I ■ 10 co b. la e, ili li, lU l- Delavska enotnost Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana, 1. septembra 1989 v. d. glavnega urednika Franček Kavčič številka 34, letnik 48, cena 9.000 dinarjev V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat n, c- > l- li o ?- 1- ?- o a it* it h l Nezaceljene rane slovenske zemlje Celodnevni obisk Mihe Ravnika, predalnika, in Rajka Lesjaka, sekretarja ^venskih sindikatov na območju občin ;fš]co, Šentjur, Slovenska Bistrica in je pokazal grozljivo razsežnost neteče in skromne možnosti, da bi se ra-Qe> ki jih je zemlji in ljudem naredila v°da, kmalu in docela zacelile. Najhuje je v občini Laško, kjer ob strugi majhnega Potoka Lahomnica in v njeni okolici ni °stalo na prejšnjem mestu skoraj nlče-®4r. Kljub buldožerjem, ki že dva meseca , n-U'o po Halozah in so najbolj pomaga-j Hudem popraviti, kar se je dalo in sPlačalo popravljati v strmih bregeh, je slika razdejanja in tegob še danes vidna tu& od daleč. . Naravna ujma je manj prizadela ure-Isno mesto, kot je Slovenska Bistrica, *°t nerazvita in najbolj revna okolja v Hribih, med laško ter šentjursko obči-110 ter v Halozah, za katere že otroci v °snovni šoli zvedo, da so prav na repu Gospodarske in kulturne razvitosti Slo-'fehije. Ob tem, ko smo si lahko ogledali Pidi prebivališča ljudi v Halozah, ko smo ""čeli, kolikšne kmetijske površine ima-1°’ ko smo ocenili možnosti za njihovo zaposlitev v tovarnah na obrobju tega Jhnočja, smo se vprašali, kaj ljudi tam Pl°h še zadržuje in kaj bi bilo treba Zrediti, da bi Haloze zadihale vsaj tako, °tje videti na sosednjem Ptujskem po-l'2- Zazdelo se nam je, da je treba na ,Sezn območju takoj korenito spremeni-2 razmere, sicer se bo večdesetletna ago-ia, ki stajo pospešila vodna in plazov-, a ujma, nadaljevala in privedla do dojene izpraznitve prostorov, zlasti za-'. ui Pomanjkanja ali preveč vode, zara-elektrike in cest (če zanemarimo dru-e civilizacijske pridobitve). sir ■* smo pri Rajhov! hiši in gospodar-6zn poslopju ob elektrarni v kanjonu Lahomnlce, kjer petčlanski družini ni ostalo za življenje skoraj nič. Bili smo na drugi strani Breze, na meji med laško in šentjursko občino, kjer je potok Koza-rica naredil podobno škodo kmetu Percu. Pogovarjali smo se s Krušlčevimi v Halozah, ki jim je zemeljski plaz obsul hišo in gospodarsko poslopje, po odstranitvi nanosa, pa jim nad glavo še vedno visi 5000 m3 zemlje, ki se bo verjetno začela premikati ob prvem večjem deževju. Spoznali smo, da vsi ti in drugi s strahom zrejo v nebo, v negotovosti za svoje preživetje v teh objektih. Videli smo strah, ki se je vsadil v ljudi, in izvedeli, da kljub temu mislijo vztrajati v hišah, v katerih so preživeli letošnje poletne ujme. Nesreča praviloma združi ljudi in tako se je zgodilo tudi na vseh razdejanih in manj prizadetih območjih. Sosed je pomagal sosedu, delavec je reševal kmeta, vsi so pomagali tistim, ki so ostali brez hrane zase in živino ter brez strehe nad glavo. V vseh občinah funkcionarji neposredno vodijo in organizirajo odpravljanje posledic in pomoč ogroženim prebivalcem. V Laškem smo spoznali Matevža Kolarja, ki v mirnem času vodi občinsko davčno upravo, zdaj pa je na čelu ljudi, ki popravljajo tisto, kar je po razdejanju mogoče popraviti. Po Halozah nas je vodil Rafko Mihorko, predsednik krajevne skupnosti v Majšperku, ki vodi delo ekip, ki obnavljajo pota, njive, vodovje in hiše tudi zunaj njegove krajevne skupnosti. Čeprav bodo morali svoje mnenje o vzrokih za katastrofo v Laškem in Halozah in o možnostih za njihovo preprečitev povedati še strokovnjaki, je treba omeniti to, kar so nam povedali ljudje, s katerimi smo se pogovarjali. Prepričani so, da raketna obramba pred točo ' lll| l ............................. Miha Ravnik in Rajko Lesjak, predsednik in sekretar RS ZSS, na prizadetem območju. povzroča koncentracijo oblakov in takšne padavine, kot so padle na njihova strma območja in kot jih ni bilo v tisočletni zgodovini. Na mestih, kjer seje zdaj sprožilo na tisoče plazov, ni nobenih vidnih dokazov, da seje to že kdaj v zgodovini dogajalo. Prebivalci območja ob Dravinji, ki znajo povedati, da voda po svoji volji teče samo navzdol, navzgor pa le, če ji pomagamo s črpalko ali drugo napravo, se jezijo na tiste, ki urejajo vodni tok te rečice, ki v okolici Majšperka poplavlja ob vsakem večjem deževju. Kljub temu, da so se nekateri na to kar navadili, so prepričani, da je treba reko uravnavati od Izliva k izviru in ne tako, kot se zahoče občinskim in krajevnim oblastem. S podatki lahko dokažejo, da so poplave posledica nestrokovnega urejanja vodnega toka, ki jih zdaj greni življenje in jemlje pridelek. Če so te ocene strokovno utemeljene, pa je seveda treba ugotoviti tudi osebno odgovornost za napake, ki so omogočile katastrofe, ki so danes v štirih občinah ocenjene na več kot 1200 milijard dinarjev. Kakor koli so vprašljive vse metode, s katerimi ocenjuješ škodo, je že zdaj jasno, da prizadeta območja ne bodo dobila toliko, da bi lahko popravili vse tisto, kar je vzela narava ob nestrokovnem človekovem poseganju vanjo. Predsednik slovenskih sindikatov je vsem na prizadetih območjih obljubil, da bo RS ZSS v skupščini SRS predlagal sklepanja o dodatnem enodnevnem zaslužku za odpravljanje škode. Ravnik je povsod govoril tudi o nujnosti takojšnje obnove in popravil pa tudi preselitev prebivalcev v nove stanovanjske objekte. S temi posegi ne bi smeli čakati na zimo, ker bo takrat za najbolj prizadete že prepozno. Zavzel seje tudi za strokovnost vseh obnovitvenih del, ki bi morala dajati nekaj zagotovil, da se ob letu ali prej ne bodo ponovno rušile popravljene hiše in komunikacije. Slovenski sindikati se bodo obrnili tudi na delovne organizacije, ki lahko ponudijo konkretno delovno ali gmotno pomoč. Menijo pa, naj bi drugi dejavniki kaj podobnega naredili tudi med zasebnimi kmetovalci, ki bi naj pomagali s krmo in drugače zadržati sedanji stalež živine na najbolj prizadetih kmetijskih površinah. Kot vse kaže, so v sindikatih dozorela tudi spoznanja, da bi za domače nesreče, zlasti na nerazvitih območjih, namenili tudi del denarja, ki se v Sloveniji zbira za nerazvita območja in je na račun porabe veliko protestov. Zdi se, da bodo sindikati s temi predlogi rekli tisto, kar je pravzaprav smisel delavske solidarnosti in zaradi česar se članstvo vanje tudi zavezuje. Kljub političnim in drugim strahovom, ki so to poletje žareli na našem nebu, se bodo ti sindikalni načrti verjetno tudi potrdili. Franček Kavčič Vodstvo Zveze sindikatov Slovenije poziva člane sindikata, osnovne organizacije sindikata in druge v Sloveniji, naj še dodatno poskrbijo za pomoč v neurjih prizadetim območjem. Kljub velikim prizadevanjem vseh ljudi na prizadetih območjih so razmere tako kritične, da zahtevajo dodatno solidarnostno pomoč širše družbene skupnosti. Solidarnostna pomoč, ki že prihaja, je neprecenljive vrednosti, vendar ne zadošča za najnujnejšo odpravo posledic oziroma za zagotovitev normalnega življenja in dela Hudi v teh krajih.. Da bi hitreje in boH učinkovito ublažili posledice neurij, predlagamo: • da se v Sloveniji septembra nameni enodnevni zaslužek zaposlenih namensko za odpravHanje posledic neurij v občinah Laško, Šentjur pri CeHu, Ptuj in Slovenska Bistrica; •da v delovnih organlzaicjah in med članstvom sindikata organiziramo nadaljnje zbiranje sredstev in pomoči v materialu (pohištvo, oprema, gradbeni material in drugo), saj so nekateri ljudje ostali brez vsega; • da pomagamo otrokom in mladini - zato naj šole, izobraževalne skupnosti, založbe in drugi organizirajo učinkovito pomoč v obliki šolskih potrebščin in podobno, dijakom pa naj priskrbijo primerne štipendije; • da se pospešijo prizadevanja za zagotovitev osnov za delo, ki so pogoj za življenje teh Hudi - da se ohrani stalež živine, da se kmetHska zemHišča usposobijo za obdelavo in drugo - kar lahko zagotovimo z delom na terenu, pa tudi z zbiranjem krme, poHskih pridelikov in podobnega; to obliko pomoči pričakujemo od tistih, ki jo lahko nudijo, predvsem pa od kmetov in njihovih organizacij in združenj. Podpiramo tudi druge pobude in ukrepe za odpis davčnih in drugih obveznosti za te ljudi, zagotavHanje ugodnejših posojilnih pogojev in podobno. Strinjamo se s pobudo, da bi na teh območjih lahko uporabili več sredstev iz sklada solidarnosti za pospeševanje hitrejšega razvoja manj razvitih območij in pokrajin. Slovenski sindikati smo prepričani o pripravljenosti posameznikov in družbe za solidarnostno pomoč prizadetim območjem, zato naj bo naše geslo: KDOR HITRO DA, DVAKRAT DA. Predsednik RS ZSS Miha Ravnik DRUGA STRAN Delavska enotnost Zakaj predsedstvo ZSJ molči V Bosni in Hercegovini padajo glave politikov in gospodarstvenikov ter celih političnih klanov. Gre za afere Agrokomerc, za Neum, Maglaj, Kecmanovič in še bi lahko naštevali. Na politično površje so prišli povsem novi ljudje, ki, kot vse kaže, ne želijo ponavljati napak svojih predhodnikov. Na vrsto je prišel tudi Andjelko Vasič, danes predsednik sveta ZSJ, v prejšnjih letih sindikalni delavec v svoji republiki. Očitajo mu sodelovanje v delovni skupini, ki je pred leti odstranila iz javnega življenja sindikalnega delavca Anteja Simiča, delegata iz Zenice, ki si je na kongresu sindikatov BiH leta 1982 dovolil očitati uglednim funkcionarjem gradnjo vil, bogatenje in različne druge nepravilnosti. Po sedmih letih in potem, ko je Vasič za eno leto postal predsednik jugoslovanskih sindikatov, so se nanj v njegovi ožji domovini začeli bolj ali manj odločni napadi. Vasič je na vse odgovarjal in prepričeval o svoji nedolžnosti in neutemeljenosti obtožb. Po dveh mesecih so našli celo magnetogram razprave v delovni skupini, ki je odločala o usodi Šimica. Da bi bila zadeva čimbolj demokratična, je na podlagi zapisa s seje zeniška sindikalna baza dala mnenje o primernosti Vasica za nadaljnje predsednikovanje v Beogradu. Zdi se nam, da bolj kot se zadeva vleče, bolj je zvezno sindikalno vodstvo blokirano pri svojem delu. Njegova politična in moralna moč je zaradi spodkopavanja avtoritete predsednika bistveno manjša, kot bi morala biti v teh za delavce vedno težjih časih. Zdi se nam, da se zvezno sindikalno vodstvo neutemeljeno izogiba razpravi o svojem predsedniku in s tem o vsej svoji sestavi pa tudi o kadrovskih in drugih postopkih, ki povzročajo (omogočajo) enoletno menjavanje oseb na vrhu piramide vedno manj ugledne zvezne sindikalne organizacije. Verjetno bi bilo za organizacijo in javnost bolje sprejeti ali odbiti napade kot pa podaljševati agonijo, v kateri se prvi človek sveta ZSJ že zdaj neuspešno spoprijema s preteklostjo v svojem okolju in s samim seboj. M. H. Ali je zadovoljstvo na šolah le začasno_______________ Na seji izvršnega odbora RO sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti so člani posvetili največ pozornosti oceni uresničevanja zahtev, ugotovitev in stališč do urejanja družbenega in gmotnega položaja vzgoje in izobraževanja. Najbolj kvalificirani predstavniki republiških izobraževalnih institucij - predsednik republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, predsednk republiške izobraževalne skupnosti in predsednik njenega odbora za usmeijeno izobraževanje so jih seznanili s svojim delom za izboljševanje težkih gmotnih razmer na področju vzgoje in izobraževanja in uresničevanju zahtev sindikata in spomladanskega vala stavkovnih gibanj na slovenskih šolah. Julija in avgusta je bil gmotni položaj na šolah precej boljši kot prej, kar je tudi posledica večjih prilivov po polletnih obračunih v gospodarstvu, pa tudi maja povečane prispevne stopnje za šolstvo. Priliv denarja je bil tolikšen, daje republiška izobraževalna skupnost šolam lahko zagotovila rast bruto osebnih dohodkov za obdobje janu-ar-avgust za 491 odstotkov glede na povprečje preteklega leta, obenem pa je lahko s posojili pomagala reševati likvidnostni položaj nekaterih najkritičnejših občinskih izobraževalnih skupnosti. Vendar tolikšen priliv sredstev ne pomeni večje blaginje šolstva v prihodnje, marveč je bolj rezultat nekaterih nesmislov delovanja obračunskega sistema. Tako v republiški izobraževalni skupnosti pravijo, da bodo relativno mirno poslovali septembra in oktobra, v zadnjih dveh letošnjih mesecih pa se utegne znova ponoviti tako težek položaj kot junija. Čista neto nakazila osebnih dohodkov, ki jih je za julij šolam nakazala republiška izobraževalna skupnost, tako znašajo, na primer, za snažilko na srednji šoli 3,306.000 dinarjev, za učitelja z višjo izobrazbo 8,266.625 dinarjev in za srednješolskega učitelja z visoko izobrazbo 11,176.000 dinarjev. Tako so v izobraževalni skupnosti prepričani, da so vsaj glede gmotnih zahtev izpolnili zahteve stavkovnih gibanj. Drugi del nalog pa šele začenjajo reševati, saj gre predvsem za sistemske zadeve, ki so dolgoročnejšega pomena. Na seji je bilo slišati nekaj različnih mnenj o načinu izražanja zahtev prosvetnih delavcev v stavkovnih gibanjih in o tem, da metode pritiska ne bodo več rodile sadov. Člani izvršilnega odbora so energično pribili, da za to nikakor ne smemo kriviti učiteljev, marveč sta dolgoletno zaostajanje in kriza v šolstvu povzročila in zaostrila nestrpnost. Stavkam se učitelji ob podpori sindikata tudi vnaprej ne bodo odrekli, seveda tam, kjer bodo ugotovili, da gmotnega položaja učiteljev in šol ne izenačujejo tako kot drugod ter beležijo bistvena odstopanja. Glede pripomb, da se v gospodarstvu pojavlja hud revolt zaradi povečanja sredstev za šolstvo, pa so na seji poudarili, da na šolah niso nikdar terjali več, kot jim pripada po zakonu in da tudi delavci kažejo popolno podporo in razumevanje za upravičene zahteve šolnikov po dostojnejšem gmotnem položaju, I. Ž. Socialistične meje in meje socializma_________________________ Je dandanašnji sploh še moč veijeti v socializem? Je! Te vere seveda ne utrjuje grozljivi politični proces na Kosovu, ko Vllasiju med drugim očitajo celo tako lep rudarski pozdrav »Srečno!