Užitelj kot politKna osebnost Skoraj gotovo je, da pride pri nas v najkrajšem času do formiranja raznih političnih strank. Gotovo je, da bodo z ozirom na velike politične momente zadnjih dveh let, izdelani programi strank na temelju narodno državne politike. Ti temelji so: ideja narodnega in državnega edinstva, brez razlike na vero, plemena in stanove. Verjetno je, da bodo vse formirane stranke skušale vnesti v svoje programe tudi načelo borbe malega človeka t. j. za kmeta, delavca in za srednji stan. Poleg tega bodo skušale stranke v svojih programih še posebej zadovoljiti najširše kmetske sloje, da se bodo ozirale na deželo, kmetovalčevo delo in kmetove potrebe. Naše politično življenje bo v grobih obrisih tako. Ni izključeno, da se bodo ustanovile tudi druge stranke, ki bodo hotele poudarjati plemensko-nacionalni moment. Ako se bo vodila državna in nestrankarska politika, tedaj se bo moralo že v začetku zavreči tako politično grupiranje, ker bi se s tem načelo tudi vprašanje našega narodno državnega problema. Toliko za uvod. Iznesel bi pa rad drugo misel, misel države — t. j. da hočemo vzgojiti narod v ideji jugoslovenstva in Jugoslavije. To bi pomenilo, da moramo biti na čistem glede resnice, da je pojem jugoslovenstva bolj kulturno nacionalni nego politični pojem. Ako smatramo pojem jugoslovenstva za takega, pridemo do zaključka, da ustvarjajo kulturno nacionalni pojem jugoslovenstva le kulturno nacionalni delavci. To je prvo. Drugo je: prehod iz pojma srbstva, hrvatstva in slovenstva v jugoslovenstvo je mogoč edino le z ono energijo, ki je bila vodena in vzgojena v Jugoslaviji in jugoslovenski šoli. — Samo taka vzgoja more izvršiti izmenjavo generacije in s tem tudi spremembo našega narodno državnega življenja v duhu jugoslovenstva brez razlike na plemena in stan. Logični zaključek vsega tega je — da morajo biti središče organizacije narodno državnega življenja šola in njeni pripadniki. Osrednje osebnosti, ki morajo voditi vzgojo, t. j. izmenjavo generacije, morejo biti učitelji in profesorji. Učitelj kot tak, ni treba da je samo osrednja osebnost šole in vzgoje, ampak že vsled stvari same mora zavzemati vidna in številna mesta tam, kjer dobivajo vse ideje in tudi sistemi vzgoje svojo zakonito formo t. j. v parlamentu in senatu. Iz tega sledi, da je potrebno, da je zastopan učitelj v političnem življenju naše države, in to tako zastopan, da je njegova kvaliteta in kvantiteta v pravilnem razmerju z drugimi stanovi. Res je, da imamo tudi danes v parlamentu učitelje, ki so tjakaj prišli vsled lokalnih razmer in ne kot reprezentanti stanu, ki je iz svoje sredine poslal v parlament one, ki so najboljši in najsposobnejši. Niso tjakaj prišli kot izraz 20.000 organiziranih učiteljev, ki so zastopniki enc idcje. Taki bi mogli imeiti povsem drugačni vpliv, tako v vprašanju vzgoje in šole kakor tudi v materialno - stanovskih vprašanjih. Res je tudi, da ni danes v senatu, kjer se sklepa tudi o vprašanjih vzgoje, niti enega učitelja osnovnih šol. Tudi to dejstvo je znano, da postavlja učiteljstvo na deželi s svojim delom za poslance vse druge, samo ne učitelja. Ako tako pogledamo v življenje, ne samo z ozirom na šolo in šolske pripadnike, marveč tudi življenje izven šole, tedaj vidimo, da je učitelj največkrat skoro edini, ki je najbližji in v stalnem stiku z narodom. Preko njega prihajajo vse dobre in slabe strani narodno državnega življenja. Ko pa se govori in rešuje vprašanje vasi in kmeta, tedaj je poleg njih edino še učitelj, ki najgloblje čuti in najbolje pozna bolečine in trpljenje naših vasi in njih prebivalcev. On je kot tak, predstavljajoč zvezo med vasjo in mestom, najbolj poklican, da postane, ne samo teoretično, marveč itudi praktično, vodja naroda, kar pomeni učitelj mora postati politična osebnost v državi. Parlamentarizem nam daje za to idejo najlepše dokaze. Najboljše državnike in politike je dal učiteljski stan. Poglejmo današnjo Evropo, pa bomo videli največje število državnikov iz učiteljskih vrst. Učiteljstvo mora na svojih konferencah in zborovanjih razpravljati, poleg stanovsko pedagoških vprašanj, tudi o vprašanju učitelja kot politične osebnosti v državi. Se en moment moram poudariti. Učitelj kot posameznik, ali učiteljstvo kot grupa, ki stopa v kako politično stranko, mora vstopiti v one stranke, ki imajo največ idejne sličnosti s težnjami šole in učiteljstva. Samo na ta način bomo mogli dati šoli invzgoji ter učiteljstvu ono mesto, ki mu pripada v primeri z nalogami, ki ji'h izvršuje med narodom in v državi. V nasprotnem slučaju bo ostal učitelj samo učitelj, a šola pastorka, in namesto tega se bo povzpel na škodo naroda in države drug stan na ramenih učiteljstva in šole v višino. Dušan N. Bogunovič.