r3eo»o*oeosoecDeoeoeoDscDec3soeoec>soeoecoeosaeosoeoec)ecfOBoeoeooecosoEoe<=>ec>sOEc>iosoEOSoeoeoioaoac>ao
S seje ObLO Kočevje
Razprava o inšpekcijah
Pogosto kršijo predpise
ObLO o združitvi
Občinski ljudski odbor Kočevje je na zadnji seji sprejel predlog Sveta za industrijo in obrt ter potrdil sklepa delavskih svetov LI KGP in Jelke iz Pod-preske, da se ti dve podjetji pripojita k ostalim lesno industrijskim podjetjem in obratom iz ribniške občine. Novo veliko podjetje oziroma kombinat bo
lesne industrije
imelo letno za 2 milijardi 227 milijonov realizacije, ustvarilo bo 562 milijonov čistega dohodka, od katerega bo šlo 414 milijonov za osebne dohodke, 148 pa za sklade (računano po stanju 31. 12. 1961). Novi kombinat bo po velikosti in proizvodnji v svoji stroki drugi v Sloveniji.
Tržna inšpekcija Občinskega ljudskega odbora Kočevje je lani in v letošnjem prvem polletju opravila okoli 200 pregledov obratov. Zaradi kršitve predpisov je vložila 42 prijav. Vsi kr-šivci še niso bili kaznovani, vendar znašajo že dosedanje kazni 30 dni zapora in 578.000 dipa-i- v plačila. Izrečenih je bilo tudi 37 mandatnih kazni, ki so »vrgle« 92.000 dinarjev.
Pri pregledu trgovin je inšpektor ugotovil v več primerih kršitev gospodarskih predpisov, ki urejajo oblikovanje cen in blagovni promet. Tako nekatere trgovine ne izdajajo paragon-skih blokov, ponekod nabavljajo prodajavci sami blago, prodajajo po nepravih cenah, ponekod poslovodja in blagajnik skupaj zaključujeta blagajno, v trgovini s sadjem in zelenjavo so izločili iz prometa nekatera neprimerna živila, posamezne trgovine nimajo označenih cen, nekatere trgovine potrošnike nedovoljeno kreditirajo, nekatere spet prodajajo alkoholne pijače na gostinski način itd. Nadalje je inšpekcija ugotovila, da potrošniški sveti ne kažejo nobenega zanimanja za družbeno kontrolo.
Posamezne gostilne tudi ne vodijo točne materialne in finančne evidence. Nadalje je inšpekcija pri pregledu gostišč ugotovila še, da prodajajo ponekod šmarnico, drugje pa popolnoma pokvarjeno vino, spet drugje pa po višjih cenah, kot bi smeli.
O Kmetijski zadrugi meni inšpekcija, da trguje v glavnem le z artikli, pri katerih dobro zasluži (les). Pri nekaterih obrtnih podjetjih, ki jih je inšpekcija pregledala, je odkrila nevestno poslovanje.
Po daljši razpravi je občinski ljudski odbor sprejel naslednje sklepe:
— Delo tržne inšpekcije je potrebno še izboljšati, tako da bi jo razbremenili nekaterih del, ki ne spadajo v njeno področje, dodali pa bi ji druga, ki so temu področju sorodna.
— Inšpekcija mora zadeve hitro reševati. Na vsaki seji sveta za blagovni promet naj bi inšpekcija poročala o delu, ugotovitvah in ukrepih.
— Nujno je organizirati tečaje, na katerih bi seznanjali člane kolektivov z novimi predpisi. (Inšpekcija je namreč ugotovila, da napravijo prodajavci, natakarji in drugi več prekrškov, ker ne poznajo zakonov in predpisov.)
— Inšpekcija naj neprestano spremlja cene.
— Svet za blagovni promet in turizem naj bi proučil obratovalni čas posameznih prodajaln in gostišč ter bi jim dovolil tudi drugačen obratovalen čas, če to zahtevajo interesi skupnosti in posameznih prodajaln oziroma obratov.
— SZDL naj bi ponovno proučila delo potrošniških svetov in predlagala vanje take ljudi, ki ne bodo preobremenjeni z rednim delom in ki so za to delo zainteresirani.
— Pri prestopkih posameznih prodajavcev nasproti strankam (predvsem da prodajavci zaračunajo več, kot je blago vredno ali pa dajo manj blaga, kot ga je potrošnik plačal) naj bo nujno razen prodajavca kaznovana tudi odgovorna oseba (poslovodja, upravnik, direktor), ker je dolžna in plačana, da kontrolira svoje podrejene.
ANALIZE ŽIVIL SO DRAGE,
ZATO JIH DAMO ANALIZIRATI MALO
V preteklem letu je bilo prijavljenih več primerov važnejših nalezljivih bolezni: 4 primeri trebušnega tifusa, 3 paratifusa, 2 griže, 10 škrlatinke, 24 nalezljivega vnetja jeter, 9 ošpic in 2 meningitisa. V prvem polletju letos pa 1 primer trebušnega tifusa, 5 primerov paratifusa, 20 škrlatinke, 11 ošpic, 17 oslovskega kašlja in 7 nalezljivega vnetja jeter. Več primerov tifusa in paratifusa je bilo na Trati pri Kočevju, zato to področje podrobneje pregledujejo ter ugotavljajo vzroke in izvore teh bolezni.
Letos in lani je bilo pregledanih tudi večina živilskih predelovalnih in gostinskih obratov, mlekarn, skladišč in prodajaln. Izdanih je bilo tudi več odločb za odpravo pomanjkljivosti, za začasno prenehanje poslovanja, eno obrtno podjetje pa je bilo zaradi proizvodnje zdravju škodljivega živila kaznovano z denarno kaznijo 250.000 din. Zaradi dragih analiz živil inšpekcija odvzame in pošlje v analizo le malo živil, se pravi le tiste, ki so res zelo sumljive in za katere je inšpekcija prepričana, da so zdravju škodljiva. Analizo plača namreč prodajavec le, če inštitut z analizo ugotovi, da je živilo zdravju škodljivo in neprimerno za prodajo. V nasprotnem primeru plača stroške analize inšpekcija. Kljub takemu
položaju pa inšpekcija ugotavlja, da v naši občini zastrupitev z živili ni bilo, čeprav je to število v republiki precej poraslo. Pri gostiščih je inšpekcija ugotovila, da jih marsikje ne prebelijo niti enkrat letno.
Pregledi vzorcev pitne vode so pokazali, da marsikje pijejo neprimerno vodo, med drugim večkrat tudi v Kočevju. Neprimerno vodo pijejo predvsem tam, kjer vodovodnih naprav ne vzdržujejo, ker nimajo denarja. Denarja pa nimajo spet zato, ker koristniki ne plačujejo vodarine. Nadalje je inšpekcija predlagala
Kmetijsko posestvo Ugar je KZ dobila od Snežnika februarja 1961. Posestvo obsega preko 200 hektarov zemlje, v arondaciji pa je še nadaljnjih 80 hektarov. To zemljo misli zadruga dobiti od kmetov, vendar je še niso zamenjali. V kolikor ne bodo zem-
lje zamenjali, jo bomo odkupili od kmetovavcev po uradnih dnevnih cenah.
Posestvo ima skupno s posestvom v Ortneku okrog 200 glav goveje živine, samo posestvo Ugar pa ima 160 glav. Zaradi bližnjih dobrih pogojev za živinorejo se je zadruga odločila za gradnjo novega, moderno urejenega hleva. Z deli so začeli septembra prejšnje leto, hlev pa bo dokončan prav v teh dneh. Pod svojo streho bo sprejel 120 glav živine. Posestvo goji samo sivo-rjavo pasmo, mešanico pasme si-menthal in hrvaških buš. Ta pasma najbolj odgovarja ribniškim pašnikom. Od goveje živine je samo 43 krav molznic, ostalo so pitanci, ki jih preko podjetja Emona iz Zaloga izvažajo v Italijo. Mleka ne prodajajo, temveč ga porabijo za vzrejanje pitancev. Z izsušitvijo in z umetnimi gnojili mislijo izboljšati kvaliteto pašnikov ter tako pridobiti krmo za še večje število krav. Zadruga ima s privatnimi živinorejci pogodbo, od katerih bo sedaj, ko bo dograjen novi hlev, odkupila večjo količino p-le-menic.
V letošnjem letu so posadili največ pšenice, to je okrog 6 ha, silažne krme 4,5 ha, seveda pa pri tem prednjači travna mešanica, katero so posadili na površini 18 hektarov. Plemensko živino pasejo vsak dan.
Na posestvu so zaposleni dva tehnika z delovodjem, sedem stalnih živinorejcev in sedemnajst sezonskih delavcev, ki so
še, naj bi občinski ljudski odbor pripravil in izdal odlok o ukrepih za preprečitev onesnaženja Rinže s fekalijami in z industrijskimi odplakami ter da bi uredili v Kočevju bolj higiensko odvažanje smeti in praznjenje greznic.
Šolska higiena je po ugotovitvi sanitarne inšpekcije tudi nezadovoljiva. Večina šolskih poslopij je starih in dosluženih, nekaj šol na podeželju pa je kar v pro-vizorijih. Največja pomanjkljivost podeželskih šol je preskrbe z vodo.
(Konec na 2. strani)
največ iz Prekmurja in Dalmacije. Letošnja letina kaže še kar dobro, le na- tistih njivah, ki jih je poplavila voda, bo letina slabša. Vse delo na posestvu je mehanizirano. Posestvo ima štiri traktorje, silokombajn, kombajn za žetev, Unimog in
druge poljedelske stroje.
V vrtnariji je zaposlenih 5 do 7 delavcev. Vse pridelke redno odda privatnim odjemavcem in zelenjavni trgovini v Ribnici. Letos je prišlo do zastoja pri zgodnjih pridelkih, ker je bila zgodnja pozeba, ki je napravila precej škode. Svoje pridelke prodajajo tudi v vrtnariji, vendar nimajo tu za to ugodnih prostorov. Zato je začela zadruga graditi enonadstropno stavbo, v kateri naj bi bila v spodnjih prostorih skladišča in prodajalna, v zgornjih pa družinsko in eno samsko stanovanje. Vendar pa rabijo za dograditev te stavbe še nekaj finančnih sredstev, katere naj bi prispevala občina iz svojega stanovanjskega sklada.
(Konec na 2. strani)
Naslednja seja ObLO 11. septembra
Občinski ljudski odbor Kočevje je na zadnji seji sklenil, da bo imel naslednjo sejo 11. septembra. Na njej bodo razpravljali o poročilu mandatno imunitetne komisije, o realizaciji družbenega plana za prvo polletje, o poročilu komisije o izvajanju predpisov o delitvi čistega dohodka gospodarskih organizacij in zavodov ter o problemih PTT službe.
obobcdbobobobobobcdboboboboboboi
Na nedavnem posvetu Izvršnega odbora Občinskega odbora SZDL, Občinskega sindikalnega sveta in IO podružnice socialnega zavarovanja v Ribnici so razpravljali o trenutno najaktualnejših vprašanjih: ustanovitvi komunalnih skupnosti zavarovancev in finansiranju službe socialnega zavaro-v an j,a.
Udeleženci posveta so bili najprej seznanjeni z vsebino skupne seje IO SZDL in predsedstva Okrajnega sindikalnega sveta, na kateri so razpravljali o enakih vprašanjih. Na seji so napravili več zaključkov, ki služijo za napotilo- pri -obravnavanju teh problemov..
Novi zakon o s-ocialnem zavarovanju prinaša mnogo novosti. Nimamo namena govoriti podrobno o tem, pač pa bomo nanizali nekaj ugotovitev v zvezi z novim zakonom o socialnem zavarovanju s posveta v Ribnici.
Kakor vemo, bodo okrajni zavodi za socialno zavarovanje prenehali z d-elo-m. Njihove funkcije, ki pa se bo-do v marsičem razlikovale od sedanjih zavodov, bodo prevzele komunalne skupnosti zavarovancev. Več skupnosti zavarovancev bo sestavljalo komunalni zavod.
Po prvi varianti naj bi bilo v ljubljanskem okraju šest skupnosti zavarovancev, po drugi pa pet. Občini Kočevje in Ribnica -naj bi sestavljali eno komunalno skupnost zavarovancev. Prav o tem vprašanju pa je bilo izrečenih največ besed. Kakor vemo-, je pogoj za ustanovitev skupnosti, zavarovancev ta, da mora prebirati na tem teritoriju 10.000 aktivnih zavarovancev in upokojencev aii pa 6000 zavarovancev, katerih prejemki so nad republiškim povprečjem. Prvi pogoj za ustanovitev skupnosti bi nekako bil, pojavlja pa se drugo vprašanje: kako zagotoviti sredstva za finansiranje socialnega zavarovanja. Socialno za ra rova n je v občini Ribnica bo predvidoma letos izkazovalo 18 milijonov din deficita ali 7000 din na zavarovanca, v kočevski o-bčini pa bo znašal deficit letos 64 milijonov din ali 8500 din na zavarovanca. To da skupno 82 milijonov deficita, ki bi ga v glavnem morali kriti zavarovanci skup-no-sti sami.
To bi bilo za delovne ljudi tega območja preveliko breme in je bilo zato upravičeno mnenje udeležencev posveta, naj se to območje pridruži komunalni skupnosti zavarovancev
Socialno zavarovanje približati ljudem
0
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
o
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
■
o
ene razvitih občin v Ljubljani, ki prikazujejo pri -izdatkih socialnega zavarovanja presežek. To jim omogoča bolj razvita industrija, produktivnost debi je večja, bližina specialističnih in drugih zdravstvenih služb poceni izdatke za zdravstvo in podobno. Ce bomo združili razvite občine z nerazvitimi, bo-mo ustvarili pogoje za normalno funkcioniranje skupnosti zavarovancev.
Seveda pa s tem ne bo -vse rešeno. V bodoče se bo treba bolj poglobiti v probleme s-ocialnega zavarovanja. Izdatki za boleznine, za specialne preglede in potovanja, za zdravila, zdravljenje v bolnišnicah nesorazmerno hitro naraščajo. Zavarovanci pa smo do vsega tega brezbrižni, kot da se to nas ne tiče in da gredo pretirani izdatki za zdravstveno varstvo in zdravljenje iz žepov nekoga drugega. N-ihče ni, pa tudi v bodoče ne bo kratil zdravstveno skrb, zdravljenje, itd. človeku, ki je do tega upravičen, pač pa bo treba na nek način dopovedati simulantom, da jih družba ni dolžna rediti.
Zanimiva je ugotovitev, da je največ bolezenskih dopustov v času poljedelskih -del, med košnjo in podobno-. To nam dokazuje, -da nekateri »bolniki« izkoriščajo bolezen za opravljanje najtežjih del na kmetiji in včasih zaradi pretiranega dela pri domačih opravilih tudi res zbolijo. Namišljene bolnike bo lahko ozdravila le kontrola, zato je bilo predlagano, da se čimprej nastavita eden ali dva kontrolorja.
Porast bo-lezni v letošnjem prvem polletju, ki znaša 80 % v primerjavi z istim obdobjem lani, potrjuje, da bodo morale gospodarske organizacije, pa tudi zdravstveni delavci, temu vprašanju posvetiti večjo -skrb. Posebno naj bi to veljalo za gospodarske organizacij-e, saj jim sleherni izgubljeni delovni dan zaradi bolezni ali nezgode pri d-elu prinaša škodo. Le-ta pa se bo po uveljavitvi novega zakona o socialnem zavarovanju, ko bodo morale gospodarske organizacije plačevati boleznine za 30 dni bolovanj-a, še b-olj poznala. Kadar bo delavec sam na svoji koži občutil, da bo zaradi prevelikega števila bolezenskih izostankov moral dodajati od svoje plače, bo znal drugače ceniti zdravje, poleg tega pa se bo bolj zanimal za namen in pomen socialnega zavarovanja.
v Novi zakon o socialnem zavarovanju hoče prav to: približati socialno zavarovanje najširšim plastem delovnih ljudi, da bodo v njem sodelovali in o njiem -odločali.
