S PROŠNJO K BOGU, DA BI SE POGUM V PRIČEVANJU RESNICE ŠE BOLJ DVIGNIL MED SLOVENCI V DOMOVINI, ZAMEJSTVU IN V IZSELJENSTVU VAM ŽELI BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO ’ Lesorez: Ivan Bukovec SVOBODNA SLOVENIJA Božič je praznih Res. „...Življenje ni praznik...“. Toda božič pa je praznik! Na sedanjem ozemlju Slovenije verjetno ni bilo tako grobega, topega in protibožjega obdobja, kot je prav čas komunistične brezbožne polpreteklosti in sedanjosti. Yes, vsaj tradicionalno krščanski zahod javno upošteva običajni letni spomin rojstnega dne Zveličarja, ki je Kristus Gospod. Tudi v Sloveniji verjetno okrog 90 odstotkov rojakov praznuje božič ali v cerkvi, ali z molitvijo in božičnimi navadami po domovih, ali le v skritosti srca, ali pa na žalost kar na delovnih mestih z izmenjavo misli in čustev ogorčenja zaradi 35-letne povojne nerazložljive tolikšne vneme za delo, da niti božič ne sme biti praznična izjema. Med delom ali med uživanjem socialistične pridobitve tople malice si malo manj kot vsi delovni ljudje republike Slovenije molče ali govoreč, s pogledi ali z besedo, vsako leto znova, prav na poniževalni božični delavnik, skušajo vzbujati ali utrjevati upanje, da bo morda le prišel čas, ko bo božič spet praznik. Kot je bilo včasih..., preden je marksistično brezboštvo vso Slovenijo spremenilo v ječo, pod strogim povsodpri-čujočim policijskim nadzorstvom. Je samo vprašanje časa, kdaj bo slovensko delovno ljudstvd našlo podobno izrazno moč kot na Poljskem ? Kdaj si bodo vsi Slovenci, ali vsaj vsi verni, upali stavkati na božič in na ta način zahtevati spoštovanje osnovnih pravic in javno praznovanje božiča? Ali bi v takem primeru vse pomorili? Vse zaprli;? Verjetno si milica ne bi drznila narediti ne prvega ne drugega. Zelo verjetno je pa tudi, da do te zaželene stavke nikoli ne bo prišlo. Škoda! Res škoda. Molimo, da bodo katoličani v Sloveniji čimprej našli najbolj učinkovito pot za odpravo obveznosti dela na sveti dan. Marksizem je sicer dosleden, če ne dovoli javnega praznovanja verskega praznika-božiča. Zanj Boga ni, ne Boga-Otraka, ne Boga-Odrešenika, sploh ne Boga. Zato v Sloveniji uradna sredstva obveščanja in leposlovje dosledno pišejo besedo Bog z malo začetnico. En sramoten madež več na sedanji podobi slovenske kulture, pač v skladu z načeli totalitaristične protiverske stranke. Vse to je razumljivo, če se predpostavlja, da je marksizem svetovnonazorsko brezbožen sistem. Toda nepravilnost in krivica je v tem: trije ali pet odstotkov vladajočih in odločujočih protiversko nestrpnih nimajo pravice že 35 let, leto za letom, prepovedovati vsem ostalim okrog 90 odstotkom, da bi praznovali enega od dveh največjih krščanskih praznikov. Tolikšen absolutizem je preveč jasno izpričevalo o skrajni uradni pro-tikrščanski nestrpnosti. Ali ni spričo dejstva božiča-delavnika smešno in žaljivo vsako govorjenje in pisanje o verski svobodi v Sloveniji s strani oblasti? Ali bo morda kdo zato slabši državljan, če bo javno praznoval tudi božič, ko mora po drugi strani praznovati toliko državnih praznikov ? Ali pa je gospo- darska kriza res tolikšna, da ji je treba žrtvovati tudi božič? Pa en delavnik več ne bo ne malo ne veliko spremenil splošnega gospodarskega poloma. Poleg vsega tega je prepoved o praznovanju božiča 'kršitev osnovnih božjih in človečanskih pravic. Danes toliko govorimo vsevprek o človekovih pravicah. Celo komunizem — ki sam po sebi niti ne bi smel govoriti o pravicah posameznika, če zanj res velja le kolektiv, družba, in poedinec pa le kot del družbe — se udeležuje v zadnjih letih mednarodnih kongresov o človeških pravicah. A njihova dejanja so močnejša od besed! Kaj pomaga podpis deklaracije o vseh mogočih pravicah, če pa državljani držav-podpisnic nimajo niti te pravice, da bi se smeli zavedati svojih osnovnih pravic, kaj šele, da bi jih javno izrazili, branili ali celo zahtevali ?! Govorimo toliko o človeških pravicah.,. 