474
Kritika
Anton Ingolič. Lukarji. Roman. Založila Tiskovna založba v Mariboru.
Ingoličev roman budi v človeku, ki ima še količkaj skupnega s kmečkimi ljudmi, toliko žalosti, sočutja in kesanja, da ga pretrese. Mislim, da ni mlajšega izobraženca s kmetov, kateremu ne bi Lukarji glasno klicali, da je postal n?hote in nevede tujec med svojimi ljudmi. Takrat, ko se je otepal s povojnimi mestnimi nadlogami, so se v resničnosti razblinili zadnji obrisi vaške idile, ki jo je hranil v srcu kot dragoceno pravljico.
Ljudstvo pa mora živeti. Če mu ne pomagajo sinovi, ki si jih je rodilo in izšolalo za to, da bi mu bili vodniki in pomočniki, začne iskati rešitve v sebi. In prav Ingoličev roman je dokument, ki nam kaže naše kmečko ljudstvo, kako si samo išče pravice in kruha. Mogočna Sokova rodbina, ki je simbol vaškega občestva v vseh odtenkih notranjih in zunanjih vaških nasprotij, je nositeljica dejanja. Sokovi ljudje in druge kmečke osebe romana so pravi sinovi in prave hčere zgornjega in spodnjega Dravskega polja. Ta zemlja jim je tisočletna duhovna in telesna mati.
Toda kakšno je njeno materinstvo! Slepa je misel, da je glad po zemlji, telesno trpljenje in duhovno nesvobodo povzročila šele nova doba. Ne, življenje na tem kosu naše zemlje je že od nekdaj strašno. Ta veža pred vrati vzhoda in zahoda je pregosto naseljena z ljudmi, v katerih vre nagla kri mnogih  narodov.
Toda če si ogledaš te ljudi natančneje, zlasti če prisluhneš utripom njihove duše, se začudiš njihovi življenjski moči. Marsikaj se je sicer zlomilo v njih. Telesni in duhovni stržen današnjega Poljanca se ti zdita načeta. Bolezni, pijanstvo, hudodelstvo so  vsakdanji  gosti. Vera ni več  gibalo  življenja.  Pesem in
:   šala gineta,  medsebojnega zaupanja je  malo,  spolno  življenje  se je  zradikalizi-i   ralo. Ljudje so se odmaknili drug od drugega, tako da je njihovo življenje samot-nejše in tišje. Toda v tej tišini bije mnogotera družina boj za življenje.
Ali   je   ta   boj   nemoralen?   Ali   ni   človekova   sveta   dolžnost,   da   si   varuje |   življenje?
Ingoličevo delo budi poleg družbenih in narodnih skrbi tudi vročo željo i po spoznanju smiselnosti oziroma nesmiselnosti našega sodobnega leposlovja. | Ali bi mogli dati Lukarje v roke ljudem, ki so v njih opisani? Slišal sem dva odgovora. Nekdo mi je pravil, da so bili ljudje v Domovi zelo hudi na pisatelja, češ da tako pokvarjeni vendarle niso, kakor jih je on orisal. Toda zvedel sem, da je bilo to ogorčenje umetno, ljudem so ga skušali vcepiti podeželski „izobra-ženci" in mogotci, ki so tudi v romanu edini negativni tipi. Ljudje pa so Lukarje radi brali in „žene so jokale, ko so slišale, kako je opisano njihovo delo in trpljenje." Še dandanes ti pohvali Ingoličevo delo vsak kmečki človek, ki ga je prebral.
