IVO TROŠT Izpred sovražnih topov. Božična slika. . 1. b strmem pobočju golih vrhov severno reke VipaSve se nocoj razliva praznična tišina. Mrak lega v dolino, nirak se širi med hribi, nemo zročimi divjajoči to-povski ogenj na Kraški planoti. Navzlic temu, da od-pirajo naši in sovražni topovi ognjena žrela, so se zbrali stanovalci posameznih hiš po stari navadi okolo tople peči in ob belih mizah, kjer se jim natihein rahlo bude spornini, sladki in svetli kot sama božična noč — spomini na nedavno minule čase. Zunaj trepečejlo zvezde na nebesnetn zvodu, ra-hel snežič pokriva zemljo, vsepovsod v bližini tajin-stven mir kot nekdaj, a v hišah, v srcih vse drugače. Doli v nižini. v dozirni daljavi se sedaj pa sedaj utrne blisk, potem votlo zadoni, da se strese zemlja in da odmeva v gore in pod oblake. Poku sledi običajno rezek adgovor z nasprotne strani, da se širi v storerih sunkih za deveto goro in še delj — kanonada. Včasih zablesti ostro opredeljen plamen, ki kar reže oči. razsvetli vso okolico celo visoko v strme gore in pod nebo seže njegov žar in vse se boji oči ščemečih tipal-nic sovražnikove radovednosti. 2aromet razpenja kot nevidni pajek svojo mrežo tipajoč, kje zasledi naše čete in strelske naprave. Strašna1, ne-človeška zabava na sveti večer, kakor da nima sovražnik v prsiti srca, ne pozna sponrinov na lepo rnladost, je pozabil smisel in verski čut, kdaj je zasijala rešitev človeškemu rodu. Božični zvonovi ne poio, niti ura se ne oglaša v zvoniku. Vsepovsod praznična tišina, povsod v slovesmo tesnobo objeta srca. Samo topovi govore. Otroci niso mogli danes popoldne zabiti stare navade, pa so kre-nili takoj po skromnem obedu kopat mah izpod snega za jaslice. Vojaki ropničarji doma z rumunske meje so srečaivali posamezne gruče, gre-doče v gozd in iz gozda ter se čudili temu poslu. Ali otroška zgovornost iim je plamenečib oči pojasnila, da brez uialiu ni jaslic, brez jaslic ni Bo-žioa, ne božičnega veselja. Za silo so jih umeli tuji vojaki aii pa samo —" 4 ¦*— domnevali, kaj jim žele razodeti veseli pogledi mladih vaščanov in njih drobne ročice. 7. velikimi koši zelenega mahu, z ušesi in rokami in noski rdečimi od rnraza so se drevili nato proti domu. V srcih se je začenjal Božič, tih in veseJ, svetel in mil kot sarna zorna mladost in lep kot ve-sela zgodba o rojstvu Sinu Božjega, zgodba o usmiljenju božjem. Grozno pesem sovraštva in razdejanja govore topovi. Zvonovi rnol-če, nocoj se ne glasi več pesmica: In zvezdice božje migljajo lepo, odprto je svetlo široko nebo. Na nebu zvezde res, a. v daljavi žarometi in bliski zevajočih topov. Otroci pa stavijo po hišah jaslice kakor lani, predlanskim in še prej — vsako !eto odkar -pornni stari oče, odkar se spominja rod svojega Boga. Pri Melniku so že povečerjali. Lahko so pospravili. Zato se ]e mar-sikdo doniislil boljših časov in tudi boljših jedi na nocojšnji večer. Mel-nikova hiša ni bila nikoli med najslabšimi. Pripovedovali so si celo, da je princsla neka prababica, doma z dolenjega Krasa prav od morja, v hišo navado k Melniku, da mora biti na sveti