'Pa bi morali vsaj toliko ali še več govoriti o božjih pravicah. Tudi Bog ima svoje pravice. Kako? Vsak otrok ima pravico praznovati svoj rojstni dan. Kaj bi bilo, če bi npr. v Sloveniji to praznovanje prepovedali? In celo vsak diktator čuti pravico, da vsako leto slovesno obhaja svoj rojstni dan. Titov rojstni dan so začeli praznovati vsako leto približno že kaka dva meseca prej s štafeto mladosti in ga praznovali kot enega naj večjih državnih praznikov. Le rojstnega dne božjega Sina ni dovoljeno slovesno in javno praznovati v socialistične republiki Sloveniji! Se ne sme. Je prepovedano! Uradno brezboštvo ne dovoli, da bi se verni javno spominjali rojstnega dne svojega velikega Boga in Gospoda! Mar ni to kršitev osnovne božje pravice? Mora biti pač res krut, ali pa kot Herod strahopeten, tisti vladni totalitarizem, ki je brez osnovne verske strpnosti in ki hoče tajiti bivanje Kristusa že od rojstva dalje! * Komunizem skuša s silo izvotliti praznik Besede, ki je meso postala. Pa tudi drugim besedam, ki običajno vsem ljudem pomenijo eno in isto stvar, hoče dati na vsak način drugo vsebino. Tako na primer besedi „osvoboditev“. Osvoboditev od česa? Izpod okupacije? Ali ni imela KP namena priti na oblast že dolgo časa prej, ko okupatorja še nikjer ni bilo in se ga torej ni bilo,potrebno osvoboditi ? Mi uživamo popolno versko, kulturno in politično svobodo ter prostost organiziranega življenja. Visoka je cena, ki jo je ta svoboda zahtevala: toliko tisočev mrtvih, naše izseljenstvo in vse skrbi in trpljenje življenja v tujini. Zato toliko bolj cenimo tudi svobodo praznovanja božiča. Če je brezboštvo krivično do Boga in do naših ljudi, ko jim ukazuje, da je božič navaden delavnik, potem bodimo sami toliko bolj spoštljivi do učlovečene božje ljubezni. Božič je božji praznik. V podobi nikomur nevarnega, pa do vseh nadvse dobrega božjega Sina, se nam je ob dopolnitvi časov Bog sam razodel. Iz hvaležnosti za dar vere in svobode o-hranimo vero v Boga kljub močnemu vplivu tudi zahodnega blagostanjskega materializma. Ko bomo v popolni svobodi praznovali božič, mislimo na roja- „Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje“ Božični prazniki so pri Slovencih predvsem praznik družine. Te dni si slednji želi biti v krogu svojih najbližjih. In svoje rodne hiše. Hoče biti blizu grobov svojih prednikov, da jih obišče na farnem pokopališču ob cerkvi na sam sveti večer in jim prižge lučko na grob. S pozdravi mrtvim pozdravlja šele svoje žive, želeč jim vesele božične praznike! To je: spomni jih na zavest, da je ta dan stopil med ljudi sam Bog v osebi svojega Sina, da s svojim življenjskim zgledom'poplemeniti človeške odnose z ljubeznijo in božjim mirom. Da iz človeške rase postanejo ljudje „božje ljudstvo“. Da odreši grešno človeštvo! Na sveti dan se obiskujejo prijatelji in -sosedje in vsa fara in vsa soseska je en sam praznik „ljudi -blage volje in miru božjega“. Takšen je bil božični dan naših