GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Aseptember 2019 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 K adar grem na kakšno našo proslavo, kadar se spominjamo bitk, žrtev, zmag, se vedno sprašu- jem, česa smo se naučili iz naše slavne preteklo- sti. Kaj nam je storiti za našo prihodnost, za generacije, ki prihajajo za nami? Dobiček je pomembnejši od ljudi, družbe- nih odnosov, narave, torej manj za šolstvo, zdravstvo, kulturo in pomoč revnim. Dr- žava naj se umakne, skupno lastnino naj razproda. Bogastvo se zato kopiči v rokah nekaj ljudi. Globalno pa neoliberalizem služi predvsem svetovnim korporacijam. Neoliberalni koancept je v svojem bi- stvu primitivni darvinizem. Vsiljuje misel- nost skrajnega egoizma, ki se skriva pod masko konkurenčnosti in tekmovalnosti. Vsak zase, vsi proti vsem. Če kdo ne zmo- re skrbeti zase in za svoje otroke, je star, bolan, reven, brez dela, si je pač sam kriv. To je vodilo neoliberalizma, ki potrebuje politično oporo novega fašizma. Mi smo dediči vrednot, ki so vedno bile globoko zasidrane v slovenskem narodu in so se dokončno oblikovale v našem narodnoosvobodilnem boju. Celotna organizacija ZB se mora še bolj kot do zdaj usmerjati v ljudi in jih mobilizirati za odpravljanje ključnih težav naše družbe. Kaj danes pomenijo vrednote, kot sta so- lidarnost in tovarištvo? Upreti se moramo komercializaciji šolstva. Šolstvo mora biti državno in brezplačno, dostopno vsem. Kdor hoče imeti svojo zasebno šolo, naj jo ima, toda ne na državne stroške. Podobno je z zdravstvom. Vse zdravstve- ne storitve naj bodo dostopne vsem enako, revnim in bogatim. Državne zdravstvene ustanove naj bodo dostopne vsem. Dopol- nilno zdravstveno zavarovanje ne more biti dobičkonosen posel zavarovalnic, ki iz tega kujejo dobičke, si delijo dividende. Šolstvo in zdravstvo sta dejavnosti, ki morata služiti ljudem, ne pa ustvarjanju dobičkov. In kaj je danes svoboda, suverenost? Nekoč je to pomenilo vzeti v roke puške in se bojevati za svobodo, za lastno državo, da bomo na svoji zemlji svoj gospodar. Danes smo del Evropske unije, ta pa je na razpotju. Prihaja čas, ko bomo morali evropski narodi povedati, kakšno EU potrebujemo in tudi hočemo imeti. Takšne, kot je ta, prav gotovo ne. Evropa in v njej Slovenija se soočata s pojavi, ki vodijo v postopno ukinjanje demokracije in v vse večjo revščino. Teh- nološkim revolucijam so vedno sledile neizogibne družbene spremembe. Zato se bojujmo za več demokracije, za več druž- bene pravičnosti, za delavsko participaci- jo pri soupravljanju in nadzoru podjetij, za vse oblike zadružništva. Bojujmo se za več veljave vrednotam, ki so Slovenijo vodile po poti svobode v boljše življenje. Pogled naprej UVODNIK NADALJEVANJE NA STRANI 2 Pohod neofašistov na Reko ODKRILI KIP D’ANNUNZIU V Trstu so 12. septembra odkrili kip Gabriela D’Annunzia, itali- janskega pesnika, novinarja in veterana prve svetovne vojne. D’Annunzio je bil tudi nacionalist, rasist in oče italijanskega fašizma. Leta 1919 je s prostovoljnimi le- gionarji okupiral Reko in razglasil italijansko upravo za Kvarner. Ob 100. obletnici italijanske zasedbe Reke so italijanski neofašisti 12. septembra pripravili pohod na Reko, ki je bil skrbno načrtovan. S T R A N 1 3 Ilustracija: Ciril Horjak MEDGENERACIJSKI DIALOG Preboj, film Dejana Baboska Heroji nastanejo v najtežjih trenutkih Marec leta 1945. V hudi zimi se je na visokogorsko planoto iz takrat še nemškega obroča umaknila skupina petstotih partizanov, ki jih je v dolinah obkolila 12-tisočglava ese- sovska divizija okupatorskih vojakov. Komandant Franc Sever - Franta (v filmu ga je upodobil slovenski dramski in filmski igralec Domen Valič) se znajde pred nemogočo na- logo: iz neprepustnega obroča mora rešiti svoje borce. Po ce- lodnevni krvavi bitki se jim v težkih razmerah uspe prebiti skozi obroč na svobodo. To je zgodba o preživelih herojih. Zgodba filma Preboj je zasnovana po knjigi Past na Menini planini, ki jo je leta 2010 napisal Franc Sever - Franta. Ta partizanski komandant je v bitki na Menini planini s svo- jim načrtom za preboj rešil življe- nje skoraj petsto borcev in bork. V filmu spremljamo zdaj 96-letnega Franto, ki piše spomine in se ob tem spominja tistih težkih dni marca leta 1945, ko se je skupaj s sobor- ci znašel v tako nemogočih okoliš- činah, sam pa je moral kot koman- dant, ki takrat še ni imel polnih 22 let, prevzeti odgovornost za njihovo življenje. Na eni strani je partizane pestila huda zima v snegu, mrazu, ob pomanjkanju hrane, vode, opre- me, oblačil in streliva, na drugi stra- ni jih je napadal izurjen in vrhunsko opremljen peklenski nemški vojaš- ki stroj, katerega edini namen je bil uničenje vseh partizanov. Bitka na Menini planini velja za epopejo slo- venskega partizanstva. Ta zgodo- vinska bitka je primer srčnega boja za svobodno Slovenijo. Spomenik morali in etiki Menina planina je spomenik mora- li in etiki, pogumu in tovarištvu na- šega narodnoosvobodilnega boja, pravi Franc Sever - Franta. Novica o snemanju filma ga je zelo razve- selila, hkrati pa ga žalosti, saj veči- ne od njegovih petstotih borcev, ki so se takrat bojevali za lepši jutri, ni več med živimi. Film Preboj je nastal v sodelovanju filmske pro- dukcije Narayan production, Zve- ze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Kulturno zgodo- vinskega društva Triglav. Režiser in scenarist filma je Dejan Babo- sek, avtor več kot 600 glasbenih spotov za različne pop in rock izvajalce, med katerimi najdemo: Leeloojamais, Trkaja, Bohem, Tinkaro Kovač, Andreja Šifrerja, Guštija, Modrijane, Imset, Špe- lo Grošelj, Heleno Blagne, Victo- ry, Laro Jankovič, Aniko Horvat, Srečno mladino in mnoge druge. Režiser je zgodaj v mladosti raz- vil zanimanje za umetnost, se ukvarjal s slikarstvom, glasbo, fo- tografijo, nato pa se je popolnoma posvetil filmu. V njegovi filmogra- fiji najdemo celovečerna igrana filma Izhod 2013 in Ksana 2017 ter družbeno angažirana filma, kratki igrani film Strah 2016 in igrano-dokumentarni film V ime- nu resnice 2017. Trenutno razvija tri nove filmske projekte. Premiera 17. oktobra Premiera igranega filma Preboj bo 17. oktobra letos. Prihodnje leto pa bo predstavljen tudi do- kumentarni film Past na Menini planini, v katerem bodo nastopili še živi borci, ki so bili takrat sta- ri od 16 do 22 let. Poleg Franca Severja - Frante bodo svojo zgod- bo predstavili kurir Franc Bera, šifrantka Valerija Skrinjar, radio- telegrafist Rudi Pfeiffer in mitra- ljezec Jože Strniša. V filmu bodo prikazana visoka moralno-etična načela borcev in slovenskega na- rodnoosvobodilnega boja. dr. Tit Turnšek ZZB NOB Slovenije Simona Pirnat Skeledžija september 20192 dr. France Križanič »Trdoživa« gospodarska rast G ospodarska rast pomeni povečevanje vrednosti novoustvarjenih dob- rin. To vrednost statistika prikazuje z bruto domačim produktom (BDP). Po informaciji Statističnega urada Republike Slovenije (če ni drugače navedeno, so podatki v nadaljevanju povzeti po tem viru ozi- roma po Eurostatu) je bil slovenski BDP v prvi polovici leta 2019, mer- jeno v evrih, na 5,5 odstotka višji ravni kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (realne vrednosti), se je naša gospodarska rast upočasnila. V prvem četrtletju je bil slovenski BDP realno za 3,3 odstotka, v drugem četrtletju pa za 2,5 odstotka večji kot pred letom. V prvih šestih mesecih letos skupaj so bili slovenski BDP realno za 3 odstotke, izvoz blaga in storitev za 9 odstotkov, investicije v osnovna sredstva za 8 odstotkov, osebna poraba za 3 odstotke, državna poraba pa za 2 odstotka nad primerljivo lansko ravnjo. V prvem letošnjem polletju se je glede na enako obdobje lani realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (za 11 odstotkov) ter v trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju, turizmu in v predelovalnih dejavnostih (po 4 odstotke). Kaj se nam obeta? Obseg svetovne trgovine se zmanjšuje. Junija letos je upadel za dober odstotek in bil za toliko manjši tudi od primerljivega lanskega (podatki CPB World Trade Monitor). Anketa med direktorji podjetij v državah evrske skupine kaže, da se njihov gospodarski pesimizem povečuje oziroma da se poslabšujejo njihove ocene naročil in pričakovane prodaje na trgu. Enako velja tudi za Slovenijo. V drugem četrtletju 2019 je bil BDP v Evropski uniji realno za 1,2 odstotka večji kot pred letom. Glede na prejšnje četrtletje se je realno povečal za 0,2 odstotka, kar pomeni, da je naraščal po 0,8 odstotka na leto. Sklepamo lahko, da se gospodarska rast pri na- ših najpomembnejših trgovinskih partnerjih sicer nadaljuje, a se pri tem upočasnjuje. Med člani- cami EU je začel BDP v drugem letošnjem četrtletju upadati v neto izvoznicah, kot sta Nemčija in Švedska, ne pa tudi v državah s podobno gospodarsko struktu- ro, kot so Nizozemska, Avstrija ali Finska. Poslabševanje gospodarske de- javnosti oziroma nadaljnje umir- janje gospodarske rasti v EU bosta nekoliko zavrli njena iz- boljšana konkurenčnost in s tem pričakovana rast izvoznega pov- praševanja. Vrednost evra glede na dolar je od avgusta 2018 do avgusta letos upadla za 6 odstotkov, v enakem obdobju so se dolarske cene surovin zmanjšale za 5 odstotkov, dolarske cene surove nafte pa za 20 odstotkov (podatki revije The Economist). Države evrskega območja so imele lani skupaj za 0,5 odstotka BDP javnofinančnega primanjkljaja in ga lahko krepko povečajo ter tako tudi na domačem trgu povrnejo konjunkturo. Koordinirano povečanje javne porabe se je v evrski skupini uspešno izvajalo tudi med gospodarsko krizo leta 2009. Patologija, značilna za ta del sveta, se je začela pozneje. Slovenija jo je s krizo dvojnega dna občutila v letih 2012 in 2013. Pri morebitnem vodenju ekspanzivne fiskalne politike je za našo državo po- membno, da poveča razvojne subvencije podjetjem do ravni, kakršna je bila pred začet- kom pasivne politike, ki jo je na področju razvojnih spodbud (z izjemo sofinanciranja nekaterih tujih investicij) vodila Cerarjeva vlada. V drugem četrtletju letos je bilo pri nas 991.000 delovno aktivnih ljudi in 43.000 lju- di brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je v zadnjem letu povečalo za 7000 ali za slab odstotek, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 11 000 ali za 20 odstotkov. V drugem četrtletju letos je bila mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti v Sloveniji 4,2-odstotna, v državah evrskega območja pa 7,6-odstotna. Slovenija je močna neto izvoznica in s tem svoji velikosti primerno prispeva k stabilnosti evrske skupine. V prvi polovici leta 2019 je bil slovenski izvoz blaga in storitev za 1,8 milijarde evrov večji kot v enakem obdobju lani. Uvoz je presegal za 10 odstotkov. Na tekočem računu plačilne bilance smo imeli 1,3 milijarde evrov presežka (Bilten Banke Slovenije). Inflacija v Sloveniji narašča. Avgusta letos so bile slovenske cene življenjskih potrebščin že za 2,3 odstotka višje kot pred letom dni, medtem ko se v evrski skupini inflacija umirja in je avgusta dosegla le en odstotek. Ker je naša država del evrske skupine in ima odprt trg, pri nas ni pričakovati trajnejše rasti cen blaga. Drugače je z nekaterimi storitvami, ki spadajo v nemenjalni sektor. Tu je zaradi visokih transportnih stroškov konkurenca omejena, izvajalci pa pretežno domači. Ta del inflacije bo, če ne bo obvla- dan, sčasoma poslabšal konkurenčnost našega gospodarstva. Letos se v Sloveniji prihodki in odhodki centralne države, lokalnih skupnosti, pokoj- ninske in zdravstvene blagajne povečujejo, vzeto skupaj pa smo imeli v prvi polovici leta merjeno po plačilih (ne da bi upoštevali vzpostavljene terjatve oziroma obveznosti) proračunski presežek 428 milijonov evrov. Inflacija v Sloveniji narašča. Avgusta letos so bile slovenske cene življenjskih potrebščin že za 2,3 odstotka višje kot pred letom dni, medtem ko se v evrski skupini inflacija umirja in je avgusta dosegla le en odstotek. KOMENTAR NADALJEVANJE S STRANI 1 Povedali so Okupacija in osvoboditev Ljubljane – Ulična predstava Preboj Sobota 12. oktobra 2019, ob 11. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani »Na začetku nismo imeli niče- sar, ne orožja, ne oblek in ne hrane. Imeli smo ljubezen do domovine. Brez domoljubja ne bi bilo partizanskega boja. Ob koncu vojne smo imeli uni- forme, tanke in letala. In še več: imeli smo tovarištvo, rojeno v najtežjih razmerah! Vojske v Sloveniji so se vedno bojevale za tuje interese, partizani pa smo se bojevali na svoji zem- lji, zanjo in za naše ljudi. Leta 1941 in tudi leta 1991 smo se bojevali za drugačen svet, za pravičnost. Nihče od nas ni dosegel tega, kar je želel. Zgodovinarji se morajo vpraša- ti o tem. Večkrat vidim velike zgodovinske pozabe. A zgodovi- na se začne pri meni! Vsaka generacija postavlja novo zgodovino. To je žalostna na- paka, ki jo plačuje narod. Tudi naša zgodovina je vrednota in brez nje ne bi bilo tega dne.« Franc Sever - Franta partizanski komandant, letalec, pisatelj, gospodarstvenik, častni meščan glavnega mesta Ljubljana 2019 »Preboj je film, ki prikazuje borbenost in požrtvovalnost partizanov. Je prikaz vsakod- nevnih izzivov, ki jih je mora- la premagovati partizanska vojska. Film simbolično pred- stavlja NOB kot celoto, zlasti pa sta vidna čustveni naboj in poudarek vrednot NOB, ki so borcem dajale moč v najtežjih trenutkih. Ključna za moralo je bila partizanska pesem. Želimo, da bi si film ogledalo veliko ljudi, zlasti pa mlajša gener- acija, saj je njegovo sporočilo namenjeno prav njej.« Aljaž Verhovnik generalni sekretar ZZB NOB Slovenije »Za preboj na Menini planini sem izvedel šele leta 2018 na praznovanju 70-letnice Zveze borcev. Impresivna vojna zgodba se me je močno dotaknila, ko pa sem prebral knjigo Past na Menini planini, sem takoj vedel, da želim po tej zgodbi narediti film, saj je film tisti medij, ki se gledalca najbolj čustveno dotakne. Tako bo film predstavil ta edinstveni dogodek naše zgodovine, katere spomin mora ostat živ in ne sme nikoli utoniti v pozabo.« Dejan Babosek režiser in scenarist »Upodobitev partizanskega komandanta Franca Severja- Frante je bila velik izziv, pri čemer sem se veliko naučil. Predvsem sem želel sodelovati v filmu, ki kaže narodni pogum, ponos in vztrajanje v času, ki je najbolj preizkušal človeško dostojanstvo in humanost – v času vojne. Menim, da je za sodobno slovensko kine- matografijo pomembno posneti film, ki z neizpodbitnimi dejstvi priča o slovenski slogi, srčno- sti, kolektivnem duhu, o boju za preživetje, da se ne predaš, ampak se bojuješ za tisto, v kar verjameš, in za zmago. V takšnih okoliščinah je bila naša domovina takrat osvobojena. Še toliko bolj je to treba storiti, če je ta zgodba stara več kot 70 let, saj se zgodovina vedno hitreje ponavlja.« Domen Valič igralec PREBOJ prihaja v slovenske kinematografe! Zveza združenj borcev za vredno- te NOB Slovenije kot producentka Preboja, novega in sploh prvega slovenskega partizanskega filma po osamosvojitvi, obvešča javnost, da bo film na ogled v slovenskih kine- matografih (Kolosej, Cineplexx in drugi) od 17. oktobra 2019 dalje! Združenja borcev se lahko dogovo- rijo z distributerjem filma za pred- vajanje filma v domačem kraju. Za ta namen objavljamo kontak- tni podatek podjetja FIVIA, ki je odgovorno za distribucijo našega filma. Tako se lahko dogovorite o možnostih predvajanja filma v va- šem kraju. Gospa Lucija Petrič je dosegljiva na e-naslovu lucija.pe- tric@cenex.si ali na telefonski šte- vilki 031 771 459. Posebna promocija filma Preboj z ulično predstavo okupacije in osvo- boditve Ljubljane bo v soboto, 12. oktobra 2019, ob 11. uri na Prešer- novem trgu v Ljubljani. Iskrena hvala vsem združenjem in podpornikom projekta, ki ste poma- gali zbirati donacije za ta projekt. Upamo, da bo ta film videlo čim več ljudi bodisi v kinu bodisi na organi- zirani projekciji v vašem kraju. september 2019 3 KOLUMNA Jože Poglajen Rusi prihajajo N edavni obisk slovenske državne delegacije na čelu s predsednikom vlade Marjanom Šarcem v Moskvi so »režimski« mediji pospremi- li bolj kot ne rutinsko. Brez posebnih komentarjev so poročali o vsebini obiska, ki je bil bolj gospodarsko naravnan, kajti kar zade- va politične odnose, so ti menda zelo dobri, bolj pa šepajo posli, čeprav se trgovinska menjava z Rusijo (spet) bliža milijardi evrov. Pričakovano rutinsko, le da v nasprotni smeri, so se odzvali janšisti. Trdili so, da je bil ta obisk sramoten – pri čemer niso navedli nobenega dejstva, ki bi nakazovalo v to smer. Spraševali so se, zakaj je šel Šarec ravno v Rusijo, ne pa v ZDA ali vsaj na Hrvaško in Madžarsko. In potem se mi še čudimo, ker nas celo »naša Melania Trump« nikamor ne povabi, so denimo zapisali v 24-urni tovarni Resnice. Skratka, tudi ob tem obisku so cmarili nesmiselno in neprebavljivo godljo, katere skupna nit ni zgolj popljuvati aktualnega premiera in ljubljanskega župana, ampak tudi ali predvsem manifestirati protirusko razpoloženje. To seveda na naših tleh ni nič novega, toda smiselno utemeljeno je bilo v času stalinističnega pritiska na Ju- goslavijo. Pozneje, zlasti še s padcem berlinskega zidu, so razlogi za splošno in še posebej politično protirusko razpoloženje odkorakali na smetišče zgodovine, čeprav v številnih glavah niso bili pozabljeni. Tako še dandanes beremo in poslušamo do- mnevno znanstvene zgodovinske traktate o tem, kako sta nacizem na eni in na drugi strani komunizem brata dvojčka. Kronski dokaz za to pa da je leta 1939 podpisani nemško-ruski pakt o nenapadanju, čemur je sledilo razkosanje Poljske. Nekoliko manj ideološko obremenjen pogled na polpreteklo zgodovino nam seve- da pokaže, da ni šlo za pakt med dvema ideologijama, ampak za taktično potezo tako Hitlerja kot tudi Stalina. Slednji je že pred tem pakt zavezništva zoper na- cistični rajh predlagal zahodnim demokracijam. A ni naletel na ra- zumevanje, čemur je sledil podpis zloglasnega pakta med Moloto- vom in Ribbentropom. Tudi sicer so številne pomembne odločitve v zgodovini bolj kot ideologija nare- kovali predvsem pragmatični tak- tični razlogi. Kot že rečeno, tudi omenjeni pakt – na dan ga navadno privlečejo ob politično precej zlorabljenem dnevu spomina na totalitarizme – ni bil sad ljubezni in bratstva med nacizmom in stalinizmom, ampak si je Hitler na eni strani za nekaj časa zavaroval hrbet