svetem. V Senožečah odkrili spomenik Rudolfu Cvetku RUDOLF CVETKO - ZAČETNIK SLOVENSKEGA OLIMPIZMA Bojan Pavletič Ko Slovenci govorimo o svoji preteklosti in o velikih osebnostih, ki so jo ustvarjale, mislimo pretežno na svoje kulturne velikane pa še na kakšnega politika. Sele v nekaj zadnjih letih smo se začeli pomembneje zavedati, da so našo zgodovino oblikovali tudi možje in žene, ki so delovali na drugih področjih človeške ustvarjalnosti. Med zadnjimi, ki smo jih uvrstili na ta seznani, so tudi velikani našega športa. Mednje zanesljivo sodi tudi sabljaški mojster Rudolf Cvetko, katerega 120-letnico rojstva slavimo v letu 2000. Za Primorce je to še posebno pomemben dogodek, saj je Cvetko precejšnji del svoje mladosti preživel prav v naših krajih. Odkritje spomenika Rudolfu Cvetku v Senožečah. Fotografija: Aleš Černivec L/ +£ §™| Li 1 ■. J RIKII 8. r m « i m Bi Jr .Ti \ -*** udolf Cvetko se je rodil 17. novembra 1880 v Senožečah, kjer je bil njegov oče orožniš-\ ki stražnik, mati pa je izhaja-f v,, la iz tamkajšnje znane družine Zelenov. Po osnovni in srednji šoli se je mladi Cvetko odločil za vojaški poklic ter se kot šestnajstletnik vpisal na vojaško akademijo v Trstu. Tam seje prvi srečal s sabljaš-kim športom in se zanj navdušil. Bil je oči-vidno zelo nadatjen za ta šport, zato so ga poslali v Dunajsko Novo mesto na izpopolnjevanje na Vojaški inštitu za sabljanje in učitelje telovadbe, katerega je uspešno končal leta 1912. Kot diplomirani telovodni učitelj je pred prvo svetovno vojno poučeval ta predmet na državni gimnaziji v Gorici in v Trstu. Hirati je bil Rudolf Cvetko tudi inštruktor sabljaškega športa ter tekmovalec. V tej vlogi je začel nizati uspeh za uspehom. Že leta 1907 je postal avstrijski državni par-vak, štiri leta pozneje je postal evropski prvak tako s floretom kot s sabljo. Leta 1912 je nastopil v Stockholmu kot član avstrijske sabljaške olimpijske vrste, ki si je priborila srebrno kolajno. Rudolf Cvetko je bil tako prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko odličje, zato ga lahko imenujemo za začetnika slovenskega olimpizma. Po prvi svetovni vojni je Ciril Cvetko postal častnik jugoslovanske vojske, vendar so ga zaradi sporov z nadrejenimi leta 1926 predčasno upokojili. Potem se je še bolj posvetil sabljaškemu športu in s to dejavnostjo nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni, ko so ga izvolili v ožje vodstvo Jugoslovanske sabljaške zveze, postal pa je tudi mednarodni sodnik za ta šport. Svojo privrženost sabljaškemu športu je dejavno izkazoval do visoke starosti. Umrl je 15. decembra 1977 v Ljubljani, star 97 let. Rudolf Cvetko je bil vseskozi izredno zaveden Slovenec, pokončen mož in velik športni entuziast. S svojo osebnostjo je močno vplival na rodove slovenskih sabljačev, ki jih je vzgojil, ter je bil skupaj z Evgenom Bettetom, s S. Lapajnetom in z dr. Stankom Bloudkom eden izmed tistih, ki jih lahko uvrščamo na slovenski športni Parnas. Zato je prav, da so Rudolfu Cvetku na jesen 2000 v njegovih rodnih Senožečah postavili spomenik ter obenem počastiti! spomin na svojega slavnega sokrajana z več pomembnimi prireditvami... O tem bo revija Kras pisala še v naslednjih izdajah! Bojan Pavletič - Ulica Bratov Učakar 134, 1000 Ljubljana AKCIJA OSEMNET Z miško do znanja in zabave MOBITEL OBDARIL OSNOVNOŠOLCE IZ VAČ Lara Ham Deževen novembrski dan, ki sam po sebi ni obetal veliko, je bil za osnovnošolce iz Vač eden najvznemirljivejših v letošnjem letu. Družba Mobitel jim je namreč v okviru akcije 8NETK (Osemnetka) podarila kar šest računalnikov s popolno opremo in dostopom do interneta. Do tega za otroke čudežnega dne je v tej podružnični osnovni šoli izobraževanje potekalo povsem drugače, kot so ga navajeni otroci, ki obiskujejo mestne, bolje opremljene šole. Svojega znanja niso plemenitili s pomočjo računalnikov in interneta, kot je to sedaj v navadi v vseh razvitih državah, temveč so osnove računalniških spretnosti pridobivali na bornem številu starih računalnikov, ki jim jih je zapustila matična osnovna šola iz Gradca. Računalniki so s svojimi majhnimi močmi komajda zadostovali za igranje računalniških igric v prostem času, njihova zmogljivost pa skorajda ni dosegala uporabe katerega izmed koristnih računalniških programov. Seveda so bile tudi misli na dostop do sveta interneta le nedosegljive sanje. Računalnik kot nadvse koristno darilo Družba Mobitel je v začetku novembra začela s širšo družbeno akcijo z imenom 8NETK (Osemnetka). V času, ko so otroci po vsem svetu vešči vseh računalniških spretnosti in ko nove tehnologije ne predstavljajo več luksuza, ampak že skorajda nujnost, imajo pri nas osnovnošolci ponekod še vedno premajhne možnosti za nove načine prejemanja znanja. Nekatere slovenske šole sledijo novim tehnologijam in z njimi opremljajo učilnice, nekatere pa so z računalniki in dostopom do interneta še vedno zelo slabo opremljene. Akcijo Osemnetka bo družba Mobitel s pomočjo donatoijev izvajala na več ravneh, ima pa samo en cilj: ponuditi možnost računalniškega opismenjevanja vsem slovenskim otrokom. Pobudniki akcije bodo s pomočjo vseh Slovencev poskušali zagotoviti čim več računalnikov, ki jih bodo razdelili med vse slovenske osnovne šole. Osnovna računalniška oprema in dostop do interneta bi tako našla svoj prostor tudi v učilnicah tistih osnovnih šol, ki nimajo dovolj sredstev, da bi svojim učencem omogočale znanje in zabavo, ki jo nudijo računalniki. Prav osnovna šola iz Vač je bila prva deležna tega darila in ne samo da so bili nad pridobitvijo navdušeni otroci, ampak so tudi učitelji sedaj bolj motivirani za delo z dobrovoljnimi otroki. Milka Rogelj iz osnovne šole Vače je povedala, da otroci dobesedno tekmujejo med seboj, kdo bo prvi prišel do ene izmed šestih novih mišk, s katerimi lahko vstopajo v obsežen svet računalništva in interneta. Zato se v improviziranem računalniškem kotičku, ki so ga z omarami vizualno zagradili v eni izmed učilnic, gnete večina od 87 otrok, ki obiskujejo šolo. Osnovnošolci so se pri pouku in v računalniškem krožku že začeli seznanjati s prednostmi uporabe interneta in elektronske pošte. Doslej naj bi namreč samo 55 učencev imelo doma računalnik, vendar niti eden izmed njih še nima nikakršnih izkušenj z uporabo interneta. Sedaj bodo to zanimivo področje lahko odkrivali za šolskimi zidovi in se še raje zadrževali v izobraževalni ustanovi. Osemnetki lahko pomagamo vsi Družba Mobitel z upanjem v izpolnitev svojega cilja k sodelovanju vabi vse slovenske organizacije in posameznike; akcija Osemnetka bo lahko uspešno končana le tako, da bomo skupaj stopili vsi in pomagali po svojih močeh, pa naj bo to z denarnimi sredstvi, z novo ali z rabljeno računalniško opremo. Ker dober začetek napoveduje že polovico uspeha, je družba Mobitel kot prva zbrala petdeset računalnikov, ki bodo svoj prostor našli v tistih osnovnih šolah, ki so najskromneje opremljene. Organizirala je tudi dostavo in zbiranje opreme; skladiščni prostori poslovne stavbe Slovenijales na Dunajski 22 v Ljubljani se bodo do konca leta spremenili v živahen zbirni center, odprt vsak delavnik med 7. in 19. uro ter ob sobotah med 8. in 17. uro. Darovalci iz drugih slovenskih krajev pa lahko podatjeno opremo dostavijo v najbližji Mobitelov center, odprt vsak delavnik med 8. in 19. uro ter ob sobotah med 8. in 13. uro. Vsak, ki bo na svoj način pripomogel k uspešnosti akcije, bo prejel posebno potrdilo, pozneje pa bo posebna tehnična komisija računalniško opremo ocenila po pošteni tržni ceni in vsem darovalcem poslala potrdilo o donatorstvu. Tega lahko uveljavljamo kot davčno olajšavo pri odmeri dohodnine, prav tako pa tudi položnico, ki jo bo vsak donator prejel kot dokaz za denarno pomoč pri akciji. Brez partnerjev ne gre Svojega projekta pa družba Mobitel ne bi mogla izpeljati brez pomoči partnerjev, med katerimi sta tudi Telekom Slovenije, ki bo zagotovil telekomunikacijske FP H povezave, in Siol, ki bo poskrbel, da bodo naši osnovnošolci lahko dostopali do interneta. Akcijo pa bodo popestrili tudi obdaro-vanci sami, slovenski osnovnošolci. Odločili so se, da bodo v znak zahvale vsem, ki jim bodo pomagali pri pridobitvi računalnikov, naredili svoj osnovnošolski spletni portal. Kljub temu, da njihovo poznavanje novih tehnologij mnogokrat prekaša poznavanje računalniških spretnosti njihovih staršev, pa jim bo pri tem zabavnem, a zahtevnem projektu pomagalo podjetje Hal Interactive. Prav gotovo se jim bodo pridružili tudi osnovnošolci iz Vač, ki na svojih novih računalnikih že lahko pilijo svoje znanje. Želja družbe Mobitel in vseh, ki so se pridružili k akciji Osemnetka, je do konca leta osnovnim šolam zagotoviti vsaj tisoč računalnikov. Zato so k sodelovanju vabljene prav vse organizacije in posamezniki. Sklad Ivana Krambergerja in akcija Osemnetka bosta vesela vsake nove in rabljene računalniške opreme, ki je ne potrebujete več, ali denarnih sredstev (kijih lahko nakažete na žiro račun št. 50101-678-51579, sklic na št. 7012). Solarji bodo lahko najbolj uspešno uporabljali internet in se učili dela z računalniki na računalnikih naslednjih zmogljivosti: vsaj procesor Pentium 133, 16 MB RAM spomina, trdi disk 1 GB, operacijski sistem Win-dows 95/98 in brkljalnik Internet Explorer/Netscape. Vsa imena darovalcev in spisek obdarovancev bodo redno objavljeni na spletnih straneh www.mobitel.si, akcijo pa bosta podrobno spremljala časopisa Slovenske novice in Pilova Vesela šola. Če imate torej doma star računalnik, ki ga ne uporabljate več, ali preprosto želite, da bi imeli slovenski otroci enake možnosti za izobraževanje kot njihovi vrstniki drugje po Evropi, ne oklevajte in se pridružite družbi Mobitel v tej človekoljubni akciji! Že vsaka najmanjša pomoč bo morda omogočila enemu slovenskemu osnovnošolcu užitke pri odkrivanju novih svetov, ki jih omogočajo računalniki in internet. Lara Ham, svetovalka direktorja in vodja službe za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi, Mobitel d.d., Vilharjeva 23, 1000 Ljubljana Rožcmčeva nagrada 2000 za esejistiko ODDALJENA BLIŽINA Agencija Kras Na Rožančevi domačiji v Volčjem Gradu so v septembru podelili Rožančevo nagrado 2000, ki jo Sklad Marjana Rožanca podeljuje za najboljše izvirno esejistično delo minulih dveh let. Prejel jo je dr. Edvard Kovač za zbirko esejev “Oddaljena bližina”, ki so izšli v letu 2000 kot knjiga pri Založbi Mladinska knjiga v zbirki Kultura. Pred podelitviji nagrade na Rožančevi domačiji. Fotografija M. Košir n * j ,j IU H ožji izbor za najboljšo eseji- stično zbirko so se med pet najboljših izstopajočih knjig uvrstile poleg Kovačeve knjige Oddaljena bližina še knjige: Melanhonična razmerja Andreja Inkreta (založba Slovenska matica, 1998), Razmišljanja ob razgovorih Milana Komarja (Družina, 2000), Literatura ali življenje Lojzeta Kovačiča (Študentska založba, 1999) in Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji Aleksandra Zorna (Mladinska knjiga, 1999). Pred podelitvijo letošnje nagrade za najbolj izvirno esejistično delo na Rožančevi domačiji v Volčjem Gradu je predsednik žirije Aleš Berger prebral naslednjo utemeljitev za podelitev nagrade Edvardu Kovaču: Filozof in teolog Edvard Kovač z zbirko desetih “učenih” esejev Oddaljena bližina še zdaleč ne nagovarja le sodobnega kristjana, temveč razpira razpravljalni horizont na vprašanja, ki zadevajo sam temelj krize razuma v (post)modemi dobi, ki glori-ficira njegovo instrumentalizacijo in pri tem v mnogočem odreka domovinsko pravico ustvarjalnosti, srčnosti ter lepotnim in etičnim idealom pod njegovim okriljem. Odgovori na ta vprašanja za Kovača seveda nikakor niso ideološko enoznačni in brezpogojni, saj se zaveda, da je krščansko izkustvo samo delno izkustvo človeštva in da rojstvu (univerzalne) razumnosti botruje etična naravnanost, na kateri naj bi se dosledno in vedno znova vzpostavljali tako demokratična družba kot tudi ekološka zavest in vrednotenje posameznika. Postmoderno dobo avtor predstavlja kot “novo težnjo znotraj modernosti” in se pri tem kritično zoperstavlja populističnim religioznim fundame-talizmom in ciničnemu pragmatizmu, sek-taštvu in novoporajajočim ideologijam, na katere ni povsem imuna niti Katoliška cerkev. Spoznavanje, ki ga Kovač utemeljuje v svojem pisanju in s katerim posameznik v sodobni družbi lahko preseže tako protira-zumske zaostritve kot predrazumske zastra-nitve, je spoznavanje, ki gradi svobodo na medosebnih odnosih, na spoznavanju drugega človeka. Opirajoč se na stališča judovskega filozofa Emmanuela Levlnasa pisec Oddaljene bližine poudarja pomen skrbi in občutljivosti za Drugega, “ki nikoli ne bo prerasla v vedenje o Drugem”. Odprta dlan se ne bcfsttSTfilazvjpest in razprta intimnost ne bo prešla v posedovanje. Ostala bo oda-Ijena bližina. O nagrajencu Edvardu Kovaču na ovitku knjige Oddaljena bližina Profesor filozofije na Univerzi v Ljubljani in Toulousu ter avtor odmevnih knjig o filozofiji, veri in umetnosti je tokrat spisal knjigo desetih esejev o filozofiji ljubezni. Za izhodišče ji služi svetovna literatura, med katero zavzema prvo mesto judovska Biblija in še posebej Salomonova Visoka pesem. Eseji pa se prepletajo tudi s tmbadurskimi temami hrepenenja, ločenosti, bolečine in ustvarjalnosti ter se lotevajo ključnih etičnih vprašanj današnjega trenutka, ko so pravičnost in odpuščanje, prvenstvo človeške osebe in odgovornost do narave in slednjič tudi poslanstvo slovenske kulture. Avtorje gotovo eden izmed najbolj izvirnih slovenskih mislecev in esejistov. Edvard Kovač ODDALJENA BLIŽINA W . 