DUHOVNI PASTIR
I .	'•‘TNIi | I | ————————™
Izhaja vsak mesec.		:		ut	Velja 8 K na leto.	
XXIX. letnik.	V Ljubljani, september 1912.					IX. zvezek.
Štirinajsta nedelja po binkoštih.
(Praznik angelov varihov.)
Angeli varihi — vedni spnemljevavei človekovi.
Glej, jaz pošljem svojega angela, da hodi pred teboj in te varuje na tvojem potu.	II. Moz. 23, 20.
Lepa in prijazna je podobica angela variha; ob levi roki vodi nedolžnega otroka, z desnico mu kaže navzgor — tako ga Dajvečkrat slikajo. In ure in ure lahko gledaš in opazuješ to sliko, vedno bodo prihajale nove misli. In res. Glej, otrok, ki Sa vodi angel, si ti, to je vsak človek na potu skozi zemeljsko kpljenje. In angel, ki drži otroka z roko, to je tvoj sv. angel varih, ki ti ga je Bog dal, da te spremlja, varuje, opominja in Prosi zate. Pot pa, po kateri gresta oba popotnika, je ozka, kamenita, trnjeva, kakor je pač pot v nebesa. En sam napačen korak in smrt je gotova. Na levi in desni prepadi, temni Sozdi, polni roparjev, divjih živali; zraven pa te še muči lakota žeja, mraz in vročina, bolezni in pomanjkanje, križi in težave. *n kdo te na tem potu tolaži, kdo daje moči? Kdo ti bo pomagal, vstaneš po padcu, kdo ti dajal nov pogum ob obupu? O, S*oj na ljubeznivo podobico! Tvoj angel varih, ki te pelje za *’°ko, ta ti bo vse to storil, in nič se ti ne more in ne sme zgoditi, a°kler se držiš za roko svojega nebeškega voditelja. Tako je v°lja in naredba vsemogočnega Boga. *
, To je torej pot proti nebesom, pot, po kateri mora vsak ®diti. In ker imamo danes praznik sv. angelov varihov, premišljujmo njim v čast, kako hodi človek skozi živ-lenje ob roki svojega angela variha in kako * a božji poslanec spremlja in varuje po štirih sl°pinjah življenja 1. kot otroka in mlade-n 1 č a , 2. kot moža in starčka.
D“hovni Pastir.
30
L Slaboten, nežen kot najnežnejša rastlina je človek, ko ugleda luč sveta. In kakor lahko slabotna sapica iz človeških ust upihne plamen na sveči, prav tako lahko ugasne v malem otroku plamen življenja. Sto in sto je nevarnosti, v katerih je njegovo življenje, ki jih poznamo, in na tisoče jih je, ki jih ne poznamo. Da, pravi čudež se nam zdi, kako da ima otrok, ki je preživel štiri, pet let, še zdrave ude. In odkod to? Glejte, angela variha večkrat v največji nevarnosti nismo videli, a stal jim je na strani neviden. Bog ga jim je dal. »Njih angeli«, tako je dejal Jezus, »gledajo vedno obličje mojega očeta, ki je v nebesih.« (Prim.: Angeli pomagajo v telesnih potrebah. — Zbirka lepih zgledov. I. str. 9—33.)
Otrok raste in prične približno s sedmim letom razločevati dobro in hudo. Nevarnosti za telesno življenje je še vedno dovolj, a za dušno se šele pričnejo, in te nevarnosti so izkuš-n j a v e in prva je izkušnjava k nepokorščini. V otroku se vzbudi upornost, da prične staršem in učiteljem lagati, jih goljufati, se odgovarjati in hoče že več vedeti nego odrasli in stari. In kdo zadržuje otroka, da ne sledi svoji popačeni naravi? Njegova vest in pa angel varih. Pač lahko otrok tudi presliši te notranje opomine; a največkrat tega ne bo storil, največkrat bo ubogal.
Otrok se razvije kmalu v mladeniča, deklico-Nevarnosti za telesno življenje niso nič manjše, pač pa so večjo za dušno. To je doba, ki je odločilna za celo življenje. Mlad človek se prične zavedati svoje prostosti; to večno uboganje in pokorščina, večno poslušanje tujih naukov in opominov mu preseda; pridige v cerkvi se mu zde dolgočasne in tiste, ki jih mora slišati doma od očeta in matere, so mu zopeme. Sam zaupa na svoje moči; misli, da zna dovolj in da sme hoditi p° svojih potih. Toda ker nima nobene izkušnje, le prerad zaide-Ima res samo enega glavnega sovražnika — to je namreč poželjivost, ki se prične vzbujati — a je tudi boj zoper to poželjivost tako hud, da jih mnogo omaga v boju in pade. A kdor zmaga, kdo mu je pomagal? Milost božja in njegov sv. angel varih; zakaj naj so izkušnjave še take, nobena ni tako huda, da bi je človek ne mogel zmagati, samo držati se mora roke angela variha in potem lahko kliče s sv. apostolom Pavlom: »Vse premorem v njem, ki mi moč daje.« (Prim,: A n g e 1 i pomagajo v dušnih zadevah Zbirka lepih zgledov. I. str. 34—49.)
II. Ko pride človek v moško dobo, tu prične šel® življenje z vso silo nanj pritiskati. Tu mora skrbeti ne le zase, marveč tudi za druge in ta skrb ga tlači k tlom in mu ne pusti obrniti oči proti nebu, odkoder pride vsak dober dar. In ta prevelika skrb je največja nevarnost, je najhujša izkušnjava za moško starost, in ravno ta skrb je posledica premajhnega zaupanja v božjo previdnost. ReS'

križi in težave nas stiskajo, a stiskajo zato, ker ne poslušamo opominov svojega angela variha in ne pomislimo, da nam je križ in trpljenje potrebno in da bi ne bil noben človek zveličan, če bi se godilo vsakemu tako, kot sam misli in želi.
Ta prevelika skrb je torej nevarnost za dušo v moški starosti. In tudi telesnih nevarnosti je dovolj! Saj ne more človek niti pol ure imenovati gotove. (Prim.: Zbirka lepih zgledov 1. c.)
Dolgo življenje je navadno znamenje božje milosti ali pa tudi božje prizanesljivosti, ker hoče Bog pustiti človeku čas za pokoro, in je delo angela variha.
Če je tedaj na božje povelje angel varih varoval človeka skozi dolgo let, postane le-ta slaboten starček in oprt na palico šteje svoje dni. Njegova največja izkušnjava je, da ga premaga nepotrpežljivost in žalost. »Ne morem več delati, čemu sem na svetu?« tako toži in zdihuje. A stoj, ne smeš tako govoriti. Če nisi za drugo na svetu, si za to, da učiš mlajše z dobrim naukom in zgledom vdanosti v voljo božjo. Res, da si ne moreš z delom več služiti nebes, a lahko si jih služiš z molitvijo in potrpežljivostjo in ta ti ne bo pošla, če boš le rad častil svojega angela variha.
In tako častimo vsi, mladi in stari, prav radi svojega angela variha vse dni svojega življenja. On je mogočen dovolj, da nam Uiore vselej pomagati in je tudi za pomoč vselej pripravljen, saj je naš najboljši in najzvestejši prijatelj. — Vam pa, nebeški varovavci božji, kako bi se vam mogli dostojno zahvaliti? Iz tisoč nevarnosti ste nas že rešili, za katere vemo, pred tisoči obvarovali, ki zanje niti ne vemo! Toda kolikrat smo vas žalili s svojimi grehi! Sprejmite torej v tem slovesnem trenotku izraz Uaše zahvale, hvaležnosti in ljubezni ter zaupanja. Trdno se hočemo odslej držati roke, ki nam jo tako ljubeznivo ponujate, tu tako nas peljite skozi vse nevarnosti minljivega življenja in Pripeljite nas kdaj v neminljivo, večno življenje, pripeljite nas kdaj k svojemu in našemu stvarniku, k svojemu in našemu Bogu, h svojemu in našemu očetu v nebesih. Amen.	A. L.
Petnajsta nedelja po binkoštih.
(Praznik Marijinega rojstva.)
1. Marija — mogočna in dobra mati.
Moje veselje je bivati s človeškimi otroci.	Preg. 8, 31.
, Nobenega dne v življenju se tako radi ne spominjamo, ^ukor svojega rojstnega dne; zakaj to je najimenitnejši dan za ni*s, ker rojstni dan je bil začetek našega popotovanja po zemlji.
Ali ljudje po svetu kaj različno obhajajo svoj rojstni dan; nekateri, posebno bolj revni, se ga le na tihem spominjajo in vesele; bogati in imenitni pa si napravljajo velike pojedine in veselice in od vseh strani prejemajo prijazna voščila. Rojstni dan cesarjev, kraljev se pa obhaja po vsem cesarstvu, po vsej deželi, kar se da slovesno in veselo. Toda kar so vladarji za cele dežele, to so starši, zlasti matere, za posamezne družine. Zato se tudi pridni otroci nobene reči bolj ne veselijo, kakor rojstnega dneva svoje ljube matere. — Pradragi! Koliko veselje mora prešinjati šele danes naša srca, ko obhajamo rojstni dan ne kakega zem-skega kralja, pozemeljske matere, temveč rojstni dan Marije, kraljice nebes in zemlje, naše najmogočnejše in najboljše matere nebeške. Svetniki so se od nekdaj veselili današnjega dne; veseli so bili sicer vseh Marijinih praznikov, ali najbolj njenega rojstva. In zato sv. Cerkev danes veselo poje: »Tvoje rojstvo, o devica, božja porodnica, je ves svet s sladkim veseljem napolnilo.« In sv. Hieronim piše: »Ali si je mogoče misliti večje, svetejše veselje, kakor ga je prinesel rojstni dan nje, katero so preroki že zdavnaj prerokovali?« Veseliti se moramo tudi mi danes, ko obhajamo god svoje matere; in v ta namen bi vam rad danes z božjo pomočjo razložil, kako mogočna in dobra mati nam je vsem Marija.
Nimamo lepšega in slajšega imena na zemlji kakor je ime mati. To ime nam je prvo znano, ko pridemo na svet, to ime je naša prva beseda in to ime nam je najljubše v celem življenju. Toda kakor je vse to resnično, vendar nam naša slabotna telesna mati večkrat ne more pomagati; zato nam je ljubi Zveličar izročil ravno pred svojo smrtjo na križu po svojem učencu Janezu svojo mater, rekoč: »Sin, glej tvoja mati!« »Po teh besedah«, pravi sv. Bernardin, »je postala Marija zavoljo velike ljubezni, ki jo je imela do nas, ne le mati Janezova, temveč mati vseh ljudi.« In ta mati nam more pomagati v vseh križih in težavah, v vseh nadlogah in potrebah, pa ne le more, ampak tudi hoče in želi nam pomagati, ako jo le prav prisrčno častimo in zaupno prosimo.
Ze našo molitev, torej molitev ubogih grešnikov, je Bog obljubil, da jo bo uslišal po Jezusu; gotovo premore veliko več pri Bogu prošnja svetnikov, saj oni so ljubljenci in otroci božji in na njih priprošnjo nam deli Bog mnogovrstne milosti. Kaj bo šele premogla prošnja najpravičnejše, najsvetejše, nje, ki je kraljica vseh angelov in svetnikov, vseh izvoljenih božjih?! Po pravici torej trdijo cerkveni učeniki, da če bi tudi vsi svetniki skupaj prosili, bi ne dosegli toliko, kolikor premore Marija sama s svojo priprošnjo.
In kaj bi tudi ne? Ona je pri Bogu vse kaj drugega, kakor so svetniki in angeli. Bog sicer angele in svetnike ljubi in rad uslišuje njih prošnje, a so le služabniki božji, on je njih Gospod.
Marija pa je več; ona ni le služabnica, marveč je mati božja. Marija je spočela in rodila tistega, čegar moč je brez konca in kraja in sme tudi zdaj v nebesih imenovati svojega sina njega, ki je vse iz nič ustvaril. — In glejte, ta vsegamogočni božji Sin imenuje Marijo svojo mater in tej materi je bil na zemlji pokoren. Ali ga bo morda zdaj, ko jo je tako povišal in počastil, ali ga bo morda zdaj zastonj prosila? Ali bo znabiti on, ki je nekdaj dal zapoved: »Spoštuj očeta in mater!« — bo znabiti on, ki je na zemlji tako zvesto izpolnjeval to zapoved, zdaj v nebesih pozabil mrnjo? O, gotovo ne. Nikdar ne more biti pri Bogu zastonj Marijina prošnja, saj je njena prošnja materina prošnja. Jezusovo srce pa je tudi tolikanj milo, da ni v stanu odreči nobene prošnje svoji ljubi materi, saj tudi ona na zemlji Jezusu ni nobene odrekla. In zato pripisujejo nekateri cerkveni učeniki Mariji vsegamogočnost. Tako pravi n. pr. Rihard od sv. Lavren-cija: »Ker'je oblast sinova ista kakor materina, je od vsemogočnega sina tudi mati postala vsemogočna. Sin je vsemogočen po svoji naravi, mati je vsemogočna po milosti, to je, ona po svojih prošnjah zadobi vse, kar prosi. Kar premore Bog s svojo močjo, to premoreš, ti Devica, s svojo prošnjo.«
Pa morebiti kdo poreče: »Saj ne dvomimo, da bi nam Marija ne mogla pomagati, toda ali nam pa tudi vselej hoče? 0 gotovo, bodite prepričani, ona je vedno pripravljena za pomoč, zakaj Marija ni le naša mogočna, ampak tudi naša najboljša, najljubeznivejša mati. Saj nam kliče z besedami sv. pisma: »Pri meni je vse upanje življenja in čednosti, pridite k meni vsi.« (Sir. 24, 25.)
Ko je na ženitnini v Kani galilejski zmanjkalo vina in sta bila ženin in nevesta v veliki zadregi, se jih brž usmili Marijino srce. Četudi je ni nihče prosil, se vendar Marija natihoma obrne proti Jezusu, mu razloži potrebo in ga z materino zaupljivostjo prosi: »Glej, vina nimajo!« (Jan. 2, 3.) In Jezus usliši prošnjo svoje matere in stori prvi čudež — vodo izpremeni v vino. — Iz tega razvidimo, kako dobra in usmiljena je bila Marija še, dokler je živela na zemlji. In mislite, predragi, da bo zdaj, ko je v nebesih, za nas manj skrbela, nas manj ljubila?
»Ljubezen«, pravi apostol, »nikdar ne jenja«. Marija nas ljubi tudi še v nebesih, in sicer še veliko bolj nego prej, dokler je še bila na zemlji. In zares; ali morda ne ve, da nam jo je sam njen božji Sin izročil za mater? Ali nas ni ona iz ust svojega umirajočega Sina sprejela za svoje otroke? Ali je mogoče, da ne bi zvesto izpolnjevala zadnje volje svojega Sina, zadnje volje, pisane z dragoceno krvjo našega Odrešenika? Ne, kaj takega ne moremo in ne smemo misliti o Mariji, o njej, ki je vrata nebeška, zgodnja danica, pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov.
V resnici, Marija nikdar ne neha ljubiti svojih otrok, ona ima materino srce.
Ali hočeš morebiti še več dokazov? — Vprašaj vse tiste, ki iz lastne izkušnje poznajo njeno materino ljubezen, materino skrb! Vprašaj brez števila grešnikov, katerim je Marija izprosila poboljšanje in odpuščenje. Vprašaj tisoč in tisoč zapuščenih, žalostnih in nesrečnih, katerim je ona pomagala, jih utolažila in rešila iz nevarnosti! Pojdi na božja pota, oglej se naokoli in preštej, če moreš, cele zvežnje palic in bergel, preberi neštevilne zahvale po stenah, opazuj vedno nove romarje .... pa kaj bi iskal prič okoli, poglej raje v svoje lastno srce! Spomni se one nevarne bolezni, one grozne nesreče, krivičnega preganjanja, spomni se vseh zopernosti življenja, kdo te je rešil, kdo ti pomagal? Ali ne Marija?
Po pravici pravi torej sv. Bernard: »Za vse je odprto naročje njenega usmiljenja, kjer dobi bolni zdravje, žalostni tolažbo, grešnik odpuščenje in pravični veliko in redko milost stanovitnosti.«
Da je to resnica, nam potrjuje naslednja zgodba: Sv. Vincencij Fererij, ta sveti mož, ki je sto in tisoče duš rešil pogubljenja, je imel med svojimi spovedenci tudi osebo, ki je zelo pobožno živela in je imela lepo navado, da je vsak dan v cerkvi pred podobo Matere božje vsaj malo pomolila in se priporočila njenemu varstvu. Do 22. leta je živela ta duša kakor nedolžen angel sredi pokvarjenega sveta. Toda kako velika je človeška slabost! Nesrečnico zmoti njena lepota, začne zanemarjati prejem sv. zakramentov, molitev in se odtegovati božjemu možu. Vincencij si prizadeva na vse načine, da bi jo spravil zopet na pravo pot, pa vse zastonj. Naposled se vrže na kolena pred podobo Matere božje in jo prosi pomoči. In glej, Marija mu vdahne naslednjo misel: — Drugi dan pride namreč omenjena ženska zadnji pot k njemu. Svetnik ne govori nič, pač pa ji da drobno zaprto pisemce z naročilom: »Pojdi torej in vživaj svet in njegovo veselje, ali predno to storiš, pojdi še enkrat v cerkev in pred podobo Matere božje odpri to pismo in beri!« Le-ta se zahvali in gre res v cerkev. Tu poklekne, odpre pismo in bere: »Ljuba moja mati! Prišla sem, da se ločim od tebe. Zahvalim se ti za vso ljubezen, ki si mi jo izkazovala kot svojemu otroku skozi dvaindvajset let. Ker pa mi je sedaj svetno veselje ljubše nego ti in tvoj Sin, zato tudi nisem več tvoj otrok. Z Bogom, z Bogom, ljuba mati! Jaz grem, nikdar več se ne vidiva.«
Kakor bi jo strela zadela, tako jo presunejo te besede. Vsa v solzah pade pred podobo na tla in prosi Boga in presveto Devico odpuščenja. Potem gre k svetniku, ki jo prijazno sprejme: »Kajne, Mati božja ti je pokazala zopet pravo pot. Časti Marijo kot si jo doslej in verjemi, da boš kdaj pri njej v nebesih.« In prav je govoril Vincencij. Ženska prične novo življenje, umrla je v sluhu svetosti in njene zadnje besede so bile: »Presveta Devica, sprejmi mojo dušo.«
Kdo je še med vami, ki mu ganljiva dogodba ni vlila v srce tolažbe in zaupanja v pomoč nebeške matere Marije? Kdo še ni sklenil, da bo odslej vsak dan bolj goreče častil Mater božjo in se priporočal njenemu varstvu? Zakaj komu drugemu se ima ta duša zahvaliti, da je prišla v nebesa, če ne Mariji? Amen.	a. L.
2. Matere — vidni angeli varihi otrok.
Vse dni svojega življenja imej v čislih svojo mater in spominjaj se, koliko nevarnosti je za tebe prebila.
Tob. 4, 3. 4.
Rojstni dan — mnogokrat nesrečen dan! Jezus pravi o Judežu: Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen. Job se huduje nad dnevom rojstva: naj bi bil v temo zagrnjen, nikdar naj ne bi bil napočil. Modri pridigar pravi: Boljši je dan smrti kakor dan rojstva. Danes pa kliče sv. Cerkev: Rojstvo blažene Device Marije z veseljem obhajajmo. Današnji rojstni dan je dan čistega veselja — glede na njo, ki se je rodila, Pa tudi glede na blagoslov, ki ga je prinesla. Vsa lepa je stopila na svet, lepša kot naša prva mati Eva; čudež je bila božjega stvarjenja, ni vzroka skrbljivo vprašati: kaj bo iz tega deteta? Vseobčno veselje razširja njeno rojstvo na vse strani: veseli se zemlja, ker je napočila jutranja zarja, ki naznanja prihod solnca, veselijo se duše v predpeklu, rešitev se jim bliža, veselijo se nebesa: angelom se rodi kraljica.
A posebno veselje pa je današnji rojstni dan za Marijine starše. Sv. evangelij jih sicer ne imenuje z imenom, n starodavno izporočilo nam jih imenuje: Joahim in Ana. Iz žlahtnega sadu sklepamo lahko na žlahtno drevo. Danes na Praznik rojstva Marijinega, je pa tudi praznik njene svete matere Ane — in sploh praznik za matere.
Danes teden smo obhajali praznik nevidnih angelov vari-hpv. Danes hočemo izpregovoriti besedo o vidnih angelih varihih: o krščanskih materah.
Tak angel varih je bila Mariji njena mati Ana. Imela je ?JCer lahko opravilo. Ni imela opraviti s hudim nagnenjem otroškega srca, ni se bilo bati, da bi tega otroka svet pokvaril, da bi skazil in skalil to belo lilijo. Ali vendar je imela sv. Ana vso skrb za svojega otroka: Marija je bila njena skrb, pa tudi njeno ^selje, njena čast, njen ponos. Matere, da bodo vaši otroci l'di. vaše veselje, vaša čast, vaš ponos, skrbite zanje kot vidni angeli varihi!
Angel skrbi za telo svojega varovanca. Tudi verna rtlati skrbi že za svojega bodočega otroka, za sad svojega
telesa. Modra mati ve, da je otrok meso iz njenega mesa, kri iz njene krvi — da je lahko mati kriva otroku telesne ali dušne spačenosti za celo življenje, zatorej se varuje vsake strasti: jeze, nezmernosti, poželjivosti, žalosti, tudi napornega dela. Zdravje in življenje otroka odkupi včasih z lastnim življenjem: otroka položijo očetu v naročje, mater pa v hladno zemljo.
Mati ima tako ljubezen do otroka, da njo srce boli, ako je otrok bolan, pa ne more povedati, kaj mu je. Srce se ji trga, če otrok umrje, posebno ako se ponesreči. Kaj so pač čutile betlehemske matere? Rade bi bile branile otroke z lastnim življenjem. Le eno tolažbo so imele: mučenci so zaradi Jezusa, v tovarišijo angelov se bodo preselili. Tako se potolaži vsaka verna mati, ako ji umrje njen ljubljenec: saj je moj otrok pri angelih v nebesih.
Ali brez vse primere bolj kakor za telo, skrbi angel varih za dušo otroško. Istotako stori tudi krščanska mati. Z molitvijo si otroka izprosi. Glej mater Samuelovo: Obljubo stori: Bogu naj služi moj otrok — in bila je uslišana. Tri leta starega je darovala Bogu — in zares je bil Samuel ljub Bogu in ljudem. In Elizabetino molitev je tudi Bog uslišal, in kako veselje je imela s svojim sinom Janezom!