ob bliskovitem pohodu Wehrmachta na zahod, Stalin pa je pridobil nekaj časa za okrepitev obrambnih priprav, kajti jasno mu je bilo, da je glavni cilj nacistične ekspanzije Sovjetska zveza. Tudi poznejši razplet druge svetov- ne vojne kaže na popolnoma zgrešeno tezo, da je šlo v njej za paktiranje med dvema ideologijama. Če bi bilo res tako, potem zakleti antikomunist Churchill nikdar ne bi z obema rokama pograbil vojnega zavezništva s Stalinom, ampak bi napovedal sveto vojno zoper komunizem – kot je to storil ob oktobrski revoluciji. Čeprav je znan po proameriških stališčih, je nedavno celo naš dolgoletni zunanji minister Rupel v Dnev- niku spomnil, da je Stalin leta 1952 uradno pozval zahodne zaveznike k združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije, a so tudi to njegovo pobudo zavrnili. Sporočilo zgodovine torej je, da bi najbrž bilo za EU bolj smiselno z današnjo Ru- sijo vsestransko sodelovati kot pa jo imeti za zakletega sovraga. Če so bili razlogi za protirusko, bolj natančno rečeno protisovjetsko razpoloženje vsaj deloma upravičeni zaradi vsiljene sovjetske nadvlade v državah vzhodne Evrope in ne nazadnje zaradi grožnje medsebojnega vojaškega spopada – za kar tudi zahodna stran ni čisto ne- dolžna – so po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta ti odpadli. A Rusi se še vedno dojemajo kot sovražniki EU. Od kod ta trdovratna miselnost, niti ni tako ve- lika skrivnost, če pomislimo na interese strica Toma onstran velike luže, ki mu Nato služi za vse kaj drugega kot za obrambo EU. Še posebno je ta na videz protirusizem nesmiseln ob dejstvu, da je Rusija toliko evropska država, kot so Francija, Nemčija, Italija in druge članice EU. Rusija − če izvzamemo Poljsko, ki pa je v tem okviru posebna zgodba − nikoli ni kazala ozemeljskih pretenzij v Evropi, Rusi so skupaj z evropskimi državami bojevali napoleonske vojne, pa prvo in drugo svetovno vojno. Res se je ta pozneje razvila v hladno ideološko vojno, ki je seveda pustila svoje po- sledice. Toda od takrat je minilo trideset let. Če je našim zaplankanim desničarjem brcanje v že zdavnaj preminulo truplo komunizma še vedno glavna programska točka, bi vsaj od bolj razgledanih glav evropskih odločevalcev le pričakovali nekaj več pragmatične pripravljenosti za vzpostavitev sodelovanja EU z Rusijo. Bilo bi v obojestransko korist. www.svobodnabeseda.si B E S E D A REPORTAŽA – Gora jurišev, tovarištva, upora Pod rdečo zvezdo smo se borili za svobodo Mi bomo morda obležali ob zidu z okrvavljenimi razbitimi lobanjami, tisti pa, ki bodo prišli za nami, bodo pobrali naše kosti in z njimi prebili še tako močan zid. (Karel Destovnik Kajuh) Zadnji dan v letošnjem avgustu nas je Graška gora na višini 800 metrov pozdravila v soncu. Okrog nas je vse v prijetni zeleni barvi, še vedno sve- že, nič zamolklo utrujajoče, in avto- bus je poln teh, ki spoštujemo boj XIV. divizije in njenih nesmrtnih ju- nakov. V hipu je med nami nekaj do- motožju podobnega, kar se oglaša kot vprašanje: Le zakaj ta boj ni bil dan nam, da bi tudi mi bili zraven! Vendar gora jurišev odgovarja, da ima vsak čas svoje boje in da zdaj tudi mi lahko jurišamo na nebo s stisnjeno pestjo domoljubja, ki po- staja jeklena in ki vpije po pravič- nosti in svobodi. Te hude boje, ki so divjali pozimi, v strašnem mra- zu, je spremljala ljudska pesem, ki je pela, da »rožice ne cveto«. Nebo nad borci je bilo čisto in jasno kot steklo, hribi so bili pokriti s snegom, praprot še vedno otrpla, človeška srca pa so kljub vsemu gorela v ob- čutenju domoljubja. Domovina je klicala in branili so jo. Vojna je vsakogar vrgla iz običajnih tirnic, in ko je marsikaj postalo ne- predvidljivo, ni utišala domoljubja, nasprotno, vsak dan bolj se je krepilo. Tudi nas, ki smo v poznopoletnem času romali k vrhovom gore jurišev, je prevevalo domoljubje in tova- rištvo. Med potjo nas spodbujajoče spremlja glas naše vodičke Marije, ki so ji med vojno 8. februarja 1945 domobranci Rupnikovega bataljo- na usmrtili očeta in marca po izdaji zaklali še mater. Za materin grob še ve ne, ne more k njej s šopkom rož in z ognjem prižgane sveče. Morda rastejo tam, kjer počiva, samo prap- rot in drevesa, ki ji s svojimi kroš- njami pojejo večno uspavanko. Lepi in spodbudni govori, vsaka izrečena beseda – Matjaž Kmecl, pravosodna ministrica Andreja Ka- tič, dobrodušni župan Bojan Kon- tič, recitatorji in še kdo – učinkuje kot kamenček, ki ga vržeš v vodo, potem pa se širijo valovi, kot da bodo vse nas preplavili. Ploskamo, pogledi oči žarijo in čutimo te, ki počivajo v večnosti, vse od Bohor- ja, Paškega Kozjaka, Belih Vod, po vsej Štajerski in Koroški. Srečujem znance in s stiski rok si dopovedu- jemo, da smo spet vsi naši skupaj v veselju in radosti dneva, ki je omogočil marsikaj vznemirljivo le- pega in tako doživetega, da me bo spremljalo trajno. Še vedno ganjena zaradi usode Marije, oropane staršev, zagledam partizanko s herojske Menine plani- ne Valerijo Skrinjar Tvrz (roj. 1928). Z objemom se pozdraviva – ta ob- jem pove vse – in komaj čakamo premiero filma Preboj. Legendarni komandant Franc Sever – Franta (roj. 1923) bo tam, skupaj s svojimi partizani. Pet jih je še, tudi Valerija med njimi, in prve posnetke smo že videli. Že berem Valerijine knjige, v katerih opisuje male ljudi z veliki- mi, tovariškimi srci. Ko sedim pri mizi, gledam v ob- raz, ki me spominja na gozdno vilo. Vse lepo, urejeno in s slovesnim mirom na obrazu skoraj brez gub. Čutim, da je v tem pogledu neko sporočilo, nekaj zelo dobrotljive- ga in večnega. Le kaj? Vem, da ne smem spraševati preveč naravnost, raje vse prepustim spontanosti – in glej, kako dobrohotno mi pove, da je edina še živeča partizanka iz če- trtega bataljona Cankarjeve briga- de, ki je zaradi izdaje tragično kon- čal na Javorovici 16. marca 1944. Otrpnem in nežno stisnem njeno roko, ki je tolikokrat reševala ra- njence, tudi tisto tragično noč na Javorovici. Nadja Kreft poleg mene naredi zgodovinski posnetek. Stisk rok med nama prisluhne bitju dveh tovariških src. Zdaj vem, da je to partizanka Malči Jakša-Miša (roj. 1922). Glasba je glasna, pojejo, ple- šejo, in krenem k odru, prosim, da za trenutek prekinejo in mi omogo- čijo prenesti pozdrav naši partizan- ki z Javorovice, ki je preživela zato, ker je odšla s četo trinajstih partiza- nov v izvidnico. Po ozvočenju vsem sporočim, kdo je med nami. Miša vstane, pomaha, sledijo ovacije, ploskanje in trumoma jo prihajajo ljudje pozdravljat – in stiski rok v nedogled. Ko odhajamo na avto- bus, stopa pokončno in brez pomo- či, strmim in jo občudujem. Dan je bil sončen in spremljajo nas žarki, ta prastari simbol pravič- nosti že v prvotnih kulturah, in z nji- mi se gori jurišev zahvaljujemo za gostoljubje. Nadvse prizadevni Ma- riji smo zelo hvaležni za organiza- cijo poti do krajev, kjer so potekali boji XIV. divizije. Spet bomo prišli v cvetju, ki ga je priklical »en sam cvet«, tu so plapolajoče, rdeče zvez- de in Karel Destovnik Kajuh (1922– 1944) nam dopoveduje, da je zvez- da »simbol našega časa, življenja, hrepenenja, borbe«, in nam preroš- ko sporoča tole: »Mi bomo morda obležali ob zidu z okrvavljenimi in razbitimi lobanjami, tisti pa, ki bodo pobrali naše kosti, bodo z njimi pre- bili močan zid, in tako mora biti.« Oja, še prebijamo in bomo, pa naj Neki Nekdo na severu Evrope še tako teži, da moramo naš upor, naše partizanstvo takó demonizirati in kriminalizirati kot oni tam južno čez Kolpo, pa Oni s severa ne bodo več težil z arbitražo. Hmm! Spet zapoje- mo Pesem XIV. divizije, in to stoje. Domovine ne bomo nikdar več pah- nili »v trpljenje in gorje«. Nežne in blage besede, ki jih je nedavno izrek- la Malči Jakša-Miša, me bodo trajno spremljale: »Nekdanji sovražnik vse bolj dviguje glavo in sprevrača zgo- dovinska dejstva, da bi prikril svoje zločine. Brez domačih izdajalcev in domobranske vojske, ki se je borila pod vodstvom esesovskega policij- skega polka, tudi pokola na Javoro- vici ne bi bilo. Žal se tudi politika na to ne odziva dovolj odločno in nas sili v nekakšno spravo. Vsakdo, ki je doživel to, kar sem jaz doživela samo tu, na Javorovici, se z zločinci ne more ne spraviti, ne pozabiti in še manj odpustiti. Pod rdečo zvezdo smo se borili za svobodo, za enakost in za bolj pravično družbo. Zdaj lah- ko sami presodite, koliko nam je to uspelo: udarniško smo gradili ceste, tovarne, stanovanja, šole, vrtce. Da- nes je to vredno le toliko, za kolikor je to mogoče nekomu kupiti ali pro- dati in obogateti. Mnogi pozabljajo, da smo mi, partizanska vojska, prip- ravili temelj za samostojno Sloveni- jo.« Imamo svojo domovino, imeti domovino pomeni imeti dom, bivati varno v vsakem kotičku, in domova- nje je ideal bivanja vsakega človeka med njegovim rojstvom in odho- dom v večnost. Tudi ljubezen med dvema človekoma je sredstvo, da si ustvarita eden z drugim takšno lepo, varno domovanje. Hej, vi, ki toliko čvekate o regiona- lizaciji, pa ja nimate v ozadju skraj- no perverzne zamisli o nekakšni moderni (raz)delitvi Slovenije, po vzoru vsem nam znanega razkosa- nja med vojno, saj vemo, med koga vse? Kakor koli že: pomnite, da je tu naša domovina, mi smo si jo izborili, nihče nam je ni podaril. Naše domo- ljubje ni naprodaj, recimo tako, po znižani ceni, kot kakšna tovarna. Tu je naša svoboda, ki nam prav tako ni bila podarjena, ampak je izbor- jena, in klic junakov nedavne dobe, da dajmo z njihovimi kostmi prebi- jati vse zidove in jurišati na nebo, je trajen. V tem je naše odporništvo – večno in kot jeklena pest ljudstva ne bo nikdar klonilo. Pomnite to! Malči Jakša-Miša (levo) in Cvetka Hedžet Tóth (desno) dr. Cvetka Hedžet Tóth Otrpnem in nežno stisnem njeno roko, ki je tolikokrat reševala ranjence, tudi tisto tragično noč na Javorovici. Nadja Kreft poleg mene naredi zgodovinski posnetek. Stisk rok med nama prisluhne bitju dveh tovariških src. Nekoliko manj ideološko obremenjen pogled na polpreteklo zgodovino nam seveda pokaže, da ni šlo za pakt med dvema ideologijama, ampak za taktično potezo tako Hitlerja kot tudi Stalina. september 20194 KOLUMNA dr. Martin Premk Sprava in greh Z adnje tedne smo po krajšem zatišju spet morali poslušati nekaj besedičenja o »spravi«. Dočakali smo celo to, da je sama »mati slovenske sprave« napisala, da se v imenu »sprave« samo še širi- jo sovražnosti. Po več kot tridesetih letih posiljevanja s »spravo« je ta sicer plemenita zamisel zdaj dokončno povožena. Zamisel »sprave« oziroma sožitja med ljudmi se je izrodila predvsem zato, ker se ves čas govori o »spravi med partizani in domobranci«, ne pa o »spravi« med ljudmi. O »spravi« med vsemi Slovenci, ki bi morali živeti skupaj v sožitju in strpnosti, neobremenjeni s tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Zelo preprosto dejstvo oziroma resnica je, da so se pri nas med drugo vojno eni bojevali proti okupatorju, drugi pa so se skupaj z njim bojevali proti lastnim bratom. Ali uradno, eni pri nas so bili del mednarodnega protifašističnega za- vezništva, drugi so bili najprej italijanska, nato pa nemška oborožena sila ozi- roma policijske enote SS. Kdor se je bojeval na napačni strani, bo v zgodovini za vedno ostal na napačni strani. Tu ne more biti »sprave«, še manj pa enačenja ne glede na to, kaj je nekoga vodilo na napačno stran zgodovine, ne glede na to, s kakšnimi vse izgovori bi danes to želel opravičiti ali spremeniti. Večkrat se od domobrancev sliši, da je bilo treba vzeti orožje od tujca, ker je šlo za »boj proti komunizmu«, boj za vero, samoobrambo pred »komunističnim nasiljem«. Tisti, ki so bili na napačni strani zgodovine, celo del nacističnega morilskega stroja, si drznejo še postavljati »pogoje za spravo«. In to popolnoma bolne pogoje, kot so »vrnitev časti domobranski vojski« (delu SS-policijskih enot!), odstranitev vseh »komunističnih« spomenikov in podobno. Najljubše opravičilo ali izgovor vseh teh, ki so prisegli Hitlerju, je vedno enak, da je šlo za obrambo pred »revolucijo«. Jasno zgodovinsko dejstvo je , da je bila Komunistična partija Slovenije vodilna sila Osvobodilne fronte in s tem tudi partizanskega boja. Dejstvo je tudi, da so načrtom in mislim komunistov takrat sledile in verjele množice ljudi oziroma večina Slovencev. Boj za svobodo, za pravico, za enakost med ljudmi, boj proti fašizmu so bile takrat in so še danes najčistejše, najsvetlejše in najbolj poštene vrednote, za katere bi si še danes morali prizadevati vsi častni ljud- je na svetu. Ker partizanska stran premore svoje plemenite vrednote in svojo čast, se je za vse zločine, ki se dogajajo med vsako vojno, že večkrat opravičila, celo že pre- večkrat. Od domobranske oziroma »des- ne« strani, ki si prisvaja »spravo«, nismo še dočakali in tudi nikoli ne bomo ne opravičila ne obžalova- nja za izdajstvo in vse zločine, ki so jih naredili; za zločine, nareje- ne v imenu nacizma oziroma naj- bolj zločinske družbene zavesti, kar jih pozna človeštvo. Ali pa za zločine, narejene v imenu vere, saj so belogardisti ubijali ljudi tudi zgolj zato, ker niso bili verni, pa se nihče ne spotika ob »inkvizicijo«. Dejansko je omenjanje »sprave« samo še izgovor za spreobrača- nje zgodovine, razdvajanje ljudi in širjenje sovraštva, iz katerega se napaja bednejši del naše po- litike. Ki je bedna v večjem delu, saj »desna« stran politike tako ali tako živi le od napajanja ljudi s sovraštvom ter izkoriščanja niz- kotnih strasti in neznanja. »Leva« stran pa v glavnem skrbi le za lastne koristi in se ukvarjanja z obrobnimi težavami, kot so cene damskih vložkov in zavetišča za izgubljene živali. Glede druge svetovne vojne oziroma vrednot, ki bi morale bite osnovne vrednote družbe, pa »desna« stran odkrito razpihuje sovraštvo in širi laži, »leva« stran pa ostaja tiho oziroma celo podpira blodnje raznih posameznikov, ki v ime- nu »sprave« skrbijo le za lastno poveličevanje. Vse skupaj pa v imenu »sprave« ustvarja le novo sovraštvo med ljudmi. Sovraštvo ne more biti podlaga, na kateri bi uspevala sožitje in mir med ljudmi, zato bo res že treba prenehati z vsemi »spravnimi prizadevanji«, s katerimi nas zasipa politika. Naj bodo po desetletjih zastrupljanja tisti, ki svoje pojavljanje v javnosti zaradi lastnega poveličevanja dolgujejo zlorabam zgodovine druge svetovne vojno, končno tiho. Zgodovine se ne da spreminjati, ne sme pa se je pozabiti. Vseh krivic se ne da popraviti, ne sme pa se na krivicah graditi prihodnosti, predvsem pa ne na ustvarjanju novih krivic ali laži. Več kot očitno naši najvišji »predstavniki ljudstva« niti približno niso dovolj zreli, da bi jim bilo jasno, da je razumevanje lastne zgodovine eden od pogojev obstoja in razvoja naroda, sicer ne bi dovolili toliko laži in spreobra- čanja lastne zgodovine oziroma celo sami pljuvali po lastni zgodovini. Naj bodo po desetletjih zastrupljanja tisti, ki svoje pojavljanje v javnosti zaradi lastnega poveličevanja dolgujejo zlorabam zgodovine druge svetovne vojno, končno tiho. Zgodovine se ne da spreminjati, ne sme pa se je pozabiti. Vseh krivic se ne da popraviti, ne sme pa se na krivicah graditi prihodnosti. MEDGENERACIJSKI DIALOG – 76. obletnica osvoboditve taborišča Rab Skozi trpljenje v svobodo Ob 76. obletnici osvoboditve itali- janskega koncentracijskega tabo- rišča Kampor na otoku Rabu – ta- boriščniki so ga osvobodili 11. sep- tembra 1943, v njem pa je v letih 1942 in 1943 trpelo približno 15.000 taboriščnikov, predvsem Slovencev, Hrvatov in Judov – je bila v orga- nizaciji Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije, Taboriščnega odbora Rab - Gonars in občine Rab 7. sep- tembra tradicionalna spominska slovesnost. Tokrat je potekala pod geslom Skozi trpljenje v svobodo. Zbrane, prisotnih je bilo več kot 300 obiskovalcev, med njimi tudi dva preživela taboriščnika, so med drugim nagovorili Herman Janež ml., predsednik taboriščnega od- bora Rab - Gonars, župan občine Rab Nikola Grgurić, mag. Matjaž Marko, predstavnik veleposlani- štva Republike Slovenije v Zagre- bu, in poslanka Državnega zbora Republike Slovenije Mateja Udovč. Slavnostni govornik je bil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije. Na slovesnosti v spominskem parku v Kamporju so bili tudi domačini z Raba, najvišji predstavniki občine Rab, Primor- sko-goranske županije, predstav- niki ZZB za vrednote NOB Slove- nije in Zveze protifašistov Raba in SABA Hrvaške. Spomin in opomin Letošnja slovesnost tako kot vse dosedanje ni bila namenjena samo spominu na težke dni naše sku- pne preteklosti, ampak je bila tudi most prijateljstva med hrvaškim in slovenskim narodom, most, ki nas združuje v spominu in opominu, da se nasilje, povezano z različnimi ide- ologijami, ne bi več ponovilo. To je bila tudi osrednja tema govornikov, tako slovenskih kot hrvaških, ki so poudarjali potrebo po ohranjanju zavedanja o skupni protifašistični tradiciji ter da si ob vsem védenju, poslušanju pričevanj ne moremo predstavljati na eni strani trpljenja vseh, ki jih je vojna doletela na nji- hovih domovih, pognala v boj, iz- gnanstvo in begunstvo, v zapore in koncentracijska taborišča, in na dru- gi strani njihovega poguma in moči. Predsednik Taboriščnega odbora Rab Herman Janež ml. je v imenu članov odbora izrekel veliko zahva- lo tako prebivalcem Raba kot tudi občini Rab, da vsa leta lepo skrbi za pokopališče in da ohranjajo stike s preživelimi taboriščniki in njihovi- mi svojci. Iskanje sredstev za obnovo parka Župan občine Rab Nikola Grgu- rić je poudaril, da prebivalci otoka Raba nikoli ne smejo pozabiti, kaj so doživeli, in da je k spominjanju na trpljenje taboriščnikov treba močneje pritegniti tudi mlado gene- racijo prebivalcev Raba. Kot župan si želi, da bi spominski prostor živel vseh 365 dni v letu, da bi obiskoval- ci pogosteje prihajali na ogled spo- minskih obeležij ter v miru in tišini poslušali neme priče trpljenja. Obe- nem je izrazil željo, da bi Slovenija in Hrvaška našli sredstva za obno- vo Spominskega pokopališča Kam- por, ki ga je pred 66 leti kot vrhun- ski arhitekturni spominski prostor zasnoval slovenski arhitekt Edvard Ravnikar. Osrednji govornik Aljaž Verhov- nik je na začetku svojega govora na kratko predstavil zgodovino tabori- šča, četudi je prepričan, da so bile zgodovinske okoliščine dogajanja v tem taborišču že mnogokrat pred- stavljene. Nadaljeval je: »Vendar menim, da s spominom in obnavlja- njem zgodovinskih dejstev, ki so se tukaj dogajala, skrbimo za to, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Svet se mora zavedati, da fašizem in na- cizem prinašata takšno gorje, ki si ga v današnjem svobodnem svetu ne znamo predstavljati. Današnji spomin je namenjen vsem žrtvam taborišča, naše sporočilo pa govori živim! Kdor zgodovinskega spomi- na ne neguje, se lahko v sedanjosti in prihodnosti sooči s ponavljanjem krutih dejstev preteklosti. Kajti zgo- dovina se rada ponavlja, in to zlasti če se do nje obnašamo ignorantsko in živimo brez zgodovinskega spo- mina.