1 jd * ^/f I I Edvard Kovač ČREDO ODDALJENE BLIŽINE Odlomek ... Roka, ki boža, sega onkraj las, lica ali telesa drugega. Božajoča odprta dlan presega samo fizičnost drugega človeka in s tem že nakazuje njegovo transce-denčnost. Odprta roka torej kaže na najglobljo pomen-skost drugega človeka, ki pomeni njegovo visokost, njegovo onkrajnost. Drugi nas bo vedno presegal. Dotik odprte dlani Drugega pomeni tisto senzibilnost ali občutljivost za Dmgega, ki ne bo prerasla v vedenje o Drugem, ampak nas bo kot k občutljivosti za Dmgega prebujala k skrbi za njega. Njegova bolečina se nas bo dotaknila, toda nikoli ne bo povsem skupna. Drugi bo vedno bolj trpel kakor pa mi sami, zato ga ne bomo nikoli do kraja razumeli in bomo zanj lahko storili le to, da mu olajšamo gotje. V tem smislu nas bo dotik odprte dlani, njeno božanje pripeljalo v neveijetno bližino Drugega. To bo tista intimnost, ki nam bo ekstremno blizu in je ne bo mogoče intenzivneje doživljati. Hkrati pa bo ta intimnost razprta in se ne bo spremenila v posestniški odnos, saj bo ostala oddaljena bližina. Drugi mi bo vedno bolj oddaljen, čim bliže mi bo. Čim intimnejši mi bo, tem bolj bom vedel za njegov pomen, da je namreč čisto Dmgi in daje v njem zame nedosegljiva daljina... Marjan Rožanc (21. novembra 1930 - 18. septembra 1990) Nad KRASOM lebdi njegova duša Manca Košir Kadar pridem na Kras, ga zaslutim. Kraške jase so kot njegov obraz, zavijanje burje in šepet borovcev nosijo njegov glas, svetle zvezde na kraškem nebu gledajo z njegovimi očmi. Kras - si to ti? Marjan Rožanc. Te dni mineva sedemdeset let od njegovega rojstva. Septembra smo na njegovi kraški domačiji podelili Edvardu Kovaču nagrado Matjana Rožanca za najboljšo zbirko esejev Oddaljena bližina in se spomnili desete obletnice njegove smrti. Ta jesen ob koncu tisočletja najbolj spominja nanj - vse je zaznamovano z ničlami: 2000, 70, 10. A z ničlami ne gre nič v nič, spomin na Matjana Rožanca desetemo oživi, da se zgodi, kot da on živi. Na Krasu. Nad Krasom lebdi njegova duša. Ker je bil Matjan na Krasu doma. On, brezdomec, ki je dolga leta hrepenel po domu kot stiku z določenimi ljudmi, po sorodnikih, prijateljih in znancih, s katerimi so ga družile čustvene vezi. Ni ga žejalo po določeni naravi in arhitekturi, podnebju ali načinu življenja. Pri vojakih v daljnem Požarev-cu, v zaporu v Sremski Mitroviči ga je mučilo domotožje po sproščenem fantovskem smehu, saj so se zares sproščeno in osrečujoče znali smejati samo ljubljanski prijatelji iz Most in Zelene jame, junaki njegovega najboljšega romana Ljubezen. Dokler... Dokler ni sredi šestdesetih let kot sourednik tržaške revije Most s sodelavci obiskal slovenske vasi nad Trstom, Mačko-lje, Kontovel, Nabrežino, kot piše v imenitni zbirki esejev Manihejska kronika, izšli v letu, zaznamovanem z ničlo in Matjanovo smrtjo. "Tedaj in tu se mi je prepričanje o usodni istovetnosti slovenskega naroda z alpskim svetom, s katerim se moje generično bitje nikakor ni moglo sprijazniti, na vsem lepem razpršilo, in to z velikim olajšanjem. Moj svet je tedaj tudi drugačen, kraški, mediteranski ...” Oj, tudi moj svet je drugačen, Marci! Ta isti: kraški, mediteranski. Čutim ta svet, ko potujem v mislih s teboj po od sonca obliti planoti, v kateri so utrte s kamenjem zaščitene poti. Kamen. Asketski, prastari kamen. In potlej veter in suhota, melisa in meta, murve in bori, v katerih se oglašajo škržati in zdaj tvoj glas: ‘To je bil prostor in so bili ljudje, bil je način življenja, s katerim sem se končno z veseljem poistovetil.” Ni ga zvabila predvsem sredozemska, kraška natura, temveč kultura, ki na Krasu diha z naturo, da sta skupaj eno in Marjan Rožanc v svoji delovni sobi na Krasu, 1988 zato vse, kar človek kot bitje celovitega prostora pravzaprav išče. Ne eno ali drugo, temveč oboje. Kot znotraj, tako zunaj. Tako kot zunaj, tudi znotraj. Vse je prepleteno, vse povezano. “Bil sem končno tu!” je vzkliknil Marjan, preseljen v čudovito domačijo nasproti zvonika v Volčjem gradu. Doma. “Izpolnil sem atavistični nagon svojih prednikov, ki so se nekoč iz mrzlih in močvirnih krajev odpravljali proti toplemu morju, iz odmaknjenega in komaj obljudenega sveta v sredo življenja, v Sredozemlje, kjer so doma verstva in civilizacije, ki obvladujejo ves svet. Prispel sem skratka na cilj tisočletnega slovenskega potovanja.” Zato je imel domačijo na Krasu najprej za nekaj sakralnega, berem naprej Manihejsko kroniko. Ničesar na njej se ni upal niti dotakniti, še koprive in robidovje na borjaču je trebil kar se da previdno. Ogledal sije najprej še deset drugih domačij, da se je natančno podučil o razporeditvi posameznih prostorov in njihovem namenu. Da je razumel, čemu služijo kamnite škafnice in kakšne morajo biti lesene preklade nad okni in vrati, kaj je medjon in kaj jona, kaj ganjk in kaj linda. Ko pa je strgal s stropa v hramu šibovje in omet, in pod njim odkril stare, skoraj zoglenele tramove, ga je prevzela nova strast: dokopati se do vsega starega. “Globlje kot bom prodrl v preteklost in av-tentiko, obstojnejši bo moj dom in zanesljivejša moja prihodnost”, je bil prepričan. S kakšno vnemo seje lotil obnove strehe! Da, pokriti jo je treba s korci, je vedel. Ko jo je gledal, to nanovo olišpano streho, so mu oči zažarele in prsti samodejno odtipkali na stari pisalni stroj, postavljen v obnovljeni kraški sobi: “Zdaj nimam samo doma, temveč tudi nekaj širšega in globljega, domovini podobnega. Moja domovina je povsod tam, kjer za kritje streh uporabljajo korce: v Grčiji, v Dalmaciji, v Italiji in Španiji, na francoski Rivieri, v Mehiki in San Frančišku .. .To je res kozmos, ki ima v sebi potenco vseh mogočih oblik in vseh mogočih stvari in ki se dogaja na pripovedni način, kakor se pač dogaja vsaka prava domovina. Kljub vsemu pa bi bil samo ograda pred zunanjim svetom, pribežališče, če bi ne imel tukaj tudi pisalnega stroja in papiijev na njem, na katerega vsak trenutek lahko zapišem vse tisto, kar temu neoplatonistične-mu kozmosu še manjka.” Rožančev pisalni stroj je utihnil. A ni utihnil njegov glas. Avtor štirih knjig novel, enajstih romanov, dramskega feljtona, sedmih esejističnih knjig, pisec filmskih scenarijev in radijskih iger ne obstja samo med platnicami triindvajsetih knjig, ampak v sr- cih mnogih, ki jih je trajno zaznamoval s svojim odnosom. Posebnim, enkratnim. Drugi je bil zanj ti, in hotel je iz sebe k njemu, v razmerje, v katerem se začne uresničevati človek kot oseba. Kot da mu je to dobro šlo prav na Krasu. Zato je na Krasu zelo malo napisal. Pisal je v Ljubljani, tam se je skril med štiri stene in ustvarjal proč od ljudi in mimo njih. Potopljen v svoj notranji svet ni videl, ni slišal. Ko pa je prišel na Kras, seje odprl, zadihal s polnimi pljuči. In bil. Živ. Urejal je svojo ljubo domačijo, sprejemal prijatelje, modroval. Bival polno. Na Krasu. Nad Krasom lebdi njegova duša. Najdem jo, ko pridem na Kras. In kadar jo iščem drugje, pride Kras k meni. Vame. Zato sem tudi jaz doma na Krasu in je mediteran moja domovina. Hvala za oboje, Marči! Izr. prof. dr. Manca Košir -Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana Rožančevo VRAČANJE NA KRAS Edvard Kovač Pisatelj Marjan Rožanc se je v svojih zrelih letih odločil, da bo znova mlad. Mladosti namreč pripisujejo sposobnost izstopiti iz domačega, ustaljenega okolja in sprejeti pustolovščino potovanj, iskanja novega doma, naselitve v novi pokrajini. In zakaj je pisatelj izbral za svoj novi dom ravno domačijo v Volčjem Gradu? Bil je prepričan, da človek išče tisto, kar že na neki nepojasnjeni način nosi v sebi. In Kras je že bil kot hrepenenje v srcu Marjana Rožanca, še preden se je podal v Komen ter se zazrl v rdečo zemljo in obzorje, ki se mu je vsak dan na novo razodevalo. Pisatelj se je veliko ukvarjal z vprašanjem slovenske narodne zavesti in identitete. Ugotavljal je, da je alpski svet sicer nekaj čudovitega in nujno spada k slovenski zavesti, vendar za našo identiteto ni dovolj. Poudarjal je, da smo Slovenci tudi Sredozemci, Panonci in morda še kaj. Sam je čutil ta sredozemski kraški svet v sebi. V njem je bila igrivost kraš-kih barv, hkrati pa je znal podobno kot samotni kraški bori kljubovati vsem vetrovom in tudi osamljen vztrajati v svojem disidentstvu. Bližina morja mu je pomenila vabilo k večnostim in neskončnim vprašanjem. Prepričan je bil, da bi bili Slovenci, ko bi v sebi gojili ta kraški sredozemski svet, veliko manj malenkostni in zamerljivi. S kolikšno ljubeznijo je naš najboljši esejist obnavljal svojo domačijo, lahko preberemo v njegovem romanu Markov Evangelij. Čeprav je dogodke sramežljivo postavil v Istro, prepoznamo njegov odnos do kraškega kamna. Tisto snov, ki je najbolj trda in neljuba, je po- trebno spoštovati in uporabiti kot zaveznico. Boijač je bil zanj več kot izreden kulturni ostanek kraške arhitekture. Bil mu je podoba kraškega kamna, ki se iz nasprotnika postavi v vlogo prijatelja in zaščitnika. Z borjačem je slovenski Kraševec vzpostavil “častno dvorišče”, arhitekturno posebnost, ki jo lahko po njeni zasnovi primerjamo s francoskimi plemiškimi hišami iz srednjega veka, obdobja, o katerem je pisatelj Marjan Rožanc rad bral in razmišljal. V tej kraški arhitekturi je prepoznaval človeški vrednoti plemenitosti in ponosa, ki sta prevečkrat izginili iz naše slovenske zavesti. Pisatelj je na Krasu doživel svoj umetniški literarni varh. Tukaj je prišel do svojih zadnjih spoznanj in dokončal svojo zbirko esejev Manihejska kronika, ki pomeni vrh slovenske esejistike. V svojem eseju “Volčje ure” seje vrnil na svoj literarni začetek in v otroštvo ter znova spregovoril o pravljici, nato pa ob koncu knjige zapisal svoj znameniti stavek: “In ker nas lahko odreši samo čudež.” Prof. dr. Edvard Kovač - profesor filozofije na Univerzi v Ljubljani in Tolousu v Franciji, Frančiškanski samostan - Marijino Oznanenje, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana O vplivu vremena in letnih časov na zdravje GORIŠKO PODNEBJE - CLIMA GORITIENSE Iztok Ilich Anton Muznik, med zgodovinarji in zdravniki ugledni, v širši javnosti pa razmeroma malo znani zdravnik slovenskega rodu (1726-1803), je bil vsekakor osebnost, vredna večje pozornosti. V razsvetljenski drugi polovici 18. stoletja je namreč kot Antonio Musnig dosegel položaj zdravstvenega svetnika in vrhovnega zdravnika združenih knežjih grofij Goriške in Gradiščanske, bil pa je tudi član cesarsko-kraljeve Kmetijske družbe v Gorici in Goriške arkadijske akademije ter Akademije znanosti v Roveretu. Podobno kot večina zdravnikov njegovega časa je, seveda v okviru prevladujočega nauka o povezanosti zdravja oziroma bolezni z občutljivim ravnovesjem telesnih sokov, deloval “interdisciplinarno”. Kot je zapisal v posvetilu ob natisu svoje knjige “Goriško podnebje” v latinščini leta 1781 v Gorici, sije prizadeval “prikazati tista sredstva, s katerimi se more človeški rod ohraniti zdrav in si bolan zopet pridobiti prejšnje zdravje”. Uveljavi seje kot imeniten opazovalec in opisovalec vsega, kar je videl in izkusil. Sodil je med zdravnike, ki so bili prepričani, daje vsaka bolezen naravni pojav, ki pa ima svojega specifičnega povzročitelja in jo je zato tudi treba raziskati in zdraviti z naravnimi sredstvi. Kot praktik seje še posebej izkazal z uvajanjem cepljenja proti kozam, svoja dognanja pa je tudi natančno dokumentiral. Ko je bil Muznik leta 1763 po ukazu cesarice Marije Terezije poslan v Gorico, kjer je nato ostal polnih štirideset let, vse do smrti, seje nemudoma lotil dela v znamenju naukov starogrškega očeta zdravstvene medicine Hipokrata, češ da “je treba pri hrani upoštevati posamezno pokrajino in da se je treba pri uporabi zdravil ozirati na okolje”, klimo pa obravnavati v tistem splošnem smislu, “po katerem se spozna posebna narava pokrajine, po čemer se lahko ugotovijo vzroki različnih endemičnih bolezni, določijo pravi načini zdravljenja in se mora predpisati bolnikom tudi dieta...” V takem duhu, je bil trdno prepričan, mora ravnati vsak zdravnik, ki pride v neznano mesto - če želi tam “s pravilnim raziskovanjem opravljati zdravniško veščino”. “Takrat sem začel,” je pozneje sam opredelil svoje delovanje, “natančno zapisovati vremenske spremembe, moč vetrov, stopnjo toplote in mraza, vrste bolezni, njih naravo, znamenja, potek, konec in zdravljenje. Razen tega sem skrbno opazoval, katere bolezni se pojavljajo v posameznih mesecih in v katerem letnem času z večjo silovitostjo vplivajo na tukajšnje prebivalce. Nadalje sem z nezmanjšano prizadevnostjo odkrival prvine voda in lastnosti zemlje. Slednjič sem skušal raziskati način življenja prebivalcev ter njihov značaj in navade.” Dobrih petnajst let opazovanj in primeijav z izkušnjami, ki si jih je Anton Muznik že prej nabral v Transilvaniji in na bojiščih kot vojaški zdravnik, pa tudi upoštevanje mnenj sodobnih in starejših zdravniških avtoritet, je naposled dalo knjigo “Goriško podnebje”. V njej lahko vidimo dragoceno medicinsko kroniko, ki pa ne govori le o odkrivanju, prepoznavanju in zdravljenju ter preprečevanju različnih bolezni z vidika tedanjega znanja, temveč je izjemno zanimiva tudi kot dokument o splošnih življenjskih razmerah in običajih Slovencev v 18. stoletju na Goriškem. V tem smislu so zelo dragocen vir podatkov za današnje raziskovalce zapisi o zemlji in vodah ter tradicionalni prehrani in še posebej o vinu v teh krajih. Stiristopetnajst strani obsegajoča knjiga združuje ponatis latinskega izvirnika poglavitvenag Muznikovega dela Clima Goritiense, njegov prevod v slovenščino, ki ga je opravil Silvester Kopriva, ter vrsto spremnih besedil in pojasnil. Na prvem mestu med soustvarjalci velja omeniti delež pobudnice in urednice izdaje Zvonke Zupanič Slavec, ki je prevod strokovno dopolnila in komentirala ter dodala še študijo Goriški medicus Anton Muznik in medicina. Zgodovinar dr. Branko Marušič je prispeval izbor bibliografije objav o avtoiju in izrisal njegov potret v študiji Zdravnik dr. Muznik (1726-1803). Dr. Marjan Dolgan je dodal študijo o Muznikovi vlogi v spisih rojaka iz Sv. Lucije, današnjega Mosta na Soči, tudi zdravnika Ivana Preglja. Knjigo z nekaj dokumentiranimi ilustracijami zaključuje v angleščino preveden povzetek, izšla je - v založbi Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani - v počastitev bližajoče se tisočletnice prve pisne omembe Gorice in Goriške dežele. Iztok Ilich - Trebinjsko 11, 1000 Ljubljana Jolka Milič o Združenju književnikov Primorske ob njegovi enajstletnici ZKP se predstavlja ŠIROKEMU BRALSTVU Jolka Milič Najprej bom povedala, kaj skrivnostna kratica ZKP sploh pomeni vsem tistim, ki jim kratice kravžljajo možgane in povzročajo neznanske težave in namesto da bi jim branje poenostavile, jim ga le otežkočajo. Mednje sodim tudi jaz, ki si upam povedati na glas to svojo pomanjkljivost, medtem ko se nešteto drugih - enako nevednih - delajo, da vejo in potrpežljivo čakajo na priložnost, da se jim bo tako ah dmgače končno le razodelo. Da jim ne bo treba čakati predolgo, jim povem jaz: Širokemu bralstvu Krasa se predstavlja Združenje književnikov Primorske. Združenje književnikov Primorske je nastalo pred dobrimi enajstimi leti in bilo registrirano šele leta 1998 v Sežani, še vedno brez stalnega bivališča, z “letečim ali nomadskim sedežem” (zdaj tu, zdaj tam), ki pa šteje nič manj kot 82 članov (27 žensk in 55 moških - upam, da se nisem uštela!). Nekaj prošenj za sprejem pa še leži v predalih izvršnega odbora, tako da mirne duše lahko rečemo, da Zdmženje zmore kar prelepo število članov, ki bolj ali manj pridno sukajo pero v svoje osebno veselje pa v čast in slavo ožje in širše domovine. Kar precej od njih je tudi včlanjenih v Društvo slovenskih pisateljev, ki ima svoj sedež v Ljubljani na Tomšičevi 12, in sicer 37 članov (krepko natisnjeni v nadaljnem seznamu. Morda ne bi bilo napak, če bi člane Združenja kar našteli, da bi si bralci lažje predstavljali, o kom pravzaprav teče beseda. KRASA To so: ZAMEJCI: Filibert Benedetič, Marij Čuk, Rafko Dolhar, Mario Goriup, Marjanca Hlavaty, Dušan Jelinčič, Marija Kostnapel, Miran Košuta, Marko Kravos, Aleš Lokar, Zlatka Obed. Jurij Paljk, Boris Pangerc, Janez Povše, Aleksij Pregare, Marko Sosič, Zora Tavčar, Irena Žerjal in Sergij Verč. (Na golo oko je opazna odsotnost kakšnega tržaškega pisateljskega kalibra, recimo Borisa Pahoija in Alojza Rebule, pa še koga. Pogrešamo tudi Marijo Pirjevec, Evelino Umek, Ivanko Hergold, Bruno Pertot in Aceta Mermoljo. Kdove, morda o nas niso niti še čuli, da obstajamo, ali pa jim ni do ... takih malce sumljivih in preveč heterogenih druščin, ki očitno niso šle skozi ozko grlo literarne prekapnice; prej nasprotno, le skozi sito z velikimi luknjami, pa kaj! No, zdaj smo jim povedali in bomo veseli vsakega novega člana, ne glede na spol. Če pa se ne bo nihče prijavil, češ jaz se s pisano rajo ne pajdašim, tako nizko nisem še padel - hočeš nočeš - bomo vseeno preživeli, čeprav nam bo malo žal.) ISTRANI: Ines Cergol-Bavčar, Metka Cotič, Goran Filipi, Vesna Furlanič-Valentinčič, Slavko Gaberc, Danilo Japelj, Edelman Jurinčič. Vuka Humar-Hiti, Tone Pavček, Vera Pe-jovič, Veso Pirnat, Vladimir Sav, Dino Sa-ran, Maja Štromar, Marjan Tomšič in Rafael Vidali. PRIMORCI: Ismet Bekrič (naturalizirani Primorec), Ljuba Bezek (računovodkinja), Nevin Birsa, Aleš Cvek, Franc Černigoj, Jože Felc, Andrej Golob, Zoltan Jan, Jože Janež, Boris Jukič, Bojana Kermolj (tajnica), Darko Komac, Tomaž Kosmač, Miran Kovačič, Tamara Laris, Andrej Lutman, Franc Magajna, Marija Mercina, Miran Mihelič, Jol-ka Milič, Vida Mokrin-Pauer, Dušan Moravec, Maja Novak, Tomaž Pavšič, Anica Perpar, Aleksander Peršolja, Maja Razbor-šek, Marijana Remiaš, Boris Rutar, Stojan Ržek, Viktor Snoj, Ivko Spetič, Vanja Strle, Borut Suban, Magdalena Svetina-Terčon, Jožek Štucin, David Terčon, Frane Tomšič, Igor Torkar, Nataša Velikonja, Maja Vidmar, Franko Vihtelič, Lucijan Vuga, Egist Zagoričnik (?), Branka Zgaga, Milojka Žiž-mond-Kofol in Aldo Žerjal. (Tudi tu manjka kakšno vidnejše primorsko ime. Recimo Saša Vuga in Ciril Zlobec. Nedavno sem jima nastavljala trnek in apelirala na njuno primorsko privrženost, a nista zagrizla v vabo. Revnih sorodnikov, to je splošno znano, se bogati najrajši otepajo, saj neradi pomešajo svojo slino z njihovo in bolj redko se družijo z njimi