Mladi fizik.
Piše J. N. IV.
¦    /*"L^^k.         °'S° ^asa n' ^i'0  ^lavka   Pr' meni;  pričakoval   sem ga,
I   /*^s?-^W      a names^° nJeS?a Pfide Petrček. Bil je oborožen od nog
II  feŽ^^^S^   do glave kakor kak srednjeveški vitez.
I   ^^x^*K*41            ,,Povejte  mi, zakaj  ne pride Slavko  več  na dvo-
Jl     %jj^fj I   rišče!" me vpraša v vojaškoresnem glasu. n|^^^SL^l|^l            »Dragi moj junak, tega pa ne vem," mu odgovorim,
da bi se ga hitro odkrižal.
,,Odkar je dobil tisti neumni glavnik, ni prišel več k vajam. Sedaj mislimo napovedati vojno Turkom, in če se je ne udeleži, ga bomo smatrali za begunca in ga ustrelili."
„Glejte no, kdo bi si mislil, da ste tako strogi!"
,,Da, tudi vas hočemo kaznovati, ker mu dajete potuho. Namesto da bi ga učili, kako se lovijo Turki, mu pa kažete, kako se drga tisti star glavnik, ki ni vreden niti piškavega oreha."
nBržkone.me mislite tudi ustreliti?" ga radovedno vprašam.
MNe, Lukec, vam  že nekaj napravi. Sedaj veste!"
Po vojaško me je pozdravil in po vojaško je tudi odšel. Iz njegovega govora sem izprevidel, da je name jezen ves vojaški polk.
Za kakih deset minut pozneje pride Slavko in mi pove, da so ga bili vojaki že vjeli, pa  da jim je   ušel.   Ko sva  se dobro  nasmejala, mi   začne razlagati, kaj je vse delal in kaj je  vse opazil, odkar  ni bil več  pri meni. /
^ ¦ * ¦*    .                            —   82   .«—
»Delal sem na to, da bi mogel pregibati z električnim telesom tudi večje papirje. Posrečilo se mi je, ko sem obesil na svilnato nit balonček iz tankega papirja. Tu ga imam, pa so mi ga vojaki zmečkali."
Napravil sem mu drugega, ki je bil večji in lažji. Ko je bilo papirnato nihalo izgotovljeno, mu je približal dobro obdrgnjen pečatni vosek.
»Glejte, balonček skoči proti vosku, na njem se parkrat povalja, pa odskoči in ne mara več   za voščeno palico.   Vidite, kako   se jo   izogiblje?"
Hoteč ga dovesti k spoznanju nadaljnih lastnosti električnih teles, setn obdrgnil stekleno palico in jo približal nihalu, ki pa se je ni izogibalo, marveč jo je hotelo prijateljsko objeti.
nZa njo mara, ker mu ni dala ona elektrike," je pripomml.
nPa ne mara za vsako, ki mu ni dala elektrike. Glej, ne mara ne za žveplo in tudi ne za tvoj glavnik iz trdega gumija."
,,Najbrže je pa elektrika na teh telesih drugačna od elektrike na šteklu?" me radovedno vpraša.
,,Tako je. Ako bi preiskali vsa telesa, bi našli, da postanejo nekatera električna kakor steklo, druga pa kakor pečatni vosek. Telesa prve vrste imenujemo pozitivno, druga pa negativno električna."
Napravil sem mu še eno enako nihalo in sem se dotaknil obeh s pečatnim voskom.
»Vidiš, nihali se odbijeta," ga opozorim. ,,Obe sta negativno električni. Ako bi bili obe pozitivno električni, bi se odbijali ravno tako. Sedaj pa hočem eno nihalo pozitivno elektrizovati, drugo pa negativno."
,,Glejte, glejte, sedaj se privlačujeta!" se začudi.
Premišljal je nekoliko, potem pa je začel sam sebi razlagati.
,,Dve pozitivno in ravno tako dve negativno električni telesi se odbi-jafa, dve telesi pa, od katerih je eno pozitivno, drugo negativno električno, se privlačujeta."
»Dobro. Ali bi mi to znal še krajše povedati?" ga vprašam.
Zamislil se je. Pustil sem ga premišljati, le tupatam sem ga podrezal,. češ, tak učenjak mora to   vedeti.  In ni dolgo trajalo, ko  je tudi res vedel.
,,Istoimenska električna telesa se odbijajo, raznoimenska se pa pri-vlačujejo."
Da sem ga mogel slišati, je moral povedati to na ves glas, ker je nastalo na dvorišču strašno kričanje.
»Na boj gredo," mi reče Slavko, ki je bil takoj pri oknu.
In zaslišala sva vojaško pesem:
Mi smo vojaki korenjaki, ki se nikogar ne boje . . .
Bobni so ropotali,  in trobile so trombe, kakor bi se bližal sodni  dan.
Ravno pospravljal sem, ko me je Slavko opozoril, da so vojaki že opazili Turke in da jih Petrček navdušuje na boj k ztnagi.
,,Kdo so pa ti Turki?"
Slavko mi pove smehljaje, da so Turki kokoši zlobne Urške. Vik in krik je postajal vedno močnejši.
—>*   83   =<^
nHura, hura! Sovragu smrt! Hura, na boj besneč!" je odmevalo iz junaških grl, in kmalu so začele kokoši kričati kakor bi jih drl na meh. Daleč se je slišalo kroginkrog, in polno ljudi se je nabralo na dvorišču. Smejali so se, a Urška, ki je bila tudi med njimi, je vrgla na junake škaf vode, da so postali do kože mokri, in konec je bil vojne.                 (Dalje.)