« Zgodovinski spomin pa je lahko tudi spodbuda za sožitje in prijateljstvo med narodi: »Lahko je to prostor, ki bo zbližal odnose med Slovenci in Hrvati; nam dal moči, da bomo z dialogom rešili odprta vprašanja in živeli v sožitju mirne in svobodne Evrope.« Mednarodni kulturni program Tako kot so bili govorniki iz Slove- nije in Hrvaške, sta se prepletala tudi vodenje in kulturni program prireditve. Za vodenje in recitacije pričevanj preživelih taboriščnikov sta poskrbeli Irena Ivič in Silva- na Knok, za glasbeni program pa rabska godba na pihala in trio slo- venskih glasbenikov, pevec Tone Habjan, harmonikar Nejc Jemc in klarinetist Zvone Richter. Kulturni program so nastopajoči končali z zavezo mlajše generaciji starejšim, da si bodo prizadevali za vredno- te, ki v človeku ohranjajo človeka tudi, ko je težko ostati človek – to- varištvo, sočutje, solidarnost. Zave- zo vrednotam, ki v svetu ohranjajo dostojanstvo – svobodo, mir, ena- kopravnost, pravičnost. Po koncu prireditve v Kamporju so se udeleženci ustavili še pri spome- niku, ki spominja na ženski del tabo- rišča Rab, ter tudi tam položili cvetje in sveče in prisluhnili krajšemu kul- turnemu programu. Ob spomeniku je prisotnim spregovoril preživeli taboriščnik Jože Prepeluh, ki je 14 mesecev preživel v taborišču. S. B., foto: Iztok Pipan Svet se mora zavedati, da fašizem in nacizem prinašata takšno gorje, ki si ga v današnjem svobodnem svetu ne znamo predstavljati. Današnji spomin je namenjen vsem žrtvam taborišča, naše sporočilo pa govori živim! Venec k spomeniku v Kamporju je položila tudi delegacija ZZB NOB Slovenije (od leve proti desni): Janez Alič, predsednik koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, in Herman Janež ml., predsednik Taboriščnega odbora Rab-Gonars. Na prireditvi v spominskem parku v Kamporju se je zbralo več kot 300 ljudi. Jože Prepeluh, preživeli taboriščnik september 2019 5 OBLETNICA – Uveljavitev pariške mirovne konference PESMI »Priključitev Primorske k matični domovini« Slovenija 15. septembra praznuje kot dan priključitve Primorske k ma- tični domovini. Polnih 72 let je na- mreč poteklo od uveljavitve pariške mirovne konference, s katero se je večina Primorcev pridružila matič- nemu narodu v okviru tedanje jugo- slovanske federacije. Osrednja prire- ditev ob prazniku je 14. septembra potekala v Ajdovščini pod geslom Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer za dob- ro ljudi se meja ne gradi. Slavnostni govornik na prireditvi je bil predse- dnik vlade Marjan Šarec. Poudaril je, da je praznik velik dan za Primorsko, saj se spomi- njamo vrnitve oziroma priključitve Primorske. Ob tem pa samo ime praznika ne more spremeniti dej- stva, da je Primorska del Slovenije in da Slovenije brez Primorske ni. Šele z vrnitvijo Primorske in tudi Prekmurja, ki je obletnico združitve s slovenskim narodom praznovalo pred mesecem dni, je Slovenija lah- ko zaživela kot celota, je dejal Ša- rec in poudaril, da ima to območje dolgo, burno, težko in žalostno zgo- dovino. Spomnil je na obdobje po prvi svetovni vojni, ko je bila zare- zana ločnica med Slovenci v matič- ni državi in sonarodnjaki, ki so pris- tali v Italiji. Leta 1922 je sledil tako imenovani pohod na Rim, ko je v Italiji zavladal fašizem. »In ko je fa- šizem začel svoj pohod, takrat Slo- vencev seveda ni videl kot narod, ni jim priznaval pravice do obstoja. V najhujših obdobjih fašizma, ko se ni vedelo, da bo nekoč prišla svoboda, so Primorke in Primorci vztrajali, niso obupali. Dolga dolga zgodo- vina trpljenja pod fašizmom, ki je prerasla v drugo svetovno vojno, je rodila upor. Ta upor in odpor pa sta na koncu priborila to, da je Pri- morska danes del Slovenije. Nikoli v zgodovini Slovenije in Evrope ni bilo enakega,« je dodal. Poudaril je še, da so Primorke in Primorci ves čas ostali združeni, in ko je končno zasijala svoboda, ko je bila v Ajdovščini ustanovljena prva slovenska vlada, je bilo treba še ne- kaj časa počakati do konference, ki je Primorsko priključila matične- mu narodu. Spomnil je tudi, da je žal mnogo Primorcev ostalo zunaj meja svoje domovine. »Tega se da- nes več ne da spremeniti, lahko le obžalujemo. Pomembno je, da je Primorska danes del samostojne Republike Slovenije, ki so nam jo Primorke in Primorci ste nam največji vzor in največji vzgled, kako se iz velike žalosti in trpljenja na koncu rodi veličastna zmaga in veličastna ljubezen do svoje domovine Pisarna predsednika Republike Slovenije (Foto: Nik Jevšnik/STA) priborili veteranke in veterani leta 1991. In tudi leta 1991 se je boj tu začel prej kot v preostalem delu Slovenije,« je še poudaril. »Tudi v teh trenutkih ste Primorke in Pri- morci pokazali pogum, srčnost in pripadnost slovenski domovini.« Dotaknil se je še obdobja po osvoboditvi, ko so se začeli novi, drugačni boji, predvsem na gospo- darskem in političnem področju. Takrat je propadlo kar nekaj velikih podjetij, kar ne bi bilo treba. »Tudi to je žal del zgodovine, ampak da- nes imamo priložnost biti enotni. Bodimo enotni, sodelujemo, ne za- pletajmo se v malenkosti! Bolj po- membno od imena praznika je to, da nam ne zmanjka enotnosti, po- guma in ljubezni do domovine, kajti ljubezen do domovine je naša veli- ka dolžnost,« je še poudaril. »Primorke in Primorci ste nam naj- večji vzor in največji vzgled, kako se iz velike žalosti in trpljenja na koncu rodi veličastna zmaga in veličastna ljubezen do svoje domovine,« je sklenil misli predsednik vlade in če- stital zbranim ob njihovem prazniku. Zbrane na slovesnosti, prišlo je več kot 4000 obiskovalcev iz Slove- nije in zamejstva v Italiji in Avstriji, sta nagovorila tudi ajdovski župan Tadej Beočanin, ki je poudaril, da si je Primorska svobodo izbojevala sama, in Božo Novak, predsednik ZZB za vrednote NOB Ajdovščina - Vipava. Med drugim je dejal: »Pred kratkim so poslanci v DZ in svetni- ki DS živahno razpravljali o tem, ali je Primorska k matični domo- vini priključena ali vrnjena. Veči- na Primorcev nas je prepričana, da Primorska ne bi bila priključena ali združena z matično domovino brez partizanskega narodnoosvobodil- nega boja v letih 1941 in 1945. In ne pozabimo, da bi se nam Primor- cem leta 1947 prav lahko zgodilo, da bi zaradi preštevanj, kupčkanj in špekulacij ostali v Italiji!« Vir: Urad predsednika vlade, foto: Stanko Gruden/STA Državni praznik od leta 2005 Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je državni praznik od leta 2005, vendar ni dela prost dan. Izmenično ga pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let. Praznik je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 pod nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba je sicer pod Italijo umestila Trst,Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še 140.000 Slovencev. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Dan odprtih vrat V uradu predsednika republike je bil 15. septembra dan odprtih vrat, obiskovalce pa je nagovoril tudi predsednik republike Borut Pahor. Pred Predsedniško palačo je bila postrojena častna straža garde Slovenske vojske. Dnevi odprtih vrat Predsedniške palače, ki na pobudo predsednika Pahorja potekajo od leta 2013, so postali priljubljen način praznovanja in počastitve državnih praznikov za vse generacije. Od tedaj je Predsedniško palačo obiskalo več kot 20.000 obiskovalcev vseh starosti, tudi iz tujine. Pozabljeni grobovi Ne, kjer križ, miru izvir, čuva ograjeni mir, kjer srobot prepleta seč, tja izobčenec gre leč. Za sečjo tam veter sam vsem dovolj izkoplje jam, v tla zapiše rdeča kri, kje pozabljenec leži. Z gmote v prst zasutih ran sencam se odmika dan, kar pa ptic goji nebo, žalostinke jim pojo. Kjer nekoč bo čez srobot k seči tja vodila pot, molk se plazi iz grobov v usta bratov in sinov. Romar, včasih do neba lučka v srcu vzplapolala, če koščeni molk lobanj temne sence vriše vanj. Emil Gabrovšek (v letih 1942–1944 v Ljubljani) Pisma, ki jih ni Prebiram pisma, ki jih ni – in ki začetkov nimajo, ne koncev ne, ker tam ne štejejo več juter – gorje se v temi tke. Prav kratke so vrstice, a dolgi nemi pomišljaji – pod njimi skriva se utrip srca in duše mučene vzdihljaji. Katka Zupančič (v Chichagu po okupaciji Jugoslavije in pred letom 1944) Iz zapora O moja ljuba rodna vas, predragi mi domači, v zaporu zdaj ginevam, ker sem ljubila vas. In tu sem z drugimi ljudmi, ki ljubijo svobodo. In isti plamen v nas gori ob misli na usodo. Pa pravijo nam: vi banditi! Odgovor naš na to je molk. In v naš uporni molk zaviti mi mislimo si svoje misli. Dora Trtnik – Zlata (Slovensko pesništvo upora – partizanske) september 20196 ZLOČINI OKUPATORJEV – Spominski dan občine Dolenjske Toplice ZLOČINI OKUPATORJEV – nadaljevanje iz prejšnje številke OBLETNICA – Janče 2019 Ob spomeniku v Podhosti je bila 16. avgusta spominska slovesnost ob spominskem dnevu občine Dolenj- ske Toplice, ki smo jo pripravili v spomin na poboj šestnajstih talcev. Okupator je 15. avgusta 1942 obkolil Meniško vas, Loško vas in Podhosto, pobral 91 ljudi in jih 16 še isto noč proti jutru ustrelil v Vav- ti vasi pri farovškem kozolcu ob pokopališču. Stebra tega kozolca s sledovi krogel sta razstavljena v Dolenjskem muzeju v Novem mes- tu in v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. V spomin na ta tragični dogodek so leta 1954 na tem mes- tu postavili spomenik, ki ga je obli- koval arhitekt Miloš Lapajne. Leta 2012 ga je občina Dolenjske To- plice obnovila, obnovljenega pa je odkril predsednik Republike Slove- nije Borut Pahor. Spomini Albine Turk Med kulturnim programom na spo- minskem dnevu je Primož Primec, ki je program povezoval, prebral spomine Albine Turk: »Tisti črni dan je oče sekal drva na dvorišču,« je začela pripovedovati. »Še danes ga vidim oblečenega v karirasto srajco, hlače in brez klobuka. Tak- Brane Virant Kuratovi so bili Primorci, doma v Šempasu pri Gorici. Leta 1924 so pred fašizmom ilegalno pribežali v Kraljevino Jugoslavijo. Najprej so se nastanili v Ljubljani, nato pa leta 1931 našli stanovanje na Kokrici, v Peručevi hiši. V osemčlanski družini so bili: oče Ciril, mati Marija, hčere Metoda, Bogomila - Olga, Lojzka in Mira ter sinova Franc in Anton kot najmlajši. Neusmiljena vojna vihra je med njimi terjala krut davek, saj so za posledicami izdaj kar trije otroci z življenjem plačali sodelovanje v na- rodnoosvobodilnem boju. To sta bili sestri Bogomila s partizanskim ime- nom Olga, Lojzka in brat Franc. Dru- gi člani družine razen hčere Metode, ki je že pred vojno odšla v Zagreb, pa so bili izseljeni v taborišče Burghau- sen na Bavarskem v Nemčiji. Zgodaj zjutraj 22. februarja 1944 so v stanovanje Kuratovih vdrli kranjski gestapovci in kričali Han- de hoch, med seboj pa govorili slovensko, saj so bili vsi razen vo- znika Slovenci. Med kričanjem in zmerjanjem so zahtevali, da se v desetih minutah pripravijo in opre- mijo z najnujnejšim, ker bodo izse- ljeni. Hodili so po stanovanju in pili mleko, ki je bilo na štedilniku, ter si v žepe basali jajca, ki so jih našli. Hčer Lojzko (1922–1944), ki je bila visoko noseča in tik pred poroko, je eden od izmečkov v tujčevi služ- bi močno brcnil v ledja, saj se mu je zdelo, da ni dovolj hitra. Prepe- ljali so jih v Kranj, kamor so vozili tudi druge trpine, okoli poldneva pa naprej v Goričane, v škofijski dvo- rec, kjer je bilo zbirno taborišče. Še istega večera je Lojzka rodila mrtvo Vas Janče in njeni vaščani so po svoji narodni zavednosti znani še iz časa narodnostnih bojev. Ob propa- gandnem izletu članov nemškega Turnvereina iz Ljubljane 23. maja 1869 so na Jančah izbruhnili krva- vi spopadi, ker so domačini iztrgali Nemcem njihovo zastavo, jo potep- tali in izletnike nagnali z Janč. Sledi- lo je krvavo maščevanje avstrijskih oblasti, saj so te na Janče napotile celo orožnike in vojake. V spopadu z njimi je bil ubit Jakob Rode, veliko kmetov pa je bilo obsojenih na za- porne kazni. Janče in okolica so velik delež pri- spevali tudi med NOB. Od 18. do 22. maja 1942 so se borci II. gru- pe odredov tam bojevali s približno 2000 nemškimi policisti in vojaki. V spopadih je bilo ubitih približno 70 Nemcev, prav toliko je bilo ranjenih, padlo pa je tudi enajst borcev NOV, med njimi narodni heroj Jože Kova- čič. V spomin na te boje so leta 1977 na vzpetini pri planinskem domu postavili spomenik z verzi pesnika Ceneta Vipotnika. V spomin na te dogodke je 1. junija 2019 kot vsako Talce ustrelili pri farovškem kozolcu Bogomilo so na morišče pripeljali s samokolnico Med padlimi tudi narodni heroj Jože Kovačič Bogomila Kurat - Olga Grad Burghausen, podružnica koncentracijskega taborišča Dachau (osebni arhiv Antona Kurata) rat je na dvorišče prijahal Italijan na konju, prijel očeta za rame in mu ukazal, naj gre pred njim. Z druge strani je prav tako drug Italijan po- rival pred sabo Medicovega (Črčk- ovega) strica. Mama je klicala za očetom, naj vzame s seboj vsaj suk- njič in klobuk, pa mu Italijan tega ni dovolil. Veliko mož so polovili in jih deklico, njo pa so zaradi krvavitev in močnih bolečin prepeljali v bol- nišnico na Golniku, kjer je čez ne- kaj dni umrla za poškodbami zara- di brce. Druge člane družine, torej očeta Cirila, mamo Marijo, hčer Miro in sina Antona, so 3. avgusta 1944 z vlakom odpeljali na Bavar- sko v taborišče Burghausen. zbrali v baraki, ki je stala približno na tem mestu, kjer je danes spome- nik. Kar tam so jih hoteli postreliti. Ker pa so ženske in otroci glasno jokali, so se Italijani premislili, zve- zali po dva in dva ujetnika skupaj in jih po Župncah gnali do Barbiča, nato pa po levem bregu Krke nap- rej. Mama in še nekatere ženske so V svojem stanovanju našli domobranskega poveljnika V taborišču so v človeka nevrednih razmerah životarili do začetka maja leta 1945, potem ko so je nemško osebje razbežalo ob novici, da so Rusi v Berlinu. Dovoljenje za odhod jim je dala Nemka, sicer sestra Rde- čega križa, ki je edina ostala s tabo- riščniki. Proti domovini so potovali z vlakom in vmes tudi pešačili, saj so bile proge bombardirane. Na je- seniški železniški postaji so jih lepo sprejeli delavci Železarne, ki so jih nahranili in jim omogočili, da so se umili. Proti Kranju so se odpeljali z vlakom, tam pa jih je postajni na- čelnik podil s perona in čakalnice, kljub policijski uri. V spremstvu treh Slovencev v nemških uniformah so odšli na Jelenov klanec, kjer so prenočili v zaklonišču. Naslednjega dne so se s konjsko vprego odpeljali na Kokrico in ugotovili, da je v nji- hovem stanovanju nastanjen Franc Zorman, Pirnatov s Kokrice, koman- dant domobranske postojanke na Bobovku. Odšli so do hiše očetove- ga brata Viktorja blizu Gorjančeve žage, kjer so se zadrževali podnevi, zvečer pa so hodili spat na žago, ker so se bali, da jih bodo pobili domo- branci, ki so bili kljub kapitulaciji Nemčije še vedno prisotni in sovra- žno nastrojeni proti rojakom, ki so bili vpeti v boj proti nacifašizmu. Družina Kurat se je lahko vrnila v svoje popolnoma izropano in praz- no stanovanje šele avgusta 1945. Preživeli družinski člani so morali znova začeti iz nič. Ostala pa jim je neutolažljiva žalost in bolečina, da z njimi ni treh njihovih najbliž- jih, ki so morali umreti zaradi izdaje lastnih rojakov. šle za možmi in vsaka je možu ne- kaj nesla. Moja mama je za očetom nesla suknjič, klobuk in nahrbtnik. Prišle so le do Meniške vasi, nap- rej pa niso smele. Dolgo v noč so ženske prestrašene čakale, kaj bo, in druga drugo tolažile. Zjutraj sem zagledala mamo, ki se je držala za končnico postelje in neusmiljeno jokala. Takrat sem se zavedla, da se je moralo zgoditi nekaj hudega. Ostali smo sirote brez očeta in za nas sta morala skrbeti mama in moj enajstletni brat Tone. Še sam otrok je moral pomagati mami vzdrževati družino.