mladih dni. Takšen naj bo danes, četudi je šla naša pot po zgledu prvih Njegovih človeških: ni imel streh, in bežal je pred grožnjo smrti v tujino, ko so vrstniki njegovih let padali pokončani po ukazu oblastnika Herodeža, genocid dvoletnih ov... živel je od ročnega dela in bil je skušan po hudiču... a je o-stal zvest svojemu Bogu! Koliko od nas nima možnosti, da prižge za sveti večer svečko na grobu svojih najbližjih članov družine, kajti: groba nimajo in ga ne smejo niti imeti! Pa smo ena družina z njimi, ki že uživajo večni mir v nebesih. In smo ena družina -s tistimi, ki so med nami zapuščeni, o-ropani družinske toplote in srečanj: približajmo se jim, prinesimo jim človečanske ljubezni, ki naj bo odsvit tiste Ljubezni Kristusove, torej krščanske, s katero je On nadomestil Sovraštvo in dvignil poganske odnose ljudi v razmerja „ljudi blage volje“, v „božje ljudstvo“. Tako naj božična pesem angelskih zborov ob rojstvu Čioveka-Boga navda družine, narode in vse človeštvo s tistim Duhom blaženosti, ki je odsev božjega v človeštvu, in ga dviga visoko nad tvarno. Ljudem, ki -so blage volje -— mir na zemlji, se je razlegalo nad betlehemskim hlevčkom. Danes ni miru v Iranu, ne v Iraku, ne Afganistanu, ljudje padajo po cestah v El Salvadorju, v državi celo z imenom Odrešeniko-vim v naslovu, pa v Španiji in Italiji... Gospod, podari jim mir! Ohrani mir onim, ki -se boje, da ga izgube, kot na Poljskem, ali ki jim morda ne bo dan, kot si ga žele — daj jim mir! Daj ke v Sloveniji. Zanje bo moral biti božič v vsem enak včerajšnjemu in jutrišnjemu delavniku. Vsaj molimo zanje, če jim že res ne moremo uspešno pomagati do svobodnega praznovanja božiča?! Kajti božič ni delavnik, je praznik! J. Re. Nadškof Šuštar s tujimi časnikarji „Škof Rožman je bil Pred dobrimi desetimi dnevi je imel metropolit dr. Šuštar tiskovno konferenco s tujimi časnikarji. O tej konferenci je iC. G. Ströhm poslal 8. decembra iz Ljubljane poročilo listu Die Welt. —, Poročilo glasi: „Cerkvi nikakor ne gre za oblast, ampak hoče služiti ljudem in braniti njihove pravice“. S temi besedami je odgovoril rimsko-katoliški nadškof v Ljubljani na očitek nekega komunističnega funkcionarja, da v Sloveniji nastaja „nov klerikalizem“. To je bajka, je dejal nadškof navzočim inozemskim Časnikarjem. Konferenca z nadškofom dr. Šuštarjem, ki je na tem položaju devet mesecev, je bila v baročni nadškofijski palači, v starodavnem mestu Ljubljani, ki po svoji gradbeni strukturi spominja na Salzburg. Nadškof se je pogovarjal s svojimi gosti v slovenščini, nemščini in francoščini. „Pri nas je položaj Cerkve veliko boljši kakor je bil v preteklosti in boljši kot v drugih državah,“ je rekel dr. Šuštar, pri čemer je imel očividno v mislih nekatere sosedne države Jugoslavije. Cerkev svobodno nastavlja duhovnike in ima neovirane stike z Vatika-' nom. Verski tisk more izhajati v neomejeni nakladi. Obstoja tudi odprt dialog s komunističnimi oblastniki. Nato je nadškof pokazal na dejstvo, da ni dvoma, da so še vedno nerešena mnoga važna vprašanja. Med temi je vprašanje šole, kjer so učenci izpostavljeni borbeni ateistični propagandi. Po ustavi zajamčena pravica, da so kristjani enakopravni v družbi, pri študiju in v poklicu, še daleč ni uresničena. Zveza komunistov, ki je vladajoča stranka, predstavlja sama sebe kot „avantgardo“ in kot „vodilno silo“, zagovarja brezbožni svetovni nazor. Že iz tega je razvidno, da kristjani v tej družbi niso