«. Ne utrjuje je niti ravnanje naših vojakov na mejah, ko tako uspešno preganjajo begunce iz socializma. Sem ter tja kakšnega kar odstrelijo. Končno je seveda ne utrjuje sam množičen beg iz sanjskega sistema - malce pa je vendarle dopušča ravnanje Madžarov. Ti so še najbolj učinkovito podrli železno zaveso, tisto pravo, žičnato in tisto bolj nevarno, miselno. Mejo so dobesedno odprli vzhodnonemškim beguncem. Še dobro! Si sploh predstavljamo, kakšne gromozanske odgovornosti so s tem rešili nas same? Vzhodnim Nemcem je namreč očitno prekipelo. Dovolj jim je čakanja na obljubljeni komunistični raj, za seboj puščajo vse, premoženje, sorodnike, prijatelje, vsak eno celo življenje torej. Madžarom puste celo avtomobile, kar najbrž tudi ni kar tako, če vemo, koliko časa morajo na ta superluk-suz čakati. In verjamem, da jih Madžari ne puščajo čez svoje meje zaradi teh avtomobilov. Z njimi imajo pač zgolj nove skrbi. Puščajo jih torej lahko levzaradi zdrave pameti in gole človečnosti. Če bi jih ne, bi se prej kot slej znašli tudi na naših mejah. Saj je grdo namigovati na pamet, a ne morem se znebiti strahu, ali bi bili tudi naši superstrelci tako strpni. Pa to je le ena plat. Druga je sam fenomen bega, tako Vzhodnih Nemcev kot Romunov, Turkov in muslimanov, iz Bolgarije, Čehoslovakov - in končno, tudi mi nismo imuni do tega. Pri nas (razen posameznikov, ki ne dišijo policiji) sicer lahko v tujino odideš s potnim listom, kar pa je zato le malo manj zaskrbljujoče. Spomnimo se le na azilante, dolge vrste pred avstralskim konzulatom in končno na »beg možganov« iz Slovenije. Že drži, da smo v en koš nametali bege, prebege, emigracijo in migracijo iz vrste med seboj zelo različnih dežel. Toda skupni imenovalec je vendarle, vsi beže iz socializma in to množično. Dovolj, da bi se moral nad vsem skupaj zamisliti tudi France Popit, preden je sedel k svojemu znamenitemu pismu. Ciril Brajer Nova valjarna v Štorah__________________________ Prvo polletje kaže, da je politika novega vodstva štorske železarne pravilno naravnana, saj so s prodajo manjšega števila proizvodov dosegli večje tržne učinke. Enako zanimiva je tudi nova oblika poslovnega sodelovanja z italijanskim Fiatom, ki je letos prvič navrgla dobiček. Vrednost te kooperacije bo letos presegla tri milijone dolarjev. Celotna vrednost polletnega izvoza pa znaša 12 milijonov dolaijev ali 11,3 odstotka več kot lani. V štorski železarni se na četrtkovi tiskovni konferenci podarili, da so letos povečali obseg skupne proizvodnje za 5,1 odstotka, dasiravno seje število zaposlenih zmanjšalo. Železarno je lani zapustilo nekaj več kot 200 delavcev. Prvi uspehi so odraz različnosti proizvodnje in višje kakovosti. Mnogo pričakujejo od nove valjarne, ki bo začela poskusno obratovati oktobra. Gre za že pet let stare načrte, ki pa so realno obliko dobili šele v zadnjih dveh letih. Železarna, najsodobneje opremljena, elektronsko vodena, bo zaposlovala le okrog 80 delavcev in proizvedla trikrat več kot stara, ki jih je zaposlovala 330. Druga večja naložba vsebuje nov načrt o razplinjanju in čiščenju plinov. Gre za načrt, da bi po zmanjšanju onesnaževanju voda zdaj še bolje rešili onesnaževanje zraka. Po zbranih podatkih se nagibajo k ponudbi iz tujine, vredni štiri milijone dolarjev, po kateri naj bi naprave naredili v železarni sami. Železarji so se med prvimi odzvali na nesrečo, ki je zajela predele, na katerih bivajo tudi njihovi delavci. Tako so prizadetim takoj poslali strojno opremo in strokovnjake, na zadnji seji delavskega sveta pa so sprejeli sklep, da pomagajo 38 svojim delavcem, od katerih so trije ostali brez stanovanj, z brezobrestnim posojilom, sindikat pa organizira prostovoljno delo in pomoč svojim sodelavcem. Janez Sever Sporočile »q javnost________________________ Izvršni odbor republiškega odbora sindikata je v skladu z junijskim sklepom (31. 8.1989) na podlagi poročil predsednika Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo ter predsednika Izobraževalne skupnosti Slovenije ocenil uresničevanje ob stavkah postavljenih zahtev delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije in ugotovil: - da se je z ukrepi izobraževalnih skupnosti julija in avgusta 1989 kratkoročno izboljšal gmotni položaj šolstva, kar omogoča vsaj približno uskladitev osebnih dohodkov delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti z osebnimi dohodki v gospodarstvu - v okviru veljavnega sistema usklajevanja (družbeni dogovor). Sindikat meni, da v tem trenutku ni potrebe po izražanju zahtev s stavko. Sindikat bo v naslednjih mesecih spremljal gmotni položaj vzgojnoizo-braževalnih organizacij in glede na še veljavni komunalni sistem finaciranja osnovnega šolstva in otroškega varstva organiziral tudi oblike protesta v organizacijah, kjer ne bi bila usklajena rast osebnih dohodkov in zagotovljene možnosti za delo; - da so bili s spremembami in dopolnitvami nekaterih zakonov storjeni prvi koraki k spremembi neustreznega sistema organiziranja in finaciranja vzgoje in izobraževanja. Sindikat pričakuje od republiških izvršilnih organov nadaljnje predloge zakonov in izvršilnih predpisov, ki bodo pripomogli k večji učinkovitosti in gospodarnosti sistema. Sindikat bo obravnaval pisno poročilo izvršilnih organov s področja vzgoje .in izobraževanja o izpolnitvi zahtev in pisne predloge dolgoročnih ukrepov. Republiški odbor sindikata bo o svojem delu obvestil občinske organizacije sindikatov, ki naj poskrbijo za seznanitev osnovnih organizacij in stavkovnih odborov z njegovimi stališči. Poročanje novinarke »Dela« (Lade Zei) o delu sindikata v Delu, 30. 8. 1989, izvršilni odbor ocenjuje za pomanjkljivo, neobjektivno in pristransko. Izvršni odbor ROS Vladimir Tkalec Po slovenskem scenariju_______________________ V tem trenutku (četrtek zjutraj), ko nastaja tale komentar in ko stavka hrvaških strojevodij še traja (jabolko spora so za zdaj561 plače) je mogoče reči predvsem nekaj: stavka strojevodij sosednje republike teče beti ali 'manj po znanem slovenskem scenarij3-Vodstvo ZTP Zagreb je osem dni zavračal0 zahteve 550 strojevodij sekcije za vlek0 v Zagrebu, posebej tiste, ki zadevajo višin0 plač (strojevodje zahtevajo dinarsko protivrednost tisoč zahodnonemških mark) 111 s tem tvegalo stavko, kar se je tudi zgodil0. Spomnimo se prav tako je bilo lani pred Silvestrovim gluho vodstvo ŽG LjubljaiJ3 in prav tako je potem Slovenijo pretres^ vest o veliki stavki strojevodij. Res da so si poročila, ki prihajajo iz sosednje republike, zelo različna in celo protislovna (Vjesnik na primer piše, da strojevodje sicer stavkajo, vlaki pa vozijo, kar pobija Delov dopisnik, ki piše o zastojih in velikih zamudah) vendar je tudi iz tega, kal vemo doslej, mogoče ugotoviti kje v tej stavki hrvaške strojevodje najbolj čevelj žuli. Podobno kot njihovi slovenski koleg1 so zdaj tudi oni naleteli na popolno anemičnost lastnega panožnega sindikata, posledice tega se kažejo v neenotnosti (Zagrebčanom so se pridružili strojevodje z Reke, iz Slavonskega Broda, Bjelovarja, Karlovca' v Splitu je prišlo celo do fizičnega spopada s stavkokazi, ki jih je na drugi strani najve° v Kninu, Vinkovcih itd.) ter seveda v p°" skusih sindikalnega samoorganiziranja-S tem kar same od sebe padajo v vod° velike in modre prenovitvene misli hrvaške sindikalne birokracije, ponovno pa se potrjuje teza, da sindikat lahko prenovijo 1° delavci sami. Razmišljanja zagrebških strojevodij, da bi se organizirali podoben samostojen sindikat, kot so to storili njihovi slovenski in istrski stanovski tovaršiši, ali P3, da se jim celo priključijo, zgovorno potijuje to misel. Kakorkoli že bo pa je že zdaj moč reči, da bo stavka hrvaških strojevodij močna budnica hrvaškemu delavstvu na eni ter spoZ-nanje o realni sliki jugoslovanskih sindika; tov na drugi strani. Kaj nam namreč govor' dejstvo, da so pomoč ŽTO Zagreb »nesebično«' ponudili predvsem iz tistih krgjeV. kjer se ježe»zgodil« narod, medtem ko jo )e vodstvo ŽG Ljubljana odklonilo. Najbrž n1 treba biti ravno modrec, da bi človek ugO' tovil, kako se je v Ljubljani, za razliko od Beograda in Knina, »zgodil« predvseti1 strojevodja kot subjekt v resnično samostojnem sindikatu. Prav iz tega pa je najlaz° izluščiti, koliko je danes v Jugoslaviji 23 delavca vredna katera demokracija. Ivo Kul)# ______________ Strojnemu osebju ŽTP Zagreb Dragi prijatelji, spoštovani stanovskit0 variši! .. Z veliko pozornostjo in simpatija1 spremljamo vaše zavzemanje za pravic in pošteno nagrajevanje strojnega o se op na Hrvaškem. Kot stanovski tovariši, opravljamo enako delo, globoko razum6 ^ spoštujemo in podpiramo vaš boj ProtLio rokraciji, ki je močno razvrednotila d strojnega osebja. p0- Pri tem ugotavljamo, da se zgodovina F navlja, saj tudi vas hočejo z enakimi m dami, kot so hoteli nas pred našo staj cj-umiriti z lažnimi obljubami in manipul Poznamo vaše zahteve in jih v celoti P° piramo! . gI1ii V upanju na uspešno rešitev vas v m1 z. strojnega osebja Slovenije in Istre leP°_^vg-dravljamo, pri tem pa želimo z vami ^ zati stike, se srečati in povezati na tem skupnih stanovskih interesov. pa Če bi se proti vam začela represijami vam zagotavljamo, da vam bomo z v sredstvi priskočili na pomoč, tudi ostrejšimi metodami. jne^ Predsednik sindikata str°LeH osebja Slovenije in Istre: Slavko A V SREDISCU POZORNOST Ljubljana, 1. septembra 1989 Delavska enotnost 3 »ZGODILO« SE JE POPITOVO PISMO (POTEM PA NI BILO NIČ!) Jugoslavija je zagotovo nora! To trditev poudaijam, dasiravno utegne kdo podvomiti, da nameravam pisati resen članek. Prav zaradi resnosti ponavljam prvi stavek. Poglejte! Če se omejim na n^j-Uovejši čas, imamo tri slikovite Primere jugoslovanske blaznosti. Dedijer napiše bombastično, čeravno v nekaterih delih točno, yendar osupljivo napihnjeno obtožnico zoper slovensko vodstvo. Zadeva hrupno doni čez vso Jugoslavijo, polni časopisne kolone, Pljuska daleč čez mejo. Muževič rualo za tem stori hujši prometni Prekršek, policaji ga pretepejo... Primer je nezaslišan, a še vedno je Primer enega državljana. Vendar riiovič hrupno preplavi Jugosla-v'jo, napolni medije, odmeva po začudenem in jugoslovanskih abotnosti naveličanem svetu. Še jUalo zatem državljan Popit, ki je tul svoj čas vodja slovenske komunistične organizacije, sedaj pa le član njenega širšega vodstva (in uič več! Legalno seveda!) napiše užjemu vodstvu svoje »stranke«, ua se z njegovo politiko ne strinja, JU da zapušča širše vodstvo (Centralni komite ZKS). . Vsa politično-medijska »štorija« se ponovi. Popit je osvojil medijski prostor, še več: misliti je dal tudi apolitičnim (in apatičnim) državljanom, ki se njegovega imena megleno spominjajo z nekakšno zloslutnjo, saj je vendar (povejmo si brez leporečja!) Popit precej let veljal za slovenskega »Velikega brata«. Ko razmišljam o tem jalovem urupu in porabljeni energiji, seveda ne morem mimo nadvse tehtnih, prodornih in vsega upoštevala vrednih zamisli, pobud in pri-P?mb marsikaterega državljana, ki si kvečjemu po naključju izbori Prostor najmanjše osmrtnice v kakšnem provincialnem časopi-Su- Največkrat pa še tega ne. j Zakaj to sploh pripovedujem? ^ato, ker smo Popita poslušali (in P°d težo razmer tudi ubogali) 12 et kot predsednika partije, nato Pa še vse predolgo kot šefa republiškega predsedstva. Pa tudi Prej je imel nekaj besede kot sin- dikalni predsednik in sekretar IK predsedstva CK ZSK (1966/68). Ne samo da nam njegovo pripovedovanje in ukazovanje ni koristilo! V zvezi s tako imenovano protiliberalistično čistko (S. Kavčič in soobtoženi!) in obnovo oblasti starega avtoritativnega jedra ter uveljavitvijo trdega moni-stičnega koncepta, pri čemer je odigral Popit opazno, če že ne glavno vlogo (mislim na Titov in Kardeljev vpliv!), lepo kaže, da nam je poslušanje Popita tudi škodovalo. Nikar mi seveda ne govorite, da je lahko biti pomemben po bitki in daje lahko izruvati rep mrtvemu levu. Vse to sam predobro in z veliko trpkostjo priznavam! Ne nameravam povzemati poudarkov Popitovega »odstopnega« pisma; končno ga lahko vsakdo prebere (skupaj s Šetinčevim »odgovorom«) v Delu, sreda, 30. avgusta 1989, str. 2. in 3. Rad pa bi ga malo pokomentiral. Očitno je pismo, za razliko od še ne tako davnih političnih navad, hitro prišlo v javnost. To nam kaže dvoje: prvič, da je politika res postala bolj javna, s tem tudi bolj demokratična zadeva, in drugič da je pismo razodelo dejanske razpoke v navidezni slovenski (in še zlasti partijski) enotnosti. V njej so bile te razpoke vselej opazne, a so jih (tudi pod Popitovo vladavino, čeprav je njegovo pismo polno domačih besed o človeku, njegovih avtentičnih pravicah in interesih, o demokraciji, pluralizmu ipd.) skrbno in včasih za prav pošastno ceno prikrivali in »pleskali« (njegov izraz iz pisma!). Ob tem pismu se ne morem znebiti vtisa, da »imperij vrača udarec.« Popit implicite kritizira kritičnost sedanjega vodstva ZK do preteklosti, saj se zadeva, daje sam to preteklost temeljito zaznamoval. Sklicujoč se na njegove besede bi človek rekel takole: Nič mu ni treba nositi odgovornosti za sedanjo politiko ZKS. Zadošča, če nosi odgovornost zanjo v času svojega predsednikovanja. Seveda pa se, tako kot vsem drugim, tudi meni postavlja vpraša- Franc Šetinc: Pismo mojemu predsedniku nje, kdo vse bi moral še sopodpisati Popitovo pismo. Večine, kaj-pak, ni težko uganiti, a to ni bistveno. Pismo je ponekod nadvse zmedeno, polno fraz in pleonazmov, kar ne preseneča. Preseneča pa neverjetno sprevračanje stvarnih političnih oziroma zgodovinskih dejstev. Popit prisega na stvari, zaradi katerih so napredni in svobodomiselni ljudje pred leti doživljali politično, sodno in policijsko torturo. Po sprevračanju dejstev oziroma dejanskih razvojnih tokov in »dosežkov« ter samozadovoljno ocenjevanje preteklosti je dovolj bistrovidno opazil Šetinc in ga v svojem pismu dokaj pošteno okrcal. Vprašanje pa je, zaky se je Šetinc zares oglasil. Nemogoče je, na primer, govoriti, da se je sedanje partijsko vodstvo z negovanjem in dopuščanjem vsesplošne kritike »razorožilo« v boju zoper inflacijo in etatistični socializem. Mene to spominja na podtikanje ukradenega predmeta drugemu« Oče (očetje) tega pisma noče(jo) videti razvojnosti, geneze jugoslovanske krize, ki jo dovolj utemeljeno razgaljajo številni intelektualci (ki sicer na njih pismo prisega, čeprav jih gleda z dioptrijo politične diferenciacije in objokuje, da sedanje vodstvo ZKS ignorira leve izobražence). Po tej logiki se je slovenska družbena kriza začela po Popitovem umiku iz prvega političnega plana. Končno so ceneni in neomikani očitki o »besednem političnem marketingu« in volilnih kalkulacijah. Gotovo se Popitu v času absolutistične vladavine partije ni bilo treba ubadati z volilno-po-litičnim marketingom (ki je pripeljal »strankarski parlamentarni sistem v najresnejšo krizo« - čeravno tam živijo nekajkrat bolje kot pri nas!). No, upam vs^j to, da bo naš delovni človek tudi ob tem pismu uvidel, da od političnih fraz in puhlih pravic nikakor ne more živeti, da pa so mu potrebne možnosti, da bi živel od svojega poštenega dela. Da so duhovni očetje te »frakcijske kritike« še vedno zaverovani le v svojo, eno resnico (in to priseganju na demokracijo in pluralizem navkljub), kažejo tudi trditve v pismu, da je možno samo to in to in sicer samo s teh in teh pozicij. O tem, koliko je pred leti partijsko vodstvo upoštevalo mnenje članov ZK in drugih državljanov, pa bi - žal - bržkone več resnice našli v policijskih in podobnih dosjejih kakor v tem pismu. Oproščam se zaradi tega cinizma, a tudi mene vse to kameleonstvo čustveno prizadeva. Da pa ne bo nesporazuma, bi na koncu rad poudaril svoje mnenje o »aferi« sami. Kakor sem doslej razbral, misli podobno kar veliko ljudi. Nič ni tragičnega, celo nasprotno!, da se je »zgodilo« Popitovo pismo. Prvič zato, ker se je s tem razodelo dejansko stanje, ki je daleč od kakršne koli družinske idilične