« V kulturnem programu sta na- stopila še MPZ Tonakord in Nuša Derganc. Govornik je bil pred- sednik OO ZB za vrednote NOB Dolenjske Toplice Avgust Bradač, ki je skupaj s Tilko Bogovič, čla- nico predsedstva ZB za vrednote NOB Slovenije in predsednico ZB za vrednote NOB Novo mesto, ter predsednikom OO ZB za vrednote NOB Straža Andrejem Radeščkom položil venec k spomeniku. Na slo- vesnosti so bili prisotni tudi člani dolenjsko-belokranjskega odbora Združenja Sever, nosilci praporov in člani Spominske novomeške par- tizanske čete. Pohod od Podhoste do Vavte vasi Ob spomeniku v Podhosti se je zbralo okoli sto ljudi. Po kulturnem programu se jih je približno štiride- set odpravilo na pohod. Prvič so se ustavili pred Bučarjevo hišo v Me- niški vasi, kjer stoji spominska plo- šča v zahvalo Bučarjevim, ki so od oktobra 1990 do junija 1991 tajno hranili in varovali oborožitev vojnih enot milice. Pohodniki so s prapori in zastavo prehodili novo traso, in sicer po Župncah do Barbiča, nato pa po levem bregu Krke. Zatem so prispeli do spomenika v Vavti vasi, kjer se jim je pridružila Spominska novomeška partizanska četa. Vse navzoče je pozdravil predsednik Občinskega združenja borcev za vrednote NOB Straža Andrej Ra- dešček, prisotnim pa je spregovoril svetnik Občine Straža Samo Jaklič. Grenak priokus počastitve spo- minskega dneva občine Dolenjske Toplice je neudeležba izvoljenih predstavnikov občine, saj je prav njen občinski svet z odlokom dolo- čil, da je 16. avgust spominski dan občine in ga je treba zaznamovati. Helena Miša Kulovec leto potekalo tradicionalno srečanje pri Planinskem domu na Jančah. Spominska slovesnost je proslavila 77. obletnico boja II. grupe odredov NOV in POS in 150. obletnico spo- pada slovenskih kmetov in nemških turnerjev. V imenu gostiteljev (Združenje borcev za vrednote NOB Lj. Moste - Polje, Združenje borcev za vredno- te NOB Litija - Šmartno, Združenje borcev za vrednote NOB, Mestna občina Ljubljana in občina Litija) so udeležence proslave pozdravi- li Branka Kastelic, Zoran Janković in Franci Rokavec. Slavnostni go- vornik je bil zgodovinar dr. Martin Premk. V priložnostnem kulturnem programu, ki ga je zrežiral Srečko Čož, so sodelovali učenci Osnovne šole Sostro, Podružnice Janče, in Osnovne šole Martina Krpana, me- šani pevski zbor Zora Janče, pev- ca Žiga Lakner in Zoran Cilenšek, pevki Teja Saksida in Teja Nagode, harmonikarja Grega Marn in Anže Zaman ter pihalni orkester iz Litije. Branka Kastelic september 2019 7 Na pariški mirovni konferenci januarja 1919, po koncu prve svetovne vojne, je bil sprejet sklep, da se Prekmurje 17. avgusta 1919 priključi takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Vojska SHS je Prekmurje zasedla 12. avgusta in pet dni pozneje oblast na ljudskem zborovanju v Beltincih predala civilnemu upravitelju Srečku Lajnšicu. Po 48-urnem tavanju v temni jami, med katerim se je komaj ognil nemški patrulji, mu je uspelo najti izhod. OBLETNICA – Priložnost za uveljavitev Prekmurja kot pokrajine OBLETNICA SPOMINI V Beltincih so 17. avgusta slove- sno zaznamovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Premier Mar- jan Šarec je v govoru dejal, da je to priložnost za uveljavitev Prekmurja kot pokrajine. »Naša pravica je živeti v miru in sožitju, naša sveta dolžnost pa je si za to prizadevati vsak dan. Slo- venije ni brez Prekmurja in Prek- murja ni brez Slovenije,« je med drugim poudaril Šarec in spomnil na zavedne Slovence, zaslužne za priključitev. »To so bili ljudje, ki jih lahko pos- tavimo ob bok Rudolfu Maistru in Franju Malgaju ter njunim sobor- cem. Vsak na svoj način so se boje- vali, da imamo danes vsaj ta del na- rodnostnega ozemlja v svoji državi, več ni bilo mogoče – tudi zaradi nespametne politike, ki je bolj za- upala drugim kot pa sebi, svojemu narodu in svojim junakom. Politika kimanja in ponižnosti, izhajajoča iz stoletij življenja pod tujo obla- stjo, je zamudila priložnost za več- jo uveljavitev slovenskega naroda. Sicer pa, ali je danes kaj drugače? Letos je minilo 75 let od požiga bencina v Postojnski jami. V tem junaškem podvigu v noči z 22. na 23. april 1944 se je izkazal Rudi Ba- šelj s Koritnice, takrat 26-letni bo- rec diverzantske skupine 31. divizi- je. Povabilu ZB iz Postojne smo se odzvali tudi prebivalci Baške grape in Bašljevi sorodniki. Preden se je Rudi novembra 1943 pridružil partizanom, je imel za se- boj štiri leta italijanske vojske, kaj- ti tudi Baška grapa je med obema vojnama pripadala Italiji. Ko je ta 8. septembra 1943 razpadla, se je vrnil v domači kraj. Samo tri dni je razmišljal, kako naprej. Sredi no- vembra se je že boril v okoliških gozdovih in vaseh. Zaradi izku- šenj iz italijanske vojske je sodelo- val pri rušenju kar treh od sedmih uničenih mostov v Baški grapi in pri napadu na sovražno postojan- Pretresljivo pričanje o bolečih iz- kušnjah iz taborišča Rab, kamor so Mira Zupančiča kot desetletnega otroka skupaj z družino leta 1943 pripeljali iz majhne notranjske va- sice, se je dijake prvega in tretjega letnika koprske gimnazije tako do- taknilo, da so si njegovo izkušnjo globoko vtisnili v spomin, hkrati pa so si želeli, da bi dogodku pri- sostvovali še drugi učenci. Profesorica Damjana Flego je na pobudo ankaranskega Združenja antifašistov in borcev za ohranjanje tradicij NOB na srečanju dijakov in nekdanjega taboriščnika odpr- la pot sodoživljanju in sočustvo- vanju. Zgodovina je spregovorila skozi Mirova obujanja spominov na čas, ki je bil prežet s strahom, lakoto, poniževanjem, celo raz- človečenjem, in s prvimi srečanji s smrtjo. Dogodki in občutja groze so Mira zaznamovali za vedno. Ču- stvena pripoved, ko je glas za tre- nutek zastal in se oko ni zarosilo le pripovedovalcu, je bila umeščena v današnji čas z namenom, da se za- vemo, kako pomembno je spošto- vati ljudi ne glede na versko, rasno ali etično pripadnost, gojiti dobre medsebojne, zlasti prijateljske od- Še vedno imamo politike, ki vidijo v drugih državah samo dobro, v svoji pa samo slabo. Zakaj? Samo zaradi doseganja svojih ciljev s pomočjo drugega,« je dejal Šarec. Spomnil je na številne preizkuš- nje, ki so v sto letih zaznamovale Prekmurje, tudi na železno zaveso, ki je ločila Slovence na slovenski in madžarski strani, in da imamo šele zdaj v lastni državi možnost ustvar- jati zgodovino po svojih željah in hotenjih. »Prekmurje in Slovenija pripadata evropskemu prostoru, kjer narodi sobivajo in soustvarjajo pot gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja, temelječega na spoštovanju različnosti in na iska- nju skupnih točk. Evropska ideja je ko v svoji Koritnici. Miniral je še na Cerkljanskem, Jelovici, na gorenj- ski progi in po krajih Primorske do Postojne. Prijel se ga je sloves za- nesljivega hladnokrvnega minerja z jeklenimi živci. Kar 37 zahtevnejših akcij je do konca vojne šlo skozi njegove roke, najbolj drzna je bila zagotovo tista v Postojnski jami. Njegova diver- zantska skupina, ki jo je ščitil vod Vojkove brigade, je dobila nalogo uničiti glavno skladišče s 700 sodi pogonskega goriva, ki ga je tam skladiščila nemška vojska. V sku- pini so bili poleg njega še Tadeusz Sadowsky - Tomo (vodja akcije), Srečko Tušar (vodja minerjev), Mi- lan Lipičar in Dušan Štrukelj. Vse sicer ni teklo po načrtih. V zadnjem trenutku so diverzanti namreč spre- videli, da bi Nemci lahko odstrani- li nastavljeni eksploziv, preden bi lepa in po temnih obdobjih zgodo- vine edina, ki lahko prepreči vno- vično gledanje drug drugega skozi daljnoglede in puškine cevi,« je po- vedal Šarec in dodal, da vsi žal ne mislijo tako. Zato morajo po njego- vih besedah v ljudeh prevladovati dobre lastnosti – ljubezen, spošto- vanje, občutljivost za stiske drugih in pristno domoljubje. Omenil je še Slovence, ki živijo v Porabju, kot tudi projekte, po- membne za slovensko manjšino na Madžarskem, iskanje potencialnih investitorjev, ki bodo pripomogli k nadaljnjemu razvoju slovenskih podjetij v Porabju, in iskanje prav- ne podlage, s katero bi lahko tudi finančno podprli vlaganja sloven- ta eksplodiral. Zato so se odločili za zažig, ki ga je pogumno izvedel Rudi Bašelj. A ker je, ne da bi ve- del, stal v mlaki že razlitega ben- cina, ga je zajel strahoten plamen. Med trganjem goreče obleke s sebe je izgubil povezavo s tovariši, ki so pred ognjem bežali proti izho- du. Po 48-urnem tavanju v temni jami, med katerim se je komaj ognil nemški patrulji, mu je uspelo najti izhod. Poleg opeklin je staknil še pljučnico in tifus, tako da se je zdra- vil več kot pol leta. Krajevna skupnost Grahovo ob Bači je prireditev nadgradila z vključitvijo v program. Na priredi- tvi v Postojni je Cveto Zgaga, član Društva Baška dediščina, dramatič- no in doživeto prebral odlomek iz knjige V objemu podzemlja, ki pri- kazuje Rudija v strašnih trenutkih zažiga in po njem. Knjiga je nasta- la leta 1960 kot reportažni zapis, v katerega je France Šušteršič strnil dogodke po pripovedi preživelih borcev te akcije in ohranjenih voja- ških dokumentih. Pri nastajanju je s svojimi spomini sodeloval tudi Rudi Bašelj. Leta 1972 je knjiga navdih- nila režiserja in scenarista Milana Ljubića, da je v Varšavi v jugoslo- vansko-poljski koprodukciji posnel film z istim naslovom. Akcijo je pre- lil v filmsko zgodbo Edini izhod. Besedilo: Olga Zgaga, foto: arhiv KS Grahovo ob Bači 100. obletnica združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom Hladnokrvni miner iz Baške grape Pričevanje Mira Zupančiča pretreslo dijake skih podjetij onstran meje. Reži- ser državne proslave Primož Ekart in scenarist Dušan Šarotar sta predstavila zgodbo o Prekmurju 21. stoletja in obenem zgodbo o povezanosti, ker je bilo Prekmur- je od nekdaj izrazito večetnična, večverska, večjezična in večkul- turna pokrajina. Slovesnosti so se udeležili številni predstavniki po- litičnega in družbenega življenja, med njimi predsednik republike Borut Pahor, predsednika državne- ga zbora in državnega sveta Dejan Židan in Alojz Kovšca pa tudi prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan. Vir: Urad predsednika vlade, foto: Tamino Petelinšek/STA nose s sosednjimi državami, hkrati pa ceniti partizansko preteklost, ki je zahtevala smele odločitve in šte- vilne žrtve. Marčevskemu srečanju je prav zaradi izjemnega odziva mladega poslušalstva sledilo drugo srečanje 14. maja, ko so se dijakom pridružili tudi odrasli, med njimi profesorji Gi- mnazije Koper, člani zgodovinskega krožka Univerze za tretje življenjsko obdobje Koper in člani občinskega Združenja borcev Koper. Ob koncu so se dijaki Miru toplo zahvalili z gimnazijskim glasilom Ma- estral ter z zbirom lastnoročno napisa- nih vtisov in občutij s prvega srečanja. Treba je zapisati, da je Miro Zu- pančič na pobudo Darinke Volk, predsednice Združenja Ankaran, svoje izkušnje delil lani v Hrpeljah in letos v Ankaranu že ob odprtju razstave risb in pričevanj iz kon- centracijskih taborišč na italijanski vzhodni meji (1942–1943) z naslo- vom Ko je umrl moj oče avtorjev Metke in Borisa M. Gombača ter Daria Mattiussija. Neda Zorman, Združenje antifaši- stov in borcev za ohranjanje tradicij NOB Ankaran september 20198 Planina Kuhinja: Kljub deževnemu, vetrovnemu in mrzlemu vremenu se je 8. septembra pri koči na planini Kuhinja okrog sto ljudi zbralo na že peti prireditvi v počas- titev partizanskih bojev v Krnskem pogorju. Kakor da bi vreme navzoče ho- telo opomniti, kako hudo se je bilo bojevati v takem vremenu v teh gorah! Prireditev so pripravili Združenje za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, KO ZB Kobarid, PD Kobarid, LD Smast. Prisotni so bili praporščaki, pa tudi zamejski župani, predstavniki ANPI Nadiških dolin in ANPI iz Čedada ter Planinske družine Benečije. Slavnostni govornik je bil Darko Nikolovski, znani raper iz Ljubljane. V govoru je predvsem poudaril, da moramo nego- vati to, kar so nam priborili dedje in očetje. Še posebno pa je pomembno to prenašati na mlajše rodove, da se take grozote, kot so se zvrstile v pogorju Krna, ne bi več ponovile. Ker so bili na prireditvi tudi mlajši, je nastopajočim učencem iz Podružnič- ne osnovne šole Smast podaril namizno igro Postani partizan, ki jo je zasno- val sam in igralca popelje v leto 1941, ko se »pridruži« partizanskim enotam. Na prireditvi so namestniku vojaškega atašeja Ruske federacije v Slove- niji, podpolkovniku Sergeju Baninu, podelili priznanje Janka Premrla - Vojka in plaketo miru Kobariškega muzeja za plodno sodelovanje ter skrb za obi- skovanje pomnikov in krajev, kjer so se bojevali ruski vojaki. Zbranim so predstavili tudi predlog KO ZB Kobarid, da se v bližini planin- ske koče postavi spomenik vsem vojakom, ki so se bojevali in umirali tako v prvi kot v drugi svetovni vojni, še posebno zato, ker takega obeležja tukaj ni, spomin na vojake pa kliče po obeležju. V kulturnem programu so poleg učencev Podružnične šole Smast nastopili tudi učenec Glasbene šole Tolmin, recitatorka in Mešani pevski zbor Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše. Vojko Hobič Rudno polje: 13. julija je bila na Rudnem polju na Pokljuki slovesnost ob že 34. vete- ranskem pohodu na Triglav. Pohodniki so tudi letos že več dni pred slove- snostjo krenili na pot iz Ankarana, s Kuma, Cerja, Nanosa in iz Radovljice. Po poklonu dogodkom iz druge svetovne vojne in ob slovenski osamosvojitvi, ko je na Triglavu prav tako zaplapolala slovenska zastava, so pohodniki na dan prireditve s prapori društev in zastavami ter starim praporom Prešer- nove brigade prispeli na prizorišče proslave. Tam so jih pričakali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor in recitator Lojze Ropret. Zbrane je najprej nagovorila predsednica organiza- cijskega odbora in predsednica radovljiškega borčevskega združenja Dani- jela Mandeljc. Med drugim je opozorila, da potvarjanje zgodovine ne vodi nikamor in da je resnica samo ena. Zbrane je pozdravil tudi bohinjski župan Jože Sodja, saj prireditev poteka na območju občine Bohinj. Slavnostni govornik pa je bil Patrik Zulian iz Doberdoba, ki se je partizan- skemu združenju v Italiji pridružil pri svojih 21 letih. Deluje na Goriškem, kot 35-letnik je bil imenovan v vsedržavni odbor Vsedržavnega združenja partizanov Italije. Med drugim je govoril o bratstvu in enotnosti v 21. sto- letju, ko med državami EU meje kar naenkrat spet rastejo, namesto da jih ne bi bilo. Evropa mora začeti dialog s tretjim svetom, če ne bo sama kmalu postala prav to, je opozoril na pomen sožitja in miru med narodi ter na ne- varnost pojavov fašizma. Spominske slovesnosti se je udeležila tudi Angelca Vidic s Koprivnika, ki je leta 1944 sodelovala pri postavitvi zastave na vrhu Triglava v počastitev osvoboditve Beograda, Bogo Tavčar z Bleda pa je udeležencem poslal zapi- sane spomine na takratni pohod na Triglav. Slovenska trobojnica (brez grba) je na Triglavu plapolala tudi 25. junija 1991, ko je Slovenija postala samo- stojna država. Tja jo je ponesla skupina 21 gorskih reševalcev z Gorenjskega. Romana Purkart Trzin: 18. maja smo se člani Združenja borcev za vrednote NOB domačega in sose- dnjih občinskih in krajevnih združenj nekdanjega »domžalskega območja« ter iz Kamnika, Komende, Črnuč in Vodic skupaj z občani zbrali na tradicio- nalnem srečanju, ki se prekriva s praznovanjem praznika Občine Trzin. Po pozdravnih besedah predsednika domačega združenja Jožeta Kosmača je občinski svetnik Tone Peršak poudaril, da NOB s takimi srečanji ne bo zdrsnil v pozabo in da taka srečanja pozdravlja. Slavnostni govornik je bil podpredsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, akademik dr. Matjaž Kmecl, ki je pohvalil domače združenje, da že toliko let pripravlja srečanja v spomin na dogodke iz NOB, ko je bilo med žrtvami tudi 30 Trzincev. Taka srečanja naj nas spominjajo in opominjajo na našo zgodovino in bodimo ponosni na naše prednike, ki so izbojevali ne samo svobodo, temveč naš obstanek z jezikom in kulturo. Ob tem je omenil tudi naša velika trzinska rojaka, ljubljanskega župana Ivana Hribarja in dolgo- letnega urednika Planinskega vestnika, prof. Tineta Orla. Da je srečanje potekalo v slovesnem in prijetnem razpoloženju, so poskrbeli voditelj vseh dosedanjih srečanj Boris Kopitar, tudi kot pevec, poleg njega pa še Godba Mengeš – veterani, MPZ Radomlje, recitatorki OŠ Trzin Kleia Šiška in Živa Potočar ter harmonikarja GŠ Lartko Blaž Klopčič in Matic Jeraj. Besedilo in foto: Jože Kosmač Celje: Zadnja majska nedelja je bila tudi letos v znamenju tradicionalnega poho- da od Starega piskra v Celju do spomenika talcev pod Gozdnikom, kjer je po prihodu več kot 150 pohodnikov potekala tudi spominska slovesnost, ki so se je tako kot pohoda udeležili številni člani veteranskih organizacij (ZB, ZVVS in Sever) ter številni drugi občani iz vseh koncev Spodnje Savinjske doline in tudi od drugod. Pohodniki so se zbrali na dvorišču zapora, kjer jih je pozdravila kustosi- nja muzeja novejše zgodovine in osvetlila dogajanje med vojno v zaporu. Ob tem so si lahko ogledali še stalno razstavo streljanja talcev v spomin- ski sobi ob dvorišču, kjer so Nemci streljali slovenske rodoljube. Nato so se odpravili na triurno pot iz Celja ob Savinji, preko Kasaz in Porenc pod Gozdnik, kjer so prisostvovali spominski slovesnosti. Glavna organizatorja pohoda in proslave sta bila Združenje borcev za vrednote NOB Žalec in kra- jevna organizacija NOB Griže. Slovesnost je ob spomeniku počastila častna straža garde Slovenske vojske. Kulturni program so pripravili MePZ Griže pod vodstvom Zdenke Markovič in ob spremljavi harmonikarja Jožeta Škor- janca, učenca Osnovne šole Griže Anej Vodončnik in Glorija Pečnik, Ubrane strune in Olga Markovič. Zbrane je nagovoril tudi župan občine Žalec Janko Kos in ob tem poudaril pomen spomina na talce in ohranjanja vrednot NOB. Ob tem je poudaril veličino in pogum 99-letnega Ivana Grobelnika, edinega še živečega par- tizana od šestih, ki so preoblečeni v nemške uniforme v noči s 14. na 15. december 1944 po nemških podatkih iz Starega piskra osvobodili 129 za- pornikov. Slavnostni govornik je bil tokrat član Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije Zvone Dragan. Besedilo in foto: D. Naraglav Kamnik: Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik je ob spomeniku pri Titano- vi brvi pripravilo slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem koncu Kamnika zvrstili 27. julija 1941. Na ta dan se je na Kamniškem začel upor proti okupatorju, kamniška skupina aktivistov pa je dobila nalogo, da pono- či zažge vojaško skladišče goriva na Zapricah, minira smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamnik, poru- ši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem in uniči še nekatere druge objekte. Akcija zaradi izdaje ni povsem uspela. Iz zasede sta bila ubita Do- minik Miklavčič in Anton Mlakar, ki se ju Kamničani kot prvih žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem vsako leto spomnijo s proslavo ob Titanovi brvi. Zbrane sta nagovorila kamniški podžupan Aleksander Uršič in Dušan Božičnik, predsednik ZZB NOB Kamnik. Slavnostni govornik je bil polkov- nik Miha Butara, častni predsednik Zveze slovenskih častnikov. Butara je med drugim dejal: »Na potuhnjen in sprevržen način, poln manipulacij in zaslepljevanja ljudi, doživljamo oživitev neofašizma in neonacizma ob pod- pori vedno prisotnega klerofašizma. Na nas je, da to zlo na legitimen način zatremo z vso močjo ne glede na to, kdo stoji za temi zavrženimi dejanji.