Na posvetu v Ribnici s-o m-ed drugim tudi predlagali, naj bi zavarovance v prihodnjih dneh seznanili z vsemi novostmi, ki jih prinaša zakon o socialnem zavarovanju. Ce bodo ljudje poznali svoje dolžnosti in pravice, bodo tudi znali ceniti socialno zavarovanje, čigar celoto predstavljajo zavarovanci sami.
0
■
o
■
o
■
o
■
o
o
■
o
0
o
■
o
■
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
ICDet0e<—>llc:)aC3BCDBC>BCDBCDBOEC3BC3BC3BC3BCD
KGP gradi
Popotnik, ki pride v Kočevje po glavni cesti iz Ljubljane, takoj opazi nasproti bivšega državnega mlina velike oboke, ki ga spominjajo na gradnjo letalskega hangerja. Vendar ni tako. To bo le prostor za servisne delavnice »KGP« Kočevje, v kateri bodo popravljali kmetijske in gozdne stroje. Vsa dela, katera opravlja GP »Gradbenik« iz Ribnice, bodo stala 30 milijonov. Sama hala bo končana do 15. septembra in bo stala 22 milijonov, z dodatnimi deli in s prizidkom na zahodni strani pa bo delo končano 15. oktobra in bo zahtevalo še 8 milijonov. To je specialna, montažna gradnja, prva te vrste v Kočevju, ki zahteva mnogo odgovornosti in truda ljudi, ki jo grade.
Obisk v KZ Ribnica
Dobri gospodarji
Obiskali smo Kmetijsko zadrugo Ribnica, ki med drugim združuje posestvo Ugar, vrtnarijo, dve mesariji s prodajalni-cama in klavnico ter posestvo v Ortneku. V razgovoru z namestnikom direktorja tov. Zbačnikom, s komercialnim za odkup lesa tov. Peterlinom ter z vodjo kmetijske proizvodnje na posestvu Ugar tov. Trdanom smo izvedeli za uspehe in težave ter perspektive za njihovo bodoče delo.
Ribniška vrtnarija bo, kakor pravijo, kmalu dograjena
Cabranka in vodovod - problema Osilnice i
Prejšnji torek je bil v Osilnici sestanek prebivavcev pripravljenih za gradnjo mostu Ko bosta rešena ta dva prob-
Osilnice, Pleše in Zamosta, na katerem so obravnavali gradnjo vodovoda ter preprečitev odnašanja zemlje ob Cebranki pod Selmi. Sestanka so se udeležili tudi predstavniki ObLO Kočevje in Cabar. Žal je bilo na sestanku le 23 vaščanov, Cabranka pa ogroža z odnašanjem rodovitne zemlje 53 kme-tovavcev!
Za preprečitev odnašanja zemlje bi potrebovali 4,7 milijona dinarjev, če bi prevzelo gradnjo podjetje, če pa bi prebivavci sami prispevali les in pomagali s prostovoljnim delom, bi se stroški zmanjšali tudi za polovico. Ogroženih je 26 ha zemlje, torej bi stroški za hektar znašali 125.000 dinarjev. Večina ogroženih parcel pa je manjših od enega hektarja. Seveda bi morali pričeti z delom takoj, dokler še ni povzročena večja škoda. V nevarnosti je vse polje in tega se mora zavedati vsak! Če Cabranka naraste in se razlije, si lahko napravi strugo pod Osilnico; v tem primeru obstaja nevarnost, da se združi s Kolpo pri mostu na Hrvatsko! Dela bi se morali lotiti složno, brez razprtij in z očitnim nerazumevanjem, ki so ga pokazali nekateri .. .
Vsi prisotni so se tudi strinjali, da je treba čimprej zgraditi vodovod. Napeljali bi ga od Podsten, to je pod Sv. Goro, do Zamosta, kjer bi se razcepil za Osilnico, Plešce in Zamost. Do Zamosta bi gradila ObLO Kočevje in Čabar skupno; stroški bi znašli 4,8 milijona dinarjev. Trenutno je že preskrbljenih za
Dobri
gospodarji
(Nadaljevanje s 1. strani)
Zadruga odkupuje tudi vse gozdne sortimente. Celulozo prodaja naprej celuloznim tovarnam, hlodovino kombinatu v Ribnici, jamski les pa odda rudnikom. Najboljša odjemavca pa sta »Papir-les« in pa domači lesni kombinat. Letošnji plan za odkup lesa znaša 8600 m3 in ga zaradi zastoja v prvih mesecih letošnjega leta verjetno ne bodo dosegli. Do zastoja pri odkupu je prišlo zaradi nepravočasno izdanih sečnih dovoljenj. Ukinjen je tudi nakup rezanega . lesa. Ker občina ne izposluje dovoljenj za nakup rezanega lesa listavcev, na katerega lesni kombinat ne reflektira, je prišlo tudi do preprodaje tega lesa pri privatnikih.
Zaradi boljše gospodarske politike in smotrnejše koordinacije dela naj bi se tudi Kmetijske zadruge iz Sodražice in Loškega potoka združile z ribniško v eno samo. Vse tri zadruge bi ustvarile skupno preko milijardo din prometa. Predlog za to združitev je dal ObLO, do združitve pa naj bi prišlo že oktobra letos, vendar naj bi se vse uredilo po novem letu.
KZ Ribnica ima v programu gradnjo še enega hleva za 150 glav živine, zgradili pa bodo tudi silos za silažo krme. Slaba je tudi klavnica, ki ne odgovarja več današnji potrošnji. Predvideni so tudi načrti zanjo; uredili bi jo v dosedanji destilarni v Dolenji vasi, meso pa bi od tu dovažali v Ribnico s posebnim avtomobilom.
-te
pol milijona cevi, po pol milijona pa bi prispevala Kočevje in Cabar. Pol milijona din imajo
pri Stojičih ah za vodovod. O tem bo odločil krajevni odbor. S tem bi imeli že dva milijona dinarjev; če pa bi vaščani pomagali s prostovoljnim delom, stroški ne bi bili večji od treh milijonov. Vsaka hiša, kjer bodo imeli vodovod, naj bi skopala nekaj 'kanala, z delom pa je treba pričeti čimprej, da bo že letos zgrajeno zajetje do Zamosta.
lema, bo lahko turizem v Kolp-ski dolini še bolj zaživel. V Osilnici bo tudi treba urediti boljšo preskrbo z mesom. Sedaj je Osilnica brez mesarja in je odvisna od Pleščanov in od kuželjskega mesarja. Osilnica ima mesnico in klavnico, le mesarja nimajo, torej. bi se tudi to lahko z malo volje uredilo.
-ip
Razprava o inšpekcijah
(Nadaljevanje s 1. strani)
Lani so bili otroci vseh šol zdravstveno pregledani. Ekipa centralne šolske poliklinike iz Ljubljane je pregledala 1088 otrok, se pravi vse, razen devetih. Ugotovljeno je bilo, da so otroci (zlasti iz hribovskih vasi) slabo razviti, da kažejo izrazite znake podhranjenosti, pomanjkanje vitamina B in živalskih beljakovin ter močno rahitično zobovje in rahitična okostja.
Prehrano teh otrok bi bilo nujno dopolniti z živalskimi beljakovinami (mesom, mlekom, jajci), hkrati pa naj bi uporabljali fluorokalcijeve tablete. Pri pregledanih otrocih je bila ugotovljena še hiba mišic in slaba telesna drža. V Kočevski Reki so otroci lepo razviti in bolje hranjeni, imajo pa drugo pomanjkljivost, da slabo vidijo. Vzrok temu je verjetno slaba razsvetljava doma.
Mladina v Osilnici
V nedeljo je bil v Osilnici sestanek sekretariata mladinskega aktiva s sekretarjem občinskega komiteja LMS. Sestanek je pokazal, da bo treba v vodstvu aktiva nekaj spremeniti. Od treh članov sekretariata se je sestanka udeležil le predsednik Vlado Kvaternik in še nekaj članov. Govorili so o delu mladine in o ukrepih, ki so potrebni za uspešnejše delo. Pokazalo se je, da mladina ni tako nedelavna, kot nekateri mislijo. Tov. Žagar je dejal, da se danes aktivnost ne meri več po številu sestankov, temveč predvsem po delu, pri katerem mladina sodeluje. Če si njihovo delo pri nas nadrobneje ogledamo, vidimo, da so storili kar precej, čeprav nimajo toliko možnosti kot drugje. Za šport v Osilnici skrbijo samo mladinci, ki imajo svojo športno sekcijo. Pričeli so iz nič. Danes imajo že nekaj rekvizitov, ki so jih v glavnem sami nabavili. Pred šolo so napravili igrišče za odbojko, za šolo pa bodo skušali napraviti igrišče za rokomet. Mladinci so pomagali in še pomagajo tudi drugod.
Predvsem pa mladina pogreša mladinske plese, ker nimajo niti radia, niti gramofona ali magnetofona. Tudi na to bo treba misliti, kajti edino razvedrilo jim je gostilna; proti temu pa se najbolj borimo. Mladini moramo nuditi bolj zdravo razvedrilo, ki ga najdemo lahko le v športu, mladinskih plesih, skupnem branju in študiran ju. Mladinca je treba prevzgojiti, da ne bo več iskal razvedrilo v pijači, temveč v tistem, kar mu bo koristilo.
Osilniški mladinski aktiv so mnogi smatrali za nedelaven predvsem zato, ker ni nihče poročal o njihovem delu v Kočevje. Tudi to bomo morali popraviti in v bodoče večkrat kaj napisati o našem delu v Novicah. — Na nedeljskem sestanku smo se dogovorih, da bo mladinska letna konferenca 26. avgusta; tedaj je treba izvobti novo vodstvo, ki bo moralo nadoknaditi zamujeno in se spoprijeti z novimi težavami. Mladinci pa
naj se že sedaj pripravijo na konferenco in sami povedo svoje mnenje v debati, tudi tisti, ki morda niso člani osilniškega aktiva, a živijo v Osilnici.. .
-ip
Dom »TVD
Partizan«
prenovljen
Končno sta se ObLO Ribnica in domači Partizan le odločila za popravilo kinodvorane. Popravila bodo stala približno milijon dinarjev, končana pa bodo v štirinajstih dnevih. Uprava Partizana se je odločila za popravilo dvorane prav v mrtvi sezoni, ker se v poletnih mesecih ne telovadi, hkrati pa so bili v tem času na sporedu slabi filmi.
Letos bo predvsem prenovljena električna napeljava, katero preurejajo električarji Elektia in Lesno industrijskega kombi-na! a. Po vseh prostorih doma bo napeljana indirektna, fluorescentna svetloba. Sredi stropa bo velik, bogat lestenec. Pod njim bo tudi odprtina za ventilacijo. Prenovljena bo tudi napeljava v prostoru za predvajanje filmov kakor tudi na odru. Na hodniku bodo namestiti podolgovate luči.
Stene bodo na novo prepleskali in obložiti z lesonitom. Zazidati bodo srednja vrata ter napravili vetrino, namestili dve novi peči, popraviti stranišča in končno le napravili kopalnico.
Ukrep za popravilo dvorane je treba vsekakor pozdraviti, vendar pa nastaja tu problem zimskih treningov za igre z žogami. Zaradi nove električne napeljave, ki bo napeljana po vsej dvorani, bo onemogočen trening ribniškim košarkarjem in rokometašem. Mala gimnazijska dvorana bo verjetno premajhna za redno sistematično delo. Redna in šolska telovadba pa bo še naprej v domu.
Po kratki razpravi (v kateri je bilo predlagano le, naj bi v časopisu obdelati, zakaj otroci na primer slabo vidijo itd. ter tako opozorili starše in otroke, kaj morajo ukreniti, da bodo zdravi; naj bi se izvori Rinže čim manj koristiti za vodovod, da bi se gladina Rinže le dvignila in da bi odnašala nesnago in da naj bi podjetja in stanovanjska skupnost namestiti pri svojih prodajalnah tudi koške za odpadke, ker jih mečejo zdaj kar po tleh in na njih večim ljudem spodrsne) so bili sprejeti naslednji sklepi:
— Sanitarnega inšpektorja je nujno razbremeniti vseh ostalih del (razen referata za zdravstvo), da bo lahko uspešno opravljal svojo inšpekcijsko službo.
— Svet za komunalne zadeve naj prouči, kako je s pobiranjem vodarine in vzdrževanjem vodovodov po vaseh in naj predlaga, katere vodovode naj bi prevzela vodna skupnost in kateri naj bi ostali krajevnim odborom — vendar bi morali oboji od njih pobirati vodarino, da bi imeli sredstva za njihovo vzdrževanje.
— Nujno je pripraviti odlok o preprečevanju onesnaženja Rinže.
— Svet za komunalne zadeve naj prouči, kako bi uredili higienično odvažanje smeti, čiščenje greznic itd.
— Svet za blagovni promet naj prouči, kakšna je možnost za prodajo mesa v tistih krajih, kjer zdaj nimajo mesnic (na primer Draga).
— Vodna, skupnost in svet za komimelne zadeve naj proučita možnost, kako bi zgradili na Trati vsaj zasilni vodovod.
— Svetu za šolstvo priporočajo, naj bi analizirali vzroke za razne motnje in hibe pri šolskih otrocih ter da bi vzgojno vplival na starše, da bi skušali te pomanjkljivosti odpraviti.
kombinat lesne industrije Ribnica
V lesni industriji kočevsko-ribniškega območja bo 4. avgust mejnik, ki bo pomenil nov, še večji vzpon in razmah starih obratov lesne industrije v novem industrijskem kombinatu.
Ta dan se je prvič sestal novoizvoljeni centralni delavski svet v dvorani občinskega ljudskega odbora v Ribnici. CDS sestavlja 31 članov, ki so bili izvoljeni v obratih, združenih v kombinatu INLES; to so lesnoindustrijski oprat Kočevje, LIP Ribnica, HRAST Dolenja vas, Galanterija Sodražica, Jelka Podpreska in Smreka iz Loškega potoka. Novi lesnoindustrijski kombinat bo zaposloval okrog 1150 delavcev.
Za predsednika centralnega delavskega sveta je bil izvoljen Vili Levstek z obrata Ribnica, za namestnika pa Ivan Car iz Smreke v Loškem potoku. Na seji so izvoliti tudi osemčlanski upravni odbor. Predsednik UO je Peter June iz Ko-
Modema, električna žaga m, lesnoindustrijskem '-bratu v Ribnici razreže veliko lesa
čevja, ostati člani pa so: Ivan Merhar, Kočevje; Ana Novak, Kočevje; Franc Tanko, Ribnica; Ludvik Zalar, Ribnica; Alojz Kordiš, Loški potok; Ivan Virant, Sodražica; Anton Dejak, Dolenja vas in v. d. direktorja kombinata Jože Žagar.
Izvolili so tudi delovne organe CDS in upravnega odbora: 5-člansko komisijo za sprejemanje in odpust delavcev pri upravi podjetja, 5-člansko disciplinsko komisijo, 7-člansko komisijo za vskladitev pravilnikov o delitvi čistega in osebnega dohodka. Vse ostale komisije bodo izvolili na naslednji seji CDS.
Novi kombinat bo predvidoma obratoval z bruto produktom dveh milijard dinarjev. To bo drugo najmočnejše podjetje na kočevsko-ribniškem območju.
In sklepi: proizvodnja mora doseči maksimum zmogljivosti, še posebno pa je treba povečati izvoz. Zagotoviti je treba dovolj sredstev za dosego in prekoračitev plana. Izpopolniti bo treba strokovne kadre in posvetiti posebno skrb strokovni izobrazbi delavcev; do skrajnosti izkoristiti surovinska sredstva, vsi organi delavskega samoupravljanja pa naj vedno podpirajo vse akcije za izboljšanje standarda zaposlenih v kombinatu. Pri vseh obratih bo treba rešiti stanovanjsko vprašanje itd.
Pripomniti velja tudi to, da je na prvi seji CDS in UO vladalo pravo tovariško vzdušje in enotna soglasna ubranost. To so bili prvi koraki našega novega podjetja, ki mu želimo pri njegovem delu in razvoju mnogo lepih in velikih uspehov!
