KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO IZ ZGODOVINE DELAVSKEGA GIBANJA V LJUBLJANI Rudolf Golouh Ko danes vrednotimo začetke socialnega gibanja v Sloveniji in jih ponosno štejemo med najbitnejše dogodke naše preteklosti, vidimo, da je Ljubljana že takrat vodilno vplivala na razvoj našega političnega življe- nja. Osnovala je prvo slovensko delavsko izobraževalno društvo in izvojevala prvi štrajk na slovenskih tleh. Delavsko izobraževalno društvo »Sloven- ska Lipa«, osnovano že leta 1869, je ostalo dolgo dobo matica socialističnega gibanja v Sloveniji. Kasneje so nastala po vzoru »Slo- venske Lipe« podobna društva tudi v Trstu, Celju, Mariboru, Ptuju in drugje. Po prvem členu društvenih pravil je bil njegov na- men, »braniti in pospeševati duševne in gmotne koristi delavskega stanu«. Društvo je skušalo doseči ta namen, kot pravi drugi člen istih pravil, »z imenitnimi znanstve- nimi (delavcem primernimi) razpravami in naukom, tudi knjižnice ustanavljaje, govore in razprave ter radevoljne razgovore tiska- je in prodajaje, petje goječ, družabne vese- lice, telovadstvo in izgrede (izlete, op. pisca) napravljaje« itd. V resnici pa je šlo ustano- viteljem za mnogo več, kot je bilo takrat po zakonu dovoljeno, če pomislimo, da je poslal že leto dni zatem tedanji voditelj nemške socialne demokracije Most, kasnejši prvoboritelj mednarodnega ekstremnega re- volucionarnega gibanja, sodrugom v Ljub- ljani pismo, v katerem je javljal svoj pri- hod v Ljubljano in med drugim pisal: »Po- srečilo se mi je že pripeljati delavce iz vse Štajerske in Koroške na pravo pot, pa tudi v Ljubljani menda ne bo drugače.« Dejstvo, da so se ljubljanski delavci ob tedanjem velikem sporu med levim in desnim krilom socialne demokracije, ki je pretresel vse mednarodno delavsko gibanje, v veliki večini izjavili za radikalno smer neposredne individualne in kolektivne revolucionarne akcije delavskih množic in si s tem nakopali srd oblasti ter nepo- učene javnosti, ki jih je zato imenovala »krvavce«, nam več kot potrjuje njih na- predno, revolucionarno mišljenje in pogum. »Krvavci« se niso branili tega naslova in se na svoji poti niso dosti ustavljali. Ko se je takratno delavsko gibanje delilo na dve smeri — na zmerno, ki je hotela rešiti socialno vprašanje s samopomočjo, refor- mami, s postopnim izboljšanjem delavskih eksistenčnih pogojev, z volilnim in parla- 46 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mentarnim bojem, in na radikalno, ki je videla možnost osvobodit\ e delavstva izpod kapitalističnega izkoriščanja le v revolucio- narni akciji za izvojevanje oblasti, ki naj bo ljudska in služi ljudstvu — so se odločili za to pot. Iz poročil policijskih oblasti in deželnih predsednikov dunajski vladi je razvidno, da je ljubljansko delavstvo osva- jalo revolucionarne nauke, odobravalo in tudi gmotno podpiralo prve delavske štraj- ke, ki so se takrat vršili v raznih krajih tedanje Avstrije in v drugih državah, ter bilo z vsemi svojimi simpatijami na strani Pariške komune, tega največjega revolucio- narnega dogodka tistih let. Tako je prvo delavsko društvo, ki so ga osnovali ljubljanski delavci pred dobrimi osemdesetimi leti, postavilo prve trdne temelje delavskemu gibanju v Sloveniji. Od tod so se širile socialistične ideje v delavske centre na deželi, predvsem pa v rudarske revii'je. Naši politični zgodovi- narji zato povsem upravičeno sodijo, da je to delavsko društvo, ki je prvotno bolj nejasno, kasneje pa vse bolj odrejeno in zavestno stopalo na pot mednarodnega so- cializma in razredne borbe, razgibalo tudi tedanje slovensko brezznačajno meščansko politično