« V kulturnem programu sta nastopila moški pevski zbor DKD Solidarnost Kamnik ter recitator in povezovalec Goran Peršin, ki je zbranim povedal, da recitira pesmi iz knjige Zbrano delo Karla Destovnika - Kajuha, ki je ni kupil, ampak rešil pred uničenjem, saj jo je vodstvo Knjižnice Franceta Balantiča iz Kamnika dalo v odpis in uničenje. J. A., foto: Občina Kamnik Novo mesto: Ob letošnjem dnevu upora proti okupatorju je že devetič potekal pohod Novo mesto v žici. Tri organizirane skupine pohodnikov so se s treh krajev v Novem mestu odpravile na pot, ki je nastala leta 2011 in poteka po poteh okupatorjevega obroča okoli Novega mesta. Glede na slabo vremensko na- poved je bilo med pohodniki slišati, da »nas vreme ni izdalo«. Pohodniki z Drske, Kandije (TPV) in Ločne so na pot krenili po ločenih trasah, vendar so se vse skupine srečale na koncu pohoda v Knjižnici pod krošnjami na Pumpnci, kjer je potekala krajša kulturna slovesnost. Ta je pritegnila tudi tiste, ki se pohoda niso udeležili, so pa želeli slavnostno zaznamovati praznični dan. Skupina pohodnikov z Drske se je sprehodila tudi po prenovljenem Glavnem trgu, kjer so se pri spomeniku nasproti Ro- tovža spomnili dveh obešenih partizanov, ki sta padla v boju za svobodo. In prav poklon svobodi in spomin na tragične dogodke sta glavna motiva za udeležbo na prijetnem pohodu, na katerem se vsako leto tkejo nova prijateljstva. Z. in N. Damjanovič, KO ZB NOB Drska https://zbdrska.wordpress.com/ Ocizla: ŠKTD Zveza Ocizla in občina Hrpelje - Kozina sta 9. junija izpeljala že 19. tradicionalni pohod po Tigrovski spominski krožni poti. Številne zbrane pohodnike in udeležence sta pozdravila domača županja Saša Likavec Svetelšek in predsednica domačega društva Jana Jurič. Slav- nostni govornik je bil tokrat pisatelj, novinar in alpinist Dušan Jelinčič, sin enega od ustanoviteljev organizacije TIGR, Zorka Jelinčiča. Zbrani so se s spoštovanjem spomnili vseh tigrovcev, prvih borcev, ki so se že pred 86 leti bojevali za slovenski jezik, kulturo in domovino, še posebej članov ti- grovske skupine iz Ocizle, ki so jo sestavljali Andrej Počkaj, Rudi in Franc Mihalič, Just Bolčič, Ivan Slavec in Ivan Mihalič. Govornik je poudaril, da se je na tleh kamnitih kraških ograd kalil upor, a se danes ponavljajo enaki vzorci kot pred sto leti ob vzniku fašizma. Jelinčič dobro pozna slovensko in italijansko stvarnost, saj je kot zamejec v Italiji na nenehnem prepihu, ta pa ustvarja budnost in pozornost. Nanizal je vsakodnevne dogodke, ki so se v zadnjem tednu pojavljali tako v Italiji kot tudi na slovenskih tleh, ki so polni sovražnih političnih manevrov. Vsi so se strinjali, da je treba ohranjati ponos in zavedanje o naših vrednotah, saj smo jih dolžni prenašati na mlajše ge- neracije. Svoj govor, ki so ga obiskovalci pospremili z dolgim ploskanjem, je naslovil »Na teh kamnitih ogradah se je kalil upor«. V kulturnem programu so nastopili pevski zbor Praksa, vaška mladina iz Pulja in kantavtorica Marjetka Popovski. Po proslavi, ki so jo končali s pri- morsko himno Vstajenje Primorske, so se pohodniki odpravili na približno triurno krožno pot po Tigrovski poti, ki vodi mimo naravnih in kulturnih znamenitosti Ocizle in Beke. Sledilo je druženje ob zvokih harmonikarja Mateja Felicijana. Besedilo in foto: Olga Knez Rakitovec: Ob 75. obletnici zmagovite obrambe slovenskega domoljubja so 23. marca na slovesnosti na Rakitovcu izrazili poklon upornim partizanskim enotam, še posebno 33 padlim borcem Šlandrove in Tomšičeve brigade ter žrtvam požiga vasi Mali in Veliki Rakitovec. Spominsko slovesnost sta pripravila Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Krajevna organizacija ZB Ra- kitovec - Pšajnovica. V SLIKI IN BESEDI Polaganje venca pred spomenik (od leve proti desni): predsednik ZB za ohranjanje vrednot NOB Žalec Marijan Turičnik, župan občine Žalec Janko Kos, legendarni 99-letni Ivo Grobelnik - Ivo, Milena Kos in slavnostni govor- nik Zvone Dragan. september 2019 9 Prisotne sta pozdravila predsednik KO ZB NOB Rakitovec - Pšajnovica Igor Ka- nižar in podžupan kamniške občine Aleksander Uršič, ki je med drugim dejal: »Je čas vojne in je čas miru. Pred 75 leti je bil čas vojne. Takrat prisotni na tem območju ob podobni uri na današnji dan verjetno niso pomislili, da se bo čez nekaj ur na tem območju bila huda bitka; da bo še tisti dan tukaj ugasnilo 33 življenj. Pogumni borci so dali svoje življenje za svobodo naroda.« Slavnostni govornik je bil generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik. Po- udaril je, da ga kot mladega državljana borčevski duh navdaja z energijo, kako se soočiti s prihodnostjo tako v osebnem kot v poklicnem življenju. Dodal je, da nekatere še živeče borce rad vpraša, od kod jim pogum, da so šli v partizane – zakaj so šli med tiste, ki so imeli zelo majhne možnosti za zmago? Kaj jih je vodilo? Dobil je odgovor: »Vodili sta jih zavest in pri- padnost domovini. Želeli so si lepše življenje, v katerem ne bo teptanja in maltretiranja ljudi. V katerem bo delo cenjeno in ko si bo posameznik lahko poiskal življenjsko srečo.« V spremljajočem programu so nastopili Mestna godba Kamnik, Otroški pevski zbor Osnovne šole Šmartno v Tuhinju, kvartet pevcev iz okoliških vasi ter recitator in moderator Tone Ftičar. Vir: Občina Kamnik, foto: Ladislav Zupančič Trotov vrh: Na Trotovem vrhu na Strojni je 14. julija potekala tradicionalna slovesnost, ki jo je pripravila občinska organizacija ZB Ravne na Koroškem (ZZB Me- žiške doline) na kraju, kjer je 19. marca 1945 divjal spopad med partizan- sko enoto Koroškega odreda in policijsko-gestapovsko četo iz Dravograda. Okupator je tiste dni prečesaval območje Strojne in Libeliške gore in iskal partizane, ki so okupatorju pri Trotovem vrhu, na pomembnem križišču poti med Dravsko in Mežiško dolino, postavili zasedo. Na partizanski strani sta bili v tem boju dve žrtvi: Alojz Kompan - Žnidaršič, rudar iz Črne na Koro- škem, ki je bil smrtno zadet, in Lipej Kolenik iz Pliberka ki je bil težko ranjen in je dočakal konec vojne. Slovesnost pa je namenjena tudi spominu na trpljenje ljudi, domačinov s Strojne in Libeliške gore med okupacijo. Kot največjo tragedijo tega kra- ja vedno znova omenjamo Sabodinovo družino z Libeliške gore, ki so jim dravograjski gestapovci 23. julija 1944 požgali dom, v goreči hiši pa sežgali skoraj vso družino (samo nekajmesečnemu otroku so prizanesli). Seveda smo se spomnili tudi pokončnih ljudi, domačinov, ki so podpirali partizan- ski boj in partizanom marsikdaj omogočili preživetje. Letos smo posebej predstavili Blaža Mavrela - Pvažlna, strojanskega originala, koroškega bu- kovnika, vse časti vrednega človeka. Slavnostni govornik na prireditvi je bil poslanec DZ Jože Lenart, ki se je poglobil v življenje koroškega rojaka Kolenika in poudaril potrebo po nadaljnjem gospodarskem čezmejnem sodelovanju v korist Slovencev na obeh straneh meje. To misel je s svojimi besedami poudaril tudi častni gost slovesnosti, Feliks Wieser iz Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, ki je Lipeja Kolenika dobro poznal in bil tudi govornik na njegovem pogrebu. Moški pevski zbor Šentanelski pavri je v kulturnem programu zapel dve Ma- vrelovi pesmi: Strojanci in Mošt, Jože Prednik, predsednik ravenskih upoko- jencev, ki je lani izdal svojo pesniško zbirko, pa je pripravil recital predvsem domoljubnih pesmi Blaža Mavrela. Maksimilijan Večko Planina: Na Planini v Podbočju je bilo 14. septembra tradicionalno srečanje Pla- nina – spomin in opomin 1942–1991–2019. Na dogodku so se spomnili ustaškega pokola 34 domačinov in požiga vasi leta 1942 ter zajetja 32 pri- padnikov JLA s poveljujočim oficirjem, ki so bežali proti Hrvaški po porazu v bitki v Krakovskem gozdu med osamosvojitveno vojno leta 1991. Vojake je prijela enota takratne milice Uprave za notranje zadeve Krško. Predsednik vlade Marjan Šarec je v svojem nagovoru spomnil, da se je med drugo svetovno vojno dogajalo marsikaj, tudi izdajstva. »In vedno in povsod velja, da tisti, ki izda svoj narod, svojega človeka, ni vreden, da se imenuje pripadnik lastnega naroda. Nikoli in nikjer v zgodovini izdajalci niso bili cenjeni, niso jih cenili niti okupatorji. Zato je zmotno misliti, da bi v primeru zmage tretjega rajha Slovenija in Slovenci danes obstali.« Spomnil je, da je druga svetovna vojna prinesla mnogo grozot in da tudi po njej ni bilo vse idealno in pravilno, kot bi si želel narod. »Vendar je danes, ko živimo v drugačnih časih, imamo vsega dovolj in živimo v miru, nemogo- če in nedopustno to ocenjevati, kajti nikoli ne bomo razumeli tistega časa. Lahko se trudimo in si vsak dan prizadevamo za ohranjanje spomina, kar delamo s takšnimi slovesnostmi, kot je današnja, vendar nikoli ne bomo razumeli.« Poudaril je, da je zgodovina, kakršna koli je bila, naša zgodovina. »Vsa slovenska zgodovina od Rudolfa Maistra, društva TIGR, narodnoosvo- bodilnega boja do osamosvojitve je naša zgodovina, na katero smo in mo- ramo biti tudi v prihodnje zelo ponosni.« Spomnil je še, da živimo v lepi državi, ki nam jo zavidajo tudi drugi. »Po- litika pride in gre, narod in država pa bosta ostala, če bomo pametni in če bomo držali skupaj,« je sklenil misli predsednik vlade. Vir: Urad predsednika vlade, foto: Anže Malovrh/STA Puč v Martinj Vrhu: Na Puču v Martinj Vrhu pri Potočnikovih sta 31. avgusta potekala dvajseto srečanje in slovesnost v spomin na boj gorenjskih partizanov proti okupa- torju in ustanovitvi Škofjeloškega odreda in Gorenjskega vojnega obmo- čja septembra 1944. Slavnostni govornik, zgodovinar dr. Martin Premk, je v svojem govoru poudaril, da pozabljamo, kaj je bil nacizem in kaj so nem- ški okupatorji počeli na slovenskih tleh. Opomnil je na dejstvo, da druga svetovna vojna za Slovenijo ni bila le boj za svobodo, ampak tudi boj za obstanek naroda in za ustanovitev slovenske države. Predsednik Združenja za vrednote NOB Škofja Loka pa je v svojem nagovoru spomnil, kako odlo- čitev za partizane ni bila preprosta, temveč naporna in nevarna, ter da so to odločitev premnogi plačali s svojim življenjem. Na slovesnosti je Dora Osterman, članica pokrajinskega sveta ZZB za vrednote NOB Gorenjske, podelila plakete Zveze združenj borcev za vred- note NOB Slovenije. Zlato plaketo je prejel Viktor Potočnik, srebrno pa Ana Kalan in Bojan Bertoncelj. Ob tem so na srečanju podelili še zahvale Stanki Bernard, Ljudmili Bernard, Amaliji Šmid in Francki Pintar za pomoč pri de- lovanju krajevnih organizacij. Letošnja slovesnost je bila pomembna tudi zaradi podelitve posebne zahvale Ivu Miklavčiču ob njegovi stoletnici za vso pomoč in dolgoletno sodelovanje pri organizaciji prireditev na Puču in v Dolenji vasi. Besedilo: Nataša Gartnar, foto: Bojan Bertoncelj Ribniška koča: Pod sloganom »Ne boste nas, nikoli nas ne boste!« je 24. avgusta ZB NOB Radlje ob Dravi za svoje člane, njihove družinske člane in prijatelje pri Rib- niški koči pripravilo prvi partizanski miting. Kljub slabi vremenski napovedi je organizacijski odbor poskrbel, da je druženje potekalo brez ovir. Že zgodaj zjutraj smo postavili šotor in sceno ter s prijaznim osebjem Ribniške koče pripravili osrednji prireditveni pros- tor. Moderator in član KUD Pitoni iz Vuzenice Matjaž Jeznik nas je z udarnim pozdravom Smrt fašizmu – svoboda narodu pripravil na rdečo nit srečanja. Cilj našega mitinga je namreč bil ravno v tem, da zgodovine ne smemo in ne moremo pozabiti. Uvodni nagovor je imel Matjaž Tomažič, predsednik ZZ NOB Radlje ob Dravi. Med drugim je dejal: »Današnji miting je dokaz, da nas veliko meni, da je treba ohraniti spomin na preteklost. Da se ne smemo sramovati naših prednikov, da moramo biti složni in skupaj tlakovati pot v dostojno življenje naših zanamcev.« Marijan Križman, podpredsednik Zveze borcev NOB Slovenije, je na kratko povzel zgodovinska dejstva iz NOB na Ribniškem Pohorju ter med drugim v nagovoru poudaril pomen in vlogo naše organizacije in vizijo nadaljnjega delovanja Zveze. Marija Koletnik - Mojca, podpredsednica Zveze koroških partizanov v Ce- lovcu, nam je slikovito pričarala dogajanje na avstrijskem Koroškem med drugo svetovno vojno in po njej ter nas seznanila z zdajšnjim delovanjem organizacije. V spremljevalnem kulturnem programu smo poslušali parti- zanske pesmi v izvedbi MPZ Lehen in recitacije, na travniku ob koči pa bila odigrana prava partizanska bitka v izvedbi KUD Pitoni (partizani) in gostov iz Kranja (fašisti). V šotoru je bila na ogled postavljena razstava Zvoneta Stermšnika - Bonča, s katero nam je predstavil medalje, uniforme, zastave, pisno gradivo iz druge svetovne vojne. Naše druženje smo zaokrožili s pohodom do spomenika na Ribniškem vrhu, ki ga je PD Maribor Matica leta 1961 postavilo v spomin na padle borce planince. Petra Prohart Tomažič Ribniška koča: Bili smo ponosni in počaščeni, da se je 10. avgusta zbralo več kot tristo čla- nov ZZB za vrednote NOB Slovenije od Koroške do Primorske in smo tako slavnostno zaznamovali spomin na vse padle borce, ki so dali svoje mlado življenje, in na vse tiste, ki so sodelovali med NOB v letih od 1941 do 1945. Slavnostni govornik, polkovnik in podpredsednik Zveze slovenskih častni- kov in dolgoletni načelnik Vojaškega muzeja Slovenske vojske Miran Fišer, je še posebno poudaril zavedno sodelovanje Ribničanov z njeno okolico ter napad Prve pohorske čete. Bila je ustanovljena 30. julija 1941 pri Urbančevi koči in je 11. avgusta 1941 napadla orožniško postajo v Ribnici na Pohorju, pri čemer sta bila ubita vodja orožniške postaje Alfred Pildner in nemški žu- pan Wilhelm Witzmann. Četa ni imela izgub, tudi ni pridobila orožja, akcija pa je imela velik politični in moralni pomen. Nemška policija se je na napad in svojo izgubo ostro odzvala ter naslednji dan v Ribnici z okolico aretirala enajst ljudi. Zaradi te akcije in akcije Revirske čete v Zagorju je nemški oku- pator 24. in 25. avgusta 1941 v Mariboru ustrelil trinajst zavednih mladih ljudi. Med njimi je bil tudi Edvard Grubelnik in Ribnica je žrtvovala svojega prvega talca. V veliko čast nam je bilo, da so zbrane nagovorili še predse- dnik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, generalmajor Ladislav Lipič, čla- nica UO društva TIGR Primorska, tovarišica Bruna Olenik, podžupan občine Ribnica na Pohorju Alojzij Klančnik in poslanec mag. Andrej Rajh. Za kulturni program so poskrbeli pevci MPZ Stane Sever iz Ribnice na Pohorju z vodjo Barbaro Mrak, učenke Osnovne šole Ribnica na Pohorju, absolutni svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko Anže Krevh in pevka Astrid Videc. Program je že peto leto povezovala naša domačinka Kaja Forneci. Spet smo poudarili, da o miru, boju in svobodi ne moremo govoriti brez zgodovine. Za Ribnico na Pohorju piše v arhivih, da so v letih 1944 in 1945 tukaj partizani imeli tako rekoč svoj dom. Ni bilo hiše, ki jih ne bi vzela pod streho, jim dala gostoljubja in zavedno delala z obveščevalno službo. Žrtvo- vala je štiriinštirideset ljudi, od tega šest talcev. Besedilo in foto: Maksimiljana Ladinek Svibnik: Člani KO ZB za vrednote NOB Črnomelj so v sodelovanju z lokostrelskim društvom Paradoks in KS Črnomelj organizirali III. memorial Svibnik 42, ki je potekal 20. avgusta na vadbenem prostoru društva na Svibniku. Memori- al je posvečen obletnici požiga vasi Svibnik v času roške ofenzive med dru- go svetovno vojno. Takrat je pogorela polovica hiš in gospodarskih poslopij v vasi. Škodo je utrpelo 13 družin. Člani društva Paradoks so izvedli tekmovanje v lokostrelstvu ter predsta- vili delovanje društva in svoje dosežke. Člani ZB za vrednote NOB smo obu- dili grenke spomine na vojne čase z željo, da se ne bi nikoli ponovili. Na koncu je predsednik ZB za vrednote NOB Črnomelj Jožef Jerman podelil sodelujočim lokostrelcem priznanja in čestital najboljšim trem za doseže- ne rezultate. Memorial je oblika medgeneracijskega sodelovanja, ko člani ZB za vrednote NOB prenašajo vrednote naše zgodovine na mlajše rodove, ti pa starejšim predstavljajo svoje delo in dosežke na športnem področju. Cvetka Aupič Uskovnica: Na partizanski Uskovnici so 7. septembra članice in člani ZB KO Jesenice s pomočjo ZB KO Bohinj pripravili proslavo v čast in spomin na 75. obletni- co ustanovitve Jeseniško-bohinjskega odreda. Predsednik ZB KO Bohinjska Bistrica Ljubo Sušnik je pozdravil vse navzoče, župana občine Bohinj Joža Sodjo, ki je udeležence tudi nagovoril, praporščake in nastopajoče. Poseben pozdrav je namenil še živečima borcema Jeseniško-bohinjskega odreda, Francu Cerkovniku iz Kamenj v Bohinju in Radu Erjavcu iz Lesc (oba na sliki). Slavnostni govornik Ljubo Sušnik je orisal dogodke od ustanovitve odre- da v letu 1944, izvajanje operativnih nalog na določenih sektorjih vse od Podbrda, Podnarta, Bleda, Lesc, Žirovnice do pokljuškega območja, na celot- nem desnem bregu reke Save Dolinke do Jesenic in celotne Zgornjesavske doline. Orisal je tudi odredove glavne naloge, med katerimi so bili izvaja- nje mobilizacije, rušenje komunikacijskih objektov in napadanje sovražnih patrulj, sabotažne akcije ter prehranjevalne akcije za bolnišnice iz zaledne enote. Odred je obsegal tri bataljone, štabno četo, intendanturo, četo za zveze, odredno bolnico, partizansko stražo, minerske vode pri bataljonih in obveščevalni center. Hitro je rastel, saj je imel na začetku oktobra 1944 že 579 borcev, katerih komandant je bil najprej Franc Jernejc - Milče, pozneje september 201910 pa Ivan Leban - Janez. Ljubo Sušnik je opisal tudi dogodke 11. novembra 1944, ko so iz Stare Fužine in skozi Bitnje, Jereko, Podjelje in Zajamnike na Uskovnico prišli Nemci s psi, bilo jih je kakšnih 150. Približno 400 mož vojaštva, ki so pripadali neznani enoti sovražnih vojakov, pa je z Bleda in Rudnega polja prodrlo na Uskovnico. Ves odred se je umaknil na višje leže- če planine, tako da so Nemci Uskovnico našli prazno, zato so koče, staje in senike na Uskovnici požgali. V času napada je bilo tam šest partizanov, rešili so se vsi razen Janeza Ražna in planšarja Janeza Oblaka, ki so ga živega vrgli v gorečo stajo. V kulturnem programu sta sodelovala harmonikar Vid Kokalj s partizan- skimi pesmimi in recitator Bojan Dornik Fonzi. Delegacija ZB Jesenice in Bohinja je v spomin na padle borce k spomeniku položila venček. Za vzorno urejenost spomenika se zahvaljujemo dr. Borutu Spacalu in njegovi sopro- gi. Zanimiva sta bila tudi prikaz fotografij – plakatov borcev odreda in prva zastava omenjenega odreda. Za razstavo sta poskrbela sin prvega koman- danta Aleksander Jernejc in žena Ivica. Besedilo: Martin Gorišek, foto: Maja Sušnik Tračka bolnica: Člani Zveze borcev Ljubno smo 19. maja pripravili 40. pohod k Trački bolnici, kjer je bila spominska slovesnost. Pozdravni nagovor je povedal Paul Oreš- nik, predsednik borčevske organizacije iz Ljubnega, slavnostni govornik pa je bil Franc Smrtnik iz Kort na Avstrijskem, župan občine Železna Kapla. Poudaril je, da nas druži podobna usoda v zgodovini, in vse pozval, da se upremo fašizmu, ki se spet razrašča kot pred drugo svetovno vojno. Zahvalil se je partizanom, ki so se edini bojevali za pravičen boj, za osvoboditev domovine. Spregovorila sta tudi podžupan Železne Kaple Gabriel Hribar, ki je vodja Enotne liste na Koroškem, in Feliks Wieser - Biser. Koroški