List izhaja 1. in 15. vsakega meseca.
Posamezna štev. 3 K. Naročnina mes. 6 K.
Rokopisi se ne vračajo in nefrankirana pisma se ne sprejemajo.
Posnina plačana v gotovini.
Uredništvo in upravništvo v Št. Peterski vojašnici.
Glasilo splošne organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot za Slovenijo.
Naš položaj.
... Stranke se trudijo, da bi svoje več ali manj znanstvene programe uresničile, še bolj pa, da bi jih raztrobile v doneči!) frazah po deželi. Med tem pa se široka masa ljudstva še vedno slabo preživlja in oblači, še vedno stanuje bedno ter ne najde časa za družabno omiko in zdrav odpoči-tek. Še vedno se misli, da je dovolj človeško, če se zgradi za telesno .,. pokvarje-nie nekaj lepih palač, da v njih trpe ter zgodaj poginjajo.
(Dr. Ivan Žmavc, Ozdravljenje socialnega življenja.)
Malo pred vojno je knjiga, iz katere so povzete zgoraj navedene besede, zagledala v Gorici beli dan. Ko smo brali takrat, nam je marsikaj šlo k srcu, vendar nam bolečina, ki diha ravno iz navedenih besedi, ni šla tako do mozga kakor danes; kajti danes smo sami tisti telesno pokvai'jeni, ki smo zapisani zgodnjemu poginu.
Težko je govoriti o tem, kakor je sploh težko govoriti o bolečini. Toda govoriti moramo! Vemo, da naše besede ne bodo padle na rodovitna tla, vemo, da se jih bodo otresli vsi tisti, ki so jim namenjene, kakor nadležnih muh poleti. Zoper to za enkrat nimamo moči. Vemo pa tudi, da včasih nadležna muha piči in da je njen pik tako strupen, da povzroči pičenemu smrt. Če je prva zavest naš obup, je druga naša nada.
V koliko se torej nanašajo besede drja Žmavca na nas? Držimo se suhih dejstev!
Imamo posebne invalidske urade, posvetovalne komisije, invalidske domove, imamo nekak invalidski zakon, imamo pri razpisih raznih službenih mest stalno pripombo, da imajo ob enaki usposobljenosti prednost invalidi i. t. d. Bogu bodi potoženo, vse to imamo, res!
Nimamo pokojnin, nimamo kruha, nimamo obleke in naše družine stradajo. Bogu bodi potoženo, tudi to je res!
Zakaj?!
Zato, ker utegne biti merodajnim faktorjem mnogo ležeče na tem, „da bi v donečih frazah raztrobili po deželi“, kako velikodušno delajo za invalide, bore malo pa na tem, koliko imajo invalidi od tega velikodušja. Da ne bo nesporazumljenja, pripomnimo takoj: Nikomur
ne vidimo v srce in zato ne moremo za nobenega posameznika trditi: „Ti in ti si tab!“. Le celotni uspeh invalidskega pokreta se nam zdi piškav. Saj morda niti to ni res. Morda je uspeh ogromen! Toda lačni imajo drugačne oči nego siti. In mi, gospoda, imamo oči — lačnih. Upamo pa, da nam bo dovoljeno gledati svet z — lastnimi očmi!
Nadalje pravi dr. Žmavc: „Še vedno se misli, da je dovolj človeško, če se zgradi za telesno ... pokvarjene nekaj lepih palač“. No, to moramo popraviti! Danes je dovolj dobro, če se jim prepusti stara kasarna! Vemo, da so razmere hude, zato tudi ne bi zabavljali proti kasarni. Da bi jo le res imeli! Toda — kdor pogleda skozi okno noter, ga že rinejo skozi vrata ven. Tu smo zopet pri nečem! „Široka masa ljudstva (pri nas: invalidov. Op. pisca.) ne najde časa za družabno omiko in zdrav od-počitek!“
Vojna je posurovila celo naobraženstvo, kako ne bi bila slabo uplivala na preprostega človeka! Nočemo sicer nikomur dajati potuhe, nočemo pa tudi na noben način potvarjati dejstev. In resnica je, da je vojna marsikoga, ki je bil preje neoporečen, napravila manjvrednega. In zdaj pride visoka gospoda in voha in ukrepa. Kjer bi bilo treba delati invalidu v prid, tam se rešeta vse mogoče okoliščine, če ni morda kje kake kljukice, ki bi invalida odgnala od ene ali druga pravice. Če take kljukice ni, no, v imenu božjem, naj možakar dobi, kar mu gre po zakonu. Nato je treba zbrati vso vestnost in paziti, če se ta srečni invalid morda ne bo kaj pregrešil. Že pregovor pa pravi, da je ;mota nekaj človeškega — in invalid je po naših mislih še vedno človek! — zato je tudi precej verjetno, da se bo prej ali slej kaj pregrešil, potem pa le po njem! Zdaj nihče ne išče take kljukice, ki bi mogoče mogla invalida-grešnika kako oprostiti, ampak le tistih suhih besedi v zakonu, na podlagi katerih se da s primerno spretnostjo iz muhe napraviti slona. In zdaj je tako: Če si ti zdrav človek, pa se kaj pregrešiš, prestaneš svojo kazen, ako ti jo je sodišče prisodilo, pa si potem, če hočeš biti pameten, spet zdrav človek! Če si pa invalid in se kaj pregrešiš, prestaneš lahko sodnjisko kazen, vrhu tega pa si še za krajšo ali daljšo dobo izobčen od vsake pomoči, torej takore-
koč po zakonu prisiljen, da postaneš — propalica!
To je res višek današnjega človekoljubja, ki diši čisto po srednjeveški inkviziciji. To je reševanje invalidskega vprašanja, to je naklonjenost tistih, ki se danes grejejo na naši krvi, jelite, gospoda?
Dosledno je seve isto tudi pri naših vdovah in sirotah. Če ima ugledna dama tu in tam romanček, se nihče ne spodtika zavoljo tega. Če se zmoti vojna vdova, ki ima mogoče kopico otrok, pa še zvečer ne ve, kaj bo kuhala naslednji dan, pa zaori razburjenje v Babilonu. Nravnost je ogrožena in uboga ženska vredna najhujše kazni.
In vojne sirote? Ali ni pri nas nagnjenja tudi prestopke in nadloge teh meriti s potrojenimi očmi?
Dovolj!
Ne potožil bi, pa moram, ne bi jokal, da je lažje!
Ah, za vse je preskrbljeno, zame najbolj vražje!
(Aleksandrov.)
K pritožbi invalidov državnih nameščencev.