na vaških šagrah. Pridružili bi se nam najbrž - pa še ni rečeno! - če bi jih morebiti povzdignili v častne člane in ravnali z njimi z naslovom primemo, to je povsem drugače kot z ostalimi člani in pisateljsko rajo.) Zakaj je bilo združenje ustanovljeno, pa naj mozaično povejo ustanovitelji sami in njihove podaljšane roke skozi čas oziroma izvoljeni predsedniki in člani izvršnega odbora! Jolko Milič, pisateljica, publicistka, prevajalka; piše polemično prozo, kozerije, glose in tudi pesmi -Partizanska cesta 14, 6210 Sežana Prvi predsednik Združenja (1989-1992) GLOBOKO V SEBI SEM OSTAL ZVEST SVOJI PRIMORSKI USTVARJALNI SRENJI Boris Pangerc Fotografija: Castololi, 1998 Bil sem prvi predsednik Združenja književnikov Primorske. To me še danes navdaja s ponosom in z zavestjo, da sem v malem pomagal soustvarjati nekaj zgodovinsko pomembnega za Primorsko (in zakaj ne, tudi slovensko) književnost. Začetki so bili polni navdušenja in romantično zaneseni. Mene so pobudniki za ustanovitev Združenja (Edelman Jurinčič, Aleksander Peršolja, Marjan Tomšič, Aleksij Pregare, Frane Tomšič, Vlado Šav ...) povabili zraven šele v drugi fazi. Dobivali smo se v gostilni v Tomaju ali v Dutovljah in vneto snovali ustanovni občni zbor. Vzdušje na sestankih je bilo enkratno in neponovljivo, nabito z energijo, prekipevajoče od zamisli in načrtov, prepojeno s silno voljo po stvaritvi nečesa velikega in trajnega, kot ga zmore samo primorski temperament. Spominjam se, kako smo nekega zimskega večera konec leta 1988 ali v začetku 1989 odhajali z zadnjega sestanka polni navdušenja, kot da bo že naslednji dan primorska književnost preplavila svet. Bili smo bolj blizu zvezdam kot zemlji, ideja o združenju, ki nas bo povezovalo in nam gladilo pot na vrh Parnasa, je bila na moč opojna in je razplamtevala domišljijo. In ko smo bili že na vratih, je modri Frane Tomšič izkoristil trenutke tišine in trezno in skromno vrgel v našo gorečo sredino prvo veliko resnico: “Sicer pa, fantje, predvsem dajmo pisat dobre knjige!” Vsakokrat, ko se pripravljam k objavi nove knjige, se spomnim Franetovih besed, pa tudi prej in potem mi zvenijo v duši kot varnostno opozorilo. Ustanovni občni zbor v dvorani občinske skupščine v Sežani je naletel na množičen odziv primorskih književnikov, tako že uveljavljenih kot mladih, ki so si šele utirali pot v trnjevo deželo lepe besede. Med vsemi je prednjačila svetlosiva glava Igoija Torkaija in njegov iskriv pogled z zadnje vrste je bliskal do predsedniške mize. Izvoljen sem bil plebiscitarno, kar meje notranje dobesedno razpolovilo do krvi: po eni strani vzhičenost od zadovoljstva, da so mi kolegi brez zadržkov zaupali tako pomembno nalogo, na drugi pa za zajetno kraško skalo težka odgovornost, strah pred neuspe- hom, mora, da nalogi ne bom kos, da bom morebiti razočaral. A tudi notranja moč v zavesti, da se je v funkciji predsednika ZKP, ki prihaja s Tržaškega, začela drobiti meja ločnica in uresničevati meja, ki združuje. Kmalu potem se je iz Prestolnice oglasilo geslo Evropa, zdaj! Danes pa tako ali tako čakamo iz trenutka v trenutek, da se bo meja zmšila. Danes! A takrat je bilo dmgače... Prva zapreka v rednem delovanju je bil takojšen spor z Društvom slovenskih pisateljev. Kamen spotike je bila naša samostojnost in neodvisnost od matičnega dmštva. V Sežano je pritekel predsednik DSP Rudi Šeligo, ob meni pa so se pogajali še Miran Košuta, Aleksander Peršolja in menda Edelman Jurinčič, če me spomin ne vara. Šeligo je izrekel samo en stavek: “V trenutku, ko Slovenija naskakuje pot v samostojnost, si ne moremo dovoliti notranje razcepljenosti med slovenskimi pisatelji, ki so nosilci Demosa in zgodovinskega družbenopolitičnega preobrata!” In smo spor v trenutku zgladili: Združenje književnikov je samostojno, vendar deluje kot podružnica Dmštva slovenskih pisateljev. Skozi vihar v letu samostojnosti 1991 je šlo Zdmženje strnjeno in enotno in težko bi mi bilo natančno popisati, kako mi je bilo v duši v tistih mrzličnih dneh ob prehajanju meje na Škofijah, dokler so me seveda puščali na drugo stran. Delo odbora je bilo vseskozi intenzivno, čeprav naporno, saj razen golih miz v neki občinski stavbi v Sežani, ki nas je prijazno gostila za seje, nismo imeli ničesar. Dobili pa smo enkratno tajnico, Bojano Kermolj, ki ji Zdmženje književnikov Primorske veliko dolguje. Meni je šlo v začetku prvenstveno za tri stvari, ki so se mi zdele bistvene: čim bolj uveljaviti Zdmženje kot organizacijsko in povezovalno telo primorskih književnikov; povezati Primorsko z obeh strani meje v skupni zavesti živega umetniškega ustvarjanja; zasnovati široko medijsko informacijo o književnih naporih primorskih avtorjev in se truditi za kapilarno preplavljanje žive umetniške besede med ljudmi z literarnimi večeri in predstavitvami knjig. Osrednja manifestacija in “glavni praznik” primorskih književnikov pa ostajajo Premska srečanja, ki so z ustanovitvijo Zdmženja in s te- snejšim sodelovanjem s Kulturno skupnostjo in občino Ilirska Bistrica dobili še večji zagon. Moram pa pripomniti, da brez nesebične pomoči in velike osebne zavzetosti Dimitrija Bonana tudi Prem-ska srečanja ne bi bila tisto, kar dejansko so in predstavljajo. Škoda, daje dvorišče premskega gradu pretesno za Ljubljano! V nujnosti povezovanja Primorske sem seje odbora prenašal v razne kraje tostran in onstran meje. Najbolj mi je ostala v spominu seja na gradu Kromberk s prijaznim sprejemom gospe Nelide Nemec. V čarobni tihoti grajskih soban in skrivnostni mogočnosti masivnega obzidja je skozi grajski park krvavo žarel čudovit zimski sončni zahod in sem pod vtisom tega doživetja preživel nekaj dni kot v sanjah, obogaten še povrh z žlahtnimi vsebinami, ki so se pretakale na seji in me napojile z novo energijo. V zavesti imam, da sem si za Združenje književnikov Primorske veliko prizadeval, da sem čutil svojo osebno usodo neločljivo povezano z usodo Združenja in da sem trpel, če česa nisem mogel uresničiti. Najbolj pa meje zabolela mlačnost ali preračunljivost ali premajhna zagretost za stvar. Nekoč sem sam med tržaške kolege lastnoročno raznesel več kot trideset vabil za srečanje na Premu; na dopoldanski del ni prišel nihče, na literarni večer pa dva. Kljub temu nisem odnehal s prizadevanjem, da bi dal tržaškim kolegom začutiti skupni utrip “primorskosti”. ki se je potem delno zaiskril vsaj na straneh Dialogov, panoramiki primorske književnosti, ki jo je skrbno in vestno pripravila moja naslednica Zora Tavčar. Županovanje v občini Dolina pri Trstu, ki mi od leta 1995 zagotovo ne sladi življenja, meje oddaljilo od Združenja (in ne samo od Združenja). Ni pa mi pogasilo ljubezni do njega; čeprav me odnašajo dmgačni vrtinci, sem globoko v sebi ostal zvest svoji primorski ustvarjalni srenji in nemalokrat zahrepenim po trenutku, ko se bom lahko spet popolnoma vrnil vanjo in seji z užitkom v celoti predal. Pesniške zbirke: Anforo čosa,1972; In legla je tišina/E scese il silenzio, 1981; Glas odznotraj, 1990; L'incendio bianco, 1990; Breg (dvojezična zbirka), 1990; Pesem Brega, 1991; Bližanje, 1993; Črno zlato, 1997 Proza: Beg pod Daglo, 1975; Šum vode Glinščice, 1986; Majenca, 1992; L'albero del Maj, 1993 Boris Pangerc, pesnik in pisatelj -Dolina 11 7, 34018 Dolina, Italija Nekaj spominov na večletno predsedovanje (1992-1995) TO DRUŠČINO IMAM RADA! Zora Tavčar Fotografija leta 1992 Ponavadi rada rečem, da sem nepismena. V nekem smislu to tudi sem, kadar gre za birokratske zadeve, korespondanco, pisanje zapisnikov in vsakršno sprotno beleženje poročil o svojem mnogovrstnem delovanju. Bolj spadam med nekakšne "aktiviste", ljudi, ki se jim hitro ukrešejo zamisli, nakar jih navadno morajo, ko že nekaj obljubijo, tudi sami izpeljati. Tako tudi moje predsednikovanje Združenju nosi podoben pečat. Pri samem gibanju sem menda kar skoraj od začetka kot odbornica (vedno malce skeptična, da bo od vsega kaj “haska”, vendar hkrati z navdušenjem pri stvari). Posebno prvi časi pod prvim predsednikom so bili nekaj zelo prijetnega; mnogo je bilo idealizma, vsak je poprijel za katerokoli delo, veliko je bilo tudi smeha, sejali smo v vseh mogočih “luknjah”, opuščenih pisarnah, pozneje v kakem starinskem šolskem razredu ali tisti dan zaprti gostilnici; majhna skupinica velikih idealistov. Nihče ni govoril o stroških za bencin, čeprav smo prihajali vse od Kopra, Izole, Idrije, Nove Gorice, Trsta, Postojne ipd. Predvsem so nas dmžili bije cilji: poleg medsebojnega spoznavanja piscev samih s celotne Primorske, z zamejstvom vred, druženje in medsebojno podpiranje pri uveljavljanju Primorcev v domačem proštom, še predvsem pa v celotnem slovenskem literarnem prostoru. Predsednik Pangerc je poskrbel za vzpostavitev naveze Društvo slovenskih pisateljev - Združenje književnikov Primorske. O delu v tistem času poroča sam Pangerc, ki je imel tudi to odlično lastnost, da je - poleg nekaterih dmgih - skrbel za medijsko odmevnost Združenja z mnogimi članki. Potem sem bila na občnem zbom izvoljena za predsednico. Z novim odborom - večina je bila k sreči prejšnjih najbolj dejavnih odbornikov - sem si takoj začrtala delovne naloge. Najmanj težav je bilo s prvo nalogo, da se Zdmženje trdneje umesti v osrednji slovenski literarni krog. Prav tedaj so v Dmštvu slovenskih pisateljev postavili predsednika Združenja za podpredsednika DSP (kate- rega redna članica sem bila že prej). Tako sem na sejah Društva pisateljev Slovenije redno poročala z malim govorom o našem delu in se udeleževala vseh sej v Ljubljani ter v prostorih Društva tudi prirejala vrsto predstavitev naših avtoijev, ko so ti izdajali svoja dela. Med drugim smo priredili zelo odmeven Primorski večer z močno udeležbo članov DSP, nagovor pa je imel Saša Vuga. Zatem so mi v DSP poverili organizacijo Cankaijevega dne v Cankaijevem domu, kjer sem zbrala nekaj najbolj kvalitetnih primorskih avtorjev, članov našega Združenja, pripravila kratke, strnjene prikaze oziroma njihove literarne portrete; brali so iz svojih naj novejših del; ves večer pa sem opremila z vmesnimi glasbenimi vložki dveh harf. Večerje doživel laskav odmev v časopisju, a skromen obisk v veliki dvorani (preveliki za zanimanje Ljubljane za Primorce). Poskrbela sem za veliko nastopov naših književnikov po raznih mestih Slovenije, včasih samo po dva ah trije, včasih tudi do deset literatov. Navadno sem predstavljala pisce sama, nastopi pa so bili združeni še s slikarsko razstavo ali z glasbenih nastopom. Takšni večeri ah popoldnevi so bili, kolikor se spomnim, po večkrat v Škofji Loki, Novem mestu, Celju, Mariboru, Ilirski Bistrici (ta je bil morda še pod Pangercem?), Kranju, Izoli, Novi Goric/ in, seveda, največkrat v Ljubljani v DSP. Najbolj “elegantni” so bili: izolski (Pavček, M. Tomšič, A. Medved, Valentinčičeva itd.), novomeški (kitarist M. Feri) in Cankaijev v CD v Ljubljani, lepi pa tudi v Ljubljani v Društvu in na Premu, kjer je bila vsakič tudi TV, tako da smo imeli odmev v Ljubljani in Kopm. Dmga taka dejavnost, kije imela širši odmev, je bilo nekaj večerov v Trstu, eden v sodelovanju Slavističnega društva, na katerem j e nastopilo pol piscev iz Slovenije in pol s Tržaškega in Primorske, ter predstavitve knjig naših avtoijev v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu. Tretja takšna pobuda, ki je imela vseslovenski odmev, so bih enourni popoldnevi na koprski televiziji, na katerih so “debatirali" primorski literati in so oddajo nato predvajali tudi v osrednjem programu ljubljanske TV v celoti. Čudovito popoldne z literarnim večerom vred pri slikarju Klavdiju Palčiču, z nastopom desetih literatov našega Zdmženja, pa imam sploh za nekaj edinstvenega, ob spominu na njegovo razstavo, pogostitev in veselo razpoloženje (ali je bilo to morda še pod Pangercem?)... Nekaj literarnih popoldnevov je bilo tudi v Kopm, kjer mi je pomagala Ines Cergol-Bavčar. Najmanj lep spomin pa imam na Izolo, kjer je bilo (ob tako imenitni zasedbi) poslušalcev manj kot nastopajočih, česar pa nisem bila kriva sama, ker sem organizacijo prepustila - menda razen Kopra edinkrat - domačinom. Tam sem tudi dokončno odložila predsedniško čast, ker se mi je zdelo, da ni več pravega veselja do druženja med literati samimi. Ah pa mi je bilo dovolj pehati barko po suhem. (A vseeno sem še vedno prihajala na seje in pomagala na Premu, če je bilo treba kaj poprijeti, ker imam to druščino rada. Vmes je bil še občni zbor, na katerem so me ponovno kandidirali in me prepričali, naj sprejmem še eno “mandatno dobo” predsednikovanja. Pri volitvah je bilo zabavno to, da je 99 procentov volilo zame, le en procent ne, in “obsodili” so nekoga za tisti procent, kar je bilo prav smešno, saj bi bih lahko vedeh, da sem bila tisti glas seveda jaz sama. Kaj bom volila samo sebe? No, ob tej zaupnici sem se, seveda, z novim elanom vrgla na delo. Predvsem sem hotela nekaj “zapustiti” v trajen spomin na Združenje. Zamislila sem si knjižico, v kateri bi predstavila specifiko primorske književnosti, predstavila vse vidnejše pisce, pesnike, pisatelje in esejiste, delce pa opremila z grafikami primorskega slikala, ki bi naslikal primorske motive. Naslov pa bi dala Primorska v besedi. Ta projekt seje dalo izvesti, čeprav je bilo treba veliko organizacijskega dela. Mariborski Dialogi, pravzaprav v njihovemu imenu ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru dr. Bernard Rajh, je dal na razpolago format in obseg dvojne številke Dialogov za nas. Preko 140 strani velikega formata j e bilo naših! Primorska v besedi je tako na razpolago v vseh knjižnicah, za šole in sploh za vsakogar, ki se zanima za primorsko sodobno književnost. Seveda, le do leta 1993, ko je izšla! S pogledom v preteklost, z uvodom, s spremnim esejem, v katerem je naša književnost predstavljena problemsko in z navedbo opaznejših imen. Knjiga je razdeljena na liriko, prozo in esejistiko, vsak literat ima na začetku svojega izbranega besedila navedene kratke podatke, vmes pa so porazdeljene grafike (tudi na ovitku) tržaškega slikaija Borisa Zu-liana. Kazalo dela knjižico pregledno. Uredila sem delce sama in se v ta namen vozila v Maribor, kjer so revijo tiskali, si dopisovala z avtoiji, iztržila celo nekaj honorarčka in ga razposlala osebno, trije pa smo priložili tudi nekaj zraven, ker bi pesniki sicer dobih tako malo, da bi se ne splačalo pošiljati položnic... No, za to knjižico sem dobila sicer mnogo profesorskih pohval, literati pa nič... Moram reči, da mene osebno najbolj zadovoljuje v tej knjižici proza in posebej eseji, kjer je nekaj znanih imen, npr. Igor Škamperle, Ines Cergol-Bavčar, Igor Saksida, Peter Semolič, Dušan Jelinčič, poleg že prej uveljavljenih Marije Piijevec in Borisa Pahoija. Seveda pa je “biser” v dejavnosti Združenja Prem oziroma Premska srečanja v juniju vsako leto. Tu sem poskusila prireditev malo spremeniti in urediti, da bi bila preglednejša in privlačnejša. Najprej sem se odločila, daje bolje, če bi program potekal samo popoldne. Začelo naj bi se nekje med 3. in 4. uro popoldne. Najprej bi bil esejistični del, v katerem bi spregovorili kvalitetni predavatelji ob kaki obletnici primorskega avtoija, zatem bi nekdo prikazal kakega znanega primorskega pisca z nove perspektive, nazadnje pa bi nekdo podal razgled po sodobni slovenski književnosti. Za tem delom, h kateremu se mi je posrečilo pritegniti “visoka imena” tudi iz Slovenije in “zamejstva”, je sledil odmor z zakusko, nato razstava najnovejših del primorskih avtoijev, udeležencev srečanj, zatem pa literarno popoldne, na katerem sem vsakič predstavila nastopajoče literate. Pri tem pa poskrbela, da so bih med njimi vidni literati (vsaj dva) iz osrednje Slovenije - podobno je veljalo tudi za esejistični del. Po spominu naj navedem vsaj nekatere goste: Tone Pavček, Rudi Šehgo, Matjaž Kmecl, Boris Paternu, Marija Piijevec, Brane Senegačnik, Igor Saksida, Matej Bogataj, Jani Virk, Saša Vuga, Miran Košuta, Pavle Merku. Posebno zanimivo je bilo popoldne