Angel hodi pred otrokom in ga vodi. Tako tudi dobra mati ne vodi otroka samo za roko, ona hodi pred njim in ga vodi z lepim zgledom. Mater naj bi dičile angelske čednosti. Ako je angelom podobna v molitvi, gorečnosti in ljubezni do Boga, vnel se bo ogenj ljubezni božje tudi v otroškem srcu, tudi otrok bo rad molil, najljubša pot mu bo k Bogu v cerkev. Ako je mati angelom podobna v pokorščini in zvestobi božjim zapovedim, ako je njeno trdno načelo, greha za cel svet ne, bo tudi otrok pokoren materi, zvest Bogu in strah ga bo pred grehom. Ako je mati angelom podobna v ljubezni do bližnjega, bo tudi otroško srce blago, usmiljeno, plemenito. Ako ljubi mati angelsko čednost sramežljivost, ako ni slišati iz njenih ust nobene nesramne besede, ni videti na njej nobenega spotakljivega dejanja, si bo vzgojila angela v nedolžnosti.
Angel ne izpusti svojega varovanca izpred oči. Tudi skrbna mati ne. Pridejo pa okoliščine, da mora otrok od hiše. Materina skrb in molitev ga spremlja tudi v tujino. Glej Tobijevo mater! V kaki dobri tovarišiji je njen sin, vendar je mati neprenehoma jokala: »Ti svetloba najinih oči, ti palica najine starosti, tolažba najinega življenja, upanje najinega zaroda! Saj sva v tebi samem vse imela in bi te ne imela od sebe izpustiti«. Oh zlato materino srce!
Ali svarim vas, ljubeče matere, pred slepo, pretirano materino ljubeznijo. Za svarilen zgled tri svetopisemske matere: Rebeka, mati Ezava in Jakoba. Oče in mati sta imela vsak svojega ljubčeka, oče Ezava, mati Jakoba — to je bila prva
napaka. Tako ne sme biti. Pretirana ljubezen do otroka mater nagne, da ga uči zvijače in laži. Ni tako hudo mislila, njeno ravnanje se da zagovarjati, in vendar kako hudo jo je Bog kaznoval! Ljubljenec Jakob mora od hiše — dolga leta ga ni videla. — Saloma, mati Jakoba in Janeza, je imela dobro željo, naj bi bila njena dva sinova blizu Jezusa v nebeškem kraljestvu; a vendar bila je nekoliko sebična, častihlepna. Zato jo je Jezus zavrnil: Ne veste, kaj prosite. Ne Jakob, ne Janez, ampak Peter je prvi.
Ali kaj naj rečemo o slepi ljubezni tistih mater, ki ne vidijo na svojem ljubljencu nobene napake, nobene črne pege, le same vrline; ki vse spregledajo, za vse oči zatisnejo, izgovarjajo, Vsi drugi otroci so malovredni, le njen otrok je vzor vseh lepih lastnosti. O kako se bo taka slepa ljubezen maščevala! Ostre besede, ki jih nimaš poguma svojemu otroku povedati, bodo padle enkrat na tebe, ko te bo spačen otrok preklinjal, šiba, ki jo hraniš, bo ranila tebe.
Da ne govorim celo o takih materah, ki so mesto angeli varihi pomočnice satanove. Herodijada, mati gizdalinske plesalke! Odkod to, da se dekle tako lišpa, sladka moškemu spolu, se suče in zapeljuje? Odkod njena surovost, krvoločnost, brezsrčnost? Zvesto se je vrgla po svoji materi, malopriden sad ničvrednega drevesa! Popolna podoba zverinske matere! O matere, ali vas ne pretrese strašen zgled take zavržene matere!
Ozrimo se pa sedaj na popolnoma drugačno mater, n a niakabejsko mater. Kruti kralj Antijoh svetuje materi, naj pregovori sina, najmlajšega, edinega, ki ji je še ostal, da bo rešil svoje življenje. Mati pa reče dečku: »Prosim, dete, ozri se v nebo in na zemljo, in na vse, kar je ondi; in spoznaj, da je Bog te reči in človeški rod iz nič ustvaril. Zato se nikar ne boj tega rabeljna, marveč bodi vreden tovariš svojih bratov in sprejmi smrt, da te z njimi zopet dobim v večnem življenju.« Na prvi pogled bi kdo rekel: brezsrčna mati, da se svojega deteta ne usmili! A ne brezsrčna, ampak zlata vredna mati! Po pravici jo sv. pismo imenuje občudovanja vredno mater. Da, prava iskrena materina ljubezen je v njenem srcu! Večno hoče osrečiti svoje otroke. Sicer ji srce krvavi, ko gleda muke svojih otrok, ali verna mati se ozira naprej in pomisli: hude so zares muke, a kratke — dolga pa bo vesela večnost. Zdaj se ta srčna mati veseli tam pri svojih vrlih sinovih, in tega veselja ji nikdo ne vzame. Bog ve, kaj bi bilo z njenimi otroci, ako bi take matere ne bili imeli!
Blaga mati čuti nesrečo otrokovo kot svojo nesrečo, mati trpi z otroko m. Glej kananejsko mater v sv. evangeliju. Ta paganska žena pristopi k Jezusu, rekoč: »Usmili se me, Gospod, sin Davidov. Moja hči veliko trpi od hudobnega duha«. In ko ji Jezus besedice ne odgovori, stopi
pred njega in ga prosi, rekoč: »Gospod, pomagaj mi«. Pazite na te-le besedice: usmili se m.e n e — pomagaj meni — ona ne reče: pomagaj hčerki! Hčerka je v oblasti hudega duha, pa mater to boli, hčerina nesreča je materina bolečina, hčerina bolest boli materino srce. In tako srce je imela paganska mati! Ali se tebi, krščanska mati, ne bo srce krčilo, ako je tvoj otrok v kleščah hudobnega duha? Ali ne boš poizkusila vse, kar je v tvojih močeh? Ali se ne boš z gorečo molitvijo in solznimi očmi k Jezusu zatekla, da rešiš svojega otroka?
Kot prvi zgled svetopisemskih mater sem navedel betlehemske matere, ki so izgubile svoje otročiče na tak grozovit način. H koncu pa vas opominjam na drugo evangelijsko mater, ki je žalovala za odraslim svojim sinom, ki jej je umrl. To je mati- najmskega mladeniča. Sirota je vdova, edini njen sin, njena tolažba in podpora na stare dni, je mrtev. Kdo bo premeril globokost njene žalosti? Pa potolaži se, uboga mati! Ne jokaj! Boljše, da greš v žalost vtopljena za svojim otrokom, kakor pa da bi se oddahnila po smrti svojega izpri-denega otroka in vzdihnila: Bog me je rešil. Ta otrok je bil solza mojim očem — šiba moje starosti — grenkost mojega življenja — sramota mojega zaroda. (Po Jobu.) — Jezus je potolažil najmsko mater. Tolažbo bo vlil tudi v tvoje zapuščeno srce.
Hujša kot telesna pa je dušna smrt! In če se je najmska mati po pravici veselila oživljenega sina, kdo bo popisal radost užaljenega srca materinega, če se je mrtev otrok, izgubljen sin, povrnil, vstal iz groba pregreh in hudobij in se povrnil nazaj k ljubečemu srcu materinemu.
Krščanske matere! Da bi bili vaši otroci, ki ste se jih pri rojstvu razveselile, tudi vaše veselje, vaša tolažba ob vaši sodbi! Skrbite za to, matere, skrbite za to pa tudi otroci! S hvaležnim srcem imejte vse dni svojega življenja v čislih svojo mater in spominjajte se, koliko nevarnosti je za vas prebila! Materam in otrokom bodi mila priprošnjica sv. Ana, srečna mati najboljše hčerke — Marije. Amen.	Jos. Atteneder.
Šestnajsta nedelja po binkoštih.
(Praznik Marijinega imena.)
1. Vsled prieujoenosti Jezusa Kristusa so naše eerkve podoba nebes.
(Priložnostni govor za slavnosti v čast sv. Rešnjemu Telesu povodom evharističnega shoda.)
Resnično, Gospod je na tem kraju, in jaz nisem vedel. I. Moz. 28, 16.
Pred več tisoč leti je moral neki pobožen bogaboječ mož zapustiti svoj ljubljeni domači kraj, da bi se umaknil jezi svojega brata. Šel je v dalnjo, popolnoma neznano deželo. Na dolgem, nevarnem potovanju se mu večkrat primeri, da mora pod milim nebom prenočiti. Ko nekdaj zopet zvečer tako na samotnem kraju dene kamen pod glavo in zaspi, pridejo mu silno lepe sanje — ali niso tolikanj sanje, temveč prikazen božja. Videl je lestvico, ki je na zemlji stala in se z vrhom nebes dotikala in angeli božji so po njej hodili doli in gori. In na vrhu lestvice je bil sam Gospod Bog, in je izpregovoril z njim. Obljubi mu, da mu bo dal srečo in blagoslovil njega in njegove mlajše; da ga bo varčval na njegovem potovanju in ga spremljal po vseh njegovih potih. Jakob — zakaj to je bil tisti popotnik, ki je pred bratom bežal — se zbudi in ves prestrašen reče: »Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz tega nisem vedel! Kako strašen je ta kraj! Tukaj ni drugega, kakor hiša božja in vrata nebeška!« In zdaj je vzel kamen, ki ga je bil dejal pod glavo, Postavil ga je v znamenje in ga je oblil z oljem, da bi bil večni spomin te prikazni.
Glejte, s takim strahom in strmenjem je bil stari očak Jakob napolnjen, tako svet in častitljiv se mu je zdel tisti kraj, kjer se mu je bil Gospod vojskinih trum s svojimi angeli prikazal le za trenutek. Vprašam vas: Ali je kraj, na katerem mi stojimo, manj svet, manj častitljiv, manj strašan? — O še veliko bolj! Na vsaki cerkvi bi morale biti zapisane Jakobove besede: »Resnično, Gospod je na tem kraju; tukaj je božja hiša, vrata nebeška so tukaj!« Zakaj, kot Pravi katoliški kristjani vemo in trdno verujemo, da tukaj v naših cerkvah Gospod ni le za nekatere trenutke, ni le v sanjski Prikazni pričujoč, temveč tukaj zmiraj in neprenehoma stanuje ravnotisti Jezus Kristus, ki je bil od vekomaj pri očetu v nebeškem veličastvu, tisti Jezus Kristus, ki je pred devetnajststo leti človek postal, 33 let na zemlji ostal, nazadnje na križu umrl; ravnotisti Jezus Kristus, ki zdaj, Bog in človek skupaj, na desnici svojega očeta v nebesih kraljuje, pred katerim angeli m svetniki trepetaje kleče in mu neprenehoma neskončno slavo Prepevajo; ravno tisti Jezus Kristus, ki bo enkrat prišel sodit
žive in mrtve, živi tukaj v naših cerkvah s krvjo in mesom, z dušo in telesom kot Bog in človek skupaj, kakor v nebesih na desnici Boga očeta. Tukaj v tabernakeljnu prebiva noč in dan, leto na leto in izpolnjuje svojo obljubo, ki jo je dal učencem: Glej, ostanem pri vas do konca sveta. (Mat. 28, 20.) In zavoljo te prečudne pričujočnosti Jezusa Kristusa je tudi naša cerkev ravnotako hiša božja, prebivališče božje, kakor so nebesa, in v tem oziru nimamo vzroka zavidati angelov in svetnikov v nebesih, pač pa imamo vzrok in dolžnost v obnašanju do hiše božje, da smo njim enaki. In ta misel naj nas danes posebno navdaja, ko vsa Avstrija, da, zastopniki vseh katoliških narodov, zbrani pri evharističnem shodu na Dunaju, izkazujejo Zveličarju v sv. Rešnjem Telesu vso čast in slavo, kolikor jo je le človeku 'mogoče.
Zatorej hočem danes primerjati n e b e s a in pa hišo božjo, in rečem:
1.	Zavoljo pričujočnosti Jezusa Kristusa v preš v. Rešnjemu Telesu so nam cerkve nebesa na zemlji;
2.	zato se moramo v cerkvi tako vesti, kakor svetniki v nebesih. — Kerubi in Serafi in vse angelske trume, ki pred nebeškim prestolom presv. Trojici neprenehoma prepevate trikrat sveto, ki pa tudi tukaj pred sv. Rešnjim Telesom nevidno klečite okrog tabernakeljna in včlovečenega Jezusa neprenehoma podnevi in ponoči častite, izprosite mi moč, da bom mogel o toliki skrivnosti prav govoriti, in pripravite srca poslušavcev, da se bodo vnela goreče ljubezni do Jezusa Kristusa v presv. Zakramentu!
I. a) Da vam bi bila primera med nebesi in hišo božjo, o kateri hočem zdaj govoriti, bolj jasna in očitna, bi vam moral seveda najprej povedati, kaj so nebesa in kaj je v nebesih. Toda, kako bi mogel povedati, kar se ne da povedati, kar se ne more izreči. Jaz le toliko morem reči: Nebesa so kraj, po katerem so očaki in preroki več sto let zdihovali, kraj, za katerega so apostoli in mučenci radovoljno življenje in kri dali, kraj, za katerega so blagi mladeniči in nedolžne device odpovedali se vsemu svetnemu veselju in užitku in živeli v zatajevanju, kraj, zavoljo katerega so se vsi svetniki in pravični ves čas svojega življenja vojskovali in prizadevali. Nebesa so kraj, katerega imenuje sv. pismo deželo živih, večno kraljestvo, nezvenljivo krono veličanstva. Nebesa so tisti presrečni kraj, kjer ni nobene žalosti, nobene tožbe, nobene solzice in nobene bolečine več, temveč največje, neizrekljivo veselje in sladkost brez konca in kraja; skratka, več vam ne morem reči, kakor besede apostola (I. Kor. 2, 9) ponavljati, ki pravi: »Oko ni
videlo,.......« — Pa odkod toliko veselje, odkod izhaja
tolika neskončna sladkost v nebesih? Ali kaj stori pravzaprav,
da so nebesa tako nepopisljivo prijeten kraj? Vzrok in vir vsega veselja je Bog. On, ki je samnasebi najvišja, neskončna dobrota, je tudi studenec, iz katerega izvira vse dobro, vse veselje, vsa sreča. In kolikor mu je kdo bliže, kolikor bolj tesno je kdo z njim sklenjen, toliko bolj se udeležuje njegove neskončne sreče. In glejte, odtod izhaja vsa nepopisljiva sreča angelov in svetnikov v nebesih. Tam stojijo tako blizu Boga, da ga od obličja do obličja gledajo, ga spoznavajo v njegovi neskončni dobroti in svetosti, ga ljubijo in njih srce se napaja radosti, veselja in sreče, ki ga jim dela pričujočnost božja. To šele, pričujočnost neskončno dobrega Boga — stori, da so nebesa res kraj največjega veselja, največje sreče. Pa ko bi si mogli misliti, da bi Bog nebesa zapustil, potem tudi precej nehajo nebesa biti kraj vsega veselja, precej bi bilo konec vsega veselja angelov in svetnikov, in nebes brez Boga si še misliti ne moremo.
b) Pa vrnimo se zopet v svojih mislih iz nebeških višav na zemljo, in vprašam vas: Če samo Bog stori vse veselje in srečo nebeščanov, če so nebesa le zato nebesa, ker se tam Bog sam kaže, ker ga morejo tam videti in uživati: kaj pa imajo nebeščani več, kakor mi katoliški kristjani? Kaj nimamo v naših cerkvah ravno tega, kar tam v nebesih dela izvoljenim večno veselje? Tukaj imamo pričujočega pravega živega Boga, ravnotistega Boga, kateri v nebesih svoje izvoljene napaja s studencem neskončne radosti; tukaj ga lahko vidimo; s telesnimi očmi gledamo vnanje podobe kruha in vina, ki nam kažejo njegovo pričujočnost; z dušnimi očmi, z očmi žive vere pa gledamo njega samega, katerega gledajo v nebesih neskončno srečni duhovi od obličja do obličja. O mi srečni kristjani, ki nam je dovoljeno tako zaupljivo in prijateljsko Jezusu se bližati, kakor se to v nebesih godi! Kakor je v nebesih izginil razloček med bogatimi in revnimi, med imenitnim in zaničevanim stanom, med kraljevo krono in beraško palico: ravnotako tudi ljubi Jezus tukaj v presvetem zakramentu ne dela nobenega razločka; vsak se mu sme približati brez razlike stanu in časti. Miza njegove večerje je vedno in za vse ljudi pogrnjena. Bogatin in berač, kmet in gospod moreta vsako uro, vsak hip k Jezusovi večerji pristopiti, z njim se zaupljivo pogovarjati in v njegovi Prijetni družbi ostati, dokler hočeta. Kakor daje Gospod v nebesih udeleževati se svoje neskončne sreče, svoje neskončne Popolnosti, tako dela tudi tukaj v cerkvi. Tudi tukaj v cerkvi °n deli vernim od svoje neskončne sreče, zakaj tukaj Prejemajo žalostne duše tolažbo, ranjena srca se zopet ozdravijo, ubogi trpin tukaj pozabi svoje težave in bridkosti, bolnik Se tukaj zopet pokrepča in celo umirajočemu se solza veselja zabliska, ko Jezus sam stopi s svojega prestola in ga gre domu na smrtno posteljo obiskat, ga pride tolažit, krepčat za težko Pot v večnost in ga zagotovit večnega življenja. Deli nam tukaj
od svoje neskončne modrosti in vsegavednosti, ker nam da moč, da moremo tudi v najhujših skušnjavah premagati satana, svet in svoje hudobno poželjenje; nam da moč v vseh okoliščinah storiti to, kar je njegova volja; da moč vselej dolžnosti izpolnovati, zato ga vselej v sv. obhajilu prejmemo, preden nastopimo težak stan, n. pr. pred sv. zakonom, pred mašniškim posvečenjem itd. Z eno besedo: tukaj deli Jezus vsem od svojih obilnih zakladov in nebeških darov, ker vedno odpira v cerkvi studence svojih milosti, da jih hodi vsak zajemat, kolikor hoče. Da bodete to bolj razumeli, vas opomnim na mano Izraelcev v puščavi. Mana je namreč imela to čudežno lastnost, da ni bila kakor druge jedi, le kar enakega okusa, temveč da je na jeziku vsakega okus izpremenila, kakorkoli je kdo hotel. To čudežno lastnost je Bog mani stare zaveze zato dal, da je podoba postala duhovne mane nove zaveze. Saj so nam znane besede sv. pisma, ki jih večkrat v cerkvi slišite moliti: »Kruh iz nebes si jim dodelil, ki ima vsako sladkost v sebi«. (Modr. 16, 20.) To je: Ta sveta večerja Jezusova izpreminja okus na jeziku in v srcu vsakega, in kakršen okus kdo hoče, ali kakršno milost kdo poželi, jo tukaj prejme v resnici. Si žalosten — ta večerja bo imela v tvojem srcu okus tolažbe; si v bridkosti — ta večerja bo imela v tvojem srcu okus sladkosti; si v temi in dvomih — ta večerja bo imela v tvojem srcu okus razsvetljenja. Si v skušnjavah — tukaj najdeš pomoč; si v grehih — tukaj najdeš odpuščenje; si v smrti — tukaj najdeš življenje. Iščeš prijatelja, tukaj najdeš najzvestejšega; iščeš ženina — tukaj najdeš najslajšega; iščeš očeta — tukaj najdeš najboljšega; iščeš Boga — tukaj najdeš skritega. — Pred tem sv. zakramentom je klečal sv. Frančišek Asiški in je to edino prosil: »Daj mi, o Jezus, da te ljubim!« In Jezus mu je vtisnil v dušo in telo pet krvavih ran svoje križane ljubezni. — Tukaj je klečal sv. A 1 o j -z i j in prosil za angelsko čistost, in Jezus ga je oblekel z oblačilom neomadeževane nedolžnosti. — Tukaj je klečala sveta Magdalena Paciška in molila: »O Jezus, daj mi milost za tebe trpeti ali pa umreti!« In Jezus je dal svoji ljubljenki zares milost, da mu je vedno — do smrti bila tovarišica v naj-grer.kejšem trpljenju. In še dandanašnji se to dopolnjuje; le tisti nimajo nobene ljubezni do tega zakramenta, ki ga redko in še takrat morda nevredno prejemajo, in zato ne poznajo njegove sladkosti. Kateri pa ta zakrament radi prejemajo in vse te presladke milosti vsak dan okušajo, imajo neizrekljivo veselje na lem zakramentu in večkrat ko ga prejmejo, še večkrat ga želijo prejeti; kakor že prerok pravi o sv. Rešnjem Telesu: »Kdor mene je, bo še lačen, in kdor mene pije, bo še žejen.« (Sir. 24, 29.) Toda lakota po Jezusu je silno sladka in žeja po Jezusu je silno prijetna: duša, ki jo občuti, bi je ne zamenjala z bogastvom celega sveta. Toda tega, kar zdaj govorim, ne bo nihče izmed vas umel, kakor le tista srca, ki Jezusa v resnici in
iz cele duše ljubijo. Take duše pa imajo zares že na zemlji v cerkvi pred tabernakeljnom nebesa, te čutijo v srcu pomen besedi: »Zares, tukaj je hiša Gospodova in vrata nebeška so tukaj!« Zato večkrat oči in srce hrepeneče obračajo proti hiši Gospodovi, kjer prebiva njih ljubi Jezus; in s psalmistom se veselijo, kadar smejo vanjo stopiti; zato se čutijo v hiši Gospodovi tako domače in zadovoljne in za najlepše in najsrečnejše imajo tiste ure, v katerih morejo v družbi svojega Gospoda in Zveličarja pred tabernakeljnom preživeti, ker tukaj že nekako naprej okušajo sladkost nebeškega veselja in kakor Peter vsi zamaknjeni kličejo: »Gospod, tukaj je dobro biti.« In kar ne morejo se ločiti od presv. Rešnjega Telesa. Le pomislite na sv. A 1 o j z i j a, ki se ni mogel prej od Jezusa ločiti, da so mu ostro zapovedali, in ker ga je pokorščina silila oditi, je ves ljubezni vnet klical: »Odstopi o Gospod, odstopi od mene!« Sveti Frančišek Regis se je srečnega štel, da je smel pri zaprti cerkvi saj pred cerkvijo v dežju in mrazu veseliti se svojega Zveličarja. In tako bi lahko naštel sto in sto svetih in pravičnih duš, ki so imele v cerkvi svoj najljubši prostorček, ki so tam po delu in trpljenju počitka in tolažbe iskale, neizrekljivo veselje in srčne sladkosti občutile, svoja nebesa že tukaj imele. Tudi vam rečem, tudi vi bodite hvaležni in spoznajte svojo največjo srečo, da imate svojo cerkev in v njej svojega Boga in Zveličarja — imate svoja nebesa, ako le hočete. Pa, dragi v Kristusu! Če imate cerkev za svoja nebesa na zemlji, se morate v njej tudi tako obnašati, kakor bi bili v nebesih.
