Slavnostni govor ]iii Kciinenskega večeru dne 19. nial. Iravna v Ijubljanski ritalnici. Govoril profesor Vilihald Ziipančič. lavni zbor! Častiti ndie Slovpnskpjni učitelj- skpga društva! Ako sp ozrcnio v zadnja desptlet.ja, ne bodemo lakko našli iinena, katero bi sp tako slavilo np saino v up.it eljskih krogih, anipak po vspiii izobražpnpin svetu, kakor jp. to inie J a n a A m o s a K o m o n s k e g a, slavnega pedagoga, uteineljitelja sedanje Ijudske šole in novpjšp uoiteljske umptnosti. Slovpnsko učiteljsko društvo je skoro nied zadnjimi, ki spolnjuje to dolžnost, potem ko so že neštevilna dmštva, korporacije, mesta in deželp v cpli Evropi in izven Evrope praznovalp.3001pt.nico rojstva tpga vplikpga nioža. Rps jp, da je naudušenjp najvišp vzkip«lo v doinovini Koinenskega, nipd njpgovinii najbližnjinii rojaki, potem pa v protestantskih deželah, pospbno na Nizozemskpin nipd soiiiišljpniki Konicnskega v verskih rečeh. Ako slovenski učitelji Uidi stopijo v kolo častilcpv Konipnskega, inoža svetovnpga poinena, se pa nikakor np mislijo odpovedati svoji od očetov podedovani katoliški veri in avstrijskiMiiu patiijotizinu, in niinajo v mislik Koinenskpga kot zadnjega škofa jednote čpškik bratov, ali kot protestautskega teologa, kateri je crpil svoje verskp in politiške nazorp na protestantskili iiemškili vseuciliščih, ampak slovenski učitelji ga slavijo kot jednega najprvik pedagogov in učiteljev vspIi časov, kot utpnipljitplja Ijudskp šole; oni ga slave kot odličnpga sorodnpga Slovana in ob jpdnpiii kot ljubitplja vsek narodov in vsega človečanstva. Mi bodemo obžalovali njegovo žalostno usodo, katera ga je tirala skoraj po vsi Evropi, irii bodemo tudi občudovali njegovp osobne lastnosti, njegovo npuinonio žilavo delavnost, njegovo globoko udanost v voljo božjo in neugasIjivo l.jubpzpn do domovine. . Ako pogledaino stanjp Kvrope pred 300 leti, naliajaiiio na jedni strani protestantsko idejo, katcra je na vrkunec svoje zniagp dosppla leta 1555. za časa Avgustanskpga niiru in si podvrgla vso severno in srednjo Evropo; na drugi strani katoliško idejo, katera se je sovražnici krepko v bran postavila, in tudi velik del zgubljpnpga sveta nazaj pridobila. Ta doba je doba protirpforniacije iz 301etne vojske. Protirpfonnacija v avstrijskih deželak, ki so bile razdpljpne nicd tri sinove eosarja F(>rdinanda 1. leta 1564., iniela jp ta uspek, da se je v njik katoliški duk zopet oživcl. Samo v čpškik dpželak se je refonnacija vpliko bolj ukorpiiinila, kcr je našla v utra- 9* kvizmu in v ostankih husitizma jako ugodna tla, in ker so bili vladarji v notranji Avstriji, to je na Stajerskein, Koroškem in Kranjskem, nadvojvoda Karol in njegov sin Ferdinand pozneje cesar, veliko bolj vneta iiv odločna za katoličanstvo kot vla-darji na Avstrijskem, na Ogerskein in včeškib deželah, Maksimilijan II., Rudolf in Matija. V teh časih se je rodil 28. sušca 1592. 1. v Ogerskem Brodu na Moravskein Jan Amos Komenski (Tn sledi že sploh znani životopis. — Urrd.) . . . V istem letu (1657) izide ,,Lux in t e n e b r i s" (Svetloba v temi) mistična knjiga, katere vsebina so prerokovanja Kristijana Kotterja, Kristijane Poniato\vske, zarnaknene žeaske in Nikolaja Drabika, duhovnika bratske jednote češke. Ta knjiga je že takrat vzbudila veliko nasprotsvo, in res se moramo teniu čuditi, kako je mogel treznomisleči Komenski obelodaniti sanjarije tistih treh ljudij. lstina je, da so v tistih časih najbolj izobraženi ljudje bili udani takim praznim sanjarijam, in ako pogledamo v naše čase, najdemo nekaj podobnega v spiritizmu. Ako hočenio predstaviti si poinen slavnega Komenskega, treba mu je določiti mesto v zgodovini pedagogike, ki je tudi kulturna zgodovina. Srednjeveške šole, v katerih je vladal trivium in kvadriviuni, so bile zgolj latinske šole in materinskemu jeziku je bil odmenjen povsod le prav raajhen prostor. 0 metodi v našem ponienu besede ni govora. Učitelj je narekoval, učenci so pisali za njim, potein je učitelj zopet izpraševal. Diseiplina je bila ostra, o realnem pouku ni bilo sledii, vladal je v teh šolah formalizem in verbalizeni. Za časa refonnacije se je jelo boljšati šolstvo bodisi v protestantskih, bodisi v katoliških deželah. Spoznala se je čez dalje bolj potreba boljšega pouka, posebno iz verskih ozirov, da se nanireč na jedni strani evangelij, to je protestantska vera, bolje razširi, in na drugi strani katolicizem laglje ohrani. Zato so se vsi reformatorji, Lutor, Calvin, Zwingli, Melanchton in njihovi urcnci, posebno Trotzendorf, pečali s pedagogiko. Velikega vpliva so bile tudi šole očetov Jezuitov, katere so se sinatrale za najboljše šole tistega časa. Uvedenje roalij se je posebno godilo po vplivu Francoza Michel de Montaigne-a in učenjaka Angleža Bakona Verulaniskega, katerega spise je Komenski izvestno spoznal, ko se je bavil na Angleškem. AVolfgang Ratichius je iniel tudi dokaj zdravih nazorov, kako je prenarediti šolstvo, posebno pa učenje tujih jozikov. Posebno važiio je to, da je Ratiehius pripororal ponk najprej v materinščini, poteni v kakeni drugein jeziku. Ratichius in Bakon sta živela v tistem času kakor Komenski. OnuMiiti je tudi spise španskega duhovnika in niodrijana Ludovika Vivesa, laskega uuenjaka Tomaža Campanella, Valentina Andreae, prijatelja Komenskega in drugih. V Komenskega duhu so se pa vso tu niisli kristalizirale, plod njegovega trudapolnega preinišljevanja in delovanja je bila reforniacija vsega šolstva, katero ji1 v nebrojnih svojih spisih s čudovito jasno