enakopravni. Kako naj mi v tej deželi vzgajamo krščanske družine? je vprašal nadškof in postavil zahtevo, da ne bi smeli izvajati nobenega pritiska na tiste, ki hodijo v cerkev. Tudi bi morali tako v šolah kot v javnih občilih podajati o cerkvi in veri nepristranske informacije, ne pa kot se dela sedaj, da so te informacije potvorjene. Cerkev zahteva, da v ustavi zajamčena verska svoboda pride do polne veljave. Slovenija, ki je severozapadna republika federativne Jugoslavije, je najbolj razvita in po tradiciji ter po načinu življenja prebivalstva spada v srednjo Evropo. Ta dežela je bila globoko zakoreninjena v katoličanstvu; toda od leta 1945 dalje sta komunizem in potrošniška družba krščanstvo zelo oslabila. Prvič se opaža pomanjkanje duhovniškega naraščaja, število slušateljev na katoliški teološki fakulteti je nazadovalo od 132 na 42. Mnoge družine so deljene, ker so možje na delu v Nemčiji. Beg iz dežele v mesta je občuten; ne samo to, da odhajajo Slovenci iz dežele v mesta, poleg tega prihajajo v Slovenijo iz južnih republik Jugoslavije Bosanci, Makedonci, Albanci iz Kosovega, kot „notranji delavci — gostači“, za katere se je udomačil izraz „Gastarbeiter“. To pa ne ustvarja le jezikovne težave — slovenščina se bistveno razlikuje od srbščine in hrvaščine — ampak tudi druga trenja. Enakopravnost Samozavestno je izjavil nadškof, da hoče biti Cerkev v odnosu do komunistične države enakovreden partner. V političnem vodstvu slovenske republike so sicer tudi taki, ki so bili katoliško krš- jim mir, ki ga svet ne more dati ne s konferencami ne s pogodbami: daj narodom in vsemu svetu mir in navdihni ljudi s humanizmom Svojega Duha, ki si Bog postal na ta božični dan Svojega Rojstva! Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! slovenski rodoljub“ čeni, ni pa niti enega, ki bi bil praktičen katoličan, je dodal nadškof. S tem je jasno povedal, da je verujočemu kristjanu v Jugoslaviji pot do političnih položajev zaprta. Neposredno pred vhodom v ljubljansko katedralo, so komunistične oblasti postavile spomenik, kjer je zapisano, da je Rožman, ki je bil med vojno ljubljanski škof, poklical fašistično policijo, da bi razgnala s silo pred škofijsko palačo zbrane žene političnih jetnikov. Dr. Rožmanov nekdanji tajnik in sedanji pomožni škof Stanislav Lenič je k temu spomeniku dejal: „Škof Rožman je bil slovenski rodoljub“. V težkih časih italijanske in nemške okupacije je imel pred seboj en sam cilj: pomagati ljudem, jih reševati in to tudi komuniste, ki so bili v ječah. Razumljivo je, da je bil kot katoličan proti komunizmu. Pomožni škof je zatrjeval, da je popolnoma neresnično če komunisti tega moža označujejo za izdajalca slovenskega naroda. Zato tudi navedbe na spomeniku niso resnične: škof Rožman ne le, da ni poklical policije, ampak je sprejel zastopstvo žena in se z njimi prijateljsko pogovarjal. Viktor Meier, ki je bil tudi kot dopisnik Frankfurter AUgemeine Zeitung-a na tiskovni “konferenci je 8. decembra poslal poročilo iz Ljubljane svojemu listu v glavnem tako kot Strohm. Dopolnil je le razgovor o spomeniku pred vhodom v katedralo. Takole zaključuje svoje poročilo: „Še vedno prisotno breme iz nesrečnih vojnih časov je prišlo do izraza ob odgovoru na vprašanje, zakaj je na spomeniku postavljenem prav pred škofijsko palačo upodobljeno .narodu sovražno delovanje tedanjega ljubljanskega škofa Rožmana*. Pomožni1 škof Lenič, ki je bil med vojno tajnik škofa Rožmana