■TNIK IX ŠT. 7

(ŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI

CENA 2,60 DIN

Miklavc Martin, 6. c, osn. šola Železniki — »MINI TOVARNA«

VSEBINA PO STRANEH: 289 — Nekdo izmed vas fr 291 — Petero lutk pripoveduje fr 293 — Mlad

modelarji fr 297 — Jajčna lupina — ladjica na paro fr 298 — Izdelava zložljivega čolnička fr

299 — Izdelava gorilnika fr 302 — Daljinsko vodenje fr 305 — Električni vžig raketnih motorje
fr 306 — Katodna cev z elektromagnetnim odklonom fr 308 — Kako nabiramo in hranimo rud
nine -fr 310 — Kemija v sadovnjaku fr 311 — Manta RC motorni čoln fr 316 — V podmornic

— varni in skriti fr 318 Črnobela fotografija fr 321 — Osvajalci zračnih višav fr 324 — Semafo

fr 326 — Izdelajmo igračo iz polivinilske folije fr 329 — Poišči drugo rešitev fr 329 — Veterar
iz II. svetovne vojne Panzerkampvvagen »Tiger« fr 331 — Navodnjevalne naprave fr 333 — Načr
tovanje tirnega položaja na maketi fr 334 — Timova pošta fr 336 — Trdi orehi za bistre glave

Naslovna stran: Vižintin Stane, 6. d, osn. šola Bičevje. Ljubljana

Leto IX.
Marec 1971

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

Izdaja tehniška založba Slovenije — Urejuje uredniški odbor:
Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, od¬
govorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje
Božidar Grabnar akad. slikar. Tim izhaja 10-krat letno. Letna
naročnina 26 dinarjev, posamezna številka 2,60 din. Revijo naro¬
čajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X. Tekoči
račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

NEKDO IZMED

—> VAS

Anka Vesel

Sredi kranjske kotline, pod belim Krvav¬
cem in v okrilju gora leži vas Spodnji Brnik.
Trdno in ponosno stoje kmečki domovi sre¬
di te plodne ravnine, gospodarska poslopja
pa odkrivajo, da je v te vasi malone v vsak
dom prodrla kmetijska mehanizacija — trak¬
torji in priključki zanje, nakladalci sena, ko¬
silnice in še kaj spodrivajo stare kmečke
stroje. Konji — ta ponos in veselje nek¬
danjega gorenjskega očanca — so se mo¬
rali umakniti gospodarnejšemu traktorju. V
marsikateri hiši so ne le gospodinjski stroji,
ampak tudi aparati za razvedrilo — televi¬
zor, radijski sprejemnik, transistor.

V mogočni, bleščeče beli na zunaj, in pravi
kmečki, prostorni hiši v notranjosti, ži¬
vi zvesti TIM-ov naročnik, Lojze Kalinšek.
Oglasil se je in tudi že poslal načrt za ene¬
ga od modelov, ki ga je napravil po lastni
zamisli. Čeprav NAKLADALCA ZA TEŽKE
TOVORE ne boste videli v tej številki, se

vam za enega od naslednjih TIM-ov obeta
vse to: načrt, opis izdelave in fotografija.
Za zdaj pa prisluhnite razgovoru z Lojzetom,
učencem osmega razreda osnovne šole v
Cerkljah pri Kranju.

— Kako je nastal tvoj nakladalec za težke
tovore?

— Rad si ogledujem stroje in jih potem
rišem — ali v pomanjšanem merilu, ali kar
tako, prosto. Načrt za nakladalec sem na¬
redil po sliki, mere so povzete le približno.
Delal sem ga iz 4 mm vezane plošče, ko¬
lesa in poglavitnejše dele pa iz 5 mm de¬
beline. V nakladalec sem mislil vgraditi tu¬
di pogonski motor, a vsak je bil prešibak,
da bi vozilo premaknil, saj meri skupaj s
prikolico v dolžino čez pol metra, višina z
dvigalom pa je 15—20 cm. Pri načrtu, ki ga
bom naredil za TIM, bom še marsikaj po¬
pravil in poenostavil, predvsem zveze z
utori.

— Ali zdaj, ko so počitnice, izdeluješ kak
nov model?

— Po skici sem si naredil načrt za športni
avto znamke Lamborghini. V katalogu so na¬
vedene vse mere, tako da mi izdelava na¬
črta ni delala posebnih preglavic. Ogrodje
bo iz 4 mm vezane plošče, oblepil pa ga
bom s furnirjem in nato prebarval. Ko bo
model gotov, bi rad vanj vgradil pogonski
motor in vozilo opremil z lučmi.

— Po tem, česar se lotevaš, in to samo¬
stojno, brez načrtov in navodil, sodim, da
nisi začetnik v modelarstvu. Kaj si že do¬
slej izdelal?

— Kot vidite, je eden mojih prvih izdelkov
TIM-ov brodarski model Turist. Naredil sem
ga že pred leti, a pri splovitvi je puščal
vodo. Nekaj sem ga popravljal in znova le¬
pil, potem sem se lotil drugih stvari.