prijatelji so nam dali pesmarice iz leta 1945, ki so jih za nas dali ponatisniti v Ljubljani. Na proslavi smo podelili priznanja našim najzaslužnejšim članom: Jaki Cerar- ju, Stanku Juvanu, Jaki Kladniku, Martinu Klinerju, Francu Severju - Franti, Jožetu Zakrajšku, preživelemu iz te partizanske bolnice, Bogomiru Strašku, predsedniku KLS Ljubno, Danielu Jagriču, arhitektu, ki je zasnoval spomin- sko obeležje bolnice, lastnikoma zemljišča Štefki in Milanu Pečniku, županu Ljubnega Franju Naraločniku in Jožetu Rakunu, predsedniku Združenja ZB NOB Zgornje Savinjske doline, ter našim rojakom na Koroškem, Enotni listi – priznanje je prevzel Gabriel Hribar. Po recitacijah in branju odlomkov iz dnevnikov dr. Kukovca (Rožle Steiner, Žan Luc Kramer, Mark Molnar in Simon Koštrun) je partizansko pesem Šivala je deklica zvezdo zapela Karmen Gra- bant iz Velenja. Prireditev je vodila in povezovala Polona Kramer. Po proslavi so pohodniki odšli proti Travniku. Na vrhu je bil sneg, v koči pa toplo in prijetno, saj je po okusnem golažu, ki je potešil lačne želodce, iz grl pohodnikov z obeh strani meje zadonela slovenska pesem. Čeprav je bilo letos manj pohodnikov kot prejšnja leta, smo se člani Zveze borcev Ljubnega zelo potrudili za 40. jubilejni pohod, saj so bili udeležen- cem poleg druženja všeč proslava, podelitev priznanj, pesmarica s partizan- skimi pesmimi, jubilejne rutice in ureditev desetih panojev z dnevniki dr. Kukovca pri bolnici. Besedilo: Irena Retko, foto: Radenko Tešanovič Sv. Ot: Člani KO ZB za vrednote NOB Šempeter - Vrtojba in Bukovica - Volčja Draga so na hribu Sv. Ot, kjer stoji spomenik trem vojnam na Goriškem, in sicer prvi svetovni vojni (soška fronta), drugi svetovni vojni (goriška fronta) in vojni za Slovenijo, 9. septembra ob obletnici goriške fronte pripravili spominsko prireditev. Slovesnost je bila posvečena spominu na padle borce 1. bataljona Goriške brigade v septembru leta 1943, ki so se uprli nemški zasedbi našega ozem- lja po razpadu Italije. Proslavo smo pripravili v sodelovanju z Društvom Veterani vojne za Slovenijo, sekcija Šempeter-Vrtojba, in Civilno zaščito Občine Šempeter-Vrtojbe. Udeležili so se je tudi pohodniki, ki so prišli na Sv. Ot iz okoliških krajev. V kulturnem programu je Pevski zbor Klasje zapel več partizanskih pesmi in na koncu pesem Vstala Primorska. Slavnostni go- vornik je bil župan občine Bukovica - Volčja Draga Tarik Žigon, ki je osvetlil dogodke ob uporu partizanov proti premočnemu nemškemu udaru na Go- riško. Povezovalka programa Sara Krošelj je v prireditev vpletla izseke iz pripovedi takratnih otrok, ki so doživeli goriško fronto, Karluče Ternovec Gulin, Tomaža Vuka iz Mirna in Jožka Martelanca iz Šempetra. Tomaž Vuk se spominja: »Že julija 1943 je prišel Jože Vilfan k Tomaževemu očetu Francu v Miren in se z njim pogovarjal o organizaciji partizanstva. Jože Vilfan je sicer bival v bunkerju na Vogrskem. Bil je 9. september 1943, ko se je v Šempetru na zboru zbralo okrog tisoč ljudi, ki so se pomikali proti Gorici, da gredo zasest mesto. Približno na sedanjem prehodu meje z Italijo so se ustavili, ker je prišel Jože Vilfan in rekel: »Ne izsiljevati, da ne nastane kakšna nesre- ča!« Po zboru 9. septembra popoldne je šlo iz Mirna v Opatje selo kakšnih V prostorih Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije je bila 3. septembra zadnja seja predsedstva ZB, ki jo je vodil predsednik dr. Tit Turnšek. Na seji so med drugim pregledali delo v zadnjih štirih letih, spregovorili o aktual- nih vprašanjih s katerimi se trenutno ukvarjajo v tej organizaciji, ki šteje osem mladih fantov in Tomaž v zbirni center. Zbrali so jih za bataljon od 250 do 300 mladeničev in jih zvečer s tovornjaki prepeljali v Miren, kjer je bila strojarna. Tam je bila vojašnica italijanskih alpinov. Dobili so orožje , ki so ga odmetali italijanski vojaki. Popoldne ga je prišel iskat oče Franc, ki je bil član Narodnega sveta za Primorsko, in Tomaža je odpeljal s seboj na Vogrsko, ker se je Narodni svet ravno tedaj tam sestajal.« Besedilo: Sara Krošelj, Majda Nemec, foto: Majda Nemec okoli 40.000 članov, napovedali premiero partizanskega filma Preboj, ki bo 17. oktobra letos in spregovorili o pripravah na volitve novega predsednika, podpredsednikov, članov predsedstva in drugih organov. Volilna seja Zveze (glavni odbor) je bila 25. septembra. V SLIKI IN BESEDI Zadnja seja predsedstva: september 2019 11 03-898-26-30 info@muzej-velenje.si www.muzej-velenje.si obiščite VELENJSKI GRAD IMELI SMO LJUDI VABILA Janko Heberle (1922–2019) Bili so težki časi za slovenski narod. Bil je čas odločitev, ali preživeti ali kot narod izginiti. To so bili dnevi upora in poguma. Janko se je odlo- čil, da bo branil svoj narod, njego- vo čast. Kot mladoleten fant je leta 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gorenjskega odreda, Prešernove brigade, Varnostno-obveščevalne službe IX. korpusa. Bojeval se je po gozdovih Jelovice in Pokljuke. Bojeval se je v Beli krajini, bojeval se je po vsej Sloveniji. Bojeval se je za svobodo in boljše, človeka vred- nejše življenje. Bil je med tistimi, ki so v najtežjih časih pokazali pogum in ostali zvesti svojemu narodu. 9. maja zjutraj je vkorakal v Ljubljano. Tudi po vojni ni imel lahkih nalog. Polnih 15 let je deloval v organih za notranje zadeve. Bilo je težko ob- dobje, obdobje hladne vojne. Na zahodu so nekdanji zavezniki organizirali kvizlinške bande, ki so k nam prihajale še do leta 1952 in pobijale ljudi. Na vzhodu je bil in- formbiro. Tudi v tem obdobju je Janko branil svojo domovino. Diplomiral je na FSPN. Potem je odšel v gospodarstvo, bil je eden od vodilnih delavcev v Slovinu. Ob njegovem prihodu je bilo tam za- poslenih 242 delavcev, ko se je leta 1982 upokojil, je bilo zaposlenih več kot 5400 delavcev. Slovin je bil poznan po vsej Jugoslaviji, izvažal je tudi na zahtevna zahodna tržišča. Janko Heberle je ves čas deloval v družbi. Dva mandata je uspešno vodil Samoupravno interesno skup- nost za zdravstvo. Takrat se je gra- dil UKC. Leta 1992 je Janko Heberle postal predsednik Mestnega odbora ZB za vrednote NOB Ljubljana. Več let je bil tudi član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije. Po letu 1991 smo se ukvarjali s številnimi pritiski in dilemami. Njegova mne- nja in stališča so pripomogla, da smo vedno našli prave odgovore, da smo našli pravo pot. Tudi po njegovi zaslugi smo danes številna in upo- števana organizacija civilne družbe. Janko je ostal zvest vrednotam, ki so se izoblikovale v NOB, in se zav- zemal za njihovo dosledno uresniče- vanje v praksi. Nikoli ni privolil v gni- le kompromise o nekakšni »spravi«. Vedno je zavračal izenačevanje bor- cev proti okupatorju s kolaboranti. »Ne moremo dovoliti, da bi šli spet po poti sovraštva in delitve. To zavračam, jaz sem odšel v partiza- ne, da se osvobodimo izpod nacifa- šizma, boril sem se pod rdečo zvez- do, ki je simbol svobode in pravič- nosti,« so bile njegove besede. Posebno si je prizadeval, da se oh- rani edinstven spomenik v Evropi, Pot spominov in tovarištva, ki po- teka ob žici okupirane Ljubljane. Za vse zasluge za ohranjanje spomina na slavne dni NOB je dobil nagrado mesta heroj Ljubljane. Janko je bil med prvimi v vrsti tis- tih, ki so nam pokazali, kako ljubiti svojo domovino, kako ljubiti svoj narod. Mi odhajamo, toda dela os- tajajo kot naša zapuščina in vzor za generacije, ki prihajajo za nami. Tit Turnšek Mirko Jerkič (1928–2019) Tovariš Mirko Jerkič, generalpod- polkovnik, se je rodil 10. marca 1928 v Dobravljah. Živel je skupaj z očetom, mamo in bratom Bran- kom. Ko naj bi začel obiskovati prvi razred osnovne šole, ga je oče pe- ljal v Maribor, ker ni želel, da sin obiskuje italijansko osnovno šolo. Tako je osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Mariboru. Po izbruhu druge svetovne vojne se je Mirko preselil v Vipavo, kjer se je učil za trgovskega pomočni- ka. Tam se je pridružil naprednemu mladinskemu gibanju. Po kapitulaci- ji Italije je odšel v partizane. Najprej je bil dodeljen v četo VOS, pozneje pa v 4. bataljon 2. brigade VDV. Po osvoboditvi je služil kot oficir JLA v različnih enotah KNOJ. Po- zneje je končal višjo intendantsko šolo v Beogradu (1960) in šolo ljud- ske obrambe JLA ter napredoval v generala. Poklicna pot ga je vodi- la na vodilna mesta intendantskih struktur JLA: v Skopje, Črno goro, Zagreb in nazadnje v Ljubljano. Bil je načelnik intendantskega oddelka vojaške ekonomije, zatem načel- nik intendantske uprave Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, inšpektor za zaledje in načelnik uprave za zaledje pri Zveznem se- kretariatu za ljudsko obrambo. Leta 1988 se je upokojil kot generalpod- polkovnik. Mirko Jerkič se je po upokojitvi vrnil na Goriško in se za stalno na- selil v Orehovljah pri Mirnu. V tem kraju se je vključil v krajevno orga- nizacijo Zveze borcev NOB Oreho- vlje in postal eden izmed najaktiv- nejših članov in sekretar omenjene organizacije. Pred nekaj leti je bil izvoljen za predsednika skupnos- ti 2. brigade VDV, ki kljub majhne- mu številu še živih borcev priprav- lja proslave in tovariška srečanja, namenjena obujanju spominov na NOB in še posebno na bojno pot 2. brigade VDV, na kateri je padlo veli- ko število njenih pogumnih borcev. Vedno pa je tudi skrbel za druži- no, za ženo Marinko in otroka Jure- ta in Alenko. Ponosen je bil na vse vnuke in pravnukinji. Tudi mi smo mu hvaležni za vso skrb za ohra- njanje vrednot NOB in za izreden tovariški odnos do članov Zveze borcev. Od tovariša Jerkiča smo se poslovili 2. avgusta na pokopališču v Orehovljah. Katjuša Žigon Matko Kavtičnik - Matija 1924–2019 30. avgusta 2019 smo se v Dra- vogradu poslovili od našega člana OO ZB NOB Dravograd Matka Ma- tije Kavtičnika. Rodil se je 10. fe- bruarja 1924 v Zavodnju nad Šošta- njem materi Rozaliji in očetu Mati- ji. Odraščal je v družbi s starejšima bratoma Alojzom in Silvestrom ter mlajšo sestro Mojco. Usoda je ho- tela, da je zaradi iskanja službe in zaslužka za preživljanje petčlanske družine njegova pot bila vse bliž- je Koroški, kjer se je oče zaposlil v rudniku Mežica. Osnovno šolo je obiskoval v Podpeci v Heleni, kjer je sodeloval v gledaliških igrah, kar ga je pozneje na njegovi prelepi ži- vljenjski poti vseskozi spremljalo. V svojih spominih je zapisal, da je igral v igrah Črna žena, Ko petelin- ček zapoje in Mizica pogrni se, ki so danes kot igre žal že pozabljene. Po končani osnovni šoli, ki jo je kon- čal na Prevaljah, si je želel študirati, kar pa mu ni bilo omogočeno, saj se je oče v rudniku poškodoval in mu ni mogel plačevati študija. Na Prevaljah se je izučil za kleparja in v Pesjem pri Velenju za vodovodar- ja. Prvo zaposlitev je našel na Muti. Leta 1944 se je Matija pridružil slo- venskim partizanom v NOB. Ob- dobje med NOB ga je v nadalje- vanju njegovo življenjske poti zelo zaznamovalo. Leta 1942 je dobil vpoklic v delovno enoto oz. Arbe- itdinst, pozneje je zavrnil sodelova- nje v enotah SS in zato je bil pos- lan v Francijo ter zatem na rusko fronto. Ob vrnitvi domov leta 1944 je stopil v partizanske vrste, bil ra- njen, pozneje pa je dobil nalogo or- ganiziranja partizanske bolnišnice. Maja 1945 je sodeloval v končnih bojih na Poljani, v svojem življe- njepisu pove, da je bil v Črni, kjer je s prevaro razorožil motorizirano kolono okupatorske vojske. Na svo- ja dejanja v času NOB je bil vselej zelo ponosen. Po ukinitvi slovenske vojske leta 1946 je moral na madžarsko mejo v Vojvodini in pozneje na šolanje v Moskvo. Po vrnitvi domov leta 1947 se je zaposlil v Žerjavu. V is- tem letu je spoznal svojo življenj- sko sopotnico Irmo, se leta 1949 poročil in si ustvaril družino. Vse znanje, ki ga je pridobival skozi živ- ljenje, je koristno uporabil in že leta 1952 na Prevaljah ustanovil podje- tje Inštalater. Matija Kavtičnik je bil prvi in dol- goletni predsednik gospodarske- ga sveta občine Dravograd in 18 let predsednik društva upokojen- cev Dravograd kot tudi predsednik OOZB NOB Dravograd. Za svoje delo je prejel številna priznanja in odlikovanja, med drugim tudi zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slo- venije in veliko plaketo Zveze dru- štev upokojencev Slovenije. Leta 2015 mu je občina Dravograd po- delila naziv častni občan. Željko Kljajić Proslava v Dobrniču Proslava, posvečena obletnici prve- ga kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze (AFŽ), bo 13. oktobra 2019 ob 12. uri v Dobrniču pri gasilskem domu. Avtobus iz Ljubljane bo s parkirišča Tivoli odpeljal ob 9. uri. Prijavite se lahko na tel. številko 01 432 5241. Spominska slovesnost v Šentvidu Zveza združenj borcev za vrednote NOB Ljubljana Šentvid vabi krajane Šentvida, Trate, Podgore, Guncelj, Dvora, Stanežič, Vižmarij in Broda na spominsko slove- snost »Spomin na 75. obletnico ustreli- tve talcev«, ki bo v četrtek, 24. oktobra 2019, ob 17. uri v Ljudskem domu Šen- tvid, Prušnikova 99. Po končani slovesnosti bomo položili cvetje k spomeniku 25 talcev ob Prušni- kovi in k drugim spominskim obeležjem našega kraja. »Samo odšli ste. Nihče ne umre, kdor luč svobode narodu prižge!« (citat ob vznožju spomenika) ZB Škofja Loka V sredo, 30. oktobra 2019, ob 16. uri bo pred Domom ZB Škofja Loka potekala kul- turna prireditev v spomin na padle borce in žrtve fašističnega nasilja. V kulturnem programu bodo sodelovali Mestni pihalni orkester Škofja Loka in Sorške kresnice. Program bo vodila Monika Tavčar. Trije koncerti partizanskih pesmi Marjetka Popovski in spremljevalna sku- pina glasbenikov, pevcev in recitatorjev bosta oktobra pripravili tri koncerte par- tizanskih pesmi. V Domžalah v Kulturnem domu Franca Bernika bo koncert 23. oktobra 2019 ob 19. uri, v Mladinskem domu v Vrtojbi 25. oktobra 2019, prav tako ob 19. uri in v Kulturnem domu Ho- če-Slivnica 17. oktobra ob 18.uri Dnevi smrti, dnevi groze Dnevi smrti, dnevi groze, puške, ogenj, ogenj, puške v Mostah, Gabrovcah in Črni, trikrat v Begunjah in Kokri, v srcih groza, v srcih strah. Dnevi smrti, dnevi groze ob obrazu mojem nemem: živi v ognju so zgoreki na Gradišču, na Korenem in v Moravčah… Dnevi smrti, dnevi groze, puške, ogenj, ogenj, puške na Golniku in v Goričah, v Križah, Kovorju, Vodicah in na Hrušici, v Retnjah in le dan poprej v Brodeh, v srcih groza, v srcih strah. Mesec julij – mesec groze: dvakrat dvestodvajset talcev smrt pobila je v vaseh, postrelila ob cestah. Dnevi smrti, dnevi groze ne stopijo se v solzah. Miha Klinar (Besedilo je nastalo poleti 1942 na Jesenicah) Naša gora Vso dolgo noč me težka tlači mora, iz srca trudnega izpiti hoče moč; a mlad mi poje glas vso dolgo noč: »Pogum! Vsak dan je bolj zelena naša gora!« Oton Župančič (Na silvestrovo 31. decembra 1943 v Ljubljani) Granata Mrzla si kot smrtne roke, ko te stavim skrbno v top, kmalu pa se boš ogrela in vrnila zob za zob, Nemcem boš skopala grob. Glas tvoj strašni naj oznani smrt sovražniku povsod, da svoboden bo z nami živel srečno še naš rod. Emil Jejčič (Slovensko pesništvo upora – Partizanske) PESMI ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F september 201912 »Druga svetovna vojna, najhujša grozota vseh ča- sov, je krvavo za- sadila kremplje tudi med slovenski in hrvaški narod. Okupatorji, ki so leta 1941 napadli in zasužnjili slovensko ozem- lje, so si to območje najprej razkosali, nato pa začeli izvajati krvoločno politiko zoper narodno zavedne Slovence in Hrvate. Otok Rab je Italija anektirala že po koncu prve svetovne vojne kot nagrado za vojaško sodelovanje z antanto. Zato je fašistični teror na tem območju sejal grozo in strah že pred začetkom druge svetovne vojne. Koncentracijsko taborišče Kampor, ki so ga fašisti uredili prav tukaj na otoku, je bilo najhujše taborišče za Slovence in Hrvate s celotnega ozemlja Ljubljanske in Reške pokrajine. Takšna fašistična ta- borišča so bila urejena po zgledu nemških zloglasnih taborišč. Kdor je bil interniran in je enkrat prestopil žičnato ograjo, je tako rekoč izgubil upanje, da bo še kdaj videl svoj dom in domače. Žal so števil- ni taboriščniki za vedno ostali tukaj. V 14 mesecih delovanja taborišča je fašistični teror občutilo 15.000 popolnoma razčlo- večenih ljudi. ----- Taborišče je začelo nastajati 2. julija 1942, že 27. julija pa je sprejelo prve ta- boriščnike. Razmere so bile nemogoče. Pe- stile so jih bolezni, higienskih standardov tako rekoč ni bilo, taboriščniki so se boje- vali s hudo lakoto in žejo. Taborišče je bilo ena sama hiralnica, kjer je človek izgubil vse dostojanstvo. Italijani so pri graditvi taborišča uniče- vali domačinom poljščine, jih izganjali iz domov in tako na mirnem otroku ustvarili pravi pekel. Prvi transport je julija 1942 prispel iz Ljubljane. Sliši se ironično, ven- dar taborišče še sploh ni bilo pripravljeno na sprejem, zato so taboriščnike strpali v premajhne in dotrajane šotore, ki niso mogli kljubovati otoškemu vremenu. Ta- borišče se je hitro polnilo z novimi tran- sporti, v katerih so prevladovali slovenski interniranci.« Aljaž Verhovnik Marjan Šarec mag. Dejan Židan Milan Kučan dr. Matjaž Kmecl »Danes zaznamujemo 100. obletnico zdru- žitve prekmurskih Slovencev z ma- tičnim narodom in nocoj je lep večer. Večer, ko se spominjamo pari- ške konference leta 1919, ki je omogočila, da je Prekmurje postalo del tedanje kraljevine SHS in s tem tudi Slovenije. Seveda bi bilo napak misliti, da je bila mirovna konferenca sama po sebi naklonjena Slovencem in da ni bilo nobenih naporov. Nasprotno. Če ne bi bilo zavednih Slovencev oziro- ma Prekmurcev, med katerimi gre vodilno mesto dr. Matiji Slaviču, ob njem pa še dr. Francu Kovačiču ter narodnim buditeljem in domoljubom v Prekmurju: Jožefu Klek- lu st., dr. Francu Ivanociju, Jožetu Jeriču, Ivanu Baši, Jožefu Godini in njihovim to- varišem, bi vse zagotovo potekalo druga- če in vprašanje je, ali bi danes lahko stali tukaj in praznovali. To so bili ljudje, ki jih lahko postavimo ob bok Rudolfu Maistru in Franju Malgaju ter njunim soborcem. Vsak na svoj način so se bojevali, da imamo danes vsaj ta del narodnostnega ozemlja v svoji državi, več ni bilo mogo- če – tudi zaradi nespametne politike, ki je bolj zaupala drugim kot pa sebi, svo- jemu narodu in svojim junakom. Politika kimanja in ponižnosti, izhajajoča iz stole- tij življenja pod tujo oblastjo, je zamudila priložnost za večjo uveljavitev slovenskega naroda. Sicer pa, ali je danes kaj druga- če? Še vedno imamo politike, ki vidijo v drugih državah samo dobro, v svoji pa samo slabo. Zakaj? Samo zaradi dosega- nja svojih ciljev s pomočjo drugega. ----- Naša pravica je živeti v miru in sožitju, naša sveta dolžnost pa je si za to prizade- vati vsak dan. Slovenije ni brez Prekmurja in Prekmurja ni brez Slovenije. Geograf- sko si na skrajnem robu, ljubo naše Prek- murje, a v naše misli in srca si nam seglo globoko. Bodi za vekomaj del naše naj- lepše Slovenije, naj te nikoli več ne zagrne temna noč, naj ti vedno sije sonce!