Čmrlji Črtica iz pomladnjih dni. I. Puzrov grič je bil v majevem cvetju. Spodnji del so tvorile obrežne njive, na katerih je zazelenela pozna koruza. Zraven koruze je poganjal krompir temnozelene štible. Vrh rodovitnih njiv se je širil gozdič, ali bolje — grmičevje, med katerim se je tupatam po-javljala kakšna smrečica. Sicer pa se je razpletalo po bregu le jelševo in leskovo grmovje. Pod grmovjem je zelenela zajčja deteljica. Ob strani grmičevjain njiv je bil brcg, ki je bil porastel z bujno travo. Tam so se Širile tri vrste češpelj, in poleg je bila ena vrsta cepljencev. Drevo je stalo pri drevesu, in vsako je bilo enako oddaljeno od drugega. Kakor krdelo vojakov se ti je zdel ta drevesni red. Trava je bila cvetoča. Med zelenimi bilkami so rastli Bpušelci"; kiselice in travniške penuše so se majale na vitkih steblih. Po cveticah so brenčale čebele in čmrlji. Po bregu je letalo tudi nekaj sitnih trotov. V zraku so vršale muhe, kot bi se napravljale v vojsko. Čebele so odbrenčale čez Puzrov grič proti vaškim ulnjakom. Čmrlji pa so uhajaii v gnezdo, ki so ga imeli med drevjem. Pri nekem cepljencu je bila v zemlji kotlica, in v njej so imeli čmrlji svoje domovje. Siv mah je pokrival njihovo gnezdo, kot pokriva slamnata streha preprosfo kmečko domovje. V gnezdu pa je 89 bilo življenje. Satje je bilo prazno in s praznimi lončki je čakalo medu. Na velikem kosu satja, ki je čemel v sredi, je sedela mačica in valila. Na tem kosu je bilo že več lončkov polnih sladkega medu. lSIekaj trotov se je venomer zaganjalo v marljivo mačico in ji hotelo posrkali, kar je bilo sladkega v lončkih. Mačica pa se ni dala užugati in je vztrajno odvračala nadležne trote. Tedaj so se jeli počasi vračati čmrlji-delavci, ki so šli dopoldne po medu. Odložili so ga v lončke, potem pa so se sprijeli s troti. Pričelo se je silno vršanje in brenčanje. Delavci so zmagali ter potisnili lenive trote iz gnezda. Potlej so troti še nekaj časa brundali po zraku in slednjič odšli z vetrom. Delavci pa so šli zopet na delo in so prinašali medu svoji mačici, ki je pridno varovala mlade. Drevje je odcvetevalo na bregu in je izgubljalo polagoma bele cvetove. Iz cvetov so se razvili sadi. Po češpljah so se že poznale in razločile med zelenimi listi drobne, zelenkaste češpljice. Na cepljencih pa je odpadlo vse cvetje in se ni razvilo v sad, ker so bila drevesca Še premlada. Puzrova mati in hčeri, Franca in Micka, so oko-pavali na njivah krompir. Pogovarjale so se o lepem dnevu in o letini, ki kaže, da bo letos dobra, Če bo božja volja. Mali, devetletni Stanko pa se je igral na vrtu pod drevjem poleg njiv. Trgal je travniške penuše in jih je zbiral v vence. Na neki penuši pa je dobil čmrlja, ki je srkal med iz čašice. Stanko je imel po-sebno veselje do čmrljev. Ljubil je te pridne živalce in nikoli ni storil nobeni nič žalega. Ko je ugledal tega čmrlja, mu je šinila v glavo misel: BKaj bi bilo, ko bi jaz po temle čmrlju izvedel za njihovo gnezdo?" Stanko je izpustil čmrlja, da je odletel. Potlej pa mu je sledii. Čmrlj je letel od cvetice do cvetice, Stanko pa počasi in skrivaj za njim. Nazadnje je odbrenčal čmrlj proti gnezdu, in Stanko spet za njim. Parkrat je obletel čmrlj gnezdo, nato pa je smuknil pri odprtini noter. Veselo in poskakovaje je tekel Stanko na njivo k materi.in sestrama. Povedal jima je, da je zasledil čmrljevo gnezdo in da jih bode takoj danes zvečer ogrebel. 90 ,,Pojdi, pojdi, ti in tvoji čmrlji," so se oglasilr mati. ,,Delati se uči, dclati, da nam boš kaj pomagal. Devet let si že slar, pa še nič ne znaš." Stankota so te besede dirnile neprijetno. ,,E, mati, pustite ga, naj se veseli, dokler je še mlad. Saj ga bo veselje kmalu minilo," je menila Franca, da spravi Stankota iz zadrege. ,,Pustimo mu to veselje," pristavi Micka. nNo, saj mu nič ne branim, samo da je priden iq da nam ne nagaja." Te materine besede so potolažile užaljenega Stankota. Poskočil je in zletel v grmovje. Tam je od-rezal dolgo drenovo palico. Nato je šel vrh griča in se oziral v dolino. Tam zdolaj je uzrl Jurhčevega Franceta. nNa korajžo, Jurhčev France, na korajžo, če te je kaj!" je zavpil Stanko. Njegov glas se je razlegnil po dolu prav do velikoligojniških gričev. V dolini se je Jurhčev France odzval prešernemu klicu Stanko-tovemu: ,,Na korajžo, Puzrov Stanko, pa pojdi ti dol, če si za kaj. Lažje greš dol kot jaz gor. Na korajžo!" In še bi bila vpila in klicala drugdrugega na ko rajžo, da niso medtem Puzrova mati pokHcali Stankota, češ, da je treba odriniti proti domu. Še glasni ,,na korajžo" je zavpil Stanko v pozdrav Jurhčevemu Francetu in odšel je z materjo in sestrama po griču navzdol. Samprisebi pa si je mislil: ,,E, da bi Jurhčev France vedel za moje čmrlje, koj bi mi jih ogrebel in odnesel. Ha, ha, to je dobro, da ne v6. Pa tudi izvedel ne bo. Še danes jih bom ogrcbel " Senca se je boljinbolj krčila, solnce pa se je višalo na obzorju. Poldne se je bližalo. II. Da bi vi vedeli, koliko je imel Puzrov Stanko opraviti s listim panjem! Mislil je in mislil, kje bi do-bil kakžno škatlo, da bi vanjo ogrebel čmrlje. Stopil je k Balkovim, in Balkov oče so mu dali cigaretno škatlo. Prvi hip je bil Stanko s škatlo zadovoljen. Ko je pa začel premišljati, da je čmrljev veliko gnezdo, 91 je spoznal, da bo ta škatla premajhna za vse čmrlje. Sklenil je torej, da jih bo razdelil v dva dela in jih ogrebel v dve cigaretni škatli. To upanje pa mu je popolnoma podrl Mačkov France. Povedal mu je nam-reč, da čmrlji ne obstanejo v cigaretni škatli. Stari uidejo, ker jim tobak prav ne diši, mladi, ki so se jedva izlegli, pa poginejo. Zato z cigaretno škatlo ne bo nič, ker ima vonj po tobaku. Svetoval pa mu je Mačkov France, da naj poišče kako tenko deščino, in iz nje mu France napravi lep panj. Stanko je izprevidel,