ALEKSANDR ALEKSANDROVIČ REFORMATSKI
A. A. Refarmatski se je rodil v družmi profesorja kemije A. N. Reformatskega. Očeta in sina lahko srečamo med pomembnejšimi imeni, zapisanimi v enciklopedičnih slovarjih. A. A. Reformatski je končal jezikaslovje na Moskovski univerzi. Po končanem študiju je začel delati pri različnih založbah. 2e v 20. letih ga zasledimo kot predava-
107
telja na MGU, na Mosfcouskem državnem pedagoškem inštitutu za tuje jezike in Literarnem inštitutu Maksima Goxkega. Od 1. 1958—.1970 je bil predstojnik oddelka za strukturno in uporabno lingvistiko »Instituta jazykoznamija«. Bil je član več znanstvenih komisij in komitejev pri Predsedstvu Akademije znanosti ZSSR: sodeloval je v pravopisni komisiji, terminološki in onomastični sekciji, v sekciji za strojno prevajanje Sveta za kibernetiko idr.
Skupaj z R. I. Avanesovom, V. N. Sidorovom in P. S. Kuznecovom je eden od utemeljiteljev Moskovske fonološke šole, ki je nadaljevaila v iniski znanosti tradicije F. F. Fortunatova in njegovih učencev.
Pedagoško delo in talent A. A Reformatskega sta našla svoj izraz v znanem učbeniku »Vvedenie v /azy^ovedenie« (1947, 4. izdaja 1967). Mnogi sovjetski jezikoslovci se imajo za učence ali idejne privržence A. A. Refonmatskega. Leta 1970 je objavil knjigo »Iz istoiii otečestvennoj ionologii. Očerk i hiestomatija«, v kateri si je prizadeval prikazati vse to, kar so prispevali piredstavniki Moiskovske tonoiloške šole v svetovno jezikoslovno znanost. Poisebnim problemom nauka o fonemu je posvečena njegova knjiga »Fonologičeskie etjudy« (1975). Pozornosti so vredne publikacije »Tehničeskaja redakcija knjigi, teorija i metodika raboty« (1933), »Cto takoe termin i terminologija« (1959). Ob njegovi 70-letnici je izšel zbornik »Fonetika. Fonologija. Grammatika« (1971). Za učitelje ruskega jezika je pisal razprave v revijo Russkij jazyk v škole, v katerih je skušal čisto praktično prikazati, kako naj učitelj uporabi jezikovno znanje pri pouku.
A. A, Reformatski je pojmoval jezik kot sistem — niaj je šlo za fonetične, morfološke ali leksikalne pojave. Izreden smisel je imel za živ, govorjen jezik in za pisno slikovitost. O fonemih, morfemih in -drugih abstraktnih pojavih je pisal kot o živih ljudeh. To ni bil jezikoslovec, zaprt zgolj v svoj jezikoslovni kabinet; v svoja dela je vnašal primere iz matematike, glasbe, zgoidovine in vrste drugih znanosti. Slovel je kot odličen predavatelj, kot človek, ki ga je vsaka novost v jezikoslovju navdušila, tako npr. strojno prevajanje (»Osnovnye problemy mašinnogo perevoda« ¦— Voprosy jazykoznanija, 1956, št. 5).
Znanstveno delo A. A. Reformatskega je zelo pomemhnio — z njegovo globoko besedo se ni okrepUa le rusistika, marveč tudi splošno jezikoslovje.
Jurij  Ro j s Pedagoška akademija v Mariboru