« »Ogenjca je lahko pris- podoba za celotno medvojno doga- janje na Sloven- skem. Nasproti sta si stali dve od- ločitvi, dve izbiri: odločitev za upor, za svobodo, za boj proti os- vajalcem, ki so razkosali domovino in slo- venstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajal- cem. To so dejstva. Razlogi in motivi za prvo ali za drugo odločitev so drugotnega pomena in ne morejo služiti kot opravičilo. So dejanja, ki se jih opravičiti ne da. Med odločitvijo ranjenih partizanov na Ogenjci in ravnanjem njihovega do- mnevnega tovariša ni mogoče potegniti vrednotnega enačaja. Nič, tudi vojna kot presežno zlo z vsemi svojimi strahotami, ki surovo preizkušajo človekov značaj, iz- dajstva moralno ne more upravičiti. Slovenci smo v najbolj herojskem ob- dobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati veli- kanski davek. To se nam je dogodilo. Pus- tilo je tudi številne tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Kot zrel narod bi morali to preteklost končno vzeti nase kot svojo in jo sprejeti kot del naše skupne preteklosti, se spraviti z njo. Spraviti se s preteklostjo seveda ne po- meni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Ne more biti vseeno, kaj bomo Slovenci v svoj zgodovinski spomin vklesali kot vrednoto. Kolaboracija, sode- lovanje z okupatorjem in sovražnikom ne morejo biti vrednota. Če bomo končno premogli moči, da na- redimo ta zahtevni korak, potem bo tudi dostikrat izrečeno obžalovanje, da je brat dvignil roko nad brata, dobilo svojo pra- vo vsebino, v katerem ne bo vrednotnega relativiziranja dejanj enega ali drugega z mislijo na njihove različne motive. Takrat bo svojo vrednotno vsebino in smisel dobil tudi spomenik na Kongresnem trgu v Lju- bljani. Spomeniki, ki so bili žrtve nedavne mazaške akcije, pa bodo postali pomnik in opomnik nekega odmaknjenega časa naše preteklosti. In nič več.« »Vsako leto se zbiramo v teh kočevskih goz- dovih pred spo- minskimi obeležji, ki nas nemo, a vztrajno spomi- njajo na dejstvo, da je mir temeljna in neprecenljiva vrednota in da so številni rojaki našo svobodo pla- čali s svojim življenjem. Stojimo pri tej grobnici, ki izpričuje zve- stobo, odgovornost in ljubezen do domo- vine. Stojimo pri tej grobnici v spoštova- nju do vseh ljudi, ki so se nekoč tu borili in umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, drage tovarišice in tovariši. Te danes sicer mrzle in gole stene so bile zatočišče slovenske osvobodilne vojske. V jami se je aprila 1942 naselilo poveljstvo 2. čete 3. partizanskega bataljona Ljubo Šercer, julija pa še poveljstvo Kočevskega odreda. Jamo so precej dobro opremili. Služila je kot shramba za živila, blago in vodo; premnogim pa je dajala edini obču- tek zavetja pred nevarnostjo napada itali- janskih sil. Zagledaš jo namreč šele, ko si le štiri metre pred njo. Na tem območju je potekala tudi po- membna propagandna dejavnost. Maja 1942 je bila namreč natisnjena prva šte- vilka Partizanskega vestnika. Preko štaba v Taborski jami je potekala pomembna komunikacijska vez med glavnima šta- boma Slovenije in Hrvaške. To delovanje ter borke in borci na tem območju so bili kljub svoji maloštevilnosti trn v peti itali- janskih fašistov. 24. junij 1942 je ob vzhodu skrival smrt. Neenak, a herojski boj med polkom itali- janskih vojakov in trinajstimi borci, ki so tedaj taborili v jami, je trajal 12 ur. Pre- moč je bila očitna. Partizanov je padlo devet. Preostalim je pomagalo le na- ključje, ko so proti večeru ugotovili, da se jama skozi ozko odprtino nadaljuje v drugo majhno votlino. To je preživelim omogočilo, da so se umaknili in prebrodi- li noč. Kljub krvavim izgubam je tudi vsem preživelim ta napad dal moč neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda!« »Zame sta dve mes- ti najlepši, poleg Ljubljane tudi Velenje. Obema je tudi skupno ponosno upor- ništvo! Saj se je tu, v tej dolini, za- čel narodnoosvobo- dilni upor že zgodaj leta 1941; Šoštanj je bil sploh naše prvo osvobojeno mesto, pa čeprav samo za en dan. V tej dolini je zrasel eden najodličnejših partizanskih poetov, Kajuh, tu ga je še ne 22-letnega zemlja spet vzela vase, ubitega iz kolabo- rantske puške; dopoldne si je bilo mogoče ogledati, kje je stal prvi »partizanski sani- tetni objekt«, »Izakova bolnica«, nedaleč od tod, v Cerkovcah. Itd. itn. Upor proti smrtnemu sovražniku se med Slovenci pač ni začel šele po seji odbora OF 26./27. aprila v Ljubljani; spontano in ne da bi kdo posebej zapovedal slovenskim ljudem, se je začel na vsem slovenskem ozemlju, med prvimi tudi tu, v tej dolini. – Veliki marš XIV. divizije – tudi čez Graško goro – pa sploh velja za prvo veliko vojaško akci- jo v Hitlerjevem rajhu. – Slovenski ljudje so poznali in poznajo svojega zgodovinskega sovražnika. Vsi vemo, kako je Hitler prile- tel že prve dni zmage nad Kraljevino Ju- goslavijo v Maribor naročit, da je treba to deželo dokončno napraviti nemško; vemo tudi, kaj je potem sledilo: množičen izgon vseh 'nevarnih' Slovencev – čez 30.000 – in streljanje vseh preostalih, četudi najbolj ne- dolžnih – kot talcev. Velenjski zgodovinar Milan Ževart je zbral podatke in poslovil- na pisma 1600 štajerskih talcev – naj jih vsaj malo kdaj pogledajo vsi tisti anoni- mni politikanti in njihovi pobalinski pedeli, ki danes pljuvajo po njih in se na njihovih grobovih gredo 'demokracijo'! To je 1600 človeško več kot tragičnih zgodb! – Ali pa naj jih berejo tisti pleskarski packači, ki na skrivaj – skrivajo se zato, ker vedo, da gre za gnusobo – mažejo spomenike epsko ju- naški generaciji Slovencev! Jaz, in prepričan sem, da skoraj vi vsi, smo ponosni nanje! Pa ne samo mi, vsaj 40.000 članov današnje borčevske orga- nizacije!« REKLI SO gen. sekretar ZZB NOB Slovenije, na slovesnosti ob 76. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Kampor na otoku Rabu 7. septembra 2019 predsednik vlade RS, na slovesnosti ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v Beltincih 7. septembra 2019 predsednik Državnega zbora, na spominski slovesnosti ob obletnici partizanskih bojev z italijansko vojsko pri Taborski steni 6. julija 2019 prvi predsednik Republike Slovenije, na slovesnosti v spomin na tragedijo na Ogenjci 28. julija 2019 podpredsednik ZZB NOB Slovenije, na 33. spominskem srečanju borcev, planincev in veteranov na Graški gori – gori jurišev 31. avgusta 2019 JUBILEJI 100 let Iva Miklavčiča Ivo (Janez) Miklavčič se je rodil 20. avgusta 1919 v Cerkljah na Go- renjskem v obrtniški družini kot prvorojenec Ivana iz Selc v Sel- ški dolini in Emilije iz vasi Brestje v Goriških brdih. Imel je še sestro Emilijo (Mili) in mlajšo sestro Vido. Osnovno šolo je obiskoval v doma- čem kraju. Bil je priden in nadarjen učenec. Takratni upravitelj osnov- ne šole v Cerkljah Josip Lapanje mu je po končani osnovni šoli pred- lagal, naj izkoristi priložnost šolanja v kraljevi gimnaziji v Beogradu. Ivo te priložnosti ni izkoristil, ker je raje izpolnil tiho željo svojega očeta Iva- na, ki je bil obrtnik sedlarske stroke. Vpisal se je v Obrtno šolo v Kranju in jo obiskoval od 1. julija 1933 do 1. januarja 1937, ko je šolanje kon- čal. V tem času je opravil vajeniško dobo sedlarske, jermenske in tor- barske stroke in pozneje je opravil še mojstrski izpit. Pomagal je v delavnici svojega očeta. Spoznaval je ljudi, ki so pri- hajali v delavnico. Hodil je po poteh Selške doline in Škofje Loke z oko- lico ter navezoval stike z ljudmi, kar mu je pozneje prišlo prav. Prišel je čas vojnih grozot. Zače- la se je druga svetovna vojna, ko je bil Ivo v Kumanovem v Makedoniji na služenju vojaškega roka v stari jugoslovanski vojski. Vojake, med njimi tudi njega, so premestili v Ko- sovsko Mitrovico. S transportom Rdečega križa se je preko ljubljan- skega območja vrnil v Cerklje. Po nalogu nemškega urada za delo je leta 1944 začel delati v sedlarski delavnici v Celovcu. Ko pa je dobil vojaški poziv za nemško vojsko, je pobegnil in se v Selški dolini vklju- čil v narodnoosvobodilni boj. Šel je v partizane. Kot komandant čete Prešernove brigade je 1. in 2. maja sodeloval pri osvoboditvi Gorice. Po vojni je Ivo ob delu obisko- val Srednjo ekonomsko šolo v Kra- nju. 30. aprila 1949 se je poročil s Slavko Fajfar iz Otoč pri Podnartu. Stanovala sta v Kranju. Rodili so se jima trije sinovi. Kljub dokaj veliki družini Ivu žilica ni dala miru in je še naprej deloval na družbenopoli- tičnem področju. Delal je v različ- nih gospodarskih dejavnostih. Za svoje delo je prejel več odlikovanj in priznanj. Po upokojitvi leta 1981 je sode- loval v borčevski organizaciji v domicilnem odboru VII. SNOUB France Prešeren, pri Partizanskih smučinah CERKNO 45, kjer je ča- stni član odbora, prav tako je častni član odbora Spominski pohod na Triglav. Tekmoval je tudi na smu- čarskih tekmah Partizanske smuči- ne Cerkno. Pri 80 letih se je udeležil spominskega pohoda s Pokljuke na Triglav. Pri 92 letih je po planinski poti prišel iz Šmartnega na Šmar- no goro in pri 93 iz Preddvora na Jakoba. Od 23. marca 2015 Ivo živi v Domu upokojencev v Kranju, kjer sodeluje v raznih animacijskih pro- gramih. Z vsakodnevnimi sprehodi in s srečanji z znanci ohranja vital- nost in stik s Kranjem, s katerim je tako tesno povezan. S.B. je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si www.svobodnabeseda.si B E S E D A september 2019 13 080 21 15 · 02 22 00 115 www.energijaplus.si info@energijaplus.si Investirajte v sončno elektrarno na ključ in si zagotovite takojšnji prihranek pri elektriki. Pokrijte domače potrebe po elektriki KUPON Zagotovite si sončno elektrarno pri Energiji plus do konca leta 2019 in podarimo vam brezplačno čiščenje sončne elektrarne. Do ugodnosti ste upravičeni ob predložitvi tega kupona. Kupon je unovčljiv do 31.12.2021. SPOROČILA – Seja sveta Zveze borcev Zadnja, 16. seja Sveta ZB v tem mandatu je bila sklicana na temo Sodobni fašizem. Oblike in smotri. Uvodni predavatelj je bil dr. Tomaž Mastnak, ugledni slovenski mislec, sociolog, ki že nekaj let predava v ZDA. V ZB se poglobljeno ukvarjamo z vprašanji oživljanja stanja duha slovenske nacije iz časov OF in NOB. Pomemben del naporov tako vodstva ZB kot članov na terenu je posvečen skrbi za ohranjanje zgodo- vinskega spomina, pomnikov, v pro- mociji domoljubja tudi v sodobnih razmerah. Priče smo intezivnim dol- goročnim naporom domače in tuje politične desnice, da bi se slovenska zgodovina na novo napisala; da bi nekdanji izdajalci postali junaki, re- snični junaki pa so vse bolj izpostav- ljeni blatenju. Soočanje s temi pojavi ne more biti dovolj učinkovito, če ne zajema tudi razkrivanja in ukvarja- nja z vzroki teh pojavov. Katere so tiste sile, ki danes sproža- jo vojne in sovraštvo? Pa nenaravno velike razlike v dohodkih in premo- ženju, uničevalen odnos do družbe- nega in naravnega okolja? Mastna- kovi glavni tematski sklopi so bili: • Na proslavo 80. obletnice začetka druge svetovne vojne so bile pova- bljene nekdanje sile osi, ne pa Rusi- ja. Ne gre zgolj za izkrivljanje zgodo- vine, ampak za reinterpretacijo voj- ne – na drugo svetovno vojno se ne gleda več kot na vojno proti fašizmu. Vojne proti fašizmu je uradno konec! •Konec vojne proti fašizmu je skla- den z zahodno politiko po koncu prve hladne vojne (1945−1991). V Trstu so 12. septembra odkrili kip Gabriela D’Annunzia, italijanske- ga pesnika, novinarja in veterana prve svetovne vojne. D’Annunzio je bil tudi nacionalist, rasist in oče italijanskega fašizma. Leta 1919 je s prostovoljnimi legionarji okupiral Reko in razglasil italijansko upravo za Kvarner. Na tržaškega župana Roberta Di- piazza zaradi postavitve kipa letijo številne kritike, češ da se spogledu- je s fašizmom. Ob razkritju kipa so sicer protestirali tudi protifašisti, a je dogodek zaradi poostrenih var- nostnih ukrepov minil brez inci- dentov. Kot so sporočile tamkajšnje oblasti, so kip Gabriela D’Annunzia postavili zaradi njegovih umetni- ških zaslug, vendar pesnik v tem mestu ni deloval. Ob 100. obletnici italijanske za- sedbe Reke so italijanski neofašisti 12. septembra pripravili pohod na Reko, ki je bil skrbno načrtovan. Več deset pripadnikov italijanske Sodobni fašizem Pohod neofašistov na Reko •Uradna zgodovina EU uveljavlja zgodovinski revizionizem, to pa po- meni rehabilitacijo fašizma. •Pojavlja se enačenje fašizma s ko- munizmom, nacistične Nemčije s Sovjetsko zvezo. •V EU so si za takšno uradno zgo- dovino najbolj prizadevali vzhod- noevropski protikomunisti, inte- lektualno osnovo pa so razvili na vrhuncu hladne vojne; substanca te revizije je nastala že pri začetniku neoliberalizma von Misesu. •ZDA in EU iz političnih razlogov tolerirajo in podpirajo nacifašistič- ne pojave in skupine. •Ukrajina: prvič po drugi svetovni vojni je Zahod javno podprl naci- stične skupine (neformalno je še ta- koj po koncu druge svetovne vojne Kennan mobiliziral Vlasovo vojsko ipd. za teroristično vojno proti ko- munizmu). •Nacistične manifestacije v baltskih državicah. •Oboroževanje in vojaško urjenje ukrajinskih nacistov je sestavni del agresije zveze NATO proti Rusiji. •Če želimo razumeti grožnjo, ki jo fašizem predstavlja danes, moramo dojeti fašizem kot nekaj, kar je zras- lo prav v tako imenovani zahodni civilizaciji oziroma iz nje, ter zavr- niti enačenje ali zbliževanje fašizma in komunizma ali socializma. •Neoliberalizem nastane, ko libera- lizem v boju proti komunizmu kot alternativni političnoekonomski ureditvi sprejme fašizem. •Ta temeljna povezava med neolibe- ralizmom in fašizmom ni bila nikdar razgrajena, bila je kvečjemu »poza- bljena«. Igrala je vlogo v poznejši zgodovini in jo še vedno igra. Ta vlo- ga je postala očitnejša, ko je neolibe- ralizem po drugi svetovni vojni pos- tal prevladujoča oblika liberalizma. •Fašizem in neoliberalizem sta sov- ražna do organiziranja interesov delovnih množic. Fašizem je razbil in zatrl delavsko organiziranost; ne- oliberalizem je njegov dedič. •Fašizem in neoliberalizem naspro- tujeta konstitutivni vlogi državlja- nov pri oblikovanju oblasti in ureja- nju skupnih zadev. •Fašizem je razgradil mehanizme političnega predstavništva; neoli- beralizem je njegov dedič. Fašizem in neoliberalizem sta v temelju pro- tidemokratična. •Fašizem in neoliberalizem naspro- tujeta vladavini zakonov, razgraju- jeta zakonsko zaščito državljanov in njihovih interesov ter uveljavlja- ta neposredno oblast velikih eko- nomskih centrov moči nad posa- meznikom in skupnostmi. •Fašizem in neoliberalizem sta sov- ražna državi kot javni oblasti (od države ohranjata represivni aparat, ki deluje v interesu korporacijskih zasebnih interesov) in nacionalni suverenosti. Oba sta ekspanzioni- stična in imperialistična. •Grožnja fašizma danes izvira iz liberalističnih centrov moči, ki se trudijo ohranjati − in celo razširja- ti − nevzdržen političnoekonomski sistem. Na začetku je neoliberali- zem podprl fašizem; zdaj, pri koncu te zgodbe, vse bolj fašizem in faši- zacija podpirata neoliberalizem. mag. Blaž Kavčič fašistične skupine, ki se je poime- novala Gli idraulici (Vodovodarji), je na različne načine poskusilo pri- ti na Reko: z avtobusi, motorji in manjšimi letali. Hrvaška policija je aretirala 16 neofašistov. Pred tem je reška policija še štiri italijanske državljane prijela pri poslopju nek- danje Guvernerjeve palače, v kateri je imel začetnik fašizma D'Annun- zio svojo rezidenco, potem ko je 12. septembra 1919 vkorakal na Reko. Na italijansko provokacijo se je odzvala hrvaška predsednica Ko- linda Grabar Kitarović. »Reka je in bo ostala ponosen del hrvaške do- movine. Odkritje kipa, ki poveličuje iredentizem in okupacijo, je nespre- jemljivo,« je predsednica zapisala na Twitterju. Ob tem je dodala, da hrvaško-italijansko sodelovanje da- nes temelji na popolnoma drugač- nih vrednotah od načel človeka, ki so mu postavili »škandalozni spo- menik delitve«. S.B. september 201914 PREJELI SMO Odgovor na opombo pod črto Ko sem prebral, kar je napisal Kmecl »pod črto«, sem bil v di- lemi, ali naj sploh kaj odgovo- rim ali ne, ker sem to polemiko končal in je bilo že vse povedano. Ker pa Kmeclovega stališča, ki ga je pripravil, predsedstvo, kot sam pravi, »žal ni sprejelo«, sem se odločil, da bo dobil odgovor. Za uvod naj povem, da je Kmecl pod svoj tekst podpisal predsed- stvo in mene. Teksta, polnega ne- resnic in sovraštva, jaz ne morem podpisati. Če ga Kmecl želi širiti, naj ga širi sam v svojem imenu. Svoj tekst začne Kmecl z do- godkom, ki se je zgodil 27. janu- arja na Glavnem trgu v Mariboru, ko je nekaj desno ekstremnih or- ganizacij iz Avstrije položilo ven- ce in prižgalo sveče z nacistično simboliko ter SS-sloganom, ki bi se v slovenščini glasil: »Moja čast je zvestoba.« Nemško govoreča narodna skupnost se je ostro odzvala in tako dejanje obsodila. Dovolil si bom citirati njeno izjavo, da ne bo kakšne pomote: »V zvezi kulturnih društev nemško govoreče narodne skup- nosti smo nad zlorabo tragične- ga zgodovinskega izpred stotih let osupli in se distanciramo od ekstremističnih združenj ter ob- sojamo širjenje fašističnih misli. Povezovanje ekstremnih sku- pin s prizadevanji za priznanje ustavnih pravic nemško govore- če narodne skupnosti v Sloveniji zavračamo in pričakujemo ukre- panje pristojnih organov.« Izjava je bila objavljena v Mladini 1. fe- bruarja in nato še naslednji dan v časopisu Večer. To so objavile tudi Novice, osrednji časopis koroških Slovencev. To je Kmecl seveda zamolčal in potem takoj dodal: »Menda so hoteli opozoriti na obstaja- nje nemške fantomske manjšine v Sloveniji.