TIM 289

V večje veselje mi je letalska maketa
Jumbo Jet, za katero sem videl vzor na
letališču Brnik. Naredil sem ga iz vezane
plošče in furnirja, potem sem ga prelaki-
ral. še marsikaj sem naredil, ampak v ne¬
kaj letih se je vse porazgubilo, tako da
zdaj nimam zbirke svojih izdelkov.

— Kako gre v šoli — pri katerih predme¬
tih ti čas najhitreje mine?

—- Najraje imam telovadbo, tudi tehnična
in likovna vzgoja sta mi všeč, pa biologija
je tudi zanimiva. Za kakšno izvenšolsko de¬
javnost — šport ali krožke — nimam časa.
Skrbeti moram za živino — sem najstarejši
od otrok — in za sedem krav je treba kar
precej časa, da jim daš krme, napojiš, na¬
stelješ in še kaj.

— Toda svoj prosti čas gotovo imaš, če ne
ravno vsak dan, pa vsaj včasih. Kaj vse te
še privlači?

— Kadar utegnem, berem. Rad imam pusto¬
lovske zgodbe — Karla Maya, Julesa Verna
in podobno. Berem tudi domače romane ali
zgodbe, saj ima oče precej knjig Mohorje¬
ve družbe še izpred vojne. Prebiram tudi ča¬
sopise, revijo Avto in seveda TIM, ki ga
naročam že od petega razreda dalje.

V sobi imam transistor in res ga kar pre¬
cej »navijam«. Rad imam popevke in narodno
zabavno glasbo, zelo so mi všeč tudi ope¬
re. S šolo hodimo v Opero v Ljubljano in
kar precej radi hodimo tja — kar tričetrt
razreda. Morda gre kdo res zaradi Ljub¬
ljane v opero, ampak meni se zdi taka glas¬
ba zares lepa.

Tudi na športne igre me vleče. Rad igram
košarko, smučat hodim na Krvavec, poleti
gremo vsi skupaj — mama in oče in otro¬
ci —- za nekaj dni na morje. Če bi imel ta¬
krat čas, ko šolsko moštvo trenira, bi igral
košarko. Toda takrat me čakajo opravila
okoli živine in s tem ni nič, na žalost.

— Vaša kmetija ni majhna, ti si najstarejši
sin, tudi kmetijske stroje vidim na vašem
dvorišču. Vendar je tvoj oče zaposlen, se
pravi v službi. Kakšno pot misliš ti ubrati:
kmetija ali poklic in zaposlitev?

Na vsak način bom šel v kako šolo — naj¬
brž na srednjetehnično, mogoče strojni od¬
delek. Zdi se mi, da je na tej šoli veliko
predmetov, ki me zanimajo, zato bi se tu

raje učil kot na primer v gimnaziji. Potem
še vedno lahko ostanem na kmetiji, saj je
tudi tu treba nekaj znati. Stroje je treba
vzdrževati in popravljati. Hudo je, če bi mo¬
ral za vsako malenkost iskati pomoči pri
mehaniku.

— Zrasel si na kmetiji, vse naokoli je na¬
rava, življenje poteka v delu »od zore do
mraka«, skratka življenje na kmetih ni sa¬
mo težaško delo, tudi lepo je, ko vse okoli
tebe raste in zori. Ali bi se lahko odtrgal
od vsega tega?

—- Mislim, da bi. Bili smo na ekskurziji v
Železarni Jesenice in ves potek dela in živ¬
ljenja se mi je zdelo zanimiv. O, mnogo
privlačnega je v tem.

Seveda ima tudi življenje na kmetiji svoje
dobre strani: sam svoj gospodar si, in če
so v hiši stroji, je tudi delo zelo olajšano.
Stari oče pravi, da je včasih deset koscev
pokosilo ves dan toliko kot zdaj s traktor¬
jem v eni uri. Toda včasih so kmetijske
pridelke laže prodali kot zdaj, saj je s so¬
dobno obdelavo, umetnimi gnojili itd. pre¬
cej več pridelka kot poprej.

Ne, samo na kmetiji ne bi rad ostal. Do
kakega poklica se moram prikopati, potem
lahko še vedno tudi doma pomagam, saj
smo tako navajeni, da brez dela ne moremo
živeti.

Tako je pripovedoval Lojze. Kdo ve, kam
ga bo odnesel tok življenja, vendar, naj si
izbere ta ali oni poklic, najsi ga še tako
zanimajo stroji in tehnika, vedno ga bo
vleklo tudi na širne travnike in njive okoli
domače kmetije, v toplo in varno zavetje
rodnega doma.

MALA OGLASA

Prodam usmernik U = 0,2, 8, 15, 20, 24, 63 V
ter kombinacije teh napetosti in tok l = 0,3A.
Zraven je še izmenična napetost U = 0,3, 8,
18 V; I = 3 A. Cena po dogovoru.

