Dopisi. lz Goriije-Radgonskega okraja. (Varuh!) Zima je, čas počitka. Za pečjo sedim, tobak kadim in premišljujem o minljivosti tega sveta. Naenkrat potrka nekdo na vrata. Kdo je? V sobo stopi raoj sosed in stari prijalelj, s katerira se prav rada pomenkujeva o raznih stvareh. Posebno naju pa zanimajo dogodki v našem okraju, o katerih »Gospodar« vedno kaj prlpo- veduje. Tokrat je prišel najin pogovor tudi na »šulve- reinsko« šolo, katero želi prerok v Orehovcih imeti. »Ta prerok je pač čuden patron, reče moj prijatelj, ni še plačano tistih 20.000 gld., za katere železnica tožuje, niso še plačani tisti »bikeci«, katere je iz Nemškega prignal, in že hoče nam kmetom zopet nove stroške nalagati s svojo orehovsko šolo. No, pa iz te moke ne bo nikoli kruha. Mi vendar nismo prerokovi hlapci, da bi nam komandiral, kakor se rau ljubi!« — Najin po- govor obrnil se je tudi na najnovejši dogodek, pri ka- terem je seveda zopet Bračko udeležen, pa ne v naj- boljši svetlobi. «Ali veš, začne moj prijatelj, kaj se je na takoimenovanem »Presserholu« zgodilo? Tam ste dve »frajli«, ena bolj prismojena in pahnjena ko druga. Pri teh dveh »frajlah« bila je neka sirota na hrani in skrbi. Ta otrok spada v Orehovsko občino, katera ga mora, ker nima starišev, na svoje stroške, rediti. Ker je prerok župan v Orehovcih, je torej to dekle njego- vemu varstvu izročeno. Kot vesten varuh bi ga bil mo- ral dali poštenim in dobrim ljudem v postrežbo, ne pa tema dvema ženskama, kateri sta deklino ves čas na neusmiljen način pretepavali. Pred kratkim je pri tej deklini učiteljica v šoli zapazila, da ima neko rano na roki. Ko jo vpraša, od kod je ta rana, začne se dekle jokati in pripovedovati, da jo njeni rediteljici tepeta, kakor črno živino. Učiteljica ji zavihne rokavce in vidi rano na rani, oteklino na oteklini. Učiteljica je to takoj ovadila šolskemu predstojništvu. Prišel je zdravnik in otroka preiskal. Našel je na celem truplu čez 60 (reci: šestdeset) ran. Zdravnik je otroka takoj izročil bolniš- nici, zoper brezsrčni rediteljici pa se je vložila kazen- ska ovadba. Vidiš, nadaljuje moj prijatelj, tako se godi otrokom, šolarjem, pri katerih ima prerok kaj »k coj gučati«. Izvedel sem, da je neka občina na Gornje- Avstrijskem, katera je v prejšnem. času to nesrečno de- klico iinela v skrbi, ker je mati tam živela, večkrat pri Bračku popraševala, kako se kaj otroku godi in kako se ž njim ravna, češ, ako se mu slabo godi, naj ga Bračko nazaj pošlje. A Bračko je vedno odgovarjal, da je otrok v najboljših rokah in da se prav lepo in ljubo ž njim ravna. Torej to je po Bračkovem mnenju lepo in Ijubo ravnanje, ako se otrok pretepava, da je celo truplo le ena bolečina?! Fej te bodi Bračko, zaklical je moj prijatelj ves nevoljen in v sveti jezi, pa daj si rnkrat našteti turski »degenek«, to je šestdeset na pod- ]>'ate, če se ti to tako dopade!« Moj prijatelj pripove- i ajoč mi io nečuveno dogodbo, je kar gorel od same j ze in nevolje ter se le težko pomiril. (Konec prih.) Iz Celjskega okraja. (Od Hude luknje do ('. elja.) Huda luknja ne nosi zastonj tega imena. Ne- pretrgano štrlijo kvišku neznane skale, da je popotniku bkoro hudo stopati mimo njih. Toda jania, ki daje so- lcski ime, dobila je letos novo lice po požrtvovalnosti zgor. Doličkega župana, in vsakega očara s svojo divno krasoto. Imenovani župan je vrl narodnjak, in lep slo- venski napis kaže njegovo gostilno in trgovino. Ne da- lcč od lod blišči se cerkev sv. Florjana. Bavno je služba bcžja in tudi pevci na koru se glase; toda njih petje lri ni posebno ugajalo. Pričakovati je, da bo novi vodja, ki je izvežban v cecilijanski glasbi, kmalo omogočil lepo cerkveno petje. — Pot me pelje čez prijazni holmič sv. Marjete v spod. Dolički jarek. Tu je pač silno dolgo- <'-asna hoja, enakomerno se vije cesta med črnimi liribi, le ropot kake žage in pesem veselega pastirčka pretrga tihoto. Noge mi že postanejo okorne, da jih težko pre- stavljam. Dojde me možiček, z veliko vrečo moke na hrbtu. >Je-Ii še daleč do Vitanja?« ga vprašam. »Le dobro pol ure še«, me hoče potolažiti, jaz pa kaj britko zdihnem, ker že komaj lezem. Trdo stopanje moža me nekako zdrami, kakšni pač morejo biti njegovi podplati, ko tako močno ob moji strani ropoče? Pogledam in vidim slavne cokle. »Imate močne škornje, ali kaj lahko hodite?