Redukcija državnih nameščencev, ki se je pred kratkim vršila, je prizadela največ nižje uslužbence, med katerimi je bilo tudi nekaj invalidov. Reduciralo se ni porodice, ki na visokih mestih vleče samo plačo na škodo drugih kvalificiranih uslužbencev, treba je bilo, da se ohrani isto na svojih mestih poseči po najnižjih* ki nimajo skoro nobene zaščite, opore in pomoči. Med temi so tudi invalidi, ki so šele pred kratkim prišli do nekaterih neznatnih mest v državni službi. Za kake druge poklice so nezmožni, treba je, da bi se jim preskrbelo kruh, ravno nasprotno se jih pa izbaci in pahne v bedo in pomanjkanje. Nihče ne more trditi, da ni res preveč državnih uslužbencev. Toda gotovo ne nižjih, ako pogledamo kako so isti preobloženi z delom, ki ga jim vsakdo odriva. Svojo borno plačico, ki jim zdaleka ne dopušča poštenega življenja, morajo v potu svojega obraza pošteno odslužiti. Drugače pa je z vi-
LISTEK.
Tihi junaki.
Piše invalid P. Homan.
Nekako po bitki na Martinovi cesti je bilo, ko je eden izmed naših prvih feljtonistov proslavljal v „Slovenskem Narodu“ v posebnem članstvu „tiho junaštvo“ Borojeviča in orožnikov z Martinove ceste. Brez kritikovanja sem P° ^žPodbudi tega članka sklenil otvoriti ciklus atKin orisov s tem tipičnim naslovom onih, Karen so si tako nazivanje v pravem pomenu tuen zasluzili z lastno močjo v nevarnih časih s tem, aa so tudi z dejanjem vršili svojo narodno m človeško dolžnost, stoječ neomajno na strani našu stare pravde, uboire slovenske „gmajne“ in celo še usmiljenja potrebnejše tn pinčene srbske raje. Mnogo teh „tihih junakov“ ni med živimi, šli so brez proslave in tiho na oni svet po plačilo. Mnogi so pa še med nami tihi, pozabljeni in celo prezirani, klonijo glavo in molče vršeč kakor navadno svoje vsakdanje delo. Takim junakom otvarjam ciklus brez slavospevov v skromno zadoščenje, proseč javnost, da po tem vzorcu v „Vojnem Invalidu“ Prave „tihe junake“ z imeni objavi, ostalo časopisje pa, da jih ponatiska, ako hoče.
Stanko Turudija.
Med najslovitejšimi in najzaslužnejšimi junaki iz svetovne vojne je brezdvomno gospod
Stanko Turudija, rojen 24. avgusta 1875 v Božičih, kotar Prijedor v Bosni. Od svoje mladosti do zavzetja Gorice (10. avg. 1916) je služil v avstrijski armadi nazadnje kot podpolkovnik. Pri padcu Gorice je prišel v italijansko ujetništvo. Njegovo umno vojno vodstvo, njegovo priljubljenost med moštvom opevajo njegovi ljubi Dalmatinci, katere je v prvih soških ofenzivah tako sijajno vodil, da se je čudil svet. Znaten del njegovih uspehov diči Borojeviča, kateri je imel v Turudiju posebno srečo, zato mu je tudi poveril najvažnejše naloge in pustil svobodno roko, kar je Turudija vselej tudi uspešno izvedel. V svetovnih vojaških strokovnjaških krogih slovi Turudija kot nenavaden strategični talent in njegovo ime zadostuje, da Italijani beže. — Ko je prišel po junaški hrambi Gorice v ujetništvo, se je Borojevič in Avstrija poslovil od njega s povišanjem v polkovnika in s podelitvijo Marije Terezije reda, katerega hrani baje g. Trumbič. Kmalu nato ga je ista Avstrija obsodila v smrt, ker se je po sestanku s Trumbičem postavil na čelo dobrovoljskim jugoslovanskim četam, ki so se zbirale v Ta-rentu in štele do 20.000 mož.
Kot poveljnik dobrovoljcev in reprezentant prečanske vojske je bil dodeljen vojnemu ministrstvu gen. štab. oddeljenju kot tajnik, kmalu nato mu je bila poverjena ekspedicija proti albanskim tolpam, katere so pod vodstvom italijanskih častnikov motile takrat še negotovo našo državno mejo ob kolenu Črnega
Drina. Z nekoliko spretnimi in brzimi potezami je očistil uporniška albanska gnezda in potolkel brez naših žrtev Albance pod vodstvom Sadi-krame pred Batušo, ter zavzel strategično važen kos albanskega, pozneje nam prisojenega ozemlja. Pozneje je bil vsled mednarodnih intrig odpoklican in upokojen v času, ko ga bi bilo krvavo treba pri izvežbi naših častnikov in vojakov. Sedaj živi pozabljen samotarsko življenje v službi konzervu^, tovarne na Vrhniki. Večkrat se ga vidi tudiv Ljubljani.
Na sliki Ujedinjenje se z vso pravico pogreša njegovega lica in kako bi bilo Slovencem in sploh Jugoslovanom, ako bi bili zmagali Italijani v prvih ofenzivah ob Soči, se da mnogo misliti.
Žal, da ob prevratu ni bilo njega, da bi se znova postavil ob Soči in pozneje ob Dravi.
Ta oris je skromna minijatura iz dozdaj znanih podatkov, več bo ugotovila zgodovina na podlagi verodostojnejših virov, ki jih brani deloma g. dr. Pivko in arhiv Jugoslovanskega odbora.
Pravično je, da se spominjamo zlasti Slovenci zasluženega moža, kateri nam je svojo junaško obrambo naše zemlje mnogo obvaroval in mnogo ustvaril.
Vrhniška invalidska podružnica'namerava v kratkem prirediti v priznanje njegovih zaslug za Jugoslavijo sijajen „Turudijev večer“, na katerega vabi zlasti njegove častilce.
šjimi. Tam jih je veliko preveč, ker se je vrinila med nje porodica, ki ne dela, je nekvalificirana in vleče samo mastno plačo na škodo drugih. Tam bi bilo treba pošteno reducirati in pomesti, toda za nje ne veljajo zakoni in odredbe, oni vživajo dobro protekcijo in osebno zaščito. Nižji uslužbenec, invalid, ti pa plačaj za nje in žrtvuj svojo borno eksistenco.
Invalid, ki je postal ne po svoji volji žrtev vojne, žrtev drugih, ki so se igrali in se še danes igrajo z njegovim življenjem, pa ne vživa danes nobenega usmiljenja, nobene protekcije in zaščite.