II. Da bomo lažje spoznali, kako se mora kristjan v cerkvi pred Jezusom obnašati, ozrimo se še enkrat v duhu gori v nebeške prostore in glejmo, kdo je ondi in kaj tam dela.
a) Kdo stanuje v nebesih? Kakor je tudi neizmerno število nebeških prebivalcev, vendar lahko rečem, da razun Boga tam ni nikogar drugega, kakor angeli in svetniki božji. Angeli, t. j. tisti čisti duhovi so ondi, ki se nikdar nikoli niso z nobenim grehom oskrunili, in ljudje, ki so se v nedolžnosti in čistosti vse svoje življenje ohranili ali pa ki so madeže svojih grehov že davno in popolnoma zopet izbrisali in oprali svoje oblačilo v krvi Jagnjeta. Zakaj tako je videl sv, apostol Janez trume izvoljenih v nebeškem Jeruzalemu; zato pravi: »Nič omadeževanega ne pojde vanj, tudi nič, kar dela gnusobo in laž, ampak le tisti, ki so zapisani v Jagnjetovih bukvah življenja.« (Apoc. 21, 27.) Tedaj nobenega grešnika, nobenega hudobneža, tudi le ene nečiste duše ni v Nebesih. In taka bi morala tudi krščanska družba na zemlji biti, kadar se v hiši božji zbira; morala bi biti zbirališče svetnikov; čisto, Bogu dopadljivo ljudstvo neomadeževanega srca in vesti. In tak bi moral vsak posebej izmed vas biti, kadar stoji v svetišču Gospodovem. Kakor v nebesa ne more nič nečistega,
tako bi se pravzaprav tudi v cerkev nobeden ne smel predrzniti z nečistim, grešnim srcem, ker Jezus nobene reči bolj ne sovraži kakor greh. Če se pa predrznete s hudobnim srcem, s srcem, ki je polno strasti in grešne gnusobe, k Jezusu se bližati pri božji službi ali celo — o strah misliti! — če se celo predrznete v takem stanu k mizi Gospodovi pristopiti: o tedaj vam hiša božja ne bo kraj sreče in nebeškega blagra, temveč kraj vaše največje nesreče, vašega pogubljenja. Pa kako? Kaj ni smel tudi skesani cestninar v tempeljnu stati? Res da; pa grešnik mora tudi, kakor cestninar, biti spokornik. In ljubezen Jezusova tukaj na zemlji je tolika, da tudi spokornega grešnika ne zavrže, temveč ga še k sebi vabi, da bi ga očistil, medtem ko v nebesa nobenega grešnika ne sprejme. Zato pa je v cerkvi tudi spovednica, da se grešnik preje očisti svojih grehov s pravim kesanjem in čisto spovedjo, in šele potem čist in vreden stopi pred svojega Boga in Gospoda. Ako je pa vaše srce čisto, kaj pa hočete potem delati v hiši božji. Ravno to delajte, kar v nebesih delajo. In kaj delajo tam?
b) Sv. Janez nam v skrivnem razodenju pripoveduje, da je vidci v nebeškem Jeruzalemu sedeti neskončnega Boga na vzvišenem prestolu in pred njim jagnje stati, ki je bilo zaklano in je vendar živelo. Okrog prestola so stali nebeški duhovi, štiriindvajset starčkov v belih oblekah in krone na glavah, je sedelo na stoleh in 144.000 nedolžnih duš in brezštevilna množica vseh narodov in dežel je polnila neizmerne nebeške prostore. Nebeški duhovi so prepevali trikrat sveto neskončnemu Bogu in obenem je vstalo štiriindvajset starčkov, padli so pred prestolom na svoje obraze, položili zraven njega svoje krone in so molili. In 144.000 duš in vsa neizmerna množica je tudi popadala na tla in glasno so vsi prepevali slavo božjo in vse nebo je odmevalo češčenja Gospodovega. Kristjani! Ko bi bili vi videli s svetim Janezom te trume, gotovo bi bili tudi vi v ponižnosti in strahu vsi presunjeni pokleknili in se pridružili nebeščanom. Pa glejte, kar je sv. Janez videl, kar se še zdaj v nebesih godi in se bo do konca godilo, to morete in morate v cerkvi posnemati. Tukaj je ravnotisti Bog na prestolu, ravnotisto jagnje, ki se da na oltarju zaklati; tudi tukaj je veliko angelov, s katerimi se lahko v molitvi združujete. Tukaj naj bodo naša nebesa! Oh, naj bo vaše največje veselje v cerkvi biti, v cerkvi pred Jezusom klečati, kakor je bilo to največje veselje sv. A n e Križanke iz reda sv. Klare. Ta svetnica se je imenovala nevesta svetega zakramenta, ker je toliko časa molila pred sv. Rešnjem Telesom in se od njega kar ni mogla ločiti. Ko jo vprašajo, kaj tukaj dela ves čas, odgovori: »Vso večnost bi tukaj ostala. Ali ni tukaj naš dobrotljivi Bog, in me vprašate, kaj da delam pred njim? Ljubim ga, kdo je bolj naše ljubezni vreden, kot On? Častim Ga, komu gre večja čast in hvala, kot Bogu? Darujem se Mu, komu hočemo sebe in vse darovati, če ne Bogu, od katerega
smo vse prejeli? Prosim Ga, kdo nam more več milosti po-diliti, kot On, začetnik vseh milosti, Gospod vesoljnega sveta? Kaj stori ubožec pred bogatinom, bolnik pred zdravnikom, žejen pri studencu, lačen pri polni mizi? — O kolika groza, kolik strah bi moral tudi nas obhajati, kadar stopimo pred ta sv. zakrament, kolika bi imela biti naša pobožnost, gorečnost in ljubezen! — Vselej, kadar pridemo v cerkev, si živo postavimo pred oči pri-oujočnost Jezusa Kristusa, kateremu trume angelov trepetaje strežejo. Vse svoje posvetne misli zunaj pustimo, tukaj mislimo le na svojega Boga, Gospoda in Zveličarja; naša srca naj ga časte, naj ga hvalijo, naj ga prosijo — saj ga ima vsak izmed nas toliko prositi. Naše o č i naj bodo uprte v tabernakelj, naš jezik naj ne govori tukaj druzega, kakor hvalo božjo — z eno besedo: d uša in telo naj tukaj druzega ne delata, kakor v ponižnosti in strahu naj slavita in častita, molita in hvalita Gospoda vojnih trum. In tako bomo posnemali srečne nebeške duhove, ki vekomaj Bogu hvalo prepevajo. Beremo o mnogih svetnikih, da si v cerkvi še niso upali zakašljati ali kam pljuniti, celo še glasno vzdihniti ne, da bi drugih v molitvi ne motili. 0 kristjan, ali te ne spreleti res strah, ako pomisliš, da tukaj stojiš pred obličjem svojega vsemogočnega, neskončno svetega Boga? Sv. Martina je vselej pri cerkvenih vratih tolika groza obšla, da se je po vsem životu tresel. Ko so ga vprašali, zakaj ima vselej tak strah pri cerkvenih vratih, je odgovoril: ' Kako bi se ne tresel, kadar stopim pred obličje svojega Boga, Gospoda nebes in zemlje, ki bo enkrat moj sodnik?« Kako pa mi? če gremo pred posvetnega gospoda, vselej prej pomislimo, kako in kaj bomo govorili; pred Jezusa gremo, in kdo pomisli grede v cerkev, kam gre, po kaj gre in kako da bo govoril z Jezusom? Posvetnega gospoda se bojimo; ali v tej hiši, kjer je veličastni prestol presv. Rešnjega Telesa, jih vidimo veliko brez vsega božjega strahu in trepetanja, brez vsega poštenega zadržanja se bližati; brez vse gorečnosti jih vidimo v tempelj stopiti; in na tem svetem mestu brez vse pobožnosti in božje ljubezni kakor mrzel led stati, le svoje truplo prinesejo seboj, svoje misli in želje pa imajo bogvedi kje drugje. Gremo pred posvetnega gospoda, se lepo umijemo in oblečemo; pred Jezusa pa gremo z umazano dušo in umazanim srcem in še tega si ne prizadenemo, da bi kesanje obudili, kadar se z blagoslovljeno vodo Pn vratih pokropimo. Kako spoštljivo se držimo pred posvetnim gospodom — kako pa pred Jezusom? Tega je sram prikloniti se, onega je sram pobožno roke na prsih skleniti, tretji J® zopet preošaben ponižno poklekniti, in celo takrat, kadar na mašnikove besede živi Jezus v sredi svojih angelov na oltar stopi, noče poklekniti in prositi pričujočega Boga za odpu-ščenje svojih nespodobnosti. Vidimo marsikatere na eno koleno in tako grdo poklekovati, da v resnici ne vemo, ali nočejo Jezusa častiti ali pa le tiste Jude posnemati, kateri so
31
Duhovni Pastir.
spakovaje se pred njega poklekovali in ga zasramovali. Veliko jih je, kateri Jezusovega povabljenja k večerji nočejo slišati, in ne le, da se sami hudobno izgovarjajo, temveč še druge bogo-ljubne duše, ki pogostoma presv. zakrament prejemajo, zasmehujejo, zaničujejo, motijo in pohujšujejo. Oh, nesrečna ura, v kateri so se taki kristjani rodili! 0, ne, ne — vsi taki ne vejo ali vsaj nočejo vedeti, da je Gospod resnično na tem kraju! In kakor oni tukaj niso za hišo božjo, tako tudi enkrat ne bo prostora zanje v nebesih. Oh, nikar takih ne posnemajte, temveč s takim svetim strahom in spoštovanjem se bližajte Najsvetejšemu, kakor angeli in svetniki v nebesih, tako da boste lahko rekli: »Naše stanovanje pa je v nebesih.« (Filip 3, 20.) In s tako gorečnostjo in pobožnostjo si boste najbolj zaslužili tistega Boga, katerega tukaj pod podobami skritega gledate in molite, enkrat v nebesih odkritega, kakor je, od obličja do obličja gledati in z vsemi angeli in svetniki moliti in hvaliti na vse veke. Amen.
Ant. Kržič.
2. Dolžnosti do Marije.
Glej, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi.	Luk. 1, 48.
Zopet je nastopila nedelja, ki je s svojo osmino odločena za češčenje bi. Device Marije. Sv. Cerkev je v večje proslav-ljenje sladkega imena Marijinega (kakor ob prazniku imena Jezusovega) podelila vsem vernikom, ki zadoste navadnim pogojem in so tudi pri sv. maši, popolni odpustek, ki se lahko zadobi tekom cele osmine. Prav je, da ob godu svoje prevzvišene Matere izkazujemo še posebno češčenje Mariji, in če to storimo po željah sv. Cerkve, bomo gotovo Marijo najbolj razveselili.
Ob godu svojih mater se otroci z veselim srcem zateko k njim ter jim ustno ali pismeno izreko svoja voščila. Takrat jim bolj živo stopijo v spomin velike dobrote, ki so jih po njih prejeli, neutrudne skrbi, ki so jih matere zanje imele; pa tudi dolžnosti, ki jih morajo sami že iz hvaležnosti do njih izpolnovati.
V enaki razmeri smo pač mi verniki do svoje nebeške matere Marije. Zato je treba, da se ob njenem godu spominjamo ne samo dobrot, ki jih neštevilnokrat izkazuje svojim varovancem, nego tudi dolžnosti, h katerim smo zavezani. Naj vam torej razložim dolžnosti do Marije, da boste sami razsodili, ali ste bili do sedaj zvesti otroci Marijini in njeni pravi častivci.

Gotovo vam ni treba dokazovati, da je blažena Devica Marija naša najboljša mati, ker sleherni se je že iz lastne izkušnje prepričal, da ima ona najmilejše srce do svojih varovancev.
Zato je 1. naša prva dolžnost Marijo ljubiti. Mi moramo imeti do Marije ravnotisto mišljenje in obnašanje, kakor ga ima dober otrok do svoje matere. — Tri reči so posebno, ki človeško srce nase vlečejo: lepo, ljubeznivo in koristno. Lepo ga zamakne, ljubeznivo ga vname in koristno ga naveže. To troje pa združuje Marija v obilni meri.
Saj je ona najlepša po naravi, milosti in slavi, ker presega vse nebeške duhove v krasoti, čednosti in svetosti, da se po pravici nanjo obračajo besede: »Vsa si lepa prijateljica moja in madeža ni na tebi.« Kdo bi torej ne ljubil tako vzvišene Gospe tembolj, če ve, da je ona obenem res njegova najboljša prijateljica, dobrotnica, skrbna mati, ki svojega otroka nikdar ne pozabi! Vse to mora naše srce vneti k goreči ljubezni do Marije. Zato so vsi izvoljeni božji prav goreče Marijo ljubili. Zato je vzkliknil sv. Tomaž Akvinski: »O Marija, stori, da tvojega Jezusa in potem tebe čez vse ljubim.« Sv. Filip Nerij Pa je rekel: »Marija, stori, da vedno nate mislim.« Ko so vprašali sv. Stanislava Kostko, da li ljubi Marijo, se je nekako začudil nad tem vprašanjem ter vzkliknil: »O, kako bi ne ljubil Marije, saj je moja mati!«
2. Ako pa kdo pravi, da Marijo res ljubi, je ne sme nikdar razžaliti; Marijinega materinskega srca ne smemo z grehom žalostiti. Kajti vsak greh je trpinčenje milega dezuščka, ki počiva na srcu Marijinem. Tako mora Marija gledati, kako brezvestni grešniki ljubega Sinu v njenem naročju žalijo, mučijo, ranijo. Sv. Alfonz Ligvorij pripoveduje, da se je nekega dne bi. Dominiki (t 1553) prikazala Marija z božjim Letetom. Jezušček pa je krvavel na srcu, rokah in nogah, jn odkod so prišle te rane? Ali niso tega storili grešniki? m kdo so ti grešniki? Kdor še nikdar ni grešil, naj reče, da je nedolžen nad krvno izgubo svojega Zveličarja, nad srčno žalostjo Matere božje. Ah, vsi smo grešili, vsi smo kolikortoliko krivi njenih srčnih bolečin. Trkajmo na svoja prša in obžalujmo, da smo svoji materi napravili toliko žalost! Glej, grešnik, kolikor-krat storiš kak smrtni greh, tolikrat z vojakom na Golgoti zavihtiš sulico ter jo potisneš v njegovo stran, obenem pa tudi ^digneš meč in ga zasadiš v Marijino srce. O koliko ran, koliko bolečin, koliko solza za najboljšo mater! Gotovo nehvaležen °riok, ki Marijo tako žali.
,	3. Ako si pa tako daleč zabredel in Mariji prizadejal toliko
bridkosti, je tvoja dolžnost, prositi jo odpuščanja ter se z njo spraviti, tembolj, ker te ona brez Poznih bolečin ne more gledati v grobu pregreh. Kakor vsaka |bati silno žaluje pri grobu svojega otroka, ki ga je srčno rada lniela, tako in neizmerno bolj žaluje Marija radi dušne smrti
toliko vernikov, ki so tudi odkupljeni po dragi krvi njenega Sinu. Zato si prizadeva grešnike vzdramiti k življenju milosti božje, iztrgati jih iz spon satanovih. Blagor tistemu grešniku, ki še posluša njen glas; usmiljena mati je za vsakega, ki se želi poboljšati -— pravi sv. Brigita. Kakor kananejska mati v evangeliju prosi za nesrečnega grešnika pri svojem Sinu, ki jej gotovo ničesar ne bo odrekel. Ta dobra mati izprosi milost izpreobr-nenja — ona ne miruje prej, da se izvrši sprava v zakramentu sv. pokore. Zatorej, če se nahajaš v še tako velikih grehih in ne veš, kako bi začel svoje poboljšanje, ne boj se zateči k Mariji, vkljub temu, da si jej napravil silno žalost, ne bo te odvrgla, ampak pomagala ti bo, da postaneš zopet otrok božji-Pri nekem misijonu je pridigoval misijonar o češčenju bi. Device Marije. Po pridigi se približa star mož misijonarju ter pravi: »Častiti oče, jaz se imam bi. Devici zahvaliti za neprecenljivo milost. Zdaj je 35 let, kar sem pri spovedi zamolčal velik greh. Od tedaj sem bil že velikrat v nevarnosti in večkrat prav blizu smrti. Če bi bil v lem stanu umrl, bi bil pogubljen. Da, Mariji se imam zahvaliti za rešitev svoje duše.« Ko ga misijonar izpove, ga vpraša, kakšno pobožnost je dozdaj opravljal Mariji v čast. Mož odgovori, da ni izpustil nobene sobote, da bi ne bil opravil kratke molitvice k Mariji. Oba se potem zahvalita milostni Materi, in spokornik naprosi misijonarja, naj naznani ta dogodek, da se bodo tudi drugi ubogi grešniki rajši zatekli za pomoč k Mariji.
4.	Naša otroška dolžnost je, v vseh težavah in potrebah zaupljivo se zatekati k Mariji. Matere se čutijo srečne, če morejo razveseliti svojo družino z dobrotami-
Nespameten bi bil človek, ki bi se v svojih zadregah ne obrnil na svojo mater, ampak potrkal na mrzlo srce kakega tujca. S tem bi žalostil svojo mater, pa bi bil tudi odgnan. Celo otroci niso tako neprevidni. V svojih potrebah najrajši hitijo k materi. Ako jim sama ne more dati, jim pa preskrbi od drugih, česar potrebujejo. Torej tudi mi v sili svoje matere Marije nikar ne pozabimo! Saj je od Boga postavljena za delivko vseh milosti nebeških, in njeno materinsko srce jo obenem nagiblje, da nas bogato obdaruje. Ako smo torej v dušnih in telesnih stiskah, se brez odloga obrnimo na dobro mater, kajti Mariji ni nič ljubše, nego da se z otroškim zaupanjem zatekamo k njeni priprošnji in pomoči. Če smo bolni, zatecimo se k Mariji; če smo revni, obrnimo se k Mariji; če nam nesreča preti, hitimo k Mariji; če hočemo sebi ali drugim pridobiti nebeško milost, obrnimo se na Marijo; posebno, če hočemo dobiti milost dušnega blagra in stanovitnosti do konca, obračajmo svoje oči in svoja srca pogosto k Mariji!
5.	V dosego vsega tega pa je naša dolžnost, Marij0 presrčno častiti. Zvest otrok Marijin si šteje v sladko dolžnost, svojo nebeško mater razveseliti z raznim’
pobožnostmi. Otrok, ki živi izven rojstne hiše, rad misli na svoje domače, jih večkrat obiskuje ter jim potoži svoje zadeve. Tako na Marijo misliti, ž njo govoriti, vse jej razodeti, njo obiskovati, je tudi naša dolžnost.
Naj bi bil kdo še tako z delom obložen, vendar toliko časa še ima, da zjutraj, opoldan, zvečer Mater božjo počasti z angelskim pozdravom: Češčena Marija. Nič človeka ne zadržuje, da med dnevom večkrat s kratkim vzdihljajem počasti Marijo.
Posebno pogosto, če mogoče vsak dan, moli pravi častivec Marijin sv. rožni venec, ki je sestavljen iz najlepših molitev sv. Cerkve, in je Marija obdarovala vse one duše, ki ga pobožno molijo, z neštevilnimi milostmi. Krščanske družine naj ga skupno molijo ter si z njim izprosijo blagoslov božji svojim hišam. Ako se to opušča, mnogo sinov in hčera, hlapcev in dekel zanemarja sploh vso molitev.
Pravi služabnik Marijin se bo gotovo vsaj v eno Marijino bratovščino vpisal ter tako še v ožjo zvezo stopil z Marijo in združen z neštevilnimi člani bratovščine po katoliškem svetu njeno čast oznanjeval ter koristil svoji duši. V posebno srečo si bo štel, če more postati član Marijine družbe. Rad sprejme tudi njeno obleko — sv. škapulir, ali njeno podobico, svetinjico ter jih bo kot posebno znamenje varstva Marijinega zmiraj nosil na sebi in se tako ložje obvaroval peklenskih zalezovanj.
Pravi služabnik Marijin rad obiskuje znamenja Marijina ter zaljša njene podobe ali kipe. Sv. Benedikt Labre je zelo rad ogledoval lepe podobe Marijine ter pred njimi molil. K podobi v neki rimski cerkvi je več let zahajal, skoro celo jutro pred njo preklečal, svoje oči vanjo obrnil ter bil zatopljen v sveto premišljevanje. Večkrat so ga slišali zdihovati: »Moja mati, Marija, moja mati!« Sv. Roza Limanska pa je vsako soboto ozaljšala z novimi cvetlicami Marijino podobo v neki kapelici. Gotovo primerno češčenje, saj Marija sama v visoki pesmi (2, 5) k temu spodbuja, rekoč: »Podpirajte me s cvetlicami . . ,, ker ljubezni omedljujem.«
S posebno prisrčnostjo obhajaj Marijine praznike j n sploh njej posvečene dneve (kakor sobote) in slovesnosti. Jako koristno je, nanje se pripraviti s tri- ali devetdnevnico. Takrat beri ali premišljuj o sUvi, lepoti, dobrotljivosti Marijini, pritrguj si kaj iz ljubezni do nje in dobro pripravljen prejemaj sv. zakramente, tuintam °skrbi s v. m a š o v njeno čast ali iz tega namena bodi pričujoč
Pri sv. daritvi---, o gotovo boš občutil Marijino varstvo. Pa
ni treba in ni mogoče našteti vseh pobožnih vaj, ki si )*n je ljubeče srce izmislilo. A reči smemo: Blagor mu, kdor jih veliko opravlja; a srečen tudi, kdor v eni pobožnosti stanoviten
ostane; kajti tudi Marija .bo stanovitna v ljubezni do njega ter ga bo pripeljala k zveličanju.
6.	Pa vse to češčenje bi ne imelo prave veljave, ako bi mu manjkalo notranje podlage. Zato je naša neizogib-ljiva dolžnost, Marijo posnemati. V tem zmislu piše sv. Ambrož; »Le tisti je pravi častivec Marijin, ki si iz vsega srca prizadeva, njene čednosti posnemati.«
Pridni otroci radi gledajo na svojo dobro mater in posnemajo njene zglede. Katera mati pa daje svojim otrokom lepših zgledov, kakor Marija? Saj je ona za Jezusom najpopolnejše ogledalo krščanskih čednosti. Ona je zasajeni vrt božji, kjer si lahko utrgaš cvetlico, katerokoli le poželi tvoje srce. Zato sama kliče: »Pridite k meni vsi, ki me želite, in se nasitite mojega sadu!« (Sir. 24, 26.)
Hočeš vedeti, ako li izpolnuješ to svojo dolžnost, le vprašaj se: V kateri čednosti sem kaj Mariji podoben? Ali jo posnemam? Ali jej sledim v njeni čistosti in nedolžnosti, v njeni ponižnosti, v njeni vdanosti v božjo voljo, v njeni delavnosti, v njeni miroljubnosti? . . . Ali je njena vera, njeno upanje, njena ljubezen vedno pred mojo dušo kakor svetla zvezda, da mi kaže pot proti zveličanju? . . .
Glej, zastonj jo slaviš, zastonj obhajaš njene praznike, zastonj obiskuješ njene podobe, ako si ne prizadevaš pridobiti njene čednosti, kajti šele te te delajo pravičnega v očeh božjih in tvoje nebeške Matere.
