jiii \\\ Hude rane je usekala svetovna vojna učiteljskim organizacijam. Pred izbruhom so se marljivo zbirala naša okrajna učiteljska društva, nekatera vsak inesec, ali vsaj večkrat v letu. Težko so čakali oni učitelji, ki se zavedajo, kolika moč tiči v dobri organizaciji, da je odbor sklical zborovanje. Tu stno se posvetovali in sklepali o vsem, kar bi imelo biti v napredek in prospeh ljudskega šolstva in po njem v korist in blaginjo milega naroda. Lepe misli smo izmenjavali o tem in onem, sprožili marsikatero idejo, zavzeli stališče o teni in onem perečem vprašanju; nazori so se utrjevali, pojmi bistrili. Krepko in samozavestno smo nastopali za zboljšanje svojega gmotnega in social. položaja. Kulturni delavci smo in za svoje kulturno dclo nismo prosili temveč zahtevali plačilo, ki nam gre po božjih in človeških postavah. Jako pogrešamo tudi vsakoletnih impozantnih Zavezinili skupščin. Na Zavezinih zborovanjih so se pokazale duševne rnoči in sile, ki so v naprednem učiteijstvu. Shajali in spoznavaii smo se učitelji iz vseh slovenskih pokrajin, spoznavali ne le po obrazu ampak tudi po duhu, naporih in težnjah. Po rešnem in temeijitem delu so nam nudile Zavezine skupščine tudi uinetniške užitke. Mnogo časa za pravo delo, ninogo truda so nam vzeli koncerti, ki so se prirejali ob Zavezinih skupščinah, vendar smo jih željno pričakovali. In ti poučrio-zabavai izleti po dovršenem dclu! Vse pokrajine naše lepe slovenske zemlje od deroče Druve doli do sinje Adrije sem spoznal ob teh prilikah. V s e t o p očiva sedaj, vsetopogrešamo ž e č e t r t o 1 e t o. Samo kaka odborova seja se še skliče, da izpriča, da to in ono društvo še životari. Zaradi razmer trpi tudi naša marljiva Slovenska Šolska Matica. Skuša se vzdržati na p;atšju in deluje z veliko vnemo, četudi v omejenem delokrogu. Njena vztrajnost zasluži priznanje nas vseh! če bi ne bila storila v tem času nič drugega, nego da narn je poklonila Viktorja Bežka »Občno vzgojeslovje/z dušeslovnim uvodom«, bi ji lnoral biti hvaležen vsak napredka željen slovenski učitelj. Je pa neka točka v bodočcm delovnem programu Slovenske Šolske Maticc, ki me je napotila, da pišeni te vrstice. V poročilu o odborovi seji Slovenske Šolske Matice, ki je bila dne 9. decembra 1916 od 2. do 4. ure popoldne v poslopju »Učiteljske tiskarne« v Ljubljani, bcremte-le besede: »Nič napačna ni zamisel, ki se je sprožila ob koncu seje: naj bi se Letopis razširil v nekako pedagoško revijo. Toda ker je v ta namen treba dogovora z neko učiteljsko organizacijo, zvršenemu dogovru treba potrdila po občnem zboru, ki bi se v ta namen izvršil o veliki noči leta 1917. ter nadomestil izostali občni zbor leta 1915., ne kaže zasedaj razpravljati o tem načrtu«. Jasno je, da gre tu za združitev lista »Popotnik« z letopisom Slovenske Šolske Matice. Akoravno mi je Slovenska Šolska Matica tako pri srcu kakor Zaveza, vendar kličem vodstvu Zaveze: Ne prenaglite se v tem pogledu! (Glej današnje poročilo o delovanju vodstva Zaveze! Prip. ured.) Poglejtno v zgodovino Zavezinih listov —- opozarjarn na Jelenčev spo¦ninski spis o 251etnici obstanka Zaveze — in vsak razsodni učitelj mi bo pritrdil, če rečem: ne dajmo iz rok, kar smo pridobili z velikim trudom. Z velikimi žrtvami je rešila Zaveza »Popotnika« iz rok »Katoliškega tiskovnega društva v Mariboru«, kjer so ga mislili zaradi svobodomiselnih idej, ki jih je baje razširjal med slovenskim učiteljstvom, zadušiti. To je enilist. Drug list »Uč. Tov.« pa je prevzela Zaveza po dolgotrajnih razmotrivanjih in pogajanjih leta 1900 v svojo last od »Deželnega Slovenskega učiteljskega društva« in preosnovala takoj oba lista tako, da je »Popotnik« od tedaj strogo pedagoški in znanstven list, »Učit. Tov.« pa šolsko-politiški. Ko je ustanovila Zaveza v začetku leta 1900 še list za slovensko raladino, naši slcm-iiski mladini in slovenski javnosti sploh toli priljubljen »Zvonček«, je dovršila Zaveza v tem pogledu našo organizacijo. Odslej se ni več pripetilo, da bi v obeh slovenskih šolskih listih brali eno in isto poročilo in isto razpravo, eno in isto snov in tako po nepo- trebnem tratili čas in trosili denar. Sedaj pa izročite »Popotnika« v last Slovenske Šolske Matice! Ali ne nastane v naši organizaciji zopet velika vrzel, ki Je ne bomo mogli nikdar več nadomestifi! Ali morete jamčiti, da ne pride list potorn Sloveaske Solske Matice kedaj v roke naših tovarišev, ki so nam nasprotnih stremijenj, načel in nazorov. Takoj bi zaprli list našim projzvodom in nas tepli z orožjem iz orožarne, ki smo jo rni sezidali. Ne trdim in prepričan seni, da se to ne more zgoditi pod sedanjim predsedstvom in odborom, kjer deluje dečina kremenito znaeajnih mož. Ali v pravilih Slovenske Šolske Matice ni tako preskrbljeno, da bi se mogel preprečiti tak preobrat, kakor v pravilih Zavezinih društev. Upamo, da se bo vodstvo Zaveze oziralo na opravičene želje svojih članov in da ne bo po svoji volji, iz svoje moči in na svojo odgovornost samo ukrepalo o važnih organizacijskih zadevah, tako kakor Jansko leto, ki je brez vprašanja in vednosti upravnega odbora imenovalo »Popotniku« sourednika. S tem pa ne rečem, da naj se list ne poživi in prenovi. Ilrepcneti mora navzgor, da bo vselej na višku zahtev sedanjega časa na pedagoškem polju!