Telesna hiba mu ne dopušča več postaviti se do samostojnega poklica, kakor nekdaj, ko je bil čil in zdrav ter poprijel lahko za vsako delo; danes je potreben pomoči drugih, ki mu morajo pomagati do poštenega zaslužka in eksistence.
Njegov zakon mu predviduje posvetovalne komisije za določitev in izbiro poklicev, re-edukacijske zavode, ki mu pripomorejo do iz-učitve, tozadevne podpore in oskrbe. Tam si lahko izbere zanj primerni poklic po svojem veselju, želji in prikladnosti. Daje mu tudi prednost v vseh državnih službah, ako je za nje zmožen ali sposoben.
Člen 16. invalidskega zakona pravi, da imajo invalidi naši državljani izključno ali prvenstveno pravico do primernih mest v javni in samoupravni službi. Na podlagi te določbe, bi se moralo vsakega drugega uslužbenca preje reducirati kakor invalida, ako je za svojo službo sposoben.
Izvršena redukcija pa je pokazala, kako se lahko prekrši naš zakon s tem, da se je odpustilo več invalidov, ki so sposobni in so s popolnim zadovoljstvom vršili svoje službe.
Ni zadosti, da ne dobe invalidi nobene ma-terijelne pomoči, da so prepuščeni bedi in pomanjkanju, sedaj se ne vpošteva niti njihovih pravic, ki jim jih daje zakon v ta namen, da bi se osamosvojili in s tem razbremenili državne izdatke.
Kaj naj počno brezpravni invalidi potiš njeni v največjo bedo in pomanjkanje?
Več vsled redukcije prizadetih invalidov se je pritožilo na svoje ministrstvo proti njihovim odstavitvam iz državnih služb.
Zgodil pa se je slučaj, da je ravno ministrstvo socialne politike, kot najvišja invalidska oblast, ki je napravila in ima najbolj ščititi invalidski zakon in njihove pravice, pritožbo dotičnih invalidov, ki so se pritožili proti redukciji zavrnilo. Dotični so dobili rešitev, da je bilo postopanje redukcijske komisije pravilno utemeljeno po zakonu. Ako pa smatrajo, da je bilo postopanje nepravilno in da se jim je storila krivca, imajo pravico pritožbe na drž. svet. Toraj po mnenju onih, ki odločajo o inv. vprašanju je bila redukcija čisto pravilna. Vsakemu je znano, da mi državnega sveta še sploh nimamo ali pa, da isti ako je bil res pred kratkim imenovan kakor se je govorilo in pisalo, še ne posluje. Kdaj naj se torej invalid, ki stoji brez vsakih sredstev na cesti, pritoži? Ali naj čaka, kdaj se bodo gospodje sestali in da bodo potem po par letih mogoče enkrat njegovo pritožbo rešili? To so za trpina predolga vica. On bo moral gladu poginiti, ako se mu ne pomore kako drugače, da pride do kruha. Kdo bo toraj popravil invalidom storjene krivice. Od gospode gori nihče, ker nima prijateljev, ne vživa sočutja in nima trdnih postav.
Ortopedija in protezna tehnika v Italiji.
(ReSerat študijskega potovanja pa italijanskih zavodih.)
Dr. Fran M i n a f , asistent kirurgienega oddelka splošne bolnice, Ljubljana. (Nadaljevanje.)
Protezna delavnica „Rizolli“ v Bolonji.
Imenovana delavnica je ena izmed največjih in najboljših delavnic te vrste. Zaposluje istočasno nad 100 delavcev, ki delajo v treh oddelkih, t. j. v oddelku za proteze, v kovinskem oddelku in oddelku za izdelovanje drugih ortopedičnih aparatov. Ta delavnica ima dve podružnici, eno v Trstu, drugo v Veroni.
Delavnica je podrejena naravnost profesorju Puttiju, ki je tudi njen organizator. On je bil namreč prvi poleg Belgijca Hendrixa, ki je opustil izdelovanje protez iz usnja in začel izdelovati lesene proteze, ki so jih takrat izdelovali samo v Ameriki.
Bodi mi dovoljeno omeniti neko anakronistično reminiscenco. V letu 1917. sem obiskal ortopedični zavod prof. Spitzy-ja na Dunaju in imel priliko ogledati si bogato industrijo usnjenih protez in drugih kompliciranih ortopedičnih aparatov. Spremljal me je asistent prof. Spitzy-ja, ki mi je radevolje pokazal cel institut in vse vrste protez, med njimi tudi radi popolnosti eno leseno protezo, o kateri se je zelo skeptično izrazil.
Sedanjost je pokazala, da je ravno od Nemcev obsojena proteza prekosila nemško usnjeno protezo in da bode ravno nasprotno kakor se je izražal moj takratni spremljevalec, ravno lesena proteza nadomestila usnjeno.
V bolonjski delavnici se izdelujejo izključno lesene proteze.
Lesena proteza ima sledeče prednosti:
Je bolj lahka, trpežna, bolj higienična in tudi cenejša. Bolonjska proteza za sprednjo ekstremitete tehta:
pilon stegna (delavna proteza)	.	1500	g
pilon goleni (kraka).............. 1000	g
definitivna proteza za eksartikuli-
rano kokso...................... 3000	g
definitivna proteza za stegno	.	.	2500	g
definitivna proteza za golen	.	.	1500	g
Po moji skušnji in po izjavah pohabljencev traja življenska doba lesene proteze IV2 do 3 leta. Tudi poprave so bolj enostavne kot pri usnjeni, ker se lesena ponavadi pokvari v sklepih. oziroma v stopalu; ta del se lahko hitro ambulatorično nadomesti.
Proteza je tudi higienična, ker je njena notranja površina pokrita s celuloidom, ki ne absorbira potu kakor usnjena.
Kot materijal se uporablje les vrbe, lipe in deloma jelše (ontano). Les mora biti dobro posušen; v Bolonji uporabljajo les, ki je bil rezan in sušen najmanj pred enim letom. V slučaju potrebe se les lahko suši v posebno konstruirani peči, kakor se n. pr. dela v Rimu; nahitro sušen les pa ni prvovrsten materijal, ker rad poka. V prvi vrsti se uporablja vrba ali lipa; jelšo rabijo samo za konstrukcijo pilona, oziroma kakor vložke za menzolo delavnega pilona za stegno.