harmonije, vendar je ravno zato normalno, le prikazano ni bilo tako. Že na začetku je bilo mogoče slutiti, da bodo za nacionalnimi frakcijami v okviru ZKJ morale nastopiti tudi frakcije v okviru nacionalnih organizacij. Zanje pa je bilo jasno, da bodo nujno začele na generacijskem temelju, ker je to v bistvu tudi koncepcij ska ločnica. Zato mi je tudi toliko bolj jasno, da Popit nastopa le kot primeren glasnik frakcije. Drugo, kar je dobro, je to, ker se s tem dejansko kaže prelom z nekim časom in pojmovanji, vendar reformna ZKS bržkone zmore dovolj moči, da v življenju pokaže, da iz svojih vrst ne izganja drugače mislečih, temveč so lahko celo dobrodošli. Upajmo pa, da bo v izkazovanju in utemeljevanju te notranje različnosti v prihodnje več doslednosti, objektivnosti in poštenosti - vsaj do sebe! Ko to pravim, nikakor ne mislim, da Popit v marsičem nima prav oziroma, da »njegova« opozorila ne zaslužijo resne presoje. Ali lahko to pismo povzroči škodo ZKS? Mislim, da ne - preživeli smo čase, ko je bil vpliven posameznik takorekoč gospodar nad življenjem in smrtjo. Lahko pa bo protislovenskim, političnim in medijskim dušebrižnikom pismo (afera!) ugajalo kot dokaz, da s sedanjim vodstvom res nekaj ni v redu; ljudstvo je seveda dobro, pa tudi staro vodstvo (»s katerim smo dobro sodelovali«) je v redu, če ima takšne pomisleke. Vendar se ni moč ozirati na prazne marnje. Dolgoročno je »Popitovo« pismo koristna stvar! Martin Ivanič Iz pisma Franceta Popila CK ZKS: • Nisem namreč pripravljen nositi odgovornosti za posledice Prenove Zveze komunistov Slovenije, kakršno - v nasprotju z razpoloženjem in usmeritvami v njej - izvaja in oblikuje sedanje predsedstvo CK ZKS. • V gospodarskem in družbenem položaju človeka kot svobodne, enakopravne osebnosti je Zveza komunistov Slovenije doslej videla dvojno jamstvo: jamstvo za razmah človekove ustvarjalnosti pri delu, poslovanju in gospodarjenju s produkcijskimi sredstvi in na tej podlagi za razmah učinkovitega in uspeš-nega sodobnega poslovanja in gospodarjenja v razmerah sodob-nega trga in trženja ter jamstvo za to, da se v naši družbeni in gospodarski stvarnosti dejansko sprožijo procesi, ki vodijo k stvarni dnSbeni osvoboditvi dela oziroma celovite človekove Ustvarjalne osebnosti. • Vrh tega sedanji način vodenja prenove zveze komunistov ne daje ohrabrujočih rezultatov. Nasprotno, rezultati, kijih daje, s° zelo skrb vzbujajoči. Sodim, daje zato zadnji čas, da se resno JJ1 temeljito premisli, kam pelje prenova zveze komunistov, kakršno izvedbeno snuje in narekuje sedanje predsedstvo CK ■ČKS. • Tako ravnanje prav gotovo zasluži temeljit in vsestranski razmislek, kakšen odnos se v njem izraža do naporov za tako Prenovo političnega sistema in za tako prenovo Zveze komuni-st°v Slovenije, ki naj dejansko zagotovi človeku položaj edinega avtentičnega, legitimnega subjekta politike in demokratičnega Političnega združevanja ter položaj edinega avtentičnega legi-^rrincga subjekta suverenosti lastnega naroda in njegove držav- • • Sedanje predsedstvo dela veliko politično napako tudi tem, ko s prekrižanimi rokami gleda, kako njegove politične Partnerice pri graditvi tako imenovane akcijske enotnosti eno- avno mečejo boj komunistov za razvoj socializma v Jugoslaviji v isti koš z bojem kom unistov za njegov razvoj v Sovjetski zvezi in drugih vzhodnoevropskih socialističnih državah. • To so samo nekateri razlogi, ki govore za to, da je napočil čas, ko bo moralo sedanje predsedstvo CK ZKS, če bo hotelo ostati zvesto svojim opredelitvam za idejni in politični pluralizem v slovenski družbi in jugoslovanski zvezi komunistov, temeljito spremeniti tudi svoj odnos do predlogov tistih, ki imajo v zvezi komunistov drugačne idejne in politične zamisli, kako urediti ključna vprašanja zveze komunistov v celotni prenovi gospodarskega in političnega sistema. • Pravo naravo te politike na novo prepleskanega unitarističnega, etatističnega socializma dejansko razkriva pred našimi očmi prebujanje in eskalacijo najnižjih strasti mednacionalnih razprtij, sovraštva itd. Iz pisma Franca Šetinca Francetu Popitu • Očitno je, da nam v Jugoslaviji manjka takšna kritična analiza, kakršno je naredil Sperans tik pred drugo svetovno vojno. Pri nas že dolgo očitno govorimo več o nacionalizmu v negativnem smislu kot pa o nacionalnih samobitnostih in vsem tistem pozitivnem, kar je povezano s tem. Namesto da bi v interesu napredka Jugoslavije kot celote spodbujali k vzponu kulture in ekonomike vseh narodov, venomer govorimo samo o tem, kako se republike in »nacionalne ekonomije« vir vseh naših težav. • Tedaj smo torej predpostavljali, da bo naša družba hitreje napredovala v razvoju socialističnih družbeno-ekonomskih odnosov in bogastva oblik neposredne demokracije. Toda to se žal ni uresničilo. Desetletja smo govorili o nestrankarski demokraciji, ves ta čas pa se je bolj ali manj krepila partijska država. Prišlo je do ostre blokade razvoja samoupravljanja, ki seje sicer po oblikah razbohotilo do absurda, a seje vsebinsko čedalje bolj praznilo. • Mislim, da si krivičen in enostranski do tez o preobrazbi ZKS, za katerimi stoji tudi CK in ne samo njegovo predsedstvo. Nikakor ne bi rad podcenjeval pogledov in zamisli »skupine levičarsko usmerjenih izobražencev, članov ZKS«, toda zdi se mi močno pretirano in neskromno, če si hočejo nadeti naziv »integralnega koncepta prenove Zveze komunistov Slovenije«. Predlog ni bil z levo roko zavrnjen, a tudi ni bil sprejet kot alternativa »uradnemu predlogu«, temveč so ga z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorjev vključili med tehtne prispevke v javni razpravi o tezah o preobrazbi Zveze komunistov Slovenije. • Mishm, da moramo pospešiti miselne in praktične prenovitvene procese, da bo ZKS po svojem ustroju, po svojih notranjih odnosih in po svojem načinu delovanja zgled pluralnosti in demokratičnosti v družbi. • Soglašam s tabo, daje preveč »vsesplošne graje vsega, kar je obstajalo«, toda to ne more biti glavni vzrok za to, daje prišlo do demontaže »funkcionalne sposobnosti gospodarstva in politike«. Vzrok je v tem,, da je bilo - mislim na vso Jugoslavijo - preveč vsesplošne graje in premalo solidnih analiz in smelih spoznanj o zavoženosti prejšnje pohtike. - Preveč smo se hvalili, kako smo najuspešnejši v svetu, pri tem pa smo zamudili priložnost, da brez olepševanja in tabujev analiziramo pogubne negativne procese, jih zaustavimo in preobrnemo v pozitivno smer, četudi seje treba odreči kakemu ideološkemu tabuju. • Ne sprejemam hudih obtožb o tem, da se je predsedstvo CK ZKS pustilo namamiti k političnemu sporazumevanju med vrhovi političnih dejavnikov, kar da je objektivno voda na mlin unitarističnemu, etatističnemu socializmu. Sam sem bil priča mnogim principialnim odporom naših predstavnikov, predvsem tudi Milana Kučana, raznim unitarističnim in centralističnim pa tudi nacionalističnim težnjam - tudi težnjam za uvedbo izvorne suverenosti federacije. Sicer pa je dosledno uresničevanje reform v Sloveniji najboljša oblika odpora tako unitarističnim kot nacionalističnim pritiskom. intervju Uub«a„,i. sep^ra is«« Delavska enotnost 4 Gost v uredništvu: Rajko Lesjak, sekretar republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije ČLOVEK IN NJEGOVO DOSTOJANSTVO MORATA BITI V SREDIŠČU SINDIKALNEGA DELA Jemljem si pravico do zmote. Ne trdim, da imam vedno prav, vendar neodvisnih slovenskih sindikatov in njihove podobe in politike ne gradimo na pogorišču Zveze sindikatov Slovenije. Naše načelo je: kar je dobrega in uspešnega uporabimo, izpopolnimo in posodobimo, kar je preživelo in slabo pa zamenjamo z novim in tako ravnamo v slovenskih sindikatih že od razširjene seje zveze sindikatov Slovenije. Tako nam je v pogovoru v našem uredništvu, ki sta ga opravila s sekretarjem RS ZSS Franček Kavčič in Marjan Horvat, povedal Rajko Lesjak. Dodal pa je, da pri snovanju neodvisnih slovenskih sindikatov ne gledajo na druge, še manj pa se ukvarjajo s tem, kako drugi vidijo spremembe v sindikatih. Nič ni tako svetega, da ne bi mogli spremeniti in nič tako dobrega, da ne bi bilo lahko še boljše! Očitno je to vodilno načelo, na katerem gradijo slovenski sindikati nov program, novo organiziranost. V prihodnjih mesecih, vse tja do marčevskega kongresa, se bomo bržkone srečevali z različnimi pogledi na sedanjo in prihodnjo organiziranost in resnično veljavo sindikalnega delovanja. Delavska enotnost: Kriza v Jugo- slaviji se je dotaknila dna. Kot na dlani je jasno, da ne gre le za gospodarsko, moralno in politično krizo nasploh, ampak tudi za krizo legitimnosti vseh družbenih dejavnikov. V iskanju izhoda iz razmer na robu prepada se zdi, da hoče vsak družbeni subjekt s sebe vreči krivdo in pridobiti zase politične točke tudi z napadi na druge, s kazanjem s prstom le na tisto, kar ni narejeno in bi lahko bilo in moralo biti. V sindikatih je očitno še največ nezadovoljstva s sedanjimi družbenimi in gospodarskimi razmerami, zdi pa se, da nekako plahni nezadovoljstvo s samim sindikatom, saj je dokaj uspešno zajel v jadra svojega preoblikovanja v resničnega borca za delavske interese vso kritiko delavcev iz različnih družbenih okolij. Z njegovo učinkovitostjo pri reševanju aktualnih, gospodarskih in socialnih vprašanj seveda še ne moremo biti zadovoljni. Navsezadnje kažejo na to stalni pritiski in grožnje s stavkami, ki prihajajo iz sindikalnih vodstev na najnižji ravni. Rajko Lesjak: »Jesen moramo izrabiti predvsem za odpravljanje številnih navzkrižij v našem življenju in tlakovati trdnejšo smer, vsaj kar zahteva sindikat, nastopanja na vseh področjih družbenega življenja. Mislim, da se v slovenski in jugoslovanski družbi preveč ukvarjamo z analizami preteklih obdobij, razčlenjujemo, kaj vse je bilo narobe, drug drugemu mečemo blato v obraz in premalo naredimo za oblikovanje konsistentnega, na znanost in konkretne družbene razmere oprtega programa za ozdravitev gospodarstva in družbe. Zmeraj iščemo nekakšnega sovražnika, ki nam streže po življenju in ambicijah - to velja tudi za gospodarstvo, v politiki pa se še bolj izrazito kaže, in tokrat se je očitno marsikdo odločil, daje to Markovičeva vlada. Tudi v slovenskih sindikatih nismo zadovoljni z vsem, kar počenja, javno opozarjamo na nekatere nesmisle in ogrožanje delavčeve eksistence, vendar ni mogoče trditi, da ta vlada ni naredila nekaterih pomembnih premikov na bolje pri uveljavljanju tržnega vrednotenja proizvodnje, vključevanju našega gospodarstva v svet in da ni naredila pomembnih korakov za liberalizacijo v gospodarstvu in njegovo dereguliranje. To seveda ne ustreza vsem tistim, ki so bili dose-daj navajeni na državne jasli, in tudi onim ne, ki so brez tržne potrditve brez prepiha na domačem in zunanjem trgu, lahko dobro prodajali, na videz dobro akumulirali in podobno. Delavska enotnost: Takšno stališče seveda ne bo pomirilo nezadovoljstva med delavci, ki hočejo normalne družbene razmere, ustvarjalno, delovno ozračje in zaslužiti toliko, da bodo živeli tako, kot se spodobi za človeka. Rajko Lesjak: »Nisem imel namena miriti ljudi in še manj želim trditi, da ni dovolj vzrokov za nestrpnost in nezadovoljstvo med ljudmi. Tudi v Sloveniji bo vroča politična jesen, če uporabim to že zguljeno frazo, ki jo predvsem novinarji radi uporabljate. Vroče bo povsod, saj v vseh panogah, pa naj gre za duhovno ali materialno proizvodnjo, visi najava stavk, nekatere so že napovedane. Zato mislim, da je za sindikat na vseh ravneh družbene organiziranosti ta hip pomembna jasna in preprosta ocena družbenoekonomskega položaja delavcev. Treba jo je sintetizirati na ravni republike in v funkciji pogajalca sesti za mizo s slovenskim izvršnim svetom in Gospodarsko zbornico. Iz te ocene se morajo jasno videti ukrepi, kako naprej, ki jih mora sprejeti slovenski parlament. Nekaj stvari se nam vleče kot j ara kača. Kaj smo naredili za razbremenjevanje gospodarstva? Zdaj ni časa pa tudi priložnost ni taka, da bi ponavljala predloge, ki smo jih v sindikatih oblikovali za to področje. Storjenega je bore malo in zato mislim, da moramo v sindikatih sprejeti zahteve po razbremenitvi in od njih ne odstopati. Drugo, čemur se moramo nemudoma posvetiti skupaj z Gospodarsko zbornico pa je spopad z izgubarji, s kopico najavljenih stečajev v slovenskem gospodarstvu in ustvarjanju možnosti za to, da bo takšno ali drugačno zdravljenje slovenskih podjetij čim manj boleče za delavce, da jim bo zagotovljena socialna varnost, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo že v kali preprečeni vsi poskusi metanja delavcev na cesto, poskus, ki se mu odločno upiram, da delimo usodo Cankarjevega hlapca Jerneja, kar navadno delajo ljudje, ki so v preteklosti tudi najbolj krivi za nesmotrno zaposlovanje, za slabe razvojne programe v podjetjih, skratka tisti, ki so na krilih dogovorne ekonomije obljubljali ljudem raj na zemlji, zdaj pa pozabljajo na vse, tudi na svojo krivdo in hočejo na mah, brez upoštevanja socialnih stisk delavcev in njihovih družin, kar naenkrat gospodariti drugače. Pri tem seveda nosijo veliko odgovornost za takšne razmere tudi občine in republiški organi.« Delavska enotnost: Žerjavica je najbolj vroča v družbenih dejavnostih, Rajko Lesjak: »Seveda, ko pa smo doslej le gasili in najbrž bi rad marsikdo tako delal še naprej. Res je, da je vse prevečkrat v ospredju tako imenovanega urejanja razmer družbenih dejavnosti plača, vendar to še zdaleč ni res. Oprostite, samo to ni res, saj nimamo urejenega sistema za duhovno proizvodnjo ne na področju financiranja ne na področju organiziranosti in še kaj bi lahko navedel. Na to smo tudi v sindikatih dolgo časa opozarjali, sedanje nezadovoljstvo ljudi v družbenih dejavnostih in grožnje s stavko niso drugega kot posledica nedoslednega reševanja te težavne problematike, vrh ledene gore, nesmotrne organiziranosti, zaplotniškega, torej nesistemskega urejanja teh vprašanj. Prepričan sem, da bo v novi ustavi vse to postavljeno na prvo mesto. Zato pravim, da se tega ne da več reševati iz meseca v mesec, in to samo s povečevanjem plač. Mislim pa tudi, da je vse, kar se danes dogaja v slovenski družbi in ospodarstvu, dovolj jasno naznanilo uveljavljanja podjetniške filozofije na vseh področjih ustvarjanja, morda le še v zametkih, pa vendarle resničnega trga, ki bo vsakemu pokazal svoj obraz. Ta obraz pa je za marsikoga zelo grd in še grši bo za vso družbo, če bo moral vsa bremena prenove nositi na svojih ramenih le delavec, ustvarjalec, in to samo zato, ker se v tej družbi izogibamo drznim posegom »Ne obljubljamo raja, zahtevamo pa tisto, kar je mogoče«. mum za dostojno življenje in zajamčena pravica vsakega posameznika. Stvar in odgovornost poslovodnih organov in delodajalcev pa je, dajo zagotovijo. Zadnje besede o tem še nismo rekli. Mislim, da je celo potrebno temeljito prevetriti dosedanjo metodologijo za računanje nynižjega osebnega dohodka, saj ne ustreza današnjim razmeram. Poglejte: po izsledkih nekaterih analiz porabi štiričlanska družina na mesec 1,6 milijarde starih dinarjev za tisto, kar je nujno za normalno življenje. Če vzamete ta podatek in primerjate našo zahtevo po najnižjem OD, ki se sicer zdaj hitro spreminja, vam je brž jasno, da je s to metodologij0 nekaj narobe. Treba je seveda dodati, da smo se v slovenski družbi dovolj dolgo prebijali do takšne najnižje plače, kot jo zahtevamo v sindikatih. Nekoč, denimo še pred poldrugim letom, so v podjetjih težko pristajali na takojšnjo uveljavitev najnižjega OD, zdaj je zamuda pri uveljavitvi le en mesec. Res pa je, da se marsikje tudi Prl tem ubadajo s hudimi težavami. To velja še i posebej za tekstilno industrijo, gradbeništvo ... Delavska enotnost: Zdi se da se v svoji politični retoriki ponekod sramujejo besede socializem. V sindikatih ni tako. Rajko Lesjak: »Domenimo se. o čem g! vorimo. Če gre za socializem v revščini-brez ekonomskih, sindikalnih in drugih ; svoboščin, če gre za gospodarsko neučinkovit in na socialnem področju katastrofalen socializem, potlej imajo prav. Mi pa se zavzemamo za demokratičen socializem, k1 delovnemu človeku in občanu- mora v nadgradnjo, čeprav se zavedam, da v njej delajo tudi naši člani sindikata. Če vemo, da smo v nekaterih dejavnostih z razvojem, z zmogljivostmi in preorganiziranostjo šli čez možnosti, ki jih ima gospodarstvo za financiranje, je pač treba narediti rez. To ni lahko, kajti ljudem je težko vzeti tisto, kar si jim dal, a verjetno drugače ne bo šlo.