Dve temeljnf vpraSanjf Dve vprašanji, ki sta za nas eminentnega pomena, sta vprašanje učiteljske stalnosti in vprašanje materialne nagrade. Za velik del jugoslovanskega učiteljstva je vprašanje ueiteljske stalnosti poznejšega datuma — tam od 1929. leta, a vprašanje materialne nagrade je postalo aktualno aprila preteklega leta. Ko je bila ukinjena učiteljska stalnost, tedaj se nam je reklo da nima stalnosti nobena vrsta uradništva, pa zato naj je nimajo niti učitelji. Taki konstataciji, na prvi pogled pravno pravilni, primanjkuje psihična osnova. Stalnosti v službi ni imela do leta 1929 nobena vrsta uradništva razen učiteljev, sodnikov in članov državnega sveta. Ko so torej do leta 1929 med redkimi uradniškimi vrstami učitelji imeli stalnost, tedaj je obstojal zato močan in upravičen razlog, ki je izviral iz narave učiteljskega poklica. Naravo učiteljskega poklica lahko razdelimo na dvoje: v znanstveno in socialno. Znanstvena, to je pedagoška stran, zahteva v vsakem trenutku popolno učiteljevo osebnost, aktivnost — da more pri otrokih izzvati aktivnost koncentrirano do skrajnih meja, da more tudi pri gojencih izzvati koncentriranast, sposobnost spoznavanje ipsihologije po sameznih individualnosti, — da bi temu primerno uravnal svoje delo — in globoko spoznavanje geografskih, socialnih, ekonomskih in etičnih prilik dotičnega kraja, da more soglasno s tem uravnati svoje delo po najpravilnejših potih. Učiteljevo socialno delo v ožjem pomenu bi bilo ono, ki ga navadno nazivamo izvenšolsko delo. Lahko bi se reklo, da ne obstoja niti ena humana ali splošno kulturna ustanova v 'kateri ueitelj ne bi sodeloval in to povsod kot glavni funkcionar. Kmetijske zadruge, sokolska društva, narodne univerze, razni tečaji — vse to so polja, na katerih plasira svojo delavnost. Gremo celo tako daleč, da trdimo, da je ponekod učitelj izvenšolsko tako zelo okupiran, da je to celo na škodo njegovega šolskega dela. Da bi mogel izvrševati vse te dolžnosti, mu je potreben mir, potrebna mu je daljša doba bivanja v kraju, da spozna bistvo problemov, potreben mu je trud za vse, potrebno mu je prepričanje, da obstoja v družbi pravna zavest, potrebna mu je vera v pravičnost in moralo, potrebna mu je garancija, da se mu no bo nič zgodilo, ako ni naredil ničesar kar je v nasprotju z zakonom in z moralo — skratka — potrebna mu je stalnost. Ko torej zahteva učiteljstvo zase stalnost tedaj nimajo prav oni, ki gledajo v tem povsem egoistične motive, nego nasprotno stalnost se zahteva zato, da bi se v polni meri dalo za narod in domovino vse ono, kar more dati dober učitelj in dober državljan. Močnejše poudarjanje materialnega vprašanja se je pričelo v učiteljskih vrstah tedaj, ko se je poročenim uradnicam — kar v največjem delu pomeni poročenim učiteljicam — odvzelo draginjske doklade, a v novejšem času, ko so bile nižje uradniške družine zelo prizadete. O teh dveh primerih v katerih je učiteljstvo materialno zelo prizadeto, se je razpravIjalo v našem listu v kolikor je bilo mogoče. Tudi tokrat bi hoteli poudariti naslednje: ne želimo nikakega razlikovanja niti v dolžnostih niti v pravicah med učitelji in učiteljicami, poročenimi in neporočenimi; hočemo torej iste dolžnosti in iste pravice. Hoteli bi nadalje izjaviti, da kot je naivna trditev, da fizično delo ne vpliva na duševno, ali da fizično ne vpliva na psihično stanje, — prav tako je naivna trditev, da materialno stanje ne vpliva na psihično dispozicijo delavca, bodisi manuelnega. bodisi intelektualnega. Aiko se želi imeti dobrega delavca, ga je treba tudi dobro nagraditi. Nagraditi delavca dostojno in tedai od nie^a zahtevati maksimum napora, to je princip modernih ekonomov. Ker smo morali o materialnem vprašanju nekoliko krepkeje dvigniti glas, tedaj se nam je od gotovih strani začelo govoriti o državIjanskih dolžnostih in žrtvah, ki smo jih dolžni doprinesti kot državljani in kot uradniki v interesu države. — Sprejemamo to pripombo, ki ji nismo nikoli osporavali važnoisti —¦ samo z dostavkom, žrtve naj 'bodo sorazmerno razdeljene. D. P.