Vek Ivan
Leningrajska 24
62000 Maribor

Prodam lokomotivo, 7 vagonov, 5,5 m različnih
tirnih elementov, 5 odbojnih naprav, predor, 2
kretnici, transformator in regulator ter prospek¬
te in kataloge, vse za sistem HO za 250,00 din.
Konda S., Celovška 138
61000 Ljubljana

TIM 290

PETERO LUTK PRIPOVEDUJE

Tudi danes vas bo moja zgodba vodila skozi
čudoviti svet kovin. V prejšnji številki ste
brali o bakru in med obdelovanjem ste do¬
bro spoznali nekatere njegove lastnosti.
Gnetljiv je, mehak, lahko ga upogibamo in
poravnamo, tudi debelejšo žico lahko brez
truda preščipnemo. Z železno ali celo je¬
kleno žico vseh izdelkov ne bi mogli na¬
praviti. Predvsem jeklena žica bi se uprla
in tudi po večkratnem upogibanju bi ostala
toga in ravna. Vsaka kovina ima torej čisto
posebne lastnosti.

Kemiki in metalurgi preučujejo zgradbo in
lastnosti kovin. S poizkusi so ugotovili, da
kovinam spremenimo lastnosti, če jih zli¬

jemo v drugo kovino. Z zlivanjem dveh ali
več kovin dobimo zlitine. Iz kovin so se¬
stavni deli obdelovalnih strojev, deli avto¬
mobilov, ladij, letal, raket, kovine potrebu¬
jemo v gradbeništvu, v elektroindustriji in
še bi lahko naštevali. Le malokdaj so to
čiste kovine brez primesi. Najbolj pogosta
in razširjena je železova zlitina, ki jo bolje
poznamo z imenom jeklo. Za vzmeti potre¬
bujemo prožno jeklo, za avtomobilske karo¬
serije trdno in kovno, hitra kovinska rezila
morajo tudi pri visokih temperaturah obdr¬
žati toploto, turbinske gredi in lopatice mo¬
rajo prenesti velike pritiske, ogrodja letal
morajo biti izredno vzdržljiva. Taka različna
jekla dobimo z dodatki niklja, kroma, volf¬
rama in drugih kovin. Vendar ima jeklo tu¬
di slabe lastnosti in ena teh je prevelika
teža. Marsikdaj mora odstopiti mesto lažje¬
mu aluminiju. Čisti aluminij je sicer lahek.
Dobro prevaja toploto in elektriko. Na zraku
se prekrije s tanko prevleko, ki ga ščiti pred
razpadanjem. Aluminij, zlit z bakrom in
magnezijem, ostane lahek, a izredno pridobi
na trdoti. Zlitino imenujemo duraluminij in
iz nje delajo krila letal. Iz aluminijevih zlitin
so tudi avtomobilski motorji, vplinjači, deli
potniških letal.

Pri naštevanju tehničnih kovin nikakor ne
smemo prezreti niklja in titana. Brez njiju
bi si težko zamislili današnji tehnični napre-

TIM 291

dek. Obe kovini imata izredno sposobnost,
da ostanete trdni in nespremenljivi tudi pri
zelo visokih temperaturah. Nikelj uporablja¬
mo največkrat kot zlitino z železom in kro¬
mom, titan pa že čist prenese zelo visoke
temperature. Je tudi lahek in zato nepo¬
grešljiv pri današnjem razvoju poletov v
vesolje. Z njim so prevlečeni deli umetnih
satelitov in raketnih motorjev. Nadzvočna
letala morajo biti prevlečena s titanom, saj
nobena druga kovina ne zdrži visokih tem¬
peratur, ki nastanejo pri preboju zvočnega
zidu.

Toliko torej o uporabi kovin. Ostane nam
ravno še toliko prostora, da vam vsaj ome¬
nim, kako kovinske dele izdelujemo. Po¬
stopkov je več in tehniki se odločijo za ti¬
stega, ki je za določen izdelek najbolj pri¬
meren.

Kovinska industrija izdela žico, profile, plo¬
čevino in trakove. Tem oblikam pravimo
polizdelki, ker jim moramo dati končno upo¬
rabno obliko z dodatnim obdelovanjem. Žico
izdelujemo z vlečenjem ali s stiskanjem
skozi okrogle odprtine. Če imajo odprtine
obliko črk L, H, T, U, dobimo palice z različ¬
nimi prerezi ali profili. Pločevino, kovinske
trakove in liste dobimo z valjanjem. Med
valjanjem je kovina lahko razžarjena ali
hladna.

Mnogo strojnih delov, med njimi ogrodja
motorjev in motorne gredi, napravimo z
ulivanjem. Za ulitek moramo najprej napra¬
viti lesen model, po tem modelu pa kalup,
v katerega zlijemo tekočo kovino.

Deli avtomobilske karoserije z blatniki so
izdelani s stiskanjem.

H končnemu obdelovanju štejemo struže¬
nje, brušenje, rezkanje in vrtanje. Ta dela
opravijo različni obdelovalni stroji s poseb¬
no oblikovanimi rezili.

Ko so vsi deli končani, jih moramo spojiti.
Dele, ki jih ne želimo več razstaviti, zakovi-
čimo ali zvarimo. Ostale dele spojimo z vi¬
jaki.

Naj bo dovolj, že tako je bila moja današnja
zgodba zahtevna. Mnogo je v njej novosti,
ki si jih boste zapomnili le po pazljivem
branju. Bo pa izdelek bolj preprost.