s slovenskimi prevajalkami iz italijanščine, ki so govorile o svojih izkušnjah in o problematiki prevajanja nasploh: Italijanka Patrizia Vascotto, Jolka Milič, Marija Cenda in Diomira Fabjan Bajc... Premsko srečanje se je vedno zaključilo z glasbenim ali folklornim plesnim in podobnim nastopom ter z dmžabnostjo. Ves čas mojega predsedovanja sem skrbela za prisotnost televizije in za članke o Premu v časopisju. Eseje je vedno objavila primorska revija - navadno Primorska srečanja. Naj temu dodam še svoje sodelovanje na letnem zborovanju slavistov, na katerih sem imela tudi lastne referate, zadnjega na Koprskem, ki je bil tudi objavljen v strokovnem časopisju in v Primorskih srečanjih. Najlepši spomin pa imam na svojo udeležbo na mednarodnem kongresu pesnic v Bariju v Južni Italiji. Pripravila sem namreč daljši referat o slovenski primorski ženski poeziji v italijanščini, Jol-ka Milič pa mi je dala vrsto svojih prevodov in nekaj na mojo željo prevedla nanovo (nekaj svojega pa sem si prevedla kar sama) in poskrbela sem, da so pesmi brali tamkajšnji igralci, tako da sem požela s to našo poezijo lep uspeh. Napisala sem za bilten Društva slovenskih pisateljev več člankov o tem na željo Evalda Flisarja (z njim sem vsa leta sedela v odbom DSP), vendar so nove urednice menda imele mojo udeležbo na kongresu za nekaj, kar ne spada v Bilten, in člankov niso uvrstile tja, jaz pa tudi nisem vztrajala, saj sem, pa če je to zabeleženo pri nas ali ne, svoje delo pošteno in odmevno opravila pred mednarodnim fommom. Zanimivo je tudi, da me je Evald Flisar naslednje leto povabil, da sem bila gost Pen kluba na Bledu, kjer sem vodila in prevajala za obiskovalko - predsednico mednarodnega kongresa pesnic iz Barija prof. Anno Santoliquido. Lahko da sem kakšno dejavnost izpustila; morda kakšno televizijsko predstavitev v Ljubljani in še nastope kje? Da, zadnji hip mi je prišlo v zavest dvoje nastopov. V Celovcu sem predstavila vsaj trikrat primorske ustvarjalce, ob svojem obisku - kot članica prve slovenske kulturne delegacije v samostojni Sloveniji v Argentini - sem imela v Buenos Airesu v dvorani Slovenske hiše predavanje o primorski književnosti. Vsekakor pa ugotavljam, daje Zdmženje danes, pod vodstvom pisatelja Marjana Tomšiča, polno novega zagona, izdaja celo bilten in načrtuje vrsto pobud. Želim, da bi cvetelo še naprej! Naj se ne pozabim zahvaliti odbornikom, ki so me ves čas krepko podpirali, bili prijetna, vesela družba (čeprav je Jolka menila, da sem kot predsednica diktator; a če hočeš, da stvari temeljito izpelješ, je nekaj trdne roke pač potrebno). Zahvalo seveda zasluži tudi zvesta in požrtvovalna zastojnska dolgoletna tajnica, vedno vesela Bojana Kermolj. Pa še Frane Tomšič, ki je tolikokrat gostil v svoji počitniški hišici razigrano kulturno druščino. Tam seje rodila marsikatera ideja, potekale so živahne debate in ni manjkalo prelepih izletov v okolico z razgledi na tolminske in idrijske hribe. Ce se bo komu ljubilo prevoziti te zapiske do kraja -in pa za tiste, ki prebirajo le začetek in konec: Vse dobro Združenju književnikov Primorske za prihodnja obdobja, kolegom literatom čim več dobrih in uspešnih knjig, vsem skupaj pa prisrčen pozdrav! Predsedovanje v letih od 1995 do 1998 Fotografija leta 1995 O PROBLEMIH IN PERSPEKTIVAH (MORAMO, MORAJO, MORA...) Edelman Jurinčič Zakaj smo ustanovili Združenje? S kakšnimi težavami smo se takoj pri ustanovitvi soočali? Dileme glede vpetosti Združenja v aktualne družbene probleme. Osnovne točke programa ob mojem imenovanju za predsednika Združenja. Temeljne težave pri uresničevanju zastavljenega programa. Pozitivni premiki v delovanju Združenja. Analiza nekaterih uresničenih projektov. Perspektiva Združenja. Vaša (še vedno) Zora Tavčar (bivša večletna predsednica ZKP) Proza: Veter v laseh, 1982; Poklical si me po imenu, 1985; Ob koncu življenja, 1989; Rodopske igre za odrasle in otroke Knjige intervjujev: Slovenci za danes, 1992; Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji, 1998 Antologija slovenske emigrantske proze: Pod Južnim Križem, 1992 (skupaj z Glu-šičevo in Jevnikarjem) Zora Tavčar, pisateljica, esejistka, prevajalka - Proseška 2/2, 34016 Opčine, Italija ali Loka pri Zidanem mostu 91 Potreba po ustanovitvi stanovskega združenja Ideja in potreba po ustanovitvi Združenja (v prvih pogovorih Društva) književnikov Primorske (Primorske kot širši teritorialni pojem - Beneške, Tržaške, Istrske, Posoške, Goriške, Vipavske, Postojnske, Bistriške, Kraške in Obale) sta tleli nekaj let. Ideja je vznikla na prijateljskih srečanjih v Kopm, ko smo Šav, Tomšič, Kocjančič in Jurinčič razmišljali o ustanovitvi kluba, ki bi se ukvarjal z literaturo v Istri (ki še danes deluje) in revijo Fontana (ki še vedno zelo uspešno izhaja). Prav izhajanje Fontane in predvsem združevanje okoli revije je porodilo idejo o ustanovitvi združenja književnikov. Revija, kije prerasla Tomosovo ograjo in začela okrog sebe zbirati književnike iz Primorske, se je začela seliti po vsej Primorski. Ta selitev je vzpodbudila potrebo po nekakšni obliki povezovanja književnikov, po skupnem nastopu do založb, do kulturnih institucij in do osrednje revije za Primorsko Primorska srečanja. Potem so se pred dvanajstimi leti zgodila Premska srečanja. Na prvem srečanju v gradu Prem (takrat smo razpravljali o revijalnem tisku na Primorskem) se je prvič konkretizirala ideja o ustanovitvi združenja. Kasneje so sledila številna srečanja na Krasu (Sežana, Tomaj), na katerih smo oblikovali temelje za ustanovitev. Trinajstega maja 1989 je potekal v Sežani ustanovni zbor Združenja književnikov Primorske, kar pomeni, daje letos preteklo enajsto leto od njegove ustanovitve. Na zboru smo za predsednika izvolili Borisa Pangerca iz Doline pri Trstu. Vodenje Združenja je vzel za res. Pa ne samo to. V njem je bilo veliko entuziazma, veliko srca, kar se je v njegovem mandatu tudi poznalo. Z ustanovitvijo Zdmženja pa smo že na samem začetku naleteli na velike probleme (žal, se nekateri v nekem smislu vlečejo še danes). To so: oblikovanje prepoznavnosti Zdmženja, razvijanje pripadnosti k Zdmženju, vzpostavljanje njegove formalnosti, iskanje finančnih sredstev in neopredeljen odnos do Društva slovenskih pisateljev. Poleg teh težav se je moralo Zdmženje spopasti z Društvom slovenskih pisateljev. To je bila bitka, kije po vsebini segala v politično sfero takratnega spreminjanja jugoslovanskega in slovenskega družbenega sistema. Dmštvo slovenskih pisateljev, ki ga je vodil Rudi Šeligo, je bilo politična opozicija takratnemu enostrankarskemu sistemu. Centralistično usmeijeno, politično ozko in na trenutke tudi nedemokratično dmštvo ni želelo, da bi se na Primorskem ustanovilo še eno dmštvo, ki bi povezovalo književnike. Predsednik Rudi Šeligo seje na idejo in pobudo ostro odzval. Sledili so sestanki in prepričevanja, da na Primorskem potrebujemo zdmženje in da Zdmženje nima nobenih ambicij in želja po delitvi književnikov na dva politična brega. Toda kljub pomiritvi se sodelovanje z Društvom slovenskih pisateljev ni uredilo. Tako je še danes. Nesodelovanje Dmštva slovenskih pisateljev, nezanimanje in ignoriranje Zdmženja je očitno tudi danes, ko med nami ni uradnega predstavnika DSP. V letih, ko se je Slovenija osamosvajala, se je Zdmženje spopadlo tudi s tistimi, ki so vehementno žago valjali vojne spopade z Jugoslovansko ljudsko armado. Zdmženje je zastopalo koncep mirnega, diplomatskega razdmževanja bivše skupne države. Nasprotovalo je vojni. Štiriindvajsetega marca 1995 je bil v Izoli tretji občni zbor Zdmženja. Spomnimo se, daje bil to zbor mrtvih pesnikov (kot nas je imenoval novinar Drago Mislej - Mef), kajti takrat nas je bilo na zbom malo članov. Na zbom sem predstavil naslednji program: Zdmženje se mora odzivati na aktualne dmžbene teme. Zdmženje naj pripravi osnove za izdajanje dijaške literature, spodbuja organiziranje literarnih večerov, se formalno registrira, pridobi konstantni vir sredstev, se bolj poveže z Zvezo kulturnih dmštev Slovenije, z Društvom slovenskih pisateljev, s klubi itn., pridobiva nove člane, organizira odmevne prireditve, kot so: Premsko srečanje, Mediteranski večer poezije, Srečanje literatov v Abitantih, Srečanje DOSP-a (dijaško obmejno srečanje Primorske), dnevi knjige (Svetovni dan knjige), literatura v dnevih izobraževanja (Andragoško dmštvo). Oblikovanje prepoznavnosti Združenja Gre za dve področji prepoznavnosti - za prepoznavnost v širši javnosti in za prepoznavnost med članstvom. V teh treh letih se je izvršni obor Zdmženja silno zavzemal, da bi Zdmženje postalo prepoznavno v širši javnosti. Ob samem začetku mandata, ko smo vsem občinam, nekaterim bogatim firmam in ministru za kulturo predstavili vsebinski in finančni program Zdmženja, so nas te institucije šele spoznale. Odziv je bil spodbuden, saj so nam za naše delovanje poslale tudi nekaj sredstev. Zal pa smo zelo malo naredili pri opredeljevanju do aktualnih družbenih dogodkov. Zakaj? Zato, ker smo smatrali, da bi se z opredeljevanjem preveč spolitizirali, kar bi nas v nekem smislu razdvojilo in ukinilo. Toda neglede na naše politične razlike se bo treba v bodoče do določenih tem, ki tarejo dmžbo, predvsem njen civilni del, opredeliti, reagirati. V Zdmženju je sedaj 64 članov*. Koliko se ti člani prepoznajo v njem? Glede na odzivanje, pomoč, sodelovanje zelo malo ali skoraj nič! Kje so vzroki? Med temeljne vzroke je mogoče našteti: Zdmženje ni zaživelo v formalnem smislu; ni registrirano, nima svojega sedeža, nima svojih konstantnih sredstev, nima svoje profesionalne službe. Zdmženje nima posebnega vpliva na založništvo, na podeljevanje subvencij, na sponzorstvo, na revijalni tisk. Zdmženje se ne opredeljuje do družbenih tem, ki so vsebinsko vezane na človeka, na civilno dmžbo. Bilo je sicer nekaj poskusov, vendar so bili neorganizirani, nedodelani in nenačrtni. Zato je treba naštete vzroke preoblikovati v naloge in jih v naslednjih letih uresničiti. Organiziranost Združenja Že pri prevzemanju mandata je bilo opaziti, daje Zdmženje slabo organizirano. Ta slabost je posledica danih objektivnosti in sicer: velika oddaljenost članov izvršnega odbora, pomanjkanje finančnih sredstev, problem korespondence in sedeža. Člani izvršnega odbora so od vsepovsod s Primorske. Sestanki so potekali v Sežani. Toda do Sežane seje bilo treba pripeljati, potrošiti denar, ki ga izvršni odbor ni mogel povrniti. Oddaljenost z nekritjem prevoznih stroškov je nekatere člane prisilila, da se sestankov niso udeleževali. Entuziazem, volonterstvo - tega je bilo premalo. Velike težave smo imeli s korespondenco. Tajnica, ki je bila v začetku mandata zaposlena v Sežani, je korespondenco vodila prek Zveze kulturnih organizacij Sežana. Tam smo imeli tudi konto svojega računa. Kasneje seje službeno preselila v Komen, kar je administrativna dela še bolj zavrlo. Najtežje je, da Zdmženje nima svojega sedeža. Pod tako neurejenimi pogoji je bilo silno težko delati. Naloga novega izvršnega odbora je zato zelo težka in brez sedeža, osnovnih financ, urejene korespondence in administriranja bo težko delati naprej. rp Kljub težavam nekaj pomembnih aktivnosti Kljub težavam je izvršni odbor s svojimi člani Združenja izpeljal nekaj pomembnih aktivnosti. Poglejmo sijih! Odziv na aktualna vprašanja družbe: V sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev smo se vključili v razpravo in protest proti obdavčitvi knjige. V sodelovanju z Andragoškim društvom smo se vključili v izobraževanje odraslih in v ustanavljanje študijskih krožkov s področja literature (izobraževalni dnevi, književnost in ustanovitev literarne revije Brazde). V sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev in s knjigarnami smo se vključili v Svetovni dan knjige. V sodelovanju s posamezniki in knjigarnami smo posredovali pri prodaji stečajnih nepremičnin Primorskega tiska. V sodelovanju z občinskimi svetniki smo posredovali naše mnenje glede proračunskih sredstev za kulturo. V sodelovanju z Zvezo kulturnih organizacij Slovenije smo vplivali na spremembe pri njeni reorganizaciji in pri oblikovanju posebnega sklada za ljubiteljsko kulturo. Z različnimi polemikami v medijih smo vplivali na programski koncept revije Primorska srečanja in na oblikovanje urbanističnih središč. Sodelovanje z Društvom slovenskih pisateljev: Sodelovali smo pri oblikovanju društvenega statuta (ali naj Združenje postane pododbor DSP), pri kandidiranju in izvolitvi izvršnega odbora DSP (član je Marjan Tomšič) in zahtevali, da se DSP odpre do podobnih združenj, da jim strokovno in finančno pomaga ter odpravi do njih centralistični in ignorantski odnos. Svetovni dan knjige: Prvo leto smo se na pobudo Društva slovenskih pisateljev skupaj s knjigarnami in občinami lotili načrtovanja in izvedbe Svetovnega dneva knjige, za književnike s Primorske smo organizirali okrogle mize o temah, povezanih s knjigo in ob samem Svetovnem dnevu knjige smo v sodelovanju s knjigarnami in knjižnicami organizirali predstavitev knjižnih del in literarne večere. Sodelovanje na Slavističnih dnevih Primorske: Številni naši člani (Černigoj, Jurinčič, Komac, Milič in drugi) so sodelovali s svojimi referati na slavističnih dnevih, kijih organizira Slavistično društvo Primorske. Sodelovanje z DOSP: Od leta 1995 sodelujemo na srečanjih DOSP pri načrtovanju literarnega natečaja, pri izbiranju in ocenjevanju literarnih prispevkov, pri izdajanju posebnega zbornika, pri vodenju literarne delavnice in pri podeljevanju nagrad smo vabili na Premska srečanja tudi dijake z najboljšimi prispevki in jih tam nagradili. Revijalna in izdajateljska dejavnost: V okviru dijaških domov Slovenije je Združenje začelo izdajati Literarni list (izšle so tri številke). Ves čas je izhajala revija Fontana (glavni in odgovorni urednik Danilo Japelj, član izvršnega odbora), v njenih okvirih je razvita tudi izdajateljska dejavnost. Člani Združenja so sodelovali tudi na natečajih revije Primorska srečanja, njen literarni del pa je vodila Vida Mokrin Pauer iz Združenja. Člani Združenja (Cergol-Bavčar, Černigoj, Jurinčič, Košuta, Milič, Tomšič) so z recenzijami in z različnimi nasveti pomagali pri mnogih samozaložbah nekaterih še ne priznanih literatov. Mednarodna dejavnost. V okviru projekta za odpiranje mej smo se vključili v ustanavljanje posebne kulturne revije treh dežel (Italije, Hrvaške in Slovenije) z naslovom Histrianitas. V okviru sodelovanja s sorodnimi združenji smo navezali stike s hrvaškimi književniki (Biletič, Perič, Rakovac, Tremul,...). Zaključek kot perspektiva 1. Žal se moramo sedaj, po enajstih letih, vprašati, ali književniki s Primorske potrebujemo stanovsko združenje? Če odgovorimo pozitivno, moramo za bodoči obstoj in bodoče delovanje Združenja marsikaj spremeniti. Spremeniti moramo odnos do članstva, odnos do programa in odnos do delovanja. 2. Vseh 64* članov mora pritiskati na člane izvršnega odbora, na predsednika in od njih zahtevati večjo aktivnost, več odzivanja na družbene dogodke in na položaj knjige ter literarne ustvaijalce danes. 3. Člani izvršnega odbora morajo biti aktivnejši, prevzemati morajo določene naloge, predvsem pa projekte. Člani Zruženja morajo slediti programu in vse akcije, ki jih organizirajo v lastnem kraju ali so vključeni vanje, organizirati in uresničevati v imenu Združenja. Vse, kar se naredi na področju književnosti, mora biti narejeno v sodelovanju z Združenjem. 4. Združenje je treba registrirati, določiti pisarno, telefon in žiro račun. 5. Znotraj Združenja je treba urediti stalno in hitro administriranje. 6. Združenje naj bi letno organiziralo nekaj večjih projektov: Premsko srečanje, Večer mediteranske poezije, Srečanje literatov v Abitantih, Svetovni dan knjige, DOSP, Srečanje ob meji, sodelovanje na slavističnih dnevih, izdajanje dijaškega Literarnega lista, uresničevanje programa Fontana, sodelovanje pri nagradi Alojza Kocjančiča, itd. 7. Odnos do Društva slovenskih pisateljev je treba spremeniti v smislu boljšega sodelovanja pri Vilenici in pri drugih akcijah. 