življenje, ki je tonilo v slogaštvu in brezciljnosti, saj mu je bil vrhovni pro- gram »vse za vero, dom in cesarja«, med- tem ko sta bila slovenski delavec in kmet socialno brezpravna in nacionalno zaniče- vana. Na ustanovnem kongresu Jugoslovanske socialistične stranke, ki se je vršil leta 1896 (prav tako v Ljubljani), je tovariš Zavert- nik omenil v svojem tajniškem poročilu važno vlogo tega društva v razvoju social- nega gibanja med Slovenci in med drugim poudaril: »Že v tistih časih so nekateri delavci spre- videli, da jim ni zastonj pričakovati rešitve od meščanskih strank. Prepričani, da jim bode samo takrat bolje, ako si bodo sami pomagali, so sklicali leta 1869 shod delavcev v dvorano starega strelišča, kjer je zbor sklenil ustanoviti delavsko izobraževalno društvo ... Zanimanje mej delavci je bilo veliko in v kratkem času je imelo društvo prav lepo število članov... Delavsko iz- obraževalno društvo se je razvijalo, pro- učevalo je probleme, kateri vihrajo po vsem svetu in davajo obeležje novemu času, in povečalo se je od leta do leta. Marsikateri delavec, ko je spoznal krive preroke kleri- kalcev in bojazljivih liberalcev, je stopil v njihove vrste. Vsaki mesec bil je javen shod, ob kojih priložnostih se je kritikovalo vse, kar je bilo gnilega v Ljubljani in sploh v slovenskih deželah. A bilo je tega dovolj. Že so se kavsali liberalci in klerikalci, ime- novaje drug drugega izdajalce domovine in naroda, v resnici pa niso mislili ni jedni ni drugi na narod, temveč samo na svoje stran- karske interese. Za kmeta niso imeli časa, na delavca pa sploh nikdar niso mislili... Še nekaj let je minilo, a hkrati so se začeli za socialiste kaj žalostni časi. Vsaka nepre- mišljena beseda spravila je dotičnega v za- por, a kdor bi kak letak nosil... prišel je v nevarnost, da ga postavijo za ta ali oni zločin pred sodnike. Politične prestopke ... kaznovalo se je tedaj z mnogoletno ječo.« Da so bili tisti časi za slovenske socia- liste res težki, dokazuje poznejša razprava pred porotnim sodiščem v Celovcu, naper- jena proti organizatorju delavskega gibanja v Ljubljani, Železnikarju in nekaterim nje- govim tovarišem. Zeleznikar pa je bil za- radi svojega javnega delovanja obsojen na deset let ječe. »Krvavci« pa so kar pri belem dnevu in pred sodnijskim poslopjem napadli s kamenjem in opekami namest- nika državnega pravnika Pajka, ki je skrajno rigorozno sestavljal obtožbo proti Železnikarju in sodelavcem! Oblast si prav zato ni upala voditi procesa pred ljub- ljanskim sodiščem. Delovne razmere so bile takrat povsod skrajno težke, še posebej pa v Sloveniji, kjer so morali delavci delati po dvanajst ur dnevno, delavke pa še več, in to za skrajno nizko plačo. Delavstvo industrijsko bolj razvitih držav je skušalo izvojevati nižji delovni čas in boljše plače z močnimi organizacijami in medsebojno pomočjo. To gibanje se je začelo najprej v Angliji. V časopisih se je pojavila nova beseda »strike«. Delavci so terjali višje plače in krajši delovnik; če so jim bile zahteve odbite, so prenehali z delom in zapustili tovarne in delavnice. Gibanje je v kratkem zajelo Francijo, Nemčijo in druge države. Prodrlo je tudi do nas. Prvi »strike« ali štrajk, kot pravimo danes, je izbruhnil med Slovenci prav v Ljubljani leta 1871. Štrajkali so ljubljanski krojači in tako začeli vrsto štrajkov, ki so si desetletja sledili po vsej Sloveniji in zajeli skoro vse kategorije kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev. Ti štrajki so poglavje zase v gospodarskem in političnem življenju Slovenije. Iz boj- nega sredstva za izboljšanje gmotnih in de- lovnih razmer proletariata so se