Ko torej danes stojimo pred Marijo, da bi jej ob godu izrekli svoja voščila ter se zahvalili za mnoge dobrote in milosti, ki smo jih prejeli iz njenih rok, nas obenem žalost navdaja, da nismo zvesto izpolnovali vseh dolžnosti, ki nam jih do nje predpisuje sv. vera in naravna hvaležnosti. Že dokaj žalosti smo prizadejali tvojemu materinemu srcu. Zato te prosimo danes, da nam odpustiš. Obljubimo ti, da hočemo zanaprej tvoja povelja izvrševati, tvoji pokorni otroci biti in si tako zaslužiti tvoje dopadajenje in tvojo ljubezen. Amen.	Ant. Žlogar.
Sedemnajsta nedelja po binkoštih.
O pravi ljubezni do Boga.
Kdor ima moje zapovedi in živi p° njih, tisti me ljubi. Jan. 14, 21.
Današnji sv. evangelij je tako jasen, da ga lahko vsakdo razume; je pa tudi tako lep in poučen, da se prilega vsakemu in ga lahko vsakdo obrača na-se. Zveličar pravi med drugim:
-Ljubi Boga iz celega svojega srca.« Kaj se pa pravi ljubiti Boga?
Če bi vprašal vsakega izmed vas, kaj se pravi ljubiti Boga, tedaj bi slišali gotovo različne odgovore. — Mnogi bi rekli: »Boga ljubiti se pravi: veseliti se nad Bogom.« Drugi bi odgovoril: »Boga ljubiti se pravi: pogosto misliti na Boga.« Tretji bi odvrnili: »Boga ljubiti se pravi: pridno in goreče moliti.« Četrti bi se odzvali z odgovorom: »Boga ljubiti se pravi: izpolnjevati Njegove zapovedi.« In ti poslednji bi najbolje odgovorili na vprašanje: »Kaj se pravi'ljubiti Boga?«
I. Samo s pobožnimi mislimi in molitvami ni Bog zadovoljen in vam ni veliko pomagano. Če pa živimo po božjih zapovedih in jih izpolnujemo, tedaj prav ljubimo Boga. Zveličar pravi sam: »Kdor ima moje zapovedi in živi po njih, tisti me ljubi.« To so pač jasne besede. Kdor izpolnuje zapovedi, bodisi božje ali cerkvene, tisti ljubi Boga; ali drugače rečeno: Boga ljubiti se pravi: varovati se greha.
Lahko je govoriti: »Moj Bog, ljubim te!« — Kako drugače pa izgleda človekova ljubezen do Boga, če opazujemo življenje in delovanje ljudi na zemlji. »Moj Bog, ljubim te,« tako pravi in moli skopuh in ne da revežu niti vinarja iz ljubezni do Boga. »Moj Bog, ljubim te,« pravi sovražnik maščevavec, pa iz ljubezni do Boga le noče odpuščati svojemu bližnjemu in komaj čaka priložnost, da bi se maščeval nad njim. »Moj Bog, ljubim te,« zdihuje nečistnik, pa iz ljubezni do Boga se le noče ogibati grešnih priložnosti, grešnega znanja, ponočevanja, noče brzdati in krotiti svojih strasti in hudega poželenja. »Moj Bog, ljubim te,« Dravi goljuf, tat, krivičnik, pa ne povrne tujega blaga, ampak bližnjega še naprej slepari, kjer le more. Hinavec! »Moj Bog, ljubim te,« pravi mlačni kristjan, pa lahkomišljeno zanemarja in opušča službo božjo ob nedeljah in praznikih, opušča prejemanje sv. zakramentov in druge pobožnosti, s katerimi razodeva pravi kristjan svojo pravo ljubezen do Boga. »Moj Bog, ljubim te, < zatrjuje pijanec, igravec, zapravljivec, sovraži pa svojo družino, kateri potiska v roke beraško palico s svojo zapravljivostjo. Kako ljubi tak človek Boga, ko ne ljubi niti svoje družine? »Kdor za svoje, zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika,« pravi Jezus Kristus. »Moj Bog, ljubim te,« govorijo in molijo tisoči kristjanov, pa vse njihovo življenje in delovanje je povsem nasprotno vsem lepim besedam. Ali se pravi to ljubiti Boga? Ali ni vse tako in podobno govorjenje gola hinavščina?
Ne govorimo torej, da ljubimo Boga, dokler ne doprina-šamo dobrih del in se varujemo greha, dokler ne živimo po volji božji.
Če razžali otrok svoje starše s svojim slabim življenjem in s svojo nepokorščino, kako more tak otrok trditi, da ljubi svoje
starše? In četudi stokrat to zatrjuje, kdo mu bo veroval? Ali ne porečemo o takem otroku: Če v resnici ljubiš svoje starše, zakaj jih žališ s svojim slabim obnašanjem in s svojo neubogljivostjo? Zakaj jih le jeziš in sramotiš? Ali ne porečemo takemu otroku, da mora biti najprej ubogljiv, da se mora lepo obnašati napram svojim staršem, kakor to Bog zapoveduje v svoji četrti zapovedi, če je res, da ima rad svoje starše? — Tako ne moremo tudi mi govoriti, da ljubimo Boga, svojega nebeškega Očeta, če ne izpolnujemo kot otroci božji njegove volje, če ne nehamo ga žaliti z grešnim življenjem in si ne prizadevamo, da smo dopadljivi Bogu s pravim, krščanskim življenjem. Le kdor se boji prelomiti božje zapovedi, kdor se boji in varuje greha, tisti resnično ljubi Boga.
Naj vam naštejem nekatere lepe zglede iz svetega pisma, ki nam potrjujejo pravo ljubezen do Boga. Tako je ljubil Boga nedolžni egiptovski Jožef, ki je vzkliknil v grešni priložnosti, ko ga je ničvredna Putifarjeva žena napeljevala in nagovarjala v greh: »Kako naj storim to hudobijo in tako grešim zoper Gospoda, svojega Boga?« — Tako je ljubil Boga kralj David, ki bi bil lahko na mestu ubil svojega najhujšega sovražnika, kralja Savla, pa je govoril: »Obvaruj me, o Bog, da se ne pregrešim zoper maziljenca Gospodovega, in ne, da bi ga ubil, bi se rajši z njim spravil in sprijaznil.« — Tako je ljubila Boga čista Suzana, da je bila pripravljena rajši umreti, kakor privoliti v nesramni greh dveh ničvrednih sodnikov. Boga ljubiti se torej pravi: iz ljubezni do njega varovati se greha ali po storjenem grehu takoj ga obžalovati, se ga obtožiti zavoljo Boga. Tako je ljubil Boga sv. Peter. Ko je trikrat zatajil svojega učenika in ko je slišal petelinovo petje, in ko se je Gospod nanj ozrl, je šel ven iz dvorišča velikega duhovna in je bridko obžaloval svoj greh do smrti. — Tako resnično je ljubila Boga velika grešnica Marija Magdalena, ki je objokovala do smrti svoje lahko-mišljeno življenje, svoje nesramnosti, ko je spoznala Jezusa in ’ njegove nebeške, zveličavne nauke. Sam Zveličar jo je pohvalil rekoč: »Veliko grehov ji je odpuščenih, ker je zelo ljubila Boga po spokoritvi.«
11. Posebno ljubezen do Boga kažemo zlasti s tem, da sami sebe premagujemo in se žrtvujemo zavoljo Boga. Bral sem nastopni resnični dogodek. Mladenka se je bila hudo ožgala in zadobila smrtno nevarno rano. Poklicani zdravnik ji pove, da more edino ozdraviti, če se dene kos kože živega človeka na veliko rano. Ta mladenka je imela brata, ki jo je imel zelo rad. Ko je slišal zdravnikove besede, ga vpraša, če zelo boli, če si da človek odrezati kos kože od telesa. »Seveda boli,« pravi zdravnik. Po kratkem pomisleku pravi brat sestri: »Iz ljubezni do tebe hočem prestati to bolečino, da le tebi rešim življenje.«
In tako je res storil in rešil sestro gotove smrti.
Ljubi moji! Iz ljubezni do Boga se moramo tudi mi žrtvovati in premagovati. Morda nas je kdo hudo razžalil, da vzkipi sovraštvo in maščevanje v našem srcu. Že mislimo v jezi izustiti in storiti nasprotniku kaj takega, kar bi bilo nam in nasprotniku v veliko škodo, Bogu pa v nečast in razžaljenje. Spomnimo se v takem nesrečnem trenutku na Jezusa, ki ni le odpustil svojim smrtnim sovražnikom, ampak je zanje celo molil in umrl. Recimo: »Iz ljubezni do tebe, o Bog, se hočem premagati in hudo z dobrim povračevati.«
Mislimo, da nas zadene huda bolezen, grozne bolečine nas vznemirjajo noč in dan. Loti se nas nepotrpežljivost in celo obup. Iz ljubezni do Boga se premagujmo, potrpimo, mislimo na trpljenje in smrt svojega sovražnika, ki ni odprl svojih ust v svoji neprimerni potrpežljivosti. — Tako pokažemo svojo junaško, požrtvovalno ljubezen do Boga. Kaj so svetniki vse žrtvovali iz ljubezni do Boga!
So zapustili očeta in mater, so se odpovedali kraljevim prestolom in posvetnemu premoženju, so strogo, revno živeli v samotah in puščavah. — Mučenci so dali kri in življenje iz ljubezni do Boga. Učimo se od njih premagovanja, zatajevanja svojih strasti in hudega poželjenja. Bog nam bo to stoterno poplačal. To se pravi ljubiti Boga. Tako bi ga morali ljubiti, ker drugače goljufamo samega sebe, če pravimo, da ljubimo Boga.
Edini dokaz, da ljubimo v resnici Boga, je življenje in delovanje po Jezusovih besedah: »Kdor ima moje zapovedi in živi po njih, tisti me ljubi.« »Kdor hoče biti moj učenec, naj hodi po mojih stopinjah, naj premaguje samega sebe, naj zadene križ na svoje rame in naj ga nosi za menoj.« Amen.	Otilij Medveš.
Osemnajsta nedelja po binkoštih.
1. O eešeenju sv. JVIihaela.
(Obenem priložnostni govor za god sv. Mihaela.)
In tisti čas je vstal Mihael, veliki knez, ki se poteguje za otroke tvojega ljudstva.	Dan. 12, 1.
Vsemogočni Bog je ustvaril neizmerno število angelov. Po svoji naravi so zgolj duhovi, obdarjeni s posvečujočo milostjo božjo in z mnogimi popolnostmi. Vsi angeli niso ohranili milosti božje, ampak mnogi so jo izgubili z grehom, ker so se v napuhu m ošabnosti spuntali zoper Boga. Vsled greha zavrženi v pekel
L
zapeljujejo človeški rod iz nevoščljivosti in ga želijo večno pogubiti. Njihov prvak se imenuje Lucifer. Brezštevila angelov pa je ostalo Bogu zvestih in dobrih, ki so ljudem blagohotni in jih varujejo na duši in na telesu. Dobrih angelov poglavar je močni nadangel Mihael, ki je s pomočjo božjo strl premoč puntarskih angelov in jih premagal navekomaj. Sv. Janez v skrivnem razodenju govori: »Vstal je velik boj v nebesih. Mihael in njegovi angeli, ki so mu zvesti ostali, so se bojevali z zmajem in zmaj se je bojeval in njegovi angeli; in niso premagali in njih mesto se ni več našlo v nebesih. In dol je bil pahnjen tisti veliki zmaj, stara kača, ki se ji pravi hudič in satan, ki zapeljuje ves svet; dol je bil pahnjen na zemljo in njegovi angeli so bili vrženi ž njim.« (Skriv. razod, 12, 7.—9.) Mihael, vodja božjih angelov, je vodil vojsko zoper ošabne angele. Njemu gre čast in zahvala za zmago nad satanom in njegovimi privrženci. Bog je s svetim Mihaelom poveličal angele v nebesih in njega je povzdignil nad vse angele. Ni čuda, da je bil nadangel Mihael vedho tako češčen in slavljen v katoliški Cerkvi. Da tudi mi v polnem pomenu spoznamo čast in slavo nadkneza angelov, svetega Mihaela, darujmo mu danes, ko obhajamo njegov praznik, premišljevanje
1.	o njegovem češčenju,
2.	o njegovi moči in oblasti.
Sv. Mihaela, kneza angelov, pa prosimo, da bi nas varoval v boju zoper satana, in nas rešil njegovega zalezovanja in zapeljevanja ter nam dal moč spoznanja zveličavnih svetih resnic po Jezusu Kristusu.
I. Sv. Gregorij uči, da je devet vrst angelov, katere ljudje visoko častijo že od začetka sveta. Zlasti so izkazovali iskreno češčenje višjim angelom, katerih se je Bog posebno posluževal v svojem modrem vladanju sveta. Izmed prvakov angelov se večkrat omenjajo Rafael, ki se imenuje božje zdravilo in se časti kot poglavar angelov varihov; Gabriel, božja moč, in se slavi kot glavar nebeških poslancev, in Mihael, ki se čisla kot poveljnik in božji knez bojnih angelov. Njegovo ime je hebrejsko, sestavljeno iz besed mi — kdo, caph — kakor in el — Bog: Mihael — kdo kakor Bog.
a)	Sv. Mihaela je Bog izbral izmed angelov in mu izročil oblast v nebeški vojni. Podaril mu je visoko čast prvoboritelja in kneza božjega. Bog je s to slavo visoko povzdignil sv. Mihaela. Veliki knez je pa tudi Bogu pokazal srčno hvaležnost, ko je ostal Bogu zvest, goreč v izpolnjevanju njegove volje in zapovedi ter pokoren v odločnem nastopu boja zoper Luciferja in njega pripadnike. Sv. Mihael je zmagal satana in uporne privržence. Vrgel jih je iz nebes v brezdno peklensko, kakor je zapisano v knjigi razodenja: »Satan je bil pahnjen na zemljo in njegovi angeli so bili vrženi ž njim«. (Skr. razod. 12, 9.)
Vojskovodja angelov imenuje samega sebe bojnega kneza, ko govori Jozvetu, vodju izraelskega ljudstva, na polju mesta Jerihe: »Jaz sem poglavar Gospodove vojske«. (Joz. 5, 14.) Čast in slava vodje angelov je odmevala širom sveta in častitljivi preroki so ga slavno povzdigovali pred narodi. Veliki prerok David ga imenuje »velikega kneza« (Dan. 12, 1.) in ga prišteva med prve angele nebeške vojske. O njem govori: »Glej, Mihael, eden izmed prvih knezov«, (Dan. 10, 13.) V starem zakonu je sv. Mihael bil češčen pri vseh bojnih delovanjih in njegova čast je zaslovela i v novi zavezi. Junak angelov je slovel in bode slovel v prihodnje.
b)	Sveti apostol Juda ga veličastno imenuje: »Mihael, veliki angel«. (Jud, 9. v.) Učenec Kristusov je poznal vrline in kreposti sv. Mihaela in ga slavil najbolj izmed vseh angelov.
Prvikristjani so ga častili kot mogočnega variha in branitelja svete Cerkve in krščanskega ljudstva.
c)	Zgodovina pripoveduje, da so kristjani že v prvih časih praznovali zlate spomine slavnega nebeškega junaka in mu zidali mnogo cerkev in kapelic v čast.
Mogočni cesar Konstantin Veliki (306—337) je v Carigradu pozidal krasno cerkev v čast sv. Mihaelu v zahvalo velike zmage nad poganstvom. Cesar Justinijan I, (527—565) je slavnemu knezu angelov postavil več cerkev in ukazal častiti ga po vsem cesarstvu iz hvaležnosti za srečno končane vojske zoper sovražnike. Grški vladarji in mnogi vzhodni narodi so goreče častili sv. Mihaela in ga klicali na pomoč v nezgodah in nesrečah. Sveta Cerkev ga je močno priporočala v varstvo pred zalezovanjem hudega duha in krvoločnih sovražnikov. V svojih molitvah prosi: »Nadangel Mihael, pridi v pomoč božjemu ljudstvu«. Ljudstva in njih vladarji so sv. Mihaela visoko spoštovali in se mu izročali v varstvo.
d)	Zlasti se je pa sv. Mihaelu izkazovalo češčenje v zapad-nih deželah. V Rimu se je v več cerkvah že davno obhajalo slavje sv, Mihaela. Starodavna božja pot v čast nadangelu svetemu Mihaelu je na Laškem na gori Garganski, kamor še dandanes zaupno prihajajo mnogoštevilni božjepotniki raznih stanov v procesijah častit sv. nadangela in ga prosit pomoči. Na Španskem so po gorah in dolinah mične cerkvice v čast sv. Mihaelu in na Francoskem stoje lepe hiše božje v proslavo kneza in poveljnika angelov. Francoska država ima veličastnega vojvodo angelov za deželnega patrona. Zgodovina francoskih kraljev priča, kako izvanredno so kralji slavili mogočnega variha sv. Mihaela. Njegov veliki častivec je bil posebno Karol VI., ki je njegovo podobo postavil na cerkev Notre Dame de Champs.
Nadangel Mihael, imenovan varih zapadnega sveta, je slovel v vseh državah. Hiše božje so se mu posvečevale vsepovsodi ^a vrhuncih gora v znak, da je nebeški junak v zgled hrabrosti in junaštva celemu krščanstvu. Slavni cesar Karol Vel. (800—814)
je posebno častil zmagonosnega kneza sv. Mihaela. Na svojih bojnih zastavah je nosil podobo sv. Mihaela s podpisom: »Glejte, sv. nadangel Mihael mi je pomagal premagati Wittekinda«.
V Avstriji je sv. Mihael zavetnik slavne habsburške rodovine in varih cesarske hiše. Po vsem cesarstvu odmeva čast in hvala velikemu knezu po lepih cerkvah in kapelah. V mestu Dunaju na trgu sv Mihaela ponosno stoji cerkev svetega Mihaela, katera je čast Dunajčanom. Božjemu knezu v zahvalo varstva so ustanovili nadbratovščino sv. Mihaela in papež Pij IX. so jo obdarili z mnogimi odpustki in jo priporočili krščanskemu ljudstvu: »Sv. Mihaela bratovščina je moja bratovščina«. S tem se je češčenje sv. Mihaela močno razširilo po cesarstvu. Nešte-vilni kraji se imenujejo po velikem imenu Mihaelu in narodi ga slavijo kot variha in mogočnega branitelja.
Katoliška Cerkev priporoča in ukazuje svojim otrokom kolikor mogoče slavnejše obhajati praznike v čast bojnemu knezu sv. Mihaelu, ker se mogočnemu zagovorniku božjemu ne moremo nikdar dovolj zahvaliti za njegovo pomoč in varstvo. Njegova moč in oblast je neizmerno velika.
II. Po nauku sv. Avguština, da angeli v vseh posebnostih presegajo ostale božje stvari, spoznamo njih m o č. Sv. apostol Peter jih prav imenuje »oblasti in moči«. (I. Pet. 3, 22.) Po mnenju sv. Bazilija se blišči izmeri angelov ko zvezda sredi jasne noči bojni knez sv. Mihael, »eden prvih knezov«, katerega hrabrost Sv. Duh opisuje v knjigi neovrgljive resnice. Nezmagljiv je in njega se boji peklenski satan in pred njim trepetajo človeške sile.
a) Njegovo ime: Quis ut Deus, kdo kakor Bog, Mihael, kaže nepremagljivo hrabrost in srčnost. V njegovem imenu se sredotočijo vse čednosti in kreposti božjih poslancev. V njem plapola gorečnost pobožnega srca, plamti ljubezen do Boga in ljudi, lesketa se neomejena pokorščina in zvestoba v izpolnjevanju božjega povelja. V njegovi moči se zrcali ponižnost in trdna stanovitnost za božjo čast. Svetemu Mihaelu je Bog podelil dar moči in oblastev. Njega je Bog postavil v bran zoper peklenskega duha in njemu je izročil nepremagljivo srčnost, njega je poslal v boj za sveto vero. Sveti Duh govori v razodenju sv. apostola Janeza: »Mihael in njegovi angeli so se bojevali z zmajem. In dol je bil pahnjen tisti veliki zmaj, stara kača, ki se ji pravi hudič in satan .,. pahnjen je bil na zemljo in njegovi angeli so bili vrženi ž njim.« (Skr. razod. 12,
7.—9.) V hudi vojski s prevzetnimi angeli je močno treščil ob tla upornega satana in pokazal je v tem podeljeno mu oblast.
V večni resnici, kdo je kakor Bog, žari se nebeškega junaka mogočno ime Mihael.
bi Veličanstvo nadangela Mihaela je Bog vsepovsodi odlikoval tako modro, da se je čuditi njegovi premoči. Satana, zapeljivca sveta, je strl božji vojvoda in človeški
rod je iztrgal iz njegovih smrtonosnih spon. Kjerkoli se je bil boj za prvenstvo božje nadmoči in za večnosrečni obstoj zemeljskih otrok, se je postavil odločni knez angelov proti sovražnikom in izvojeval si je svobodo in sijajno zmago. V hrabrem nastopu je sv. Mihael vsakrat nadvladal satanovo predrznost. V divjem poboju s satanom za Mozesovo telo, s katerim je hudi duh hotel zapeljati Izraelce v malikovalstvo, je zagrmel zmago-nosno nad njim. »Ukroti te Gospod!« (Jud. 9. v.) Hudobni duh je bil premagan in se boji i sedaj nadangela Mihaela in strah peklenski beži pred njim. Zakaj v razodenju sv. Janeza beremo: »Videl sem priti z neba angela, ki je imel ključ brezna in veliko verigo v roki. Zgrabil je zmaja, staro kačo, katera je hudič in satan, in ga zvezal za tisoč let. Vrgel ga je v brezno in je zaprl in zapečatil nad njim, da ne bo več zapeljeval narodov, dokler ne bo dokončanih tisoč let. Potem mora odvezan biti za malo časa.« (Skr. razod. 20, 1.—3.)
c)	Narodom sveta kaže Bog moč in oblast angelov in njih nebeško slavo, ko ga spremljajo na vseh potih vesoljnega stvarstva. Njih veličanstvo opisuje prerok Caharija, rekoč: »Videl sem ponoči, in glej, mož je sedel na rdečem konju in on je stal med mirtami, ki so bile v dolini. Za njim so bili rdeči, pisani in beli konji.« (Cah.. 1, 8.) Prerok Izaija govori: »Šel je ven angel Gospodov in pobil v asirskem stanišu stopetinosem-deset tisoč mož. Ko so vstali zjutraj, glej, vse polno mrličev!« (Iz. 37, 36.) Tu se vidi moč angelov, izmed katerih je sv. Mihael imenovan »eden najprvih knezov«. Junaški nadangel Mihael je po božji volji v pomoč drugim angelom, ki so se potegovali za varstvo izvoljenega ljudstva. Prerok Daniel pripoveduje, kako je sv. Mihael pomagal angelu Gabrielu premagati perzijanskega kneza in se tako zavzel za judovski narod, kateremu kralj Cir ni hotel dovoliti vrniti se v domovino. »Knez perzijanskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni. In glej, Mihael, eden izmed najprvih knezov, mi je prišel na pomoč.« (Dan. 10, 13.) Moč nadvojvode nebeških dvorjanov se slavi nad vse najsijajnejše in je zvesti pomočnik v službi za čast in slavo božjo. »Kdo kakor Bog« pomaga nebu in zemlji!
d)	Skozi ves čas od stvarjenja sveta do zdaj slovi varih človeškega rodu sv. Mihael obenem tudi kot branitelj svete katoliške Cerkve. Narodi so ga klicali z velikim navdušenjem na pomoč in njih cesarji in kralji so se z otroškim zaupanjem zatekali pod okrilje mogočnega zagovornika in priprošnjika pri Bogu. Sveta Cerkev mu izkazuje od prvih početkov visoko in prisrčno češčenje in ga z iskreno ljubeznijo prosi vsakdanjega varstva. Goreče moli vsak dan: »Sveti Mihael nadangel, brani nas v boju, bodi naša bramba zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha!« Na priprošnjo svete Cerkve se je sv. Mihael potegoval za verne kristjane in jim je delil dobrote in pomoči, varstvo in zdravje.
k.
e)	O čudoviti moči sv. Mihaela poroča cerkvena in svetna zgodovina.