Uporabili bomo tanko aluminijasto pločevi¬
no, s katero mama med pečenjem pokrije
potico ali pečenko. Pločevina je tanka kot
list, zato jo imenujemo folija. Če smo jo že
dobili v kuhinji, pa napravimo nekaj uporab¬
nih izdelkov za prvi izlet v naravo. S škar¬
jami za pločevino narežite nekaj primerno
velikih krogov, če boste narisali krog s
šestilom, podstavite pod konico košček le¬
penke, da ne boste preluknjali pločevine.
S starim nerabnim kemičnim svinčnikom
zarišite v dno krožnika in kozarca različne
vzorce. Za vsakogar v družini seveda dru¬
gačen vzorec. Sedaj robove privzdignite in
oblikujte posodice. Verjemite, da bodo
vsem drobne poslastice z ražnja bolje tek¬
nile, ko bodo postrežene v prijetno obliko¬
vanih izdelkih vaših rok.

VISOKI C

bonbone dobite v šestih različnih okusih.

TIM 292

MLADI 9 -» 0

I MODELARJI

NEKAJ O KLUBU
V. M. »KOMAROV«

Pred dvema letoma smo na pobudo revije »Ko-
zmoplov« ustanovili ARA-klub »V. M. Komarov«.
To pomeni Astronomsko, raketarsko, astronavt¬
ski klub »V. M. Komarov« po preminulem sov¬
jetskem kozmonavtu. V klubu je samo 10 čla¬
nov, ki pa so vsi zelo delavni.

Pri raketarski sekciji se ukvarjamo z izdelova¬
njem raket, udeležujemo pa se tudi tekmovanj
raketnih modelarjev.

Pri astronomski sekciji opazujemo zvezdno nebo
in študiramo tovrstno literaturo. Pri astronav¬
tiki spremljamo vesoljske polete. Povsod se
trudimo, da bi dosegli čim boljše rezultate.
Navezali smo stike tudi z nekaterimi klubi po
Jugoslaviji. Želimo, da bi v. Sloveniji nastalo
čimveč podobnih klubov.

MODEL DVOSTOPENJSKE RAKETE »KASTOR«

Večstopenjske rakete so najodličnejši mo¬
deli raket. Sestojijo se iz dveh ali treh
stopenj. Uporabljamo jih za doseganje več¬
jih višin. Izdelava take rakete je lahko zelo
zapletena. Dvostopenjska raketa »Kastor«
je eden najpreprostejših modelov te vrste.
Z njo lahko dosežemo lepe rezultate.

Za izdelavo rakete potrebujemo šeleshamer
A-3 format, karton debeline 1 mm, kos lipo-
vine premer 25 mm, polivinil 240 X 240 mm,
modelarsko lepilo, najlonsko vrvico debeline
0,1—0,2 mm, in sicer 6 kosov dolžine 500
mm, plutovino, vato, gumo (elastika), ra-
skavec.

IZDELAVA

Telo prve stopnje izdelamo iz šeleshamerja,
ima premer 25 mm in dolžino 120 mm, telo
druge stopnje pa ima enak premer in dol¬
žino 400 mm. Telo izdelamo tako, da ga
ovijemo okoli ročaja metle ali drugega va¬
ljastega predmeta. Posrednik veže prvo in

drugo stopnjo (premer 26 mm in dolžina
100 mm). Prilepljen je na prvo stopnjo, dru¬
ga pa mora biti samo vložena vanj. Glava
je iz lipovine. Kos lipovine premera 25 mm
in dolžine 60 mm primerno oblikujemo z
žepnim nožem, nato pa še zgladimo s finim
raskavcem. Za vsako stopnjo potrebujemo
4 stabilizatorje. Stabilizatorje izrežemo iz
kartona debeline 1 mm. Vse robove, razen
tistega, ki ga prilepimo na telo rakete, mo¬
ramo obrusiti. Vodila zvijemo iz šelesha¬
merja (premer 5 mm, dolžina 20 mm) v
obliki črke omega Q (3 kosi).

Za padalo uporabimo tanjši polivinil (240 X
X 240 mm). Izrežemo šesterokotnik, na og-
lišča pa s selotejpom prilepimo najlonske
vrvice (debelina 0,1—0,2 mm) dolžine 500
mm. Padalo zložimo tako, kot kaže skica 3.
V drugo stopnjo vložimo najprej bat (pali¬
čica z dvema plutovinastima ploščicama),
potem nekaj vate in nazadnje padalo, ki je
privezano samo na glavo. Glavo in padalo
privežemo na gumico (skica 4).

Za prvo stopnjo uporabimo »booster-motor«,
za drugo pa navaden motor za rakete MR-1.
Oba motorja ovijemo z raskavcem, kot kaže
skica 1, in ju vložimo v telo 1. oziroma 2.
stopnje. Telo prve stopnje od znotraj nad

TIM 293

in

D-@

i

£  o

16

1. telo/I. stopnje  7  kom.

2 telo J. stopnje 1

3  posrednik 1

4  glava 1

5  stabilizator H st.  4  -//-

6  stabilizatorIst.  4

7  vodilo 3

Načrt:

Raketarska sekcija
ARA kluba.VM. Komorov

Merilo  7'3

TIM 294

Slika 3

motorjem oblepimo s staniolom, ker lahko
izpuh iz prvega motorja prežge stene ra¬
kete (skica 2).

