Tone Seliškar: Moj duh
Moja soba ima štiri stene in eno okno in vse se razmika v
sproščenost, v brezmejnost, v svetovje našega planeta, ki drevi mimo sosednjih svetov ko čarodejnost sama s svojimi mesti velikani, z nebotičniki stoterih nadstropij, z orjaškimi dimniki, ki mečejo plamen iz sebe ko zvezdnato perjanico v noč.
Moj jaz gre na vse štiri strani sveta in se razmika navzgor in navzdol v neizmernost, išče ko plaha ptica pristana zelenih otokov, gradi v visočino stebre hrepenečih koprnenj, razdira in tepta babilonske stolpe, raziskuje vsemirja in solnca, temoto srca in svetlobo neba — in ne pozna mej,
ne Alp, ne Pirenejev. Le veličino in strahoto Evrope in Azije ter ostalih celin.
Moj duh sedi na Mount Ewerestu in se ljubimka v žarenju
indijskih zvezd in neizmernost
ga vodi po viharnih vodah oceanov, zanaša ga k Eskimom
in v japonskih predilnicah trepeče z nežnimi dekleti v pesteh, ki podijo plavžarje v Pittsburgu k revoltam osvet — išče rudarje, razstreljene v razklanih žrelih zemlje in ves svet je moj,
je planet v meni, neugnan, žareč ko razbeljeno srce, ki ljubi življenje in solnce in grize smrt.
France Bevk: Poberinka Rezi
(Nadaljevanje in konec.)
2.
V skrajnem kotu obedne dvorane hotela «Pri treh labudih» je sedela Rezi in v brezdelju drobila kruh med prsti. Za njo je stal velik zelen oleander. V njegovem okviru je bila videti kakor prikazen iz bajke. — Križaj je vstopil skozi vrata in obstal za hip. Pogledal je po prostoru in zamižal, kakor da mu blešči od belih prtov, in jo je zagledal v kotu. Najraje bi se bil obrnil in odšel. Rezi ga je uzrla in se mu s priklonom glave
491