V Rimu je leta 598. razsajala strašna kuga in pomorila mnogo ljudi. Sveti papež Gregorij I. je v slavnostni procesiji prosil pomoči sv. Mihaela, in nadangel se mu je prikazal vrhu grada cesarja Hadrijana z mečem v roki. V spomin čudežnega dogodka je papež dal pozidati angelski most in kapelo v zahvalo uslišane molitve, in na kapelo je postavil bronasti in pozlačeni kip sv. Mihaela. — Prikazal se je bojni knez pobožnemu sipont-skemu škofu Lavrenciju na Garganski gori v Apuliji, kjer je sveti škof sezidal cerkev in kjer danes slovi svetovnoznana božja pot. K sv. Mihaelu je prihajalo neštevilno cerkvenih in posvetnih dostojanstvenikov prosit pomoči. — Slavni junaki križarskih vojsk (1096—1270) so na potu v Palestino počastili slovečo cerkev in se srčno priporočevali v varstvo sv, Mihaela. Bojni knez se je izkazal milostjiv vernim božjepotnikom.
f)	Varih a vojskovodij in voditelja narodov sv. Mihaela so prosili pomoči zlasti cesarji in kralji in so mu izročali svoje vojne čete. Francoski kralj Karol VII. (1422—1461) je izprosil sv. Mihaela, da mu je stal na strani v vojski in mu pomagal zapoditi v beg veliko število sovražnikove vojske. V spomin zmage je dal naslikati njegovo podobo na bojne zastave. Kdo se ne bi čudil junakinji devici orleanski, ki je s pomočjo sv. Mihaela tako slavno premagala sovražnika domovine? Z zaupanjem so se priporočali francoski kralji sploh sv. Mihaelu po zgledu cesarja Karola Velikega, ki je v znak otročje hvaležnosti za zmago dal njegovo podobo tudi na državni prapor. Tako je slovela slava sv. Mihaela po raznih državah.
g)	Moč sv. Mihaela je Bog potrdil tudi s čudeži in je njegovo slavo povzdignil in razširil širom sveta. V Frigiji je neki oče stanovitno prosil sv. Mihaela za zdravje neme hčerke, in ozdravila je. Pri studencu blizu starih Kolos so se zgodili mnogi čudeži na priprošnjo sv. Mihaela. V carigrajski cerkvi svetega Mihaela, piše Hermija Sozomen, je našlo mnogo bolnikov raznih bolezni milost in pomoč. Sozomen sam je bil ozdravljen in dva vrla moža, Akvalin in zdravnik Probijan, sta v tej cerkvi prejela zaželjeno zdravje. Cerkveni pisatelji pišejo, da je moč svetega Mihaela velika in mnogo pripomore v zveličanje duš in v blagor narodov. Sv. Bazilij ga časti pred vsemi angeli in sv. Tomaž Akv. ga imenuje prvaka angelov. Sv. Frančišek Asiški ga je otroško ljubil in iskreno slavil kot kneza angelov. Sv. Bernard ga slavi kot veličastnega angela. Zakaj tudi ne, saj je sveti Mihael varih neumrjočih duš, katere vodi po smrti teles pred sodnika in jih zagovarja pred Bogom. Sveta Cerkev kliče svetemu Mihaelu, da je božji poslanec duš, predstojnik raja, kateremu je Bog izročil duše pravičnih na potu v večnost. Ona moli:
»O preslavni knez, sv. Mihael, spomni se nas zdaj in povsod in prosi vedno božjega Sina za nas!«
Sveta Cerkev priporoča v molitvah svojim vernikom veliko oblast sv. Mihaela, zlasti mu izroča skrb za duše rajnih. Pri svetih mašah za mrtve milo prosi sv. Mihaela, da bi jih varoval pred pogubljenjem in jih rešil peklenskega trpljenja. »Zastavonosec sv. Mihael,« tako moli sveta Cerkev, »pelji duše rajnih v večno luč, katero je Bog obljubil Abrahamu in njegovemu zarodu.« Mogočnost sv. Mihaela priporoča sveta Cerkev in veleva, naj ga verniki prosijo pomoči. Naj se spomnijo v molitvah zastavonosca večnega kraljestva. Kakor je nekdaj otel kraljestvo božje pred hudobnimi angeli, tako bo rešil tudi duše pogubljenja. Saj on je knez angelov, strah pekla, mogočen in srčen naš varih v življenju in v smrti. Sodnji dan bo z angelskim glasom klical mrtve k splošni sodbi in bo odrejeval po volji Sodnika Jezusa Kristusa obsojene duše v kraj večnega plačila. Prosimo sv. nadangela Mihaela, junaka z ostrim mečem v roki, branitelja z močnim ščitom in voditelja s pravično tehtnico, dokler je čas, zakaj, »prikazalo se bo znamenje Sinu človekovega na nebu. Tedaj se bodo jokali vsi rodovi na zemlji in bodo videli priti Sinu človekovega v oblakih neba z veliko niočjo in veličanstvom. In poslal bo svoje angele z velikim glasom in zbrali bodo njegove izvoljene od čveterih vetrov od konca do konca neba.« (Mat. 24, 30.—31.) Amen.
Alojzij Kramaršič.
2. O samoljubju.
Kaj mislite hudo v svojih srcih?
Mat. 9, 4.
Večkrat beremo v sv. pismu, kako so porabljali farizeji vsako priložnost, da bi Jezusa tožili. Ker niso mogli najti na njem nič napačnega, so ga obrekovali in so — kakor beremo v današnjem sv. evangeliju, govorili, da preklinja Boga, ko je ozdravil mrtvoudnega. Vsevedni Zveličar pa jim je rekel: Kaj ntislite hudo v svojih srcih? Kako more Sin božji preklinjati svojega nebeškega Očeta? Ali ga ne častim s tem, da delam čudeže?
Kaj je bilo vzrok, da so bili farizeji tako hudobni in trdo-Vratni, da niso mogli videti Jezusa, ko so vendar gledali z lastnimi očmi njegove vsakovrstne čudeže in vendar niso verovali y njega? — Vzrok je bilo samoljubje, ki stori človeka gluhega *n slepega za Boga in njegove nauke, sovražnega do bližnjega. r~ Takšni so bili farizeji, takšni so mnogi kristjani še dandanes. Danes teden smo premišljevali glavno zapoved o ljubezni do Doga, ki je podlaga vseh drugih čednosti. Danes pa premiš-
ljujino samoljubje, oni greh, ki je korenina drugih grehov.
Kakor nam veleva ljubezen do Boga, da se varujemo greha, tako je tudi naša dolžnost, da se vojskujemo zoper samoljubje. Zakaj in kako naj to storimo? Na to odgovorimo z božjo pomočjo.
I. Čudno se vam morda dozdeva, če vam povem, da se moramo vojskovati zoper samega sebe. Ali je Bog to zapovedal? Ali zahteva to od nas? Ali ni prišel Jezus na svet, da nam je prinesel mir? Resnično je, da je prišel Odrešenik na svet, da nam je prinesel in pridobil mir z Bogom. Pa je tudi rekel: »Nisem prinesel miru na zemljo, ampak meč in boj!« Kaj pravi že pobožni Job? »Človeško življenje je boj, je vojska.« To se pravi: bojevati se moramo zoper greh, zoper svoje strasti, ker šele potem bomo živeli v miru in prijaznosti z Bogom in s svojo vestjo.
Da živimo v miru in prijateljstvu z Bogom, moramo sovražiti greh, se vojskovati zoper svoja huda nagnenja.
In kolikokrat nas opominja sv. pismo, da se moramo vojskovati zoper samega sebe! Mesto Boga ljubimo le sami sebe, svoje strasti; ne iščemo miru in veselja v Bogu, ampak v posvetnih dobrotah. Smo mlačni za Boga, se dolgočasimo pri molitvah in službi božji. Dobe se ljudje, ki lahho cele noči popivajo in zapravljajo; težko pa se jim dozdeva eno uro se udeležiti službe božje. Temu je krivo samoljubje, ki duši in mori v nas ljubezen do Boga.
Več ali manj je vsak človek samoljuben, in to samoljubje se razodeva na razne načine. Zdaj ima podobo nesramnosti, prevzetnosti, zdaj sovraštva, maščevalnosti itd. — Da bolje to razumeš, misli nazaj na svoja otroška leta, ko je bila tvoja duša čista in nedolžna. Poglej pa sedaj, kaj je od takrat postalo iz tebe. Kako si omadeževal božjo podobo, svojo nedolžno dušo z vsakovrstnimi slabimi mislimi, željami, besedami, dejanji. Ali si še tako vesel in zadovoljen, kakor takrat? Ne! Samoljubje, s tem, da se vdaš svojemu spačenemu poželenju, ti je oropalo mir vesti in zadovoljnost. Ali ni torej dolžnost, da se vojskuješ zoper njega?
Misli nazaj na oni čas, ko si bil še ubogljiv sin in pokorna hči svojih staršev in predstojnikov. Kako ti je bilo hudo, ko si jih žalil. Ali je sedaj tudi tako? Kajne, da si postal svojeglaven, trmast, prevzeten, ne trpiš, da bi te starši in predstojniki posvarili, ampak se mora vse zgoditi po tvoji volji? — Vsak dober opomin te razburi, da celo preklinjaš. Odkod ta izprememba? To izvira od tvojega samoljubja, ker ga nisi takoj od začetka brzdal in krotil, ko se je začelo v tebi vzbujati. Ker nisi tega storil, se je ukoreninila v tvojem srcu prevzetnost, lakomnost, nesramnost, nevoščljivost, nagla jeza, sovraštvo in maščeval-
nosi. — »Iz srca prihajajo slabe misli, uboji, prešestva, tatvine, nesramnost, kriva prisega, preklinjevanje,« pravi Sv. Duh. — Seveda, ko bi ne bili starši, predstojniki, preveč prizanesljivi do porednega otroka, bi ne bilo prišlo do tega.
Pa zdaj se je slabo ukoreninilo, kaj tedaj začeti? — Če se hočemo zveličati, moramo krotiti svoje slabo nagne n j e , ker je to največji sovražnik našega zveličanja in dokler ne ukrotimo v sebi samoljubja in svojih strasti, ne more prebivali Bog v naših srcih.
In kako naj se to zgodi, vam na kratko povem.
II. Pred vsem moramo priznati, da nadleguje samoljubje, hudo nagnenje več ali manj vsakega človeka; zato se mora vsakdo brez izjeme vojskovati zoper njega.
Prvo pravilo v boju zoper hudo nagnenje je čuječnost.
Opominjamo vas in vam tudi priporočamo v spovednici, da izprašujete vsak dan svojo vest, zlasti da pregledate, katera je glavna slaba stran vašega srca. Moramo namreč najprej dobro poznati sovražnika, če se hočemo uspešno vojskovati zoper njega. Vedeti moramo, ob katerih priložnostih vas sovražniki najraje napadajo.
Recimo, da je tvoja glavna napaka jeza. Naenkrat se lahko razburiš. Jeza pride iz srca na jezik in ta izusti vsakovrstne kletvine, zmerjanja itd. Kako moraš to premagovati? Prav lahko. Skleni zjutraj, da nočeš odpreti svojih ust, naj te kdo še tako razžali. Drži se tega sklepa. Če te pa kdo razžali, opravi na tihem kratko molitev ali pobožen zdihljej. Tako stori vsak dan in se boš premagoval. Seveda prvi dan ne pojde tako lahko, a sčasoma se bo to zgodilo. Toda ne daj se zapeljati. Morda se ti bo zdelo, da je izginila za vselej jeza iz tvojega srca, pa se lahko motiš. — Strast se bo zopet dvignila o priložnosti, a moraš se zopet bojevati zoper njo.
Neki menih je tožil svojemu predstojniku, da ni še premagal svojih hudih strasti, čeravno se vojskuje že osem let zoper nje. Predstojnik pa pravi: »Ti se pritožuješ nad osemletno vojsko, jaz pa živim že 60 let v samoti in ves ta čas čutim v sebi hudo nagnenje.«
In kakor z jezo, tako je tudi z drugimi napakami in strastmi. Če si n. pr. nagnjen k prevzetnosti, bojuj se zoper njo s ponižnostjo. Misli na smrt, zavračaj morebitno pohvalo. Če si nagnjen k skoposti, vojskuj se zoper njo z radodarnostjo do revežev. Ne nehaj v boju, četudi dolgo traja. Misli na večnost, pekel traja vedno. Tudi drevo ne pade na prvi udarec. — Tako napoveduj boj nesramnosti, nevoščljivosti, kletvini, nezmernosti, sploh celi vojski hudobnega duha, t. j. vsem pregreham. Ta boj moraš zgodaj začeti, dokler ni sovražnik že močan. Že pregrešno misel moraš zatreti, da se ne razvije iz nje kaj pogubnega za dušo. Tudi bolezen moramo zatreti v začetku, da nam ne postane nevarna in smrtonosna.
Duhovni Pastir.
32
Mogoče je tudi, da nadlegujejo tega ali onega razne strasti. — Zoper katero naj se najprej zavaruje? — Ali naj začne boj zoper vse naenkrat? — V takem slučaju dobro preiskuj, katera je najhujša in najbolj nevarna. Tisti napovej najprej vojsko! — Če to storiš stanovitno, boš lahko premagal tudi druge. Če si izri! iz srca poglavitno grešno korenino, boš užival mir z Bogom, ki ga zastonj iščeš med svetom.
Svetniki so se mnogokrat mučili do krvi, si kratili spanje, ležali na golih tleh, se ostro postili ob kruhu in vodi, da so lažje krotili svoje strasti. — Brez premagovanja tudi mi ne dosežemo nebeške krone. Dostikrat je potrebno, da izžge zdravnik rano, če hoče bolnika ozdraviti. Tako moraš samemu sebi delati silo, če se hočeš oprostiti ali vsaj premagati svoje strasti.
Zato tudi spovednik priporoča in nalaga grešniku primerna sredstva v boju zoper razne pregrehe in strasti, katerih pravil in pripomočkov spovednikovih se je treba držati. Če vkljub temu ni poboljšanja, je to znamenje, da se grešnik ni ravnal po spovednikovih navodilih, da ni sploh imel resne volje se poboljšati. — Sama obtožba grehov še ne zadostuje, je treba resno nadaljevati boj zoper greh in grešno nagnenje.
To je sveta vojska za Boga, za nebesa, če se hočemo zveličati. In moč v vojski zoper greh nam podeli Bog; zato se moraš vsak dan zateči k Bogu za pomoč. Neprestano moraš prositi Boga za zmago. Pred vsem moraš pridno in vredno prejemati sv. zakramente, ki podeljujejo moč in nas potrjujejo v dobrem. Bog in njegovi angeli se bodo vojskovali s teboj, da lahko govoriš s sv. Pavlom: »Živim, toda ne jaz, ampak Kristus živi v meni.« Amen.	Otilij Medveš.
Priložnostni govori.
Presv. zakrament — naše bogastvo.
(Govor za dan vednega češčenja sv. Rešnjega Telesa. — Konec.1)
Poglejmo pa v bolnišnice, na bojna polja. Z nevarnostjo lastnega življenja strežejo usmiljene sestre bolnikom z nalezljivimi, ostudnimi boleznimi, in ko se trese v boju osiveli vojak pred krogljami, hodi usmiljena sestra brez skrbi za lastno življenje med ranjenci, jih tolaži in obvezuje. In ko bi jo vprašali, odkod njen pogum, srčnost in neustrašenost, bi nam odgovorila: »Moja moč in pomoč je Jezus Kristus v sv. Rešnjem Telesu«.
Ker so prvi kristjani zaradi preganjanja morali mnogo trpeti, je bilo vernikom dovoljeno, da so smeli sv. Rešnje Telo doma shranjevati in se potrditi »z močnim kruhom« v slučaju,
1 Gl. Duh. Past. 1912, str. 443.

da so jih zgrabili in peljali pred sodnika. — Tako je tudi hranila v dragoceni posodi sv. Rešnje Telo devica, Mirjam po imenu. Ker je redkokdaj mogla se udeleževati shodov kristjanov v Antijohiji, je vsak dan svojo pobožnost opravljala kleče pred »dragocenim zakladom«. Ko nekega dne zopet hoče opraviti svojo pobožnost, je opazila, da je posodica prazna. Potrtega srca pade Mirjam na kolena in prosi Jezusa pomoči. Ni še bila molitve končala, ko ji sel prinese pismo sledeče vsebine: »Sestra, naznanjam ti, da kar ti pogrešaš, je v mojih rokah in lahko odkupiš. Tvoj brat Oroncij.« Ta njen brat je bil še nevernik. Svojo dedščino je bil že davno zapravil in je živel le od dobrote svoje sestre. — Nemudoma hiti Mirjam k bratu in ga najde v družbi nekega ničvrednega sorodnika. Povedal je, da je v njeni odsotnosti ukradel njeno dragocenost, da pa ji je proti dobri odškodnini pripravljen jo nazaj dati, »Daj mi najdražje, kar imam na svetu,« pravi sestra, »in zahtevaj, kar hočeš.«
Spisali so pogodbo in sestra je podpisala. Sveto hostijo je dobila nazaj, a za kakšno ceno? Vse svoje premoženje je morala takoj odstopiti bratu in vrhtega še dovoliti, da jo je kot sužnjo prodal v Rim. Mirjam pa se je vse to zdelo kot malenkost, da je le zopet imela svojega Zveličarja. Vsa srečna je vzkliknila: »Imam ga, katerega ljubi moja duša«.
Naj bo tudi nam Jezus Kristus v presv. Rešnjem Telesu tolažnik in pomočnik, naše bogastvo in naš zaklad, naše vse! Amen.	K.
Govori krščanskim materam o vzgoji.
(Sestavljeni po naročilu prevzv. knezoškofa dr. Ant. B. Jeglič.)
G. bo iz mojih otrok?
7. Ali bode kateri novomašnik?
Obudil pa si bom zvestega duhovna, ki bo delal po mojem srcu in moji duši.
I. Kr. buk. 2, 35.
Mati, ali si že bila kdaj na novi maši? Kajne, to je pre-ePa slovesnost! Vse v zastavah, vse v mlajih, kako potrkavajo ponovi, kako lepa dolga vrsta svatov, nazadnje oče, mati, duhovniki, novomašnik... Kako zadoni pesem: Novomašnik, h°d' pozdravljen, od Boga si nam poslan. In tedaj se je morda skrivaj zaiskrilo marsikako oko, morda tudi tvoje ... in globoko v srcu je vzklila skrila misel: O, ko bi tudi jaz bila kdaj tako Srečna, da bi bila mati sinu novomašniku. Govorili smo dosedaj ? jaznih stanovih, v katere utegne božja pravičnost popacati tvojega otroka; žena, ti se zavedaj, da delo krščan-he matere je studenec, iz katerega zajemajo krepost, *načajnost, vernost in vestnost vsi stanovi.
Kdo nam bo dal dobrih uradnikov, učiteljev, profesorjev, krščanskih poslancev? Mar šole? Mar nove postave? Kje bomo dobili vernih mož in vestnih gospodarjev in očetov? In dobrih, pobožnih mater? Postave, šole zamorejo pač hitro uničiti, podreti, ali sezidajo kaj dobrega le počasi... Če pride otrok iz domače hiše zanikaren v šolo, kako redki so slučaji, da bi šola poboljšala otroka.
Ali nam bodo dale vernih mož žene bogate, lišpave, omikane, pa mlačne v veri? Žal, da je slovensko časopisje že močno okužilo ženski spol po Slovenskem in mnogo gosposkih mater nima nobene ljubezni več do svete Cerkve in nobenega zmisla za krščansko življenje.
Iz takih družin ni pričakovati otrok, prepojenih z verskim duhom, pač pa nasprotnikov cerkvenih, katerim se bo zdelo vse, kar je z Bogom v zvezi, nespamet in potrata.
In glejte, tukaj imate ravno ve preproste kmečke matere priložnost in apostolsko dolžnost, da vztrajno s svojo pobožnostjo delate gaz krščanskemu mišljenju in življenju. Tako globoko v dušo sega beseda materina in njen zgled, da smo smeli reči; vsi stanovi zajemajo moč iz onih naukov, ki jih je še mati učila.
Danes pa hočemo opozoriti samo na en stan, ki je svet, imeniten in potreben, za kateri stan morejo matere s svojo skrbjo in s svojo molitvijo veliko storiti... to je mašniški stan.
Dve reči preudarimo:
1.	Kako vzvišen je mašniški poklic.
2.	Kako morajo matere sodelovati, da dobimo dobrih duhovnikov. I.
I. Šel sem nekoč maševat k daljni podružnici. Med potjo me dohiti dobra ženica ter mi radostno pripoveduje, da ima v Ameriki sina, ki bq postal duhovnik. »Nič drugega mi ni mar, samo to, da bo duhovnik.« Bila je v resnici pobožna žena.
Zakaj slovenska verna mati tako želi, da bi imela duhovna?
Zato, ker ve, da je duhovnik služabnik troedi* nega Boga.
Že pri starih Egipčanih, Grkih in Rimljanih so duhovnik« visoko spoštovali ter jim dajali mnogotere predpravice — in t* svečeniki so služili malikom. Koliko čast — služiti p r a v e m u Bogu!
Pa duhovnik ne služi Bogu samo zase, marveč on vodi k Bogu tudi druge: on ima stanovsko dolžnost, da posebno časti Boga in uči tudi druge Boga ljubiti i° moliti.