Raketo prebarvamo z nitrolakom.
Izstreljujemo le ob mirnem vremenu zu¬
naj naselij. Raketo nataknemo na rampo
skozi vodila. Kot lansiranja je 90°. Ker so
bili načrti raket v TIMu že večkrat objavlje¬
ni, se tokrat nismo spuščali v podrobnosti.
Cena za izdelavo rakete bi bila približno
20,00 din, material pa boste kupili v papir¬
nici in pri Mladem tehniku (Ljubljana, Stari
trg 6). Raketne motorčke ima nemara samo

Mladi tehnik. „ ,

Raketni klub V. S. Komarov

POMOLI

Tone Pavlovčič

V lanskem letniku smo v zadnji številki objavili
silhuete raznih ladij. Obljubili smo vam, da
bomo v letošnjem letniku nadaljevali s pomoli
in pristaniškimi objekti. Prišel je čas, ko lahko
pričnemo izpolnjevati obljubo.

Tokrat objavljamo načrt za pomole. Vse, kar je
narisano, je v merilu 1:1,  kar pomeni, da je
vse v naravni velikosti in da je treba le vse
prerisati na vezani les debeline 5 mm.

Načrt ima osem sestavnih delov.

1. glavni pomol,

2. križišče pomolov,

3. konec pomola

4. valobran,

5. zavoj volabrana,

6. konec valobrana,

7. svetilnik,

8. pristaniško dvigalo.

Od vsakega dela jih morate napraviti nekaj
več, tako da si lahko po želji sestavite luko.
Slika naj bi le vzbudila vašo domišljijo, kako
postaviti pomole, da bo luka čim lepša.

Tako glavne pomole kot valobrane lahko sestav¬
ljate oziroma polagate enega ob drugega. Tako
bo nastal daljši pomol, ob katerega boste lahko
postavili več ladij.

Križišče pomolov lahko rabi tudi samo za zavoj
pomola. Valobrani, ki jih boste postavili v vrsto,
bodo tako zaprli pomole, da jih veliki valovi
z odprtega morja ne morejo poškodovati in tudi
ne ostalih pristaniških naprav. Na koncu vsake¬
ga pomola in vsakega valobrana postavite sve¬
tilnik, ki ga lahko zalepite na določeno mesto
ali pa mu napravite za podnožje posebno plo¬
ščico in ga lahko premikate po lastni volji in
želji.

TIM 295

Bonboni

VISOKI C

nimajo tekmeca v kvaliteti.

TIM 296

JAJČNA LUPINA

V časopisih in revijah vse bolj pogosto sre¬
čujemo besede, kot so reaktivna letala, re¬
aktivni čolni, reaktivni motorji, itd. Kakšni
so ti motorji, o katerih je beseda? Kako
bi ponazorili s preprostim modelom osnov¬
na načela delovanja? Kaj nam pove o tem
fizika?

V osnovi gre pri tem za dokaz načela akcije
in reakcije, kakor je to imenoval znanstve¬
nik Nevvton. Z znanstveno natančnostjo so
veljavnost tega zakona, ki mu pravimo za¬
kon o učinku in protiučinku, dokazali znan¬
stveniki.

Prvi primer:

Če se s čolnička poženemo na obrežje,
zlahka ugotovimo protisilo, ki deluje na
maso čolna, čoln se zaradi te protisile
giblje stran od obrežja. Ponavadi rečemo:
»Čoln smo pri skoku odrinili.« Sila naše
mišice v nogi je pognala maso našega te¬
lesa s čolna, a protisila je delovala na čoln.
To je bil primer enkratnega delovanja sile
in protisile.

Drugi primer:

Ponovno uporabimo čoln, naložen z opeko.
Če čez zadnji rob čolna v vodoravni smeri
odmetavamo opeko za opeko, ugotovimo,
da naš čoln plove v nasprotno smer. Z
rednim odmetavanjem opeko za opeko ugo¬
tovimo, da število odvrženih opek in hi¬
trost metanja vplivata na vožnjo.

Če niz opek zamenjamo s curkom vodne
pare, kar ni nič drugega kot niz manjših
delcev, ki jih odmetavamo, t.j. v ozkem
curku pihamo, nastane enak pojav.

Prav lepo lahko to opazujete na preprostem
modelu, ki si ga boste sami izdelali.

Med igračami poiščite lahek čolniček, ve¬
likosti 15 do 20 cm, širine do 6 cm. Po skici
si ga lahko tudi sami naredite. Za njegov
»reaktiven motor« bomo uporabili jajčno
lupino. Surovo jajce na obeh koncih preluk¬
njamo oz. prebodemo s tankim žebljičkom

LADJICA NA PARO

Marjan Velechovsky

0,5 do 1 mm debeline, vsebino jajca izpiha¬
mo. To storimo tako, da pihamo v zgornjo
luknjico, pod spodnjo pa vsebino jajca pre-
strežemo v skodelico. Nas zanima le lupina,
ki mora ostati cela. Eno od luknjic zale¬
pimo s selotejpom ali zapečatimo s pečat¬
nim voskom. Lupinico napolnimo do 1/3 z
vodo. Nato jo postavimo na žični nosilec in
sicer tako, da je luknjica obrnjena h krmi.
Pod lupinico postavimo gorečo svečko. Pla¬
men svečke bo segrel vodo, da bo zavrela.
Vodna para, ki bo pri tem nastala, bo uha¬
jala zaradi pritiska skozi luknjico jajčne lu¬
pine. Pritisk pare v lupini bo ustvaril silo,
ki bo potiskala delce vodne pare. Tako
ustvarjeni učinek bo povzročil protiučinek,
t.j. čolniček se bo premikal v smeri, na¬
sprotni pihanju pare.