in zaradi tega po vojni več let v ječi, je povsem odkrito pojasnil navzočim časnikarjem, da ta spomenik upodablja neresnico, šlo je za žene in matere političnih preganjancev, ki so tedaj demonstrirale pred glavnim poveljstvom italijanske okupacijske vojske. Policija je žene, ki so demonstrirale, s silo odganjala v smeri škofijske palače. Nato so hotele te žene in matere prositi škofa Rožmana, da bi se zavzel za njihove može in sinove; on, Lenič sam, jih je peljal k škofu Rožmanu, ki jih je sprejel z vso prijaznostjo in razumevanjem. Škof Rožman, ki ga komunisti označujejo, kot sovražnika naroda, je bil dober človek in velik rodoljub. Res pa je, da je moral vršiti svojo službo v neizmerno težkih časih. Proti komunizmu je zagovarjal stališče, ki mu ga je narekoval Vatikan. Ponovno je zahtevala tako Cerkev kot on sam. da bi oblasti odstranile ta sramotni spomenik in tudi je bila postavljena zahteva, da bi bila prikazana objektivna vloga Cerkve v vojnem ča- su. Glede spomenika so bile dane večkrat nekake meglene obljube, toda na žalost, ta spomenik še stoji.“ Neue Zuercher Zeltung je tudi objavila 11. decembra poročilo svojega dopisnika iz Ljubljane o tiskovni konferenci pri nadškofu. V uvodu 'pove, da je obisk tujih časnikarjev in konference pri ljubljanskem nadškofu organizirala jugoslovanska vlada, da bi dokazala, da v Jugoslaviji ni več stalinističnih metod v odnosu do Cerkve in verujočih. So pa, kot je znano, še precejšnje težave. Tudi je v Sloveniji še nepojasnjeno, pravi dopisnik, dogajanje med drugo svetovno vojno. Komunisti vztrajajo na svojih stališčih in ne kažejo nobene pripravljenosti, da bi se v svojih pogledih približali stvarnosti. Dopisnik nato pove, da je bilo na tiskovni konferenci navzočih blizu 30 časnikarjev iz vzhodnih in zahodnih držav ter zastopstva jugoslovanske kakor tudi slovenske vlade. Kot zanimivost pove, da sta bila na povabilo nadškofa navzoča tudi dva od štirih profesorjev (Nad. na 2. str.) SLOVENCI v ARGENTINI (Nad. a, 3. str.) Helena Zupan Malovrhova je zatem podala izredno pregledno poročilo vse obsežne dejavnosti šole v preteklem šolskem letu. Po izrazili hvaležnega odobravanja in pesmici Star pregovor nam pove so 1., 2. in 3. razred pod vodstvom ge. Saše Zupan Omahnove in ge. Vladi Brala Selanove prisrčno izvedli ples cuk se je oženil. In zopet so zadonele pesmi Prav vesel iz šole grem in Stoji učilna zidana. Sledile so recitacije: 4. razred se je predstavil z Nebeški dar — naš jezik (ga. prof. Olga Omahna Urbančičeva), 5. razred z Vrbo (ga. lic. Tinka Vombergar šušteršičeva), 6. in 7. razred Veseli pastir (Franček Breznikar). Vmes so pod vodstvom gdč. Anice Šemrov otroci zapeli vrsto domoljubnih pesmi: Slovenec sem, Tam, kjer beli so snežniki in himno Slovenija v svetu. Sledila je predaja šolske zastave in „ključa učenosti“. Osmošolka Marjan-ka Šušteršič je predala zastavo v varstvo sedmošolcu Tončku Rodetu. Ganljive so bile poslovilne besede razrednika 8. razreda Marjana Lobode in g. kateheta Jožeta škerbca. Po razdelitvi daril je v imenu odhajajočega 8. razreda spregovorila tople zahvalne besede Andrejka Vombergar. Poslovilne misli z napotki za življenje je pa osmošolcem podala voditeljica šole ga. Malo-i . hova. Kako resnične so besede slovenske šole, z njim gre tudi del našega . rca. V šolskem letu 1980 so v sobotni oli A. M. Slomška poučevali naslednji -itelji in učiteljice: voditeljica Helena ¿iovrh, katehet g. Jože Škerbec, vrtec a Omahna in Karla Malovrh, 1. raz-. .1 Andreja Šeme, 2. razred Vladi Se-..i, Z. razred Alenka Poznič, 4. razred C Iga Urbančič, 5. razred Tinka Šušteršič, 6. razred Bogdan Golmajer, 7. razred Marjan Hribar, 8. razred Marjan 7 vboda, petje Anica šešmrov. Neki javni delavec, izven okraja, je akademijo takole označil: „čestitam va-; i srenji, vašim učiteljem; človek ima vtis, da ti otroci obiskujejo šolo vsak dan in ne samo enkrat na teden.