8. Povezati se je treba z Zvezo kulturnih društev Slovenije in s številnimi kulturnimi društvi, ki se vsebinsko povezujejo s književnostjo. Z njimi je treba organizirati literarne večere po vseh občinah Primorske. 9. Povezati seje treba s sorodnimi stanovskimi združenji v Italiji in na Hrvaškem ter organizirati izmenjavo izkušenj ter ustvarjalnih prvin. * Sedaj je 82 članov! - Opomba Jolke Milič Pesniške zbirke: Pesniški list 7, 1973; Mladi junci v ritmu jeseni, 1986; Ribiški spevi, 1990; Aforizmi, 1991; Istrijanova molitev, 1993; Pod Sočergo v maju, 1995 Proza: Istrani, 1991 Edelman Jurinčič, pesnik in pripovednik - Rožnik 10, 6289 Ankaran Pogovor s predzadnjim predsednikom Marjanom Tomšičem (1998-2000) ob njegovi 60-letnici (z enoletno zamudo) KADAR DELAM, DELAM VSELEJ Z VSO ZAVZETOSTJO Jolka Milič Karikaturist: Miro Kranjec, 1997 Predzadnji predsednik Združenja književnikov Primorske je bil pisatelj Marjan Tomšič iz Kopra. Njegov pogled na delo Združenja si bralec revije Kras lahko ustvari na koncu naslednjega pogovora, v katerem odgovarja še na vprašanja o svojem odnosu do žensk, o svojem umetniškem ustvarjanju in še o čem... Najprej bi rada vedela, kaj misliš o javnih pogovorih vob-če, saj so silno priljubljeni, sodeč po njihovi pogostosti v vseh občilih? Zadnje čase jih dobiš po dva ah tri v istem časopisu ali reviji, čisto kratke in dolge kot slabo leto. Javni pogovori, torej po domače intervjuji, mi grejo vedno bolj na živce. Zato sem tako dolgo odlašal z odgovori na tvoja vprašanja... Ko sem se uveljavljal, sem bil poln samega sebe in zdelo se mi je, da imam kaj povedati. Zdaj pa ugotavljam, da pisatelj vse pove s svojimi knjigami in da so javni pogovori pravzaprav povsem odveč. Brala sem nekje, da je dober intervju var tisti spraševalec, ki nevsiljivo prisili vprašanca, da pove zlasti to, kar navadno skriva ah zamolčuje. Po tej logiki bi te morala sprovocirati k nekakšni izpovedi. In to prav jaz, ki nerada hodim k spovedi. Ne bi povedal kar sam od sebe kakšne zabeljene nediskretnosti? Da bo volk (bralci) sit in koza (moja intervjuvarska sposobnost) cela? Potem me vprašaj takole: Baje si imel za en regiment ljubic. Je to res? In jaz odgovarjam: Ko so me ljudje srečevali z lepimi in mladimi ženskami, so v tem videli pač to, kar so želeli oziroma po čemer je hrepenelo njihovo sive. In ker so vedeli, da sem umetnik, se jim je zdelo samoumevno, da je vsaka moja zveza s kakšno žensko apriori prešuštvo ali še kaj hujšega. Resnica pa je tale: Priznam, da so imele ženske name vselej močan vpliv. Res je tudi, da so se z mano včasih na vso moč poigravali uroki polne lune, toda resnica je tudi, da nisem nikoli šel z nobeno žensko, če se vanjo nisem zaljubil. Takih primerov pa je bilo, ljuba moja Jolka, med šestimi križevimi postajami bolj malo. Zenske so me imele rade predvsem zato, ker sem se znal z njimi svobodno pogovarjati. Najgloblja intimnost med dvema človekoma, posebno med moškim in žensko, je pogovor. Erotika, seks in te stvari niso niti malo primerljive z dotikom dveh duš. Tega pa ljudje navadno ne razumejo. Za večino je možen odnos med moškim in žensko le na telesni ravni. Ko sem delal kot vzgojitelj v koprskem dijaškem domu in me je nekajkrat obiskala pokojna pesnica Tatjana Soldo, so iz tega delali cel cirkus. Pa je šlo le za pogovore o literaturi, še bolj pa za dotikanje dveh sorodnih, a milijone svetlobnih let oddaljenih planetov. To pomeni, da med njima ni bil možen fizičen stik, zato pa so bila duhovna in mistična razmerja toliko bolj bogata in za oba ustvarjalna. Podobno velja za mnoge moje odnose z Ženskim svetom sploh. A ja, kmalu bi pozabila! Bralcem ne bom nanizala (vzelo bi nama preveč časa in prostora), kaj vse si doslej počenjal in napisal, koliko tvojih knjig seje v letih nabralo in vedrijo na policah itd., itd., ker lahko sami pokukajo v kakšen leksikon, če te slabo poznajo, kar se mi zdi neverjetno, ali se o tebi pozanimajo v kateri koli knjižnici. Ti naštej le tiste naslove, ki niso še prišli v leksikone, oziroma se nekoliko razgovori o teh svojih zadnjih delih. Pa o tistih, ki so morebiti še v tisku! V nobenem leksikonu ne bo nikoli naveden naslov romana Uroki polne lune. Pisal sem ga v neznansko čudnem stanju duha, napisanih je bilo 360 strani, potem pa sem original in kopijo položil na grmado in sežgal. Vse je šlo v zrak. Se zdaj vidim, kako letijo goreči listi proti nebu. Zakaj sem to storil ? Zato, ker mi ni uspel po- Fgl •sto.?, riti bi v literarni obliki izrazil vse tisto, o čemer je sanjala in po pis: M.T. Ker ni naključij, tudi ta objava vse pove; napoveduje uso-čemer je vroče hrepenela moja duša. To je enostavno nemogoče. Ta do mojega vzpona na slovenski Parnas... nemoč me je bolela do neznosnosti. Najdragocenejše in najbolj resnične knjige ne bodo nikoli napisane, ker ni besed, s katerimi bi Veliko radijskih iger si napisal, ki so bile tudi izvajane, ne lahko vse to izpovedali. Ostaja le bolečina in molk. Glede tega je sli- pa tiskane. Ali se ne bi dalo narediti iz njih zanimive knjige? Si kdaj karstvo na boljšem, še najbliže Absolutnemu lahko pride glasba. pomislil na to? Sprašujem, ker ne vem. Od vseh tvojih knjig ti je (bila) katera najbolj pri srcu in katera najmanj, če si jih kdaj postavil - športno razigran - na kakšno hit parade lestvico? Ali sodiš med tiste roditelje, ki se radi pohvalijo, da imajo vse svoje otroke enako radi? Bi kaj preklical, kar si napisal, se od kakšne pisarije (brez slabšalnega prizvoka) tako rekoč distanciral, kot se je že marsikateri, bodisi pri nas kot v svetu? Vse svoje knjige imam rad. Vsaka priča o moji poti skozi labirint življenja. Nobeni se ne bi odpovedal, pa če je še tako slaba. Saj se tudi mati, če je res mati, ne more odpovedati nobenemu otroku, pa so med njimi tako genialci kot čisto navadni butci. A vsak je svet zase in sleherni je po svoje dragocen, enkraten in neponovljiv. Tisti, ki bo kdaj izločil (ali pa vse zbrisal), je samo čas. Ta pa je nepredvidljiv. Lahko, da mu bo všeč prav tista knjiga, ki bi jo, kot avtor, najraje pozabil. Pišeš z lahkoto? Si eden tistih (grafomanov), ki se strogo drže Apelovega reka (po Pliniju): Nulla dies sine linea? Daj, pokaži nam en običajen dan v svoji delavnici! In kako pride od zamisli do končne pike, po kakšnih vijugastih poteh in stranpoteh? Pišem neredno. Grozno se mi zdi to, kar počnejo nekateri. Recimo: vsak dan morajo napisati vsaj eno stran. Morajo! Pri meni minejo meseci, ne da bi sploh pisal. Takrat berem vse, kar mi pride v roko. Ali pa se potepam, hodim v hribe, kmetujem, obiskujem prijatelje in znance ali pa prebolevam kako svojo nemogočo zaljubljenost. Pišem pa le takrat, ko zgodba dozori, ko me prisili, da sedem in jo udejanim. Ko pa se to dogaja, pišem hitro, vztrajno in disciplinirano. Pišem dopoldne, popoldne, zvečer, ponoči... Takrat garam, dobesedno. In trpim. Trpim, ker je pisanje novele ali romana zares skrajno naporno delo, in še bolj tipim zato, ker vsi junaki črtice, novele ali romana v meni živijo polno, to pomeni: z vsemi svojimi solzami, smehom, torej s svojimi milimi in strašnimi usodami... Ker vem, kaj me čaka, navadno dolgo odlašam, preden sedem za mizo. Odlašam, dokler se ne pojavijo “porodni krči”. Potem ni več pomoči. Potem sem ves notri in vse okoli mene izgine. Svojo prvo zbirko satir in sanjskih pripovedi Krog v krogu so ti izdali leta 1968, ko si bil menda star 29 let. Kdaj pa si napisal svojo prvo, res prvo “literarno reč” (recimo ji tako za šalo) in kje objavil, če je sploh kje izšla? Se je še spominjaš? Z nostalgijo? Strast do pisanja me je zasvojila (tako bi rekla dr. Sanja Rozman) že v osnovni šoli; od šestega razreda dalje sem kar naprej kaj pisal, pisaril... Svoje umotvore sem pošiljal v Mlada pota, a tam jih je urednik in mentor pisatelj Ivan Potrč vztrajno zavračal, češ da sem črnogled, življenje pa je vendar eno samo veselje, je optimizem, je realizem svetlih perspektiv... In tako se je zgodila moja prva objava: ne v Mladih potih temveč v časopisu Delavska enotnost 1. januarja 1958; naslov črtice: Žogica. Tematika zgodbe: krivica. Pod- Realiziranih radijskih iger iinam res kar precej, toda te igre se poslušajo in ne berejo. Nesmiselno bi bilo zdaj iz teh slušnih umetnin delati knjigo. Razen tega ljudje danes bolj poslušajo kot berejo... V tvojih predalih, se mi zdi, ni veliko gneče, ker vse sproti objaviš, kar napišeš. To je na moč razveseljivo. O načrtih nerada sprašujem, ker gre, kot so mi namignili - skaramantično vzeto - za hudo neprimerno radovednost, na katero zlepa ne bom dobila dobrega odgovora, kaj šele pravega, pa vseeno... bom stegnila jeziček in vprašala, saj je najhujše, kar se mi lahko zgodi, da mi ne odgovoriš in elegantno obideš vprašanje: Kaj pa tvoji načrti in ambicije, Marjan? So srečno poročeni z možnostmi, ki nam jih ponuja slovenski knjižni in založniški trg? Ne drži, da vse, kar napišem, tudi objavim. Kakšna stvar se mi zdi neprimerna za javnost, kakšna ni dovolj dobra. Imam kar precej dram, mislim da osem, ki niso bile ne objavljene ne uprizorjene. Drama Jezus Križani je bila že uvrščena na program Prešernovega gledališča v Kranju, pa so jo kar čez noč, ob menjavi vodstva, črtali. Najbrž je preostra, preveč razkrivajoča bistvo globaliza-cijskih procesov. Razkriva ozadje globalizacije in “lokalnih ” vojn: alfa in omega tega časa je postalo trženje, torej trgovina za vsako ceno. Zlatemu teletu, in to enemu samemu, se morajo prikloniti vsi narodi sveta. Tudi religijo se da tržiti, celo trpljenje našega Odrešenika se da učinkovito prelivati v šoldiče... Kar poglej, kako skrajno neokusne reklame se pojavljajo: zadnja večerja dela reklamo za prehrambeno industrijo; plašč Marije, Matere Božje (podoba s ptujske Svete gore) ščiti uboge, a tako zelo “ljubljene" potrošnike; pa zvezdice Združene Evrope, ki niso nič drugega kot zvezdice, ki obdajajo Marijino glavo; dvanajst jih je, in toliko je tudi Izraelovih rodov..! Kaj načrtujem? Nič! Čakam, da se kaj v meni, brez moje zavestne volje, razvije, dopolni, zaokroži. Morda bo to drama, morda roman. Bova videla, kaj bo ratalo iz teh, v zadnjem času zame skrajno kritičnih padcih in vzponih! Matjan, rada bi vedela za tvoj odnos do kritike. Te prizadene, ko je negativna, ali te pusti brezbrižnega? Jo jemlješ resno (tudi pohvale) ah z rezervo? Marsikoga je pokopala negativna kritika njegovega dela. So ljudje, ki so zaradi tega napisali eno samo knjigo; druge si niso upali. In dogaja se, da ustvarjalca uniči tudi dobra kritika oziroma preveč hvalisava ocena njegovega dela. Iz povedanega bi lahko sklepali, da je treba kritiko jemati z rezervo; tako dobro kot slabo. Kar se mene tiče, bi rekel, da sem doživel tako dobre kot tudi negativne ocene svojih del. Oboje sem poskušal relativizirati. Ni me motila negativna kritika, v kateri sem začutil resen odnos do dela. Zoprna pa mi je bila tista kritika, v kateri je bilo takoj jasno, da gre za vnaprejšnji negativni odnos do avtorja in, seveda, tudi do Sedanji predsednik (2000 - ...) KP njegovega dela. Kritik se je pač odločil, da bo tega in tega tipa sesul. Kar tako in brez pardona! Pač zato, ker ga ima, recimo, poln kufer, ali pa zato, ker se je v nekem klanu do tega avtorja ustvarila pač taka klima. V takih in podobnih primerih se res obnašamo kakor člani sekt oziroma kakor volkovi v krdelih. Seveda v omenjenih primerih ne moremo govoriti o kritiki, temveč o namernem in hudobnem sesuvanju nekega dela in njegovega avtorja. Za konec pa mi povej še kaj o svojem dveletnem predsedovanju Združenju književnikov Primorske! Dve leti sem bil predsednik primorskih literatov. Predsed-ništvo sem prevzel takrat, ko so se nam najbolj posmehovali in nam pravili, da smo društvo mrtvih pesnikov. Da bi vsaj malo presegli takšno stanje, je bilo treba vložiti ogromno energije in časa. Pa se še ni kaj dosti premaknilo. Najbolj žalostno je to, da še celo nekateri člani izvršnega odbora niso resno vzeli svojega Združenja. Vse naše seje so bile na robu sklepčnosti in vselej je bilo treba pred sejo telefonarati, da se nas je zbralo vsaj nekaj. Samo vabilo je bilo premalo. To me je zelo bolelo. Potem sem si rekel: Če celo ti, ki so zavestno pristali, da bodo delali v izvršnem odbom, ne čutijo, da je Združenje nekaj pomembnega, kaj si naj mislim o drugih, “navadnih" članih! O krizi govori tudi dejstvo, da je bilo na občnem zboru odločno premalo ustvarjalcev. Tolažim se s tem, da tudi v Društvu slovenskih pisateljev ni bilo bistveno drugače. Sele zadnji občni zbor, ki je bil sklican v čustveno razpihanem ozračju, je bil še kar množičen. Ne vem, morda jemljem stvar preresno? Takšen pač sem! To je moj značaj. Kar delam, delam vselej z vso zavzetostjo in najbrž pričakujem, da bodo takšni tudi drugi. Pisatelji, pesniki... smo egocentriki. Vendar ima tudi tovrstna ljubezen svoje meje! Ne bi smeli pričakovati od Združenja le “servisnih ” uslug. To pomeni: Združenje je smiselno, če mi konkretno koristi, če se bori za moje osebne interese, drugače pa ne. Dobro, tudi to je potrebno. Vendar, kaj pa družabnost in kaj skupna zavezanost literaturi, da ne rečem ista ljubezen do besedne umetnosti? Ali ni že ta ljubezen in ta naveza dovolj, da bi si kak-šenkrat rekli: Prav je, da grem na Prem! In prav je, da spoznam poleg sebe še kakega drugega člana mojega ceha... In da tudi sam postorim kaj koristnega. Proza: Krog v krogu, 1968; Onstran, 1980; Olive in sol, 1983, Šavrinke, 1986; Ti pa kar greš, 1987; Kafra, 1988; Veter večnosti, 1989; Noč je moja, dan je Tvoj, 1989; Kažuni, 1990; Oštrigeca, 1991; Glavo gor, uha dol, 1993; Zmo od frmentona, 1993; Vruja, 1994; Ognjeni žar, 1995; Norček, 1996, Vrnitev, 1998; Škatlarji, 1999; Prah vesolja, 1999 Knjige za mladino, radijske igre in še kaj Marjan Tomšič, pisatelj. - Dolinska 44/b, 6000 Koper NIČESAR NE MOREŠ NAREDITI, ČE NE SODELUJEŠ Z DOBRO SKUPINO LJUDI Jurij Paljk Draga Jolka! Praviš, naj Ti čim prej napišem stran, stran in pol o tem, zakaj sem sprejel predsedstvo Združenja književnikov Primorske. Odpisal bi Ti že prej, če ne bi prišlo vmes preveč dela. Tako sem šele danes sedel za stroj, da Ti napišem nekaj vrstic... Najbrž bi Ti lepše odgovoril, če povem, zakaj sem se branil tega mesta, ker zares nisem hotel sprejeti mesta predsednika ZKP. In to ne zato, ker nočem sodelovati v Združenju književnikov Primorske, ampak zato, ker sem enostavno preveč zaseden in me punčki ter žena komaj kaj vidijo. Ti, Jolka, ki si čudovita Kraševka, ki si zrasla ob repi in polenti, boš takoj dodala, da to najbrž ni res, ker z Ženo sedaj čakava otroka, a povem Ti, da še sedaj ne vem, kako se je to zgodilo. Bo pa že dižalo, da sem moral tudi zraven biti! Po temeljnem premisleku in predvsem na vse prigovarjanje tako Marjana Tomšiča kot tudi kolegov iz zamejstva sem to vlogo sprejel in to zaradi več razlogov. Eden od teh je, da se bom sedaj moral posvetiti malo več, pravzaprav veliko, veliko več delu pri Združenju književnikov Primorske in da bom zato lahko malo manj delal tu, pri nas v zamejstvu, Govorim, seveda, o delu na terenu, kot sam rad “delovno” imenujem predstavljanje knjig in avtorjev, slik in umetnikov na vaseh, v društvih in še kje v zamejstvu, tej mali slovenski domovini, ki jo imam zelo rad, ker pač tu delam, in ne nazadnje tudi zato, ker sem sam rojen na vasi. To Ti takoj razložim! Tudi pri nas, tu za mejo, v Furlaniji-Julijski krajini, da se razumemo, imamo med slovenskim življem ljudi, ki so prepričani, da je vse, kar se tu na področju kulture dela, za njih premalo, da si sami zaslužijo boljše stvari in seveda bolj intelektualne kroge, ki pa po njihovem niso ne v Rupi niti ne na Peči in seveda ne v Mačkovljah in ne v Standrežu, da o Gropadi in Ricma-njih ali Dolini niti ne govorim. Tudi pri nas imamo izvoljence, ki govorijo omalovaževalno o “ljudeh”, ker oni to niso, ker so oni