Tega so se lepo zavedali Izraelci v stari zavezi. S kolik0 pazljivostjo je Mozes naredil sveti šotor in s kakšno natančno' stjo je bilo urejeno judovsko bogoslužje. Vsaka mati je imda
svojega prvorojenega sina odločiti in posvetiti duhovski službi v znamenje hvaležnosti, da so bili Izraelovi prvorojenci ob odhodu iz Egipta oteti smrti, dočim so bili pri Egipčanih pomorjeni. Mesto prvorojencev je Bog pozneje poklical v službo Aro-nov in Levijev rod, druge matere pa so morale svoje prvorojence s posebnim darom odkupiti od duhovniške službe. Sveto pismo nam obširno pripoveduje, kako so pri Judih duhovnike posvečevali. »Arona« — tako govori sv. pismo (II. Moz., 2, 7.) — »in njegove sinove postavi pred vrata v šotoru pričevanja. In ko boš umil očeta in njegove sinove z vodo, obleci Arona v njegova oblačila in ga prepaši s pasom. Tudi sinove pripelji in jih obleci v platnene suknje — in naj mi bodo duhovni v večni božji službi« ... »Sveti naj bodo svojemu Bogu, in naj ne skrunijo njegovega imena; zakaj oni darujejo Gospodovo kadilo in kruh e svojega Boga, in zato naj bodo sveti.« (III. Moz., 2, 1.)
Tako so v stari zavezi mislili o duhovniški službi, ki se od daleč ne more primerjati s svetimi opravili, ki jih ima m a š -nik nove zaveze.
Mašnik stoji v najtesnejši zvezi s Kristusom samim; vesoljnemu svetu razlaga njegov nauk, vesoljnemu svetu naklanja po sv. maši skrivnostne sadove njegove smrti na križu. Srečna sta bila sv. Jožef in Marija, ki sta imela v svoji družini božjega Sina; nič manjša čast ni odkazana mašnikom. »V mašnikovih rokah,« — vzklika sv. Avguštin — »se učloveči Kristus, kakor se je nekdaj učlovečil v Devici Mariji.« Premišljevaje visoko dostojanstvo mašništva so se mnogi svetniki le obotavljaje in z velikim strahom dali posveti v duhovnike. Gospod sam je imenoval mašnike »svoje prijatelje«. Sam je rekel:	»Kdor vas
sprejme, mene sprejme; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.« — »Kdor sprejme katerega takega preroka v mojem imenu, mene sprejme.« Sv. apostol Pavel pa imenuje duhovnika »božjega hišnika« (I. Tit. 7), in pravi, da so mašniki, ki so dobri predpostavljeni, dvojne časti vredni, posebno kateri se trudijo v besedi in poučevanju.
Prelepo pa je označil naš Gospod namene duhovniškega poklica, ko je rekel:	»Vi ste sol zemlje, vi ste luč
sveta ... jaz sem vas odbral, da greste in rodite sad, in sad vaš ostane.« Slavospev angelov: »Čast Bogu na visokosti in mir ljudem na zemlji« — ni orisal samo dela Odrešenikovega, ampak tudi delo njegovih naslednikov — katoliških mašnikov. Na duhovskem kolarju je zapisanih šest temeljnih resnic svete vere, posebno, da je Kristus naš Odrešenik, da je duša n e u m r j o č a, in da se brez milosti božje ne moremo zveličati. Steri vero v nebesa in v neumrjočo dušo, Potem nima duhovnik pravice na svetu!
Brezverci ga preganjajo, ker ne vedo, čemu naj on živi. Pobožno ljudstvo pa zre v dobrem duhovniku svojega očetovskega prijatelja in dobrotnika, on mu je čuvaj Kristusove res-
niče, on steber krščanskega življenja, on studenec božjega blagoslova, delivec družinske sreče, ključar svetih nebes.
Vse to ve in čuti globoko verna mati. Zato želi radi sina, radi bratov in sester, radi sebe, radi zveličanja cele družine doseči milost, da bi Bog izmed mnogo drugih izbral njenega otroka v službo Gospodovo.
Dokler bo mati pobožna, je taka njena želja umljiva; kadar se ohladi njena vera in ugasne njena ljubezen, tedaj tega svetega hrepenenja več ne bo.
II. »Toda kaj pomaga sama želja--------če je vse to
zame prazno upanje« — mi boš odgovorila.
Ali je to res, da ne moreš nič pripomoči temu ali onemu mladeniču, da postane duhovnik?
Skupne slovenske matere imajo naravnost dolžnost, da poskrbe za naraščaj duhovnikov; ne zadeva pa ta dolžnost vsake matere ali vsaj ne v enaki meri. Če bi pa nobena mati ne hotela pri tem sodelovati — pomisli, kakšni nasledki bi morali nastati. Brez duhovnikov ni svete maše, ni svetih zakramentov, ni redne službe božje. Po mnogih škofijah močno primanjkuje dušnih pastirjev. Brez-dvomno pravično bi bilo to, da ima vsaka fara vsaj toliko svojih rojakov-duhovnikov v škofiji, kolikor jih potrebuje sama. Slišali ste, da so prvotno izraelske matere svoje prvorojene sinove prepuščale Bogu v službo. Kako naj bi bila katoliška mati brez dolžnosti napram sveti Cerkvi?
Vse matere, če več ne morejo, vsaj lahko molijo, da bi nam Bog naklonil dobrih duhovnikov.
Vse matere se lahko trudijo, da se po družinah ohrani krščanski duh, ljubezen do svete Cerkve.
Povdarjali smo, da si matere žele nove maše. Ali so pa te želje vedno svete? Ali ne mika morda domačih č a s tila k o m n o s t, želja po časnem dobičku, slepa ljubezen? ... To bi bili ne sveti, ne pobožni nameni, ki lahko za-krive, da postane kdo mašnik brez veselja in poklica, sebi v pogubo, sveti Cerkvi v nesrečo. Iz družin, kjer ni pobožnosti, bodo težko izšli dobri duhovniki. Zvest duhovnik je sad materinih molitev in lepih zgledov. Krščanska družina je pravi kvas zglednih mašnikov. Zaspane, mlačne fare nimajo novomaš-nikov; v časih, ko se ohlaja versko življenje in prevladuje liberalizem, kakor leta 1868. — tudi zmanjkuje redovniških in duhovskih poklicev. Duhovnikovo življenje mora biti življenje plemenitih žrtev, življenje zatajevanja, molitve, nesebičnosti, dela in potrpežljivosti, ker duhovniku ni zmeraj z rožicami postlano. Kolikor bolj se svet pogreza v uživanje, nečistost, versko mlačnost, tem manj zmisla ima svet za to, kar je opravek duhovnikov. Zalo kliče sv. Pavel duhovniku: »Ti pa, o človek božji! beži od tega; drži se pravice, po-
božnosti, vere, ljubezni, potrpežljivosti, krotkosti. Vojskuj dobro vojsko vere, segaj po večnem življenju, h kateremu si poklica n.« (L Tim. 6, 11, 12.)
Kako je težko mladeniču takega duha vdihniti, če ga ni prinesel seboj iz očetove hiše. Sedaj pa recimo, da se v hiši berejo slabi časniki, ki zastrupljajo vso družino; zavajajo vso hišo k nepokorščini in nespoštovanju proti duhovnikom in uničujejo ljubezen do sv. Cerkve in sv. vere — kje je tu mogoče, da bi iz take družine prišel apostol Kristusov?
Alban Stolz pripoveduje, da je njegova mati, ki je imela veliko otrok, silno želela, da bi kateri postal duhovnik. Zgodilo se je to z najmlajšim, ki je že skoro prišel ob vero, pa je postal vendar goreč duhovnik in slaven pisatelj. Ta mati je duhovnike vedno spoštovala. Ob času francoske prekucije je sprejela pod streho izgnanega francoskega duhovnika ter mu stregla z največjo ljubeznijo.
Matere! učite otroke, da bodo spoštovali duhovnike.
Da, pa če hoče kdo postati duhovnik, mora v latinske šole, in to stane denar, to so skrbi in nevarnosti . . . Res je to — toda brez šole ni nove maše . . . Ako je previdnost božja naklonila kaki družini nadarjenega sina in primernega premoženja, lahko misli na to, da po treznem prevdarku vseh okoliščin pošlje dečka v šolo. Toda sina v šolo poslati je sedanje čase posebno za kmeta draga, nevarna in negotova stvar. Kaj bo študent naredil? Kaj, če se spridi? Če umrje? Zato je treba prej res misliti. Le nadarjeni, marljivi, zdravi fantje, ki imajo dobre, verne starše, ki ne mehkužijo svojih otrok — le taki naj gredo v šoje. Če je deček zelo reven, se mora pač obrniti h kakemu drugemu poklicu, razun če mu previdnost božja posebno pomaga. Če kmečki starši pošljejo sina v šolo, po navadi mislijo: sin bo »gospod«. Toda to je prehitro zahtevano. Mladeniča je treba ves čas primerno vzgajati, da bo sam od sebe šel v semenišče, ne pa prisiljen. Nevarnosti za dijaka so velike. Zato je treba vedne pazljivosti, kje mladenič stanuje, s kom hodi, kaj dela na počitnicah. Če imaš dijaka, skrbi, da bo ob počitnicah prihajal tudi ob delavnikih k sv. maši, odteguj ga slabi druščini, zlasti pa občevanju z drugim spolom, predvsem pa moli zanj — in uči ga ljubiti Marijo. Morda si misliš: ne, tega se že ne lotim, to je prenevarna reč. Ne straši se! Ravno te neprilike ti pravijo, kako veliko plačilo čaka mater pri Bogu, ki je vzgojila s trudom in skrbmi in s stroški dobrega duhovnika in ga poklonila sv. Cerkvi.
Kaj pa druge matere, ali naj gledajo samo od strani? Če ene družine žrtvujejo tisočake, da izšolajo sina toliko, da vsaj nrore misliti na mašniški stan, gotovo je pravično, da tudi drugi verniki kaj v take namene prispevajo. Priložnost se jim ponuja vselej, kadar pobiramo za škofove zavode. Poznal sem
staro, 80 letno deklo, pošteno, zlato dušo; ta je s svojimi revnimi prihranki pripomogla dvema mladeničema, da sta postala duhovnika.
Kaj pa dekleta? Marsikatera posvetna mati se tako boji, da bi njene hčere ne ostale »tete« pri hiši; neprestano jih muči skrb, kdaj se bodo oglasili snubiči. Nikakor ni greh želeti, da bi se hčere pošteno pomožile, če je božja volja; ali koliko deklet najde v samostanih, bolnišnicah in učilnicah plemenito opravilo v redovniškem stanu. — Z veseljem mi je pripovedovala lansko leto neka mati, kako se je njena hči odločila, da vstopi k usmiljenkam. Sedaj deluje za čast božjo in blagor bližnjega v dalnji Aziji. Take junakinje v dekliškem stanu so tihe pridige tovarišicam, da se najde pri Bogu več tihe sreče, kakor jo ponuja svet s svojo nečimernostjo. Take izjeme med dekleti so svetle zvezde na nebu, so bele lilije na vrtu, ki pričajo, da najlepši cvet za ženski spol je sveta čistost in deviško življenje v službi Gospodovi.
Ko je hudobni duh Jezusa skušal, mu je rekel: »Reci, naj ti bodo ti kamni kruh.« Gospod pa je odgovoril: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih.« Kako dirja svet za tem, da bi obudil iz kamna kruh; današnji govor pa je imel namen zbuditi spoznanje, da potrebuje svet tudi božjega kruha.
Razen drugih poklicov je mogoč za tvojega otroka tudi ta, da bo rezal zemljanom od tega nebeškega kruha. Če se to zgodi, je odvisno od božje milosti, ki privabi k sebi kogar hoče; odvisno pa tudi v veliki meri od staršev, posebno od mater, če se bodo zavedale, da je najlepši poklic, delati naravnost v čast božjo in v izveličanje duš. Amen.	J. Mikš.
Govori za Marijino družbo.
IX.
Papež Pij X., ki je njih srčna želja vse prenoviti v Kristusu, posebno vabijo k pogostejšemu prejemu sv. obhajila. Oni pravijo, da ta na j svetejši zakrament ni postavljen v prvi vrsti kot plačilo za čednostne ljudi, ampak kot sredstvo, ki v ljudeh zatira ogenj poželjivosti, kot sredstvo, ki vernikom daje moč, da se morejo ogibati greha, zlasti tistega greha, h kateremu je kdo posebno nagnjen. Kaj je torej sv. obhajilo zlasti mladini, vam, krščanska dekleta? Sredstvo zoper najhujše nagnjenje, in to je nagnjenje k nespodobnemu uživanju! Večkratno sv. obhajilo je naša rešitev, krščanska dekleta!
Ako se po besedah preroka Caharija (9, 17) sv. obhajilo imenuje »žito izvoljenih in vino, iz katerega poganjajo device«; ako sv. cerkev z besedami sv, Tomaža Akvinskega imenuje sv. obhajilo »kruh angelski«, ima to svoj tehten vzrok. Saj Zveličar sam pravi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.« (Jan. 6, 57.) Torej, krščansko dekle, po sv. obhajilu v Kristusu živiš, in Kristus živi v tebi! Kjer pa je Kristus, najčistejši, tam ni nič mesta nečistosti. Po večkratnem sv. obhajilu se dekle čedalje tesnejše združuje s Kristusom; Kristusovo telo prehaja v njeno telo, njeno srce se vnema v ljubezni do nebeškega ženina, in ljubezen do Jezusa dekletu jemlje veselje do greha, ki Zveličarja žali.
Čim večkrat se v sv. obhajilu združuješ s Kristusom, tem več milosti bo tvoja duša prejela za čisto življenje. Kakor se rjavo železo v ognju čedalje bolj očiščuje, tako se tvoja duša v sv. obhajilu čedalje bolj očiščuje madežev in slabosti, ki nasti-rajc pot večjim grehom, ki so dušna smrt. »To je kruh, ki je iz nebes prišel, da nihče, ki ga je, ne umrje,« pravi Zveličar sam. (Jan. 6, 50.)
Svetovna postava je, da vsako ustvarjeno bitje potrebuje hrane, ki je njegovi naravi primerna, da si ohranjuje življenje. Drevo dobiva hrano iz sokov zemlje, ki v nji raste; živali se hranijo z drugimi živalimi in s sadeži zemlje; angeli se hranijo z nadnaravno nebeško hrano. Tudi človek je pod to vseobčo Postavo. Ima pa dušo in telo, torej tudi dvojno življenje. Da si hrani telesno življenje, mu je Bog pripravil celo zemljo kot pogrnjeno mizo. Da si ohrani duševno življenje, mu je Bog dal za hrano samega sebe v sv. obhajilu. Kot padle stvari, kot grešniki, nimamo nikake pravice do te hrane, pa dala nam jo je neskončna božja ljubezen. Ta hrana nam daje moč, da ne obne-nioremo v boju življenja, da nadnaravnega življenja ne izgubimo.
Moči potrebujemo, da zmagamo izkušnjave, ki tako silno človeka vlečejo v duševno smrt. Zmagati moramo sovražnike, hi nam prete uničiti življenje milosti božje. In kako številni so ti sovražniki!
Prvi sovražnik človekov, morda najnevarnejši, je č 1 o -v e k sam; to je hudobno poželenje, ta usodna dedščina prvih staršev. »Sovražniki človeka so njegovi domači,« veli sveto Pismo. Tukaj je torej tisto zlo, da moramo bivati s svojim sovražnikom pod eno streho! Bridko je občutil to neprostovoljno sužnjost pod jarmom mesenosti apostol narodov, zato je tožno vzkliknil: »Vem namreč, da v meni, to je v mojem mesu, dobro ne prebiva; zakaj hoteti je sicer v meni, storiti pa dobro, tega ne najdem. Dobrega namreč, katero hočem, ne storim; temveč hudo, kar nočem, to delam. Imam namreč dopadenje nad božjo postavo po notranjem človeku; čutim pa drugo postavo mojega duha, katera me deva v sužnjost pod postavo
greha, katera je v mojih udih. Jaz nesrečni človek! Kdo me bo rešil od telesa te smrti!« (Rimlj. 7, 18. sl.)
Da, kdo je dovolj močan, da ukroti te zveri, ki stresajo železne drogove svoje ječe, da jih razdrobe in uidejo nam v pogubo? Jezus Kristus v presv. zakramentu! Oni, ki je rešil obsedenca, kateri je imel nečistega duha in »ki je bil z verigami zvezan in v železje uklenjen, in je vezi raztrgal ter je bil od hudiča v puščavo gnan«. (Luk. 8, 29.) Pa Kristus ga je rešil! — Kdo more ugasiti žgoče plamene, ki sikajo iz grešnega človeškega srca? Kri Sina božjega, ki v sv. obhajilu pada kakor oživljajoča rosa na našo dušo. — Resnično, sv. obhajilo, in samo to, more uničiti strup stare smrtne rane; sv. obhajilo gasi ogenj poželjivosti; sv. obhajilo očiščuje naše misli in obrača naše želje proti zadnjemu namenu in cilju; sv. obhajilo kroti napuh in ga deva pod oblast našega z Bogom združenega duha. Brez svetega obhajila ni čednostnega življenja! Brez sv. obhajila mladina ne bo živela čisto, prehuda je poželjivost, ta »sužnjost pod postavo greha«!
Toda mi se po besedah apostolovih nimamo boriti samo »zoper meso in kri, ampak tudi zoper duhove zlobe v podnebju«. (Efež. 6, 12.) Njih ime je legijon (Luk. 8, 30), in za kralja imajo satana, starega nasprotnika božjega, ki po besedah svetega Petra stalno dere na rop za dušami kakor rjoveč lev (L Petr. 5, 8.) Zmagoslavni križ Kristusov je sicer peklenske moči zmagal za večno; toda Bog v svoji neskončni modrosti dopušča, da ljudi izkušajo. Najstrašnejši jim je evharistični Bog, Jezus Kiistus, ki ni zadovoljen s tem, da je enkrat zdrobil satanovo svetovno gospodstvo, ampak hoče kot božji voditelj in branitelj stalno bivati med svojimi. — Tako je nam najsvetejši zakrament oni bojni meč, ki ga je prerok Jeremija v prikazni izročil hrabremu Judu Makabejcu z besedami: »Prejmi sveti meč, dar od Boga; ž njim boš posekal sovražnike mojega ljudstva Izraelovega.« (II. Mak. 15, 16.)
Ko so Saraceni pustošili po Italiji in ravno kanili vzeti mesto Asisi, se je bližala poguba tudi tihemu ženskemu samostanu, ki je bila v njem za prednico sv. Klara. Krvohlepni vojaki so že splezali na obzidje, ko svetnica po višjem navdihnjenju pohiti iz srede do smrti prestrašenih sosester, prinese z oltarja ciborij s sv. hostijami in kliče: »O Gospod Jezus, ozri se milostno na svoje ponižne služabnice, ki sem jih do te ure hranila z mlekom božje ljubezni! Kako bi jih mogel izročiti rokam teh nevernikov! Ohrani čiste in neomadeževane tiste, ki so se tebi posvetile, pa jih jaz sama ne morem braniti! O ne prepusti divjim zverem teh duš, ki spoznajo tvoje ime in ki si jih odkupu s svojo drago krvjo!« — In glej, Bog je uslišal prošnjo svoja služabnice; groza in strah se poloti divjih morilcev; opotekaje se umikajo sv. posodam in urno zbeže.1
1 Cf. A. Blattler, Manna in der Wiiste.

Enak strah občuti peklenski sovražnik, ako vidi naše ustnice omočene s krvjo Zveličarjevo; on mora bežati, kakor je bežal iz obsedenca, ki je imel nečistega duha. »In Jezus se mu je bližal in zažugal, rekoč: .Obmolkni in pojdi iz človeka!’ In nečisti duh ga je trgal, je velik glas zagnal in iz njega šel.« (Mark. 1, 23—26.) — Pogled na sv. Rešnje Telo satana globoko osramoti, ker ga spomni trpljenja Boga-človeka, katerega slaven spomin je ta najsv. Zakrament, in torej ga spomni na njegov večno zapečateni poraz. Kjer je sv. Rešnje Telo, satan biti ne more. Tako se izpolnuje v sv. obhajilu psalmistova beseda: »O gospod, ti si pred mojim obličjem pripravil mizo zoper tiste, ki me nadlegujejo.« (Ps. 22, 5.)
Še tretji sovražnik je, ki preti naši duši in njenemu večnemu zveličanju: svet, to je število onih, ki jim je križ sramota, čednostno življenje pa nečast. Svet sovraži resnico in jo mora sovražiti; zakaj kralj, ki mu služi, je po Kristusa lastnih besedah satan, oče laži. Zato se je od nekdaj boril zoper resnico. Sv. Janez Krstnik mu je padel kot žrtev, ker je grajal grdobijo; sv. Štefan in tisoči drugih so dali svojo kri, Jezus Kristus, poosebljena resnica, je moral na njegovo zahtevo na križ. Zato učencev Kristusovih ne more ljubiti; ne more ljubiti tistih, ki čednostno živijo. In ta sovražnik je tem nevarnejši, ker prihaja pod hinavsko krinko; on se bori brez meča; on preganja, ne da bi mučil; on laže, ne da bi dobro mislil; on mori, ne da bi ranil. Na njegovi zastavi stoji zapisano: »Uživanje!« — stvar, ki se ji ves svet klanja, ves svet jo ljubi. — Kdo bo obvaroval srce zemljana pred to svetno ljubeznijo, ki je tako nezdružljiva z ljubeznijo Jezusa Kristusa, da je vse, ki ji služijo, izključil iz svoje velikoduhovniške molitve pri zadnji večerji? »Jaz prosim zanje (ki me ljubijo), ne prosim za svet, tako je govoril. (Jan. 17, 9.) Kdo nas bo zadrževal, da ne pijemo iz opojne čaše, ki nam jo dan za dnevom svet moli pod usta? Kdo, vas vprašam, krščanska dekleta?
Kristus v sv. obhajilu! Ta nam jemlje veselje do grešnega sveta in nas napolnuje z željo po duhovnem veselju. Ko so sv. Karola Boromejskega vprašali, kaj ga je sredi razbrzdanih ljudi in velikih izkušnjav in nevarnosti vseučiliškega življenja ohranilo tako čistega, je odvrnil: »To je storilo sv. obhajilo, ki sem je prejemal vsako nedeljo in vsak praznik!« — Vprašaj svetnike vseh stoletij, vprašaj tisoče onih blagih bogo-Ijubnih duš, ki se sicer bridko bojujejo, pa vendar zmagoslavno stoje na bojišču življenja, vprašaj jih, odkod ta skrivnostna m o č , pa ti bodo pokazali na tabernakelj, rekoč: »Boljši je en dan v tvojih lopah, kakor tisoč; rajši sem najmanjši v hiši svo-iega Boga, kakor da bi stanoval v šotorih grešnikov.« (Ps, 83, H) Nasproti pa ti bodo oni, ki so postali žrtev sveta in njegovega poželjenja in uživanja, morali priznati z besedami psal-
mistovimi, če hočejo biti odkritosrčni: »Posušilo se je naše srce, ker smo pozabili jesti kruh življenja.« (Cf. Ps. 101, 5.)
