Žarki naj vroči 
srce otalijo, 
vero in upanje 
v njem oživijo. 
(Kmečki glas št. 20. 19. maja 1971) 
STARI VRH 
Stari vrh v dolino gleda 
na vasici pod seboj, 
svetlo plešo si pogladi 
in modruje sam s seboj. 
V starih časih je prebival 
v mojih goščah divji mož, 
gostač in bajtar pa koparil, 
da dobil je kakšen groš. 
Dobra, pridna divja žena 
pa v Mladem vrhu je bila, 
na njive rovtarske hodila 
je moko služit za oba. 
Ko zgrne mrak se nad vasjo, 
zamesi divji mož testo, 
in ko potihne spodaj vas, 
zasliši grebljice se glas. 
Oglarji pa še ne zaspijo. 
pri kopah svojih še bedijo; 
ko grebljica se oglasi, 
po svežem kruhu zadiši. 
Oglarjem širi vonj nosnice, 
za hip se razjasni jim lice, 
mogoče pa kaj kruha bo 
za njihovo družinico. 
A divjak ga bo požrl sam... 
Naj se pobere kam drugam, 
saj videl ga še nihče ni, 
slišali pa daleč vsi! 
(Utrinki s Starega Vrha. 
Krajevna skupnost Javorje, maja 1995) 
URŠKA IN ANZEK 
Marjanca je zlagala kruh v pehare. V peči so pravkar pogorela drva, zato je 
razgrebla žerjavico. Skozi priprta vrata je pokukala okovana konica dežnika. 
»Puf!« so se naenkrat odprla vrata in nad prestrašeno Marjanco se je odprl 
dežnik. Zatem se je oglasil nadvse prisrčen smeh brezzobe Gabrove Urške: »Pa sem 
134 
te ustrašila, kaj? Ali sem te resnično ustrašila?« Tej svoji šali se je Urška kar precej 
časa smejala. Potem se je nenadoma zresnila in podala roko, obloženo s prstani, 
Marjanci, rekoč: »Dober dan, gospodinja! In vse najboljše za tvoj god in tvoj rojstni 
dan, pa če je že bil ali pa še bo!« 
»Hvala. Urška, lepe želje so vedno dobrodošle. Prestrašila si me pa res. Počakaj 
na južino! Sedi!« 
Urška je ubogljivo sedla in gledala, kako Marjanca pripravlja peko. »Tega pa ne 
veš,« je rekla Marjanci, »poln hlev rumenih pisk, ena grda, črna noter prileti, vse 
rumene zapodi! Saj sem vedela, da ne veš,« se je smejala, ko ji Marjanca ni takoj 
odgovorila na njeno vprašanje. 
»Zdaj jo pa imaš! Zdaj jo pa imaš!« je vpila, ko je Marjanca z grebljico podrgnila 
žerjavico iz peči in se ni utegnila pogovarjati z Urško. 
»Kam sem le dala omelo?« je vzkliknila Marjanca, ko je zarezala križ na hleb na 
loparju. 
»Jaz vem,« je smeje se vpila Urška, »predno sem prišla k vam, sem videla, ko so 
ga štirje na trajah nesli iz hiše!« 
»Lažeš!« je Marjanca pokazala omelo, »le čakaj, šla boš v pekel!« 
»Ne morem, saj je že čisto poln. Sami Nemci so notri, sami okupatorji. Fuj, tja pa 
jaz ne grem!« Na Nemce je bila Urška zelo jezna, ker so jo bili za dalj časa zaprli. 
Razloga niso navedli, a zaprta je pa le bila... Urška je lezla že v sedemdeseto leto, bila 
je srednje, a gibčne postave, okroglega, na videz dokaj prijaznega obraza, z velikimi 
sinjimi očmi. Pri roki je imela vedno dežnik in lepo. za tisti čas kar »moderno« večjo 
torbico. Pa Urška ni bila beračica, kje pa! Hodila je na obiske po hišah, mnogokje se 
je zadržala tudi po več dni. Ker je imela obsežen »prijateljski krog«, kot je venomer 
zatrjevala, je porabila nad mesec dni, da je obhodila vse. Pozimi in poleti je imela na 
prsih pripet velik šopek rož. na prstih obeh rok pa več prstanov najrazličnejših vrst in 
vrednosti. Ljudi pa je imela Urška zelo rada in celo vse enako. Po svojem očetu je 
podedovala domačijo; ker se pa zanjo ni zanimala, ji jo je občina prodala, Urški pa 
zagotovila celotno oskrbo v zavodu za starejše. Vendar Urška ni vzdržala dolgo v 
domu. In tudi ni hotela biti v domu, ampak je hotela biti »svobodna in živeti z 
ljudmi«, kakor je opravičevala svoj odhod iz. doma. 
»Zakaj pa nosiš črno ruto?« je zanimalo Marjanco. 
Urški so se pokazale v očeh solze: »Veš, v Sorici je umrla Jermanova mati. Tako 
sem jokala!« Urška je namreč poznala po hribih od Selc do Poljan vse gospodinje, in 
če je katera umrla, je žalovala tudi ona in je potem mesec dni v znak žalovanja nosila 
črno ruto. 
S slastjo je začela jesti ponujeno kislo zelje in krompirjeve cmoke; jed je bila 
mehka, prav zanjo, ker ni imela več zob. 
Po veži je bilo slišati nagle korake in skozi vrata je pokukal Anžek. 