intelektualci in jih seveda “ljudje" ne zanimajo. Zato Pariz in kvečjemu še Ljubljana in ne Travnik in niti ne Ulica svetega Frančiška in ne ulica Donizetti, da Ti ne govorim o vaških društvih! Ker sem sam doma s kmetov, imam rad vas, slovensko vas pri nas, ki še edina drži pokoncu to našo ubogo slovensko manjšino, in to kljub temu ali morda prav zato, če to naši “intelektualci” hočejo ali ne. In zakaj rp ‘V VOkti Fotografija leta 2000 ne bi, kot predsednik ZKP, organiziral kakšen zares dober literarni večer na kaki od vseh teh “intelektualcev ” pozabljeni slovenski vasi tu pri nas, ker si ga ti ljudje zares zaslužijo in to dokazujejo vsak dan Z ohranjanjem slovenske besede, narodnosti sredi morja Tebi ljubega Dantejevega jezika? Mnenja pa sem tudi, da bi se morali zamejski književniki veliko več srečevati s pisci in ustvarjalci iz Slovenije in seveda še posebno s svojimi vrsmiki s Primorske. Trudil se bom, da bomo organizirali vsaj v večjih krajih večere, morda srečanja ali kaj podobnega, na katerih se bomo lahko bolje spoznali med seboj, si izmenjali mnenja, se preprosto pogovarjali o lepih rečeh in tudi morda kakšno rekli o vsakdanjih, ki nas še kako pogojujejo. Kot tretjo stvar bi rad zbližal naše Združenje z Društvom slovenskih pisateljev in v ta namen sem že navezal kontakt s predsednikom DSP Evaldom Flisarjem, ki je pripravljen sodelovati. Kaj bo iz tega nastalo, bo pokazal čas, lahko pa zagotovim, da se bom zavzemal za našo promocijo tudi v prestolnici in morda tudi v Rimu, kjer imam dobro zvezo. Bomo videli! Po mojem bi moralo Združenje predstavljati svojega člana, predstaviti vsako knjigo, ki jo je izdal kak njen član. Tudi o tem se bomo morali dogovoriti, kako in kaj. Kot predsednik Združenja književnikov Primorske bom moral sedaj reševati zelo neprijetno nalogo, saj na Radiu Trst A zaradi direktiv iz Rima skorajda ne izplačujejo več avtorskih honorarjev, in se bomo morali zato najbrž avtorji obrniti na SIAE, ki brani avtorske pravice. Na Premu si mi naročila, naj skrbim, da bomo imeli pri Združenju veliko denarja. Vem, da imaš prav, a tu bom sam potreboval pomoč vseh kolegov, saj bomo združeni lahko več dosegli. Gotovo si bom moral prizadevati še za vrsto drugih stvari, za katere sedaj še ne vem, kakšne so, a vem, da obstajajo in jih bo treba reševati. Lahko bi Ti napisal še celo goro želja in načrtov, a Ti ponavljam: po naravi raje delam, kot pa govorim, ker imam že do vrha glave ljudi, ki pravijo: “To pa bi se moralo tako narediti!” in sami seveda nikdar niso, ne, tudi ne bodo ničesar naredili. Sem tudi človek, ki zna poslušati, četudi rad govori, ker sem pač brbljavi Vipavec, kot bi rekel Župančič. Življenje me je naučilo, da danes ničesar ali skoraj ničesar ne moreš narediti, če ne delaš tega z dobro skupi- no ljudi, ki ti pomaga, te kritizira, a tudi vzpodbuja. Upam, da bomo vsi skupaj tako skupino tudi v okviru Združenja književnikov Primorske sposobni narediti! Nekaj idej imam, nekaj mi jih boš tudi Ti posredovala, kot jih bodo drugi. Če bo denar, bomo tiskali knjige naših avtorjev, bomo predstavljali naše ljudi domačinom in tujcem, bomo hodili v Ljubljano, Trst, Gorico, a tudi v Ajdovščino in v Nabrežino in Ilirsko Bistrico. Kamor se bo dalo, kamor nas bodo povabili. In če nas ne bodo, se bomo poskušali sami povabiti. Upam, da nam bo uspelo! Morda delam krivico folklori, a Ti vseeno rad napišem, da ne bi hotel biti predsednik folklornega društva, ker to naše društvo, Združenje književnikov Primorske, ne bi smelo biti. Kakšen predsednik bom in kaj mi bo ob vaši pomoči uspelo narediti, bo pokazal čas. Vseeno pa upam, da bomo nekaj skupaj le narediti. Predvsem bi rad videl, da bi naše Združenje postalo živo in delavno, da bi se okrog njega zbirati tudi mladi; tisti, ki šele vstopajo v svet književnosti, in seveda tisti, ki o knjigah pišejo, se j književnostjo in z našim jezikom ukvarjajo. Dovolj? Najbrž ne, a naj Ti povem. Da “se e vero che la fortuna e cieca la sfiga ci vede benissimo” (če je res, da je sreča slepa, ima smola zelo dober vid), je tudi res, da sem sedaj dejansko na mrtvem tiru. Ker mi je preteklo vozniško dovoljenje, sem ga seveda šel podaljšat, a ker živim ob najbolj odprti meji, imam sedaj dovoljenje za vožnjo samo v Italiji in že mesec dni čakam, da mi v Rimu oddajo na pošto nek kolek, s katerim bom potem lahko krožil tudi po Sloveniji. In najbrž bom čakal vsaj še mesec dni. Toliko o razviti, demokratični in ne vem še kakšni Evropi, v kateri živim, ne pa kot Ti, ki živiš na Balkanu, kot bi rekli naši “tržaški prijatelji”! Mimogrede: danes smo šli trije iz uredništva ob uri kosila peš pri rdeči hiši v Sloveniji, v Rožno dolino na kosilo; točno na meji med Italijo in Slovenijo sem se ustavil in potem nekaj časa stal z eno nogo tu, v Italiji, in z eno v Sloveniji, in kolegoma sem rekel: “Ma, fanta, kje sem sedaj, ko sem z eno nogo na Zahodu in z drugo na Balkanu?” Pesniške zbirke: Soba 150, 1986; Nemir, 1994; Nedorečenemu, 1997; Kako je krhko/Com'e fragile, 1999 Jurij Paljk, časnikar in pesnik - Via Meža na 27, 33050 Terzo D'Aquilea Tjr vr IV 1 m KRONOLOGIJA BREZ OSEBNIH OLEPŠAV S POLEMIČNO NOTO Aleksander Peršolja Fotografija leta 2000 Z veliko muko, še z večjim naporom se vračam v leta gospodova 1980 in še malo naprej. Kaj hočem, podlegel sem Jolkinim čarom in predvsem njenim zahtevam. Skoraj grožnjam! In naj bo, z željo in upanjem iskrenega razumevanja tistega časa. Časa nastajanja Združenja književnikov Primorske. Morda bo nekdo pernato osiromašen, ampak, žal, resnice so resnične. Želim tudi, naj bodo letnice nastajanja in dogajanja vsakemu dana v presojo. Vse seje dogajalo v letih 1980-1990. Staram se in z mano se stara tudi spomin. Kronologija brez osebnih olepšav. 1. Prva pobuda - predvsem razmišljanje o Združenju - je nastala s pobudo Franeta Goljevščka o novi primorski reviji. In res je nastal in izšel “Argos”. S Krasa sem se večkrat peljal na morje na klepete, toda občutek je bil neobčuten. Želel sem resnično svobodno revijo, toda žal so se smeri križale. Vmes je bila “socialistična” Fontana. Franeta Goljevščka ne obdolžujem nikakršne povezave s pobudami o nastajnju Zdmženja. Bil je svoboden in pronicljiv fant. 2. Draga pobuda - tudi predvsem razmišljanje o Združenju -je nastala s srečanji z Japljem, Jurinčičem in predvsem s Savom. In ta srečanja so se kasneje delovno dogajala v hiši zakoncev Peršolja v Križu 1K (zdaj je številka 144). Na vseh teh srečanjih je bil vnet zagovornik te pobude Vlado Šav. Takratni tovariš in zdajšnji gospod Edelman Jurinčič, njegovo ime kot tudi moje nismo izpustili v zapisu iz “zgodovine”. Blagor danim! Na vseh teh pomenkovanjih je bil sporen predsednik Združenja. Sam sem želel “politično neobremenjenega” človeka, kajti pred nami je bil velik in lep izziv. Primorsko razmišljanje in delo. Toda “kumrovška šola” je marsikaj onemogočala in, “hvala bogu”, smo se le zmenili s pesnikom Borisom Pangercem kot prvim predsednikom. Potem se je predsedništvo nadaljevalo z nadaljnjimi predsedniki in predsednico. Naj še dodam; malo “barabinska” poteza Franja Frančiča v gostilni v Tomaju meje streznila. Fantje videl malo dlje. Se spominjamo? 3. Tretja pobuda - Premska srečanja... Težko mi je, toda moram. Tako Pangerc kot Jurinčič, v eni izmed lanskih ah predlanskih številk “Srečanj” si pripisujeta veliko “desetih” pobud o teh sreča- njih. Resnica je samo ena - pravi in edini pobudnik je bil Dimitrij Bonano in na pomoč sva mu priskočila moja malenkost in Ivko Spetič. 4. Četrta pobuda - kot zaključek... Borisu Pangercu se je (tudi v Srečanjih) zapisalo o mojem odhodu v politiko. Živel sem šest onemogočenih let, ko me Združenje ni poznalo. Edina uteha mi je bila Vilenica. Nekaj meje izučilo. Vzporednih poti ni. So, toda ne v umetnosti. In kaj lahko napravimo na tej poti? Veliko! Predvsem veliko postorimo za primorsko literaturo brez osebnega egoizma. Lahko je “vzor” Sežana, ki je s takšno ali drugačno pomočjo omogočila lepo število knjižnih izdaj in jih še omogoča. Je samo Sežana (tudi v njej živi nekaj kulturniških genijev, ki marsikaj onemogočajo ah vsaj popljuvajo) in ne Združenje. Ali se ne bi lahko to razmerje obrnilo? Pesniške zbirke: Čez noč, 1971; Nad poljem je mrak, 1974; Koraki, pesniški list 35, 1977; Sanjsko mesto, 1988; Bacchus v grmovju, 1994 Aleksander Peršolja, pesnik - Križ 144, 6210 Sežana Opomba urednice mozaika Na to polemično poanti rano kronologijo, domnevam, se bo kdo od “prizadetih” odzval in povedal svoje, kar bo za odnose v Združenju samo koristno. Jaz bi nekaj malega pripomnila le v zvezi s četrto točko, v kateri teče beseda o onemogočenih letih, ko ni Združenje Peršolje baje poznalo. Ne spominjam se - pa imam zelo dober spomin! - da bi Združenje kogarkoli, kaj šele Aleksandra, ignoriralo ali oviralo, če je seveda hotel biti zraven in v potu svojega obraza pomagati porivati cizo. Prej nasprotno, saj še dandanes zaman iščemo prostovoljce, pripravljene, da bi to in ono - požrtvovalno in pretežno zastonj -postorili v splošno korist. Podobno kot jaz razmišlja tudi predzadnji predsednik Združenja Matjan Tomšič v svojem intervjuju. Potemtakem ne gre za osamljeno mnenje! Peršolja vrh tega v svojem zapisu, kar je hvale vredno, imenuje skoraj vse (ne)pobudnike, tovariše in gospode, ki so bili tako ali drugače zraven, le sežanskim “kulturniškim genijem, ki marsikaj onemogočajo ali vsaj popljuvajo”, prizanese. Se je zatekel v anonimnost iz oportunizma?, strahopetnosti?, velikodušne prizanesljivosti do svojih sokrajanov? Le zakaj jih posamič ne imenuje in se rajši oprime sibilinskega sloga... sem rekel in vendar nisem re- GLOBALIZACIJA BO PRAV NA ZAHODNI MEJI POKAZALA ZOBE Alekslj Pregare Če se ne motim, je teklo leto 1986 in ušlo mi je tudi iz spomina, če je bil tistega leta že sestavljen statut Združenja književnikov Primorske, ko me je Aleksander Peršolja ob robu okrogle mize na Premu izrecno povabil, naj stopim v odbor tega telesa. Razmišljal sem o morebitni novi obveznosti, predvsem moralni, zakaj s primorskimi kolegi, zlasti na italijanski strani meje, sem imel dokaj zrahljane odnose. Zavedal sem se tudi, da bodo “profesionalni” književniki zamejstva jemali v poštev pobudo, ki bi drobila njihovo zakoreninjenost v Ljubljani, če ne sumničavo, pa vsaj podcenjevalno. In res, vsak njihov pojav ob letni okrogli mizi na Premu ali na občasnih sestankih je predstavljal senzacijo; ob svojih kapilarnih interesih v prestolnici so novo nastalo območno združenje imeli za drugorazredno ah tretjerazredno in ko so se milosrčno zavihteli na prizorišče, so neizbežno izzvali kimanje, aplavz ali v najslabšem slučaju tiho mrmranje oporečnikov, med katerimi je le Jolka Milič ostala diskutant z načeli. kel? Obtožba pa lahko leti na vsakogar - tudi nanj navsezadnje! - in na nikogar. Po mojem bi moral udariti brez rokavic najprej po “oporečnih” Sežancih in šele nato po ... zunanjcih. Daj, Aleksander, na dan z imeni! Pa še to: Ker je v drugem odstavku tega zapisa omenjen tudi pisatelj Franjo Frančič, ki je baje “videl malo dlje”, sem prosila Peršo-ljo, naj nam pove, kaj je nekoč rekel ali storil piranski pisec. Dobila sem ta odgovor: “Po njegovo: »Vse skupaj je sranje in morda samo eden v družbi je vreden idealov!« Nato je prevrnil mizo in še kaj.” Pripis Jolke: Morda je res, da je “vreden idealov” le malokdo od vseh tistih, ki sukamo pero, vključno s Frančičem, Peršoljo in z mano, a naj jih zato nehamo gojiti, prekrižanih rok? In če dvomljivca Frančič in Peršolja veijameta, da je vse skupaj ... sranje, zakaj nam ne dasta dober zgled in ne nehata ... srati? AH onadva ne ... seijeta? Povedano brez olepšav! Jolka Milič Niti po osamosvojitvi domovine se ni kaj prida spremenilo. Večna ekonomska kriza Fontane in literarni del neprimernih Srečanj to samo potrjuje. S prehitrim popuščanjem pri upravljanju Vi-lenice smo Primorci tudi tu postali tretjerazredni (ne)protagonisti. Vilenica je res prerasla območne meje, toda prav prvotno območno zamišljena seje v tem namenu izvotlila. Na prireditev z ogromnimi stroški in s katere nagradami se kitijo inozemski kolegi (nekateri z napihnjenimi kurikulumi in nepozorni do odličja), še vedno ne prinašajo dovoljšnjih obresti za promocijo Slovenije. Ponovno sem dobil tako potrdilo v pred kratkim opravljenem gostovanju v Turčiji. Združenje književnikov Primorske bi ob takem trendu lahko zastavilo svojo besedo, toda nesporno zaslužnega Peršoljo je organsko že posrkala Ljubljana in mu zrahljala vajeti primorske naveze. Veijetno bo potek v naslednjih letih potrdil to mojo zaskrbljenost, globalizacija pa bo prav na zahodni meji pokazala zobe naši vztrajnosti. Zelo upam, da se motim, analizo te nemoči pa prepuščam zgodovini. Vračam se v noro gibanje... Sprejel sem takrat ponujeno zadolženost, ker sem še isto popoldne Premskega srečanja 1986 odkril naboj istrskih kolegov. Vsaj trije so me navdušili: Marjan Tomšič, Edelman Jurinčič in Vlado Šav. Za tako ustvaijalno paleto seje izplačal vsak porabljeni čas, prigovaijanje na desno in levo: bil je to konkretni vid Siljenja proti večno usmerjeni centralizaciji. Ko se je “zgodil” istrski čudež, kar sem lepo poudaril v svojem(?) zborniku “Primorska, moja duša in srce”, oblikovan s samimi primorskimi umetniki, dejanje samo pa perfidno potisnjeno na rob, je moje naprezanje za primorski ideal uplahnilo. Vse namreč poteka po začrtanih tirih (nezavajujoče moram priznati, daje moja privatna vožnja po njih lažja!) in le naključje privede do občasnih zaznambe vrednih rezultatov. Ob priložnosti, ki mi jo te strani ponujajo, je prav, da sem iskren! Pesniške zbirke: Poesie/Pesmi, 1974; Moja pol do Tebe, 1982; Temelji mojega vrta, 1985; Duh po apnencu, 1986; Jedra (večjezična), 1987; Samohodec/ll viandante solitario, 1991; Moj veliki mali svet/lI mio grande piccolo mondo/My big little World, 1999 Izdal je tri grafično-pesniške mape, več radijskih iger, Črne galebe, 1992, Božji odsev na slovenski zemlji, 1993/94 in eseje Blagi izzivi, 1999 Aleksij Pregare, pesnik, pisatelj radijskih iger, publicist in prevajalec -Ricmanje 54, 34010 Ricmanje, Italija rp Vrinek urednice tega mozaika TREBA BI BILO... KAKO LEPO BI BILO, ČE e • e Ines Cergol-Bavčar Fotografija leta 1999 Ker je bilo nekajkrat rečeno, da je bil Vlado Šav eden od najbolj vnetih pobudnikov za ustanovitev Združenja, sem tudi njega parkrat pisno zaprosila za zapis, prejela pa le spodnji odgovor na zelo lepi razglednici (KUČA NA OTOKU CRESU), ki jo je odposlal seveda iz Kopra v četrtek, 22. junija 2000. Draga Jolka, Vladotov mlin melje počasi, a zanesljivo. Res, primorska književnost me pač ne vznemirja. Toliko bolj kaj drugega: “Ko se ob misli nanjo nasmehneš in ti ud nabrekne - takrat je to pravo... ” Vidiš, ves sem v “grehu". Treba bi bilo prevajati, govoriti ljudem, živeti... Ne sodelovanje -Vlado Proza: Žeja, roman, 1973; Samorodnice, misli, 1988 Poezija: Stopinje v molku, 1990; Popotovanje, 1991 Kocjančičeva 2, 6000 Koper Opomba urednice mozaika: Vlado po eni strani trdi, da je ves v “grehu” in da ga prav to vznemirja, ne pa primorska književnost, po drugi strani pa - in grehu navkljub - nekaj bistvenega očitno le pogreša, saj pravi: Treba bi bilo... Ne doseči, recimo, predmet poželenja in ponikniti še bolj celovito v pregrešno močvaro, pač pa... prevajati, govoriti ljudem, živeti... Same nadvse lahke in dosegljive stvari. Zadostuje vzeti kos popisanega papirja v roke in začeti na vso paro prevajati, stopiti na cesto in ogovoriti v pomanjkanju boljšega sogovornika prvega pasanta, na katerega naletimo in pri tem ves čas napeto misliti, vse to mi je dano le zato, ker živim. Kako lepo je živeti. Pol za šalo, Vlado, pol zares! Jolka me sprašuje po Združenju književnikov Primorske, o mojem odnosu do njega, o tem, od kdaj, od kod, zakaj... Eh, Jolka, kje so že tisti časi, ko nas je peščica na tem končku Slovenije, Primorske, slovenske Istre sanjala, kako lepo bi bilo, če bi se besedni ustvarjalci