Kar se tiče notranje organizacije, t. j. na-ročevanje in prejemanje protez po pohabljenih je treba pripomniti sledeče:
Trikrat na teden od 10—12 h se snide komisija, sestavljena iz „opera nazionale“, vlade, invalidov in ravnatelja delavnic, po potrebi tudi iz zavodovega zdravnika. Ta komisija odločuje o potrebi proteze, oziroma poprave in eventualne zamene za drug materijal. Vsak laški invalid ima dosmrtno pravico za dve protezi in sicer eno delavno — pilon, drugo definitivno (paradno protezo), kakor tudi za par čevljev. Male poprave .se izvršujejo takoj, za nabavo nove proteze je treba čakati približno 14 dni.
Invalidi iz dežele, ki ne morejo lahko priti k poskušnji proteze, imajo pravico za brezplačno oskrbovanje v bolnici „Rizolli“, drugi, ki so doma v bližini Bolonje, oziroma iz same Bolonje, pridejo še isti dan na vrsto. Vzame se mera, oziroma napravi mavčev model in nato odidejo invalidi domov ter pridejo na določen dan k poskušnji. Mera se jemlje na posebnih tiskanih vzorcih; za krn stegna ni treba napravljati modela, ker se lahko izdeluje proteza po meri; za krn goleni je bolje napraviti radi natančnosti mavčni model in vzeti poleg tega še mero. Procedura merjenja je najboljše razvidna iz priloženega vzorca.
Poslovanje v podružnicah v Trstu in v Veroni se vrši na sledeči način: enkrat na 14 dni, ozir. tri tedne se povabijo invalidi iz okolice. Iz bolonjske centrale se pripelje preddelavec, ki vzame mero. Naročitev, ozir. potrebo proteze odloči komisija, ki je sestavljena analogno kakor v Bolonji; za zdravnika se pritegne zdravnik kirurg, oziroma ortoped. Proteze se nato provizorno zgotovijo v centrali v Bolonji. Po modelih ali meri provizorno zgotovljene proteze se poskusijo na bolnikih, ko dospe preddelavec drugič v podružnico; o njegovem prihodu se invalidi preje obvestijo; pomanjkljivosti proteze se takoj korigirajo. Preddelavec pride potem še tretjič in prinese zgotovljene proteze zopet nazaj. Podružnica ima zaposlenih več stalnih delavcev, ki izvršujejo male poprave sami.
Do svetovne vojne so konstruirali proteze bandagisti in tvornice, ki so izdelovale proteze po lastnih idejah ne oziraje se popolnoma nič na fiziologijo organa. Tem je bilo popolnoma vseeno, jeli odgovarja proteza fiziologi-čnim. oziroma anatomičnim zahtevam, ali ne,
za nje je bilo glavno vnanja konstrukcija in estetika proteze.
Ogromno število pohabljencev v sedanji vojni je primoralo zdravniške kroge, da so se začeli sami zanimati za pripravno in kar mogoče dobro nadomestilo za izgubljeni organ. Med prvimi so bili Spitzy v Gradcu, Hendrix v Belgiji (1917), Putti v Bolonji ((1917) in Martin v Parizu, ki so se začeli pečati s protezo in proučili fiziologijo gibalnih organov ter vpo-stavili glavna pravila, tičoča se konstrukcije moderne anatomično fiziologične proteze. — Dovoljujem si citirati odstavek, ki ga je napisal Hendrix iz Brislja v „Chirurgie reparatrice et ortopedique“:
„Jusqu’oü peut-on et faut-il chercher ä imiter la nature dans le remplacement du mem-bre perdu? Si 1’ on considere la complexite du mecanisme physiologique, on doit avouer que F on peut essayer de se rapprocher de la nature Sans parvenir ä 1’ egaler. II y a tonte u'ne Serie de difficultes ä surmonter pour resoudre pratiquement le problem. II faut realiser les mouvements principaux, supprimer ceux qui sont accessoires. Les lois de la mecanique ne peüvent etre meconnues. Le membre artificiel sera done un mecanisme costruit en conformite avec la mecanique physiologique et basee sur des lois qui decoulent des lois de la statique humaine.“
Iz tega je razvidno, da se ne smemo truditi, da posnemamo anatomijo in fiziologijo organa v vseh posameznostih, marveč izbrati moramo funkcijonelno najbolj pomembne in potrebne funkcije in sicer:
L središče proteze bodi mehanična os, ki teče natančno skozi geometrično središče, kolena in pada malo na zunaj od središča pete. Ta os ne sme biti niti statična, ki je odvisna od držanja osebe, niti anatomična, ki teče skozi trohanter in središče anatomičnega kolena.
2.	Kot os umetnega kolena moramo izbrati črtp, ki gre vzporedno s podplatovo ploskvijo in ne anatomično os kondilov, ki je za kot 6° večja; v tem slučaju bi silila flektirana noga pri fleksiji lateralno, pri ekstenziji medi-alno. Z eno besedo, vse osi umetne proteze
-rmorajo tvoriti pravi kot, stati morajo ena na drugi pravokotno.
3.	Izmed vseh gibanj moramo vpoštevati samo dvoje najbolj potrebnih, t. j. fleksijo in ekstenzijo.
4.	Izmed petih sklepov spodnje ekstremitete pridejo vpoštev samo:
a) kolk, b) koleno, c) sklep v gležnju.
5.	Pri izbiranju opornih točk je treba vpoštevati anatomično primerne dele t. j. kondile, sednico, ne smemo pa uporabljati mehkih delov, kakor muskulature, ali celo krna.
6.	Posebno velikega pomena je oblika steg-nove proteze, ki ne sme biti cilindrična, marveč troroba. Načrt anatomičnih razmer pojasnjuje popolnoma velik pomen navedenega, kajti cilindrična proteza stiska mehke dele. samo troroba oblika odgovarja anatomičnim in fizi-ologičnim zahtevam; vso oporo nosi namreč tuber ischii sednica) in ne krn.
Omejim se še na kratek popis obeh oblik bolonjske proteze, to je pilona in definitivne proteze in sicer samo protez za stegno.
(Dalje prih.)
Pravilnik
za izvrševanje zakona o začasni pomoči invalidom in rodbinam umrlih, padlih in pogrešanih vojnikov kakor tudi nekaterih civilnih vojnih žrtev.5'
Na podstavi pooblastila člena 52. zakona o začasni pomoči invalidom in rodbinam umrlih, padlih in pogrešanih vojnikov kakor tudi nekaterih civilnih vojnih žrtev z dne 28. decembra 192.1. „Službene Novine“ št. 294 z dne 31. decembra 1921.,^ predpisujem ta-le pravilnik za izvrševanje prednjega zakona.
L poglavje.
K členu 1.