“ Lepo priznanje Vam, naši slovenski učitelji! MIKLAVŽEVANJE V soboto, 6. decembra je slovenska šola pripravila za našo mladež Miklavžev večer. Za ‘lepšo pripravo na prihod nebeškega dobrotnika so se najprej predstavili mali angelci z rajanjem in petjem (pripravila jih je gdč. Anica Šemrov), nakar je prišel Miklavž s svojim spremstvom in s polno košaro daril pa tudi lepih naukov. Carapachay GRČE NA ODRU V CARAPACHAYU V soboto 29. in nedeljo 30. novembra 1980 je igralska skupina v Slovenskem domu v €arapaehayu predstavila dramo v petih dejanjih „Grče“, ki jo je pripravil Tine Kovačič s sodelovanjem starejših in mlajših igralskih moči tega Doma. Avtor drame je Slavko Slavinšek, ki je bil rojen v Gornjem gradu (1897), živel pa na Jesenicah ih bil dolgo let v službi v Kamniku, nato pa kot jurist v Beogradu, kjer je rad pomagal Slovencem, ki so na začetku vojne pregnani prihajali v Srbijo. Tam je bil tudi ustreljen zaradi protinemškega delovanja (1924). Savin-šek je z jurčičevskim realizmom pisal , o tihotapcih in kmetih pod gorenjskimi hribi; od njegovih del poznamo predvsem drami „Izpod Golice*' in „Grče“ (1928). 'Odrska dela, v katerih prevladuje kmečki realizem, si na splošno ne lastijo kake umetniške vrednosti,' imajo pa nedvomne zasluge za ohranitev narodnega čutenja, čeprav se je glavni predstavnik te zvrsti, Franc S. Finžgar, povzpel tudi do globljega zajetja in umetniške obdelave te slovenske tradicije. Podobna dela s kmečko tematiko prikazujejo zemeljsko zakoreninjenost, trmo v odločitvah ljubezni, nepopustljivost v prepirih; jezik tega domačijskega epskega prikazovanja je navadno sočen in neprisiljen, pomešan z lokalizmi. Igranje zahteva posebno vživetje v krepkost značajev. V igri „Grče“ se Savinšek loteva kočljivega razmerja med posestnikom Vršanom in njegovim sinom Klemenom, ki hoče vzeti za ženo Lizo, a se oče trmasto upira, ker se je nekoč sam tepel za Lizino mater in napol obnorel zanjo, pa ga ni marala. Vzela je revnejšega Belcijana in od tedaj se je naselil črv gneva v Vršanovem srcu. „Grče“ je ljudska igra, k so jo pred vojno radi igrali po slovenskih podeželskih odrih. Realistično razpletena snov nas v današnjem „psihološkem“ svetu zgrabi s svojo resničnostjo življenja, kot je bilo pri nas v ne tako daljni preteklosti. Igra, ki jo je režiral priznani strokovnjak odrskih predstav v tern okraju, Tine Kovačič, je tekla naravno in izvirno in se je preko vrha, ko zapusti mladi Klemen doma-1 čijo, spremenila v kmečko dramo, ki človeka pretrese. In sem prepričan, da na začetku ni nihče pričakoval tolike dramatske moči dejanja. Nadvse pristna je bila podoba Klemena Vršana, posestnika v Podsmrečju, ki ga je igral Klemen Miha. So med nami ljudje, ki so zmožni podati na odru žive podeželske osebnosti. Prav tako trd in grčav značaj - je . pokazal Klemen Frido, ki je odlično predstavil Vršanovega sina. Zanju ni bilo sprave na tem svetu. — Mano, Vršanovo hči, ki spravo .iskreno želi in odbije posestvo, ki ga hoče dati oče, njej