« Delavska enotnost: Sindikati ste bolj ali manj pristajali na takšno politiko, ki se danes kaže za napačno. Rajko Lesjak: »Ne govorite še vi, da smo se z njo strinjali. Nikar. Naša opozorila niso dovolj zalegla. Še več, nekateri so nam očitali, da vidimo le črno, kar se dogaja v tej družbi. Prav zato smo se odločili za politiko realne cene dela, kar ni bilo enostavno uveljaviti. Ne bom sedaj govoril o tem, kako so se nakateri odzvali na naše zahteve, da mora najnižji osebni dohodek zadostovati za človeka dostojno življenje. Z mnogimi smo šli v konfrontacije in še danes smo z nekaterimi na nasprotnih pozicijah, ker enostavno nočejo razumeti, da prenove ni mogoče speljati z lačnimi in do kraja obubožanimi delavci. V naših zahtevah smo s poudarjanjem ekonomske cene dela, ki mora ujeti raven razvitih dežel, zmeraj mislili tudi kot sindikalni pritisk za večjo kakovost in uspešnost dela in razvoja, za smotrno gospodarjenje. Vsakdo, brez razlike, ima pravico do enake plače za enako delo, do poštene plače, naj poudarim, ki njemu in njegovi družini zagotavlja gmotni obstoj in človeka dostojno življenje. Brez tega ni svobodnega človeka, tudi politično ne, in samo na tem temelju je mogoče razumeti naše zavzemanje za bogatejše in pravičnejše življenje. Nekateri bi se še zmeraj pogajali o najnižji plači, ki jo vsebuje sindikalna lista. Za slovenske sindikate ta ne more biti stvar pogajanja ali dogovarjanja, ampak je mini- ustvaijalcu materialnih in duhovnih dp-; brin, zagotoviti čimvečje svoboščine. ; več, pravimo, da nikdar ni dovolj svobode-načrtovanja in depresije pa preveč. Pri načrtovanju seveda ne mislim na tisto podjetniško in družbeno nujno načrtovanje, ampak na toge plane, na katerih so doslej bolehali vsi socializmi. Zato priznavamo le takšen koncept razvoja in samo takšno filozofijo ravnanja, ki bosta uveljavila tržno, donosno, organizacijsko in tehnološko svobodno in prožno gospodarjenje, ki bo odpr' to v svet. To je lahko podlaga za ekonomsko uspešen in demokratičen socializem, 1 njegovo potrjevanje, vendar le z blaginjo m srečo ljudi, kjer samoupravljanje kot vre1 nota ni izbrisana iz življenja. Prav zato m°' ra ta sistem temeljiti na razvijanju samo,1* pravnih pravic zaposlenih in omogočiti,d bosta vsak delavec in podjetje kot celo^ ravnala tako, kot da gre za gospodari6^ z lastnimi sredstvi. To seveda ne zanik enakopravnosti in konkurence vseh obl}. hli- lastnin, vendar tega ne razumemo kot o o ko razprodaje družbenega kapitala, temv® kot njegovo oplajanje - ves ta proces P temeljiti na odprtosti in svobodi arienja, organiziranja in načrtovanj ' mora spodarjenja, organiziranja ... ........... da bo uveljavljeno načelo: toliko konkur6 ce in svobode, kot je mogoče - toliko na tovanja, kot je nujno. Če k temu dodam-se mora vsakršna politika, ki ni poveza z gospodarjenjem podjetja, umakniti iz P djetja in da podjetje ni mesto za mešetaO^ nje z različnimi političnimi opcijami, »zrasle« v bolj ali manj organiziranih V°, tičnih sestavih, potlej je jasno, daje po‘ fl. je predvsem teren za uveljavljanje g°sP darskih in socialnih interesov zaposlen^:, Ekonomske svoboščine v podjetju -v družbi so temelj politične demokra^ Ne damo si vzeti pravice delavcev u upravljanja podjetja in odločanja o v'cj, temeljnih vprašanjih ekonomskega ins alnega razvoja.« . ,,rj- Delavska enotnost: Ne kličite * jC ga! Že zdaj lahko opažamo, ka*"^, v podjetjih hočejo znebiti vs 1 j j INTERVJU Ljubljana, L septembra 1989 Delavska enotnost 5 kar jim ta hip ne ustreza, po najlažji poti in proglasiti ljudi za ekonomski, tehnološki presežek! Kaj pa država? Rajko Lesjak: »V naših programskih izhodiščih menimo, da mora država zagotovi-spoštovanje pravil pravne ureditve, preprečevati nastajanje monopolov, spodbujali razvojno in socialno politiko kot medsebojno neločljivi sestavini razvoja, ne pa, kot |e bilo doslej, sankcionirati (dobesedno Kaznovati!) uspešno tržno gospodarjenje. v tem okviru ima tudi država, od občine do rePublike, dovolj skrbi za smotrno urejanje gospodarskih in socialnih razmer, sicer pa v sindikatih ne zahtevamo polne zaposlitve Za vsako ceno. Namreč za ceno, ki bi bila Pogubna za podjetniški način gospodarjema, temveč zagovarjamo produktivno zaposlitev, ki vsakomur daje enakopravno Priložnost. To pa ne pomeni enostavno me-anja odvečnih in neuspešnih delavcev na Pesto, temveč trdno, tržnim razmeram pripojeno in prožno pravno pa tudi sindikal-varstvo njihovih ekonomskih in socialah pravic. Do tega smo v slovenskih sindi-Katih sprejeli jasna stališča, ko smo govorili 0 Prenovi gospodarstva. Delavska enotnost: Vseskozi se kot rdeča nit vleče teza o socialni pravičnosti. Rajko Lesjak: »Bogatejšega in pravičnejšega življenja ne moremo zagotoviti z dekreti, še manj z nekakšno uravnilovko, ^rno za ekonomsko ceno dela, ki mora ujeti aven razvitih dežel. Smo proti plačam, ki ?e temeljijo na rezultatih dela, kajti dobi-Cek je tista ekonomska kategorija, ki se °Pira na rezultate dela, znanja, ustvaijalno-■h in sposobnosti gospodarnega ravnanja ? kapitalom. Res pa je, daje potrebno vpra-,s.anje socialne pravičnosti na novo definira-har sem mimogrede že povedal v enem 2lPed odgovorov na vaša vprašanja. Mi se ^Dramo tudi v programskih usmeritvah za ^tavanje sindikata opredeliti za sodobno, ptnokratično pluralno družbo, za družbo P za odnose med ljudmi, ki temeljijo na demokraciji, ki bodo uveljavljali svobošči-e in pravice ljudi, njihove interese in mož-v maksimalno seveda, za njihovo uve-J.avljanje v okviru neodvisnih slovenskih Jkdikatov in v drugih ustanovah političnega sistema.« Delavska enotnost: To pomeni drugačen sindikat, drugačno organiziranost in drugačno vlogo člana Zveze sindikatov Slovenije. Rajko Lesjak: »Da. Dosedanje razprave Potrdile temeljno usmeritev, ki smo jo v^jeli na razširjeni seji RS ZSS, da se d avci na podlagi svojih interesov svobod-:ji° *n prosto združujejo v sindikat in to ne ?ede na socialno, versko, stanovsko pri-re dn°st in prepričanje, torej skladno z inte-. Sl vsakega posameznika, kar z drugimi te Sehami pomeni, da je njegova opredeli-SDV’ Hjegovo življenje, dostojanstvo in per-hj'Ktiva nad interesi vsake politike. Orga-o^acija mora biti odprta za vse ljudi in Cane, materialne in duhovne ustvarjalce, iji v nJ e j vidijo možnost za uresničitev svo-fe Smotnih, ekonomskih in socialnih Intela 0y in pravic in takšna, da jim daje mož-Ustv 23 uvetiavUanje svojih idej, znanja, h;,. arJalnosti in ne nazadnje tudi potrjeva-Je tega.« Delavska enotnost: Nekaj »ugodnosti« v primerjavi s tistimi, ki niso b člani, pa vendarle mora biti. ^in' 0 Lesjak: »Da, zato menimo, da je v>ti ugodnosti potrebno zagoto- stv z brezplačno pravno pomočjo in var-Jo v tn’.i.z°6raževanjem, sindikalno pomoč-v0ttlnašib hranilnicah in posojilnicah, vpli-SoijH ln zagotavljanjem resnične pomoči iz arn°stnih skladov socialno najbolj p0cl|2fnim v primeru stečaja in likvidacije b°mn-a’ nesreč pri delu, nezgod in smrti, Pega c*stavkajočim iz posebnega stavkov-tivnoS j a<^a: kakor tudi pomoči za preven-tl'r°čm'?Za vas, ki se od ,primera Vevče' naprej ukvarjate s tehnološkimi presežki pa k vsemu temu še tole: neizpodbitno dejstvo je, da SF- i % ■ * iSHRb P°?l°vno-informativnem srečanju na ljubljanskem gradu je Pletenina predstavila tudi svojo novo kolekcijo »pomlad-lJe 1990*, ki je med povabljenci vzbudila živahne komentarje. (Slika: Sašo Bernardi) Kje so, kam gredo Tekstilna industrija je fmami za uvoz surovin in tiukcije materiala za proi; Pfej in tkanin okoli 60 od Celotnega prihodka, medi J'rn ostane za plačilo reprc “kega materiala in drugi! °dnih stroškov ter za ose oodke le preostanek (40°/ celotnega prihodka. Znotraj reprodukcijske nekateri izvozno Konfekcionarjj so se n merili v dodelavne pos n 1,zr'n'b klasični izvoz. nrf!edica je, da s tem up ^Sevanje po domačih t ^poredno s tem pa so pr ki®mu "importu«, ker je k.?f° pač cenejše in izpo Upe v naših tovarnah. T fekcionarji z domačimi tkaninami ne morejo uspešno konkurirati v izvozu, hkrati pa postajajo predragi za prodajo na domačem trgu. »Ugotavljamo, da so družbene dajatve prevelike, saj so v primerjavi z letom 1987 narasle s 37,4 na 55,4 odstotka celotnega prihodka v panogi, oziroma z vsemi obremenitvami skoraj na 60%,« je izračunal predsednik ZKPO Igor Bončina. »Primež težav in obremenitev je že skoraj poguben, zato posamično reševanje naših problemov ne sme in ne more biti prepuščeno samo tekstilcem, ki zaradi svoje sestave nosijo tudi biološko reprodukcijo, temveč je potrebna celovita podpora pri reševanju še rešljivih kolektivov.« Z zavzetostjo vseh zaposlenih in potrebnim ukrepom »od zunaj« Igor Bončina računa, da bo Pletenina do konca leta uspešno premagala likvidnostne in dohodkovne težave. večina zaposlenih ob morebitnem stečaju ne bi našla druge zaposlitve, zatorej je upravičen ves trud tako znotraj Pletenine, kakor zunaj nje, da se kolektiv reši«, je odločen Bončina, ki tudi sicer ni ponosen le na vse mogoče »zmajčke« s sejmov mode, temveč predvsem na spretne in marljive roke »svojih« delavk. In kakšni so bili rezultati sanacijskega programa ob polletnem poslovanju? Pletenina je ustvarila za 4,9 milijarde kosmatega do-' bička; ta številka pa bi bila še višja, če bi glede na zakonsko možnost obračunali revalorizacijo zalog nedokončane proizvodnje in končnih izdelkov. »Po drugi strani pa bi to pomenilo večjo negotovost poslovanja,« nadaljuje Bončina, »zato smo se odločili, da se revalorizacija nedokončane proizvodnje in končnih izdelkov ne opravlja, ne glede na to, da ima taka odločitev za posledico (trenutno) slabšo bilanco uspeha«. Igor Bončina je poslovnim partnerjem in novinaijem nanizal še kopico zanimivih podatkov, s ka- terimi je dokazal kvalitetni premik v poslovanju, predvsem pa to, »da se je podjetje odlepilo od točke, ki je vodila le še v stečaj«. Pri tem ni skoparil s pohvalami na račun delavcev, ki so doslej opravili prek 11.000 brezplačnih prostovoljnih ur (ob sobotah, nedeljah in praznikih), je pa dodal, »da iz ugotovitve, da lahko preživimo, z vso pravico svojega kolektiva zahetvam od družbe, da nam pomaga.« In kakšni s o njihovi načrti? »Predvsem dosledno izpolnjevanje sanacijskega programa,« je odločen. »S prodanimi količinami so naše zmogljivosti zasedene do konca leta; primorani smo iskati celo kooperante, da bi pravočasno izpolnili naše obveznosti do kupcev in upnikov. Zadevamo se, da moramo največji del problema rešiti sami znotraj podjetja. Zato smo se odločili, da bomo v tretjem četrtletju prodali vse objekte družbenega standarda, s čimer bomo ublažili dva problema: likvidnost in izboljšali bilanco uspeha zaradi manjših obresti. Opravili bomo tudi nadaljnjih 10.000 prostovoljnih in brezplačnih ur za sanacijo podjetja. Pravočasno bomo začeli prodajne akcije za sezono pomlad-poletje ’90 na osnovi naših optimalnih tehnoloških zmožnosti in ob upoštevanju tržnih zahtev, ki so narekovale izdelavo naše kolekcije. Če bomo dosegli te cilje, bomo lahko izplačevali tudi sprejemljive osebne dohodke in tako poskušali ustaviti nadaljnje odhode iz podjetja...« Iz Pletenine je torej zavela nekaj vedrine; vidijo košček modrega neba... Damjan Križnik Novomeški zdravosilniki vztrajajo na oblasti OBLASTNIŠKA AROGANCA Verjetno zdaj (po znanem sodnem epilogu) ni nikomur več potrebno dokazovati utemeljenosti teze o političnem obračunu novomeške zdrave politike z nekdanjim županom Boštjanom Kovačičem in direktorjem Iskre Tenel Božidarjem Zajcem. Član predsedstva OK SZDL Novo mesto Bojan Fink, ki je sredi leta 1987 pripravilo politično platformo rezanja glav, pa je vendarle sodil, da je potrebno tej tezi pritisniti še piko na i in v 34. številki Dolenjskega lista (24. avgust) brez ovinkarjenja zapisal: »Obtožnico, ki je bila od samega začetka na trhlih nogah, so sestavili »strokovnjaki« v maniri Višinskega. To je bil potem kronski dokument, s katerim je novomeška politika s stalinističnimi metodami obračunala z Boštjanom Kovačičem in Božidarjem Zajcem. Več kot zanimivo pa je, da je prav v tej številki Dolenjskega lista sedanji predsednik OK SZDL Novo mesto Boris Dular, ki takrat ni sodeloval v tem obračunu, ocenil, da so obtožbe o političnem obračunu neargumentirane in to svojo trditev podkrepil z nekaterimi »dejstvi« (politični obračun bi lahko bil, če bi šlo za spopad različnih konceptov razvoja..., občinsko vodstvo do trenutka preiskave ni bilo v ničemer neenotno itd.) ki ne vzdržijo resnejše analize. Pač, iz tega, kar je povedal Boris Dular in kar se presenetljivo sinhrono ujema, denimo z izjavami sekretarja OK ZKS Novo mesto Jožeta Florjančiča ali pa predsednika OS ZSS Novo mesto Naceta Štancerja, je moč sklepati samo nekaj in sicer, da bo prav ta politika, ki je obračunala s Kovačičem in Zajcem, poskušala zdaj z vsemi sredstvi na ključnih položajih ohraniti cele glave svojih zdravih fantov. Častna izjema v mej je sedanji novomeški župan Franc Šali, ki je OK SZDL že obvestil, da bo na seji tega Partija danes in leta 1987 Sekretar IK ZKS Novo mesto Jože Florjančič novinarju Vala 202 Matjanu Jermanu: »Partiji ni potrebno nikogar rehabilitirati, ker ni nikogar obsodila!« »...18. in 26. maja je predsedstvo OK ZK ocenilo, da je s to afero občinskemu prostoru povzročena velika politična škoda. Vanjo je vpleten tudi Boštjan Kovačič, komunist in nekdanji predsednik OK ZK, sedaj v funkciji predsednika Skupščine občine Novo mesto. S svojim neodgovornim ravnanjem pri sklenitvi nerealne pogodbe o gradnji hiše je ZK povzročil nerazumljive, moralnopolitične škodljive posledice... Skupščini občine Novo mesto se predlaga razrešitev Boštjana Kovačiča funkcije predsednika Skupščine občine Novo mesto.