§ L Člen 1. ne razlikuje med vojniki iz mirne dobe in vojniki iz vojnih let kakor tudi ne med njih rodbinariii ter se razprostira na redove, podčastnike in častnike in njih rodbine, kolikor ni to v posameznih členih odrejeno drugače. * **
* Razglašen v „Službenih Novinah kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca“ št. 151 A, izdanih dne 11. julija 1. 1922.
** Uradni list pod št. 30 iz leta 1922.
§ 2. Namen prednjega zakona ni bil, omejiti kategorije oseb, ki imajo pravico do raznih pomoči, nego je še povečal število oseb, n. pr. s civilnimi osebami in tujimi državljani. Zaradi tega je treba odredbe prednjega zakona dopolniti z odredbami prejšnjih zakonov, kolikor njih prejšnje odredbe ne nasprotujejo odredbam novega zakona.
§ 3. Nesposobnost za vojaško službo ni vselej istovetna s pridobitno nesposobnostjo; zato se sme oseba, ki uživa pomoč po enem izmed prejšnjih zakonov, koristiti z novimi odredbami tega zakona samo, ako je njena nesposobnost za vojaško službo obenem istovetna s pridobitno nesposobnostjo v zmislu člena L, A, b).
§ 4. Pravico do pomoči imajo ne samo dobrovoljci prejšnje srbske, črnogorske in zavezniške vojske in vojske kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, četniki in vstaši urejenih čet. nego tudi neurejenih čet. Zatorej ni izključeno, da daje novi zakon komu pravico do podpore ali druge pomoči v zmislu prejšniega zakona, po katerem taka oseba ni imela pra* vice (kakor n. pr. vstaši neurejenih čet).
§ 5. Za vojno operacijo se smatra poleg ostalega tudi torpediranje na morju ali evakuacija posameznih ozemelj in terenov, ki jo je odredilo eno ali drugo državno oblastvo.
§ 6. Ruskim invalidom - beguncem na našem ozemlju se priznava pravica do brezplačnega oskrbovanja s protezami, do brezplačnega zdravljenja vojne invalidnosti, do brezplačnega strokovnega pouka in brezplačne vožnje; izključujejo pa se od vseh ostalih vrst pomoči in 'ugodnosti, ki jih imajo naši invalidi.
K členu 2.
§ 7. Naštetev raznih pomoči v členu 2. prednjega zakona ne izključuje specialnih pomoči, ki so izvestnim kategorijam oseb, zaščitenih s tem zakonom, priznane v prejšnjih zakonih, kakor n. pr. posebna ranjeniška (osebna) doklada, posmrtna četrt, oskrba v invalidskem domu ali v bolnici za duševne bolezni itd.
Manjši ali nižji odstotek invalidnosti ne izključuje takih oseb od raznih pomoči za ustanovitev ali izboljšavo samostojnega pridobitnega dela. Toda ob podeljevanju raznih pomoči je treba zlasti vpoštevati potrebnost in primernost podpore, večji odstotek invalidnosti rodbinsko in imovinsko stanje kakor tudi uživanje njih doklade po tem ali pomoči po drugem zakonu.
II. p o g 1 a'v j e.
K členu 3.
Brezplačno zdravljenje.
§ 8. Invalid ima pravico, dosmrtno in brezplačno dobivati od države proteze, ortopedske aparate, t. j. vse ono, kar naj mu služi 'fa nadomestek njegove poškodbe ali za pomo-bek pri izvrševanju njegovega dela.
§ 9. Invalid ima dosmrtno pravico do brezplačnega zdravljenja za vse poškodbe ali bolezni, ki mu jih je prizadel ali mu jih je po-slabšal eden izmed vzrokov, kateri mu daje značaj vojaškega ali civlnega invalida. Isto vena tudi za ponovna obolenja ali poslabšanja teh boškodb ali bolezni, ako se njegova pridobitna sposobnost toliko popravi, da ne znaša 20 odstotkov, kakor tudi za vse komplikacije, ki bi Se sčasoma pojavile iz prednjih vzrokov.
I § 10. Za vsako posamezno državno inva-!>dsk0 upravo je treba odrediti, v katerih za-vodih naj se zdravijo invalidi iz njenega oko-nsa. Ako v enem izmed odrejenih zavodov ni Prostora, se mora državna invalidska uprava Kar najhitreje sporazumeti o sprejemu dotične-!1nva ida z najbližjimi državnimi invalidski-
•	pravami, v katerih okolišu so ustanovljeni
vali d a V kateri^ ni bilo mogoče zdraviti in-
Oskrbovanje invalidov s protezami i kbkor tudi zdravljenje onih poškodb in bolezni, za katerih zdravljenje razpolaga ministrstvo za socialno politiko s svojimi nosebnimi zavodi, se vrši v teh zavodih. Ko bi bilo zdrav-benje v zavodu potrebno, a ministrstvo za so-Oalno politiko ne bi imelo svojih posebnih za-vodov ali ne bi imelo v njih zadosti prostora, lnora pristojna državna invalidska uprava na Podstavi odločbe ministrskega sveta z dne 10. Povembra 1919 napotiti invalide v ostale državne, bodisi civilne, bodisi vojaške zdravstve-9 zavode kakor tudi v avtonomne (oblastne.
•	krožne, županijske, sreske, kotarske, okrajne i,.'0 , Pske) bolnice. V privatne bolnice napo-
.le državna invalidska uprava invalide samo jako izjemnih prilikah, ko bi bil ta način taim m najugodnejši.
§ 12. Zdravljenje doma, t. j. izvun zdravstvenega zavoda, dovoljuje pristojna državna invalidska uprava samo, ako je zdravljenje v zavodu nemogoče.
§ 13. Invalid, ki mu je treba nove proteze ali novega aparata ali popravila teh stvari, se mora pismeno obrniti: v Srbiji ali Orni gori na svojo okrožno zaščito invalidov, dece in mladine, v novopridruženih pokrajinah pa na invalidski odsek pri svoji pokrajinski upravi.
V dopisu mora invalid navesti, katera delavnica mu je izdelala sedanjo protezo, ortopedske čevlje ali ortopedski aparat; ako pa do sedaj še ni aparatiziran, mora javiti, katera komisija ali katero oblastvo ga je proglasilo za vojaškega ali civilnega invalida. Ako še ni bil na komisijskem pregledu, mora njegovo občinsko oblastvo potrditi na podstavi njegovih dokumentov ali izjave prič, da je onesposobljen iz enega izmed vzrokov člena 1. zakona. Pristojna državna invalidska uprava odredi delavnico, ki naj izdela ali popravi zahtevani predmet, ter o tem obvesti invalida.