večer na mizi troje vrst rib. No, za letošnji sv. večer prababica gotovo ni vedela v svoji pro-roški umetnosti. Uštela se je dobra mamica, zakaj ne rib, ne krompirja ni bilo preveč in okisan fižol je bil samo nema priča nekdanjih časov, ko so se družili z njim slastnejši založaji. Iz mestne šole došli Milan je pravkar dovršil v kotu nad mizo jas-lice. Opomnil je resnobno, da bi bilo treba zdajle prižgati svečke, toda namesto njili je bil nataknjen samo bezsjov stržen. In ta ne gori. 2. Na to se uniakne Milan od jaslic na drugi konec niize in vprasa, kakor dJa govori sam s seboj: »Kdo ve, kaj počne nocoj naš Janko na tronci?'; »Od Miklavža že ni nič pisal,« pristavi nato mati in se ozre v siran, da zakrije solzo. Najmlajši pa, nikdar ugnani sinček, Dušan, se ozre v jaslice v koiu, potem pa po ostalih domačih, oko mu ostane na vojaku Rumuncu, ki sc je gre! pri peči, in pripoveduje že vsem znano dogod-bico o Janku, kako je pisal, da je letos praznoval Miklavžev večer: Ne kako proti dcveti zvečer se odpravim nadzorovat prednje straže. Me-sec fe razlijal svojo srebrnino po zasneženih čereh, robovih in daljnih planinah ter se široko sinejal nam zinrzujočim zemljanom z neba. Zato me je zmotil, da nisem opazil, kako daleč sega moja senca za menoj nad strelski iarek po laskečem snegu. Šele pozneje sem opazil, kako je dolga. — Pok! pok! — Tudi sovražnik je videl mojo senco, in lcei se mu je zdela predolga, jo je hotel skrajšati s tem, da je meril name. S kapo r,iu junaški zaniahnem znak, da ni zadel. To ga je pa ujezilo. Resk, rresk, rrrresk! zareglja strojna puška v čast moji predrznosti. Krogle so se za-pičile visoko nad meiioj v živo skalo in razletele. Svojo senco sem pre- vidno spravil v strelski jarek ter se sključen vrnil k tovariŠem v kritje, kjer sem kmalu zaspal, sanjal o lanskem Miklavžu in se prebudil šele, ko se je solnce smcjalo na nebu. Povedal sem sinočnji dogodek in to-variš je našel v moji kapi nekoliko okrnjeno laško svinčenko. Dobil sem jo za Miklavža in jo hranini v spoinin, ker je bila meni namenjena, pj> «"i ie prizanesla. Donia jo pokažem. c)r bc-^e "erieli.« In kakor vseiej so se tudi nocoj vsi doniači veselo smejali maler 1 pripovedovalcu in obeneni tudi navdušenemu junaku v Alpah. »Da bi mu le tako vsaka prizanesla, kakor Miklavževa« zdahue oče Melnik in začne vnovič pfipravljati tobak, ob tem pa nadaljnje svoie dvome: »Tudi sosedov Stanko se je hvalil nekaj čaisa v pismih, kako se &a ogiblje sovražni ogenj; slednjič je obležal v Karpatih. Zato imajo sosedovi še bolj žalosten sv. večer kot mi: sin je ostal tam, oče ostal, padel aii ujet - nazaj .ca ni.« »Ubogi otroci! Ne foodo vedeli, kdaj je Božič!« jiii Tiluje Melni-kovka in hčerka Minka meni, da bo stonila pred polnočjo pogledat k sosedu in jih tolažit. > Ootovo imajo za praznike samo žalost.« , »Nič drugega!