Tretji primer:

Pomislimo, kako je s silama, če počasi na¬
raščata ali pojemata. Opazujmo primer na¬
šega čolnička, čolniček na vodi miruje, na¬
to prižgemo svečko. Z naraščanjem pritiska
bo naraščala hitrost čolnička. Ko bomo sve¬
čko ugasnili, bo začel pritisk vodne pare
upadati in prenehala bo delovati sila, ki
je poganjala čolniček, zato se bo ta ustavil.
Iz našega poskusa z jajčno lupino smo ugo¬
tovili, da nasprotno delujoča sila ne preneha
delovati takoj, ko ne učinkuje več sila.

S spoznanjem učinka sile in protisile na
našem malem modelu smo spoznali osnovna

TIM 297

IZDELAVA ZLOZUIVEGA
ČOLNIČKA

Za prejšnji poskus potrebujemo manjši čol¬
niček in modelar ne bo v zadregi zanj. Ste
že poizkusili izdelati zložljiv čolniček? Na¬
redite ga ob tej priložnosti!

Iz poltrde lepenke izrežemo dva kosa veli¬
kosti 250 X 100 mm. Nanju narišemo sime-
trali in krivine po risbi, nato oba kosa izre¬
žemo. Enega razpolovimo po dolžini sime-
trale. To bo ograja zložljivega čolnička. Toda
tako visoke ograje ne potrebujemo, zato jo
znižamo na mero 40 do 45 mm. Tako dob¬
ljena kosa položimo na celega, da pokrivata
po krivinah. S selotejpom ali pa z obližem
(ievkoplast) oblepimo robove. Na krivinah
nalepimo polovico traku na eno stran, seve¬
da pa moramo trak večkrat prerezati in po¬
novno premakniti, nato s škarjicami na-
zobčkamo tisti del lepilnega traku, ki sega
prek roba. Zobčke zapognemo na drugo
stran in tam prilepimo. Da ne bi ob robu
prodirala voda, postopek ponovimo, tokrat
z druge strani, tako da se zobčki križajo,
čolniček pazljivo z notranje strani odpremo,
pri tem dvigujemo stranici bodočega čolna.
Zaradi krivin se bo dvignilo tudi dno čolna

načela delovanja reakcijskih motorjev itd.,
le da so ti veliko zahtevneje izdelani, z
vsemi potrebnimi napravami za pravilno de¬
lovanje.

Nosilni okvir za jajčno lupino

Nosilni okvir izdelamo iz 2 mm debele va¬
rilne žice. Izdelati moramo gornja nosilca
za ležišče lupine, ki sta upognjena po pol¬
meru 35 do 36 mm, oddaljenost med obema
nosilcema je 3 cm. Spodnji nosilni okvir je
večji od zgornjega in povezan z zgornjim
s štirimi poševno stoječimi oporami. Ves
okvir potisnemo na mesto prečne deščice
v zložljivi čolniček. Potisnemo ga kolikor
mogoče proti zadnjemu delu. Zaradi teže
lupinice in okvirčka se bo dvignil pramec,
krma pa se bo ugreznila. Naš čolniček bo
dobil lego motornega čolnička.

in tako bomo dobili sicer preprost čoln z
dvignjenim dnom na kljunu in krmi čolnička.
Da bi stranici ostali v želenem položaju,
vstavimo prečno deščico ali dve, ki nam
rabita kot rebrasti opori čolnička,
izdelani čolniček pobarvate po svojem oku¬
su, še poprej pa se prepričajte, do kod
sega vodna črta, t.j. črta, ki bi jo začrtali
na meji vodne površine, do katere se vgre-
zne polni čolniček. Pod vodno črto barvamo
dno čolnička v drugem tonu. Ves izdelek
lakiramo z brezbarvnim nitrolakom, ker se
hitro suši. Dobimo ga v trgovini z barvami
in za naše potrebe nam ga bodo tudi na¬
točili. Lakiranje ponovimo večkrat, da do¬
bimo dovolj trdno plast, ki bo preprečila
vdor vode- v strukturo lepenke. Lakiramo
tudi notranjo stran čolnička, če je čolniček
dobro izdelan, ga po vsaki plovbi posuše¬
nega in obrisanega zložimo ter tako shra¬
nimo za drugo priložnost.