C. Novak
Velikolaške drobtinice
Velikolaščanom kruha ne primanjkuje, vendar ga kljub temu raje kupujejo, kot smo izvedeli, v Ribnici, kajti tu je treba čakati v vrsti. To pa je tudi užitek posebne vrste. Kljub temu, da kruha ne primanjkuje, se pekarna Pri Koprivcu jezi, ker ne more dobiti nobenega vajenca. Kaj hočemo, dandanes vsak beži od kruha.
*
Pri KZ je obolelo okrog petinsedemdeset krav, 'ki so bile namenjene za Izvoz. Organi iz Ljubljane so odkrili ikre trakulje, toda kljub temu ne bo zadruga imela izgube. Te živali bodo zaklati doma.
V povezavi z republiško Zvezo borcev in Zavodom za varstvo spomenikov, obnavlja Remont iz Žužemberka turjaški grad, v katerem naj bi bil, istočasno z novo cesto, odprt tudi muzej.
*
Na odseku nove ceste od Retij do Velikih Lašč dela dobro napredujejo in lahko pričakujemo, da bo ta odsek do novega leta gotov. Se več; če bo vreme ugodno, bo trasa od Velikih Lašč do Dvorske vasi gotova še to leto. Vsa dela na tem odseku opravlja podjetje Slovenija ceste. Na tem delu • ceste dela okrog 40 delavcev. Imajo tudi tri buldožerje, tri valarje in dva kompresorja. Odsek ima tudi
kamnolom s 4000 m3 nadrobljenega kamenja.
Letošnja letina v okolici Velikih Lašč bolj slabo kaže. Zlasti slabi sta koruza in pšenica, krompir pa bo verjetno dobro obrodil. Da bo letos tako slabo, je kriv predvsem dež in slabo vreme v prvi polovici leta.
V Velikih Laščah bodo preuredili igrišča za košarko in rokomet. Letos bodo prvič dobili z začetkom šole telovadnega učitelja.
-te-
Razqovor z Jankom Trostom
Notranjec iz Razdrtega
Ni ga Ribničana, ki ne bi poznal Notranjca iz Razdrtega, upokojenega ravnatelja Janka Trošta. Tega skromnega, tihega moža, ki mu pomenita etnografija Ribniške doline in zgodovina ter razvoj Ribnice in ribniškega malega človeka vse. To je njegov konjiček, njegov poklic, smisel njegovega življenja. Sadove njegovega neumornega, skrbnega dela poznamo — etnografski muzej v ribniškem gradu, sicer zaradi pomanjkanja skromen, vendar bogat in lep .To je zgodovina Ribnice, zgodovina turških vpadov, zgodovina suhe robe in njenih izdelovalcev, preprostih, veselih Ribničanov. Toda muzej je tudi del tovariša Trošta, ki smo ga pred kratkim obiskali in ga zaprosili za kratek razgovor:
»POVEJTE NAM NEKAJ O VAŠEM ŽIVLJENJU, O TEM, KAKO STE ZAJADRALI V RIBNICO TER O VAŠEM DELU NA PODROČJU ETNOGRAFIJE?«
— Sem Notranjec iz Razdrtega in izhajam iz učiteljske družine. Rodil sem se pred približno 68. leti. Postal sem učitelj, ker me je to veselilo, moje drugo služ-
beno mesto pa je bilo v Loškem potoku. Kmalu po prvi vojni sem prišel v Ribnico in ostal tu.
Etnografija in sploh domača obrt sta me vedno zanimala. Spoznal sem, da je bilo izdelovanje suhe robe v Ribnici važna gospodarska panoga, brez katere bi Ribničani težko uspeli in se tako razvili. V tistih časih je bila domača obrt še v razvoju
in lahko rečem, da smo precej dosegli. Prodrli smo na ljubljanske in zagrebške sejme ter celo preko državnih meja.
1929. leta sem postal ravnatelj ribniške šole. O šoli lahko rečem le to, da je bila povsod na dobrem glasu in da jo je tedaj obiskovalo precej sedaj že pomembnih ljudi.
Po osvoboditvi me je vlada naprosila, naj organiziram lesno domačo obrt. To je lepo uspelo, saj smo imeli preko 2000 članov. Kmalu nato sem odšel na šolo v Idrijo, kjer Sem med drugim poučeval tudi v različnih tečajih in bil šolski inšpektor za idrijski in tolminski okraj. V Idriji sem bil osem let in ustanovil tehnični muzej...
»KAKO JE NASTAJAL RIBNIŠKI MUZEJ?«
— Ideja o ribniškem muzeju se je rodila že pred vojno. Na meščanski šoli smo imeli praktične tečaje za igračarstvo in spominkarstvo. Neugodne politične razmere pred vojno in vojna sama so ustanovitev muzeja preprečili. Ko sem se pred nekaj leti vrnil iz Idrije, je bilo v Ribnici že muzejsko društvo. Pričeli smo zbirati material; seveda brez prostorov in potrebnih
sredstev. Muzejski prostori v gradu so bili gotovi šele malo pred lanskim festivalom, zaradi majhnega prostora pa smo se morali omejiti le na najnujnejše eksponate, to je suha roba in lončarstvo. Na vsak način bi bilo
treba izpopolniti vse stroke lesne obrti, zlasti pa podnarstvo in izdelke iz žičnih tkanin.
»KAKŠNE SO PO VAŠEM MNENJU PERSPEKTIVE RIBNIŠKE POMACE OBRTI?«
— Takoj po prihodu iz Idrije sem dve letii vodil tečaje za izdelovanje spominkov v Ribnici in Sodražici, da bi ribniška suha roba dobila tudi v spominkar-stvu svoj izraz, ker ima največ lastnosti in značilnosti za te izdelke. Ribniška suha roba je najbolj značilna in stara domača obrt v Sloveniji. Spominkarstvo se je v zadnjih letih kar lepo razvilo, a je še premalo organizirano in povezano.
Suharobarski miniaturni izdelki so zelo iskano spominkar-sko blago, M gre po vseh naših letoviščih zelo hitro izpod rok. Ribniška dolina nima še odgovarjajoče industrije, ki bi lahko nadomestila ročno delo v lesni domači obrti. Lončarstvo pa je že skoraj povsem usahnilo. S to staro in značilno stroko se ukvarjajo morda le še trije lončarji, največ z izdelovanjem rožnikov. Velika škoda je, da bo z lončarstvom izumrla značilna stroka, ki bi izpopolnila spomin-
karstvo, to je mala plastika. Odločilni krogi bi morati to misel podpreti, da bi se lončarstvo vsaj v tej meri obdržalo, kar je danes še mogoče.
»KAJ MENITE O RIBNIČANIH IN O RIBNIŠKIH FESTIVALIH?«
— Ribničani so pridni, brihtni, sposobni, so pa premalo ponosni na svojo bogato kulturno, gospodarsko in socialno preteklost. Na lanskem festivalu je Ribnica dala premalo svojega. Premalo je bilo poudarjeno domače kulturno in prosvetno delo. Upam, da bo letos bolje ...
® To je Janko Trošt, Ribni-® čan, sicer ne po rodu, am-® pak po srcu. Rad ima Rib-@ nico in njene ljudi, pred-® vsem pa z največjo Ijubez-$ ni jo raziskuje ribniško ® preteklost. In ta velika ® ljubezen veje iz vsake nje-® gove besede, iz vseh kotov ® njegovega skromnega sta-® novanja, iz njegovih risb in ® skic, kjer upodablja razvoj ® Ribnice in njenih ljudi @ skozi stoletja. F. Grivec
, ŽIVLJENJE IN DELO
Po Sajevcu, Jurjeviči, Kotu in Zadolju
@ Do druge svetovne vojne je bilo v teh vaseh veliko krošnarjev, ki so z ribniško leseno @ robo potovali po vsej domovini in izven njenih meja. Pozimi so ljudje izdelovali lesena © sita in rešeta, po Pustu pa so možje in fantje odhajali v svet z vozovi in krošnjami. @ V košnji so se vrnili, da so pomagali pri delu in potem spet odšli v svet. Vse to je sefe daj skoro že izumrlo. Malo je še ribniških krošnjarjev, ki hodijo po potih svojih očetov fe in dedov. Tehnika in njeni izdelki v gospodinjstvih in kmečkih delih je to ribniško de-fe javnost odpravila in mladi rod je zapustil delo in tradicijo svojih očetov.
© O ribniških krošnjarjih je bilo vedno dovolj pripovedk in smešnic. Z mehkobo v srcu, fe veliko zgovornostjo in dobrodušnim nastopom v vseh primerih so ribniški krošnjarji © zasloveli po vsej domovini in izven njenih meja. 500 let so nosili Ribničani leseno robo @ prodajat po širnem svetu. Ostali so ves čas zvesti temu poklicu, zemlji in rodu in sc @ vračali na svoje domove. Hčeram in sinovom so očetje s tem zaslužili dote, da so se fe lahko ženili in si urejali lastne domove.
© Ribničani so leta 1492 dobili od cesarja Friderika privilegij, da smejo krošnjariti s fe svojimi lesenimi izdelki po vseh njegovih deželah. Cesar je privilegij izdal zato, ker so fe Turki Ribnico in okoliške vasi požgali in da bi si ljudje opomogli. Tako se je razvilo © krošnjarstvo, ki je bilo skoro 500 let življenjski vir Ribniške doline, fe Stoletja so rasli krošnjarji iz roda v rod. Oče je vzel s seboj v svet fante, ki so odrasli, fe če ni bilo očeta je vzel mladega fanta s seboj stric ali ujec in tako so se krošnjarji fe vzgajali.
Nekateri krošnjarji so vozili robo s konji, drugi so jo v novejšem času odpošiljali v posamezna mesta po pošti in železnici. Tretji so nosili krošnjo od doma po več 100 km daleč. Kakor je bil prošnjar premožen, tako je bilo tudi njegovo krošnjarjem je, kar nam pove tudi naslednji primer:
Otroci so srečali krošnjarja in ga vprašali:
»Stric, kam pa greste?"
»Pa, zdoma."
»Kdaj boste pa prišli nazaj?«
»Pa proti drevi.«
To je bila vrsta najbolj siromašnih krošnjarjev, ki so v borbi za življenjski obstoj nosili svoje krošnje po domačih 'krajih.
Najbolj premožni so z vozovi odhajali v Slavonijo in jeseni pripeljali polne vozove pšenice.
Pokali so z biči, ko so se vračali vsi veseli nad dobro kupčijo spet domov.
Krošnjarji, ki so hodili v tuje dežele, so se vračali lepo oblečeni in prinesli v Ribniško dolino marsikatero novost.
VAS SAJEVEC IN NJENE ZNAČILNOSTI Vas leži na najbolj ravnem svetu Ribniške doline. Tu so izredno lepi vrtovi s sadnim drevjem, ki so ponos vaščanov. Pred vojno so bili skoro v vsaki hiši krošnjarji, sedaj pa se ukvarja s krošnjarjenjem samo še Jože Ozvald. Nekaj mož tudi izdeluje obodi, ostali prebivavci pa se Preživljajo s kmetijstvom in delom po gospodarskih organizacijah v Ribnici. Mladina, ki do-rašča, stopa v družbeno življenje po raznih dejavnostih. Delavske vrste so začele rasti po Drvi svetovni vojni in tako so Prodirale v vas tudi ideje socializma, ki ga je začela razvijati mladina. V letih pred drugo vojno je bila mladina iz Sajevca zelo napredna. Fantje in dekleta so lomili stare vaške tradicije in krepko stopili na pot novega življenja. To je rodilo tudi pozitivni odnos ljudi do NOB v Sajevcu. V vrstah naših borcev za svobodo je bilo več fantov in celo nekaj deklet, ki s® bili zvesti sinovi našega naroda, V vasi se je OF organizirala v poletju leta 1941, ko je 2ačel s svojim delom prvi odbor OF. V vasi je bilo tudi več partizanskih postojank.
Materialne škode vas med yojno ni utrpela, ker ni bila požgana, Čeprav so bili v vasi neštetokrat partizani, so bili ljudje enotni in tega niso izdajali okupatorjem. Do težjih bojev med Partizani in okupatorji v vasi ni Prišlo in tako je ostala vas nepoškodovana.
Ko smo bili v vasi, so bili do-jna povečini otroci, ki so obirali lipovo cvetje. Starejši ljudje so bili vsi na polju in po travnikih, »si ljudje v vasi so izredno marljivi.
8r»le* s*ara ženska je dejala:
"Dobro, da nisem lansko leto rla, ko sem bila tako bolna,
da sem lahko letos še okopala krompir, ker drugače ne vem, kdo bi ga bil letos okopal.«
To je tista velika ljubezen dodela in doma, ki jo imajo ljudje po vasi. Delajo od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera.
JURJEVIČA JE DOSEGLA
N A.! VEČJI NAPREDEK
Jurjeviča je ena največjih vasi v gornjem delu. Ribniške doline, saj šteje okrog 60 hiš. Vas je bila v NOB precej prizadeta. Julija 1942 so Italijani napadali vas več kot deset dni in še niso mogli prodreti do vasi. Dobra desetina partizanskih borcev je odločno odbijala močne italijanske kolone, ki so poskušale zavzeti vas. Dva borca sta iz Koškega hriba z mitraljezom odbijala ves dan močno italijansko kolono, ki se je morala vrniti
nazaj v Ribnico, ne da bi vas zavzela.
V torek, 28. julija, so 'Italijani po močni kanonadi prodrli v vas, ki je bila vsa v plamenih. Padlo je več vaščanov, več so jih pa Italijani postrelili v Zala-ki, potem ko so vas zavzeli. Kar jih niso postrelili, so jih odpeljali v internacijo. Doma so ostale same ženske in otroci. V teh bojih sta padla Silčev oče in mati, ki sta bila stara okrog 70 let. V Zalaki so Italijani ustrelili brate Tankote in Ludvika Šilca. Na domu v mlinu so vzeli očetu iz rok otroka in očeta ubili.
Ta dan je bil za ljudi v vasi zelo težak in bo ostal zapisan v zgodovini vasi kot primer najtežjega boja za svobodo.
Po vojni so vas obnovili. V vasi je nastal nov tekstilni obrat, v katerem je zaposlenih okrog 80 ljudi. Novi del vasi na Brinu se kar lepo razvija. Na tem delu rastejo nove hiše, ki so sredi zelenja zelo lepe in domače. V Jurjevico je najbolj vidno stopil čas povojnega obdobja in novih socialističnih odnosov. Vas postaja industrijski center bližnje okolice.
Res bo potrebno v vasi še marsikaj urediti, da bo prišlo vse to do izraza.. V vasi je gostilna, ki ima bolj slab promet. Tudi kulturno in politično delo je v zastoju, čeprav je bilo pred nekaj leti precej razgibano. Res je, da se je bivši kulturni dom spremenil v tekstilno tovarno, ki je sedaj osnova bodočega razvoja. Sami ljudje z Jurjeviče in bližnjih vasi bodo spoznali vse pomanjkljivosti in jih pričeli reševati. Napredek ne pride sam od sebe, pač pa ga ustvarijo ljudje s svojim aktivnim delom in k temu današnji čas v Jurjeviči že sili ljudi.
V Jurjeviči je ostal zvest krošnjar še Jože Gornik, ki je bravcem Novic gotovo še v spominu, ker je bil že večkrat na sliki. Koliko je še ostalih, nismo mogli ugotoviti.
RES PARTIZANSKA VAS
KOT
Vas malih posestnikov in baj-
tarjev, krošnjarjev in izdelovav-cev lesene robe; to je bilo vedno značilno za vas na hribu pod Veliko goro. V zimskih dneh so v slednji hiši obdelovali leskove palice, iz katerih so izdelovali sita, rešeta in rete. Ko so po vrhovih Velike gore zabučali južni vetrovi in je začelo nastajati lepše vreme, so se možje in fantje začeli odpravljati s krošnjo v svet. Doma so ostale ženske in otroci, ki so spomladi in vse leto obdelovali zemljo po hribu in po dolinah pod vasjo.