§ 14. Ob izročitvi protez, ortopedskih čevljev ali ortopedskega aparata da uprava delavnice invalidu navodilo, kako naj uporablja in čuva proteze, ortopedske čevlje ali ortopedski aparat, ter odredi rok za trajanje njih uporabljanja, in sicer z ozirom na njih vrsto in izdelavo, na kakovost materiala, na poklic invalidov kakor tudi na terenske razmere, v katerih invalid živi.
§ 15. Ako invalid pred potekom roka. označenega, v listini, pokvari ali obrabi protezo, ortopedske čevlje ali ortopedski aparat, se popravi ali izdela novi nadomestek ob državnih stroških samo, ako ni storil invalid tega hote ali iz malomarnosti, o čemer odloči strokovna komisija.
Ob dokazani krivdi se mora izvršiti popravilo ali izdelava novega nadomestka, toda invalidu se odteza mesečno sorazmeren del njegove invalidnine, dokler se ne pokrije učinjena škoda, katere znesek je odrediti po vrednosti, ki jo je imel pokvarjeni predmet v trenutku, ko se je pokvaril.
§ 16. Manjša popravila protez, ki jih lahko izvrši zaseben strokovnjak ali zasebno strokovno podjetje, ki je jako blizu ali v stalnem prebivališču invalidovem, in ki ne znašajo več nego 50 dinarjev, sme invalid naročiti, ne da bi jih prej priobčil svoji pristojni državni invalidski upravi; po popravilu ji pošlje račun v izplačilo. Ako ima državno invalidsko oblastvo razlog za sum, da ni izključena zloraba te pravice, odkloni izplačilo do končane preiskave ter po potrebi prepove v bodoče popravila pri zasebnikih.
§ 17. Invalid, kateremu je treba zdravljenja poškodbe ali bolezni, ki mu zanje daje zakon pravico brezplačnosti, se mora obrniti z izpričevalom o svoji invalidnosti do najbližjega državnega ali občinskega zdravnika ali do zdravnika okrožne blagajne za zavarovanje delavcev ali do najbližje državne ali samoupravne bolnice. Zdravnik ga pregleda, mu da potrebno' nujno pomoč ter ga po potrebi takoj napoti v bolnico. O vsakem primeru mora zdravnik obvestiti pristojno državno invalidsko upravo ter podati svoje predloge, kako naj se invalid zdravi.
§ 18. Področni državni invalidski organi se pooblaščajo, z ozirom na svoje razmere predpisati vse, česar je treba v tem pogledu, ter zdravnikom določiti honorar za posamezne preglede, največ do 10 dinarjev, lekarnarjem po odškodnino za zdravila, največ do one cene, za katero dajo lekarne zdravila javnim zdravstvenim zavodom ali okrožnim blagajnam za zavarovanje delavcev.
§ 19. Stroški honorarjev zdravnikom za preeded, za domače zdravljenje invalidov, nadalje za zdravila ob takem zdravljenju, za zdravljenje v samoupravnih bolnicah, ki se vzdržujejo iz svojih sredstev, potem stroški zdravljenja v njegovih zavodih obremenjajo proračun ministrstva za socialno politiko, v ostalih državnih civilnih in vojaških bolnicah, istotako v onih samoupravnih zdravstvenih zavodih, ki so prešli v državni proračun, skladno z odločbo ministrskega sveta z dne 10. novembra 1919., pa obremenjajo ono ministrstvo, v čigar pristojnost spadajo dotične bolnice.
III. poglavje.
Strokovni pouk.
K členu 4.
§ 20. Strokovni pouk invalidov je obvezen in zaščiten z raznimi kaznimi v zmislu zakona; zategadelj se nalaga vsem področnim organom,
naj posvečujejo strokovnemu pouku posebno pozornost.
Dasi je strokovni pouk invalidov obvezen, je vendarle treba v vsakem posameznem primeru točno, strokovno in vestno dognati, ali ne govore poleg te potrebe in koristi drugi razlogi za to, da bi se invalidov strokovni pouk odložil ali se vobče opustil.
§ 21. Področni organi naj po tisku, občinah, invalidskih organizacijah in raznih zadrugah in prosvetnih društvih bude zanimanje za potrebo in korist strokovnega pouka invalidov.
§ 22. Pri invalidskem oddelku ministrstva za socialno politiko in pri invalidskih odsekih pokrajinskih uprav ali, če je to primerneje, pri posameznih posebnih invalidskih bolnicah ali šolah je setaviti „komisijo za strokovni pouk invaldov“. Stalni člani te komisije so: en zdravnik in en referent za strokovni pouk invalidov dotične državne uprave, in sicer upravnik najbližje invalidske šole, en prisednik invalidske organizacije; po potrebi pa je v komisijo za daljši ali krajši čas ali za posamezne primere pozvati po enega predstavnika onih združb, ki predstavljajo ono pridobitno grano, s katero se invalid bavi ali v kateri naj bi se ponovno ali na novo usposobil.
Po činu ali položaju višji zdravnik ali referent za strokovni pouk pri invalidskem oddelku (odseku) je predsednik komisije, nižji po činu ali položaju pa je njegov namestnik.
Komisija je sklepčna, ako so navzočne tri četrtine vseh pozvanih članov komisije, sklep pa velja, ako je zanj glasovala večina navzočih članov.
Kolikor se ne bi invalidi sami javljali za strokovni pouk, se morajo področni organi prepričati v najkrajšem času, ob predelavi statističnega materiala, zbranega pri občem pregledu invalidov, kateri invalidi bi morali začeti ali nadaljevati ali dovršiti svoj strokovni pouk; za vsakega takega invalida morajo po redni administrativni poti ugotoviti potrebo in možnost ponovnega usposabljanja za prejšnji ali za novi poklic.	(Dalje prih.)
Invalidi! Ako nočete biti zapostavljani pri dosegi svojih pravic, čitajte redno „Vojnega Invalida“!
Društvene vesti.
Poročilo iz ustanovnega občnega zbora v Kozjem. Naš delegat tov. Beline, ki je vodil dne 30. jul. t. 1. ustanovni občni zbor podružnice v Kozjem poroča, da je bila udeležba nepričakovano velika, da se je ustanovila tam močna podružnica z agilnim odborom na čelu. Pristopilo je k podružnici poleg velikega števila invalidov in vdov tudi 10 podpornih članov. Prijavilo se je tudi precejšnje število naročnikov našega glasila. Pohvalno je treba omeniti zanimanje g. župana in gg. orožnikov za našo stvar, kateri so obljubili, da nam bodo v vsakem oziru pomagali.