« se mu nasmehnem. Kmeta zbodejo nekoliko te besede: »Močni so, močni«, me zavrne, «človek se vsemu privadi; pa pravim vatn, cokle so mi prav Ijube; ne zebe me v njih nikdar, držijo me pol leta in stanejo !e eno krono. Kam bi prišel, če bi moral za-se in družino kupovati usnjato obuvalo, vsak inestc bi bilo treba popravila, kolikokrat na leto pa novo. Uničilo bi me to«. Prav govoriš, kmef, mislim si sam pri sebi, marsikateri goldinar se prihrani. — Razveselim se, ko naenkrat zagledam Vitanje pred seboj; sklenem tu ostati do drugega dne ter si ogledati vse zanimivosti. Pridem do prve hiše, ki je precej čedua. Kdo je le posestnik? »Karol Jaklin, Gemischtwarenhandlung«; stopim do druge: »A. Kolar, Backerei und Gasthaus«, do tretje: «Marie Jaklin, Gemischtwarenhandlug«. Bog se usmili; so-li tu sami Nemci? Obrnem se na desno in stpjim pred farno cerkvijo. Zunaj ima lepo ubliko, kaka mora kaj biti znotraj ? Vstopim radoveden; pa — kako obledim, ko jo vidim tako grozno revno. Ce nobena druga, tako je ta krvavo potrebna kakega prenovljenja. Pač pa je cerkev Matere božje na malem gričku vse hvale vredna in se lahko prišteva med najlepše, le škoda, da ni cela preslikana. (Konec prih.) Iz Cirkovec. (Odgovor na odgovor in volitev.) Vse, kar je pisal »Gospodar« v št. 46., ostane, ker odgovor iz Šikol nam to jasno priča. V Šikolah pravite, hočete šolo? Pokazali so Šikolčani pred letom, kako jim je šola ljuba in dragi učitelji, katere je nekdo roparsko napal. Kdo si bo upal pn vas biti učitelj? Osebe hočete, od katerih ste lmeli pooblastila? Kdo bo našteval vse tiste babure, naštejemo pa jih hitro, ko nam odgovorite, kdo se je od Greifa »prej nekdo drugi ponujal za odbornika«, ker vendar vse ve, kako je delal pred štirimi leti pri volitvah, in kako se zdaj vede. Prihodnja volitev pa pokaže, ali je Greifu za »rihtarijo« ali ne. In da ni res, da bi Greif botel postati kedaj »rihtar«, priča nam to, da bodo prihodnje volitve 13. t. m. v Šikolah, kar še nikoli ni bilo. Kaj to pomeni? Na postavo se ne sklicujte, ker jo boljše poznamo od vas. Greif je pre zvit ko ovnov rog? Bodi mu, vendar se je vreza), zagovarjaje se, da ni on prevzel »dela v v Soli, in da še delo ni zgotovljeno«. Vsak olrok ve, da Greif ni zidar, in vsak ve, da je šolski načelnik odgovoren za delo pri šoli. Da ni »delo zgotovljenc, je laž; le komisija je vso zavrgla. — Oznanjene so nam volitve torej na 13. t. m. Pri teh volitvah pokaže cirkovška občina, če še ima kaj poštenib, zanesljivih, pravičnih mož. Gospodarstvo je v tej občini tako, da je moralo sodišče poklicati vse odbornike pred se, kje je neki denar in kam so ga spravili. Hoeete §e naprej tako gospodarstvo, tedaj ostanite za pečjo doma in bodite podrepniki tislim, ki vas kregajo, in ovce njim, ki vas ne strižejo, ampak*tudi derejo. Kdor pa je mož pošlenjak, ta bo tudi volil može pravične, poštenjake! Pri volitvi 13. t. m. se vidimo! ? Iz Haloz. (Grna gora.) Nedavno privedla me je pot na Črno goro. Ker sem že veliko slišal o tem narodnem trgu, hotel sem si to slovensko trdnjavo natančneje ogledali. Kakor vsakega, vleklo je tudi mene najprvo v cerkev, da si jo ogledam. Res veličastna je ta romarska cerkev. Ko pridem iz cerkve, zagledam še veličastneje svetišče, svetiSče, katero je postavil sam Bog, ter ga podaril slovenskemu narodu, da mu v njem služi. Ne mogel bi dopovedati, kaki čuti so me navdajali, ko sem užival krasni razgled po Ptujskem polju, na Slov. gorice in na Pohorje, ter se zravcn .¦pnm.rjjal, da je to slovenska zemlja, moja domovina. Vendar se me je skoraj neka otožnost polastila, ko sem ob robu Pohorja in Slovenskih goric zagledal nemčurske trdnjave, iz kalerih nasprotniki skušajo šc ostale slovenvenske kraje potujčiti. »Hvala Bogu<, vzdihnil sem »vsaj Črna gora je še, kakor sem slišal, popolnoma narodna«. Da, ko bi le tako bilo! Ali čemu je nekaj nemških napisov zraven poštenih slovenskih? Za danes samo to nado izrekam, naj neniški napisi na slovenski Grni gori v kratkem izginejo, kakor kafra ; sieer born te po sili nemške Gorce drugače potipal! Cena.