S krošnjarstvom se je v Ribniški dolini ukvarjalo malo žensk. Od teh, ki so hodile s krošnjo po svetu, je bila najbolj znana Grajnarjeva mati, ki je s svojim konjičkom prepotovala veliko sveta. Pri tem je imela vedno uspeh, ker je bila izredno zgovorna in je v prodajanju lesene robe prekosila marsikaterega moškega. Vsa Rbiniška dolina jo je poznala kot odličnega krošnjarja, ki je tudi v času gospodarske krize uspevala s prodajo lesene robe, čeprav so moški tožili, da je kupčija slaba.
Ljudje v Kotu so bili v trdih pogojih življenja v predvojnem času enotni, kar so ohranili tudi v času NOB, ko so skoro vsi delali aktivno za partizane. Veliko mož in fantov je bilo iz vasi v vrstah borcev. Tudi ženske in mladina so bile v Kotu najbolj aktivne v delu za NOB. Partizani so se počutili v Kotu kot doma. Znane so Lazanska in Zajčeva mati, slednja je že umrla, ki so skrbele za partizane tako kot za svoje lastne otroke, poleg ostalih žensk se-
veda. Mladina iz Kota je bila vedno v prvih vrstah. Tudi precej deklet iz vasi je bilo v partizanih, ki so se enako kot moški borile za osvoboditev.
Istega dne, ko so Italijani požgali Jurjevico, so napadli Kot z letali in porušili precej hiš. Teror Italijanov pa ni omajal ljudi, ki so se borili dalje do osvoboditve.
Po vojni so se porušene in požgane hiše obnovile. Doma smo dobili povečini ženske in otroke, ki so nas veselo opazovali. Pri Vencljevih smo dobili starejšo gospodinjo in z njo malo poklepetali o življenju v vasi. Pri Petrovih je »lla doma tudi sama gospodinja in njena sestra, ki je bila pri njej na obisku.
V Lazu, ki je bil v NOB naš center in javka za vse naše delo, smo dobili Jožeta Goršiča in Franceta Lovšina, ki sta delala pri hišah. France Lovšin kar sam vziduje v hišo okno, čeprav ni zidar. Delo mu gre dobro od rok, ker je res sposoben delavec in je kos vsakemu delu.
Mater smo dobili na vrtu. Sedela je na soncu in grela nogo. Stara je 82 let in njeno življenje je bil neprestan boj. Koliko trpljenja in muk je občutila med vojno, ko so okupatorji stikali okrog njenega doma, iz katere-
ga so se partizani komaj umaknili. Ona in njena snaha sta nam bili trden steber, ki je neomajno stal v najtežjih trenutkih našega boja. Poleg hrane, pošte in obvestil smo dobili pri njih vse, kar so imele, ko smo prihajali iz gozdov Velike gore. Zasluga teh žensk je, da je marsikateri partizan ostal živ, ker so ga ob prihodu v dolino vedno točno informirale ,kje je sovražnik.
Pod vasjo Kot je gostilna, ki jo je mladi gospodar dobro uredil. S prometom se sicer preveč ne pohvali, ker je doma po dolini vse premalo moških, ki so odšli v svet po avtomobile, ženske pa ne hodijo v gostilne brez moških. Turisti iz Ribnice se vozijo z avtomobili na Travno goro in se v Kotu ne ustavljajo, ker vodi cesta skozi Lipovšco.
Na račun sedanjih ribniških zdomarjev, ki odhajajo v svet, pa ne z ribniško leseno robo, je prav lepo povedal mizar, ki smo ga dobili v gostini v Kotu. »Nacionalna zavest in ponos Ribniške doline se danes prodajata tako, kot se je v preteklosti suha roba. V tujini ljudi ni sram opravljati najbolj umazana dela, doma se pa tega sramujejo. Doma ni za te ljudi vse skupaj nič vredno, v tujini je pa vse lepo in prijetno. Ni sedaj potrebe, da bi morali odhajati v svet, ker imajo doma dovolj dela in kruha. Nekoč so ljudje prodajali po svetu svoje oroizvode, danes pa naš nacionalni ponos in zavest naše družbe, ki se je rodila v ognju naše ljudske revolucije.«
Ta moralna obsodba ljudi, ki zapuščajo svoje domove in odhajajo za hlapce v tujino, je upravičena. Tudi tisti, ki so pred vojno videli vse lepo samo v tujini, so v najtežjem času naše NOB klonili in stopiil v službo okupatorjev, ker jim je bila naša borba pretežka in zanje nič vredna zato, ker je bila naša, domača.
VAS ONKRAJ KOBILE
Krajevna slovenska imena so naravna. Izoblikovali so jih naši predniki še predno smo prišli do književnega jezika. Tako je dobila svoje ime tudi vas Zado-lje, ki je pristno naše slovensko ime. Zadolje zakriva iz doline prvo pogorje, ki se vidi iz doline z imenom Kobila. Vas leži v mali dolini med Veliko goro in Kobilo. V vasi je sedaj 8 hiš in 32 ljudi.
Starejši ljudje kmetujejo. Ne-
kaj moških je tudi zaposlenih v industriji. V vas so se pred kratkim naselili dve družini delavcev iz Opekarne v Ribnici, ki je v vasi kupila eno hišo. Mladina je po šolah in vašča-nje menijo, da bo vas počasi izumrla, kar se pa ne bo zgodilo še tako hitro, ker je po vasi še vedno nekaj otrok.
V Zadolje so med vojno več-
krat prihajale naše brigade, ko so se borile po Ribniški dolini. Kot, Dane in Zadolje, to so bila najbolj znana partizanska pota proti Notranjski in Kočevski. Večkrat so bile v vasi cele brigade in sovražniki se jih niso upali nadlegovati. Vaščan je so bili vedno složni.
V povojnem času so največ pridobili z novo cesto v Veliko goro in sedaj niso več tako daleč od sveta. Ljudje so skromni in delavni, življenje je mimo, brez posebnih pretresov. Ljudje so navezani na zemljo, ki jo z veliko ljubeznijo obdelujejo. Tovariš se je malo potožil čez današnje razmere, ker ne more nič več kupovati kakšne parcele, ker se ne izplača. Pred leti je kupil na Brezju košenico, sedaj so jo dodelili pa KZ Ribnica in kupčija je propadla. Sedaj, pravi ne bo kupoval več, ker je morda res bolje, da se KZ krepi. Doma sta za delo samo z ženo in imata kar dovolj dela. Otroci so od doma in ne kažejo posebnega veselja do dela na gruntu, čeprav prihajajo radi domov k očetu in materi.
Pri materi in očetu v drugi hiši smo dobili vnuka, ki pride rad v Zadolje na počitnice. Deček je kar zadovoljen, saj stara mati in oče zelo skrbita zanj, on jima pa tudi vedno rad kaj pomaga.
Ko smo bili v vasi, se je pripravljalo k nevihti, ljudje so hiteli po svojem delu in nismo jih mogli motiti. V Zadolju imajo tudi dober jabolčnik, ki se v poletni vročini kar prileže. Z njim zelo radi postrežejo vsakomur, ki jih obišče.
PO NOVI CESTI DO VRHA
VELIKE GORE
Vsi stari Ribničani se prav gotovo še dobro spominjajo, kako je med obema vojnama težko bobnelo po plazovih v Veliki gori, da se je slišalo po vsej Ribniški dolini. Ko je bil hud mraz in je s Kočevske pihala mrzla burja po vrhovih Velike in Male gore, so odšli na plazove gozdni delavci, ki so z vrha plazov spuščali bukove in jelove hlode, da so po stenah plazov kar bobneli. To pesem hlodov je bilo slišati z Nemškega, Širokega, Bukovškega, Danskega in Koškega plazu. Če je bila dobra zmrzlina in malo snega, so hlodi tako leteli preko skal, da so se večkrat kar preklali ali prelomili. Lep jelov in bukov les je prišel pod plazove ves obtolčen in žagarji po žagah so kleli, kjer je bilo v hlodih vse polno kamenja. Tako je bilo tedaj gospodarstvo z lesom, ker ni bilo po Veliki gori nobene prave ceste. Ljudje in živina so se po vlakah in plazovih zelo mučili s spravilom lesa.
Poznali smo voznika iz Ribnice, ki je vedno prevažal les z Velike gore. Znal je žvižgati na dva glasova, zato smo si ga dobro zapomnili. Nekoč je pod plazom na voz nakladal hlode. Bil je ves pregret, ko se je vlila ploha. Voznik je klel, da se je kar kadilo. Ko se je tega naveličal, je pogledal v nebo in dejal:
»O bog, nehaj na mene lulat, če ne te bom zapel kar s hlodi obmetavat gori v nebesa,-
Ploha je res prenehala in voznik je menil: »Vidite, saj bog ni čevljar in razume tudi nas, ki se mučimo s temi hlodi.«
Sedaj je vse tisto naporno delo odpravljeno. Plazovi so se zarasli. Po Veliki gori pelje lepa cesta, ki se vzpenja od Zadolja do vrha Velike gore do Prevagi-la v bližini Travne gore. Avto je enakomerno brnel, svežino gozda je občutil še motor. Ob cesti smo videli kolesa in motorje, ki so bili naslonjeni na drevesa, ljudje pa so po parcelah opravljali gozdno delo. Dobili smo več kot pet voznikov, ki so sredi Velike gore nakladali hlode in veje, da so jih odpeljali v dolino. Pred vojno se za take veje ni nihče zmenil. Bili so predeli, iz katerih se ni splačalo spravljati še hlodov, kje šele veje. Sedaj je po novi cesti tudi to mogoče in cesta na Veliko goro je res velika pridobitev za izkoriščanje gozdov.
Vožnja po novi cesti je prijetna. Dobro bi bilo, da bi čim-prej napravili še tista dobra
To stanovanjsko hišo je odkupila ribniška Opekarna za člane svojega kolektiva
dva kilometra ceste od Prevagi-la do Travne gore, ker bi s tem dom na Travni gori in izletniki z motornimi vozili precej pridobili. Gozdovi Velike gore, ki so bili prej nedostopni, se sedaj odpirajo ljudem. Les ne bo več gnil, ker ga bodo ljudje lahko odpeljali v dolino.
Se nekaj po izjavah
LJUDI
fe V razgovorih z ljudmi smo fe slišali še tole. Obrt v Ribni-fe ški dolini propada. Vsa mla-fe dina hoče v motorizacijo in fe industrijo. V Ribniški dolini fe sta samo dva ali trije čev-fe ljarji, pa še ti so nezadovolj-fe ni, ker imajo prevelike ob-fe veznosti do občine. Ljudje iz fe Grčaric in Velikih Poljan no-6 sijo čevlje v popravilo prav fe v Ribnico. Pri čevljarju smo fe res dobili celo kopico čev-fe ljev, ki čakajo na popravilo, fe Mladina se noče učiti te obr-fe ti, ker je preveč zapostavlje-fe na. Podobno kot v čevljar-© stvu je tudi v drugih obrtnih fe dejavnostih. Potrebno bo naj-fe ti čimprej sodobne organi za-fe cijske in strokovne prijeme, fe da se bo ta dejavnost ohra-fe nila. Zato niso važne oblike fe in sistem, važno je to, da bo-fe do za to delo sposobni ljudje, fe ki bodo opravljali obrtno de-fe javnost in s svojim delom fe nudili ljudem usluge.
'ibnica, tokrat z drugačne perspektive
Na križišču v Sajevcu ne usmerja prometa miličnik
Jurjeviča
Družinski tednik
Kam z dojenčki?
Zaposlene matere so se doslej večkrat spraševale, kam naj dajo v oskrbo svoje najmlajše, medtem ko so v službi. Za drage denarje (6 do 8000 din na mesec) so jih sprejemale v oskrbo posamezne ženske.
Stanovanjska skupnost Kočev-je-mesto je pred kratkim sklenila, da bo uredila ustanovo za varstvo dojenčkov zaposlenih mater. Prostore za to ustanovo bi dobili ali na Reški cesti (v vrtcu Kekec) ali pa na Ljubljanski cesti (vrtec Jurček). Varstveno ustanovo za dojenčke (in
IZKORISTIMO CAS SVEŽIH PARADIŽNIKOV IN PAPRIK
Nadeti paradižniki s skuto ali
smetano:
10 srednje debelih paradižnikov; 5 dkg margarine ali 1 dl goste smetane, V kg skute, sol, zelen peteršilj ali drobnjak, po potrebi malo mleka.
Paradižnikom odrežemo ob peclju po vsej širini plodu za pokrovček velik del, nato izdolbemo sredico in jih nadenemo, naložimo na krožnik in serviram s krompirjem v kosih; lahko jih ponudimo kot predjed ali s kruhom za malico. Nadev: margarino dobro umešamo, ji dodamo pretlačeno skuto ali smetano, sol in sesekljan drobnjak ali peteršilj. Če je nadev pregost, prilijemo malo mleka.
Paradižniki z jajci
2 žlici olja, 1 drobna čebula, V kg paradižnikov, 3 dkg surovega masla, 4 jajca, sol, zelen peteršilj.
Na olju prepražimo sesekljano čebulo, dodamo olupljen paradižnik brez osemenja in ga hitro zdušimo. Tik pred serviranjem primešamo maslo, jajca, sol, poper in sesekljan zelen peteršilj, potem toliko časa mešamo, da se jed zgosti.
Paradižniki, nadeti z gobami:
10 srednje debelih paradižnikov, 3 dkg surovega masla, 3 dkg masti, pol drobne čebule, 2 stroka česna, 11 svežih gob. 3 jajca, šol, 1 dl smetane, zelen peteršilj.
Paradižnike operemo, jih zgoraj malo odrežemo in z žlico izdolbemo osemenje, nato jih nadenemo. Nadete paradižnike naložimo v kozico, jim dodamo očiščene, oprane in na rezine zrezane gobe. Vse prepražimo, prilijemo malo vode in dušimo. Mehkim gobam dodamo jajca, premešamo, da le-ta zakrknejo, osolimo, prilijemo smetano in sesekljan zelen peteršilj.
Paradižnikov narastek:
Yt kg kruha, 3U kg paradižnika, 30 dkg govejega ali telečjega mesa, 3 dkg čebule, 2 žlici zelenega peteršilja; osmino litra mleka, 2 žlici smetane, 1 žlica paradižnikove mezge, 5 dkg surovega masla.
V pomaščen pekač naložimo plast narezanega kruha, nato plast na rezine zrezanega paradižnika, ga posujemo s sesekljanim mesom, katerega smo
druge otroke od treh mesecev do dveh let starosti) bodo uredili tam, kjer bo odgovarjalo večini zaposlenih mater.
Stroški za ureditev ustanove bi znašali za dojenčka okoli 30.009 dinarjev. Za ta sredstva se je Stanovanjska skupnost že obrnila na podjetja, ki naj bi jih prispevala. Matere in očetje pa naj bi vplivali na organe upravljanja, da bi ustanovitev varstvene ustanove za dojenčke njihova podjetja finančno podprla.
Varstvena ustanova, ki bi za-
RECEPTI
prepražili na masti s sesekljano čebulo in z zelenim peteršiljem, vrhu pa naložimo spet plast kruha. Vse skupaj polijemo z mlekom, zmešanim s smetano in s paradižnikovo mezgo, pokapamo z raztopljenim maslom in pečemo Vi ure v pečici.
Paprike, nadete z rižem in gobami
10 paprik, 2 dkg masti, pol čebule, 10 dkg riža, malo zelenjavne juhe, sol ,poper, 10 dkg gob, 1 dkg surovega masla, zelen peteršilj, 1 jajce. Omaka: 2 dkg masti, malo čebule, žlička moke, pol kg paradižnika, sol.
Paprike operemo, jih odrežemo pri peclju, izluščimo seme, poparimo in pustimo 2 minuti v vreli vodi. Nadev: na masti prepražimo čebulo in riž. Prilijemo zalenjavno juho in vodo, osolimo, začinimo in dušimo, da se riž na pol zmehča. Gobe zdušimo na maslu, nato jih drobno sesekljamo in skupno s sesekljanim peteršiljem dodamo rižu. Primešamo še jajca. Nadenemo paprike, jih tesno zložimo v ko-jico, polijemo s paradižnikovo omako in dušimo. Omaka: čebulo in moko prepražimo na masti, dodamo narezan paradižnik, malo zalijemo, osolimo in pokuhamo ter pretlačimo.