Dekle krščansko! Ako se hočeš varovati greha, se ga ne boš varovala brez večkratnega sv. obhajila; ako hočeš zmagati, ne boš zmagala brez večkratnega sv. obhajila; ako se hočeš rešiti, se ne boš rešila brez večkratnega sv. obhajila; ako se hočeš zveličati, se ne boš zveličala brez sv. obhajila! Ne samo dekle, tudi mladenič; ne samo žena, tudi mož; ne samo otrok, tudi starček potrebuje za svojo dušo te nebeške hrane. Ne boj se je zlasti ti, družabnica Marijina, ne brani se je, ne odteguj se ji! Svet ne bo rešen, ako ni napojen s krvjo Kristusovo, tvoja duša ne bo živela, ako v nji ne živi Kristus! Pokličem ti v spomin še ono veliko besedo Kristusovo: »To je kruh, ki je iz nebes prišel, da nihče, ki ga je, ne umrje!« (Jan. 6, 50.) »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jan. 6, 55.) — Amen. Anton Skubic.
X.
Eno najlepših poglavij sv. pisma se mi dozdeva poglavje 31. iz knjige pregovorov. Tamkaj opisuje svetopisemski pisatelj močno, dobro, plemenito ženo. Našteva njena dela in pripoveduje, kako skrbno se trudi za svoje domače. Potem pa pravi o taki delavni ženi: »Mnogo hčera si je izbiralo bogastvo, ti pa si vse prekosila« (Preg. 31, 29.). Delo je podlaga čednosti svetopisemske močne žene. Kako prelep slavospev na žensko delo! — Delo, pošteno delo je za človeka častno; častno tudi za krščansko dekle. Še več! Delo je prav izdatno sredstvo za ohranjenje čistega in brezmadežnega življenja!
Pred Kristusom je veljalo telesno delo kot nekaj sramotnega; delo je bila naloga sužnjev. Rimski govornik Cicero, ki je bil eden boljših in plemenitejših rimskih mož, pravi: »Nič plemenitega ne more priti z delavnice, in zato se vsi rokodelci bavijo z umazanim opravilom. Nečasten je vsak zaslužek delavcev.« Aristotel, grški modrijan, meni, da ne more čednost imeti nič skupnega z ono množico, ki se posvečuje telesnemu delu. Tako je veljalo pri Grkih in Rimljanih, sploh v vsem starem veku, delo in rokodelstvo in vsaka pridobitev z ročnim delom kot nevredno prostega moža. Zato pa je vladal greh in grdobija ves stari svet. Samo pri Judih, kakor vidimo iz ravnokar navedenega poglavja sv. pisma, je bilo delo v časti; zato pa ravno pri njih nahajamo mnogo plemenitega ženstva.
S početkom krščanstva pa se je to naziranje popolnoma izpremenilo. Kristus Gospod je prišel iz delav-
niče rokodelčeve; zakaj po sporočilih je sam opravljal rokodelstvo svojega rednika sv. Jožefa, ki je bil tesar. Sovražniki njegovi so ga postrani gledali kot »tesarjevega sina«, a vendar je Kristus s svojim delom odvzel delu sramotnost in ne-častnost in je obdal s sijajem častnega opravila. Danes, ko se hoče krščanstvo potiskati v ozadje in se širi novodobno poganstvo, se pojavlja ista prikazen kot v starem poganstvu, da namreč mnogi ne marajo več delati iri imajo delo za nečastno, zato pa se širijo uprav paganske pregrehe. Kolik razloček med gospodo, ki je nekdaj po svojih gradovih pridno delala, in med današnjo, ki brez resnega dela išče samo zabave! Že sv. pismo govori: »Lenuh je kakor z blatom ometan; in sleherni, ki se ga dotakne, si roke obriše« (Sir. 22, 2.).
Novodobni ljudje hočejo odvaliti s sebe prokletstvo izvirnega greha, pa s tem le bolj derejo v prokletstvo osebnih pregreh. Po padcu je namreč rekel Bog človeku: »Zemlja ti bo trnje in osat rodila, in v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh,« — in te besede veljajo vsemu človeštvu brez izjeme. Vsak človek je dolžan delati, in sicer tako, da je sv. apostol Pavel izrekel kar kratko sodbo: »Kdor ne dela, naj tudi ne je«. Sv. pismo iz dobrega vzroka pošilja brezdelnega lenuha k mravlji, brezumni živali v šolo, da se od nje uči dela: »Pojdi k mravlji, lenuh, in opazuj njena pota in uči se modrosti!« Delo je ono čarobno sredstvo, po katerem se človek nauči modrosti, poštenega življenja!
Delo varuje človekovo dušo pred skušnjavami, predvsem pred nespodobnimi skušnjavami, in je tako dobro sredstvo za ohranjenje nedolžnosti. Lenoba nasprotno je vseh grdob grdoba in začetek hudobije. »Duša je navajena delovanja,« pravi sv. Krizostom, »odtegni ji dobro delovanje, pa bo nujno padla v slabo, ker brez dela ne more biti. Duša je kakor njiva; ako je ne obseješ in obsadiš, ti požene plevel.« Tako je!
Kdaj je padel David v nečisti greh? Mar takrat, ko se je pri očetovih čredah boril z levi? Ali takrat, ko je šel na boj z Golijatom? Ali takrat, ko je s svojimi vojaki prenašal bojne težave? Ne! Takrat, ko je svoje vojake same poslal v boj, sam pa se je brezdelno šetal po pomolu svoje palače!
Lenuh se izpostavlja mnogim skušnjavam, za kakršne delaven človek nima časa. Nekoč pride mlad človek k puščav-niku in mu potoži, da ga nadleguje mnogo skušnjav; on da ne vč, kaj bi že počel, tako ga vedno zalezujejo nečedne predstave. »No, dobro,« mu de puščavnik, »ostani štiri tedne pri meni, se bo že našlo sredstvo, da ti odpomore.« Tako se zgodi. Naslednje jutro puščavnik zbudi svojega mladega tovariša že ob štirih zjutraj, in skupaj opravita dolgo jutranjo molitev in premišljevanje in po zajuterku gresta na delo. Gojenec je imel mnogo opravka; nosil je drva in jih klal, oral in branal, kopal in osipal,
tako da se je zvečer krepko utrujen sladko zazibal v prijeten sen. Po štirinajstih dnevih vpraša puščavnik svojega gojenca: »No, kako je? Imaš še hude misli?« »Bog obvaruj,« odgovori ta, »saj nimam časa za to!«
Delo je torej izvrstno sredstvo zoper mnoge skušnjave, zakaj po delu ukročeno in obrzdano telo ni več tako bujno polje za hudobnega sovražnika. Zato so odnekdaj ljudje, ki so hoteli živeti pobožno, tudi pridno delali. Ko je nekdo dejal menihu, naj nikar svojega telesa z delom tako ne muči, mu je točno odgovoril: »Če jaz telesa ne mučim, pa telo muči mene!« Sv. pismo pa zopet pravi: »Moder človek je v vseh rečeh previden in se lenobe varuje v dnevih pregreh« (Sir. 18, 27.), Kdaj pa hoče greh bolj gospodovati nad človekom, kakor v dnevih mladosti?
Kdor trdo dela, se vedno m r t v i č i in lahko reče s svetim Pavlom: »Jaz krotim svoje telo in je devljem v sužnjost, da ne bom zavržen« (I. Kor. 9, 27.). V utrujenem in omrtvičenem telesu najdejo strasti malo ali nobene hrane. Prav resnično torej govori sv. Krizostom: »Tukaj je pregnana vsa udobnost in na-sladnost, in povsod vlada zmernost in red. Vzrok temu je delavno življenje. Kar je konju uzda, to je naši naravi delo. Delo ima to korist, da s stalnim in pravim opravilom izganjamo slabe misli iz glave.«
Tako je delo neka utrdba zoper sovražnika.
Dokler se mlinsko kolo vrti, ne sede krokar nanje; dokler voda teče, se ne zarede v nji mrčesi; dokler človek dela, ne greši lahko. Najdalje bodo ohranili nedolžnost tisti otroci, ki se stanovitno vadijo dela. Mladini, ki je trudna od dela, se studijo plesi, zabave, nočno kolovratenje. Ona občina je gotovo najbolj nravna, kjer ljudje v potu svojega obraza izsiljujejo iz zemlje sadove. O božja dobrotnost dela!
Krščanska dekleta! Ni je sreče brez zadovoljnosti. In kdo je lahko bolj zadovoljen, kakor tisti, ki izpolnjuje svoje stanovske dolžnosti, to je, kdor dela. Po dovršenem delu se sladko počiva. Počitek sam na sebi še ni nikak užitek, ampak oni počitek, ki smo ga zaslužili z delom. In res, kako blaženo čuvstvo navdaja človeka, ako zvečer po trudapolnem delu počiva in mu vest daje lepo izpričevalo, da je počitek pošteno zaslužil. — Nazadnje pa prinese pošteno delo tudi večno plačilo. »Vsak delavec je svojega plačila vreden,« pravi naš Zveličar. In ko je sv. Bernard nekoč videl samostanskega brata pridno delati, mu reče: »Delaj vedno tako dalje, pa se ti ni treba bati ničesar«.
Rad bi vas, dekleta, sedaj vpeljal še v dve družini; v eno, da v nji vidite ljubezen do dela in njegov blagoslov ter življenje delavne družine, v drugo pa, da v nji vidite prokletstvo in pogubnost lenobe. — Prva je v hišici nazareški. To je hiša ročnega dela in pridnosti. Hišni oče dela; sv. Jožef je tesar; dan na dan, od zore do mraka je pri svojem rokodelstvu.
Hišna mati dela; preblažena Devica Marija je; — sedaj jo vidite pri malem ognjišču, sedaj pri igli, sedaj pri tkalu, sedaj pri kolovratu, sedaj pri vretenu. To je pač resnica, četudi ni zapisana v sv. pismu, zakaj to je bilo splošno opravilo hebrejskih žena; predle so volno in predivo, tkale in barvale obleko. Marija ni delala izjeme, pač pa je bila gotovo najmarljivejša. — Sin isto-tako dela; Jezus je, ki pomaga svoji materi in svojemu redniku, zakaj pisano je o njem, da »jima je bil pokoren«. — In kako plemenite, kako svete so bile te tri osebe; kakšen mir je vladal v hiši in zunaj hiše; kako tiho življenje, kako zadovoljnost, kako zbranost občudujemo na njih; kako rastejo v svetosti in zaslugah! Družina najlepše čistosti!
Idimo v drugo družino. Hiša lenuha je. V tej hiši ne delajo; ne dela mož, ne dela žena, ne delajo otroci. In kaj je iz tega izrastlo, nam pripoveduje sveto pismo. »Šel sem čez njivo lenega človeka,« beremo v Salomonovih pregovorih (24, 30.—34.), »in skozi vinograd neumnega moža; in glej, vse je bilo Polno kopriv, in trnje je pokrivalo njegovo površino, in kamnata ograja je bila podrta. Ko sem to videl, sem si k srcu vzel in iz zgleda sem si nauk posnel ter sem rekel: Nekoliko boš spal, nekoliko dremal, mrvico boš roke križem držal, da bi počival; in pomanjkanje bo čezte prišlo, kakor tekavec (človek, ki hitro leče), in siromaštvo, kakor oborožen mož (ki se mu ni moč ustavljati).« — Kako je pač moralo izgledati v hiši tega moža in med hišnimi prebivalci! Koliko nemira in nezadovoljnosti, prepira in nepokoja je moralo tu biti; koliko grehov je prilezlo skozi °dprta vrata in okna! Vse to je delo lenobe. Zato trdi sveto Pismo: »Lena roka revščino dela« (Preg. 10, 4.).
Katero izmed teh dveh družin, družabnice Marijine, ste sklenile vzeti si za zgled? Gotovo vas je pogled v družino naza-reško nagnil do sklepa, da si s pridnim delom skušate zagotoviti Svojo srečo. Pridno delo vam prinese mir in zadovoljnost, ''eselje do dobrega, ljubezen do molitve, navdušenje za čisto, brezmadežno življenje — najlepše cvetke dekliškega srca. Pošteno delo odvrača od vas mnogo nevarnosti, ki pretijo vaši bodolžnosti, in vam pomaga premagovati skušnjave. — Ali naj Vas še svarim pred žalostno usodo družine v hiši lenuhovi? Ali naj vam še dokazujem, da je lenoba mati vseh pregreh; da v srcu lenuhovem raste le trnje in osat; da tam bujno poganja Plevel greha; da je leno, od božje milosti zapuščeno življenje šr°b nedolžnosti? Ni potreba.
fc
Zatorej, dekleta, le veselo pojdite na svoja vsakdanja opravila, darujte jih Bogu z dobrim namenom, Bog pa bo vam dal milost in pomoč za pošteno, veselo, zadovoljno in čisto življenje! »Mnogo hčera si je zbiralo bogastvo, ti pa, ki si pridno delala, si vse prekosila!« (Prim. Preg. 31, 29.) Amen.
Anton Skubic.
XI.
Pred nekaj tedni sem šel obiskat bolno dekle, da jo pripravim za najvažnejši trenutek človeškega življenja, na konec, na smrt — na sodbo, na večnost. Med njivami stopajoč sem čital nemško knjigo z naslovom »Sturm und Steuer«;1 po naše bi se reklo: »Krmilo v viharjih«. — Pa srečam dekle, ki se mi je zdela lahkoživa in lahkomiselna, v spremstvu mladeniča, ki pa je v tla pogledal, in dekle tudi. Ne bom ji delal krivice, ako pravim, da se mi je zdela na napačnih potih. Saj sem jo poznal. Pa sem si mislil: Ko bi ji to-le prebral, kar sam berem, Bog ve, ali bi ji kaj pomagalo? Ali bi jo pripravilo do zavesti? Ali bi ji bilo krmilo v viharjih? Ako bi me z dobro voljo poslušala, gotovo! A ne vem, če bi me! Bržkone, da ne! — V teh mislih sem pohitel dalje k bolnici, ki je pričakovala tolažbe z najboljšo voljo. Po poti pa sem sklenil, da tisto, kar sem brak povem pri shodu Marijinim družabnicam, ki so dobre volje, pa iščejo s r e d s t ev, da ohranijo čisto nedolžnost, ker to-le je za ohranitev nedolžnosti jako dobro sredstvo. Bral sem pa o premišljevanju poslednjih reči. Tako-le nekako sem bral:
O krščanska mladina, ki ne misliš na svojega Stvarnika in obešaš svoje srce na stvari, ali ne verjameš, da enkrat še rabiš svojega Stvarnika? Ali ostaneš večno na svetu? Ali ne pride čas, ko zadoni pozavna in skozi svet hiti klic: »Vstanite, mrtvi, in pridite k sodbi«? Povej, kaj boš želela takrat, da bi bila storila sedaj? O grešna duša, kje so bile tvoje misli, ko si zapustila svojega Stvarnika in se oklenila grešnega veselja?
»Pri vseh svojih delih se spominjaj p°' slednjih reči in vekomaj ne boš grešil« (Sir-7, 40.). »Zakaj, glej, kratka leta minejo, in grem po stezi, P° kateri se ne bom vrnil« (Job. 16, 23.). Grešno veselje itak traja samo trenutek; kako pa boš sodila o njem na pragu večnosti^ Ali je bilo vredno, da moraš sedaj s strahom in trepetom storiti svoj zadnji korak? To veselje je kot mak na polju; dotakni sc ga, pa se ospe; — snežinki je podobno; v vodo pade, pa sc stopi; — blisku je podobno; komaj si ga zazrl, pa ga ni; — krasni mavrici je podobno; vihar potegne, pa jo odnese.
»Ako bi večkrat mislil na svojo smrt, kakor pa na dolgost svojega življenja, bi se marljivejše poboljšal,« pravi velik du'
1 Holl, Sturm und Steuer. — Gl. »Duhovni Pastir«, 1. 1909, str. 365-
m
hovni učitelj (Tomaž Kempčan, 1, 21.). Pa na Svojo smrt moraš misliti, ne na smrt splošno, ne na smrt drugih; zakaj to ne napravi nate nobenega vtisa. Ne, sebe misli na smrtni postelji, kakor boš res tudi ležala. Kdaj? Kje? Kako? Nepre-videna? Boš li imela čas, da se izpoveš, ali ne? Vse to ti je neznano; samo to veš gotovo, da boš umrla, in sicer po splošni izkušnji prej, nego misliš. — Ko ležiš na smrtni postelji brez pomoči, od vseh zapuščena, kaj imaš potem? »Samo tvoja dela gredo za teboj« (Razod. 14, 13.). Kaj pa, če so ta dela slaba, nespodobna?
Zato se pripravi ob času in se zamisli večkrat v ta položaj, kar je tako dobro znal sv. Pavel, ki je lahko o sebi dejal: »Vsak dan umrjem« (I. Kor. 15, 31.). »Ako tudi mi tako živimo,« pravi k tem apostolovim besedam sv. Atanazij, »kakor bi vsak dan umrli, ne bomo grešili.«
Sedaj še lahko nekoliko omotiš svojo vest, dočim se udajaš raztresljivemu svetnemu veselju in samo sebe goljufaš glede na svoje duševno stanje. Ko pa se bliža konec in se začenja strašna resnoba, potem to samovaranje ne velja več, in nimaš ga več sredstva, da ubežiš karajočemu glasu vesti, nimaš razveseljevanja, nimaš raztresenosti, nimaš dela. Zato živi sedaj tako, kakor oni modrijan, ki so mu lahko na grob napisali: Ut moriens viveret, vixit ut moriturus. Da bi živel v smrti, je živel kot tak, ki gre smrti nasproti. — Ako celo Epiktet, pagan, opominja: »Vsak dan imej smrt pred očmi! To te bo čuvalo pred malenkostnimi mislimi in pred brezmernim poželjenjem« — potem tega kristjanu pač ne bo treba dvakrat reči.
Sv. apostol Pavel piše strahotno resno besedo: »Človeku je odločeno enkrat umreti, potem pa je sodb a!« (Hebr, 9, 27.) lorej s smrtjo še ni vsega konec; najvažnejše šele pride!
»O nesrečni in nespametni grešnik, kaj boš odgovoril Bogu, ki pozna vse tvoje hudobije, ako trepetaš že pred obličjem razsrjenega človeka?« vprašuje Tomaž Kempčan (1, 24.). Dal ti je razum, ta čudoviti nebeški dar, ki te dviga nad vse zemsko stvarstvo, da spoznaš resnico, pa si ga zlorabila, da iščeš grešnih potov. Dal ti je spomin, da se izpoznane resnice zvesto držiš, pa dopadljivo misliš le na svoje grehe. Dal ti je prosto voljo, da se odločiš za dobro, pa si jo vrgla grehu v naročje. Dal ti je domišljijo, da si predstavljaš vse lepo, plemenito in dobro, pa si jo omadeževala z grehom. Dal ti je oči, da zreš čuda njegove vsemogočnosti, pa si jih obračala le na podlosti. Dal ti je ušesa, da čuješ njegove vzvišene nauke, pa si jih nagibala le nespodobnostim. Dal ti je jezik, da oznanjaš njegovo hvalo, pa si ga onečastila v službi nečistosti. Dal ti je toliko nadnaravnih milosti, da bi se lahko vadila v čednosti, pa si vendar izgubila čistost Srca. Leta in leta je z ljubeznijo hodil za teboj kot dober pastir zašlo ovco, pa si pred njim bežala v svojo pogubo. Kaj mu nočeš odgovoriti, ko stopiš pred njegov sodni stol?
Duhovni Pastir.	33
Ko so sv'. Hieronima vprašali, kaj ga je nagnilo, da je bežal v puščavo in delal tako strogo pokoro, je odgovoril: »Besedi .poberite se’ in .pridite'. Beseda .poberite se’ stori, da se greha varujem, beseda .pridite, blagoslovljeni' pa stori, da delam dobro.« Tudi tebi bodo enkrat usta večnega sodnika govorila ali »pridite« ali »poberite se«, kakršno bo že tvoje duševno stanje. Tudi ti boš oni »veliki dan Gospodov, dan jeze, dan stiske in bridkosti, dan nadloge in reve, dan temote in mraka, dan megle in viharja, dan trobente, ki bo bučala zoper trdna mesta in zoper visoke tabore, dan, ko bodo ljudje hodili kakor slepci, ker so grešili zoper Gospoda« (Sofon. 1, 14.—17.), tudi ti boš tisti dan stala med neštetimi milijardami, pa kje? Na desni pri dobrih, čistih? Na levi pri pogubljenih? Tam boš stala, kamor se sedaj postaviš. Vedno torej misli na to, da se ne zmotiš in ne zaideš.
Ako se postaviš na levo stran, kamor je nečistost naj-gotovejša pot, potem »imaš svoj del v gorečem, ognjenem in žveplenem jezeru« (Razod. 21, 8.). Strahotna misel! Zakaj, »kdo bo mogel prebivati s požrešnim ognjem? Kdo bo prebival z večno žrjavico?« (Iz. 33, 14.) S čimer se pregrešiš, s tem boš kaznovana. Oči imajo za svoje poželjive poglede strašen pogled satanov in pogubljencev v vsej njih ostudnosti; ušesa, ki so se najrajši naslajala ob slabih pogovorih, ne čujejo drugega več kot tuljenje, škripanje, jadikovanje, obup; omeh-kuženo telo, ki ni moglo nasititi se grešnega veselja, je sedaj »z ognjem osoljeno« (Mark. 9, 48.). »Ako moreš sedaj tako malo prenesti, kako boš mogla prenesti večne muke? Ako te sedaj neznatno trpljenje napravi tako nepotrpežljivo, kaj bo potem storil pekel?« (Tomaž Kempčan, 1, 24.)
Ko so svetega puščavnika Paterniana močno mučile nečiste skušnjave, je dejal sam pri sebi: »Jaz vem, da so vsi nečisti obsojeni v večni ogenj; ne vem pa še, če bi mogel ta ogenj vzdržati; to moram najprej poizkusiti, predno grešim.« Pa je prižgal ogenj in je pomolil svojo roko vanj, in hipoma ga je pustila skušnjava. — Meniš, da boš ti boljše vzdržala ognjeno muko? »Ako prav živo na to pomisliš, te ne bo stalo več mnogo truda in napora, da se varuješ greha poželjivosti,« pravi sveti Gregor iz Nice.