namesto sinu, je lepo podala Klemen Anica, ki zadnje čase z uspehom nastopa na odru. Župnik Mihael, ki ga je doživeto igral Žnidar Janez, priporoča molitev in spet molitev — takšno, ki predre nebo — da bi Bog omehčal trde hribovce. Tudi on je grča — robanti in stiska pesti, svareč pred božjo jezo. Ostale Vloge so bile prav tako podane v smislu kmečkega realizma. Korošec Franci je nastopil kot Miha Bel-cijan, Klemenčič Rozka kot njegova žena Neža in Gričar Helena kot Franca, kuharica v župnišču. Prijetno in prepričljivo je podala Korošec Pavla Lizo, Belcijanovo hči, katere sinček in Vrša-nov vnuk končno premaga trmasto grčo in postane gospodar na Vršanovini. Predstava je imela lep uspeh — dvorana je bila obakrat dovolj zasedena in publika je nagradila režiserja in požrtvovalne igralce z iskrenim aplavzom. Gorenjska pokrajina je bila pričarana na oder z novo kuliso, ki jo je naslikal Pavle Sušnik. F. P. POLJSKA: ŽIV SPOMENIK Ko je sredi letošnjega leta, v najhujšem valu stavk, predstavništvo svobodnih poljskih sindikatov predložilo vladi vrsto zahtev, je bila ena glavnih dovoljenje za postavitev spomenika žrtvam delavskih stavk leta 1970. Deset let je poteklo od tistih nesrečnih časov, in sedanja poljska vlada se je morala ukloniti. Hitro so zgradili spomenik. Medtem se je položaj zapletel in, kot smo poročali v zadnji številki, se je pričelo vedno, bolj pogosto govoriti o možnosti sovjetskega posega v obrambo „socialistične stvarnosti“ na Poljskem. Vendar časi so se spremenili. Stvar tudi za Sovjete ni več tako tako enostavna, in previdno morajo računati, če se splača riskirati oborožen vdor. Po dragi strani tako poljska vlada, kot svobodni sindikati, povezani v organizaciji „Solidarnost“, skušajo po vseh močeh ohraniti mirno kri v svojih nastopih, in preprečiti vsak korak, ki bi pomenil „izzivanje“ nevarnega soseda. Pretekli petek 12. decembra je tudi poljska cerkvena hierarhija ponovno pozvala narod, naj podpira politični razvoj sprememb in prosila umirjenosti v zahtevah. Mnogo, res Skoraj neverjetno mnogo so Poljaki dosegli v tem letu, in škoda bi bilo, da bi vse to propadlo zaradi naglice. Zaskrbljenost zs; usodo Poljske pa se poraja tudi na zahodu. Zato je bil morebitni sovjetski poseg na Poljskem glavna snov debat zasedanja NATO, kamere obrambni ministri so se sestali v Bruslju. Tam so pripravili tajni načrt za primer sovjetskega vdora. Seveda nobena točka tega načrta ni prišla v javnost, čeprav vlada splošno mnenje, da zahodne sile ne bodo riskirale nobenega vojaškega nastopa. Ostali bi vse le pri političnih in gospodarskih sankcijah. Na Poljskem je sindikalni vodja Lech Walesa izjavil, da „ne ogrožamo nobene države in nobene zveze“. V tej trditvi ga skuša zaslanjati tudi poljska vlada. In ko je poročevalec sovjetske agencije TASS pisal o nemirih v neki poljski tovarni, ga je vlada poklicala in mu dokazala, da poročilo ni bilo resnično, medtem ko je uradni list poljske partije pohvalno zapisal o zadržanju sindikata dotične tovarne. Tass je potem preklical svoje poročilo. V takem vzdušju se je pripravilo praznovanje odkritja spomenika žrtvam izza leta 1970. Otvoritev je bila napovedana za torek 16. t. m. Walesa je napovedal, da se bo otvoritve udeležilo več kot milijon Poljakov. Počastitev žrtev pa naj bi bil tudi sklep povezave med vlado in svobodnimi sindikati. Zato je svojo prisotnost napovedal tudi predsednik Henrik Jablonski, in pa tajnik poljske škofovske