Podružnica Cirknica je imela dne 6. avgusta t. 1. svoj izredni občni zbor. Poročal je tovariš Beline iz Ljubljane, kot delegat centrale. Obravnavalo se je poleg običajnega dnevnega reda vprašanje, ali se naj prenese sedež te podružnice na Rakek. Sklenilo se je, da ostane sedež nadalje v Cirknici in se je izvolil nov odbor.
Udruženje ratnih invalida središnji odbor v Zagrebu je imel dne 13. in 14. t. m. svojo letno skupščino, na katero je povabil tudi delegate iz Srbije, Dalmacije in Slovenije. Iz Srbije so prisostvovali štirje delegati, centrala iz Splita se je opravičila, da ima doma neki važni sestanek, naša centrala iz Ljubljane pa je delegirala tov. Tomca in Krušiča, ki sta prisostvovala skupščini. Dvorana realne gimnazije se je popolnoma napolnila z delegati in člani. Ob pol 10. uri je otvoril predsednik tov. Rosandič vsestransko pozdravljen skupščino ter je predstavil navzoče delegate iz Srbije in Slovenije. Po krasnem nagovoru je oddal predsedstvo enemu članu centralnega odbora, na kar se je izvedla izvolitev verifikacijskega odbora. Pri verificiranju je nastalo ostro prerekanje, povzročeno po opoziciji, izhajajoči iz poverjeništva Zagreb, radi nezadostnega priznanja mandatov temu poverjeništvu. Razburjenje je bilo vedno večje tako, da je onemogočilo nadaljno delo, zato je bil predsednik prisiljen skupščino prekiniti in napovedati nadaljevanje ob 2. popoldne. Popoldne se je stanje pomirilo, ker so v začetku prisostvovali sami delegati in tudi od strani zagrebškega poverujeništva samo priznano število. Prišlo je na vrsto obširno, izčrpno tajniško poročilo, ki se je po nekaterih zahtevah za
pojasnila v detajlu vzelo na znanje. Blagajniško poročilo se je navzočim oddalo v vseh postavkah med aktivi in pasivi in na to potem še posebej glede društvenega glasila „Ratni invalid“. Vneli so se živahni razgovori in pojavilo se je več zahtev, na podlagi katerih se je sestavilo strokovnjaški odbor, ki naj pregleda vse računske postavke in izreče svoje mnenje, predno se odda absolutorij. To pa zato, ker je med tem časom prišlo že zopet precejšnje število kritikov v dvoiano iz vrst opozicije, ki je delala vedno ostre konflikte. Končno je prišlo do volitev, ki so se izvršile mirno po glasovnicah. Enoglasno je bil izvoljen stari odbor, iz-vzemši enega odbornika, ki se je sam odpove-, dal. Živahno pozdravljenih je nastopilo več govornikov, med njimi tudi naš delegat iz Slovenije tov. Tomc, ki je lepo pojasnil delo in želje slovenskih vojnih žrtev za skupno enotno delovanje v bratskem udruženju. Na to se je skupščina ob navdušenem vzklikanju razšla. Drugi dan se je nadaljevala še glede raznoterosti in razgovorov med delegati.
Naša odposlanca sta debatirala s Hrvati in Srbi o udruženju. Vsi so bili mnenja, da je treba. da vsi središnji odbori natančno preštudirajo in stavijo svoje predloge glede sestave enotnih vsestransko zadovoljivih pravil za skupno udruženje, ki že obstoja, mora se pa izpopolniti in popolnoma udejstviti. Za to bo treba v kratkem sestanka delegatov iz vseh središnjih odborov, ki bodo prišli na to pripravljeni in se zedinili.
Iz Kočevja se piše: Skoraj vsaka številka „Vojnega invalida“ prinaša poročila, da tega ali onega tovariša ni več. Naznanjamo svojim čitateljem, da je preminul tovariš Andrej Mavrič, prvi organiziran član pred kratkim ustanovljenega poverjeništva v Kočevju. Primorec je bil naš blagopokojni, preskrben oče, ki je zadnje dneve življenja pretrpel dvojno bolest; poleg telesne muke še drugo, večjo. Videl je, da bo moral zapustiti poleg žene še 4 nepreskrbljene otroke. Približno pred pol letom je prišel v Kočevje že bolan, a skrb za družino ga je silila, da se je uprt na palico s trudom in znojem premikal toliko, da je kot izvrsten glasbenik za-mogel preživljati svoje nedorasle otroke. Ko je pa moral težko bolan, utrujen in zmučen leči v posteljo, je bil odvisen le od pokojnine, ki jo dobivamo po novem začasnem invalidskem zakonu. Višin te, takozvane pomoči je članstvu dobro znana, ker pa vemo, da čita tudi marsikdo drugi naš list, bodi povedano, da je dobival mesečno vsega skupaj 7 Din 50 para, od-števši 50 para za dostavnino. Res neverjetno, a dejstvo je vendar le. Enkratna podpora v
znesku 200 Din, nakazna od invalidskega oddelka poverjeništva za socialno skrb mu je bila dobrodošla, a v tem slučaju je bila gotovo prenizko odmerjena. Glasbeno društvo v Kočevju je pokojnemu rodoljubu ob odprtem grobu zapelo dve žalostinki v slovo. Organizirano članstvo pa se je ločilo od ljubljenega tovariša z trdno voljo, zavzeti se vselej za sirote umrlega sotrpina. Počivaj v miru ljubljeni tovariš!
----------------[g------- .
Razne vesti.
Naročnike, ki dolgujejo naročnino, moramo zopet prositi, da poravnajo nemudoma zaostanke, sicer smo jim primorani prihodnjo številko lista ustaviti. Čitatelje prosimo tudi, da agitirajo za nove naročnike. Sleherni invalid naj bo naročnik našega glasila.