OKUSNE JEDI IZ OHROVTA
IN ZELJA:
Dušen ohrovt: 2 ohrovtovi glavici, 2 žlici masti, 1 čebula, strok česna, 1,5 žlice moke ali 3 krompirji, sol, skodelica smetane ali mleka, peteršilj.
Ohrovtove liste zrežemo na rezance. Na vroči masti prepražimo najprej sesekljano čebulo in česen, dodamo ohrovt in zajemalko vode, pokrijemo in vse skupaj dušimo. Preden je jed kuhana, jo pomokamo in moko prepražimo ali pa namesto moke dodamo nastrgan krompir, prilijemo zajemalko vode, osolimo, skuhamo do mehkega in nazadnje dodamo smetano ali mleko in sesekljan zelen peteršilj.
Dušeno zelje: 1 glava zelja, 3 dkg masti, drobna čebula, za noževo konico sladkorja, paradižnikova mezga, kumina.
Zeljne liste očistimo, operemo in zrežemo na široke rezance. Na masti prepražimo sladkor, da
čela lahko delati že 1. septembra, bo odprta predvidoma od 6. do 14. ure, če bo pa potrebno (se pravi, če bo dovolj dojenčkov tistih mater, ki delajo tudi popoldne), bodo delovni čas tudi spremenili oziroma podaljšali. Mesečna oskrbovalnina bo predvidoma 4 do 6000 din za dojenčka.
Matere, ki bi dale svoje otroke v oskrbo, naj se prijavijo pri Stanovanjski skupnosti Kočevje-mesto. Ustanova za varstvo dojenčkov bo ustanovljena, če bo dovolj prijavljenih (najmanj 10 dojenčkov) in če bodo podjetja in ustanove prispevala potrebna denarna sredstva.
porumeni, nato dodamo drobno zrezano čebulo. Ko se malo prepraži, dodamo še zelje. Dobro premešamo, prilijemo malo vode in pokrito dušimo. Ko se zelje zmehča, dodamo paradižnikovo mezgo in drobno sesekljano kumino in še malo pokuha-
Ohrovtove klobasice v omaki:
10 lepih ohrovtovih listov, krop. Nadev: 3 dkg masti, čebula, 1ls litra riža, 15 dkg kuhanega ali pečenega mesa (ostanki pečenke), ščep popra, sol, zelen peteršilj, 1 jajce. Omaka: 5 dkg masti, 1 žlička paradižnikove mezge, 1 deciliter kisle smetane.
Oprane ohrotove liste polijemo s kropom. Ko se zmehčajo, jih dobro odcedimo, nadenemo, zvijemo, naložimo klobase drugo poleg druge v kozico, prilijemo zajemahko tople vode in dušimo. Nato prilijemo omako in ponovno prevrnemo. Nadev: Na masti prepražimo sesekljano čebulo, dodamo riž, prilijemo malo tople vode in na pol zdušimo. Nato dodamo zmleto meso, dišave in jajce ter dobro premešamo. Omaka: Na masti prepražimo moko, še svetli prilijemo paradižnikovo mezgo, nato zalijemo z vodo, osolimo, dobro prevremo, nakar dodamo še smetano.
Zeljne krpice: 5 dkg masti, 5 dkg prekajene slanine, 2 dkg sladkorja, 1 čebula, 1 žlička paprike, 1 žlička paradižnikove mezge, 1 srednje debela zeljna glava. Testo za krpice: 30 dkg moke, 2 jajci, slan krop. (Lahko se poslužimo tudi kupljenih, da si prihranimo čas.)
Na masti in na kockah slanine prepražimo sladkor. Ko zarumeni. mu dodamo drobno zrezano čebulo, nato pa na rezance zrezano zelje in papriko. Prilijemo zajemalko vode in dušimo. (Kdor ima rad svež paradižnik, doda namesto vode par lepo zrelih, narezanih paradižnikov.) Mehkemu zelju primešamo paradižnikovo mezgo (če nismo dodali svežih paradižnikov) in kuhane krpice. Krpice: Iz presejane moke in jajc napravimo testo za rezance. Oblikujemo 2 hlebčka, ju tanko razvaljamo, na pol posušimo, razrežemo na krpice in le-te skuhamo v slanem kropu. Kuhane odcedimo in oblijemo z mrzlo vodo.
Igrica za deset dinarjev
Zakaj ni kruha ?
Nedelji sprehod me je pripeljal v Mahovnik. Na nekem dvorišču sem zagledal precej ljudi, ki so sedeli na lepo poravnanih klopeh in stolih. Tudi sam sem se pridružil tej skupini. Kmalu je k meni pristopil pionir in mu ponudil vstopnico za 10 dinarjev. Pionirji in pionirke so napravili iz leskovih vej med smrekami zasilni oder, za zavese pa je služil kar papir.
Zavesa se je odprla in pionir-
ke so nam zaigrale Sneguljčico. Bil sem prijetno presenečen in sem z ostalimi gledavci navdušeno ploskal. Nato so pionirke zapele nekaj domačih narodnih pesmi, recitirale, pa zopet pele. Bilo je zdlo lepo.
Po končani prireditvi sem jih vprašal, kdo jih je vse to naučil. »Sami smo se naučili,« so mi ponosno odgovorili. Sedaj so počitnice in imamo dovolj prostega časa.« »Kako pa namera-
vate porabiti denar, ki ste ga nabrali pri pobiranju vstopnine,« sem vprašal dalje. »Tega pa bomo uporabili za uprizoritev nove igrice.
Po prireditvi so pionirji uprizorili tudi veselico, na kateri ni manjkalo malinovca, ki so si ga kar sami napravili iz malin, nabranih prejšnji dan. Tako sem prijetno preživel nedeljski popoldan. Domov grede pa sem premišljeval, kako neodgovorno nekateri ljudje zaradi izpadov posameznikov kritizirajo vso našo mladino.
Mati, v imenu vaših otrok in vnukov ter znancev in prijateljev vam kličemo še na mnoga leta!
Mati! Cez dobrih devet let bomo zapisali 1972. leto in od vašega rojstva bo poteklo celo stoletje. Marija Kordiš iz Travnika (po domače Matičeva mati) se je rodila 18. januarja 1872. leta v Segovi vasi. Se mlada se je poročila s Francetom Kordiš iz Srednje vasi. Z delom svojih rok sta si kupila nekaj zemlje in v Travniku zgradila hišo. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Deklica je umrla še v rani mladosti, trije sinovi pa so odrasli v poštene in zavedne Slovence, ki so znani po vseh naših krajih in izven njih.
Mož je umrl leta 1917, ko je bil najstarejši otrok star 10 let, mlajši so bili pa po tri leta eden od drugega. Mati je potem sama skrbela za otroke, katerim je ostala zvesta vse svoje življenje. Ko je starejši sin France odrasel, je hodil za zaslužkom po gozdovih Hrvaške in Slovenije, da je pomagal preživljati
družino. Alojz se je učil za čevljarja. Ivan je kot otrok pomagal materi, potem pa je hodil
O nabiranju malin in preskrbi s sadjem
Prišel je čas nabiranja malin
Zadnje čase je opaziti pred ribniškima prodajalnama kruha vrsto tudi po eno uro preden odpro pekarno. Zlasti je veliko ljudi pred Novakovo pekarijo.
Pozanimali smo se v obeh pekarijah, zakaj primanjkuje kruha. V pekariji pri Novaku so nam povedali, da delajo z vso zmogljivostjo in spečejo vsako noč okrog 600 kilogramov kruha. Kljub temu pa jim kruha zmanjka, posebno sedaj, ko ga oddajajo tudi koloniji iz Pule v ort-n-eškemu gradu. Večji zastoj je bil v soboto, 4. avgusta, ko se je pokvaril mešalni stroj in so morali mesiti ročno. To pa se verjetno ne bo izboljšalo tudi potem, ko bo popravljen mešalnik, kajti sedaj je mnogo dela na polju in kmečke gospodinje nimajo časa peči kruh doma. Kruh pošiljajo tudi v Dolenjo vas.
Pekarija Bartol ima staro
HUM0R
BREZ KOMENTARJA
Srečata se na motorjih Janez in Pepe. Prvi vpraša drugega, zakaj ne nosi zaščitne čelade. Ta pa se odreže:
»Fant, jaz spoštujem iskreno izjavo mojega direktorja, ki mi nenehno zatrjuje, da ga ni na Balkanu človeka z bolj trdo glavo kot je moja!«
štajersko peč, na katero spečejo dnevno približno 250 kg kruha. Tudi v tej pekariji večkrat primanjkuje kruha, vendar to ni toliko vidno kot pri Novaku. V deževnih dneh jim kruh še celo ostaja. Vse delo v tej pekariji je ročno in je zelo zamudno, zato bi bilo dobro, da bi si pekarija čimprej preskrbela nove stroje (predvsem stroj za mešanje).
Da bi zadovoljila potrošnika, je začela nabavljati kruh tudi Samopostrežba, vendar pa je kruh tu nekoliko dražji kot v prodajalnah obeh pekarij. Kruh dobijo iz Velikih Lašč in je zaradi prevoza z avtobusom dražji za sedem dinarjev. Na željo potrošnikov dobijo tudi dvakrat na teden ajdov kruh, ki ga prodajajo po 140 dinarjev kilogram.
Vendar pa bi se lahko prav ob prevozu kruha iz Velikih Lašč zamislili. Zakaj Samopostrežba v Ribnici vozi kruh od drugje, na drugi strani pa nabavlja kolonija iz Ortneka kruh v Ribnici, ki bi ga lahko nabavila v Velikih Laščah in sicer po enaki ceni. To bi bilo mogoče tudi zato, ker gre za isto količino kruha. Pri prevozu nastanejo stroški, ki jih je treba nekako kriti. In kdo naj krije stroške? V našem primeru je to potrošnik, ki plača v Samopostrežbi kruh sedem dinarjev dražje. Ali se ne bi dalo temu pomagati? Zakaj bi bil vedno
potrošnik tisti, ki bi moral plačevati take »majhne« spodrsljaje?
Spet bodo oživeli gozdovi Roga in Stojne. Prišla je sezona obiranja malin. Nekateri menijo, da maline letos niso tako dobro obrodile kot druga leta, ker so v nekaterih krajih po-zeble, kar v letošnjem vremenu res ni nič posebnega, saj je bil sneg po vrhovih gora še junija.
KZ Kočevje je z odkupovav-cem sklenila pogodbo, da bo od nabiravcev odkupovala maline na Rogu po 110 din kg. Na KZ računajo, da bodo odkupili okrog 6000 kg malin in zato plačali nabiravcem 660.000 din. Za marsikaterega nabiravca, ki pozna kraje, kjer rastejo maline, bo to lahko kar lep dohodek, če bo marljiv. Prav bi bilo, da bi tega sadeža naših gozdov čim-več nabrali, ker je to naš čisti narodni dohodek, za katerega ni potrebno nobenih investicij ali drugih finančnih sredstev. .Maline se lahko prodajo in ni problema za plasiranje na trg ali za predelovavno industrijo.
Pri KZ Kočevje odkupujejo tudi ostala zelišča, korenine srčne moči po 200 din za kg, krh-liko po 80 din itd. V trgovini z nakupom zelišč in prodajo zaščitnih sredstev in reprodukcijskega blaga imajo okrog dva milijona din prometa mesečno. Sedaj dobivajo nekaj artiklov, kot je krompir in fižol za prodajo tudi iz ekonomij KZ. Kma-
lu bo prišel čas prsekrbovanja ljudi s sadjem za vkuhavanje in pozneje za ozimnico. Vse to je bilo za Kočevje večkrat težak problem. Upamo, da bo letos to bolje potekalo, če bodo Trgopro-met, KZ in proizvajavci pravočasno ukrenili vse in preskrbeli potrošnike z zadostno količino sadja po primernih cenah.
Potrošniki menijo, da se je delo v trgovini Sadje-zelenjava letos izboljšalo, samo prodaja bi se morala še popraviti, da bi ne bilo v trgovini vrst.
hSesnaga v bazenčku
Veliko smo že govorili in pisali o lepoti, čistoti in zunanjem izgledu Kočevja. Res se je že marsikaj popravilo, tako da je mesto vsem domačinom lahko v ponos. Kljub temu pa še lahko najdemo pomanjkljivosti, ponavadi tam, kjer sploh ne bi smele biti. Tu mislim predvsem bazenček pred samskim domom, kjer je bil nekoč predviden prostor za Jarmov kip Mladenko. Prizadevni otroci so namreč nametali vanj kamenja in opeke, po vodi pa plava vsakovrstna nesnaga, ki nikakor ne sodi tja. Mogoče bi se tudi ta problem dal urediti, tako da bi bil bazenček res v ponos mestu in meščanom, ne pa otroško igrišče ...
tudi on z bratom v gozdove na delo. Tako se je družina prebijala ves čas do druge svetovne vojne.
Prišlo je leto 1941, ko so okupatorji zasedli našo zemljo. Mati in otroci, zvesti svojemu rodu in zemlji, so se takoj vključili v NOB. Okupatorji so izropali dom in ga požgali. Sinovi so se borili za svobodo. Mati se je preselila v klet k Jančetu, kjer je potem stanovala. V boju za obstoj je prenašala vse gorje druge svetovne vojne in bila ves čas tista partizanska mati, ki smo jih tako neizmerno ljubili ves čas našega boja. Za partizane je skrbela tako kot za svoje otroke. Bila je z njimi eno kot vse matere iz Travnika, ki so dale partizanom vse, kar so imele.
Po vojni je sin Lojze, ki je prevzel dom od brata Franceta, obnovil hišo in gospodarsko poslopje, da je prišla mati spet na svoj dom. Sin France, ki je znan družbeni delavec, je sedaj z družino v Dolgi vasi. Bil je več let predsednik OLO Kočevje in funkcionar v raznih gospodarskih organizacijah. Sedaj uživa svoj zasluženi pokoj. Sin Ivan stanuje v Kočevju in dela v Opremi; znan je kot javni delavec v Kočevju. Alojz je sedaj že več let upravnik doma na Travni gori in je našim delovnim ljudem tudi dobro znan.
Mati živi ves čas doma v Travniku. Med šolo je pri njej vnuk, sin Alojza, drugače je pa sama. Sinovi sami skrbijo za mater, posebno sta skrbna Ivan in Alojz, pa tudi France vedno rad obišče mater. Vsi trije pa prispevajo za njeno življenje, ker jo imajo vsi izredno radi. Sinovi in vnuki so ji hvaležni za vse, kar jim je dala v življenju in jo vsi radi obiščejo.
Mati še vedno rada prebira Novice, čeprav ji teče že 91. leto. Mati je ena tistih naših slovenskih žena, ki daje za otroke vse, sama pa ne zahteva ničesar. Sinovi so v svojih zahtevah ravno tako skromni da nikjer ničesar ne zahtevajo, čeprav si je mati s svojim delom in bojem veliko zaslužila, nima pa zato nobenega priznanja. ZB v Loškem potoku kakor tudi v Ribnici bi se morala bolj poglobiti v lik teh naših mater in jim vsaj ob praznikih našega boja pokloniti vsaj skromno priznanje.
Mati! V imenu vaših otrok in vnukov, znancev in prijateljev vam kličemo še na mnoga leta tudi mi iz uredništva Novic, da bi zdrava in vesela dočakala 100-letnico vašega rojstva
IVO ANDRIC
Djordje Djordjevič
(Nadaljevanje in konec)
Tistega jesenskega večera je Djordje Djordjevič šel ven kot po navadi in kupil večerni časopis. Šel je po strmih stopnicah, s katerimi je bila njegova starinska uličica povezana z eno glavnih ulic. Stopnice so bile vlažne od večerne novembrske megle, kot bi se potile.