« To je pač še ena ne- resnica in tudi žalitev. Kmecl je zapisal, »da je zadnje morebitne Nemce iz Slovenije povabil k sebi Hitler, zato jih ni več tukaj«. To preprosto ni res. Če uporabim Kmeclov žargon, je to »po Goebbelsovo« zanikanje obstoja nemško govoreče naro- dne skupnosti. Naj ponovim še enkrat, kar sem sicer že zapisal: Kočevarji so bili po eni strani žrtve dogovorov med Hitlerjem in Mussolinijem (sporazum v Rimu, sklenjen 31. avgusta 1941). Hitler je njihovo domovino, nji- hove domove prepustil Italiji. So pa tudi žrtve takratnega vodstva svoje skupnosti, ki je bilo naci- stično. Odhajali so po navodilih in pod močnim pritiskom naci- stične propagande, veliko jih je verjelo v lepše življenje v raj- hu. Velika večina niti ni vedela, kam gre. Nepremičnine so pusti- li doma. Naselili so jih v domove pregnanih Slovencev, večinoma v Posavju in Posotelju. Po končani vojni so morali Slo- venijo zapustiti, bili so izgnani. Bili so tudi Kočevarji, ki so se uspešno izmaknili preselitvi, in marsikateri je odšel v partizane, spomnimo se samo narodnega heroja Šeška. Nemško govoreča narodna skupnost niso samo Ko- čevarji. Nemško govoreča naro- dna skupnost je bila pred drugo svetovno vojno zelo številna po vsej Sloveniji. Uradno nemško govoreča na- rodna skupnost (po popisu) šteje nekaj manj kot 2000 pripadnikov, ki so raztreseni po vsej Sloveniji, po ocenah pa šteje od 3000 do 5000 pripadnikov. Nemška na- rodna skupnost že doživlja svoj preporod. Kočevski Nemci so le manjši del te skupnosti, ki je brez dvoma avtohtona. To je skupnost, ki se prebuja, je pa razseljena po vsej Sloveniji. Ne gre ji za priznanje posebnih privilegijev, kot jih imata madžar- ska in italijanska manjšina, ampak za priznanje kulturnih pravic in ustavno zaščito teh pravic, da se ne bo vsake toliko časa našla kakšna Auersperger ali kakšen Kmecl in vsiljeval zanikanje te manjšine. Moram pa se s Kmeclom stri- njati, da živimo v drugačni Evro- pi. Res je, svobodo in demokraci- jo smo si priborili že med drugo svetovno vojno v partizanskem boju. Naj k temu dodam še misel, ki sem jo tudi že zapisal. Želimo Evropo brez zidov, sov- raštva in diskriminacije. Evropo, v kateri potomcev ne bomo obto- ževali za grehe njihovih dedkov. Kulturna raznovrstnost nas boga- ti, ne sme nas razdvajati. Medse- bojno spoštovanje in strpnost sta pač osnovna pogoja za sobivanje različnosti. To pa tudi pomeni priznavanje in spoštovanje naro- dnih skupnosti, kjer koli pač so. Ob vsem Kmeclovem pisanju mi je za konec nad črto prišel na pa- met znan latinski pregovor »Si ta- cuisses philosophus mansisses«. Tit Turnšek Saj ni res, pa je! Danes (4. septembra) mineva natanko 68 let, odkar je umrl oziroma je bil umorjen ameriški pisatelj slovenskega rodu Louis Adamič. Pesnik in pisatelj Tone Seliškar je ob odkritju spomenika Louisu Adamiču 8. avgusta 1956 v Grosu- pljem v slavnostnemu govoru de- jal: »Bil je velik sin majhnega na- roda!« V političnem delovanju in kot pisatelj se je Louis Adamič bo- jeval in zavzemal z vsem svojim srcem in žarom za priznanje nove Jugoslavije po drugi svetovni voj- ni, zavzemal se je za priznanje partizanskega boja med NOB ter ameriški javnosti razkrival delo- vanje četnikov, ustašev in domo- brancev. Preziral in sovražil je iz- dajalce, tiste, ki so ga na današnji dan pred 68 leti brutalno umorili. Prizadet, žalosten in tudi neko- liko besen postajam, ker ga v da- našnji oddaji na radiu z naslovom Na današnji dan niso niti omenili. Resnično se sprašujem, kaj se v tej državi dogaja! Srečko Križanec Preboj na Menini planini Lani sem bil navzoč na prazno- vanju na Menini planini. Letos se prireditve nisem mogel udeležiti, a prijatelji so me obvestili o nav- dušujočem obisku te prireditve, saj se je je udeležilo 3000 ljudi. Navzoč je bil tudi partizanski po- veljnik Franc Sever - Franta, ki je živa legenda takratnih dogodkov. Tudi jaz sem kot otrok preživel grozote druge svetovne vojne, saj sem bil ob nemški okupaciji, ki sem jo doživel v Zagorju ob Savi, star sedem let in sem moral takoj v nemško osnovno šolo. V trajnem spominu mi je ostal prizor, ko se je od mojega očeta, ki je bil ravnatelj meščanske šole v Zagorju ob Savi, prišel poslav- ljat njegov učenec s priimkom Debeljak, ki je odhajal med par- tizane. Nikdar ne bom pozabil tudi našega prijatelja s priimkom Čobal, s katerim sva bila velika prijatelja. Bil je sokol, kot moja mati. Moje starše je zelo pretresla Debeljakova smrt, ko je padel kot partizan v boju proti okupatorju, pa tudi smrt Čobala, ki je naredil samomor in je v svojem poslovil- nem pismu napisal, da »noče več živeti na tem umazanem svetu, ko že mori Slovenec svojega bra- ta Slovenca«. Gestapovski oficir je zahteval, da mu moja mati pre- vede to poslovilno pismo – ko mu ga je prevedla, jo je strogo pogle- dal in jo vprašal, ali je res napi- sal to, kar je prebrala. Mati mu je odgovorila, da je vse dobesedno prevedla, pa naj da prevesti še komu drugemu, če njej ne verja- me! Potem se je globoko zamislil. Ob vsem tem razmišljam o da- našnjem družbenopolitičnem po- ložaju pri nas in me srce boli, ko se še vedno vrstijo spori in pre- piri na ideološki podlagi. Vzgajati moramo svoje potomce, da bodo spoštovali in branili našo kulturo in identiteto in da bomo na svoji zemlji mi gospodarji. Legendarni partizanski povelj- nik Franc Sever - Franta je pos- tavil trajen spomenik morali in etiki, hrabrosti in tovarištvu NOB. Šokantno se mi zdi to, da se na- cifašizem spet pojavlja kakor ra- kasta tvorba. Vsekakor je treba poskrbeti za vzgojo naše mladine v domoljubju in svobodoljubju. Metod Škerjanec, Ljubljana Brez VDV bi bilo drugače! (še enkrat nelektorirano pismo) Kot borec Vojske državne var- nosti (VDV) čutim dolžnost, da se oglasim na izredno dobro or- ganizirano in obiskano proslavo ob 74. obletnici preboja iz obroča nemške vojske na Menini planini, marca 1945. Jaz in ostali pred- stavniki VDV pa smo ogorčeni nad govorci, ki so v svojih govorih in nagovorih ignorirali pomen in vlogo borcev VDV v tej epohalni bitki. Prav prihod VDV je bil od- ločilen za izid borbe na Menini. Ne omalovažujem prispevka in vloge borcev Šlandrove in Zidan- škove brigade, ki so se borili v ne- mogočih razmerah. Vendar je ob tem nujno priznati vlogo VDV. Izid borbe bi bil zagotovo vprašljiv, če se ne bi pojavil bataljon VDV. Ob tem se moramo zavedati, da smo bili borci VDV dobro izurjeni, dob- ro oboroženi, vajeni discipline in mladi. In takšni so se po spletu okoliščin pojavili na Menini pla- nini. Prav borci VDV, sicer doma- čini, ki so dobro poznali teren, so našli prehod, po katerem so se partizani umaknili iz sovražnega obroča. Zato prosim in zahtevam, da se v bodoče ne ignorira borcev VDV in njihove vloge pri razpletu dogodkov na Menini marca 1945, oziroma se ne omalovažuje nji- hovega doprinosa k borbi tako, da se njihovo vlogo minimalizira z le bežno navedbo. Tone Tratnik, Domžale, Cesta talcev 10 Pripis: Tone Tratnik je protestiral na ob- javljeno pismo, češ da sem kot urednik grobo posegal v njegovo pisanje. Menil je tudi, da prispe- vek ni bil objavljen na strani, ka- mor bi sicer po njegovem mnenju spadal. Navrgel je še cel kup dru- gih netočnosti. Bralci naj ocenijo, kako grobo je bilo poseganje v pismo, s primerjavo Tratnikovega pisma, ki ga spet objavljamo, in odstavkom, za katerega meni, da gre za grobo poseganje v pisanje. V pismo nismo posegali, bilo je le lektorirano. Tone Tratnik: le čevlje sodi naj kopitar! »Ob tem se moramo zavedati, da smo bili borci VDV dobro izurjeni, dobro oboroženi, vajeni discipline in mladi. In takšni smo se po sple- tu okoliščin pojavili na Menini planini. Prav borci VDV, sicer do- mačini, ki so dobro poznali teren, smo našli prehod, po katerem so se partizani umaknili iz sovražne- ga obroča. Zato prosim in zahte- vam, da se v prihodnje ne igno- rirajo borci VDV in njihova vloga pri razpletu dogodkov na Menini marca 1945 oziroma se ne oma- lovažuje njihov prispevek k bitki tako, da se njihova vloga minima- lizira z le bežno navedbo.« Janez Alič, odgovorni urednik Svobodne besede Večerna molitev stare mame Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, veš, trije naši fantje so srečno ušli iz lagerja, zdaj so že v domačih hostah, hvala ti, oče nebeški, da si jim pomagal. Ko bi le kmalu pregnali te preklete Nemce! O gorska mati božja, milosti polna, prosi za nas, samo da še enkrat pridemo domov; po kolenih bom šla k tebi, novo obleko ti bom sešila, samo usmili se nas, samo ne pozabi nas! V imenu očeta in sina in svetega duha – amen! Maca Jogan Borec, 1981 Partizanovi čevlji Prezebli, skoraj zmrznjeni prsti na nogah, ledeno mrzli mitraljez, še obutev prezebla. Spimo na ležišču iz smrečja, skupaj z mitraljezom. Sezuti stiskamo obutev k sebi, da se ponoči pregreje in v jutru, se nam zahvali za gostoljubje noči. Zdaj čevlji spregovorijo, pregreti z našimi telesi ponoči. Hej, obujte nas, dan se je začel, pohod zdaj vas bomo mi greli in nosili, skupaj z mitraljezom, vse tja do večera, do pozne noči. Cvetka Hedžet Tóth Po dežju Drobno rosi. Še hip, še dva … in vse lahno jasni se. In pred očmi pokrajina blesti se kot bi bila iz stekla in srebra. Pa stopaš lahen prek polja. po potih se blestijo mlake. In v njih uzreš raztrgane oblake in sebe in nebo, ki je brez dna. Peter Levec (Pesmi naših borcev I. zvezek) PESMI september 2019 15 Združite zavarovanja cele družine in prihranite do 50 %. O svojih zavarovanjih ne razmišljate pogosto, a z občutkom varnosti, ki vam ga dajo, živite vsak dan. Triglav komplet Lahko noč, skrbi. tiskan_oglas_Triglav_komplet_275x193_mesto.indd 1 08/04/2019 09:30 KULTURA – Evropska prestolnica kulture DOGODKI – Od 1. do 3. oktobra 2019 v CD V Mestni hiši so 13. septembra podpisali Sporazum o sodelovanju pri skupnem projektu kandidature Mestne občine Ljubljana za naziv Evropska prestolnica kulture 2025, pri katerem sodeluje 26 občin Lju- bljanske urbane regije. Podpisani sporazum je temeljni kamen prve- ga stebra Evropske prestolnice kul- ture, uspešna izvedba projekta pa bo dolgoročno pozitivno vplivala na razvoj celotne regije, tako na ra- zvoj kulture kot tudi na razvoj dru- gih področij, ki so tesno povezana s kulturo. Župan Zoran Janković je ob podpisu sporazuma poudaril od- lično sodelovanje občin Ljubljan- ske urbane regije, kar kaže, da je osrednjeslovenska regija poveza- na življenjsko in razvojno. Izrazil je zadovoljstvo, da so vsi župani regije pri vseh odločitvah soglasni – tudi ob potrditvi sklepa o skupni kandidaturi za naslov Ljubljane za Evropsko prestolnico kulture. Program Ljubljana Evropska pre- stolnica kulture 2025 je priložnost za celotno regijo, da s kulturo ures- niči ambiciozne cilje, ki bodo izbolj- šali kakovost življenja za vse prebi- valce in obiskovalce. Vsi podpisniki sporazuma se zavedajo, da Evrop- ska prestolnica kulture ni le kultur- ni ali umetniški projekt, temveč od- govor na izzive prihodnosti v regiji. Ena izmed zavez sporazuma je, da bodo, če bo Ljubljana izbrana Na letošnjem festivalu, ki bo v lju- bljanskem Cankarjevem domu od 1. do 3. oktobra, bo naša organi- zacija sodelovala tako kot že vsako leto do zdaj. Tokratno vsebino smo posvetili kulturi, njenemu vplivu in kulturnim dejavnostim pri nas v okviru NOB. Vse to bodo prikazali plakati na našem razstavnem pro- storu. Tu bodo kot vedno na voljo naš časopis Svobodna beseda, pa tudi nekaj drugih publikacij in ob- vestil o dogodkih, ki prihajajo. Poleg razstavnega prostora smo pripravili zanimiv dogodek – dogo- Skupni projekt pri kandidaturi Ljubljane Festival za tretje življenjsko obdobje za nosilko naslova EPK 2025, eno tretjino vseh dogodkov v okviru kulturnega programa EPK 2025 iz- vedli zunaj območja Mestne obči- ne Ljubljana, v drugih občinah Lju- bljanske urbane regije. Regionalno kulturno sodelovanje pa bo tudi ena izmed prednostnih nalog kul- turne politike MOL v naslednjem strateškem obdobju 2020–2023 in skupna kandidatura je izvrstna pri- ložnost za uresničevanje strateških razvojnih ciljev celotne regije. Številna evropska mesta, ki so do zdaj nosila naziv EPK, niso imela le uspešnega programa, narejenega posebej za leto naziva, temveč so imela koristi tudi od trajne zapu- ščine v obliki nove ali obnovljene kulturne infrastrukture, izboljšane mednarodne prepoznavnosti in po- dobno. Pri tem izhajamo iz spoz- nanja, da so bila med šestdesetimi mesti, ki so od leta 1985 do zdaj nosila naziv EPK, najbolj uspešna prav tista mesta, ki so v program vključila svoje regije z namenom povezovanja skupnosti, kot na pri- mer Essen EPK 2010 (regija Porur- je), Marseille EPK 2013 (regija Pro- vansa) in Leeuwarden EPK 2018 (regija Frizija). Podpisniki Sporazuma o sodelovanju pri skupnem projektu kandidature Mestne občine Ljubljana za naziv Evropska prestolnica kulture 2025. Foto: Nik Rovan ZZB NOB Slovenije vsako leto sodeluje na Festivalu. vorili smo se namreč, da obiskoval- cem omogočimo ogled lutkovne predstave Partizanski miting. Z njo skušajo izvajalci na svoj način iz- trgati pozabi pisano kulturno doga- janje v okviru NOB pri nas. Lutkov- no predstavo si boste lahko ogle- dali v dvorani M1 v Cankarjevem domu, in sicer v sredo, 2. oktobra 2019, z začetkom ob 16.45. Vstop- nine ni. Veselilo nas bo, če pridete pa tudi če še koga povabite. september 201916 Izžrebani reševalci križanke iz 46. številke časopisa Svobodna beseda 1. Janez Rom Žeje 35, 1233 Dob 2. Senad Biščanin Most na Soči 73, 5216 Most na Soči 3.Drago Mahorko Jamova ulica 92310 Slovenska Bistrica Rešitve križanke: OKOVANOST, GREBLJICA, RAROG, DES, TV, HABINA, BAJSI, RJA, OSINA, UČILNA, RA, BEATLES, BOJEVNIK, ADNEKS, ZAMUDNOST, DE, ROTVELŠ, AERT, MOKROST, ET, TI, ALKA, NE, ŠKRBINKA, VEL, NEBIT, DONAVA, ITERACIJA, IRA, AL, OKSID, NALIKA, VRT, NATTA, ARARAT, OTO. Geslo: KRAVJI BAL V BOHINJU B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. oktobra 2019 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. Predsednik vlade Republike Slovenije Marjan Šarec je 10. septembra skupaj s predsednikom vlade Ruske federacije Dmitrijem Medvedjem v Moskvi odkril spomenik slovenskim žrtvam v obeh svetovnih vojnah na območju današnje Ruske federacije. Spomenik, ki ga krasi napis »Slovenskim žrtvam, hvaležna domovina«, stoji v Parku zmage v Moskvi. Predsednik vlade je ob odkritju poudaril pomen dogodka, da lahko ob prisotnosti visokih predstavnikov obeh držav in prijateljev Slovenije počastimo spomin na padle Slovence na ruskih tleh. »V tem veličastnem muzeju na prostem, kjer se prepletajo zgodbe ljudi in narodov, združenih v bolečini; zgodbe, povedane z vrhunsko umetnostjo in arhitekturo, bomo danes tudi Slovencem, padlim v prvi in drugi svetovni vojni, odkrili spominsko obeležje. To znamenje sprave med generacijami in evropskimi narodi je korak več k nadgraditvi medsebojnega zaupanja,« je med drugim dejal Marjan Šarec in poudaril, da so za miren razvoj in blaginjo potrebna skupna dejanja, zato je prepričan, da so dobri odnosi med Slovenijo in Rusijo pomembni tudi v širšem evropskem in mednarodnem okviru. »Prepričan sem, da bosta Slovenija in Rusija tudi v prihodnje skupaj iskali nove priložnosti za krepitev in nadgraditev prijateljskih odnosov med državama ob obojestranskem spoštovanju in v obojestransko korist obeh držav in državljanov,« je dodal. Zadovoljstvo ob odkritju prvega spomenika, posvečenega padlim slovenskim vojakom in drugim žrtvam vojn slovenskega naroda na ozemlju Ruske federacije, je izrazila tudi ministrica Ksenija Klampfer: »V obeh svetovnih vojnah so številni Slovenci, po nekaterih ocenah celo okoli 10.000, na ruskih tleh umrli v spopadih ali v dolgotrajnem vojnem ujetništvu. Zato je pomembno in prav, da se poklonimo padlim slovenskim vojakom in drugim žrtvam vojn slovenskega naroda na ozemlju Ruske federacije. V ta namen je Republika Slovenija v sodelovanju z mestom Moskva in organi Ruske federacije izvedla postavitev spomenika slovenskim žrtvam v Ruski federaciji kot osrednjega spominskega obeležja slovenskim žrtvam. Postavitev spomenika, za katerega je poskrbelo naše ministrstvo, je poklon žrtvam ter v opomin in spomin vsem nam. Spomenik simbolično izhaja iz našega očaka, simbola Slovenije Triglava, ki se pojavlja tudi v vseh naših drugih uradnih simbolih,« je povedala ministrica. Za postavitev spomenika je v sodelovanju z mestom Moskva in organi Ruske federacije poskrbelo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Avtorja arhitekturnega umetniškega dela sta Rok Klanjšček in Grega Tramte. Vir: Urad predsednika vlade RS, foto: Nebojša Tejić/STA PO SVETU – V Moskvi odkrili spominsko obeležje NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dop- isnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerje- va ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripi- som »nagradna križanka«, do 15. oktobra 2019. Ime in priimek: _______________________ Naslov: _______________________ _______________________ Geslo 47. številke SB: _______________________ OD SONCA NAJBOLJ ODDALJE- NA TOČKA PLANETO- VEGA TIRA, ODSONČJE AFELIJ PRIPADNIK AMIŠEV V ZDA STVARITEV O JUNAŠ- KEM BOJU NA MENINI PLANINI NAŠ GRAFIK GABRIJEL JUSTIN LIJAK, LIJ SLOVENSKI REŽISER NOVEGA PARTIZAN- SKEGA FILMA OČE SLOVEN- SKA NARODNA HEROJINJA (TONČKA) NADAV, AVANS, PREDUJEM RUSKA PO- ČITNIŠKA HIŠA MNOŽICA, MNOŠTVO TISOČINA METRA KOČA IZ ILOVICE ŠTEFAN MODRI- NJAK REDKOST, RARITETA (REDKA PTICA) OSCAR ARIAS PRIPADNIK OSVOBOD. FRONTE ITALIJAN- SKA IGRALKA MUTI NEPARNA KOST NA VRHU NOSNE VOTLINE IME NAŠE EKONO- MISTKE PETRIN PREBI- VALEC ČRNE CELINE POVELJ- NICA BRIGADE GREGORI- JANSKA SEKVENCA IZ ČRNE MAŠE SODNI DAN GROBO DOMAČE SUKNO ČASOPIS, KI IZHAJA VSAK DAN IVAN CANKAR ITALIJAN. PLEMIŠKA RODBINA, ESTI URIN ELASTIČ- NOST IVAN VURNIK ADAM BOHORIČ FRANC. PO KRAJINA (IZ: RIBE) RAJKO LOŽAR PARTIZ. POVELJNIK V BITKI NA MENINI PLANINI VODNE ŽIVALI TONE ČUFAR OTROŠKI KORAK ANTIČNO MESTO V LIBANONU REPIČNI LISTI PREBI- VALKE IGE VASI, IGA- VAŠČANKE REŽISER SKOLMEN (IZ: ORAR) OSKRBNIK OTROKA ŠVEDSKI PISATELJ HANSSON ČINGIZ AJTMATOV NIKOLAJ OMERSA KNJIGA ZEMLJE- VIDOV DOLGO- TRAJNA PLESNA ZABAVA, RAVE PREBI- VALCI ŠKOTSKE STANKO LORGER OČETOV BRAT AMERIŠKA IGRALKA (JEAN: IZ ČRK: IRADA) EGON PRETNER GLAVNO MESTO ITALIJE IGOR ŠEBENIK VZHOD (ANGL.) AVAR DOLGE, NITASTE MORSKE ŽIVALI ODDALJI- TEV OD TAL, SKOČITEV TANJA RIBIČ AMERIŠKA IGRALKA SHERIDAN NAJVIŠJA ZNAN- STVENA IN UMET- NIŠKA USTANOVA RADO LIKON ANTON LAJOVIC NAKIT, OKRASJE (NI: LINČ) DEGAS EDGAR IZVRSTEN ŠPORTNIK OTON BERKOPEC UMET- NOST HANS ENN STROKOV- NJAK ZA TEHNIKO LASEK OBŽALO- VANJE, KESANJE IRENA (LJUBKO- VALNO)