__ 58

/ rebro : 2 kom

__ 98

TIM 298

4 prostor za rebro 3 stranici
2 lepilni trak  / dno

IZDELAVA GORILNIKA

45  10 45

Kdor je bolj spreten in vešč spajkanja, bo
namesto svečke uporabil manjši gorilnik.
Tudi jajčno lupino lahko zamenjamo s kak¬
šno ustrezno manjšo konservno škatlico.
Tudi pri konservni škatlici pustimo le eno
odprtino. Za izdelavo gorilnika potrebujemo:

— prazno konservno škatlico za mleko 80 g,

— izrabljeni medeninasti vložek kemičnega
svinčnika,

— zgornji del tube od zobne paste s po¬
krovčkom,

— volneno nitko ali stenj vžigalnika.

Orodje bomo uporabili tole:

pribor za spajkanje: spajkalnik 80 W, tinol
žico, pasto za spajkanje, pinceto, smirkov
papir, manjšo pilo, nož, močnejše škarje,
klešče kombinirke, žago rezljačo z listom
za kovino, kapalko in nekaj alkohola.

Izdelava

Z izbrane konservne škatle kakor tudi s
prazne tube očistimo barvo na robu, kjer
bomo spajkali. Pri tubi odrežemo s škarja¬
mi spodnji del, tako da nam ostane samo
»ovratnik« tube z navojem. Rob z nožem
popravimo in s smirkovim papirjem oči¬
stimo. Konservno škatlo na zgornjem delu
(glej sliko) očistimo ter na tisto mesto po¬
ložimo ovratnik tube in ga prispajkamo ali
prilepimo. Prispajkamo tako, da najprej na
dveh ali treh mestih s spajko pritrdimo,
nato spajkamo ves rob do konca. Rob mora
tesniti. Prilepimo z lepilom OHO, še bolje
z UHU plus, če je tuba iz aluminija. Vse
morebitne odprtine tudi zaspajkamo. Sedaj
z žebljičkom ali s svedrom, ki ima velikost
odprtine tube, to skozi prebodemo ali pre¬
vrtamo konservo. Pri dnu konserve z zu¬
nanje strani naredimo luknjico za debelino
medeninastega vložka. Iz cevke medenina¬
stega vložka s kleščami kombinirkami iz¬
vlečemo konico pisala. Še prej pa mede¬
ninasti vložek očistimo v alkoholu, ker se
kemična tinta v njem topi. To storimo s
kapalko. Postopek ponavljamo, dokler ni
cevka dovolj čista. Za stenj gorilnika po¬
tegnemo skozi cevko volneno nitko. Nitka
naj bo dovolj dolga, da jo nekaj natlačimo

TIM 299

zapremo s prejšnjo konico. Konico stisnemo
s kleščami. Cevko prispajkamo po vsem
obodu na konservo. Da ne bi nastajal pri
gorenju v konservi vakuum, bomo z razbe¬
ljeno šivanko prebodli plastično kapico tube,
le-to prej segrejemo na plamenu sveče.
Spajkanje preverimo tako, da na pokrovčku
pihamo zrak in s čopičem nanašamo milnico
na spajkana mesta. Kjer se pokaže mehur¬
ček, bo treba spajkanje ponoviti. Konservo
napolnimo z navadnim jedilnim oljem in že
lahko naredimo prvi poizkus. Da bo stenj
zagotovo namočen z oljem, močno pihajte
na pokrovček, toda to le pri prvem polnje¬
nju. Gorilnik preizkusimo na prostem, tako
da prižgemo stenj, če dobimo miren, ena¬
komeren plamen, pustimo napravico, da ne¬
kaj časa gori, nato jo ugasnemo in pustimo,
da se ohladi. Ohlajeni gorilnik vstavimo
pod ognjišče našega kotlička.

Gorilnik nam bo dobro služil, vendar mo¬
ramo paziti, da mu dolivamo le, ko je ugas¬
njen in ohlajen.

Kosovni seznam za gorilnik

RADIJSKO VODENI MODELI

Tomaž Bohm

tudi v konservo, preden vtaknemo cevko
na ustrezno mesto v konservi. Na koncu
cevke naredimo dva reza z žago rezijačo.
Z iglo ali pinceto potegnemo stenj skozi
napravljeni luknjici. Končno luknjo v cevki

Brodarsko modelarstvo tudi pri nas zavze¬
ma vse širši obseg. Od začetkov pa do
danes se je že precej razvilo, vendar pa
je bil ta razvoj včasih prepočasen, povezan
z drobnimi težavami in problemi.

Težave, ki spremljajo modelarje, nastajajo
po navadi zaradi pomanjkanja ustreznih na¬
črtov in materiala. Kljub temu pa je vse
več mladih, ki se ukvarjajo z gradnjo mo¬
delov in vedno več je takih, ki z njimi tudi
tekmujejo. Vendar pa se ravno tu zatakne.
Modelarji, ki prihajajo na prvenstva, imajo
večkrat modele, ki niso primerni za tek¬

movanja. Včasih pa tudi ne poznajo pravil.
Jugoslavija je članica evropskega združe¬
nja za brodarsko modelarstvo NAV1GA.
Sprejela je pravilnik, ki je enoten in velja
za vse članice.