konference, Mons. Dabrowski. V trenutku, ko to pišemo, še ni znano kako so svečanosti potekle. Vsekakor je spomenik sam impozanten. Štirideset metrov visoka struktura v obliki morske sidre na kateri stoje trije križi. Stal bo na prostora ladjedelnic Lenin v Gdansku. A največji in najlepši spomenik padlim za svobodo je v samem poljskem narodu, in v njegovi neumrljivi želji svobodnega življenja. Poljska sama je v tem najlepši — živ spomenik. RAZSTAVA SVETONOČNIH MIZ V sklopu odseka za kulturo moron-ske občine je pristavski odsek Zveze slovenskih mater in žena pripravil sve-tonočno mizo. Lepo okrašeno razstavo si morete ogledati do nedelje, 21. decembra od 14. do 18. ure v Zgodovinsko umetniškem muzeju generala San Martina, 'Casullo in Sarmi-;nto, dve kvadri od postaje Morón.- PO ŠPORTNEM SVETU NA 24. JUGOSLOVANSKEM namiznoteniškem turnirju so v četrtini fi-( nala izpadle vse štiri jugoslovanske e-kipe v obeh ekipnih konkurencah. Veliko premoč so pokazale azijska zastopstva, proti 'katerim praviloma evropska moštva niso našla učinkovitega orožja. DRUŠTVENI OGLASNIK Zedinjena Slovenija sporoča, da je za leto 1981 določena članarina za samske po $ 4.500 mesečno in za družine $ 7.000. Od 1. aprila 1981 bo posmrtnina $ 750.000 za vsak smrtni slučaj, če član ni bil več kot tri mesece v zaostanku s članarino. ZS prosi, da bi člani, ki so. v večjem zaostanku s članarino, to poravnali vsaj do 'konca leta, ker se bodo po novem letu zaostanki, po sklepu občnega zbora računali v višini letošnje članarine, medtem ko se 'letos računajo v višini lanskoletne. Počitniška kolonija'ZS odide iz Buenos Airesa 26. decembra. Potovala bo z vlakom Rayo de .Sol, ki odpelje 21. uri iz Retira, s postaje FC Mitre. Vsi udeleženci naj bodo najmanj pol ure pred odhodom vlaka na postaji. OBVESTILA SOBOTA, 20. decembra: V Slovenskem domu v Carapachayu vsakoletna Božičnica Zveze slovenskih mater in žena v dobrobit potrebnim rojakom. T. E. 651-5885 Organización Eslovena INMOBILIARIA HIPOLITO YRIGOYEN 2946 - S. JUSTO NAŠ DOM SAN JUST© Silvestrovanje ob vstopa v srebrni jubilej „Našega doma“ na zadnji dan leta 31. decembra ob 21 VSI ČLANI IN PRIJATELJI PRISRČNO VABLJENI! I © E vam želi blagoslovljen Božič in srečno leto 19 8 1! BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB ALPE Hogar S. Mehle VAM ŽELI BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1981. ter Vas opozarja, da imamo na razpolago vse za čimboljšo in praktično opravo Vašega doma. Med drugim velika izbira hladilnikov in 'pisalnih strojev: Dómec, Volcán, Siam, Zeiíith, Gardenia, Columbia, Philips, Eslabón de Lujo, BGH. — Televizijski aparati v barvah „Stereo Center“. -— Stereo-Snemalniki: Philips, Tonomae, Telefunkén, Saba, Sanyo, BGH, Feders. Ugodne cene in možnost plačila tudi v obrokih. """""""""""""""“"""■■“■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■nBnBBBnBBBnBBBBBáBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBnBBUHBBBBnflBBBEBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBSBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBfiBSBBaBBBnBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB ESL0VENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare REDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. FALCON 4138 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3 Uredniški odbor: Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit „je 8 S _ t: g s SE? £ FRANQUEO PAGADO Concesión N