Vredno je, krščansko dekle, da bojuješ kratek boj, zakaj »če se izkažeš v boju, prejmeš krono življenja« (Jak. 1, 12.), čast, »ki se ne da primerjati s trpljenjem sedanjega časa« (Rimlj. 8, 18.). Makabejska mati je zaklicala svojemu najmlajšemu sinu pred mučeniško smrtjo: »Prosim te, dete, ozri se v nebo in nikar se ne boj tega rabeljna« (2. Mak. 7, 28.—29.). Tako tudi ti dvigni svoje oči proti nebu, ako te hoče nespodobna sla potegniti v blato, pa bodo nebeške misli prešinile tvoje srce, in hrepenenje po pravem veselju večnega blaženstva bo v tebi vzbudilo stud nad podlim veseljem nečistosti. Ne pozabi besede,
ki jo je Zveličar govoril v pridigi na gori: »Blagor tistim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledali« (Mat. 5, 8,); pa tudi druge ne, da nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo, »iz katerega so izključeni psi in nečistniki« (Razod. 22, 15.). »Pri vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči in vekomaj ne boš grešila.«
Tako-le sem bral, krščanska dekleta, takrat na oni poti k bolnici, ko sem srečal lahkomiselno dekle, in tako sem vam povedal. 0 kako resnične so te besede! Kdor ima vemo srce, kakor je mora imeti vsaka Marijina hči, in ni popolnoma pogreznjen v grešno uživanje tega trenutnega sveta, tisti mora Gospoda goreče prositi, naj ga obvaruje grešnih potov. Svetopisemski pisatelj Salomon pravi: »Ko sem pa zvedel, da ne morem drugače zdržen biti, kakor če da Bog, sem stopil pred Gospoda in ga prosil ter sem govoril iz vsega svojega srca.« (Modr. 8, 21.) Dekleta, ako pridejo skušnjave, stopite tudi ve pred Gospoda, ki bo sodnik, plačnik in kaznovalec, pa ga prosite iz vsega svojega srca pomoči; pa boste ostale čistega srca in boste Boga gledale! Amen.	Anton Skubic.
XII.
Šleski pesnik Jurij baron Dyherrn, protestant, je preživel mnogo dni svojega življenja v tirolskih in bavarskih gorah, ker se je tam čutil posebno srečnega. Pa vse, kar je videl raz vrhove teh gora, — golo pečevje, sneženi vrhovi, gladki ledeniki, ostre čeri, deroči hudourniki, strme steze, vse obzorje, mnogokdaj zagrnjeno v sive megle in temne oblake, — vse to je bilo le premnogokrat natančna slika njegovega nemirnega duha. Ni čudno, ako se ga je včasih pri njegovem navidez srečnem življenju v gorovju polotila neka redka bolestnost, za bol presladka, za veselje pretesna, bol in veselje obenem.
Nekoč, ko je zopet začutil gori na gorah ta nemir in nerazumljivo domotožje, začuje zvonček, ki je oznanjal iz doline gori v gorovje angelov pozdrav: Ave, Marija! Bil je glas milosti, glas iz neba. Pokleknil je in molil k ljubi Materi božji molitev: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, — s svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči!« — Tu pa je imel izkusiti, kako prav ima sv. Bernard, ako pravi, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen, ki je k Mariji pribežal, njeni prošnji se priporočal, Ua njeno milost zaupal. Marija mu je pokazala pot k svojemu Sinu, pokazala mu je pot v pravo Cerkev božjo. Takoj je vstal in se podal v naročje edinozveličavne katoliške Cerkve. Na sebi je spoznal, kaj je Ave Marija, in je dejal: »Veselo naznanilo hna v sebi!«
Kakor njemu, tako se godi marsikakemu človeku. Njegovo srce je prazno in nemirno; mračno in temno je pred njegovimi očrni, temno zunaj, temno znotraj, tema v mislih, tema v volji, tema v življenju, tema v smrti. Kako morejo biti ti ljudje srečni? — Zato jih sv. Cerkev trikrat na dan vabi na srce nebeške Matere, kjer se dobi mir in veselje; trikrat na dan zvone zvonovi angelski pozdrav, zvone v dolino in iz doline, sem in tja, in nosijo ven na polje in notri v hiše, notri v človeško srce, v človeško dušo veselo naznanilo, mir, upanje, milost, zveličanje, srečo.
Tudi ti, krščansko dekle, hočeš najti srečo, hočeš jo že na tem svetu, hočeš jo tudi v večnosti. In kaj je tvoja sreča? Slovenska pesem pravi o dekletu: »V cvetu nedolžnosti sladko prepeva slovensko dekle!« Nedolžnost je tvoja sreča, čisto življenje; kar je pa temu nasprotnega, je tvoja nesreča. In ker je Marija vzor čistega življenja, zato te s tako neodoljivo silo vleče k sebi, zato tako hitiš k nji, v njeno varstvo, pod njeno zastavo, v njeno družbo. Da, krščansko dekle, srečna si, če to čednost ohraniš pod Marijino zastavo, nesrečna isti hip, ko jo izgubiš. Zato sem vam celo leto o tem govoril in ob zadnjem letošnjem shodu hočem še enkrat na to obrniti vašo pozornost!
Krščansko dekle! Ako hočeš biti srečna, ako hočeš, da se boš v poznejših letih z veseljem spominjala svojih mladih dni, ako hočeš, da ti pozneje ne bo treba bridkih solz jokati in preklinjati trenutka, ko si spoznala prvi greh, zateci se k Mariji in ravnaj se po besedah, ki sem ti jih govoril ob letošnjih shodih Marijine družbe. Saj po izreku sv. pisma ni nič lepšega, nič dragocenejšega, nič vzvišenejšega, kot dekliška nedolžnost. Ta čednost je najdražji biser, ki ga morete imeti; ona je najkrasnejši nakit vaše mladosti; ona je veselje nebes in zemlje.
»Dar čez vse darove je sveta in sramežljiva žena,« pravi sv. pismo. (Sir. 26, 19.) In še višjo čast daje Sv. Duh tej čednosti, ko pravi: »Nobena cena ni vredna čiste duše.« (Sir. 26, 20.) Mnogo stvari se visoko ceni! Denar, kovan iz zlata in srebra; dragocena obleka, tkana iz svile in damasta; biserni dragulji iz morske globine; okusne jedi in pijače; lepi travniki in gozdovi, vile in palače, žezla in krone! Pa ne zlato, ne srebro, ne dragulji, ne zemljišča, ne palače, ne žezla, ne krone se ne dajo primerjati s čisto dušo, ker Sv. Duh zagotavlja: »Nobena cena ni vredna čiste duše!«
Čujte vsi, ki visoko cenite to čednost, ki ljubite nedolžnost in jo varujete, čujte, kako visoko Bog sam ceni njeno vrednost, ker pravi, da se nič, kar se visoko ceni, ne da primerjati s čisto dušo! Čujte tudi vi, vi vsi, ki malo cenite to nedolžnost, ki jo za trenutek veselja prodaste, ki jo zamenjate za hip greha, čujte,
kako vse drugače sodi o nedolžnosti Bog, ki pravi: »Nobena cena ni vredna čiste duše!« Čisto dekličje srce ni le zlato in srebro, ni le krasna palača, ampak tempelj Sv. Duha, ki jo Sv. Duh imenuje »z zlatom okrašeno«!
Če pa hočeš dodobra spoznati, krščansko dekle, koliko ceno ima sv. nedolžnost, potem čuj, kako je sam Sin božji odlikoval to čednost. Predhodnik Jezusa Kristusa, oni veliki pridigar ob Jordanu, ki je dal svojo glavo zato, ker je grajal hudobije Herodove, sv. Janez Krstnik, je bil deviško čist; takega je hotel naš Gospod imeti za svojega predhodnika. Ona žena, ki se je smela imenovati Mater Sina božjega, je bila najsvetejša, najčistejša Devica. Jožef, ki je bil toliko srečen, da je smel Jezusa držati v svojem naročju, je bil deviški ženin Marijin. In če vprašaš, zakaj je bil med vsemi apostoli ravno Janez Gospodov ljubljenec, zakaj je smel ravno ta sedeti poleg Jezusa in nagniti svojo glavo na prsi nebeškega Učenika, zakaj je ravno ta vztrajal ob križu, ki se je na njem vršila visokosveta krvava daritev na gori Golgoti, zakaj je Jezus ravno temu v svoji oporoki zapustil svojo deviško Mater, rekoč: »Sin, glej tvoja mati!« -— ti cerkveni očetje odgovore enoglasno: »Zato, ker je živel deviški!«
Da, čiste duše hoče imeti Jezus v svoji bližini, zato je dejal: »Blagor tistim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledali!« Niso li to velike obljube, dane vsem onim, ki se stanovitno in junaško borijo za nedolžnost? Sedaj razumemo, zakaj se jih je na tisoče borilo za to čednost in se jih še bori; sedaj razumemo, zakaj se jih je toliko že izkopalo iz prepada pregreh in so se zopet skušali očistiti v studencu stroge pokore in samozatajevanja; sedaj razumemo, česar svet ne more in noče razumeti, da je marsikdo v svetem navdušenju za to čednost sklenil, celo življenje ostati v deviškem stanu; sedaj razumemo, zakaj so hoteli kraljevi sinovi in hčere dati slovo kroni in žezlu, pa so si izvolili življenje, čegar žezlo in krona je bila nedolžnost; sedaj razumemo, zakaj so nežne device sv. Neža, Barbara, Cecilija in druge z veseljem Prestale najhujšo mučeniško smrt, da so ohranile nedolžnost neomadeževano. Ljubša jim je smrt, tudi najgrozovitejša smrt, kakor izguba nedolžnosti.
O. potem se ne čudim, da je vtem devištvu krščanska žena našla moč, kakršne poganski svet ni poznal Pri ženstvu. Ne govorim o tem, da je žena na križu medlečega Jezusa sočutno objokovala, dočim so ga možje mučili do smrti neusmiljeno; ne omenjam tega, da je žena vztrajala pod deblom križa, dočim so njegovi učenci razen enega, ki je bil tudi sam deviški, plaho zbežali. Spominjam se samo enega izreka, ki ga le izustil v prvih časih krščanstva velik mož in slovit poganski govornik Libanij, in ki slove: »Oh, kakšne žene imajo kristjani!«1
Ad viduam 1, 2.
Čiste zastopnice ženskega spola, te vzvišene ženske prikazni, so spremljale božjo Cerkev na njeni poti, ki je bila zaznamovana s krvjo. Stopali so doli v katakombe, da bi v stiski in solzah pele žalno pesem ob okrvavljeni zibeli krščanstva. S sladko besedo so vlivale mučencem na zadnji poti balzam tolažbe v srce; one so bile tiste, ki so potem, ko je krvnik svojo žrtev pohodil v prah, prve stopale na krvavo morišče, da so trupla slavno padlih kot dragocene ostanke nosile v zakladnice sv. Cerkve. Tako sta skrile sv. Pudenciana in Prakseda v Rimu ostanke več kot tri tisoč mučencev v svoji hiši. Močnejše kot same, kakor se bere o sv. Bibiani1, so bila ta dekleta tudi močnejše kot tirani, ki so jih mučili; one so vedele, odkod jim dohaja moč, da preneso tudi muke najhujšega mučenstva.
O, kakšne žene imajo kristjani — po devištvu! Zato je rekel sv. Frančišek Borgijski, da je Bog pustil človeku tri stvari iz raja: cvetlice, zvezde in oko otrokovo, — in vse to troje je znak nedolžnosti. Kar je torej na svetu še rajskolepega, to je nedolžnost!	(Konec prihodnjič.)	Anton Skubic.
Pogled na slovstvo.
A.
1. Evharistični govori. — Dan, ko se bo vršila slovesna procesija ob evharističnem shodu, bo izreden praznik za ves katoliški svet, posebno še za Avstrijo. Vsi verniki po vsem svetu dobe ta dan, t. j. 15. septembra, popolni odpustek, ako prejmo sv. zakramente in se v duhu združijo z udeleženci evharističnega shoda na Dunaju. Za posamezne škoiije so ukazane razne evharistične pobožnosti. Zato objavljamo tudi v današnji številki za 15. september poseben govor o sv. Rešnjem Telesu. Tudi si dovoljujemo opozarjati, da je v zadnjih treh letnikih »Duhovnega Pastirja« (1. 1910.—1912.) lepo število evharističnih govorov in se da izbrati izmed njih ena ali tudi več vrst govorov v čast sv. Rešnjemu Telesu, n. pr-:
Prva vrsta govorov:
I.	Presveto Rešnje Telo — najdragocenejši dar. (Duhovni Pastir, 1. XXVII. [1910]. Str. 12—17.) — II. Potreba in korist pogostnega in vsakdanjega sv. obhajila. (Duhovni Pastir, 1. XXVII. [1910]. Str. 321—326.) — III. Zakrament sv. Rešnjega Telesa — božja mavrica ali — sedem milostnih žarkov sv. Rešnjega Telesa. (Duhovni Pastir, 1. XXVII. [1910]. Str. 269—277.)
Druga vrsta govorov:
I. Kdaj, v kak namen in na kateri način je Jezus Kristus postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa. (Duhovni Pastir, 1. XXVIII. [1911]. Str. 295—301.) — II. Jezus v sv. Rešnjem Telesu, naš spremljevalec, kot najboljši prijatelj, kot naš ljubeznivi varih, kot naša duhovna hrana. (Duhovni Pastir, 1. XXVII. [1910]. Str. 341—347.) — III. Visokost in svetost zakramenta preš v. Rešnjega Telesa. (Duhovni Pastir, 1. XXVIII. (1911]. Str. 416 do 422 in 469 do 470.)
Tretja vrsta govorov:
I. Sveto obhajilo — vir bogastva, veselja in nadnaravne moči. (Duhovni Pastir, 1. XXVIII. [1911]. Str. 209—212.) —
1 Brevir.
II.	Po Mariji k Jezusu. (Duhovni Pastir, 1. XXVII. [1910]. Str. 522—531.)
— III. Cerkvena molitev v čast sv. Rešnjemu Telesu: O Bog. ki si nam v čudežnem zakramentu . . . (Duhovni Pastir, 1. XXIX. [1912]. Str. 89—95.) — ali — IV. Ljubimo Jezusa po zgledu tistihsrc, ki so ga najiskreneje ljubila, ko je še hodil po svoji domovini, s srcem Marijinim, s srcem sv. evangelista Janeza, s srcem sv. apostola Pavla. (Duhovni Pastir, 1. XXIX. [1912]. Str. 266—271.)	A. S.
2.	Krščanski vojak. Spisal Valentin Rozman, c. kr. vojaški kurat. Maribor 1911. Tiskala in založila Tiskarna sv. Cirila. Cena broširanemu izvodu 80 vin.
Iz srca pozdravljamo knjižico »Krščanski vojak«, ker je prva1 te vrste in ker je bila potrebna. Pisateljev namen je bil, s knjižico poučiti vojaške novince in vojake o najvažnejših zadevah, čednostih in nevarnostih vojaškega življenja. — Spis je sestavljen v obliki govorov o sledečih predmetih: vojaškem poklicu, prisegi, pomenu zastave, ljubezni do domovine, svetosti kraljeve krone, pokorščini, izpolnjevanju dolžnosti, tovarištvu, bratovskem opominjanju, veri, molitvi, pijančevanju, pohotnosti in samoumoru.
Vse govore prevevajo govorniška slovesnost, zgledi vojaškega življenja in svetopisemski izreki. Privreli so govori iz srca in gotovo bodo segli tudi v srca vojakov. Knjižica bo pomagala duhovniku, da bo pripravljal nabornike na vojaški stan. Knjižica pa bodi tudi zvesta spremljevalka krščanskega vojaka.
Brez te knjige si skoro ne moremo misliti krščanskega vojaka. — Posebno aktualna so vprašanja o veri, nenravnosti, pijančevanju in samo-umorih med vojaki. Odkod to zlo? Nekoliko pač odtod, ker nedostaja pouka vojakom. — Razširjajmo to knjigo med nabornike in vojake. — Knezo-škofa dr. Ant. B. Jegliča knjigi »M 1 a d e n i č e m«, Fr. Terseglavova »Zlata knjiga« in V. Rozmanov »Krščanski vojak« — to so res biseri slovenske mladeniške literature.	J. Dolenc.
3.	Miklova Zala. Ljudska igra iz turških časov v osmih slikah. Po dr. Sketovi povesti spisal Anton Cerar Danilo. (Ljudski oder,
III.	zvezek.) V Ljubljani 1912. Cena K 1'—.
Dokaz, kako globoko je segla v ljudsko dušo dr. Sketova »Miklova Zala«, podaje izredno zanimanje širših mas, zlasti našega gledališčnega naraščaja, za dramatizacijo te povesti. »Uprizorimo jo še pri nas!« je vsevprek veliko in malo tiščalo v režiserja, kadarkoli se je pojavil s kakega odra odmev o »Miklovi Zali«. Zdaj imamo pred seboj tiskano dramatizacijo. Talijin sin dobrega slovesa nam jo je podal. Če bo uprizoritev dvignila Povest? Če bo mogel oder konkurirati z živahno domišljijo ljudsko? No, tgra je decenlna, dosti zaokrožena, živahna, a za manjše odre precej težka. In da je še težja, so le v napotje obile turške besede: igralcu in gledalcu Balast. Par sočnih dovtipov je prevzel Danilo iz Ogrinčeve: »V Ljubljano jo dajmo«.	Jos. Vole,
B.
1. Gott mit uns. Theologie und Ascese des allerheilig-*lcn Altarssakramentes, erklart von P. Justinus Albrecht, O. S. B. Den eucharistischen Kongressen gevvidmet. Freiburg im Breisgau. Herdersche Verlagshandlung. Str. 120. Cena K 1'80, vez. K 2'40.
Knjiga »Gott mit uns« obsega v lepi, izbrani besedi nauk o sv. Rešnjem telesu: o resnični pričujočnosti Jezusovi, — o sv. obhajilu, — o sv. evharistiji kot daritvi nove zaveze. Iz nauka o sv. Rešnjem Telesu izvaja pisatelj Pri posameznih oddelkih posledice za duhovno življenje vernikov. Ves spis I® bolj poljuden, — ne strogo znanstven —, in ima zlasti namen, da bi ga brali laiki in se bolje poučili o sv. Rešnjem Telesu in da bi natančneje spo-
1 Dosedaj smo imeli le molitvenik s primernim poukom * a v o j k k e , ki ga je izdal z naslovom »Krščanski junak« Luka Jeran. — b^rugi natis je izšel 1. 1886. (Op. uredn.)
znali neizmerne zaklade najsvetejše skrivnosti. — Knjiga nima samo pomena kot priprava, oziroma spominek na evharistični mednarodni shod, ampak ima stalno vrednost; saj je skrivnost sv. Rešnjega Telesa, o kateri pisatelj s pravo vnemo in temeljitostjo razpravlja, v vseh časih središče vsega duhovnega življenja.	A. S.
2.	Klein-Nelli »vom heiligen Gott«, das Veilchen des allerheiligsten Sakramentes. Frei nach dem Englischen bearbeitet von P. Hildebrand B ih Ime y er, O. S. B. in Beuron. Mit einem Titelbild im Farbendruck. Zweite unveranderte Auflage. (6 bis 10 Tausend.) 12° (XVI + 69 str.). Frei-burg 1912, Herdersche Verlagshandlung. Cena kartoniranemu izvodu K 0'96.
Vzemi, čitaj in premišljuj, prijatelj mladine! Spoznal boš, da Bog tudi v kraljestvu otrok dela čudeže. Dvakrat sem prebral knjižico, a reči moram, da rad in z užitkom. Ni čudno, da je delce prevedeno že v osem jezikov. Nemški prevajalec imenuje ta življenjepis, ki ga je v angleščini spisal dr. J. Scannell, »biser pristne, moderne ascetične literature« (o. c. IX.). »Mistika in svetost še nista izumrli v naših časih« (o. c. XI.), to izzveneva iz cele knjižice, iz vsake strani, vrste in besede!
Alenčica (Nelli) je bila rojena 24. avgusta 1. 1903. Zaspala je pa 2. svečana 1. 1908., stara 4 leta, 5 mesecev in 11 dni. — Tako kratko življenje, pa tako bogato in skrivnostno, da, sveto! — Šolske sestre v Sun day-Well na Irskem so jo sprejele v samostan. Otroci in sestre so jo vsled izredne ljubezni do sv. Rešnjega Telesa nazivale »malo vijolico najsv. zakramenta« (o. c, 4). Znala je že toliko verskih resnic, da je mogla prejeti štiri zakramente: sv. krst, sv. birmo, sv. Rešnje Telo in sv. poslednje olje. 6. decembra 1. 1907. je bila prvič pri sv. obhajilu in potem je še 31 krat prejela sv. obhajilo. — Ne vem, kaj bi bolj občudoval na tej ljubki cvetki, ali ljubezen do Jezusa, potrpežljivost v bolezni, priprostost, prisrčnost, pobožnost ali pa modrost božjo, ki tako lepo vodi Alenčico.
Knjižica je polna nežnih prizorov otroškega srca. Zdi se, kot bi hotel Bog s tem »čudežnim detetom« pokazati, kako je zadovoljen, da je sv. oče Pij X. izdal dva evharistična dekreta v prenovitev verskega življenja v naših časih. — Otroci samostana Sun day-Well na Irskem so upravičeno pisali sv. očetu Piju X. (o. c. 1—5), naj proglasi Alenčico za svetnico.
Zelo primerno bi bilo, oskrbeti slovenski prevod te knjižice. J. D.
3.	Das Konzil von Trient, sein Schauplatz, Verlaui und Ertrag. Als Festgabe der osterr. Leo-Gesellschaft zum XXIII. Eucharistischen Kongress herausgegeben unter Mitwirkung der theologischen Sektion der Leo-Gesellschaft von Univ.-Prof. Dr. H. S w o b o d a. Str. 128. Vel. 8". Mit 57 Abb. im Text, 8 Tafelbildern und 3 Beilagen. Wien 1912. Verlag der Leo-Gesellschaft-Cena K 6'—.
Za danes naj navedemo le vsebino znamenitega dela, ki je ravnokar izšlo. Za uvodom, ki ga je napisal vseučiliščni profesor dr. H. Swoboda, se vrste nastopni spisi: Die Konzilsstadt Trient. (Professor Vinzenz Casagrande, Direktor des Diozesan-Museums in Trient.) — AuBere Ge-schichte des Konzil s. (Dr. theol. et phil. Balthasar Rimbl, Prof. a. d. Theol. Diozesan-Lehranstalt in Trient.) — Das Konzil von Trient, ein Markstein der Dogmengeschichte. (Dr. theol. Ernst Tomek, Privatdozent, Sub-Rektor am f.-e. Seminar in Wien.) — Das Konzil von Trient und die heiligste Eucharistie. (Dr. Josef Lehner, o. 6. Universitats-Professor in Wien.) — Das christliche Leben s-ideal in den Beschliissen des Konzils von Trient. (Dr. theol-Franz W. Schindler, o. 6. Universitats-Professor in Wien.) — Das Bild des guten Hirten auf dem Konzil von T r i e n t. (Dr. theol. et phil-Heinrich Svvoboda, o. 6. Universitats-Professor in Wien.) — Die Reform-arbeit des Konzils in kirchenrechtlichem Licht. (Professor Dr. theol. Franz Zehetbauer, Privatdozent in Wien.) — Palaogra-p h i c a. (Dr. theol. Paul M. Baumgarten, Hauspralat Sr. Heiligkeit in Rom-)
Odgovorni urednik Alojzij Stroj — Tisk Katoliške tiskarne.