Nikdar ni imel rad ta kraj; včasih se ga je celo bal. Pogosto je razmišljal o različnih betonskih in lesenih stopnicah, ki trgajo in povezujejo beograjske ulice z različno višino, nastale v različnih obdobjih. Vse imajo izgled nekaj na hitro zmašenega, nekoč davno napravljenega za prvo silo in potrebo in kažejo vse znake improvizacije, ki je okamenela in, grda in nerodna, vzdrži tako dolgo, kakor tisto, kar je bilo zgrajeno trdneje. Po strmosti, gradbenem materialu in vseh ostalih oblikah in sorazmerjih pričajo o neusmiljenem času »med obema vojnama«.
Njihova strmina in višina posameznih stopnic kakor da niso namenjeni koraku in hoji povprečnega državljana ali gospodinje, ki se s polno košaro vrača s trga, ampak za močnega, pol-nokrvngea podjetnika, kateremu se silno mudi in ki hlepi za nadaljnjimi hitrimi in velikimi zaslužki, S temi stopnicami še najbolje izhajajo brezbrižni dijaki in vojaki, ki jih pretečejo, preskakujoč po dve stopnici naenkrat, kar je vsekakor najkrajši in najvarnejši način za vzpenjanje in spuščanje po njih. Zaradi premikanja in nestabilnosti zemljišča so navadno popokale ali pa so se razširile kakor odvržen snop kart. To so izgubljeni, grdi in slabo oskrbovani predeli mesta, nadloga za vse tiste, ki nimajo druge poti do svojega stanovanja, a prava past, posebno pozimi, za slabotnega človeka, v kratkem, usodnem trenutku raztresenosti. Previdnost, ki je vedno in povsod na mestu, je treba tu podvojiti.
To je bil stari vtis, ki ga je imel Djordje Djordjevič o »svojih« stopnicah, in ustaljeno mnenje o njih. Toda tedaj nd mislil na to. Radoveden kot je bil, je že na prvi stopnici, ko je odmaknil časopis čim dalj od oči, poskušal brez naočnikov prebrati na prvi strani debelo tiskano vremensko napoved za tisti in naslednji dan. (Tudi to je bilo eno njegovih že ustaljenih znamenj previdnosti). Predvidena sprememba vremena je potrjevala njegova pričakovanja in je povsem odgovarjala njegovim potrebam. Zaradi tega ga je objelo prijetno in živo zadovoljstvo. Da, marsikaj se da predvideti. Marsikaj. Mogoče tudi vse! Toda v tistem trenutku se vse to zadovoljstvo spremeni, naglo in brez prehoda, v strah, zapre-paščenost, v vrtoglavo padanje brez opore in brez zadržka. Samo v sanjah lahko doživi človek tak padec. Toda v sanjah ne čaka na koncu trd in smrtonosen kamen, ampak prebujenje. A to, to je resničen padec, ki ga človek doživi samo enkrat in se končuje v temi. Ker živ človek ne more natančno vedeti, kako izgleda in kaj je to — smrtonos-
ni padec. To prav tako drži kakor tista stara, znana resnica, da največji orkani, tisti, v katerih izginjajo ladje z vsem, kar je živega v njih, niso nikjer opisani, ker jih nihče ni preživel. Taka doživetja brez prič ostajajo za vedno v temi, kakor sestavni del smrti.
Toda on še vedno pada. Čuti, da pada, naprej, nato pa vznak, in to tako hitro, da misel tega sploh ne more dojeti, kaj šele da bi si pomagal in se rešil. Nič, samo padanje. Po vsem telesu ga tolčejo ostre, trde stopnice, stiskajo in raztezajo se okrog njega kakor rebra velike, premikajoče se kamnite pahlajče. Nekaj časa še lahko šteje udarce, dokler ne udari s temenom ob rob. Prepozno je. Nikogar več ni; Ugasne poslednja svetilka. Zdi se mu, da vidi piramide stolov z navzgor obrnjenimi nogami. Toda tudi to takoj izgine. Nic. Napolni ga gluh, brezimen in večen mrak popolne nezavesti.^
Tako je Djordje Djordjevič izgubil svoje izgubljeno življenje, skupno z vsako nadaljnjo možnostjo predpostavljanja, zato ker je spregledal eno stopnico.
Prevedel F. G.
Mednarodna nogometna tekma v Kočevju
V Soboto, 4. julija, je bila v Kočevju nogometna tekma med UK Kočevje in NK Leibnitz iz .Avstrije, ki je bila organizirana na pobudo večletne poslovne stranke Avto Kočevje Alojzija Nuner iz Leibnitza in se je končala z rezultatom 1:1. Organizacijo te tekme je prevzel delovni kolektiv Avto Kočevje, ki ima v Avstriji poslovne odnose s tamkajšnjimi prebivavci. Z nogometaši je prišlo iz Avstrije v Kočevje še okrog 30 izletnikov, ikatere je sprejel delovni kolektiv Avto kot svoje poslovne prijatelje in sodelavce.
Tekmo na stadionu je obiskalo veliko gledavcev in vsi gostje iz Avstrije. Nogometaši Kočevja so pred začetkom tekmovanja poklonili gostom ribniški šo-pek in šopke rož. Tekmo je sodil Jože Maver. Med avstrijskimi nogometaši je bilo večina starejših ljudi, ki so se dobro upirali kočevski enajsterici. Začetni napad so izvedli gostje s prodorom, ki je ostal brez uspeha. Vratar je dobro udarjeno žogo lepo
ubranil.
Nogometaši Kočevja so imeli nešteto priložnosti, da bi lahko poslali žogo v mrežo, pa se v prvem polčasu pred golom niso znašli. Zastreljali so več žog in izgubili priložnost za zmago. Poznalo se je, da igravci nimajo treninga, igrali so pa preveč na posameznika, brez povezanosti in podajanja. Prodori posameznikov pred nasprotnikov gol so se večkrat ponovili, ostali so pa vsi neizkoriščeni, ker ni bilo pravega strelca, da bi žogo poslal v mrežo.
V drugem polčasu se je ponavljalo isto. Končno je Pico po desnem krilu prišel pred gol in z dobrim strelom zabil prvi in edini gol za Kočevje. To je bila edino izkoriščena priložnost od neštetih, ki jih je imela kočevska enajsterica.
Gostje niso klonili, kar dobro so se borili dalje ob podpori vseh prisotnih gledavcev. Nekaj minut pred koncem drugega polčasa so gostje izenačili in tako se je tekma končala neodločeno.
Bili
smo na
Bledu
Člani Zveze borcev iz Loškega potoka smo bili na desetdnevnem okrevanju v počitniškem domu Rdečega križa na Bledu, kamor nas je poslal občinski odbor ZB iz Ribnice. V domu smo se počutili prav dobro. Upravnik doma tov. Zdešar (ki je učiteljeval od 1925—29 v Loškem potoku) je v vsakem pogledu dobro skrbel za nas. S hrano In postrežbo smo bili zelo zadovoljni.
Na Dan vstaje smo se udele-'žili proslave v Festivalni dvorani na Bledu. Ob tej priliki je govoril predsednik OLO Kranj o bojih in zmagah na Gorenjskem,
KOČEVJE
Poročila sta se: Vindiš Anton, Selezostrugar iz Kočevja, Rudnik 23, star 24 let in Prijatelj Marija, ■delavka iz Željn št. 43, stara 25 1.
Rodile so: Komac Jelislava iz Slovenske vasi 17 — dečka.
V Ljubljani so rodile: Brodnik ■Jožefa iz Slovenske vasi 33 — deklico; Bohanec Vida iz Zajčjega Polja 3 — deklico; Fink Jožefa iz Strug 19 — dečka; Hull Pavla iz Konca vasi 5 — dečka; Jarm So-nja iz Kočevja, Ljubljanska cesta 23 — dečka; Kocjančič Marija iz Keljn 18 — deklico; Primc Marjeta iz Kočevja, Trg svobode 33 deklico; Pohar Nada iz Salke "yasi 11 — dečka; Pogorelec Nada 12 Stare cerkve 2 — deklico; Pin-*ar Kristina iz Zajčjega polja 4 — deklico; Trope Albina iz Bohlar-jev 7 — dečka; Žnidaršič Marija iz Kočevja, Trg svobode 22 — deklico; Kobe Ljudmila iz Kočevja, Trata 70 — deklico; Tomšič Ma-Uja iz Kočevja, Kolodvorska 10 dečka.
v Umrl je Maver Krešo iz Ko-Cevja, Kolodvorska 2, star 5 me-secev.
SODRAŽICA
Rodila je Alojzija Pogorelec iz Kimaric 26 — dečka.
KOSTEL
_ Umrla je KUZelIČKI Franco VICE« — glasilo SZDL občin Kočevje in Ribnica. Izdaja in tiska CZP »Kočevski tisk« v Kočevju. Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Peter Sobar. Uredništvo in uprava v Kočevju, Ljubljanska cesta 14-a, telefon uprave in uredništva 389. Letna naročnina 800 din, polletna 400 din in jo je treba plačati v naprej. Za inozemstvo 2.000 dinarjev oziroma 3 ameriške dolarje. Tek. rač. 600-27-1-265 Pri NB podružnica Kočevje
čiška, kmetovavka iz Petrine št. 2, stara 86 let.
RIBNICA
Umrl je Gačnik Jože, kmet iz Kota 30, star 83 let.
DOBREPOLJE
Poročila sta se Kastelic Franc, uslužbenec iz Sela št. 5 in Jamnik Ana, kmečka delavka iz Male Ilove gore št. 10.
Umrl je Šporar Jože, zidar iz Kompolj št. 108, star 78 let.
DRAGA
Rodila je ŽAGAR MILKA, go-
Enajstorici NK Kočevje in gostov iz Avstrije
Pionirski turnir v Osilnici
Tekmo med NK Kočevje in gosti iz Leibnitza si je ogledalo veliko
' ljudi
nato pa se je zvrstilo nekaj recitacij. Med drugim je pel tudi mešani pevski zbor France Prešeren iz Kranja. Po proslavi smo si ogledali čudovit ognjemet s starega gradu ter razsvetljene čolne, ki so vozili po jezeru.
Med okrevanjem nas je obiskal tudi član Glavnega odbora združenj borcev NOV. iz Ljubljane Ivan Fajdiga, s katerim smo se prav prijetno pogovorili.
Čas nam je zelo hitro minil in že smo se morali posloviti od prelepe Gorenjske in se vrniti domov.
M. Šega
1. OSILNICA I, 2. OSILNICA II
Športna sekcija je organizirala v soboto pionirski turnir v malem nogometa. Letos so n? stopila 4 moštva: Plešce, Zamost in 2 moštvi prireditelja. Kakor udeležba se je povečala tudi kvaliteta turnirja, ki je postal že tradicionalen. Največje presenečenje je napravilo drugo moštvo Osilnice z osvojitvijo drugega mesta. Igrali so 2-krat po 20 minut. V polfinalu so se srečali: Osilnica II : Zamost in Osilnica : Plešce.
Osilnica II : Zamost 1:0 (0:0)
Začetni udarec je imel Zamost. Kljub 'temu, da je drugo moštvo nastopilo oslabljeno, _ je igralo lepo in niso se ustrašili nasprotnika. Prvi polčas se^ je končal brez gola. Tudi v začetku drugega je bilo težko reči, kdo bo zmagovavec. Odločitev je padla 4 minute pred koncem. Tedaj je Radeka Boris poslal žogo mimo presenečenega vratarja v gol. V obrambi so odlično odbijali napade Kovač Marjan II, Markovič Drago in Sti-mac Cvetko. To je bil velik uspeh mladih pionirjev.
Osilnica I : Plešce 2:0 (0:0)
Tokrat se je o prvem mestu na turnirju govorilo že v polri-nalih, zakaj zmagovavec tega dvoboja je bil že siguren končni zmagovavec. Kakor na prvih dveh turnirjih je zmagala Osilnica. Osilničani so bili v premoči, toda Kovač nikakor ni mogel zadeti gola. Tudi Pleščani niso mirovali. V 14. minuti so celo zastreljali 11-metrovko. V obrambi se je posebno odlikoval Jaunik. V drugem polčasu je Osilnica preuredila vrste. Ko-
GUanje pcebioalce* Obvestila Spovedi čestitke
maj so Osilničani krenili s sredine, že so vodili z 1:0! Sedaj se je pokazala popolna premoč Osilnice. Toda Kovaču ni šlo ... Šest minut pred koncem je Jaunik zapečatil usodo Pleše. Zmagovavec turnirja je bil že znan!
Osilnica I : Osilnica II 4:2
Govorili so, da bi drugo moštvo igro predalo brez borbe. Toda drugo moštvo ni hotelo predati borbe nečastno! Tekmo so hoteli odigrati do konca, toda vodstvo je tekmo v prvem pol-čalu prekinilo zaradi preutrujenosti igravcev drugega moštva. Pripomniti je treba, da so bili ti stari okrog 10 let in so segali igravcem prvega moštva komaj do pasu. Prvo moštvo je kmalu vodilo z 2:0 in je potem popustilo. Nekaj podcenjevanja, pa tudi nespretnosti. Prvo moštvo je sedaj prevzelo, igro v svoje roke in Jaunik je povečal rezultat na 4:2.
Osilnica je že tretjič zapored osvojila prvo mesto in s tem prejela v trajno last skromno zastavico. Upajmo, da bodo finančne moči dopustile, da bodo že prihodnje leto tekmovali za pokal.
-ip
OTROK JE UTONIL
2. avgusta okrog šestih zvečer je v čebričku za pranje, v katerem je bilo okrog 17 centimetrov luga, utonila 15 mesecev stara Marija Pirc iz Žimaric 27. Medtem ko je stari oče krmil živino, se je deklica sama igrala pred hlevskimi vrati. Približala se je posodi z lugom in se prevrnila vanjo. Dvigniti se ni mogla več. Stari oče je večkrat pogledal za otrokom, nenadoma pa je opazil dekličino nožico, ki je molela iz čebra. Otroka je takoj dvignil iz posode, vendar je bilo že prepozno. Dekletce je še nekaj časa gledalo, zamahnilo z roko, nato pa izdihnilo.
Ob Kolpi
V	zadnjih mesecih čitamo veliko propagandnih vrstic, cenikov in prospektov turistične vsebine. Več ali manj živo pisani papirji vabijo na vse strani. Povsod je lepo, veselo, poceni, vse za turista, za oddih delovnih ljudi itd. O tem, kako to v stvarnosti izgleda, bi se dalo marsikaj napisati, vendar to ni namen tega članka.
V	naši občini je turizem še v razvoju in bo treba tu še mnogo pionirskega dela. V turističnem društvu smo prišli do spoznanja, da smo se v zadnjih letih vse preveč pogovarjali o turizmu in se na široko razpisali, nismo pa poprijeli tam, kjer bi prišli najprej do uspehov. V tem letu je nastal sicer skromen preobrat, a že prvi koraki so pokazali, da smo na pravi poti.
Turistično društvo je postavilo v Dolu ob Kolpi pri Pred-gradu tri lepe sodobne kamping hišice tipa »Jelovica«. Hišice so udobno opremljene, z električno razsvetljavo, verandami itd., torej z vsem, kar je najbolj potrebno za dober počitek in
Pred počitniško hišico v Dolu oh Kolpi
razvedrilo. Skratka, pričeli smo urejati prepotrebno počitniško naselje ob Kolpi za domače izletnike in one, ki si bodo zaželeli prebiti nekaj dni ob Kolpi. Že takoj po otvoritvi so se naselili v hišicah prvi turisti. Ker nameravamo za drugo sezono naselje razširiti, tako da bo v hišicah vsaj 24 ležišč, bo treba urediti še marsikaj. Toda začetek je tu in to razveseljivo dejstvo je dalo članom turističnega društva nov polet za društveno delo.
Tako smo dejansko približali lepoto Kolpske doline ljubiteljem narave in vse kaže, da bo postala prijetna vasica Dol naše prvo turistično središče ob Kolpi. Urediti bo treba tudi samo vas, očistiti ruševine in vse, kar kvari izgled vasice. Ce bomo vse to spravili v red, smo prepričani, da bo imel Dol vsako leto redne goste. Letos se ne da vsega urediti, izkoristiti pa bo treba zimo za vse organizacijske priprave, da bomo v prihodnjo sezono šli pripravljeni. Skupno s tamkajšnjim prebivavstvom nam bo končno le uspelo urediti tudi v tem delu naše občine prve začetke pravega turizma.
