Christopher Ecdeston, Kate Winslet
j ude
VB 123 minut

režija Michael Winterbottom scenarij Hossein Amiril, po romanu Jude the Obscure Thomasa Hardyja fotografija Eduardo Serra montaža Trevor Waite igrajo Kate Winslet, Christopher Ecdeston, Rachel Griffiths, Liam Cunningham, June Whitfield
Jude je tako šokanten film, da na prvi pogled stežka verjamemo, da je, prvič, posnet po romanu Thomasa Hardyja Jude the Obscure, drugič, postavljen v Anglijo ob zatonu 19. stoletja in tretjič, da gre preprosto za kostumsko dramo. Kostumske drame načeloma ne šokirajo, pa naj gre za podeželske krimiče Agathe Christie ali nedolžnosti Martina Scorseseja. Nikoli. Še posebej, če gre za tako znan roman, kot je Hardyjev. Dvorana Noge Hilton v Cannesu je bila nabito polna In stavim, da je določen odstotek občinstva poznal roman; toda - ko se zgodi "tisto", je dvorana enoglasno, kot orkester na dirigentov znak 5 paličico, zarjovela. Sočutno. Ooooooh. Priznam, sam sem rekel fuck, glasno In jasno, a ponovno stavim, da me nihče ni slišal. Če sam Izrečem tisto besedo, potem je to to. Na emocionalne štose načeloma ne padam. Dvorano je podrlo, z menoj vred. Zgodil seje orkan. Twister. Za kaj gre torej pri filmu Jude Michaela Winterbottoma, ki ima za seboj prvenec Butterfly Kiss -veliko manj šokanten Izdelek, pa čeprav gre za žanrsko veliko bolj privlačno temo - kjer Amanda Plummer in Saskia Reeves kot lezbični množični morilki tlakujeta Škotske avtoceste s trupli? Judeje sprva zelo korektna kostumska melodrama, sicer pa se tako Imenuje glavni junak, natančneje Jude Fawley, kamnoseški mojster. Jude se - po ponesrečenem zakonu in pravkar rojenemu sinu - nesmrtno zaljubi v sestrično Sue Brldehead, učiteljico. Sue In Jude pa se zbližata šele po njenem ponesrečenem zakonu, brez otrok, brez ljubezni. Prava tragedija, ki se še stopnjuje. Jude nI ločen od prve žene in z dvema "novima" otrokoma pod pazduho utelešata - v očeh družbe - napad na ustaljene konvencije. Prava izobčenca torej. Toda izobčenstvo v družbi za Winterbottoma oziroma Hardyja ni dovolj; tragedija nastopi šele, ko se tujek, Izobčenec, naseli v intimnejšem prostoru, v družini. Tujek je seveda Judov sin iz prvega zakona s pokvarjeno, povzpetnlško frajlo lokalnega prašlčjerejca. Občinsto si oddahne, češ: "odstranili smo jo, sedaj ima junak družino, vse tri otroke In ženo, na kupu.
XIV Dobro je, srečni so, glej, še službo je dobil, konec je lakote.
družba ju je sprejela; še zaključni poljub v sončnem zahodu in gremo domov; ura in trlčetrtje mimo, dober film, ravno pravšnja dolžina". "Problem" je seveda v tem, da Jude traja dobri dve url. Kaj se lahko še zgodi v naslednjih dvajsetih do petindvajsetih minutah? Bo Sue povila četverčke? Se bo sosedova krava otellla? Bo Judov prvorojenec iz propadlega zakona zadavil pol-sestnci in nato položil roko še nase? Katera od treh bo obveljala? Prva? Druga? Menda ne tretja? Vraga, pa tretja. And the winner is... Izobčenec, ja, tisti, na katerega nihče nI stavil. Kljuse. Mali mož stopi na hribček - na stol, bolje rečeno spodnese ga in obvisi. Kamera pa za njim in Sue pred njo, z listkom v roki, ki ga je Iztrgala, nabitega na vratih v spalnico - tako majhno, da so se komaj vsi spravili vanjo. Občinstvo pa v šok. Fuck. "Preveč nas je", pravi listek; in tako je rekel tudi sam sinko dan prej, ko je bila družlnlca na vrhuncu lakote In socialne bede; dan preden Jude dobi službo, dan preden posije sonce in minuto pred tem, ko občinstvo pomisli, da se bo odvrtela odjavna špica - misleč, da bomo šli vsi srečni domov. Takrat pride tornado. Twister."Preveč nas je." Resnični killer, tale vrstica. Dobesedno. Tako močna enovrstičnlca, da učinkuje šele, ko se Izkaže, da jih bo odslej resnično manj. Every man for himself. Točno to, Sue zapusti Juda in ko občinstvo spet pomisli na odjavno špico, nas Hardy In Winterbottom usekata še enkrat, z novo enovrstičnico. "Tvoj otrok je umoril moja dva" Kar šokira še bolj kot pogled na v štručkl 2viti modrolični trupelci ter na s štrika viseče telo morilca In avtorja prvega killerja, sta obe verbalni opazki. Judeje strašno-doberfilm, tudi zato, ker besede ubijajo močneje od dejanj, kar je posrečen indic, da seje Winterbottom drža! literarne predloge, pa tudi zato, ker za spremembo nekajkratna misel na konec-pred-samim-koncem ne sprošča groze gledalca nad filmom, temveč filma nad gledalcem. Simon Popek