sčasoma razvili v bojno sredstvo za dosego politič- nih pravic in najviišjih socialističnih ciljev. Za naše delovno ljudstvo so bili vsekakor 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pozitivni, saj so polagoma štrli odpor delo- dajalcev, zagotovili delavstvu znosnejše življenje ter ga hkrati usposobili za vztraj- no vzajemno razredno revolucionarno borbo. O prvem štrajku v Ljubljani, tem važ- nem dogodku v zgodovini delavskega giba- nja v Sloveniji, ki zasluži podrobnejše obdelave, skoro ni podatkov. Vemo le to- liko, kolikor sta o njem pisala tedanji »Slovenski Narod« in »Laibacher Zeitung«; pisala sta pa zelo malo. »Slovenski Narod« z dne 25. marca 1871 piše: »Med krojači v Ljubljani se snuje »stri- ke«. Zahtevajo namreč »tarif« in povišanje plače za 40°/o. Ker se do sedaj mojstri še jako trdo drže, ne vemo, kako se bo urav- nala ta zadeva. Vsekakor bi bila mirna pametna pogodba želeti.« »Laibacher Zeitung« z dne 27. marca 1871 poroča, da so se pogajanja med krojaškimi mojstri in pomočniki razbila. »Pomočniki vztrajajo pri 40 "/o zvišanju, mojstri pa so pripravljeni zvišati mezde le za 15 "/o. Zato bo z današnjim dnem delo ustavljeno.« »Slovenski Narod« z dne 30. marca istega leta poroča: »--Danes se je začel kro- jaški »strike«; vsi krojaški pomočniki so opustili delo. Pomagači so v soboto po- poldne povabili svoje mojstre v dogovoru k Virantu, pa nikogar izmej mojstrov ni bilo in tako se ni bilo moč pogajati. Po- magači nameravajo napraviti krojaško družbo (asociacijo) in imajo tudi potreben kapital v rokah. Čudne pojme o »strike« pa ima gosp. Guttmann (policijski šef — op. pisca), ker je mislil to socialno vprašanje s tem rešiti, da vse krojaške pomagače dene v zapor. O genialnost!« Kako se je štrajk nadalje razvijal in končal, iz kratkih beležk v tedanjih listih ni dovolj razvidno. »Laibacher Zeitung« z dne 3. aprila 1871 sporoča kratko, da sta se dva krojaška mojstra pogodila s svojimi pomočniki tako, da sta jim priznala 20 "/o mezdno povišanje in »tarif«. Videti je, da so drugi mojstri še vnaprej odklanjali za- hteve pomočnikov, ki so zato težili k osamo- svojitvi in jo delno tudi dosegli. »Slovenski Narod« z dne 4. aprila 1871 piše: »(Kroja- ška asociacija) se je osnovala, kakor kaže današnji inserat, tudi v Ljubljani. Namen jej je, prodajati po društvenikih izdelano obleko v društveni prodajalnici. Ker so take asociacije le na korist občinstva in rušijo zastarele monopole, obračamo po- zornost bralcev našega lista na nje.« — V isti številki je objavljen inserat, ki na- znanja, da je bila »3. aprila odprta štacuna krojaške asociacije. Dela 30''/o ceneje ka- kor vsako drugo krojaško podjetje v Ljub- ljani. Asociacija biva nasproti Hradecky- jevemu mostu, v hiši lekarničara Eggen- berga, I. nadstropje.« (danes Jurčičev trg št. 2 — op. ured.) Čeprav so podatki o prvem štrajku tako skopi, pa je vendar jasno čutiti, da so bile osnovne težnje tedanjega socialnega giba- nja lastne tudi našemu delavstvu. Delavske asociacije in štrajki so bili v tistih časih osnovna gibala mednarodnega delavskega gibanja. Nasproti Schulze-Delitschevim na- zorom o samopomoči, so delavci postavljali nekoliko radikalnejša Lassallova načela o dolžnosti države do produktivnih slojev. Da se je v tedanjem ljubljanskem delavskem društvu tudi o tem mnogo govorilo in v tej smeri delovalo, dokazuje naslednja notica, objavljena v »Laibacher Zeitung« 24. aprila 1871. leta. »Na občnem zboru delavskega društva 23. aprila 1871 je Kune pojasnil cilje in koristi delavskih društev. Njegov predlog, naj društvo odslej zasleduje Lassallova na- čela, je bil soglasno sprejet z velikim odo- bravanjem. Prav tako so navzoči podpirali in soglasno sprejeli njegov predlog, da se osnuje š t r a j k o v n i sklad (podčrtal pisec). Sklad ima okrog 50 goldinarjev, od katerih je bilo 40 vloženih v podporno blagajno.