Če po tej ugotovitvi premislimo bolestno snovno problematiko Ingoličeve knjige in če spoznamo njeno svojevrstno in izvirno obliko, tedaj se zdramimo kakor iz sanj. Težišče slovenske narodne moči je danes v ljudskih množicah. In to so bistro spoznali nekateri naši starejši in mlajši pripovedniki: Bevk, Prežihov Voranc, M. Kranjec, Ingolič in Potrč. Tega pojava ne moremo razložiti z literarnimi oznakami (ruralizem, naturalizem itd.). Njihovih slovstvenih del tudi ne smemo ocenjevati s kritičnimi merili, ki so posneta po klasičnih delih, katera so vzrasla iz drugačnega stvariteljskega hotenja in iz drugačne življenjske snovi. Ingolič je hotel v romanu pokazati: agrarno reformo z njenimi slabimi in dobrimi stranmi na temelju lukarskega življenja v vaseh okrog Ptuja. Ta načrt, ki bi se našim starejšim pripovednikom in kritikom zdel primernejši za znanstveno razpravo kakor pa za roman, je s svojo razsežnostjo, zlasti pa socialno problematiko silil avtorja, da je začel iskati svoji snovi primerne oblike. Ingolič si je svoje delo še na videz otežil s tem, ker je v romanu združil dvoje snovi, ki sta bili v življenju precej vsaksebi in ju je le njegovo močno doživljanje družilo v enoto. Prvotna snov je bila oris agrarne borbe njegovih rojakov s Spodnje Polskave, ki jo je neposredno doživljal, saj so se v hiši očeta zbirali agrarni interesenti, ki so se gnali za zemljo graščakinje Postove na Zgornji Polskavi.
Ko pa je spoznal življenje v Domovi, veliki lukarski vasi pod Ptujem, ki je tudi doživela svojo agrarno revolucijo, je sklenil prenesti prvotno dejanje le-sem in pokazati poleg boja za zemljo tudi tegobe lukarskega življenja. Morebiti pa je bilo avtorjevo razmišljanje o tem, kako naj organizira prasnov v pripovedno umetnino odločilno za to, da jo je iztrgal iz rodne Polskave, ki nima več tipičnega kmečkega vzdušja, ter jo prenesel v Dornovo, ki je prav zaradi splošnega pridelovanja luka — izrazita agrarna naselbina. Ingolič je krvavo potreboval večje vaško občestvo, v katerem bi se vsestransko zrcalila poglavitna ideja njegovega romana, kako je namreč sprejel naš kmet povojno gospodarsko življenje z njegovimi negativnimi in pozitivnimi sadovi. Prav v tej stiski pa se je Ingolič najbolj uveljavil kot pripovednik. Spoznal je, da bo svoj namen najlepše uresničil, če zapusti izvožene kolesnice — individualističnega romana s takšnim ali drugačnim junakom in ubere strmo in neznano pot občestvenega romana, v katerem bo poglavitni junak — zemlje in kruha lačni slovenski kmečki človek z Dravskega polja.
In tak roman nam je v resnici ustvaril! Oživil je v njem množico kmečkih ljudi. Vdihnil jim je strastno voljo po življenju. Pokazal jih je pri delu in zabavi.
475
Ni jih olepšaval in grdil. Zdaj se vzpno v veselem upanju, zdaj tonejc v resi-gnaciji in pokorščini. Zmožni so najrahlejšega čustva in najtemnejšega hudodelstva. Zlasti drobne tipe vaškega občestva je upodobil z veliko ustvarjalno močjo.
Manj so se mu posrečili ljudje grofovskega tabora. Pri opisovanju pravih in namišljenih   „grofov"   je   večkrat   zaplaval   v   neresničnost.   Razmerja   med   posa-   j meznimi  osebami v  gradu  niso jasna,  kakor  je sploh  zgodba  graščakinj^  Mond-   . scheinovke  in   njenih  dedičev  neverjetna,   če  ne   celo  nemogoča.   Tem  nianj  mu morem  oporekati  glede  risanja  kmečkih   značajev.  Edino  pri  Jerneju  je  opešal,   j čeprav srečaš tudi takšne značaje med  ljudmi.
V splošnem je prvi del boljši kakor drugi. Včasih se mi je celo zdelo, kakor bi bil drugi del nepotreben. Potem sem spet zavrgel to misel, kajti dve razdobji v zgodovini povojne agrarne reforme sta terjali to delitev. Vendar je prvi del enotnejši, plastičnejši in resničnejši. Drugega preveč trgajo epizodne osele s svojimi neprepričevalnimi usodami.
Pisatelju s tolikim odkritosrčnim odnosom do življenja  in  umetnost, bi  rad zlasti še to-le rekel: Naj  se pri bodočem delu še bolj otrese literarnih ozirov in ugibanj in naj hodi za življenjem, ki nosi samo v sebi snov in obliko. Te resnice ga najlepše uči prav njegov roman, ki je tam, kjer je zvest življenju, pretresljiv   i in globok.                                                                                                      A. Slcdnjak.
476