vzgoje Področja 40 Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 Skrivnostna slika Marka Šuštaršiča nosi naslov po likovnem poudarku belo oblečene figure. A njena skrivnostnost je v pomenski zagonetnosti, ki je nikakor ni mogoče preprosto razrešiti. Prizor se – tako kot na vseh slikah slikarjeve zadnje, predsmrtne faze – dogaja pred zelenim pogorjem, ki simbolizira večnostno, tako rekoč transcendentalno življenjsko ozadje vsega spremenljivega na svetu. Medsebojnost na ozadju neskončne skrivnosti Marko Šuštaršič: Figura v belem, 1975 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Pred takim ozadjem se vzpostavljajo situ- acije, kot bi se nanizale iz sanj ali spomina. Na eni izmed takih slik, ki je bila v revi- ji Vzgoja že predstavljena, moško obličje zre mimo vrste mladih telovadk; drugod vidimo iz idilične preteklosti priklicano spokojno podobo klasične družine s kom- pozicijsko poudarjenim, pod vrhom gore stoječim očetom, kot bi jo v slikarjevem načinu nostalgično posnel staromodni fo- tograf. Tu pa se nam pred oči postavljata do pasu vidna sklonjena bela ženska in stoječ moški z rokami v žepih. Med njima ni nikakršnega dejavnega razmerja, a nje- gov neobstoj je še toliko bolj izpostavljen, ker nam kaže dvoje človeških svetov, med katerima občutimo razdaljo kot vsaj navi- dezno nezainteresiranost in v samoto za- sajeno tujost. V ženski figuri lahko ugledamo pooseblje- no ženskost. Z belim oblačilom iz cankar- janskega časa, z nabranim ovratnikom ter s cvetjem ozaljšanim slamnikom, predvsem pa zaradi teatralno širokega nasmeha jo ob- čutimo celo kot findesièclovsko demonsko ali za filmsko vlogo kostumirano postavo. Smeh njenih živo našminkanih ustnic je videti vsaj toliko kot srečen tudi grote- sken, njen obraz pa je spremenjen v otrdelo masko, ki je otrpnila v zloveščem trajanju nekakšne blaženosti. Ob njej razbiramo še nerazpoznavna, v barvi inkarnata nakaza- Kot negovalec klasične oljne tehnike se je Šuštaršič posebej osredotočal na barvne poudarke, naslikano življenje pa je hote prikazoval otrplo; poživil ga je z značilno mehkobo, v katero se pretaplja tudi sve- tlobno modelirano, blágo zgrbančeno tki- vo neskončnega gorovja. Na tej zeleno mo- notoni osnovi je sliko v svojih akcentih tudi kompozicijsko premislil in ne vemo, ali nista figuralna segmenta ob ženski pred- vsem potrebno kompozicijsko dopolnilo, ki uravnoteža njen nagib, četudi gotovo pomenita nekaj več. Vsekakor pa je iz jasne naslikanosti razvidna predvsem nejasnost medčloveških razmerij. na figuralna segmenta, od katerih je vsaj levi videti prav tako v masko spremenjeno in kot v spanju nagnjeno človeško obličje. A očitno ne gre za podobo materinstva, ampak nam slika prej vzbudi asociacijo na zmagoslavno demonsko figuro, sklonjeno proti nemočnim moškim 'žrtvam'. Srhljivo (ne)vesel prizor je tako nenava- den, da je proti njemu obrnil glavo v bližini stoječi moški. Vprašanje je, ali ga sploh za- znava, saj predvsem brezbrižno strmi v ne- znano, kot da se ga videno ne tiče. Najbrž gre za sprehajalca, ki je zamišljeno obstal na mestu; vsaj glede na njegovo nekoliko elgrecovsko podolgasto obličje morda tudi za asketskega premišljevalca, ki s svojo resnobnostjo učinkuje tudi kot filozofski protipol nezadržanemu ženskemu smehu. Vsekakor pa se obe bitji prikazujeta kot absurden utrinek iz slikarjevega mimoho- da človeških kreatur na ozadju večnosti, ki ostaja zimzelena. O njiju ni mogoče reči ničesar določnega in konkretnega in tudi umetnik si s sliko gotovo ni zamislil posebne zgodbe, am- pak je pred nespremenljivo kuliso z odrsko pantomimiko figur likovno uprizoril le du- hovno stanje, v katerem nam, zavedajoč se človeške nezadoščenosti na barvitem pri- zorišču življenja, razkriva predvsem odtu- jenost, ta pa zagotovo učinkuje tudi še kot izraz današnjega sodobnega časa. Na zemlji, kjer se od pamtiveka kot spočetniki novih bitij srečujemo moški in ženske, se oboji v svojih nasprotjih in sožitjih zrcalimo in oblikujemo le neposredno drug ob drugem. Iz kontrasta med zaledenelim smehom in zamišljeno resnobo lahko dojamemo na- sprotje med moškim in ženskim princi- pom, med poduhovljenostjo in razigrano čutnostjo, belo oblečena, nevesti priličena, nenaravno otrpla ženska pa nam lahko vzbudi celo misel na belo smrt z nakopiče- nimi spečimi žrtvami pod sabo. A od vse- ga, k čemur nas slika usmerja, ni