Kdaj se bodo nakazovale zaostale doklade. Pri oddelku za nakazovanje pokojnin, kakor tudi pri organizaciji, se vedno ponavljajo vprašanja in kopičijo prošnje za doklade k pokojnini, ki jih imajo nekateri dobiti še za prejšnja leta nazaj. Oddelek za nakazovanje pokojnin nima za te zaostale doklade nobenega kredita, da je stavil že več predlogov v Beograd za otvoritev in nakazilo kredita, ki ga pa ne more dobiti. Po par let morajo že čakati naši ljudje lačni in raztrgani na uboge pare, ki jih tako krvavo potrebujejo. Nič ne zaležejo prošnje na pokojninski urad, nič predlogi pokojninskega urada na ministrstvo za otvoritev kredita. V Beogradu imajo gospodje gluha ušesa in si mislijo, kar je minulo je minulo, kdo bo plačeval še za nazaj. To pa ni tako. Vojne žrtve terjajo le svoje, kar jim pripada in kar se jim mora redno dajati. Nesramno, da se jim kaj takega zadržuje. Za to mora biti kredit vedno, ker se nabira iz invalidskih davkov. Gospoda v Beogradu se opominja, da kredit za zaostale pokojnine in doklade nemudoma nakaže. Sedaj po sestavi in pričetku poslovanja superrevizij-skih komisij, se bodo taki slučaji za izplačilo zaostalih pokojnin z dokladami še bolj povečali, ker je veliko takih, ki so invalidi, toda čakajo na odločitev komisij. Treba jim bo izplačati za ves čas čakanja nazaj.
Wranglovci na mariborski glavni pošti. Pod tem naslovom nas prosi naš čitatelj iz Ključarovcev, da objavimo njegov dopis. Kakor je poročala mariborska „Straža“, je dobilo nedavno šest Wranglovcev službo na mariborski glavni pošti. Ako prosi invalid za službo na invalidski odsek, se vedno izgovarjajo, da ni prostih mest in se pošiljajo okoli orožniške poizvedbe ali je invalid res potreben službe. Za
druge, posebno za Warnglovce se ne zahteva nobene kvalifikacije, za invalida pa najstrožji predpisi. Invalid, ki danes šepa ali nosi prazen rokav in je moral staviti svoje življenje na razpolago državi, je sedaj zapostavljen od nje, protekcijo pa vživajo taki, ki niti naši državljani niso. Prav je imela „Straža“ ker je zapisala, da so Wranglovci nov atentat na invalide.
Pokopali smo dne 17. t. m. pokojnega tovariša I. Deržaja, uradnika iz Ljubljane, ki ga je vzela neizprosna jetika. Organizacija se je udeležila pogreba po deputaciji z društvenim vencem. Umrl je tudi v umobolnici naš tovariš. Matija Poženel. Bodi jima zemljica lahka.
Kako vadljajo. Iz Beograda prihaja vest po časopisih, da se je ministrstvo pogajalo s-predstavniki invalidskih organizacij glede ureditve invalidskega vprašanja. Na tem pogajanju se je od strani ministrstva stavil predlog, da bi se delazmožne invalide odpravilo z enkratno odpravnino v znesku 30—40.000 K ali mogoče nekoliko več. Invalidski predstavniki pa da so bili baje s tem zadovoljni. Radovedni smo, odkod so bili dotični zastopniki organizacije. Slovenske organizacije niso vedele o tem pogajanju nič. Kdo je upravičen vadljati za našo kožo? O tem bomo še spregovorili, ko se zadeva razčisti.
Neosnovana očitanja. V mariborskih invalidskih krogih se čujejo očitanja, da se je vsled brezbrižnosti'- centrale v Ljubljani sprejelo Wranglovce v službo na glavni pošti v Mariboru. Centrala bi morala posredovati v prid invalidom in preprečiti nastavitev Wranglovcev. Res je to, pomisliti pa je treba, da se mora v takih slučajih centralno pisarno obvestiti. Zato pa ima naša organizacija svoje podružnice po deželi, da zastopajo naše krajevne interese. Dotični prizadeti invalidi, naj bi takoj, ko so prosili za službe, obvestili svojo podružnico, da bi jih podpirala in obvestila tudi centralo, da intervenira v njihovi zadevi. Iz tega se razvidi, da so krivi dotični invalidi reflektanti sami, ne pa podružnica ali še celo centrala, ker ne moreta isti vsakega posameznika okoli povpraševati, kaj potrebuje. Poverjeništva in podružnice naj pa svoje člane opozore, da se v takih slučajih obračajo na nje, da potem lahko posamezne slučaje naznanijo centrali, ki je dolžna posredovati. Taka neosnovana očitanja pa izpodkopavajo ugled in rušijo organizacijo.
Nezadostno frankiranje. Centralna pisarna v Ljubljani dobiva večkrat pisma podružnic in posameznih članov, ki so nezadostno franki-rana ter mora plačevati zanje kazen. Opozarjajo se vsi,-da na pisma prilepijo popolno predpisano poštnino v znamkah.
Tiskovni sklad.
Beline Franc, traf, v Ljubljani ...	5 Din.
Senekovič Ivan, organist v Begunjah 10 Din.
Kolar Joško...........................5 Din.
Špan France, učitelj v Metliki ... 12 Din
50 para.
Tovariši in tovarišice posnemajte!
Odgovorni urednik: Franc Beline. Tisk tiskarne J. Blasnika naši., v Ljubljani.
...................................
■	■
! Proda se kompleten potovalni kinoaparat i
■	B
■	zložljiv	v	zaboju,	v	jako	dobrem	stanju,	s	16	rabljivimi, dobro ohranjenimi filmi.	S
Aparat deluje na elektriko ali na kisik (Oksigen). Poizve se pri
2 ___ ^ »
:	Frasaiic'	Murau,	raat	S3irsici	šf. 23, pri NcwerrantesfiJ..	»
■	m
H	®
..................................................BBBBBBBBBBBBBBBBBEBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB^
m
1
i
1
1
1
i
g
I
B
i
B
!ül$ E2SI5SS £*333 E&39 i£29 5H3 Uši Eßsl Bää «US SSSü ESU	HESS SSS S38 E£S2 SHS! E§2 SUSä ÜÜ 1§£8 SHS
	Vojni irt^olld /VI fio^FiijR nn *Rledii	Izdeluje in doimlju vsakovrstne mizarske
Strojno		
lizsrstve		izdelke po naročilu in konkurenčni!! cenah
	Zalite vaj te Offerte I	

i
§
B
i
B
E
I
g
i
I
r
L:

■ ■■BBBBBBBBBBBBHBBBBMBBBÜfllBBBBSBBBB BBBBOBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBEiBtBBBSn
Mo Videtič, Tržič
kleparska delavnica
BBBaBBBaaaBBBBBBBBBBBBBBBBBaaBBBBBaaBBBBBBaBB-iBBBBiBBa*BBBaBBiiBBBBBBBBKB	i
Sprejema se vsa v to stroko spadajoča dela, stavbna in galanterijska, pokrivanje in barvanje streh in zvonikov, izdelovanje ornamentov, napeljave vodovodov, kopalnih sob etc.
Postrežba točna, delo ceno in solidno.