« Navedeno ponovno potrjuje, da je de- lavsko gibanje v Sloveniji prešlo iz dobe organiziranja in priprav v dobo velikih socialnih bojev za izboljšanje gmotnih raz- mer in za uveljavljanje svojih političnih pravic. Prvemu štrajku so v resnici kmalu sledili mnogi drugi in zgledu krojaške pro- duktivne asociacije so sledile še druge ka- tegorije delavcev in nameščencev, ki so prav tako osnovali svoje zadruge. Napak pa bi bilo presoditi ves pomen te- danjega gibanja le ob teh dejstvih. Ne- dvomno je na borbeno razpoloženje delav- stva vplivalo še drugo veliko dejanje tiste dobe. Upor francoskega delavstva proti gni- lemu francoskemu cesarstvu in proti nem- škemu osvajalcu, ki je stopil na francoska tla, korakal proti Parizu, pred katerim pa se je moral ustaviti, ker je pariško ljudstvo proglasilo svojo komuno ter skoroda z go- limi rokami branilo čast revolucionarne Francije in zadrževalo osvajalca — je našel pri nas globok odmev. Razgibal je svobodo- ljubne sile, vzpodbudil probujajoče se de- lovno ljudstvo. Več notic in člankov iz ti- stih dni nam potrjuje, da je ljubljanska javnost napeto spremljala dogodke v Pa- rizu, pred katerim je morala kloniti tista 48 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nemška armada, ki je po bitki pri Sedanu tako zlahka prodirala dalje, in da je Ljub- ljana ob vsaki priliki javno izražala svoje simpatije pariškim revolucionarjem. Tako je prav zanimiva beležka o ljubljanski gle- dališki predstavi, priobčena v »Slovenskem Narodu« dne 14. februarja 1871, kjer be- remo: »Prizor ,Faust in Marjetica' je gosp. Nolli v resnici izvrstno predstavljal. Upletenih je bilo mnogo političnih in sarkastičnih utrinkov, in ko je gosp. Nolli mesto voja- škega zbora v 4. dejanju opere »Faust« pel kuplet: Oj slava nam je že pol leta bliz, kar zobljemo francoski komis, vendar še nismo prišli v Pariz! Durch Gottes Fiigung, das is gwiss! Gledališče je odmevalo od demonstra- tivnega ploskanja.« Revolucijo leta 1848 je pozdravil ljub- ljanski proletariat s tem, da je snel sliko kneza Metternicha in jo vrgel v Ljublja- nico, razbil šipe ljubljanskemu županu in' razdejal mitnico. Francosko revolucijo 1871. leta je dojemal že mnogo globlje. V tem času je že nastopil kot organizirana celota, bil na strani novega marksistično pojmo- vanega razrednega delavskega gibanja, idejno doraščal z mednarodnim socializ- mom, prevzemal njegove oblike boja in se z njim organizacijsko spajal. Hkrati je tudi usmerjal slovensko politično življenje k višjim ciljem. Tako je Ljubljana pri nas ohranila svojo vodilno vlogo v socialnih gibanjih prejšnjih dob in našega veka vse do današnjih dni. Dala je slovenskemu delavskemu gibanju prvo delavsko društvo in izbojevala prvi štrajk na naših tleh. Od takrat pa do danes je bilo v našem mestu vselej aktivno neko revolucionarno delavsko jedro, okoli ka- terega so se zbirale vse napredne socialne sile. To jedro je vedno dajalo globlje obe- ležje njenemu političnemu udejstvovanju in izražalo njene revolucionarne težnje. Prav zaradi tega je Ljubljana tudi v na- rodnoosvobodilni borbi pokazala vso svojo moč, predanost in strnjenost. Od prvega štrajka pa do pričetka na- rodnoosvobodilne borbe je torej preteklo sedemdeset let. To je obdobje velikih na- porov, porazov in uspehov delavskega raz- reda in le temeljito spisana socialna zgo- dovina našega naroda bo mogla prikazati veličino tega razvoja. 49