zanesljivo prav nič, razen tega, da se kričeče lepa, a nelagodna neznanka, pol zakrita pod 'odr- sko' rampo, z zaprtimi očmi prav neza- slišano smeje in da moški le nepremično motreče gleda in da slika s svojima prota- gonistoma strmi v nas vsaj toliko, kolikor s svojo radovednostjo mi zremo vanjo. vzgoje Področja Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 41 Taka podoba pa nam s svojo nenavadnostjo tudi več kot zgovorno potrjuje, da imajo svojega 'malarja' ne le vsake oči, ampak da imajo lahko svojega slikarja in celo svojo sli- ko tudi oči vsakega umetnika, ne le pozna- valca ali ljubitelja, kajti prav tej Šuštaršičevi enigmatični sliki je v naši kulturni zavesti podelila še dodatno skrivnostno pomenljiv status tudi pomembna in za marsikoga da- nes že kar kultna slikarka Metka Krašovec. V svoji kratki, a slikoviti avtobiografiji, dodani njeni monografiji, je Šuštaršičevo umetnino označila kot sliko, ki jo je ži- vljenjsko vznemirila kot le redkokatera. »Še danes se spomnim, kje je visela na razsta- vi v Moderni galeriji leta '76 in kako me je pretresla. V njej sem videla sporočilo z one strani meje med življenjem in smrtjo, pri- sotnost večnosti. Izraža isti občutek, kot ga imam pri Rembrandtovih avtoportretih. V njej je vse, vsa človeška skušnja, preseganje te skušnje, ko že stopiš onstran meje zemelj- skega. V njej je strnjena esenca krščanstva (vere, ne religije), sočutje tistega, ki je vse skusil, a je že izstopil iz dualizma tuzemske- ga bivanja. Sporočilo izjemne človečnosti nekoga, ki ima skušnjo to- in onstranskega sveta.« Samo ob tako nenavadni sliki je lah- ko umetnica začutila, da je z nje vanjo pre- skočila iskra, ki se je na izviren način potem prerodila tudi v njenem lastnem delu. Tudi to je namreč postajalo vse bolj skrivnostno, še posebej odkar so se ji pred zaslone koz- mičnih oceanov na platna naselile dvoji- ce zamaknjenih ženskih obličij, v resnici angelskih bitij, hrepenečih po nadzemski popolnosti, ki pa so gotovo pravo nasprotje Šuštaršičeve groteskno smejoče se naličene ženske. Površinsko usmerjeni gledalci so v njihovi zaupljivosti sprva enostransko doje- li lezbični medčloveški odnos, v resnici pa so umetnici popolnost in spokojno harmo- nijo lahko simbolizirale le ženske figure, ker jih je dojela kot platonske ideje, kot podobe duha, ki ga je Lao Ce imenoval skrivnostna ženska; kot mi je slikarka povedala, pa bi na enak način, z enakim veseljem naslikala tudi oltarno Marijo. Njena bitja so posta- li svetli in redkeje temni angeli, v navzoči dlani nevidnega tretjega pa je mogoče po- nekod zaslutiti še dotik neznanega božan- stva. V njenih očeh, tako kot sicer v pogledu moških, so bili resnični, miline polni angeli predvsem ženske, četudi so svetopisem- ski (nad)angelski znanilci blagovesti že po imenih tudi moški in četudi je slikar Mar- jan Pogačnik menil, da so angeli pretežno moškega spola. Metka Krašovec, ki je rada črpala iz spominov na različne arhaične kulture, pa je krilatega nosilca vsevidnega očesa na neki risbi spremenila celo v her- mesovskega mitičnega hermafrodita. A naravna zemeljska spolna identiteta in privlačnost je najbrž lahko svobodno spre- minjana šele na fantazijsko ustvarjalnem duhovnem obnebju. Na zemlji, kjer se od pamtiveka kot spočetniki novih bitij sre- čujemo moški in ženske, se oboji v svojih nasprotjih in sožitjih zrcalimo in oblikuje- mo le neposredno drug ob drugem, pa naj bomo demoni ali angeli ali navadni sleher- niki, ki nas usoda lahko dela srečne in ne- srečne. V tej luči je morda Šuštaršičeva su- gestivna figura v belem padli angel in moški ob njej le brezbrižen, če ne celo nekoliko prezirljiv pasivnež. Okrasta draperija na de- snem robu slike – četudi gre le za dodatek, ki kompozicijsko podpira barvni ritem – pa je morda spomin na rob nevidne halje ali namig na še tretjega neznanca. Vsekakor se nam na slikah, kakršne so zadnje Šuštarši- čeve, zvrstijo pred očmi vedno nova začu- denja in razmerja; a človeški izgubljenosti tudi na njih obeta, če že ne zagotavlja edino zveličavnost s svojimi zakoni samo kozmič- na narava, spokojno bdeča nad vsem min- ljivim kot nedostopna daljava neskončnega, neznanega in gluhega pogorja, nad katerim molči neznana skrivnost. Lidija Golc Upanje Hujša je stiska, groznejši strah, globlja žalost – svetleje sijejo zvesta ljubezen, trdna vera in zvezdno upanje.