»Ali je pri vas zelje za južino? Če ni, bom šek k Zalarju. Tam, vem, ga bom 
dobil!« je govoril Anžek že med vrati. 
»Je, je, Anžek! Kar stopi naprej! K Urški sedi, takoj ga boš dobil!« ga je povabila 
Marjanca. 
Anžek je sedel k mizi nasproti Urški. Obraz je imel poraščen s kratkimi kocina 
mi, na glavi pa goste sivkaste lase. Njegov klobuk je bil obložen s cvetnimi šopki. Z 
obema rokama si je podprl glavo in s črnimi očmi radovedno opazoval Urško. 
»Ali ti je všeč?« ga je vprašala Marjanca, ko mu je prinesla zelje. »Ti in Urška pa 
sta kar za skupaj! Kaj, ko bi se vidva kar vzela?« 
Anžek se je lotil zelja in je nalašč peslišal Marjančino vprašanje. Kasneje je 
rekel: »Celesnik mi je dal žganje, ker sem bil žejen, obljubil pa mi je tudi škatlo 
kravat, če bom kdaj ženin. Gospodinja, kaj mislite, koliko je že stara tale?« In z žlico 
je pokazal na Urško. 
135 
»Telebajs!« je zavpila Urška, planila pokonci, pograbila dežnik in torbo, poka 
zala Anžku dolg jezik ter izginila skozi vrata. 
»Ali si hud nanjo?« ga je v smehu vprašala Marjanca. 
»Nič, ne. nisem! Saj jaz take ženske sploh ne bi maral!« je Anžek zaničljivo 
pogledal Marjanco, z užitkom jedel zelje in vmes pripovedoval: »Veste, tista Grogo-
va Cilka, tista, ki ima zaručene lase, mi je rekla, da bi rada z menoj plesala povštertanc. 
Pa še to je rekla, da bi se kar poročila z menoj!« je sramežljivo dodal. Ko je pojedel 
zelje, seje zamislil... Njegovo obzorje ni presegalo domišljije dvanajstletnega dečka, 
čeprav so se mu zdela prav vsa dekleta privlačna. 
Marjanca se je zamislila: Cilka? Najlepše dekle v planiškem kraju se komaj 
otepa fantov - no, pa si je privoščila še Anžka. Zato. da bo Anžek samo o njej 
razmišljal. 
Anžek je še enkrat skrbno postrgal skledo in brez besed odšel skozi vrata. 
Preden jih je zaprl, je pomolil glavo nazaj, rekoč: »Zelje pa pri Zalarju bolje skuhajo 
kot pri vas! Jabolk pa tako nimate nič!« In je z vso močjo zaloputnil vrata. 
»To imam zdaj za zahvalo,« se je Marjanca smejala, ko je pobirala kruh iz peči. 
Vso hišo je napolnil prijeten vonj po pečenem kruhu, ko je gospodinja šla klicat 
družino k južini. 
L o k a 1 i z m i : 
traje - nosila 
telebajs - teleban 
zaručen - kodrast 
povštertanc - ljudski ples s prevzemanjem blazine 
(Odlomek iz povesti OBNOVA 1978, str. 119-121). 
;• 
LJUDSKA PESNICA IN PISATELJICA ANICA GARTNER 
Na Jarčjem Brdu je nedavno praznovala svoj 90-letni jubilej Anica Gartner, 
rojena Tavčar, preprosta kmečka žena, a bralcem Kmečkega glasa dobro znana ljudska 
pesnica in pisateljica. 
Rodila se je 1. avgusta 1905 na mali kmetiji Debelo brdo pri Sv. Lenartu kot 
najmlajša od trinajstih otrok. Oče je v skrbi za veliko družino še kupčeval z lesom in 
postavil žago, na kateri so delali starejši sinovi. 
Obiskovala je osnovno šolo pri Sv. Lenartu; njena otroška želja je bila, da bi 
postala medicinska sestra, a denarja za šolanje ni bilo. Kot najmlajša je ostala doma 
pri starših, ki so jo vzgajali v ljubezni do zemlje in kmetovanja. Poleg tega je igrala v 
vaškem prosvetnem društvu in prebrala vse knjige v društveni knjižnici. Ze v dekliških 
letih je pisala pesmi, rada pa je tudi risala in pela v cerkvenem pevskem zboru. 
V štiriindvajsetem letu se je poročila s pet let starejšim Janezom Gartnerjem na 
veliko kmetijo pri Mežnarju na Jarčjem Brdu. Tu je v osmih letih rodila šest otrok, tri 
sinove in tri hčere. Tako sta z možem imela dovolj dela in skrbi, vendar sta vsako 
prosto urico posvetila knjigam in izobraževanju. 
V času druge svetovne vojne je bilo hudo, mož je bil član krajevne gospodarske 
komisije in je moral skrbeti za oddajo hrane partizanom. Dostikrat je težko zahteval 
govedo od revnega kmeta in je raje dal iz svojega hleva. Ob koncu vojne je v hlevu od 
24 govedi ostal en sam rep. Mesec dni pred osvoboditvijo je umrl za zahrbtno 
boleznijo in Anici zapustil skrb za šest nepreskrbljenih otrok. Hud je bil boj s kmetu 
nenaklonjeno oblastjo v prvih povojnih letih, ko so kmeta hoteli z nerazumno visoki-
136