« polrdi Dušan. »Kruha niso pekli, odkar je oče od-šel k vojakoui. Jabolk ne pridelajo. zato nimajo krhljev; nc pridelajo hrušk, ne oreliov. France letos ni mog:el postaviti jaslic, kcr vi dobi! pi-sanega papirja; ni imel denarja.? I udi vojak zažge tedaj gospodarju natlačeno pipo in se nasmehne zahvali očetovi za prajaznosi. V tem ie že gospodinja postavila poleg iijejia na klop skledico večerjc. kakor so jo imeli prej Melnikovi sami. Prav urno jo je povžil in potem začel pripovedovati v jeziku, vaščinom sanio napol umsvnem, kako praz-nujejo Božič v njegovi dalnji domovini Nimajo jaslic, a ljudjc st medscboj obdarujejo, kakor niorcjo. ";"o je njih veselje. Gospodinja Melnikova je zgovornemu lnožu ponudila cašo lipovega čaja ali pa kuhanih krhljev, še gorkili. Zasmejal se je vojak dvojni 1.10-nudbi in gospodinja ga jc umela, da bi rad oboje, kar je tudi dobil. Mož jc bil za stražo pri topovih, namenjenih pred sovražnika. 2e več dni so imeli v vasi skrite. Dc izmenjave straže se je grel pri Melnikovi peči in nazadnje ojiazoval, kako se je trudil Dušan, da bi z utnetnim ognjein. ki ga je prinesel iz mesta Milan, pripravil nerazsvetljene jaslice do nek-danie velfavc. Posrečilo se mu je vsaj hipno, zakaj čarobno so se za-blesteli pastirci in se zgenili kakor živi med ovčicami, božje Detc v lilevcu, angeij nad njim in celo papirnata zvezda, vodeča tri Modre v Jeruzalem, sc je zableščala za trenutek, a tedaj toliko lepše. 3. Na Kraški planoti in tam za Oorico, »za laškitn gričem«, so iztezali sovriažni žarometi irocoj že vnovič svoie dolge prste proti nebu in daleč okolo po zemlji. Z naiše strani so jih prehitevali. Ce sta se spoprijeli v -^, 6 — zraku taki sovražni roki, je še bolj čuden blesk napolnil ozračje: vid re-zoči blisk brez treska in groma. A tudi brez tega ni ostalo dolgo. Oglasili so se vnovič topovi in bu-čali grozno pesem v sveto noč po naši domovini. Melnikovi in drugi meščani so bili tega bolj navajeni kot poletnega groma. Le včasih je kdo opomnil: Lah jih zopet pošilja sem brez vspeha. Dušanu jte pogorel umetni ogenj. Jaslice so sc dolgoča&ile v kotu nerazsvetljene in nemo zrle na edino luč na mizi pod seboj. Bolj od-raslim Melnikovim otrokom se je zdelo, da pripovedujejo sedaj le jaslice o svojih sijajtiih prednicah na tetn mestu, ko je žarel ves sedanji kot v nebroju lučic, med njimi »večnai luč« z oljem v pisani stekleni posodici. Celo sv. Trije kralji so se sukali na konjih proti Jeruzalemu, ker jih je gibala skrivna luč v ozadiju. Tedaj se vrneti gospodinja in Minka od nekod zopet v hišo in na mizo se vsujejo orehi, leščniki, hruške in jabolka, krhlji in kostanji, da je na vseh straneh ropotalo z mize na tia. Otroci in odrasli so se pri-maknili k mizi in pobirali darove po svoji volji. Tudi pri peči dremajo-čega Rumunca so povabili, nalj se približa, pa ni slišal. Zato pa gospodar Melnik ni odložil pipe, ko si je nabral v roke sadov iz mize, marveč je nesel in vse stlačil vojaku v žepe. Zdramil se je in ganjen zahvaljeval Rumunec za darove. Veselje se je naselilo pod mirno streho, veselje je vsem sevalo iz oči. Minka, Milan in Dušan so s polnimi žepi in polnimi rokami hihetaje zginili iz hiše v sveto noč brez mesečine, kakor so sc Hudje v mirnem času obisteavali na sveti večer pred polnočnico. »To veselje nam je še ostalo v spomin na Božič,« potrdi gospodinja. »Da, samo to, a drugod še tega ni. Premnogo je hiš, kjer ni več gospodarja, ni sina, ni bratov,« de oče. »Sosedovi so gotovo žalostni; očeta ni, je vjet ali počiva na ruskili polajnah; sina ni, je padel v Karpatih. Žalosten Božič imajo.