« Iz stališča predsedstva OK ZKS Novo mesto z dne 26. 5.1987 organa 12. septembra ponudil svoj odstop. Poteza Francija Šalija je lahko častitljiva, tembolj, ker tudi Šali ni sodil med gonjače v tem lovu na čarovnice. Gre za politično kratkovidnost ali oblastniško aroganco brez primere? Bojan Fink sicer težko verjame, da lahko od istih ljudi, ki so »zakuhali« novomeško afero, pričakujemo moralno držo, vendar je po njegovem mnenju, »minimum, kar moramo zahtevati, to, da vsi, ki so bili »zraven«, odstopijo s položajev. Ta njihova drža bi bila moralna in bi odprla novo stran v odnosu med javnostjo in oblastjo. Vztrajanje na zablodah in stolčkih ter beža-nje od odgovornosti ni samo nemoralna in brezobzirna aroganca, temveč je tudi dokončni polom novomeške oblasti in politike, ki bo imel dolgoročne posledice.« Takšnemu razmišljanju bi težko oporekali. Je politika, ki si lasti pravico sodišča in v stilu »kadija tuži kadija sudi« sodi ljudem ter pri tem kot glavni argument uporabi »veliko politično škodo, ki je bila s to afero narejena občinskemu prostoru«, potem pa, ko se izkaže, da ga je polomila, o novi in veliko večji politični škodi ne črhne nobene, sploh lahko legitimna? Na vprašanje bodo seveda morali odgovo- »Jasna« stališča Predsednik Občinskega sindikalnega sveta v Novem mestu Nace Štam-carje na novinaijevo vprašanje, kaj bo sindikat naredil zdaj, ko se je izkazalo, da so osumljeni nedolžni, dejal, da »sindikat zdaj ne bo naredil nič in da so njihova stališča jasna«. »... .ne glede na kazenski postopek in morebitne druge postopke (disciplinski, civilno-pravni) je razkorak med predračunsko vrednostjo in dejansko opravljenimi deli ter sklenjeno pogodbo z moralnega in političnega vidika nesprejemljiv in vreden obsodbe.« Iz stališč predsedstva OS ZSS Novo mesto z dne 21. 5.1987 riti Novomeščani sami, pri čemer pa bodo morali imeti poleg stalinistične drže svoje politike v tej aferi pred očmi tudi nekatere druge posledice te politike, ki se kažejo v vse bolj katastrofalni podobi novomeškega gospodarstva, v vedno večji socialni ogroženosti čedalje .večjega števila delavcev in še bi lahko našteval. V tej luči pa je pred obetajočo se vročo novomeško politično jesenjo zastavil glavno vprašanje Alfred Železnik v Kmečkem glasu in podvomil o zmožnosti »novomeških zdravih sil« v podobi deželaško udba-ške UNZ, tožilstvo nekega sindikata in cele neke partije, da se bodo lahko prestrojile v smislu Kučanove linije. To pa že ni več samo novomeško vprašanje... Ivo Kuljaj LJUDJE MED LJUDMI Ljubljana, 1. septembra 1989 Delavska enotnost 8 Ptuj: Namesto podpore in priznanja - prisilni jopič »NAVADNO TELE, NE PA DOKTOR ZNANOSTI...« »Morebiti res nimam prav, ker trdim, da ima Iskra-Delta v Ptuju prihodnost, vendar z drugačnim proizvodnim programom in drugačnim odnosom do dela. Namesto da bi mi prisluhnili in omogočili normalno delo ali moje predloge vsaj razčlenili, so me deložirali v — skladišče,« razočarano pripoveduje Adolf Žižek, doktor znanosti in diplomirani inženir elektronike. Bosonogi doktor iz vagona Okrog tristo delavcev Iskre-- Delte v Ptuju znova doživlja in preživlja najbolj črne dneve. Zaradi pomanjkanja dela so morali »kolektivni dopust« do ponedeljka podaljšati v »izredni dopust«. Ta lepa tovarna, ki je po pročelju med najlepšimi v Ptuju, stoji. Spet doživlja tragično usodo »dislociranega obrata« na nerazvitem območju. Spet pravimo zato, ker je to sodobno tovarno zgradilo Gorenje v svojem neslutenem razmahu. Toda, ko so v Gorenju ugotovili, da nekateri programi nimajo več obetavne prihodnosti, med njimi je bila tudi proizvodnja črno-belih televizijskih sprejemnikov, sojo prenesli v Ptuj. Ptujčani niso toliko zaplankani, da ne bi že takrat vedeli, koliko je ura, vendar so računali, da jim bo med odmiranjem te proizvodnje uspelo v to lepo tovarnico vključi- ti nove, obetavnejše proizvodne programe. Toda prišli so hudi časi za Gorenje in za Ptuj, medtem ko je Slovenija reševala Gorenje, so bili tako kot v podobnih »tozdih na nerazvitih območjih« ti obrati prepuščeni sami sebi ali občini. Ptujčani so uspeli obdržati imetje in ga podariti takrat tako obetavni Iskri-Delti. Taje v Ptuj prenesla proizvodnjo manjzahtevnih proizvodnih programov, med osnovnimi je bila proizvodnja tipkovnic in delov za računalnike ter izdelovanje risalnih miz. »Moja prva zamera po prihodu v Iskro-Delta v Ptuju je bila po moje ta, ker se nisem strinjal z razvojno strategijo in Ljubljančanom očital, da je njihova zahteva, da v Ptuju ne bi smeli imeti in razvijati svoje razvojne službe, nesprejemljiva,« pripoveduje dr. Adolf Žižek, ko skušava priti do njegovega »laboratorija«. »Žal je ,vagon' zaklenjen in jaz nimam 0 sprenevedanju in o tem, da gostinski in turistični delavci ne zahtevamo večjih plač Med sindikalnimi aktivisti gostinsko turistične panoge še prevladuje prepričanje, da je naloga sindikata »reševati panogo«. Od tod tudi deset znanih zahtev RO sindikata delavcev gostinstva in turizma, naslovljenih na najodgovornejše inštance. Zahteve so po mnenju večine članov regiskega odbora sindikata na Obali rezultat predvsem strokovnega in poslovodnega razmišljanja, bolje rečeno: dolgoletnega prišepetavanj a sindikatu, kaj naj dela in kaj naj zahteva. Ne oporekamo zahtevam po enakopravnem položaju s preostalimi in nekaterimi drugimi že znanimi zahtevami panoge. Menimo le, da iz teh zahtev vejejo predvsem interesi panoge. Zahteve gostinskih in turističnih delavcev po realni ceni dela, boljših delovnih razmerah, hitrejšem reševanju stanovanjskih zagat pa so v zahtevah ROS samo posredne in pogojno zastopane. Menimo, da ni naloga sindikata, da bi ponujal ključ za oživljanje panoge, od česar bi morebiti tudi delavec kaj dobil. Zastopati mora predvsem zahteve, izražene v višini plač in drugih merljivih dobrinah v zameno za dobro in pošteno opravljeno delo. Ali nam bodo poslovodstva, izvršni sveti, komiteji in zakonodajalec to zagotovili z zniževanjem davkov, izenačevanjem z izvozniki, točenjem alkoholnih pijač ob takšni ali drugačni uri, je njihova stvar, stvar njihove strokovne, poslovne in go-spodarskopolitične presoje. Od njih zahtevajmo, naj ukrenejo vse potrebno, da zagotovijo dovolj dohodka, v katerem bo dovolj prostora za ceno dela, karšna nam gre. V nasprotnem primeru bomo kar naprej pristajali na neenako- ODMEVI praven dialog s stroko, poslovod- stvi in oblastjo, od katerih lahko še naprej pričakujemo takšne od- govore, kot ga je dala Nataša Po- bega, pomočnica predsednice republiškega komiteja za turizem, v »Dnevniku« 29.8.89, kije z levo roko hkrati z zahtevami ROS zavrnila tudi tisto, česar so se predlagatelji zahtev nadejali posredno - izboljšanje položaja delavcev. V našem stališču pa je v ospredju standard zaposlenih. Tu imamo veliko bolj trdne argumente, ki jih ne bo lahko odpraviti niti z obema rokama ministrstev. O morebitnih stavkah pa začnimo razmišljati iz zornega kota članstva. Poseči po splošni stavki, četudi samo pogojno, ne da bi si prej vzeli dovolj časa za uspešno organizacijo, oblikovanje trdnejših zahtev in razmislek, kdo še vse spada k turizmu, za presojo, kakšni bodo učinki in protiučinki morebitne stavke, pomeni zapravljati eno najmočnejših sindikalnih orožij. Našim odločitvam je bilo v Delavski enotnosti« očitano najmanj sprenevedanje. Zavračamo takšno oceno in se sprašujemo, ali tega ne delajo ravno tisti, ki pričakujejo, da bodo v času od 8. 8. 1989 do 15. 9. 1989 v skupščini SRS, izvršnem svetu SRS in republiškem komiteju za gostinstvo in turizem »pristopili k reali- ključev,« se opravičuje varnostnik, medtem ko telefonistka še vedno po telefonu razpravlja s prijateljico. Ko jo uspemo, črnolaso telefonistko, nekajkrat priklicati, ne prekine telefonske zveze, slušalko le odloži, da se lahko nato namrgodena znova posveti prijateljici... »Vagon« je vzdevek za skladišče, ob katerem je prostor za vodjo skladišča jn delavce. Tjakaj so dr. Adolfa Žižka pred nedavnim - preselili. Prihodnost Ptuja je v robotiki Kdo je pravzaprav dr. Adolf Žižek? Rojen je bil pred 47 leti kot peti otrok Ptujčana v Zagrebu. Po osvoboditvi se je družina vrnila na Ptuj, kjer je Adolf končal osnovno in srednjo šolo. Starejši Ptujčani se ga spominjajo kot žogobrca pri mladih Drave, kot soustanovitelja Radia Ptuj, kjer še danes na začetku programa vrtijo takte iz njegovega aviza, kot soustanovitelja festivala narodne glasbe, mnogi pa kot profesoija fizike na ptujski gimnaziji. To je tisti Žižek, ki je ob bistroumnem vodstvu Gimnazije imel že takrat zaciji« zahtev republiškega odbora dejavnosti«. Očitana nam je tudi nesolidar-nost z vsemi tistimi, ki živijo na robu socialnega minimuma. Kdo ve, ali bodo preživeli do »realizacije zahtev republiškega odbora?« Ravno v imenu solidarnosti kaže razmisliti o našem načinu boja, o organiziranosti in učinkovitosti sindikata naše dejavnosti, da bi lahko prisilil delodajalca, naj ne računa več na tako poceni delovno silo. Pri tem se ne odrekamo nobenemu od zakonitih sredstev, še najmanj pa stavki. Stavka, posebej splošna, pa mora obetati za delavce vsaj sprejemljive sadove. V nasprotnem primeru hazardiramo s težko pridobljenim orožjem in materialno varnostjo delavcev. Še enkrat želimo jasno povedati, da naš regijski odbor ni proti morebitni stavki v septembru, kjer je s krepkimi črkami poudarjeno tisto »proti«, ampak smo proti morebitni stavki v septem-bu« ali naj bližji prihodnosti, a ne preden ne dosežemo potrebnega pritiska na vse odgovorne z še neuporabljenimi zakonitimi sredstvi. Kar se da hitro moramo terjati osebno odgovornost tistih, ki nas na kratko odpravljajo z ugodnimi fizičnimi rezultati, naraščajočim iztržkom in drugimi statističnimi konstrukti, a hkrati gradijo in ohranjajo svoj položaj na račun podcenjene delovne sile. Med omake, slaščice, glavne jedi, streljanje in kegljanje prihajajočega Gostinsko turističnega zbora kaže zamešati veliko merico sindikalnega pulfra, ki ga bomo do tedaj še nastrgali po naših sindikalnih organizacijah. Ne oziraje se na stališče in pobude tako republiškega odbora kakor tudi našega in drugih regij bodo zadnjo besedo o vsem tem povedali tudi delavci. Na Obali razprave še potekajo. Boris Mazalin, predsednik Obalnega odbora sindikata delavcev v gostinstvu in turizmu najsodobneje opremljen šolski kabinet, skozi katerega je šla vrsta mladih fizikov, ki so po vrsti segali samo po naj višjih republiških odličjih, namenjenih srednješolcem in najsposobnejši mladini. Ti mladi so stopali po isti lestvici, kot njihov profesor, ki je že kot študent diplomant za svoje diplomsko delo dobil najvišje slovensko odličje in to odličje pozlatil še z najvišjim priznanjem, ki ga Slovenci podeljujemo v državi za doktorske dizertacije iz elektronike. Še več mladih strokovnjakov pa se ga spominja kot profesoija in docenta fakultete na mariborski univerzi. Mnogi, ki so ga poznali, sploh niso vedeli, da jih na sobotni večer ali nedeljski veselici s svojim ansamblom, kajti doktor Žižek se je ukvaijal tudi z narodnozabavno glasbo, zabava strokovnjak - elektronike... »Druga zamera, to je človeško razumljivo, je bila v matičnem okolju, v tovarni. Okolje, kjer je le vsak stoti visokoizobražen delavec in še ta ne z izobrazbo, ki jo zahteva ali bi naj zahtevala tovrstna proizvodnja, prihod strokovnjaka vnese nemir in strah, čeprav je bil v mojem primeru ta povsem odveč in nepotreben. Toda začelo se je z drobnimi žalitvami, razvrednotenjem mojega znanja, idej, pobud. Kako daleč sega primitivnost, naj vam povem, da sem se razglaševalki tovarniške razglasne postaje do smrti zameril, ker sem jo opozoril, da slovenska kultura veleva imenovanje imena pred priimkom in ne narobe ... Koliko je bilo to okolje pripravljeno sprejeti moje znanje in mene, naj vam omenim še banalni primer stola. Vodstvo tovarne sem zaprosil, da bi mi dodelilo vrtljiv sedež, kot ga imajo uslužbenci, da bi lažje obvladoval prostor. Ker ga nisem mogel dobiti, kajti jaz sem bil delavec, sicer v razvojnem oddelku, ki pa sodi med vzdrževalce »obstoječega proizvodnega programa in odpravo okvar v tem procesu« in tak sedež za vzdrževalce ni predviden, sem si iz zavrženega materiala sedež naredil sam. Bog daj norcem pamet - meni pa denar Jasno je, da mojega dela ne moreš vkalupiti samo v osem ur in zagraditi samo na tovarniško dvorišče, zato sem prosil, da bi mi ta vrtljiv sedež dovolili odnesti v stanovanje, kjer največ delam. Ko sem od pristojne uslužbenke prosil za ustrezno dovolilnico, mi je ta to odklonila, in ker sem ji zatrjeval, da mi je ustrezno privolitev dal sam direktor, me je ozmerjala, da sem »navadno tele, ne pa doktor znanosti, in da ona odloča o tem, kaj lahko kdo nese iz tovarne... Toda pustimo to in se lotimo pametnih stvari. Ena od teh je ta, da sem trdno prepričan, da ima Iskra-Delta v Ptuju prihodnost! Ne v proizvodnji tipkovnic ali ohišij za računalnike, ki jih danes delajo že navadni obrtniki, temveč v robotiki!« Sediva v kavarrii Petovie, na drugi strani ceste, nad Jasminom ima dr. Adolf Žižek podnajemni- ško stanovanje, v njem neka) oblek, mnogo več knjig in prep°; treben računalnik ter končno tudi vrtljiv stol, ko ostanem brez - besed. Robotika v Ptuju! Proizvodnja robotov v Ptuju, kjer jim je propadla tovarna, ki ni bila sp9" sobna proizvajati sodov, kjer ni; ma tristo delavcev Iskre-Delte kal delati, ker nimajo niti enega samega tržno zanimivega proizvodnega programa, dr. Žižek pa izstreli takšno, da je ta spravila nasmeške na obraze nekdanjim vi; sokim funkcionaijem občine, ki so zaradi radovednosti presedli k sosednji mizi in se delali, kot da igrajo šah, da bi slišali, k^j spe1 naklada ta »bosonogi doktor«! Do tega vzdevka je dr. Žižek prišel P° svoji volji, ker je s svojo hudomušnostjo hotel opozoriti na nevzdržene delovne razmere 1° poleti prihajal v službo bos, pa kaj to, v samih kopalkah. Lepo vas prosim, ste že kdaj videli bosonogega doktoija znanosti, ki nima kravate?! »Lepo vas prosim, čeprav so me odvlekli v norišnico, nisem nor in me ne imejte vsaj vi za norega! Poslušajte do konca: v zadnjih letih se je v Ptuj vrnilo ali tu ostalo precej strokovnjakov, ki so ptujski industriji dali nov utrip in zanimive proizvodne programe. Ta; ko ima Ptuj že osnovne možnosti za proizvodnjo in delni razvoj robotike, če bi k projektom pritegnili še preostale strokovnjake domačine, denimo očeta računalni- ; ških sistemov magistra Novaka, zdajšnji prisilni direktor Iskre- j Delte je Ptujčan, in proizvodnjo , v Olgi Meglič, v Agisu in Elektro-kovini dopolnili s tovrstnimi proizvodnimi programi, bi to bilo to, kar tovrstni industriji v Ptuju gotavlja prihodnost in Ptuju - razvoj! Vse tri omenjene delov- , ne organizacije dokazujejo, da so j sposobne visokozahtevne proiz- , vodnje in že imajo osnovo, ki je ! pogoj za proizvodnjo robotike! Ne govorim na pamet, govorim pa kot Ptujčan...