Za vse informacije v zvezi z letovanjem v Dolu ob Kolpi se obračajte na tajništvo Turističnega društva, telefon 3-21. Prosimo pa za uvidevnost, ker smo še v razvoju in je kapaciteta majhna.
Kako se je Ribničan odvadil kaditi
Ribničani so zelo »brihtni«
ljudje in marsikatero uganejo, zato po svoji šegavosti in prebrisanosti slovijo daleč naokrog. Ko sem zadnjič sedel v eni od štirih ribniških gostiln (sam ne vem, v kateri, ker so gostilne in gostilničarje prav po ribniško zamenjali: KLO je pri Cenetu, Cene je pri Pildarčku, v KLO je pa Pildarček) sem poslušal Ribničana, kako je sosedu (oba sta bila že primemo »okajena«)
Mali aglasi
spodinja iz Pod planine št. 21 —
deklico.
PRODAM
Prodam štiri leta starega konja.
Jože Antonič, Livold 40
IZGUBLJENO
Na cesti od Vidma-Dobrepolje do Račne sem izgubil dežni plašč temnomodre barve in moško volneno jopo.
Poštenega najditelja prosim, da mi izgubljena predmeta vrne proti nagradi na naslov: Peterlin Anton, Ižanska cesta št. 162, Ljubljana.
Varstvo dojenčkov
Stanovanjska skupnost Kočevje-mesto pripravlja organizacijo otroškega varstva v okviru obstoječe otroške ustanove za varstvo dojenčkov oziroma otrok do dveh let starosti, za kar se čuti vedno večja potreba v našem mestu.
V ta namen je Stanovanjska skupnost razposlala okrožnico vsem gospodarskim organizacijam in ustanovam v mestu z vabilom, da bi podprle ustanovitev te otroške varstvene ustanove.
STANOVANJSKA SKUPNOST KOCEVJE-MESTO
pripovedoval, kako se je odvadil kaditi:
»Buoš kadiu, France?«
»Buom, daj s'm. Vajš, sm žje čistu njehou kad’t, potlaj, s’m pa spjet z’čjeu ... «
»Bajž’ no, koku je pa tu blu?«
»S’m djau, d’ n’ buom več kadiu, k’ s’m zmjeraj toku kašlou in krjehou. N’ boum več kadiu ne piu, pa naj me strajla udar*, s’m se z’kljeu. Do n’dajle s’m zdržou, u n’dajlo s’m ih' pa spjet dvajset pokadu in n’sajkou s’m se ga. Zdaj se pa zmjeraj v’s trjesem, k’d’r trajska, k’ se bo-im, d’ buo uame trajščlu .., «
Nagrade dobijo
Žrebanje naše nagradne križanke je bilo v ponedeljek, 6. avgusta ob enajsti uri. Ob prisotnosti tričlanske komisije je srečne dobitnike izžrebala učenka Nada Špiletič iz Kočevja. Žreb je določil prvo nagrado v višini 1000 dinarjev Ivanki Vi-dervol iz Kočevja, drugo (500 dinarjev) Mariji Mohar iz Grčar-skih Raven, tretjo (knjigo) pa prejme Mimi Kočman iz Salke vasi. Vse nagrade bomo poslali po pošti še ta mesec.
SPORED RTV LJUBLJANA
JADRAN KOČEVJE: 10. do 12. avgusta italijanski barvni CS film »Sin rdečega gusarja«, 13. in 14. avgusta ameriški barvni CS film »Neznanec je prišel«, 15. in 1£. avgusta nemški film »Zadnji bo prvi«, 17. do 19. avgusta italijanski film »Lažne naivke«.
SVOBODA KOČEVJE: 11. in 12. avgusta sovjetski film »Sergej Eisenstein«, 18. in 19. avgusta indijski barvni film »Mati Indije«.
RIBNICA: 11. in 12. avgusta ameriški film »Ko je kraljevala komedija, 18. in 19. avgusta angleški CS film »Obtoženi ste, Oscar Wilde«.
SODRAŽICA: 11. in 12. avgusta ameriški barvni film »Kavboj«, 18. in 19, avgusta amer. barvni film »Čajnica«.
VELIKE LAŠČE: 11. in 12. avgusta francoski barvni CS film »Portugalske perice«, 18. in 19. avgusta japonski film »Ljudje-torpeda«.
DOBREPOLJE: 15. avgusta nemški film »Ukradena sreča«, 18. in 19. avgusta ameriški barvni CS film »Oklahoma«.
PONIKVE:	16. avgusta nemški
film »Ukradena sreča«.
PREDGRAD: 11. in 12. avgusta ameriški film »Kovinska zvezda«, 15. avgusta ameriški barv. film »Afriški lev«, 18. in 19. avgusta italijanski barvni film »Vojina in mir« I. del.
BROD NA KOLPI: 11. in 12. avgusta ameriški film »Jutri bom jokala«, 18. in 19. avgusta amer. film »20.000 milj pod morjem«.
LOŠKI POTOK: 12. avgusta ameriški barvni CS film »Čez planine divjega zahoda«.
SPORED
za soboto, 11. avgusta 1962
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — vmes ob 5.05, 6.00, 7.00 in 8.00 Poročila,
8.05	Poštarček v mladinski glasbeni redakciji, 8.35 Med pesmimi Antona Lajovica, 8.55 Počitniška potovanja od strani do strani, 9.10 Zabavni kaleido-skop, 9.40 Pesmi in priredbe Emila Adamiča, 10.00 Poročila, 10.10 Od tod in ondod, 11.00 Arije iz »Kneza Igorja«, 11.30 Zabavna ruleta, 12.00 Poročila,
12.05	Trio Slavka Avsenika, 12.15 Kmetijski nasveti — Ing. Tone Zorc: Problematika pitanja govedi v organiziranih pitališčih, 12.25 Melodije ob 12.25, 13.00 Poročila, 13.15 Obvestila in zabavna glasba, 13.30 Nekaj popularnih melodij z orkestrom »Philharmania«, 14.00 Glasbeni omnibus, 14.35 Naši poslušavci čestitajo in pozdravljajo, 15.00
Poročila, 15.20 Malo instrumentov — veliko glasbe, 15.40 Miniaturni portret Ubalda Vrabca,
16.00	Vsak dan za vas 17.00 Poročila, 17.05 Gremo v kino, 17.50 Vedri napevi, 18.00 Poročila, 18.10 Pesmi raznih narodov, 18.20 Božidar Širola: Koncert za klavir in orkester, 18.45 Naši popotniki na tujem, 19.00 Obvestila, 19.05 Glasbene razglednice, 19.30 Radijski dnevnik, 20.00 Za prijeten konec tedna, 22.00 Poročila, 22.15 Oddaja za naše izseljence, 23.00 Poročila, 23.05 Želimo vam prijetno zabavo, 24.00 Zadnja poročila.
SPORED
za nedeljo, 12. avgusta 1962
6.00—8.00 S sprejemnikom na dopust, 8.00 Mladinska radijska igra — Astrid Lindgreen: Erazem in potepuh — I, 8.40 Dve orkestralni skladbi za mlade po-slušavce, 8.55 Vedri intermezzo,
9.00	Poročila, 9.05 Z zabavne glasbo v novi teden, 10.00 Se pomnite, tovariši... 10.30 Operna matineja, 11.30 Rapa Suklje-Emest Petrin: Filmski festival v Puli (reportaža), 11.50 Nekaj melodij za dober tek, 12.00 Poročila, 12.05 Naši poslušavci čestitajo in pozdravljajo — I, 13.30 Za našo vas, 14.00 Zbor Donskih Kozakov, 14.15 Naši poslušavci čestitajo in pozdravljajo — II, 15.15 Hitri prsti, 15.30 Popoldne pri Chopinu, 16.00 Humoreska tega tedna — A. Upit: Brezbož-než, 16.20 Melodije za nedeljsko popoldne, 17.00 Poročila, 17.05 Športna nedelja, 19.00 Obvestila, 19.30 Radijski dnevnik,
20.00	Vaša pesem — vaša melodija, 20.50 Športna poročila, 21.00 Trije skladatelji — jugoslovanskega festivala jazza,
23.05	S plesno glasbo v novi teden, 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje.
Tltedmkaaa
pasta
POŠTA C AB AR - OSILNICA
Tovariš urednik!
Rad bi zvedel, kako je s pošto Čabar—Osilnica. Kakor je znano, je Čabar oddaljen od Osilnice 12 kilometrov, pošta pa potrebuje za to pot tudi več dni! V primeru, ki ga želim opisati, štiri dni. V soboto opoldne sem oddal na pošti v Gabru razglednico. Poštni uslužbenec mi je pojasnil, da bo šla naprej še isti dan. Pošta odide iz Gabra od 14. uri, do Osilnice pa je hodila štiri dni, če odštejemo nedeljo, tri dni! Na osilniški pošti sem zvedel, da jo odpeljejo najprej v Delnice in šele od tam tja, kamor je namenjena. Potemtakem bi morala priti razglednica v Osilnico v ponedeljek in ne v sredo, kakor se je zgodilo. Zanima me, kje se je zadržala in ali res ni mogoče dobiti boljše poštne povezave, kakor je ta preko Delnic in to preko Osilnice?! Ali ne more priti pošta v Osilnico direktno še isti dan (ob 15. uri)?
-ip
MOTI ME SLOVENŠČINA
Tovariš urednik!
Sem stalen naročnik vašega lista Novice in ga vedno rad prebiram. Oprostite mi, ker vam to pišem, toda zanima me slovenščina v vašem časopisu. Sedaj služim vojaški rok in priznam, da sem tudi že nekoliko pozabil svoj jezik. Ko tako prebiram Novice, vidim precej na-nak, Ne bi kritiziral, a tudi sam sem se učil pravilne slovenščine. V rubriki KINO večkrat vidim, da naslova filma sploh ne prevedete iz srbohrvaščine. Večkrat opazim besedi »istočno« ali »zapadno« in druge, motijo me pa tudi te-le besede: gasivci, kme-tovavci, proizvajavci, gledavci, poljedevci, prodajavci in tako naprej. Zanima me, če je slovenski jezik res tak ali pa je napaka pri vas. v tisuiriii. <a.i sami veste, kaj mislim in mi ni treba pisati vseh napak, ki so v vašem »v« in mojem »1«.
Rad bi videl, da bi objavili moje pismo v vašem listu. Lepo vas pozdravljam!
Mornar iz Splita Dragi mornar!
Veseli nas, da ste se oglasili in nas opozorili na »napake«, saj je to znak, da res natančno in redno prebirate naš list. Vaše pismo objavljamo, obenem pa tudi odgovarjamo na vaša vprašanja. Prepričani smo, da problem okrog »v« in »1« ne tare samo vas, ampak še koga drugega. Torej odgovarjamo vsem, ki si s tem še niso na jasnem.
Najprej vaša trditev, da ste pri vojakih že nekoliko pozabili svoj jezik. To je zelo žalostno, da naši fantje pri vojakih v nekaj mesecih pozabijo marsikatero besedo in po vrnitvi domov mešajo slovenski in srbski jezik. Kaj Slovenci res tako hitro pozabljamo svoj jezik, katerega se tujci tako težko nauče. Toda težko bi kaj takega trdil, ker poznam izseljence, ki po tridesetih, štiridesetih letih življenja v tujini še vedno govore lep, nepopačen materin jezik.
Motijo vas tudi srbohrvaški naslovi filmov. Nas tudi, toda take naslove čestokrat dobimo od uprav kina in jih je nerodno prevajati, posebno še, ker so vsi “ reklamni plakati pisani v srbohrvaščini. Priznamo, da nam večkrat uide tudi srbohrvaški naslov. Odslej bomo bolj pazili na to.
Kar pa zadeva gasivce, kmetova vce, proizvajavce itd., vas moramo potolažiti, da to ni nobena napaka, ne naša, ne tiskarska; tako pisavo namreč zahteva in utemeljuje novi slovenski pravopis, ki je izšel pred nekaj meseci in ki so ga priznani strokovnjaki — jezikoslovci pripravljali več let. Znano je namreč, da se vse, kar je živo, stalno razvija, dopolnjuje in izpopolnjuje. Tako je tudi z jezikom. Jezik ni mrtev, tudi jezik živi in se razvija po zakonih, ki jih narekuje življenje. Nekoč so še govorili bil (s trdim 1 na koncu), kasneje pa se je ta 1 prilagodil lažji izgovorjavi (sedanji dvoustnični u). Tudi stari slovenski pravopis iz leta 1951 ni več odgovarjal, ker se je jezik v teh nekaj letih že tako razvil in izpopolnil, da se je že močno razhajal z izgovorjavo. Novi pravopis pa hoče pisavo čimbolj prioližati izgovorjavi. Marsikje smo pisali 1 m izgovarjali dvoustnični u (v), ponekod (v istih kategorijah besed) pa smo pisali in izgovarjali 1. To ni bilo pravilno, niti ni bilo v skladu z razvojem jezika. Pravopis je vse te probleme odpravil in uvedel enotno pisavo in izgovorjavo (dvoustieni u, ki ga
pravopis dovoljuje tudi marsikatero besedo, ki je stari ni dovoljeval, a se je v pogovornem jeziku že tako ukoreninila, postala naša last, da je sploh ne moremo več odpraviti. Seveda je novi slovenski pravopis v začetku dvignil precej prahu, bil je, lahko rečemo, nekaj časa najbolj iskano branje, toda zavedati se moramo, da je naš jezik živ, v stalnem razvoju, ki ga še pospešuje moderni tempo življenja. Zato se mora tudi jezik soreminjati in se prilagajati življenju.
Upamo, da smo vam in vsem, ki si še niso bili na jasnem, kako je z v in 1, vsaj delno pojasnili problem...
Urednik
50 let skupnega življenja
OB ROBU
Smo enakopravni?
Lovska
zabava
Ni veliko zakoncev, ki bi dočakali tako visok jubilej, kot je zlata poroka 50-letnica skupnega življenja. Za to je treba v zakonu veliko razumevanja in strpljdvosti, dočakati pa je treba, seveda, tudi primerno starost. — Tako je tudi z zakoncema Klun, Ivanom in Amalijo, roj. Podboj, ki sta 8. pvgusta mirno in tiho praznovala visoko obletnico.
Ribniški lovci so preteklo nedeljo priredili v gradu zabavo, katere se je kljub močno kislemu vremenu v začetku udeležilo precej ljudi, posebno zvečer, ko je razigranost in pravo lovsko veselje doseglo višek. Lovci so prireditev lepo pripravili in izdatno poskrbeli za lačne in žejne goste. Razen pijače so pripravili tudi več lovskih specialitet, kot so kranjske klobase, pečeno jagnje in jagnje v omaki, le čevapčičev in ražnjičev ni bilo, ker »krogla (kot po navadi!) ni zadela cilja...« Tako jo je divji prašič ribniškim lovcem zopet krepko zagodel.
Oba sta pristna Ribničana, zato ju tudi vsak Ribničan pozna. Že slavljenčev oče, stari Bu-kovčan, je bil napredna korenina, njegov sin Ivan pa ga je vne‘o posnemal. Bil je dolgoletni praporščak bivšega Sokola v Ribnici, predsednik Lovske družine in predsednik okrajnega lovskega sveta, odlikovan s srebrno značko ;za izasluge. Več let je bil tudi predsednik Turistično-olepševalnega društva (odlikovan je bil z zlato značko) in predsednik napredne Posojilnice v Ribnici. Pod njegovim vodstvom je bila zgrajena meščanska šola in palača, v kateri
je sedaj Narodna banka. Več let je bil tudi župan ribniške občine.
V naprednem duhu je vzgojil tudi svojo družino. Njegova sinova Ciril in Metod sta bila že od začetka okupacije aktivista in kasneje zaprta v raznih zaporih in internacijah. Ciril je sedaj podpolkovnik JLA, Metod pa se je posvetil trgovskemu poklicu. Hči Andreja je poročena v Ljubljani.