« »Hm!« pripomni Melnik skrbno: »In naš Janko, kdo ve, če še otepa Lahe gori v hribih?« Molče se ozreta oče in mati po rnalone prazni hiši. Samo vojiak Rumunec je smrčal pri peči in še v spanju tiščal pest krhljev pod glavo. »I, kam so izginili vsi!« se čudi mati, oko ji išče Janka, a ne najde niti ostalih otrok več okolo sebe. Kazalec šepafoče ure v kotu se je po-mikal na enajsto. Druga leta so se v tem času že zbirali ljudje po hišah za odhod k polnočnici, kamor so slovesno vabili zvonovi. Letos ni pol-nočnice, zvon se ne oglasi, ura v zvoniku molči. Saino topovi gnne v sveto, tiho noč, ki je prinesla ljudem mir na zemljo. Nekdo potrka. Oba Melnikova se zdrzneta. Na noeojšnji večer se rad oglaša »spomin« in prorokuje usodo družini za bodoče leto. Kaj, ko bi pomenilo trkanje, kako zabijajo žeblje nekomu v rakev! ... Naprej si ni upala misliti ljubeča niati. Vstala je, ko je nekdo vnovič potrkal, se .začudila, kdo je zaklenil hišna vrata, in hitela odpirat Kdo je božji nocoj ? —*, 7 ««— »Jaz sem, Janko! Na dopust so me poslali za praznike!« Ob teh be-sedah je že stal pred rnamico krepak dečko in ji stiskal desnico. Od ve-selja ni mogla spregovoriti besedice. Zato se oglasi oče: »Hvala Bogu, da si še živ in te niso še zdelali Lahi v Alpah.« — »Kaj, niene Lah?« se pobaha Janko, odloži prtljiaigo in sede k mizi, kainor mu je mamica že nalivala čaj, da se ogreje. Tedaj so se pridrevili ostali trije otroci od scseda, kamor so nesli otrokom hruške, jabolka, orehe in leščnike. Vsi bi bili radi hkrati pripovedovali, kako veselje so jim napravili zapuščenim revčkom, pa so hkrati utihnili vsi. Sapa jim je zastala radosti, ko so ugledali toliko časa pcgrešanega brata. Tiščali so vanj, da jih je morala mamica svariti, naj ga vendar puste, da se ogreje. Samo smehljal se iim je Janko in poslušal, kako se jim je soseda zahvaljevala solznih oči za darove. ki soi jih pritrgali sebi od ust, da so njenim revčkom olajšali gorje. Pozivialla |e na pomoč naravnost božjo previdnost, ki naj Melni-kovim povrne vsega v najbogatejši meri, kar so storili njenim sirotam. Tudi oče je pohvalil njih dobrosrčnost in se pošalil, da nimajo se-daj sami nič spomina na Božič. i »Samo, da so veseli tudi sosedovi. Nam ie dovolj, da vidimo njih zadovoijnost. Tudi Bog nam je že povrnil tisto malenkost, ko nam je posla! domov našega Janka. Ni res, bratec!« vpraša Minka vsa rdeča vesele razburjenosti. Mlati je brisala scizno oko in nasula otrokom na mizo drugič sadja, orehov in krhljev. Namesto pclnočnice so se skupno veselili trenutka, ko so po mno-gih mesecih zopet tako lepo zbrani pod domačim krovom. Zjutraj ]e veličastno priplatvalo izza Hrušice božično solnce, se ozrlo na bojišče, kjer se je nadaljevalo krvavo delo. Oče Melnik je pa dejal družinici