« Točno, doktor Adolf Žižek, ne govorite »na pamet« in kot Ptujčan! Toda, kako naj vas ta Ptujčan, ki je poklical tista dva v belem, da sta vas meni nič tebi ni* v tovarni zagrabila, strpala v rešilni avtomobil in odpeljala na P°" horski dvor v »norišnico«, kak° naj vas razume tista frizerka iz računovodstva, ki vas je ozmeri9" la s teletom, kako naj vas razumejo, če nimate kravate, ne hiše ?e I avta ne vikenda in poleti hodit6 bosi in si upate samemu generalnemu direktoiju Iskra-Dek6 predložiti kandidaturo za njegov0 delovno mesto in predlagati reši' | tev tega paradnega konja z enajstimi točkami?! Tako pa vam med »zdravljf' njem« na Pohorskem dvoru, 5 sreča, da je trajalo samo štiri m° sece, prav ti ljudje, ki zdaj nima) kaj delati in ne vedo, kaj bod^ delali čez leto in dan. spraznil pisarno, odtujijo dragocen prib in vas preselijo v skladišče. Ja.c bi živeli petdeset ali nekaj kil metrov severneje od Ptuja, J ’ tam strokovnjake, tudi bosonoS‘ s kadilaki in rolsrojsi vozijo šot ji v službo, jim dajo na voljo * * * * v z bazeni, jih plačajo v čistem zla tudi zato, da jih imajo, pa čepr'e njihovih predlogov tisti hip morejo ali ne znajo uresničiti- ,r ko pa boste, kot vse kaže, žal. ■ Adolf Žižek, samo dvatisocp . ki je zapustil naš pametni na in svoje znanje vnovčil za šilin=a5 marke, franke ali dolarje, če ^ prej, kot se bojite, ne bodo vre ■ t službe ali prisilno upokojili ^ miselnega invalida, kajti k^j, normalni Jugoslovan bi delal kot je treba ali ves dan. če skrajšan delavnik. Janezi i Po sledeh pogovarjanja ^ . ,,, - Delavska enotnost 9 u v li !- I- e 1- i- « 1- l- !• 1- i- 3 li a it o o )■ ; a n ti s 1- a e n .! o l- 1- 1- ii 1- : o I, 1 3 e I ' i 2 ) ! Omejevanje pravic delavcev lah-ko predstavlja smotrnejšo uredite'' ali pa uzurpacijo njihovih Pravic Leto 1989 bo pomembna prelomnica v strateških opredelitvah oružbe do položaja delavcev pri ®elu in odločanju v organizacijah ln v družbi nasploh. Novosti v ustavni ureditvi in nova zakonodaja te pravice v načelu krnijo, ^ondar tako, da se bodo delavci dosedanjim pravicam zavestno aU nehote odrekli sami. V preteklih letih je prišlo do intenzivnih poskusov uveljavljanja stare ustavne ureditve iz leta 1974, po kateri so imeli delavci °dločilno formalno moč tako v organizacijah kot tudi v skoraj vseh drugih družbenih ustanovah. Te termalne moči pa delavci niso [dogli uveljaviti iz različnih vzrokov. Med objektivnimi razlogi je tudi ta, da so morali odločati tudi ° zadevah, na katere niso imeli dovolj znanja in informacij, med subjektivnimi pa dejstvo, da so Uosilci dejanske moči v organizacijah, državnih organih in paradržavnih organih (SIS), ki so razpolagali s potrebnimi informacijami, vedno pogosteje vsiljevali delavcem odločitve, ki jih ti niso uiogli ustrezno vrednotiti oziroma ocenjevati. Pogosto so jih sprejemali, da bi ne prišli v kontakte s predlagatelji, od katerih Naklonjenosti so bili odvisni. Te težnje so predstavljale tudi vedno Nj očitno kršenje »duha« ustave 1974 in Obstoječe zakonodaje. ~°lj kot se je zaostrovala gospodarska kriza, ki je bila precej tudi Posledica dejstva, da nosilci dejanske moči v družbi formalno niso bili odgovorni za svoje odločile, pogostejši so bili politični po-Nvi, da se je potrebno predpisov »osledno držati in na vseh ravneh Mj .upoštevati voljo in interese uelavcev. Na dolgoročni program gospodarske stabilizacije niti krilna analiza delovanja političnega sistema socialističnega samou- Jflgovor 5?, odprto pismo ^Ivestra Drevenška 0 zvršn. odbor konference osnovnih (jjarozacij sindikata Železarne Štore Za javnost sledeč odgovor na oddal0 P*smo Silvestra Drevenška (v na- s- d.). . itivj-Kat Železarne Store nima neu- $tre 1Kat Zjeiezame btore nima neu-o,®Zne Politike, kot jo skuša tendenci-° Prikazati Š. D., saj je to politiko ►- rtaJ° naše članstvo, organi konfe- 0 nCe, sindikata pa jo uveljavljajo, < cm odnosu do politike osebnih sifjjjdkov pa Samo toliko, da organi litju * 3ta sPremljaj0 in vplivajo na popre^0 osebnih dohodkov. Ena izmed Si^^stnih nalog v programu dela Ojgij *r,ata je sprotno spremljanje rasti iiviij1. dohodkov v skladu z rastjo Sftig Piskih stroškov. Ugotavljamo, da ^r°čii1 i* v letošnjem letu na tem po-^žejn do*taJ uspešni, saj nam rezultati vohi ’, da smo z osebnimi dohodki Eu ži°,bJUjanuar-julij 1989 sledili dvi-Sef. Jenjskih stroškov. Povprečna W ,narast OD januar-julij 1989 zn35a0/o' rast življenjskih stroškov vtem u Povprečno 24,8% na mesec °bd°bju. 5°l>orive’ ba ,so se povprečni osebni % u 1 v juliju dvignili za manj kot je m*h sfaduo izračunana rast življenj-^stt!0 ,0skov in to zaradi tega, ker lja- U tem so bili prek našega Nekateri vidiki spreminjanja pravne ureditve položaja delavcev in sindikata DELAVCI IN SINDIKAT PRED KORAKOM V NEZNANO pravljanja nista povzročila odločilnega zasuka v praksi. Zato seje končno uveljavilo spoznanje, da je potrebno spremeniti ustavo in v njej postaviti realnejšo razdelitev moči v gospodarskih organizacijah in družbi. Izhodišče za priznavanje moči in vpliva na odločitve v podjetjih naj ne bi bilo več le delo. Za ustvarjanje nove vrednosti v delovnih procesih so enako kot delo pomembna tudi sredstva, s katerimi se delo opravlja, zato temelj odločanja naj ne bo le delo, temveč tudi lastništvo in pravica do upravljanja s sredstvi (kapitalu), s katerimi se opravlja delo. V skladu s to zamislijo je prišlo do sprememb zvezne ustave, v katerih je določeno, da je »živo delo delavcev in družbena sredstva kot družbeni kapital podlaga za upravljanje in prilaščanje rezultatov dela, doseženih s poslovanjem s temi sredstvi« (1. tč, 10. dopol. k zvezni ustavi). Ta opredelitev pa v ustavnih normah in v določilih zakona o podjetjih (1988) in v dopolnitvah omenjenega zakona (1989) ni bila ustrezno razgrajena. Moč in pooblastila delavcev, ki temeljijo na njihovem »živem delu«, se kažejo predvsem na dveh področjih: • v pristojnostih oziroma zadevah, o katerih v podjetju lahko odločajo izključno le delavci, • v relativnem številu zastopnikov (delegatov) delavcev, izvoljenih na temelju upravičenja delavcev, da soodločajo v organu internega Informatorja obveščeni tudi delavci Železarne Štore. Manipulacija s podatki pri S. D. je očitna, saj navaja samo podatek enega meseca, s katerim dokazuje svoje trditve. Pozablja, očitno namerno, da smo npr. junija dvignili OD za 49,5%, rast življenjskih stroškov pa je bila 28,5%, kar je posledica dobrih poslovnih rezultatov in preseganje poslovnih ciljev. Ko S. D. očita višino osebnega dohodka glavnega direktorja Železarne Štore, pozablja na že omenjeni dvig osebnih dohodkov v Železarni Štore junija ter na to, da smo v tem mesecu izplačali tudi povečanje dodatka na delovno dobo za dva meseca. S. D. navaja samo junijsko razmerje, medtem ko je bilo julija nižje in znaša 1:6,45%. Glede plače glavnega direktorja pa ni naš namen opredeljevati se do višine, ali je ta visoka ali ne. Sindikat Železarne Štore je do sedaj podpiral prizadevanje glavnega direktoija za izboljšanje poslovanja in pozitivno ocenjuje njegovo delo. Na tem mestu bi hoteli opozoriti, da S. D. napačno in s slabimi nameni uporablja dejstva. Njegova trditev, da je povečanje plače direktoija nezakonita, izrečena prek sredstev javnega obveščanja, pomeni grob napad na naše podjetje. Nevzdržno je, da posameznik, v tem primeru S. D., sam izreka sodbo o nezakonitosti, ob dejstvu, da lahko sodbo po ustavi izreka samo sodišče po predpisanem postopku. Zato tudi nima smisla dokazovati, daje bil sklep o povečanju plače glavnega direktoija, ki je bil sprejet na delavskem svetu podjetja, v skladu s statutom podjetja, zakonit. Primeijava višine osebnega dohodka glavnega direktorja Železarne Štore z osebnim dohodkom kolegov v obeh slovenskih železarnah pa že julija kaže, da med njihovimi osebnimi dohodki ni bistvene razlike. Prav tako je sporna trditev, daje bil direktoijev osebni dohodek neupravičeno visok glede na osebne dohodke drugih celjskih direktoijev. Železarna Štore je največje industrijsko podjetje v Celju in ne vemo, zakaj ne bi en upravljanja na temelju dela. Po istem temeljnem merilu (izključne pristojnosti, relativno število predstavnikov) je mogoče ugotoviti tudi moč zastopnikov vlagateljev kapitala v podjetju. Pravil o tem, kako naj bo razporejena moč odločanja med nosilce dela in nosilce kapitala pa, žal, ustava in zakon nista uredila. To izjemno zahtevno in konfliktno problematiko sta prepustila samoupravnemu urejanju, pri čemer nepazljivim delavcem preti, da se bodo na predlog pripravljal-cev preobrazbe organizacije združenega dela v podjetja bolj odrekli svojim pooblastilom, kot bi to želeli. Pri tem se lahko zgodi, da bodo delavci sami želeli, da se čimveč pooblastil prenese na predstavnike kapitala, ali pa to, da delavci ne bodo dopustili prenosa pristojnosti ali odločilnih pooblastil na druge. Delavci naj zavestno ocenijo možne alternative prenosa pristojnosti in uprav-ljalske moči ter vse prednosti in slabosti vsake izmed možnih variant. Najpomembnejši statut in (ali) pogodbe o ustanovitvi podjetja Najpomembnejša stvar, pri kateri ne bi smeli mimo vsestranske proučitve različnih alternativ odločanja delavcev, je spreminjanje statuta kot edinega akta, o katerem delavci po zakonu o podjetjih odločajo sami neposredno, tajno in neodvisno. Od njihove volje, mesec njen direktor dobil najvišji osebni dohodek, če je bil že vse preteklo leto in prvih pet mesecev letos med nižjimi in tudi v zadnjem mesecu njegov osebni dohodek ni bil več najvišji. O rezultatih poslovanja Železarne Štore v daljšem časovnem obdobju pa toliko, da smo bili pred letom 1987 zelo uspešni. V letu 1987 in letu 1988 pa smo se ubadali s težavami v poslovanju (zaradi znanih vzrokov). V letošnjem prvem polletju smo poslovali z dobičkom, kar je najboljši kazalec, da se je poslovanje Železarne Štore izboljšalo. Povečanje produktivnosti za 10% v prvem polletju letošnjega leta v primerjavi z enakim obdobjem, lanskega dovolj ponazarja dosežke Železarne Štore. Njegova trditev, da sindikat ni navajen odgovarjati na pisne pobude delavcev v Železarni Štore, je za nas žaljiva in neresnična, saj izvršni odbor Konference sindikata Železarne Štore in osnovne organizacije sindikata obravnavajo vse pobude in vprašanja delavcev, prav tako pa so jim tudi dostopne vse informacije. Vsekakor S. D. dobro pozna delo našega sindikata in področje nagrajevanja, kjer je deloval, vendar so bile izrečene kritike o neustreznosti njegovega dela. Glede na to, da S. D. ni več član sindikata, nas čudi, da nam tako širokogrudno deli nauke o neustreznosti naše politike in še posebej o našem odnosu do politike osebnih dohodkov. Na koncu pa bi želeli poudariti, daje pisanje S. D. primer, kako se lahko s posredovanjem samo določenih podatkov zavaja javnost. To pismo, ki je že bilo objavljeno v glasilu Delavska enotnost, je povzročilo v Železarni Štore precejšnje negodovanje med zaposlenimi, saj je nevzdržno, da lahko naš sodelavec tendenciozno blati naše sindikalno delo in podjetje in s tem dela moralno škodo vsem zaposlenim, ki z Velikim trudom izboljšujejo rezultate poslovanja. Izvršni odbor konference osnovnih organizacij zveze sindikatov Železarne Store izražene v statutu, je odvisno, kako bodo v družbenem podjetju sprejeti drugi samoupravni splošni akti. Gre zlasti za akte, s katerimi se urejajo vprašanja delitve in ureditve delovnih razmerij. Od ureditve v novem statutu bo odvisno, kdo bo sprejemal ali kako bo sprejet splošni akt o tem, pod katerimi pogoji se družbeno podjetje lahko spremeni v mešano podjetje, v katerem se zmanjšata vpliv in moč delavcev. Težko sije predstavljati, da bi delavci povsod želeli prepustiti sprejemanje teh samoupravnih splošnih aktov organom upravljanja, zlasti novoustanovljenih podjetij, v katerih njihovi predstavniki o tem le soodločajo s predstavniki ustanoviteljev. Po drugi strani pa popolna izključitev vpliva zastopnikov kapitala na urejanje vprašanja, kako sprejemati splošne akte, ki urejajo omenjena razmerja v statutu, ne bi bila v skladu z novo ustavno usmeritvijo. Po novi zakonski ureditvi delavci povsem sami odločajo z osebnim izjavljanjem in v organu upravljanja podjetja le, če so v celoti sami upravljale! sredstev, s katerimi delajo (jih uporabljajo in z njimi razpolagajo). Toda položaj delavcev v novoustanovljenih podjetjih bo drugačen. Ustanovitelji družbenega podjetja imajo po zakonu pravico sodelovati pri upravljanju novega podjetja, vendar zakon ne pove, kakšen je obseg te njihove pravice ali koliko predstavnikov naj imajo v organu upravljanja novega podjetja. Tudi o tem vprašanju odločajo delavci družbenega podjetja, ko sprejemajo statut. Njihova prostost pri tem je lahko že omejena z aktom o ustanovitvi podjetja, lahko pa ta akt takšne omejitve ne vsebuje. Konec »polnih« pooblastil in moči Tudi pri preobrazbi organizacij združenega dela v mešana podjetja so delavci podjetja, ki se spreminja v mešano podjetje, sami tisti, ki s pogodbo o ustanovitvi, mešanega podjetja skupaj z drtwg£: gimi ustanovitelji določijo olpEfjJfMfi organizacije ter bistvene elprn'^^ te sestave organov 'upravljanj# v takšnih podjetjih, s tem pa tudi obseg svoje moči in vpliva. Pri tem je pomembno, da priznanje večje ali manjše moči odločanja nosilcem različnih vrst kapitala pomeni večjo ali manjšo privlačnost podjetja za vlaganja, hkrati pa večjo ali manjšo omejitev lastnih pravic do upravljanja. Med urejanjem obsega upravljanja v mešanih in zasebnih podjetjih in v podjetjih v družbeni lastnini je pomembna razlika. V prvih je omenjeno urejanje povezano z uspehom pogajanj med ustanovitelji mešanega podjetja in z ureditvijo te problematike v kolektivnih pogodbah, ki jih sprejemajo »delodajalci« in sindikat, v drugih pa je prosto, ker statut podjetja sprejemajo izključno delavci z referendumom. Statut mešanega podjetja sprejema skupščina mešanega podjetja in ne delavci. Delavci so torej zadnjič nosilci »polnih« pooblastil in moči pri sprejemanju pogodbe o ustanovitvi mešanega podjetja, kasneje pa o bistvenih zadevah upravljanja le soodločajo z drugimi subjekti. Za mešana in zasebna podjetja naj bi se s kolektivno pogodbo določile smernice za razmejitev upravljalske moči delavcev na temelju »živega dela« in zastopnikov kapitala različnih vrst. Ker je kot podpisnik kolektivnih pogodb predviden sindikat, se bo moral pri usklajevanju interesov zavzeti za pravice in interese delavcev pri upravljanju, v takšnem obsegu in obliki, da jih bodo delavci lahko resnično in učinkovito uveljavili. Pri tem za sindikat ni dvomov, kako in v čigavem interesu naj nastopa, medtem ko se na nasprotni strani postavlja vprašanje, katere interese n^j zastopa in na kakšni podlagi naj pri sklepanju kolektivnih pogodb delujejo gospodarske zbornice in druga splošna združenja