213
Še nekaj o prestavljanji državnih postav.
Ker je enkrat prišlo v navado, za dokaz, da slovenski narod našega pismenega jezika ne razume in da zanj dosti ne mara, o vsaki priliki pripovedovati in ponavljati, kako namreč slovenski župani slovensko prestavo državnih postav zametujejo in za postave v nemški besedi moledvajo, moramo vendar še enkrat poprijeti besedo o tem, čeravno jo je tudi gospod Cerne v svojem tehtnem govoru razložil vsacemu, komur je mar za resnico.
Najpred  bodi   povedano,   da   v   celi    kranjski   in
ilirsko-pr i morski deželi se kaj tacega ni nikoli pri-r godilo, da je ni ondi ne ene občine ali soseske slovenske, ki bi bila za nemške postave prosila ali ktera bi nemške postave iz Dunaja dobivala, marveč da vse prejemajo slovensko prestavo iz Ljubljane in iz Trsta. Ravno to velja tudi od čisto slovenskih, neponemčenih krajev Štajarskega. Samo iz več štajarskih, unstran Marburga in proti nemški meji ležečih občin so lani in letos prišle na dan in tudi izpolnjene bile takošne želje , zlasti od tega časa sem, ko se je ondi bila zamesla tista nenarodna, naši prošnji protipostavljena peticija. On-dotne občine tedaj prejemajo zdaj nemške postave. In ravno to se je tudi zgodilo že v letu 1860 po slovenskem Koro-tanu , kjer so bile po naročilu celovške deželne vlade vse slovenske občine vsaka od svoje okrajne gosposke popra-šane, ali hočejo za naprej dobivati nemške ali pa slovenske postave, ker po novi uredbi ni bilo več dopuščeno dajali jim dvojnega teksta, in pri ti priliki se je sam en župan (iz slov. Bleiberga) oglasil trdno za slovenske postave, ki jih tudi sedaj dobiva (natisnjene v Ljubljani) , dva druga župana sta hotla imeti nemške in slovenske, pa sta dobila samo nemške, in vsi ostali so se potegnili v odgovorih skoraj enakoglasnih za nemške postave in jih tudi sedaj prejemajo in tako koroška dežela na to stran oficialno ni priznana za nemško-slovensko deželo.
To je cela in edina resnica v ti reči. Večina Slo-vencov je tedaj za slovenske postave in jih tudi dobiva, le nekteri,  —  le izjemek jih neče.
Vsak pameten človek naj tedaj sodi, ali gre po večini sklepe delati, ali po izjemi?!
Pomislimo pa še, kakega pravila se mora slovenski prestavljavec postav držati, kaj mu je imeti za cilj in konec ? Mar hoče v ti prestavi rabiti tisti ričet, ki se na mejah slovenske okolije sliši povsod drugačen, drugači na laški, drugači na nemški meji? Gotovo ne; marveč držati se mu je lepe, gladke slovenščine, kakor jo rabijo »Novice" in drugi časniki slovenski, »Drobtinice" in druge knjige; kakor se razlega s prižnic že večidel po Slovenskem Bogu na čast in priprostemu človeku na veselje, in v ti slovenščini razvijati sodni in sploh opravilni jezik , da bo enkrat mogoče v vsem očitnem življenju dati mu polno veljavo. Kadar se to zgodi, bode že iz gorke sredine slovenstva pritekalo toliko toplote do sedaj ozeblih in malo da ne mrtvih končin, da bodo za slovenstvo zopet oživele. Postave se morajo toraj prestavljati v sedanjem pismenem jeziku, in vsak pri-jatel resnice, komur v slovenskih rečeh sodba gre, priznal bo tudi in potrdil gotovo, da sedanje slovenske postave so pisane v tisti slovenščini, v kteri toliko razširjene »Novice" našemu ljudstvu rodoljubje in koristne nauke oznanujejo, da 6e morajo tedaj, kolikor to dopušča sam zapopadek kake postave, razumeti ravno tako, kakor se razumejo »Novice", in da če se kje slovenske prestave zametujejo, tega mora krivo biti vse kaj druzega, kakor pa — jezik in njegova revnost.
Da pa bravec kakoršni koli spisek razume, ni dosti, da jezik razume, razumeti mora tudi stvar, ktera se mu pripoveduje. Ce ne veš, kaj je to in uno, kako boš razumel, naj se ti dopoveduje slovensko ali nemško, laško ali francozko in kakor si bodi. Ce ne veš, kaj je menica ali po nemško Wechsel, — kaj je zemlja pridobljena ali po nemško Ueberlandsgrund itd., — kako hočeš postavo razumeti, naj ti jo pišejo angeljci sami. — Tega pa naši   burovži   ne razumejo   in vpijejo le:  Jezik je kriv!
Res je tudi, da med prestavo in prestavo je razloček, in da se more prestavljati bolj ali manj razumljivo bolj ali manj po domače — al prestavljavci postav se kolikor je mogoče držijo pravila, da prestavljajo po domače, vendar ne morejo čisto prezreti izvirnega spisa.                       Mž.