Nove gradnje na Grmadi
Grmada je s svojo lepo lego in urejeno kočo postala ena najlepših turističnih postojank v naših krajih. Vedno več nedeljskih turistov jo obišče. Marsikdo bi prišel tudi med tednom v ta lepi in prijetni kraj, vendar je
koča med tednom zaprta.
Zaradi dobrega dostopa z motornimi vozili bi Grmada lahko postala ne samo nedeljska izletniška točka, temveč tudi prijetno počitniško zatočišče miru željnih dopustnikov.
Kratke iz Predgrada
Pred kratkim je imel mladinski aktiv iz Predgrada sestanek, na katerem so prečitali pismo ObK LM Kočevje, v katerem je bilo zaželjeno, da bi vsak član aktiva zbral sedem kilogramov papirja ObK LMS Kočevje bo aktivu preskrbel plesnega učitelja.
ptice. Ljubitelji narave in ptic iz Predgrada zelo obsojajo taka početja.
Skozi Predgrad je šlo v zadnjem času h Kolpi precej turistov. Največ jih je bilo v nedeljo.
V petek, 3. avgusta, je pripeljal šofer s traktorjem iz Kočevja nepokrito meso. Oddal ga je v mesariji v Predgradu, ljudje so bili s takim ravnanjem zelo nezadovoljni. Zato bi bilo prav, da bi sanitarna inšpekcija pazila tudi na take reči in kršivce primemo kaznovala.
Ljudje iz Predgrada se pritožujejo, da jih ne obišče dimnikar iz Kočevja, Nekateri štedilniki niso bili očiščeni že pol leta.
Turistično društvo v Ortneku se zaveda prednosti, ki jih ima Grmada, vendar jim primanjkuje denarja za razširitev koče in za graditev novega poslopja. Velik problem je tudi voda. Vodnjak je nekoliko majhen za vedno večje potrebe. Turistično društvo je dobilo od ribniške občine pomoč tri sto tisoč dinarjev, vendar je to premalo, zato bo društvo poskusilo dobiti pomoč od republiške turistične zveze. Poskusiti so mislili tudi s sobami pri privatnikih, vendar so to opustili zaradi slabih higienskih razmer.
Grmada bi lahko s svojimi smučišči postala pomembna zimska postojanka. Seveda bi bilo potrebno urediti prostore, ki bi bili sposobni tudi v zimskih dneh sprejeti smučarje.
Upamo, da bo Turistično društvo Ortnek še naprej tako delavno kot doslej in bo storilo vse, da bo postaila njihova Grmada še bolj privlačna in da bo sprejela dopustnike, ki se bodo dalj časa zadržali v njihovem kraju.
Zgodovina denarnih zavodov
V nedeljo je imelo Lovsko društvo iz Predgrada v Graj-ščici pri lovski koči skupen lov. Po končanem lovu je bila prosta zabava.
Zadnje čase nekateri, predvsem otroci, streljajo koristne
Za razvedrilo
KOLEGIALNOST
»Daj mi no eno cigareto, Ja-
»Na.«
»Veš, me je sram tam okoli
Maja je podružnica Narodne banke Kočevje na pobudo svoje višje organizacijske enote poslala okrožnico vsem šolam in drugim organizacijam za zbiranje starega denarja in ostale zgodo-vinsko-bančne dokumentacije.
Logično je namreč, da so star denar, hranilniki in eventualna ostala bančna dokumentacija na raznih podstrešjih in drugih neprimernih prostorih med »staro šaro«, takorekoč pozabljeni, nam vsem pa bi ti predmeti lahko zelo koristili v zgodovinskem arhivu.
Lep primer, ki je žal ostal osamljen, je v tej akciji pokazala osnovna šola Stara cerkev, ki je Okrožnico NB Kočevje vzela
resno ter zbrala in poslala precej tovrstnega gradiva. Med le-tem najdemo bivše jugoslovanske bankovce, avstro-ogrske krone, nemške marke, srbske (vojne) dinarje, lire in krajcarje. Zlasti zanimiv pa je primer hranilnika iz leta 1914—1915, izdanega od Franca Jožefa, ki je zelo dobro ohranjen.
Naša podružnica se osnovni šoli Stara cerkev najlepše zahvaljuje za njen prispevek, istočasno pa prosi vse ostale šole in organizacije, da bi po svojih močeh pomagale v tej akciji, saj bo zbrano gradivo služilo namenu celotne družbe.
Okupator ni prizanesel niti Ivanu in Amaliji; aretiral ju je in poslal na delo v Nemčijo, kjer sta ostala do osvoboditve ...
Ko smo obiskali jubilanta na njunem domu v Ribnici 41, kjer preživljata jesen svojega življenja, smo jima zastavili tudi troje vprašanj:
»Triinsedemdeset oziroma enainsedemdeset let življenja je že lepa starost, ki bi jo marsikdo rad dočakal. Kaj je bilo v vajinem življenju najlepše in kaj najslabše?«
— Za nas, stare ljudi, je vsekakor naj lepša mladost, to je čas, ki se ga najraje spominjamo, kamor vedno znova zahajamo v svojih mislih. S starostjo je pa tako, ni dobra, niti ni slaba. Upava pa, da sva vse najhujše že prestala. Posebno veselje imava z otroci, ki naju večkrat obiskujejo, ter z najinimi šestimi vnuki.. .
»Sta se v življenju vedno razumela?«
— No ja, je že nekako šlo. Preveč se nisva kregala. Včasih sva potrpela drug z drugim, pa sva obšla vse zakonske težave. Nekdaj so bili zakoni nekaj povsem drugega... ni bilo toliko ločitev, bilo je več zvestobe... Danes je le še malo tega...
»Kaj se je po vajinem mnenju najbolj spremenilo v Ribnici?«
— Oh, sprememb je toliko, da se kar ne znajdeva več. V Ribnici, čeprav sva preživela tu vse življenje, se počutiva skoraj kakor tujca. Toliko novih ljudi, ki jih ne poznava. Včasih je bilo tu preko 70 % pravih Ribničanov, sedaj pa jih je komaj okrog 30 % . .. Res, veliko sprememb .. . saj pa je preteklo tudi veliko let...
Svojo zlato poroko sta praznovala mirno, v krogu svoje družine, ki jima je zaželela še mnogo zdravih in zadovoljnih let. Tern čestitkam se pridružujemo tudi mi...
Okrog sedmih zvečer je bila gostilna v Prigorici spodobno zasedena. Pri mizi poleg točilne mize je sedela vesela, že precej razigrana družba in o nečem vneto razpravljala. Zasedenih je bilo tudi nekaj drugih miz, pri mizi poleg peči pa je sam samcat sedel star, slabo oblečen možak, s pokvečenim klobukom na glavi in povezanima galo-šama ali gumijastima copatama v rokah. Ob mizo je imel prislonjeno gorjačo. Tiho je zrl predse in se za nikogar ni zmenil...
Nenadoma je vesel tovariš pri mizi ob točilnici vstal, stopil k možaku pri peči, pograbil njegovo palico in pričel poplesovati pred njim, mahati s palico in mu jo moliti v roke in pod nos. Nekaj časa se mu je spakoval, mu dal palico za vrat in ga vlekel s stola. Pri tem opravilu je prevrnil pepelnik; pograbil ga je in ga porinil starčku pod nos. »No, pljuni vanj, pljuni...« Nato mu je zopet dal palico za vrat in ga vlekel s stola, dokler se možak ni dvignil, pograbil palico in zvezane galoše in molče, ne da bi koga pogledal, odšel. V očeh se mu je nekaj zaiskrilo, toda potlačil je jezo, kot bi hotel reči: »Kaj morem, saj sem navajen takega ravnanja. Če me nočete, pa grem ...«
Take stvari se večkrat dogajajo; nekateri jih imajo celo za. posrečene šale med možmi. Toda malo bolj čudno postane tedaj, ko zvemo, da mož ni iz naših krajev, da je revež (berač), ki ne zna govoriti in da je že star. Tiho je sedel v gostilni, spil dva deci vina, ki mu ga je dal gostilničar in ni motil družbe, ki je sedela tam menda že vse popoldne! Da, vse graje vredno ravnanje, in to v času, ko tolika govorimo o enakopravnosti in pravičnosti. Če revežu ne moreš pomagati, pusti ga pri miru, naj gre mirno svojo pot.
F. G.
HUMORESKA
MORA
-č-
Sedim naslonjen ali bolje, ležim (vsaj tako se ml zdi), močno poglobljen v svojo notranjost. V daljavi se v megli vrste slika za sliko, prizor za prizorom. Kar potim se, lasje pa mi od strahu od časa do časa vzvalovijo kot naše cene in zopet omahnejo (seveda moji lasje — ne cene), kakor naš gostinski promet. Nekaj mesecev sem v novi službi in se ne morem ravno pritožiti, da me nimajo radi, celo zelo radi in- marsikdo mi zaupa svoje najgloblje »srčne« težave. Pripomniti moram, da imam lep položaj, v žargonu se to reče »visoko strokoven« ter me verjetno zato spoštujejo. Da ne pozabim, imam namreč skoraj najnižjo mesečno plačo (tudi to je verjetno vzrok spoštovanja)!
»Tovariš Limel, upam, da se dobro počutite v našem kolektivi ?«
S pogledom užaljenega oslička se svojemu sosedu skromno nasmehnem in pokimam.
»Veste, tovariš Limel,« nadaljuje, »pri nas se vsi lepo razumemo, razen nekaj izjem, ki so, da se rafinirano izrazim, manj sposobni. N. pr. soseda Rezka je zelo pametna, toda domišljava goska, razen tega pa preveč rada obira, Micka je klepetulja in nekoliko degenerirana, Francka ohola in zabita, Ančka ... «
Strmim in občudujem njegovo psihološko razvitost ter kimam. Sprehodim se po pisarni, mimogrede se ustavim pri Rezki, ki ravno strokovnjaško in z vso
vnemo obravnava nemogoč »primer mojega dobrega soseda... »ne samo domišljav, kot napihnjen pav, tudi na svoje delo se en dr ... razume!«
Zopet strmim, ker pa me vsi pogledajo, se nasmehnem in podzavestno pokimam.
»Vidite, tudi tovariš Limel se strinja z našim mnenjem!«
Uide mi nekaj konjskemu rezgetanju podobnega in jo pobrišem v drugi oddelek.
Ista slika, ista debata.
Jaz pa kimam in samo kimam, ne da bi se spustil v tako objektivne razprave.
Ker nikjer nič ne rečem, kimanje pa je tako dvoumen izraz, iskrenosti, me začnejo vsi po vrsti (zlasti grupovodje obirav-cev) sumljivo gledati. Verjetno si mislijo, tale je postavljen špi-jon od vrha in ga moramo prehiteti.
Moj sosed vstane, za njim še Rezka in odideta.
Pričakujem najhujšega — intrig!
Ge gresta k direktorju in vse skupaj postavita na glavo (rivali so v stiski zavezniki), bo po meni!
Srepim proti telefonu, srce pa mi v prsih razbija kot kompresor in pričakujem najhujšega.
Se sekunda in direktor me bo poklical na odgovornost.
Zvoni, zvoni!
Odprem oči, otrpnem ... in se oddahnem.
Ura je 6!!
G-
Njene počitnice
NA KMETIH
Pride popotnik v vas, ker pa se je že mračilo, se ustavi pri prvi hiši.
»Dober večer, ali bi morda lahko pri vas prenočil?«
»No, no, to pa že, kar v senik lezite in se z »lojtro« pokrite, če vam bo pa vroče, pa en klin ven snemite!«
ZAVIST
Dve mački se pogovarjata na strehi.
»— Pomisli?« — . pravi ena, ona vražjevka s prvega nadstropja ima popolnoma elektrificirano kuhinjo. Sedaj pa so ji nabavili še mehanično mišo-lovko.
NEVERJETNA LJUBEZEN
Torej, ženo imaš na morju, pravi prijatelj prijatelju.
— Ja, in pišem ji vsak dan.
— Po desetih letih zakona je to res neverjetna ljubezen!
— Beži, beži! Pri odhodu mi je rekla: »Ge mi ne boš pisal vsak dan, se bom takoj vrnila.«
Pouk je bil zelo živahen, če bi ga lahko sploh imenovali tako. Bilo je nekaj dni pred koncem šolskega leta, ko je skoraj vsak dijak posebno dobre volje. Nekdo je pripovedoval ožjemu krogu že stokrat obrabljene dovtipe, ki se jim ne bi nihče med šolskim letom smejal, toda sedaj, ko so bile pred nami počitnice, se nam je zdela vsaka stvar, pa čeprav je bila ne vem kako neumna, lepa in zabavna. Profesor je pisal spričevala, se včasih ozrl po klopeh, se nasmehnil temu ali onemu, potem pa zopet nadaljeval z delom. Zanj se še niso pričele počitnice, urediti mora še cele kupe stvari, potem pride matura in potem ... potem bo šele našel nekaj časa tudi zase. Dobre volje so bili tudi tisti, ki so imeli po-
pravne izpite, čeprav jih je včasih na dnu srca nekako čudno zabolelo, toda smejali so se vseeno, kajti tudi pred njimi so bile počitnice, čeprav ne tako lepe, vendar počitnice so le bile. Marsikdo se je močno zasmejal tej ali oni šali, tako da nas je moral profesor nehote miriti. Toda danes ni zavpil kot navadno, temveč je le dobrohotno dejal: »Tiše!« Gotovo se je tudi on spomnil svojih dijaških let, ko je prav tako kot mi preživljal bridke in vesele dni dijaškega življenja. Spomnil se je svojih sošolcev, svojih profesorjev in tedaj se je pojavil v njegovih očeh nasmeh, v katerem se je zrcalil spomin na njegovo lepo, a že zdavnaj izgubljeno. mladost.
Tedaj so se vrata tiho odprla
in v razred je stopila Marija. Tiho, kot da bi se bala, je šla po razredu s sklonjeno glavo, s katere so se ji usipali na beli obraz lepi, temni lasje. Molče so jo spremljali naši pogledi in prešeren smeh se je razblinil. Vsi smo čutili njeno bolečino, vsi razumeli njeno žalost. Sedla je na svoj stol, razprostrla svoje tanke prste in hotela v njih skriti obraz, da ne bi videli solz.
Profesor je molče odložil pero in jo sočutno vprašal: »Ali je tako hudo?« Marija je tiho dvignila glavo, si obrisala solze in se poskušala nasmehniti, toda za njenim nasmehom smo videli bol, ki ji je razjedala srce. »Ne, le v bolnico moram!« je tiho dejala. Glas se ji je tresel. Vendar je te besede izrekla še dokaj pogumno, v njih se je zrcalil njen tihi ponos.
Vsi smo jo spoštovali, kajti" Marija je vse leto bolehala, vendar se je kljub temu neustrašeno zagrizla v učenje in napravila razred. Marsikdo je občudoval njeno voljo, njeno trdno
voljo do življenja. V svoji mladosti je občutila že marsikaj bridkega in zato je znala ceniti življenje mnogo bolj kot drugi.
In sedaj, ko je konec šole. ko se vsi veselimo počitnic, ko vsak dela račune, kje in kako jih bo preživel, bo ona, Marija, ki si jih je med nami mogoče najbolj zaslužila, šla med bele bolniške postelje, med temne hodnike, kjer je smrt tako blizu, a življenje tako daleč, daleč proč. Uživali bomo brezskrbno počitniško življenje, se kopali v morju, hodili na izlete, a ona bo videla sonce le skozi okno bolniške sobe, ki se ji bo zdelo tako blizu, da bi ga lahko objela z rokami, a vendar tako daleč, da ga ne bo mogla doseči.
In potem, ko bodo počitnice končane, ko bo vsak od nas pri' nesel s seboj zvrhano kopico spominov in doživljajev, bo Marija na naša vprašanja, kako ie preživela počitnice, lahko le odgovorila: »Bila sem v bolnici-"-
Miha Mate