ter sploh kdo naj poleg sindikata sklepa kolektivne pogodbe na ravni podjetij. Domnevna enakopravnost kapitala in živega dela Ker ustava ne daje niti delu niti kapitalu večjega pomena in s tem prednosti ali večjih pravic pri upravljanju in prisvajanju nove vrednosti, bi se bilo potrebno zavzemati za izhodiščno enakopravnost delavcev in nosilcev kapitala pri določanju sestave organov upravljanja, hkrati pa podvomiti o razmejevanju pristojnosti med organi, v katerih prevladujejo predstavniki kapitala in tistimi, v katerem prevladujejo predstavniki »živega dela«. Izhodiščna enakopravnost v omenjenem smislu je sicer problematična, ker je v nekaterih organizacijah z vidika uspešnega dela pomembnejši kapital, v drugih pa »živo delo«. Toda razprava o pomenu proizvodnih dejavnikov v konkretnih primerih ne more biti problem, ki bi se reševal od primera do primera, ne da bi bile za to nakazane jasne zakonske usmeritve. Dokler teh ni, bi se bilo torej potrebno zavzemati za domnevo enako-: pravnosti nosilcev obeh dejavni-,k5.V/torej za paritetno sestavo or-|appyM%ravljanja in za enako-'(pravnost pri sprejemanju avtonomnih norm (splošnih aktov). Za delovna razmerja po novem veljajo enake ureditve kot za splošno problematiko upravljanja. Urejanje delovnih razmerij v družbenih dejavnostih še vedno spada v okvire pravice dela z družbenimi sredstvi, kot je opredeljena v določilih 14. člena zvezne ustave. Delavci tako urejajo medsebojna razmerja pri delu, kar pomeni, da na tem področju sprejemajo samoupravne splošne akte in tudi odločajo o posamičnih pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev. Nova ustavna ureditev o delu in kapitalu kot enakopravnima temeljema upravljanja zahteva, da se tudi na tem področju zagotovi enakopraven vpliv zastopnikov kapitala, v nobenem primeru pa ne dopušča izključne pristojnosti odločanja o teh zadevah nosilcev kapitala. Mag. Zvone Vodovnik Sestavek je napisan na podlagi nekaterih izsledkov raziskovalnega projekta Podjetje in delo, ki ga je vodil Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Ljubljana, L septembra 1989 Delavska enotnost 10 Kako se v Sloveniji obnese skrajšani delovni čas (3) VPLIV NA DELOVNE IN ŽIVLJENJSKE RAZMERE Pripravlja: Lučka Bohm Preizkus skrajševanja delovnega časa v SR Sloveniji v letih 1987 in 1988 je pokazal, da se poslovni rezultati preizkusnih delovnih organizacij zaradi 5-odstotnega skrajšanja delovnega časa niso poslabšali. Poslovna uspešnost je bila odvisna od drugih pogojev za gospodarjenje. Preizkus pa je moral odgovoriti tudi na vprašanje, ali drži trditev Zveze sindikatov Slovenije, da se bodo zaradi skrajšanja delovnega časa izboljšale delovne in življenjske razmere delavcev. Zveza sindikatov je že ob snovanju preizkusa zahtevala, da se zaradi skrajšanja delovnega časa ne smejo poslabšati delovne razmere in znižati osebni dohodki zaposlenih. Temu so pritrdile tudi delovne organizacije, ki so se potegovale za sodelovanje v preizkusu. Pripraviti so morale analizo, v kateri so preverjale, ali izpolnjujejo pogoje, ki jih je določil zbor združenega dela skupščine SR Slovenije. V analizi pa so morale tudi navesti razloge, zaradi katerih so se odločile spremeniti ureditev delovnega časa. Prebiranje teh analiz je bilo posebej zanimivo, ker se je jasno pokazalo, kaj gospodarstvo ocenjuje za odločilno v prizadevanjih za dvig produktivnosti dela in s tem za izhod iz gospodarske krize. Značilno je tudi to, ker so vse delovne organizacije, ne glede na regijo in dejavnost, navajale podobne vzroke. Ocenili so, da je glavni proizvodni dejavnik delavec in ugotovile, da se v smislu razvoja najbolj obrestuje vlaganje v delavca. Zdi se, da je treba prav to posebej poudariti, saj je treba odgovoriti tistim, ki so nasprotovali skrajšanju delovnega časa pri nas, češ da naši delavci res delajo le 4 ure na dan, da je treba v tej krizi razmišljati o tem, kako bomo delavce pripravili do tega, da bodo več in ne manj delali in še več takih domislic. Naslikali so podobo slovenskega delavca, ki bi prej spadala v deželo brez industrijskega izročila, kjer delavci še niso pridobili delovnih navad, ki jih zahteva industrijski način proizvodnje. Takšne trditve so prihajale iz ust tudi slovenskih priznanih ekonomistov. Delovne organizacije pa so naslikale drugačno podobo svojih delavcev. Pokazalo se je, da se delovna storilnost meri do minute natančno (kje so torej tiste 4 ure nedela?), da so delavci pri delu zelo obremenjeni, da dosegajo visoko storilnost in delajo v neugodnem delovnem času. Dinamika sodobnega življenja zahteva visok davek. Družinsko življenje med tednom se omejuje na kratka srečanja, saj družinski člani celo edini topli dnevni obrok zaužijejo v obratih družbene prehrane v službi ali šoli. Družinsko življenje se razvije pravzaprav šele med dvodnevnim tedenskim počitkom, ki prav zato postaja ena največjih vrednot za slovenskega delavca. Delovne organizacije se zavedajo, tako so same zapisale, da.je treba delavce spodbuditi za dobro in ustvarjalno delo. Boljši osebni dohodek je stimulacija le do določene mere, resnična stimulacija pa je kakovost življenja. In to naši delavci vidijo prav v prostem času, ko se razvije družinsko življenje. Zato je dvodnevni tedenski počitek tako zelo privlačen. Predlagali smo, da bi dokaze zbrali na posreden način. Če so se razmere res izboljšale, potem se to mora nekje poznati - na zadovoljstvu z delovno organizacijo, na zbranosti pri delu, na zdravju, manjšem izostajanju z dela zaradi izčrpanosti, manjšem številu po- škodb pri delu, delovni disciplini, inovativnosti itd. Tako kot pri spremljanju gospodarskih kazalcev, je bila tudi tu vrsta motečih okoliščin, ki so maličile rezultate. Mislili smo, da se bo bolniška odsotnost z dela po skrajšanju delovnega časa bistveno zmanjšala. To se ni zgodilo, kajti prav v času preizkusa se je porodniški dopust podaljšal z 8 na 12 mesecev, v delovnih organizacijah pa to spremljajo skupaj in seveda takšen podatek spet ni primerljiv. Pokazalo se je tudi, da leto 1987 ni »čisto« preizkusno leto, saj je določeno število preizkusnih delovnih organizacij delovni čas skrajšalo šele 1. 7.1987. Kljub temu pa smo s statističnimi metodami lahko neovrgljivo dokazali, da so se v letu 1988, kije Družabno srečanje ledvičnih bolnikov Društvo dializnih bolnikov Ljubljana, Zaloška 7, prireja družabno srečanje ob 20-letnici dializnega in transplantacijskega zdravljenja v Sloveniji, ki bo 10. septembra 1989 ob 10. uri pri osnovni šoli na Zlatem polju pri Lukovici. Na kulturnoglasbeni prireditvi bodo sodelovali ansambli Nika Zajca, Toneta Habjaniča in Danila Poljanška, Bratje Omahen, Tanja Zajc - citre, Milan Resnik - harmonika, Sonja Habjanič - harmonika, pevski zbor Janko Kersnik in Stob-ljanski oktet. Zabaval vas bo znani humorist Tone Fornezzi-Tof. Spored bo povezoval Boris Kopitar. Ves izkupiček prireditve je namenjen za opremo dializnega in transplantacijskega centra v Ljubljani in za delovanje dializnega društva. Prireditev bo ob vsakem vremenu! Predsednik DLB Ljubljana: Ivan Logar, dipl. psih. bilo res pravo preizkusno leto, v primerjavi z letom 1986 pred začetkom preizkusa statistično značilno izboljšale delovne in življenjske razmere. Nesporno se je tako zelo zmanjšalo število nesreč pri delu, da je to lahko samo p°' sledica nečesa, kar so te delovne organizacije imele skupnega. To pa je bilo prav skrajšanje delovnega časa. Prav tako se je v letu 1988 značilno zmanjšala fluktu-acija v preizkusnih delovnih organizacijah, kar so same delovne organizacije ocenile z večjim zadovoljstvom in boljšim počutjem svojih delavcev. Statistično značilno se je tudi zmanjšalo število neopravičenih izostankov z dela- Računali smo tudi na to, da bodo značilni podatki o vse več inovacijah in o številu disciplinskih postopkov, a se je pokazalo, da nismo upoštevali vsega. Delovne organizacije so spodbujale višjo disciplino predvsem z nagrajevanjem dobrih in ne s kaznovanjem slabih. Število inovacij pa je povezano s posebno skrbjo za to področje. Rezultati so torej pokazali, da se poslovni rezultati preizkusnih delovnih organizacij zaradi skrajšanja delovnega časa niso poslabšali, izboljšale pa so se delovne in življenjske razmere delavcev. Dobro torej prevladuje nad slabim- Prihodnjič Ukrepi, ki sojih preizkusi delovne organizacije vpeljale ob skrajšanju delovnega časa Zakaj drsimo na dno Evrope JAMO NAM KOPLJE ZAGOVARJANJE LENUHOV Osrednje vprašanje našega časa in prostora je, kako obrzdati in zmanjšati vse hujšo inflacijo. Postalo nam, je že jasno, da v razmerah inflacije izgublja delovni človek tako na »jugu« kot tudi na »severu«. Zanesljivo je tudi, da obstaja prelivanje dohodka, pa še kolikšnega, kajti ekonomisti vedo, da trištevilčna inflacija »ruši« vse realne ekonomske kriterije. Manjšo škodo imajo tisti, ki so finančno na boljšem, katerih gospodarstvo je bolj stabilno in bolj pripravljeno za tržno ekonomijo. Ostali pa tonejo vse globje zaradi pomanjkanja denarja, neučinkovitosti, neposlovnosti. Vlada še vedno ni našla zdravila za inflacijo, čeprav se ta že približuje štirimestnemu številu. ZIS namreč še vedno ni ponudil protiinflacijskega programa niti ukrepov, ki bi ustrezali enotnosti jugoslovanskega gospodarstva. Ali gre za tavanje v ekonomski politiki zveznih enot ali za nemoč zvezne vlade, da bi našla enotno rešitev za našo globoko ekonomsko in družbeno krizo? Odgovor na ta vprašanja bo kmalu dal čas. Samo da takrat ne bo prepozno?! Najbolj zanimiv »biser« razprave o ukrepih ZlS-a so mnenja o kliringu, saj kažejo na popolno ekonomsko v nepismenost raz-pravljalcev. Že od pamtiveka je znano, da se vsaka nacionalna ekonomija prizadeva za izvoz proizvodov v najvišji fazi obdelave, ker so takšni proizvodi pogonska sila industrije v celoti. Po mnenju zagovornikov nedotakljivosti klirinškega načina trgovanja pa bi bilo očitno najbolje, če bi se vrnili v predindustrijsko obdobje in izvažali surovine in polproizvode (npr. premog in les), ker bomo menda na ta način najhitreje pri- šli v sodobno tržno ekonomijo. Vroča polemika v zvezi s klirin-gom je v jugoslovanski javnosti sprožila vprašanje, kakšna je sploh prva bera ukrepov novega zisa? In kakšna je? Vsi načelni ukrepi Markovičeve vlade so »na liniji« tržne ekonomije, zdravega razuma in zahodnoevropske matematike. Ustavilo pa se je že pri prvih konkretnih odločitvah: kliringu, čekih in menicah. Markovič je dobro sprevidel, da so čeki med občani in menice v gospodarstvu brez kritja strahoviti razpihovale! inflacije. Nakup na čeke z odloženim plačilom je brez muke ukrotil (z ljudstvom se je najlaže »dogovoriti«), zato pa bo po vsej verjetnosti moral odložiti ukinitev menic do konca leta. Morda naj večja inflacijska »pipa« pa je še vedno odprta. Kliring je prekletstvo socialističnega gospodarstva, nadomestek trgovine v najbolj nerazvitem delu Jugoslavije - na vzhodu in v Bosni. (V Srbiji živi od njega 40% gospodarstva, v Bosni pa 30%). Ta »klirinški lobi« je izredno močan. Tako je Markovič Srbiji pustil kliring (BiH je v sporu o kliringu molčala, ker ji v tem trenutku bolj ustreza gospodarska politika Srbije, manj pa »čista« politika te republike), Srbija njemu proračun, in nihče ni bil za nič oškodovan - razen Jugoslavije, ki je izgubila vse, saj najbolj pomemben vir inflacije ni »zabetoniran«. Z večino držav, s katerimi trgujemo v klirinškem denarju, ima Jugoslavija zadnje čase presežek. Ta je daleč največji s Sovjetsko zvezo in krepko presega tako imenovani »manipulativni saldo«, torej dogovorjeno največjo dovoljeno raven medsebojnega presežka ali primanjkljaja. Večji kot dogo- vornjeni presežek ali primanjkljaj je zdaj tudi naš presežek z Albanijo in Mongolijo, v njegovih okvirih pa se giblje v menjavi z NDR. Skupne jugoslovanske terjatve do klirinških držav so tako 30. junija letos znašale 1,546 milijarde obračunskih dolarjev in so bile za okrog 285 milijonov dolarjev večje kot ob koncu lanskega leta. Presežek s SZ se je od lanskih 1,184 milijard obračunskih dolarjev do 30. junija povečal na 1,481 milijarde dolarjev. To stanje pa je še ugodno, če vemo, da je sredi maja naš presežek s SZ znašal že 1,677 milijarde dolarjev. Presežka z NDR je bilo 30. junija 1989 za okoli 33 milijonov dolarjev, z Albanijo za blizu 12 milijonov dolarjev iz z Mongolijo za 3,36 milijona dolarjev. Nasprotno pa se je naš presežek s ČSSR, ki ga je bilo konec lanskega leta za 41 milijonov dolarjev, letos spremenil v primanjkljaj. Oboje pa je bilo še v okvirih dovoljenega presežka oziroma primanjkljaja. Zaradi izjemno nagle rasti klirinškega presežka že v prvih mesecih letošnjega leta, je zvezna vlada napovedala odločne ukrepe. Eden izmed njih naj bi bilo podaljšanje roka za plačilo dinarske protivrednosti tega izvoza na 60 dni, kar bi klirinške izvoznike izenačilo s tistimi, ki izvažajo na konvertibilne trge. Ti morajo namreč plačilo za svoj gotovinski izvoz izterjati v 60 dneh. Kot je znano, je morala zvezna vlada pozneje odlok o 60-dnev-nem zavlačevanju izplačil za klirinški izvoz umakniti, ker mu je zakonodajnopravna komisija zvezne skupščine očitala nezakonitost. Zvezna vlada je hotela na ta način zaustaviti naraščanje klirinškega presežka in zmanjšati njegov inflacijski vpliv, saj za iz' voz, ki presega uvoz, ostane Prl' mama emisija nepokrita. Vendar ji to ni uspelo. Markovičeve možnosti, sploh uspe, tako počasi slabijo-Od tod tudi nekatere njegove net' vozne in nenatančne izjave. Tak° npr. pogosto omenja rast Pr°}2' vodnje za 2,5% v prvih šestih >e' tošnjih mesecih. Kot vemo, Pa ima največjo gospodarsko rast J} svetu Romunija, vse drugo pa 1 katastrofa. Markovič to seveda zelo dobr ve. Njegova pogosta srečanja z f“j publiško-pokrajinskimi vodsV pa dajejo slutiti dve stvari: da • se izognili izčrpujoči skupščin5^ proceduri usklajevanja, se o vs# vnaprej dogovarja z »vodilnim (ki jih delegati še vedno nepog šljivo poslušajo) ali pa PoS gV'-z »letečimi« obiski ohranjati t notežje med federalnimi enota ^ ki ohranja seveda tudi vlado. ^ pisanju jugoslovanskega taSN^jža Markovič pravzaprav šele b*-0 pravemu ognju, kjer da ga čak - Slovenci. Če bo namreč Ma ^ vič res uzakonil prograsivno^, davčevanje dohodka, bodo s bolj prizadeti tisti, ki imajo na) . ah največ zaslužijo. Ta °Senl0d-naj bi bil veliko hujši kot vz noklirinški. mo In kar je še veliko bolj uS^ov0 (kot bo za naš razvoj usodno ^ obdavčenje): čeprav smo nac ■■ zakon' . j ošk< pravo na 21. stoletje, se v P^pO- h' vsi za delovanje tržnih zak 0, sti, za skorajšnji vstop v E organizirano tehnolosk „ vo na 21. stoletje, se v P pokolje videti, raje odločamo jji litiko enakih želodcev in s ' je-kotlov, kot pa za spodbuja J la in ustvarjalnosti. To Pf ^ (jsK3 kar Jugoslavijo že 44 let P" j)t no /4 vt n TT x rrnno ^ na dno Evrope. Razvedrilo Delavska enotnost 1 NOVA KNJIGA ^'Ako žM KAM MA DO P US 7' P Počitniški priročnik za dopust 1 poleti in pozimi! !z vsebine: - DOPUST NAM JE POTREBEN ~ kdaj na dopust in kam - kaj pričakujemo od dopusta - podaljšani prazniki ~ dopust upokojencev največ dopusta poleti ~ dopust v hribih, na morju, v toplicah, pri sorodnikih, doma ~ popotovanje na tuje ~ pot na dopust - dopust v počitniškem domu, v kampu PRVA POMOČ NA DOPUSTU POLETI ~ aids ~ kačji pik, meduze, ose, čebele, Pajki, ježki, ribe s strupenimi bodicami, komarji, klopi, limska bolezen ~ pomoč pri utopitvah, sončarica in toplotna kap ~ alergija ~ zdravila in bolezni na dopustu Dr. Anton Prijatelj KAKO IN KAM NA DOPUST TUDI POZIMI GREMO NA DOPUST - dopust pozimi - smučanje - poškodbe na snegu in prva pomoč - prva pomoč pri zlomih Torej priročnik, ki ga boste jemali s seboj na dopust! Cena 58.800 din. Knjigarnam priznavamo običajen knjigotrški rabat. Naročila pošljite na naslov: čZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 LJUBLJANA, telefon 321-255. Želimo vam prijetne.počitnice! Glosa Stefan je vendar Marjanov sin - Da ga nisi zamešal med svoje papirje? - Kaj še! No, naj Janez pove, če ni res: zraven je bil, ko sem odprl kuverto. Oba sva se začudila: diploma, prošnja, življenjepisa pa nikjer, čeprav je življenjepis med pogoji! Ni res, Janez? - Res je! prikima Janez. - Grča ni priložil življenjepisa, na svoje oči sem videl, da ga ni. Ima že kakšen razlog. Ampak življenjepis, kolikor se spomnim, ni med pogoji. Med pogoji sta le dva: diploma in kratka praksa ali pa vsestranska, v praksi potrjena strokovna usposobljenost in daljša praksa. - Ima prakso? vpraša tretji član komisije. - Iz prošnje tega ni videti! ugotovi predsednik. - Če nočemo kupiti mačka v Žaklju, predlagam, da kot pogoj nujno upoštevamo tudi življenjepis, kgj mislita? - Sprejeto! prikima Janez. - Ampak življenjepisa ni, kaj zdaj? - Ugotovi se, da diplomirani ekonomist Štefan Grča, kandidat za mesto šefa komercialnega sektorja, izpolnjuje le pogoj razpisa pod točko ena, ne izpolnjuje pa pogoja pod točko dve in se njegova prijava na razpis v tem smislu zavrne, razsodi predsednik. - Nekako tako je treba to stvar vnesti v zapisnik, in mislim, da je s tem prijava tovariša Grče na razpis ad acta. Ga kdo od vaju pozna? - Jaz ne! - Tudi jaz ne! - Potem je v redu in gremo lahko naprej! Tu so dokumenti Jožeta Jegulje, komericalista pri Adriakompeksu. Zadnje dni ga spet vrtijo pa je direktor izkoristil priložnost in se z njim pogovoril. Obljubil je, da bo prišel k nam za petsto starih več in še pod nekaterimi pogoji, kot je selitev v večje stanovanje, dve leti dogovorjenega predstavništva zungj in še dve, tri drobnarije. Ampak to je naloga direktorja, naj on uredi z delavskim svetom. Stvar je torej že odločena! Mi smo le zato tu, da pogledamo pogoje. No, s tem je pa tako: Jožeta poznate! Diplome ni, je pa, jasno, v praksi vsestransko potrjena usposobljenost in dolgoletna praksa. Petnajst let na položajih! Tu so vsa potrdila: obrtna zbornica, trgovsko združenje, prometni servis, nato gospodarstvo. In kar je tudi važno, odkar smo dopolnili pogoje: tu je tudi življenjepis. Z eno besedo: vse! -. Oho... - Pa so ga morali res priviti, da se je tako potrudil... - Naj prebremo? Jasno! Radoveden sem, kako je obšel čeri... - Prav! »Podpisani Jože Jegulja sem se rodil dne 17. maja 1935 v revni družini. Že v zgodnji mladosti sem okusil vso trdoto kapitalističnega zatiranja...« - Dobro zveni! vpade Janez. - Ni treba naprej, takšne življenjepise znam na pamet. Delavski svet bo glasoval zanj. Zanima me le še zaključek. Je tiho obšel svojo zadnjo afero ali pretaka solze? - Ne eno, ne drugo! razburja se! pravi predsednik in bere: - »S krivičnimi govoricami, da je v zvezi s stanovanjskim posojilom in krediti za nakup avtomobila iz sklada skupne porabe, ki sem jih najel, nastala škoda za ekonomske koristi in ugled podjetja, sem sklenil zapustiti...« No, to je vse! Ima kdo kakšno vprašanje? Ne? Kdo bo poročal na delavskem svetu? Bi ti, Janez? - Kaj ne bo direktor? - Bo, ampak on bo po strokovni liniji, nekdo pa mora v imenu komisije, da bo vse v smislu samoupravljanja. Na razpis smo torej sprejeli Jožeta Jeguljo, jasno? - Vtem zabrni telefon. Predsednik dvigne slušalko: - Kako? Razumem, tovariš direktor! pravi in prebledi. - Seveda, vse lahko še spremenimo, kako ne? Ne, nima vseh pogojev. Življenjepisa ni; samo zato smo pogrešili oziroma se nismo prav orientirali. Prav, tovariš direktor! - Kaj je? - Jeguljo so priprli. Treba se bo preusmeriti na Grčo. Življenjepis kot pogoj se umakne. Direktor je rekel, da zadostuje tudi en pogoj. - Kaj?! Pa saj je na našem spisku pred Grčo še Porenta! Grča je vendar glede poslanih papirjev zadnji od treh prijavljenih... - Ne, Grča je zdaj prvi! pribije predsednik odločno. - Štefan Grča je vendar sin Marjana Grče. Le kako se je lahko zgodilo, da tega nihče med nami na to možnost sploh ni pomislil?! Tone Pakar Nagradna križanka ST. 34 Rešitev nagradne križanke številka 34 pošljite do 12. septembra na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ST. 34. Nagrade so: 200.000, 120.000 in 100.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke številke 32 ABSINT, APULIJA, FRANCE PREŠEREN, RANT, SAAR, AKAN, INJE, TAKT, LANA, KI-AR ORSINI, AKRIT, NO, AMI, MIRA MIHELIČ, LINA, TLAKA, SEVNO, IDI, PISATELJICA, STARA, KANAL Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 1. Kleo Kastanatos, Garibaldijeva 7/I-L, 2. Damijan Mihelj, Cankarjeva 74, 65000 Nova Gorica, 3. Franc Golob, Nazarje 158, 63310 Nazarje Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja čZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • člani uredništva: Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Damjan Križnik (urednik — reportaže), Remigij Noč (urednik — drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Sonja Seljak (redaktorica-lektori-ca), Brane Bombač (oblikovalec), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h.c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 9.000 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Marjan Oblak, predsednik Planinske zveze Slovenije SVIT GORA JE ZRCA&O, KI VSAKOMUR POKAŽE SVOJO REVŠČINO, BOGASTVO... Planinska zveza Slovenije je organizacija brez primere. Združuje Več kot 100.000 ljubiteljev gora, to je takih, ki redno plačujejo članarino, poleg tega pa skrbi s svojimi številnimi društvi za dolgo vrsto gorskih postojank, ki nudijo obiskovalcem toplo zavetje. Ko so vsi planinski domovi odprti, je v njih zaposlenih kakih 500 ljudi, medtem ko amatersko dela in »izgoreva« v slovenskih planinskih društvih še kakih 2000 zanesenjakov. Gre torej za zelo velik in trdno povezan enkraten kolektiv, ki skrbi, da bi ostale naše gore še dolgo tako sanjsko lepe. Tisto, kar nam je od narave še ostalo, je potrebno skrbno varovati. Za vsako ceno, saj za nami prihajajo drugi. Kdo ve še toliko rodov... Za zdaj stop za fosfate »Res, naše planine so še vedno občudovanja vredne, vendar se je treba nad napakami in pomanjkanjem posluha za varovanje okolja že resno zamisliti. Da kar naenkrat ne bo prepozno. Računamo, da zahaja v naše gore poleg organiziranih planincev še nekaj sto tisoč ljudi. To seveda ni malo. Sedaj pa pomislimo, kakšne so posledice, če pusti vsak planinec za seboj, na primer, le 200 gramov odpadkov. Pomnožimo to z nekaj sto tisoč, pa imamo v enem samem poletju na desetine ton nesnage, ogromne količine smeti, ki kazijo in postopamo uničujejo vse lepo. Vsekakor ne gre oporekati temu, da se mnogi planinci še premalo zavedajo, kako pomemben je odnos do tega, kar imamo. Ob tem so seveda spodbudne očiščevalne akcije naših gora, vendar to ni tisto pravo...« razmišlja Marjan Oblak, predsednik Planinske zveze Slovenije. »Vsi, prav vsi, ki zahajamo v sončen svet nad sivo vsakdanjostjo, bomo morali skrbeti za čistočo v naših gorah. Vsak papirček, vsako še tako majhno in tenko plastično vrečko, vsako pločevinko, steklenico ali ky podobnega moramo s hribov odnesti v dolino in odložiti v domači smetnjak. Tudi v koči moramo za seboj vse pospraviti. Tega mnogi ne razumejo in ne upoštevajo, toda, kam pa naj oskrbnik s kupi smeti? Mora jih spraviti v dolino, tako da plača nosača ali pa najame helikopter. Za to pa, kot vemo, planinske organizacije nimajo denarja...« Sicer pa naših planin ne ogrožajo le ljudje, ki ob stezah in počivališčih brezvestno onesnažujejo in praznijo svoje nahrbtnike. So tudi druge, očem nekoliko bolj skrite nevarnosti. Celo gorski potočki in jezera niso več tisto, kar so bili nekoč. »Zaradi velikega obiska naših gorskih postojank postaja iz leta v leto bolj aktualno vprašanje odplak. K čistoči sodi nenehno pranje, pomivanje in drgnjenje, pri čemer uporabljamo najrazličnejše kemikalije in praške. Vse to si potlej utira med skalami in kamenjem najkrajšo pot v dolino. In to postaja problem. Seveda razmišljamo, kaj lahko oziroma moramo ukreniti, da tudi sami ne bomo zastrupljali. Zaenkrat smo zahtevali od oskrbnikov gorskih postojank, da ne uporabljajo praškov, ki vsebujejo fosfate. Seveda se lahko znajdejo tudi tako, da rjuhe, prte in podobno perejo v dolini. Razmišljamo tudi o tem, da v postojankah preprosto ne bi več nudili rjuh in da bi jih planinci nosili seboj...« pravi Marjan Oblak. »Sicer pa nas čaka na področju varovanja narave še zelo veliko dela. In marsikdo nam bo moral priskočiti na pomoč, saj sami planinci vsega prav gotovo ne bodo zmogli...« Seveda ne. Na planini Uskovnica je, denimo, že 96 objektov, kjer številni mestni »vi-kendaši« prebijejo več časa, kot doma. In pri tem, ko imajo časa na pretek, tudi pridno drgnejo in perejo ter planino in Bohinj pod seboj krepko zastrupljajo. Pri tem zagotavljajo, da se pranje na Uskovnici »splača«, ker je tam voda mehka, ne tako trda kot v Ljubljani. Nikakršna članarina Pri upravljanju 156 gorskih postojank imajo slovenski planinci precej težav. Najhuje je to, da je denarja vedno premalo, včasih celo za najnujnejše. Težave pa so tudi s pomanjkanjem ljudi, ki bi bili pripravljeni pošteno delati in pri tem ne zahtevati rednega delovnega časa in dobre plače. »Ja, res je križ z iskanjem teh ljudi, čeprav delo v koči ni več tisto, kar je bilo včasih. Ko imaš radijski sprejemnik, svoj televizor in UKV povezavo z dolino, nisi več odrezan od sveta..., nadaljuje predsednik Marjan Oblak. »Res je sicer, da ni rednega delovnega časa, da je pogosto treba vstati zelo zgodaj in poskrbeti za čaj in da lahko ležeš k nočnemu počitku šele ob enajstih ali dvanajstih. Toda čez dan običajno ni toliko dela in ima človek nekaj časa tudi zase. In za počitek. Podnevi planinci hodijo, bolj malo se zadržujejo v kočah. Pa kljub temu zelo težko dobimo ljudi, ki bi bili pripravljeni poprijeti v planinah. Osebni dohodki niso visoki, je pa moč precej prihraniti, saj imajo delavci v gorskih postojankah takorekoč vse brezplačno.« Z dobrimi oskrbniki res ni lahko. Poleti, ko sonce prijazno greje in vse blešči od lepot, še nekako gre. Toda pozimi, ko imata glavno besedo mraz in veter, je drugače. Zato je pozimi bolj malo gostoljubja v naših gorah. Večina postojank je zaprtih. Ne le zaradi težkega in nevarnega dostopa. Tudi, kot že rečeno, zaradi pomanjkanja oskrbnikov. »K temu je vsekakor treba dodati, da je vzdrževanje gorskih postojank izrazito nedonosen posel...,« pripominja Marjan Oblak. »Planinci prinesejo v glavnem vse, kar potrebujejo, razen toplega kotička, s seboj. Kruh, narezek, konzerve, sadje, sokove, pivo, Šilce močnega..., vse, prav vse. Oskrbnik pa mora skrbeti, da je prijetno toplo, vse pospravljeno, da so pri roki razglednice, žigi, čaj, enolončnica in kaj podobnega. Zato ni pravega zaslužka, ob tem pa veliko izdatkov. Vse pa je zelo drago, še posebej kurjava. V zimski sobi v Koči pri Sedmerih jezerih so letos obiskovalci pokurili vsa drva, celo skladovnico, pa za to niso dali niti dinarja. Mislim, da tako ne gre več...« Ob teh in še mnogih drugih denarnih težavah pa se slovenski planinci nikakor ne morejo dogovoriti, da njihova članarina ne bi bila tako na moč simbolična. Ni namreč nikakršna. Ta je sedaj, po priporočilu Planinske zveze Slovenije, od 6 tisoč za najmlajše pa do 20 tisoč dinarjev za odrasle. S tem denarjem pa si organizacija, kljub sposobnim ljudem, res ne more kdo ve kako pomagati. »V zvezi s članarino je veliko mnenj, mnogo povsem nasprotujočih. Seveda bo treba nekaj ukreniti. Med drugim razmišljamo, da bi uvedli dve naročnini. Ena bi predstavljala pripadnost organizaciji, saj vemo, da imamo veliko podpornih članov, ki bolj malo hodijo, z drugo članarino pa bi si planinci zagotovili popuste v kočah. Ob višini sedanje članarine so popusti precej nelogični. Posebno v primerih, ko ljudje pogosto hodijo v hribe. Razmišljamo tudi o družinski članarini, pa o posebni vstopnini za naše gorske postojanke. V svetu to že poznajo...« Poznajo pa tudi višje članarine. V Nemčiji mora gornik odriniti za svojo izkaznico 50 mark, v Avstriji 300 šilingov, v Italiji 18.000 lir in podobno. Razumljivo, brez nič ni nič in brez denarja tudi ni muzike. Zato pač, ker nihče ni več pripravljen zastonj zabavati druge. In pred tem, posebno danes, ko vse postavljamo na tržne temelje, si ne moremo zatiskati oči. Naših gora sicer res ne moremo primerjat s trgom, vse drugo, kar sodi poleg, da bo v hribih tako, kot hočemo in želimo, pa moramo. Časi najrazličnejših razvojnih zablod in nerealnih pričakovanj so za nami. Brez nič ni nič, tudi v tako izjemni organizaciji s tolikimi plemenitimi poslanstvi, kot jih ima naša planinska zveza. Mrtva gnezda Vsekakor pa slovenski planinci potrebujejo pomoč. Pomoč družbe oziroma tistih, ki dohodek ustvarjajo. S tem v zvezi smo se pred leti v naši republiki dogovorili, da bodo močna podjetja, ki pač dobro stojijo, prevzela pokroviteljstvo ali tako imenova; ne patronate nad našimi visokogorskim' postojankami. S tem bi pripomogla k razvoju planinstva in množične telesnokultur-ne dejavnosti. Pa je spet ostalo, kot tolikokrat v naši samoupravni in kdo ve še kakšni družbi, 1£ pri besedah. Razen nekaj svetlih izjem, ki jih lahko preštejemo na prste ene same roke. Vsi drugi domovi, teh je več kot 150, s£ s svojimi društvi sami borijo za obstoj, brez širše pomoči, čeprav so njihova vrata na stežaj odprta vsem, ki zahajajo v gore. »V mnogih primerih se prav mačehovske vedemo do svojega premoženja,« ugotavlja Marjan Oblak. »Ce bi kolektivi pomagaj1 planincem, bi si s tem zagotovili tudi poču' niške zmogljivosti, ki jih imajo mnogo pr£j malo. Saj ne rinejo vsi na morje. Mnogi jj! šli tudi drugam na počitnice, seveda, če h-imeli kam. Med planinskimi domovi, ki s° še vedno zaklenjeni, je tudi dom v Trenti’ In to v eni najlepših dolin, ob cesti, ki po'-'6' zuje Gorenjsko s Primorsko. Zapuščen gnezdo, v katerega se lastovke ne vračaj®: je mrtvo. In propada. In takih mrtvih gnez je samo v Trenti dvanajst...« Kar prav je imel Henrik Tuma, velik lJuj bitelj slovenskih planin, ko je dejal: »Sveo gora je zrcalo, ki vsakomur pokaže svoj revščino, svoje bogastvo...« Andrej U1&& LIPE SVEDER: VROČA JESENI