s tega območja nekoliko bolj povezali in tako povezani delovali v svoje dobro, v dobro vseh dobro mislečih ljudi, predvsem pa v dobro pisane besede, knjige... To so bili mladi in zanosni časi, oboje pa je že nekoliko za nami. V tem času so mnogi pišoči z Obale pobegnili, predvsem v Ljubljano, seveda, ali pa se namerno poslovili od življenja (slednje velja za tri mlade pesnice), kar je že samo po sebi zelo zgovorno. Tako nas ostaja le peščica, zato je kar nekako prav, da smo povezani tudi z zamejci in z drugimi Primorci od Tolmina do Ilirske Bistrice. Včasih se sprašujem, če nismo bili z nekakšnim regionalizmom pred časom, vendar je obenem res, da se da marsikaj laže uresničiti prek svojega ožjega prostora, ki naj bi ga praviloma poznali; da je vedno makrokozmos nadpomenka mikro-kozmosov, globalizacija partikularnosti. Včasih se pojavi pomislek glede kakovosti, a pravijo, da je kvantiteta pogoj za kvaliteto. Mislim, daje Združenje prineslo v naše življenje in delovanje nekakšno pozitivno (z)druženje, ki rojeva tudi otipljive sadove: tradicionalna Premska srečanja, bilten Beseda, dvojezični zbornik primorskih avtorjev, literarna srečanja... Osebni stik je pač, kljub elektronski modernizaciji, nenadomestljiv. Želim si le, da bi bilo veliko več članov Združenja pripravljeno kaj postoriti, se nekoliko angažirati, da bi to našo skupnost res lahko imeli za svojo in da bi končno tudi Društvo slovenskih pisateljev uvidelo, da smo njihov legitimen del. Pesniški zbirki: Globoko zgoraj, 1991; Vmes, 1998 Ines Cergol Bavčar, pesnica in recenzentka - Sp. Škofije 69/a, 6281 Škofije KO USTVARJAŠ, Sl SAM Fotografija: Tihomir Pinter, 1996 S • • Frane Tomšič Je Združenje književnikov Primorske potreba, navada ali pretveza? Bi bil Prešeren večji ali plodovitejši, če bi bil član katerekoli organizacije književnikov? Ko ustvarjaš, si sam in ti nobena združba ne more pomagati. Vendar, ustvarjalci so ljudje, ki potrebujejo tudi medsebojne stike in pri tem je bilo Združenje književnikov Primorske dokaj uspešno. Literati so se med seboj spoznali, utrdili stike, kar velja zlasti za ustvarjalce z obeh strani meje. Srečanja, še posebej Premska, so bila priložnosti za izmenjavo izkušenj in navezavo medsebojnih stikov, ki so stkali mnoga prijateljstva. Aktivnosti Združenja so tudi nudila mladim ustvarjalcem možnosti za prve objave njihovih del. Že to so dovolj utemeljeni razlogi za obstoj Združenja! Pri nastajanju in delovanju Združenja književnikov Primorske so se pojavile mnoge dileme, ki so se nanašale na cilje in smotre. Bile so zamisli, naj postane Združenje bojevita organizacija, ki naj bi aktivno posegala v družbena dogajanja, pa spet težnja, da bi se književniki opredeljevali do dnevnih političnih vprašanj. So bile take tendence smiselne? Književniki lahko v izjemnih zgodovinskih trenutkih zaslutijo hotenja večine ljudi in s svojimi stališči pripomorejo k pozitivnemu razpletu dogajajanja. Ko so taki trenutki mimo, pa bi “bojevita” združba nujno porajala odzive na dnevna politična dogajanja, kar bi prej ali slej povzročilo politične ali celo nazorske delitve. Tedaj bi bilo organizacije književnikov konec. Menim, da mora tudi Združenje književnikov Primorske ostati predvsem stanovska organizacija, da bo upravičila svoj obstoj in povečala blagodejne učinke na bogatenje in širitev besedne umetnosti. Proza: Kolobar, 1988; Zrcalo, 1992; Potop, 1994; Posvečena zemlja, 1998 Frane Tomšič, pisatelj - 15. septembra 1,5000 Nova Gorica ZAKAJ SEM SE VČLANILA V ZKP? Metka Cotič Fotografija leta 2000 Primorska je kot dežela sestavni del moje "življenjske pokrajine", saj sem ob morju preživela otroštvo in mladost ter se še vedno znova in znova vračam "domov". V meni vzbuja hrepenenje zaradi otroštva, mladosti in morja, ki simbolno že samo po sebi pomeni hrepenenje. Primorska pokrajina pa je nadvse svojska po vegetaciji, po odtenku svetlobe v različnih letnih časih, po vonju, po barvi morja in neba, po nemiru, ki ga nezavedno povzroča razburkano morje, ali pa po burji, ki te prepiha do kosti, da ima človek občutek nekakšnega očiščenja. Vse skupaj pa se, seveda, odraža tudi na ljudeh, ki v takem okolju živijo. Veliko bolj blagi so in manj agresivni kot v Ljubljani. Znova in znova se vračam nazaj, na Primorsko, ki je nisem v resnici nikdar zapustila. Zato bi rada delovala tudi med pisatelji in pesniki, ki živijo na tem območju. Proza: Cena za majhnost, 1989; Šant, 1994 Metka Cotič, pripovednica in publicistka - Reboljeva 15, 1000 Ljubljana KAJ NAPISATI, DA NE BO IZZVENELO MLAČNO, NEIZRAZITO? Maja Razboršek Fotografija leta 2000 Pravzaprav ne bi smela biti v zadregi, kaj napisati. Neko izrazito izoblikovano mnenje o Združenju književnikov Primorske vendar moram imeti, zakaj članica sem od samega začetka, torej od leta 1989. Navsezadnje sem bila neko obdobje celo odbornica Združenja in sem menda spet, le da se odbor v novi sestavi še ni sešel. Ker se ne branim nastopanja, sem se vedno odzvala, kadar in kamor me je Združenje povabilo. Vestno sem pošiljala prispevke, če smo pripravljali kakšno skupno objavo. Skratka: bila sem zraven, če sem le imela priložnost. In vendar priznam: v zadregi sem. Kaj napisati, da ne bo izzvenelo mlačno, neizrazito? Lekarniško natančno tehtati razmerja tistega, kar sem za Združenje naredila in kar je Združenje naredilo zame ali za katerega koli člana, se ne bi obneslo. Se več! Bilo bi povsem nesmiselno. Tovrstno iskanje somernosti se le redkokdaj izide. Hvaliti Združenje? Tudi! Vsekakor se najde kaj, kar je vredno pohvaliti. Nisem redna, vsakoletna obiskovalka Premskih srečanj, toda vsa, ki sem se jih udeležila bodisi kot nastopajoča avtorica ali pa sem bila na njih navzoča v vrstah občinstva, so se mi zdela vredna vloženega truda. Tudi vsake nove številke Besede se razveselim, čeravno sem se že večkrat zalotila pri črnogledem premišljevanju: kdove, koliko časa bo še izhajala tale naša Beseda? Kdaj se bodo tisti, ki so najbolj zaslužni za njen obstoj in najbolj prizadevni pri njenem nastajanju, naveličali? In četudi se ne bodo naveličali in bodo vztrajali: kdaj jim bo odtegnjena pomoč in razumevanje, ki sojo deležni pri Primorskih novicah? Torej vendarle hvaliti Združenje? Tudi, toda zadržano. Kajti v vseh teh letih je bilo po mojem mnenju premalo skupnih objav, skupnega nastopanja. Premalo se nas je čutilo, premalo se je o nas pisalo, premalo smo bili prisotni. Kot da nam je večkrat tik pred zdajci pošla sapa. Vse prevečkrat se je, kar je stalna praksa pri takih in podobnih dejavnostih, zataknilo pri denarju. Ali pa nam je tarnanje zavoljo pomanjkanja denarja postalo najbolj hvaležna tolažba, opravičilo za vse, česar nismo naredili? Ne znam presoditi. Občutek imam (dopuščam, da me vara), da prenekate-ri član pravzaprav zelo medlo in mlačno občuti pripadnost Združenju. Vsaj zase lahko zatrdim, da se trdneje in odločneje počutim članica sežanskega literarnega društva Zlati čoln kot pa Združenja književnikov Primorske. Menda zato, ker se s “čolnarji” večkrat sestanemo, nenehno nekaj počenjamo ali se vsaj v mislih zaposlujemo, kaj bomo še naredili in česa še nismo... Pretirano grajati delo Združenja se mi spet ne zdi pravično, kajti nekaj posameznikov je vendarle vseskozi ali vsaj neko obdobje predano, nadvse zavzeto in dobro delalo. Brez njih bi Združenje bržda že zdavnaj zamrlo, kar bi nikomur od nas ne bilo v prid. Kritikantstvo se mi upira tudi zato, ker ima tako početje pogostejše razdiralne kot tvorne učinke. Konec koncev se je Združenje vsaj obdržalo in navsezadnje, pa naj izzveni še tako banalno, se člani po večini med seboj vsaj poznamo. Bežno ali nekoliko bolj poglobljeno. Kakor kdo in kakor s kom. Poglavitno je, da prebrani prispevek kakega našega člana vsaj ni samo podpisano besedilo, ampak ima tudi snovni, predstavljivi obraz. Pesniške zbirke: Dvojezična knjižica, izšla v Arezzu (Italija), 1988; Ranjeni papir/La ca rta ferita, 1995; Pretanjeni razbor (v tisku) Maja Razboršek, pesnica - Kidričeva 5, 6210 Sežana RAZMIŠLJANJE O NEKI PRIPADNOSTI Magdalena Svetina Terčon Fotografija leta 1998 Že kot osnovnošolka je bila malce čudna, da o srednješolki niti ne govorimo. Komaj je čakala, da se bo otresla provincialnih spon, kar je vneto skrivala pred sošolkami in sošolci, a oni so to kar hitro opazili. Imeli so jo za malce čudaško. O literaturi je v glavnem razmišljala in jo občudovala. Želela sije dobiti sorodno dušo, a koga je takrat (Kakor tudi danes!) sploh še zanimala besedna umetnost. Noja, tista v pravnih aktih ali ekonomskih registrih že mogoče, ampak Poezija, si lahko mislite! In potem, ko je našla Pesnika, se je odpravila v belo Ljubljano in vneto študirala (Kaj drugega kot književnost, posebno jo je navdihnil sonet!), objavljala ter pisala in ... zamudila svojo veliko priložnost - da bi iz provincialne bube postala literarni metulj (V tem času je tudi nastala njena pesem Če bi bila metulj.). Ko bi morala odrasti, je začela sanjariti v pravem pomenu besede. Predstavljala sije: kako lepo mora biti, ko sediš v temnih, a toplih prostorih v tisti stavbi ob Operi, in vsi te poznajo, ko stopaš po ulicah ali kupuješ kruh ali sadje. Oh... Potem je diplomirala in še vedno pesnila, pesnila, pesnila - tudi takrat, ko tega ne bi smela. Ampak sanje, da bi postala članica tiste hiše ob Operi, so se razblinile nekega večera v Vilenici, ko si je dokončno priznala, daje in bo ostala provin- Srečanje z Združenjem POGLED NAZAJ Bojana Kermolj cialka. Toda prisegla si je, da ne bo navadna ampak malo drugačna, celo nekoliko vzvišena. Med prvimi se je vpisala v Združenje književnikov Primorske, v katerem se počuti malo bolj doma, med sebi enakimi. Včasih celo kaj reče in se pošali (Kako bi bilo dobro, če bi to znala pred desetimi leti!) Ampak: nekaj ji še vedno manjka - v poklicu je zelo srečna, v družini tudi, piše na veliko, objavlja malo manj - pa dolgo ni vedela, kaj. Danes ponoči pa se ji je posvetilo: Pomembni pesniki potujejo z vlakom (Tudi ona se je enkrat ali dvakrat peljala z vlakom v bratske dežele širit svoj glas) ali igrajo nogomet (Sama včasih v šoli igra košarko s svojimi podrejenimi!); primorski književniki pa se enkrat na leto odpeljejo na Premska srečanja (Vilenico so jim itak vzeli!), ki so zgolj strokovne narave. Škoda, da pozabljamo, kako pikniki, rdeči nageljčki in rdeče v steklenicah pomladi človeka. Ali je zato provincialna pesem tako grenka? Vince pa je sladko. Uvod je bil dolg, zaključek pa seje izgubil nekje na pol poti. Bistva pa tako ali drugače ni hotela s kristalizirati do potankosti. Bi jo preveč dobro spoznali. Pesniške zbirke: Prosojna galeja potepuška, 1994; Za vrati 309 (skupaj z možem Davidom Terčonom), 1996 Magdalena Svetina Terčon, Nika Šturma 4, 6210 Sežana Smeh. Tako razigrana sem bila, ker sem vedela, da sem mu všeč. V kavarni na Velikem trgu (Piazza Unita) je bilo. Tam v Trstu, v času srečanja literatov v okviru Vilenice. V krogu ob kavarniški mizici nas je sedelo kar nekaj, pravi konglomerat tujih jezičnikov. Sama sem bolj malo razumela, zato sem se veliko bolj obračala k Borisu Pangercu in Cveti Stepančič in mogoče še h komu. Sicer me, razen Borisa, ni zanimal nihče. Boris se mi je zdel drugačen, predvsem mlajši od sodelujočih. Pa tudi zanimiv, s svojim poznavanjem italijanskega jezika in slovenščine. Nastopal je tudi kot prevajalec tega dne. V klepetu sem na kratko izluščila, da je profesor slovenskega jezika, poučuje na osnovni šoli Simon Gregorčič v Dolini, da pa tudi sam ustvarja in objavlja. Zal, nobenega njegovega literarnega dela nisem poznala. Pa tudi če bi, najin klepet je vseskozi spremljal moj smeh in neprikrito koketiranje z njim, ker meje očaral. Mislim, da me takrat niti ni zanimalo njegovo mnenje, kaj si misli o vsem. V ospredju je bila zgolj samovšečnost. Popoldansko druženje se je prevesilo v večerno branje in predstavitev nekaterih sodelujočih ustvarjalcev na Vilenici. Preselili smo se v manjšo dvorano teatra Verdi. Po zaključenem večeru nas je gostil dolinski župan Edvin Žvab v okviru sejemskih dnevov v njegovem kraju. Z Borisom sva se od skupine oddaljila, odšla po svoje. Spominjam se, da sva obredla kar nekaj gostiln in si privoščila več kot kozarček. Vseskozi meje spremljal moj smeh, ki mu nisem znala dati pravega odgovora. Vrstila so se vprašanja o tem in onem, kaj počnem, kaj delam in kje me lahko najde. Misel na ta najina takratna iskanja je še danes topla in prijetna, saj sva oba izžarevala neko hotenje, sicer nedorečeno pa vendar tako polno. Po veliko povedanem je ostalo veliko zamolčanega in vabljivega za prihodnje srečanje. Od Borisa sem se poslovila in se skupaj z ostalimi vrnila v Sežano oziroma v Lipico, kjer je bila stacionirana večina literatov. Z Borisom sva se ponovno srečala v soboto na osrednjem večeru v jami Vilenici. Iskal meje in našel. Povedala sem mu, zakaj sem na tem srečanju. Saj sem sodila med soorganizatorje kot delavka takratne Kulturne skupnosti v Sežani. Njegovo spoznanje, da se posredno ukvarjam s kulturo, v administrativnem smislu sicer, domnevam, je botrovalo vabilu, kaj ko bi pričela z delom tajnice Združenja književnikov Primorske? Boris je bil namreč njegov prvi predsednik. Vem, da sem njegovo ponudbo odklonila. V meni so bila in so še danes spoznanja, da moraš znati prisluhniti kulturnim ustvarjalcem, saj so izraziti individualisti. Senzibilnost komuniciranja in nenehno naprezanje, kaj boš rekel in kaj zamolčal, terja svojevrsten napor in velikokrat tudi izčrpavanje. Občutljivost njih, ki znajo biti več kot vi- zionarji, ki znajo prisluhniti, bolj kot besedi, srcu in duši, je neizmerna. Ne, ustvarjalnost duha res nima nič opraviti z realnostjo. O tem sem bila prepričana. In prav zato sem takrat v Vi-lenici rekla ne. Strah me je bilo takih odnosov. Saj pesem duše nima veliko opraviti s pisanjem zapisnikov, programov, vabil, z zbiranjem ali bolj prosjačenjem denarja in lepljenjem znamk na pisemske ovojnice. Po Vilenici sva se z Borisom razšla. Kar mesec dni je minilo, da meje ponovno poiskal. Na delovnem mestu, s ponovno izraženo željo, naj postanem tajnica ZKP. Od tega ne bom imela sicer gmotnih koristi, a velika zadovoljstva, vrh tega se bom družila z zanimivimi osebami. Naj ne odbijem prošnje. No, pa prav, sem pristala, a z določenimi pogoji. Seveda. Saj delo ne bo težko. Stali ti bomo ob strani. Nič več se nisem smehljala v nedogled in moje koketiranje je postalo bolj prozorno, ne pa tudi odnosi med nama z Borisom. Zgodba se tu ni končala. Boris je štafetno palico oziroma predsednikovanje oddal Zori Tavčarjevi. Ta Edelmanu Jurin-čiču in za njim je prevzel vodenje Marjan Tomšič. Na ta način sem ostala z njimi celih deset let. Spletla sem se s temi primorskimi poeti, pisatelji, prevajalci in na koncu predvsem prijatelji. Včasih so bila tudi nesoglasja med nami, nestrinjanje z različnimi pogledi na ta svet, na politični prostor in na ustvarjalnost. To nestrinjanje je pogojevalo tudi osrednje Društvo slovenskih pisateljev, ker ni kazalo veliko posluha in zanimanja za naše Združenje, saj ga ni štelo za del DSP glede na to, da niso vsi člani društva, da so naša merila preohlapna, prevelikodušna v negativnem pomenu. Pa ne samo to. Naš pogled je velikokrat oblikovala vseprisotnost primorsko-tržaške pokrajine s svojo odprtostjo. Zato videnje Ljubljane in njene vase zazrtosti ali »zaplanka-nosti« ne more biti mehkobno, sploh pa ne organizacija Vileni-ce, ki je največkrat prerazkošna, prevečkrat literarno zgolj sami sebi namen in s premajhno zastopanostjo primorskih književnikov. V nas pa je bilo živo hotenje postoriti nekaj za ta del Slovenije. Ne bi opisovala vseh prevoženih kilometrov v družbi z Borisom, Jolko, Zoro, Franetom, Marjanom in drugimi. Enako ne vseh srečanj na gradu Prem in vse okrog njega, pa tudi ne sej izvršnega odbora Združenja. Moja nekoliko nedosledna administracija in tu in tam odrezavo obnašanje sta s časom najbrž koga začela motiti, mu postala tak trn v peti, da si je zaželel zamenjavo oziroma izboljšavo, ki je bila končno dosežena z izvolitvijo novega predsednika, in sicer Jurija Paljka, skupaj z na novo izvoljeno tajnico. Na Združenje sem tako navezana, da tudi sama upam, da bodo zdaj posli stekli kot po olju, čeprav mi izkušnje pravijo, naj ne bom preoptimistična, ker entuziastov, resnično in nesebično predanih stvari, ni toliko, kot si včasih radi predstavljamo. Upam, da bo čas demantiral mojo rahlo črnogledo skepso in da bo vse v najboljšem redu in v splošno veselje, ki se mu bom radostno pridružila. Skratka, lepo desetletje, saj vsako srečanje je bilo zame po svoje lepo in bogato. Dajala sem oberoč in veliko dobila. Besedo z dušo, včasih tudi ne tehtno, je pa grela srce. Četudi sem odšla (arhiv moram sicer še urediti in ga oddati novemu vodstvu), v meni so ljudje, ki so mi velikokrat pomagali shoditi in odrasti. Me pa tudi po svoje utrudili. In kje je ostal Boris? V Dolini županuje in je še vedno moj prijatelj. Bojana Kermolj, desetletna, pravzaprav enajstletna tajnica ZKP -Sveto, 6223 Komen k Iz dvojezičnega zbornika Tja in nazaj/Andata e ritomo V POKUŠNJO NEKAJ PESMI Te dni je v uredništvu Jolke Milič Združenje književnikov Primorske izdalo dvojezični zbornik Tja in nazaj/Andata e ritomo. Iz njega je za revijo Kras urednica izbrala v pokušnjo nekaj pesmi (v prevodu le dve). Kot opombo k svojemu knjižnemu izboru je pripisala, da so v zbornik vključeni neklanovsko tudi tisti primorski pesniki in književniki, ki niso člani Združenje književnikov Primorske, ker bi bila klanovska merila pretesna in ozkosrčna... Uredništvo revije Kras II m- JLl9B iNk Ivli ■M mr m Filibert Benedetič DEVIN V portiču vse postaja mehko. Sonce pomaranča riše zvečer rdeče podtone med črnim modrim zelenim. Mimo postaja samotno. Na skalah, kjer se končuje naš Kras zreti melanholijo večerno da vse je končano se pravi pozabiti poldnevni nemir. Samo ribič s čolnom ko gre zvečer na lov za kruh prežene pajčolan pozabe. Spominja na danes. Marij Čuk ČAJ V SOBOTO POPOLDAN Ko te bom vabil na čaj, ne ustraši se divjih trav in tigrov in hijen in kač v mojem vrtu, prijatelj. Vstopi mimo in potiho, narahlo potrkaj, kosmati služabnik ti odpre. Ko vstopiš, ne boj se teme in grozljivih krikov in slinastih jezikov, prijatelj. Moja hiša je blaga in čista, je slonova kost v soncu, kljubuje dežju in snegu, viharju in burji. Moja hiša je vama streha. Ne ustraši se divjega psa ob mojih nogah -samo ob nedeljah trga ljudi. Popij skodelico čaja in odleglo ti bo. IL TE DEL SABATO POMERIGGIO Quando ti invitero a prendere un te non temere le erbe selvatiche e le tigri e le iene e i serpenti nel mio giardino, amico. Entra tranquillo e in silenzio, bussa leggermente, ti aprira un irsuto domestico. Entrando non aver paura del buio e delle orrende urla e delle lingue bavose, amico. La mia časa e accogliente e pulita, una zanna d’elefante al sole, resiste alla pioggia e alla neve, alla tempesta e alla bora. La mia časa e un tetto sicuro. Non spaventarti del cane selvaggio ai miei piedi - sbrana la gente solo di domenica. Su, bevi una tazzina di te per sentirti megho. Ines Cergol Bavčar ko odhajaš te onstran vedno kdo pričaka čeprav veš da si čisto sam da si čisto svoj in nepoznan in greš ko je tostran še dan M ‘•Nji KNJIŽEVNIKOV PRIMORSKE DUINO Nel porticciolo tutto si fa morbido. II sole - arancia traccia di sera sfumature rosse tra 11 nero Vazzurro 11 verde. La quiete diventa solitaria. Sugli scogli dove termina 11 nostro Carso contemplare la malinconia serale essendo ormai tutto finito vuol dire dimenticare rinquietudine diuma. Solo 11 pescatore che va con la barca al tramonto a pescare per quadagnarsi 11 pane, dissipa 11 velo deli’oblro. Ricordandoci 1’oggi. Franjo Frančič OTROŠTVO jokaj le jokaj mali otrok sanje si izgubil otoki so se skrili kdaj so nate pozabili kaj se je zgodilo to da te niso ljubili puščali samega in stene so imele oči koliko strahov koliko noči brez sna in brez otroštva Vesna Furlanič Valentinčič STEGNA TRZAJOČE ŽIVALI Če se uležeš na zemljo po nevihti, lahko prisluškuješ vsem v nedogled nakapljanim oceanom. Pokrila te bo s svojo mehko toploto in dovoliš ji lahko, da prevzame stegna trzajoče živali. Vkopitene dele telesa, ki si si jih že od nekdaj želel zavreči. Bogomil Fatur Ob desetletnici smrti MOLITEV ZA PTICE v začetku so bile ptice na poljih na mladih njivah v trepetajočem zraku pod plemenečim nebom pobliskovale so njihove peroti eksplozija zvokov škijančkova pesem lastovice praznik pod našimi krovi potem je prišlo mesto in pogazilo polja z žveplenimi stmpi z omahujočimi perotmi so se razbežale ptice o groza pokola o beda civilizacije grob bisernih grl pošastna podoba smrti gospod bog v nebesih ti ki si jih ustvaril in rekel ptice naj letijo nad zemljo pod nebesnim obtokom ptice naj se množijo stori tako usliši nas naj se vrnejo ptice Rudi Kerševan TEBI Miroslav Košuta HVALNICA NARAVI Hvaljena bodi voda, zakaj spira ti obraz in roke, da pozabljaš na trpek dan. Hvaljen bodi veter, zakaj tvoje besede odnaša, da se jih ne boš kdaj sramoval. Hvaljena bodi gora, zakaj višja je od tebe in zato siji hvalo dolžan. Hvaljeno bodi polje, zakaj rodi kakor dobra žena, s katero nisi niti spal. Hvaljeno bodi moije, zakaj zdi se brezkončno in na obzorju prehaja v nebo. Hvaljeno bodi sonce, zakaj zmerom vzhaja na vzhodu in vemo, kje bo jutri vzšlo. Tebi, ki si me učil, kako gledati nebo, ko je sonce v zenitu. Tebi, ki si me prebujal v čarobnih jutrih, da mi je jutranji svit izpiral oči. Tebi, ki si odprl pest in me izkotalil na blazino svobode in me pustil tam. Hvala. Marko Kravos DRUGA ŽALOSTNA (Sebi) Na soncu sedi in pipo kadi Žalostno proti nebu gleda Po malem živi Po malem smrdi Po malem se sam sebi smili Vladimir Memon Ob 20-letnici smrti OČI NA TEJ STRANI SMRTI Oči svetlobe, oči teme, ki bleščijo. Teme, svetlobe dni -nož-ogenj žarijo. Oči kosti, oči kože, ki bedijo. Kosti, kože dni -perut-kamen kričijo. Nož ležejo oči, pemt-ogenj hlapijo. Gorijo tkivo dni -Iuč-kožo kričijo. O čista dmgačnost! O čisto dejanje! O čisto jemanje! O čisto dajanje! Ace Mermolja ŽUŽELKA Jurij Paljk Letim nad travo Prijatelj, kozarec vina mi daj, in sesam rože. tako, še enega, še ga nalij. S tačkami tovorim Za pesem bo ta, cvetni prah. ta za spomin, Brenčim med krošnjami tretjega pila bova pozneje. in pristajam sredi trat. Ne boj se, nalij, nalij! Sem letalo, ki obletava Prijatelj, kozarec vina mi daj; domačo streho. za tiste, kijih več ni, Opravljam delo, za pesem, za žalost obenem, nalij, nalij! ki me pred njim ni strah. Da svet bo lepši, vesel, Če me kdo lovi, pripnem zato ga daj, prozorna krila na oblak. zato na nalij! Praviš, da bova pijana? Pod belo streho me je malo, 0 ne, prijatelj, pijanosti ni. sem pika s tipalkami, Zato, prav zato ga nalij! a kar je, je celo: miren krog, ki lahko stegne krila. Danilo Japelj IMAŠ ROKE Imaš roke -mehke in nežne: bronasto telo igra v ritmu večno nedognano igro. Imaš obraz -ožgan od sonca: moije mi razbija v ušesih, besede se penijo. Imaš oči -modre kot ocean: šum valov spreminja besede v šepetanje. Imaš ... To si ti! Ivko Spetič-Magajna HIP Lucijan Vuga NA DLANI OPAZIM ŽIVLJENJSKE IN ČRTE USODE Majhen nasmeh v tvojih očeh, kot svetilnik luči, ki za hip zagori. tečine mendrajo travo neskončne ravnine neskončno ravnino ukrivlja obzorje obzoije se skriva za hrbtom nebesja SAMA Rad bi bil sam samo s teboj da bi videl le tvoje oči z roko pokrijem od blizu si sliko širjave na dlani opazim življenjske in črte usode in zrnca sladke fige z okusom po mlečku veke priprem svetlobi bleščavo odvzamem in kar se v vekovju dogaja med lenobnim ležanjem spominja me iger otroških in mamine pite Borut Suban MALA PESEM Tone Pavček Posipaj me s cvetjem zverinica mala. IKAR Posipaj me s tišino Bela črta čez plašč neba. in svojimi rokami. Igre je konec; V sinjini bela raza. zdaj se vzpenjam Blisk. In še bolj trda tema. do najvišjih zvezd Potem rana sredi obraza. in ti hlastaš V nebo je letel, padel v zemljo kot ledena, jutranja molitev. Ikar polomljenih kril. Morda pa je hotel samo pohiteti na cilj. Iz pušče brez konca in kraja. Magdalena Svetina Terčon prebiti ledu obroč. - POGLED VASE Mrtev zvezda ostaja in sije v našo noč. Jaz sem tista Aleksij Pregare ki sem na sulici večera poskušala razrezati ZIMA se v jutro zima v tisoče rosnih kapelj sem hotela hladna žalost spremeniti roke je zasmolila najini aorti in nisva lačna jaz sem tista ki sem na ulici ne gola večera ne objokana padala v jekleno sva le zasmoljeni spominek žalosti noč Tomaž Šalamun Čestitamo za Prešernovo nagrado 1999! Jaz sem neskončno svoboden. Vse moje razmišljanje je tehnično. Kot razmišljanje dreves. Ptičj razmišljajo samo tehnično, ko letijo, isto angeli. Jožek Štucin DUH VODE Povsod voda, sama voda, ki se zaletava v kamnito čelo; voda, ki z globoko težo reže bele skale v špice; voda, ki raztaplja sonce in kleše zalive v potu svojih udarcev; voda, ki poje z nemirnim jezikom in liže z obale sok krhkih kamenin ... Povsod voda, voda, voda... Kje se skrivajo tvoji angeli? Kje so doma tvoji vetrovi? Kje umirajo tvoje ribe? Kje je tvoja srčna mišica? Kje je tvoj duh, da zapolni mojo prazno strast? Ciril Zlobec BELE ZASTAVE Samo zastave so še za menoj. Ne da bi eno samo, samcato zasadil kdaj na osvojeni vrh uspeha, ne da bi enkrat samkrat padajoč potegnil nesmrtnost njene svile na svojo nepomembno smrt. Zastave za menoj so bele o nezadržni beli plaz, da moram vsak trenutek spet reševati se pod nove bele zastave. Zastave pred menoj so bele. Prvi zvezek dvojezičnega zbornika “Tja in nazaj” - “Andata e ritomo” s podnaslovom ”Literarni izlet z omnibusom” - “Escursione letteraria con V omnibus” je končno izšel v oktobru 2000. Izdala sta ga Zdmienje književnikov Primorske in sežanska založba Zbrinca. Pesmi sem izbrala in uredila sama, pri prevajanju pa sem imela sodelavki: gospo Ireno Vuga-Vogrič iz Kopra in prof. Sonjo Dolenc-Zambelli iz Trevisa (Italija). V tem piyem zvezku, ki šteje nič manj kot 400 strani, nastopa 31 primorskih (ali s Primorsko čustveno povezanih) avtorjev. Knjigo je opremil slikar Danilo Jež, oblikoval Anže Škerjanec, tiskala pa Skala grafika, d.o.o., Ljubljana v nakladi 300 izvodov. Jolka Milič Poezija: Dela v knjigi: Pesniški list 8, 1972; Prevodi: Srečko Kosovel: Poesie di velluto e Integrali (skupaj z Merkujem), 1971, 1972; 13 slovenskih sodobnih pesnikov - 13 poeti sloveni contemporanei, 1973; Aleksij Pregare: Pesmi - Poesie, 1974; Jedra - Nuclei, 1987; Samohodec - II viandante solitario, 1992; Moj veliki mali svet - II mio grande piccolo mondo, 1999; Boris Pangerc: In legla je tišina - E scese il silenzio, 1981; Čara Saffo, Alceo carissimo, mala antologija slovenskih pesnikov, Fontana 18, 1991; Ivan Mrak: Proces-II processo, 1983/84; Silvio Domini: Vestu de verdo - Zeleno oblečen (iz bizjaščine), 1993; Maja Razboršek: Ranjeni papir - La carta ferita, 1995; Josip Osti: Baraba in barbar - Barbara e il barbara, 1995; Con l'oro antico dei ricordi (trijezična izdaja; knjigo tudi uredila), 1997; Poesie (tudi uredila), 1999; Drvo koje hoda - 1'albero che commina (v tisku); Janko Messner: Pesmi - Canti, 1996; Tomaž Šalamun: Who is who, 1998; Kristjan Verbič: Lukna - Bučo, 1998; Ivo Svetina: Botticelli (prevod nagrajen), 1999; Rudi Kerševon: Sursum corda, 1999; Jurij Paljk: Kako je krhko - Com'e fragile, 1999; Kajetan Kovič: Bezgove ure - Le ore di sambuco, 1999; Tomaž Šalamun: Zelen ogenj, zelen cvet -Fuoco verrde, fiore verde, 2000; Gertrud Schlosser-Laukel, Venčeslav Šprajer: Jezik kamna - Lingua di pietra, 2000; Srečko Kosovel: Ves svet je kakor - Tutto il mondo e come, 2000; Tja in nazaj - Andata e ritorno (zbornik primorskih pesnikov), 2000. In prevodi v najrazličnejših enojezičnih ter večjezičnih zbirkah, ki so izšle pri nas ali v tujini, in sicer prevedene pesmi: Cirila Zlobca, Marka Kravosa, Daneta Zajca, Kajetana Koviča, Tatjane Pregl Kobe, Vlada Kreslina itn., pa aforizmi Žarka Petana in Rudija Kerše-vana, da o prevodih tujih pesnikov v slovenščino niti ne govorimo! Jolka Milič, pisateljica, publicistka, prevajalka; piše polemično prozo, kozerije, glose in tudi pesmi -Partizanska 14, 6210 Sežana ssi \v//.nxi «ii aro, lbV*\ (WS<>>M! mm w Zrak, ki ga dihamo, je pogosto močno onesnažen. Tudi zato, ker v Sloveniji za ogrevanje še vse preveč uporabljamo okolju škodljiva trdna goriva. Toda vaša stara peč lahko kmalu postane črna preteklost. Izkoristite ugodna posojila za okolju prijazno in udobno ogrevanje! Posojila za okolju prijazno ogrevanje in vse informacije so Ekološki razvojni sklad Republike Slovenije ponuja ugodna posojila vsem prebivalcem Slovenije, ki bi radi prešli na uporabo čistejših goriv ali obnovljivih virov energije. Da bi omejili onesnaževanje okolja in si hkrati zagotovili udobno ogrevanje, vam predlagamo uvodbo ogrevalnega sistema na daljinsko ogrevanje, plin, kurilno olje, toplotno črpalko, sončno energijo in delno obnovljive vire energije. Za namestitev naštetih vrst ogrevanja so vam na voljo ugodna posojila. Odločite se za čisto okolje! na voljo v naslednjih bankah: Nova kreditna banka Maribor, Dolenjska banka, Gorenjska banka, Banka Koper, Bančna skupina NLB: ■ Banka Domžale, ■ Banka Zasavje, ■ Koroška banka, ■ Pomurska banka, ■ Splošna banka Velenje, Dodatne informacije: Ekološki razvojni sklad RS, telefon: 01 /241 48 20 http:// www.ekosklad.si zamenjajte uir energije! ekološko razvojni sklad republike Slovenije,d.d. VODA = ŽIVLJENJE Voda sestavlja dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V RAZLIČNIH POJAVNIH OBLIKAH JE NAJPOMEMBNEJŠI OBLIKOVALEC PODOBE IN ŽIVLJENJA PLANETA. Na njeni gladini se zrcali okolje v VSEJ SVOJI BARVITOSTI, NJENA PROSOJNOST IN ČISTOST ODSEVATA NAŠ ODNOS DO NARAVE. CISTO in naravno okolje je za ljudi življenjskega pomena. V Heliosu že nekaj let usmerjamo znanje in izkušnje v razvoj okolju prijaznih barv na vodni osnovi, za kar imamo več razlogov: • zavedamo se ranljivosti okolja, • zavedemo se pomena nadomeščanja neprimernih sestavin z okolju in ljudem bolj primernimi, • zavedamo se, da so barve, ki jih proizvajamo, prisotne na vsakem koraku našega življenja in dela, • zavedamo se, da moramo upoštevati najzahtevnejša okoljevarstvena priporočila in standarde, ki veljajo v Evropi. DANES vam v Heliosu lahko ponudimo vodne barve za različne kvalitete podlage (les, parket in kovinej v sklopu uveljavljenih blagovnih skupin Bori, Ideal in Tessarol, ki ustrezajo najzahtevnejšim svetovnim standardom. Vizualno so ti izdelki prepoznavni po grafičnem simbolu ribice v soncu, ki se kot žig pojavlja na embalaži in jamči visoko kakovost in ekološko neoporečnost barv. V o o x> P*/y s * Okolju prijazne barve. HELIOS D.C.Stui Aerodrom Ljubljana Računalnik je že danes eno najpomembnejših orodij, internet pa neskončna zakladnica znanja. Da bodo vsi naši otroci s pridom posegali vanjo, bomo poskrbeli z družbeno akcijo Osemnetka. Za dober začetek Mobitel osnovnim šolam podarja 50 popolnoma opremljenih računalnikov, nato pa do konca leta v ljubljanskem zbirnem centru na Dunajski 22/klet (skladiščni vhod poslovne zgradbe Slovenijales) ter Mobitelovih centrih v ostalih krajih Slovenije pričakujemo vaše nove in rabljene računalnike, ki jih bo ekipa izkušenih računalniških strokovnjakov uredila in dopolnila ter namestila v izbrane osnovne šole. SnetK bo vesela vsakega osebnega računalnika, katerega osnovna konfiguracija je vsaj: Pentium 133, 16 MB RAM spomina, trdi disk 1 GB, operacijski sistem VVindovvs 95/98 in brkljalnik Internet Explorer/ Netscape, sprejema pa seveda tudi denarno pomoč, in sicer na ŽR Rdečega križa Slovenije, št. 50101-678-51579, sklic na št. 7012, s pripisom: Sklad Ivana Krambergerja za akcijo Osemnetka. Podrobnejše informacije: 080 10 04 in 041 685 685, e-pošta: 8netK@mobitel.si v____________________________________________________________________________________________________y WWW.MDBITEL.SI