Omejili se bomo le na pravila in predpise,
ki veljajo za radijsko vodene modele. Opi¬
sal bom, kako takšno tekmovanje poteka.
Za gradnjo modelov ni kakih posebnih ome¬
jitev. Pogoj je le, da je model podoben
ladji ali čolnu. Samo tekmovanje pa je raz¬
deljeno po kategorijah. Dalje se delijo še
po moči na sponkah elektromotorja, pri

TIM 300

motorjih z notranjim zgorevanjem pa po
delovni prostornini. Zaradi tega se tudi mo¬
deli čolnov razlikujejo med seboj. Da bi
imeli čim večjo hitrost, izdelujejo mode¬
larji čolne, ki so posebej prirejeni za do¬
ločen motor in napravo za radijsko vode¬
nje. Vzporedno z izpopolnjevanjem motorjev
se izpolnjujejo tudi oblike čolnov, ki do¬
segajo hitrosti tudi prek 40 km/h, kar tudi
ni ravno malo. Poleg tekmovanja v hitrosti
preizkušajo tudi spretnost modelarjev. V
tej kategoriji je prvenstvena spretnost
»krmarja« in šele nato ocenjujejo hitrost
modela. Na skici, ki je priložena, se dobro
vidi pot, ki jo mora čoln prevoziti. Točke,
ki jih dobi modelar, če prevozi vratca, so
vpisane na sliki. Za vsak dotik boje pa od¬
štejejo kazenske točke. Te so vpisane v
krogih, ki predstavljajo boje. Model lahko
prevozi linijo trikotnika le skozi vratca, če
jo preseka zunaj vratc, pa čeprav se ni
dotaknil boje, ne dobi nobene točke, isto
je pri vračanju nazaj. Napačno je vračanje
mimo vratc z namenom, da bi še enkrat
poizkusil. Po pravilih je to isto, kot da bi
zgrešil vratca. Pri tem tekmovalec zgublja
le čas, hkrati pa mu pišejo nič točk za
naslednja vratca. Tekmovalec mora z mo¬
delom opraviti določeno pot s čim manj
napakami in v čim krajšem času. Predpisan
je čas 150 sekund. Za vsakih 5 sekund se
odšteje ali prišteje 1 točka.

Spretnostni in hitrostni vožnji sta dve, šte¬
je pa se rezultat boljše. Pri hitrostni vož¬

nji lahko tekmovalec pelje dvakrat zapored,
vendar se med prvim in drugim tekmova¬
njem modela ne sme dotakniti.

Kljub temu, da je naš opis bolj skromen,
upam da vam bo v pomoč. Prihodnjič vam
bom opisal gradnjo hitrostnega modela, s
katerim sem tekmoval na letošnjem držav¬
nem prvenstvu. V tej številki je tudi načrt.
Čoln sva z bratom razvijala tri leta. Njego¬
va odlika je v tem, da na vodi mirno leži
tudi pri večjih hitrostih in je zelo stabilen.
S pravilno porazdelitvijo teže pa dosežete,
da lahko model obrnete pri polni hitrosti,
pri tem pa ni nevarnosti, da bi se prevrnil.
Premer kroga pri polni hitrosti ni večji od
treh metrov. Dobro se obnese tudi pri več¬
jih valovih. Gradnja je zelo enostavna in
ne zahteva mnogo časa. Potrebno je le ne¬
kaj spretnosti in osnovnega znanja.

TIM 301

Slika 2

DALJINSKO

VODENJE

Jan Lokovšek

Poznamo že osnovni princip delovanja pro¬
porcionalnega sistema za daljinsko vodenje,
klasičen, t.j. impulzivni (progresivni) si¬
stem, zdaj pa si poglejmo še načrt.

Oddajnik

Oddajnik je predviden za vodenje letalske¬
ga (seveda prav takd tudi ladijskega) mo¬
dela z možnostjo regulacije višine smeri
(proporcionalno) in z impulzno regulacijo
delovanja pogonskega motorja. Višino in
smer upravljamo s krmilno ročico (ali z
dvema ročicama — ločeno za smer in lo¬
čeno za višino), režim motorja pa z dvema
tipkama. Motor torej lahko deluje samo s
polnim (tipka Tp 1) ali samo z minimalnim
plinom (tipka Tp 2).

Poglejmo si najprej poenostavljeno sliko
oddajnika — blok shemo (slika 1), nato
pa še podrobni načrt vezja (slika 2).

Slika 1

Oddajnik je sestavljen iz generatorja kr¬
milnih impulzov, preklopne stopnje 1, NF
generatorja, preklopne stopnje 2 in VF stop¬
nje (generatorja).

Generator krmilnih impulzov sestavljajo
transistorji T1, T2 in T3 s pripadajočim
vezjem. Generator proizvaja impulze, kate¬
rih frekvenco (krmiljenje višine!) spremi¬
njamo v območju od 2 Hz do 12 Hz s po¬
tenciometrom 10 K (t.j. 1/A + B). Drugi po-

TIM 302

preklopna

generator krmilnih impulzov preklopna stopnja NF generator stopnja j VF generator

tenciometer (spremenljiv upor) 10 K rabi
za popravek ničelne lege, ali kakor se te¬
mu reče, za »trimanje«. Razmerje L/B, tj.
širino in dolžino impulzov (razmerje) spre¬
minjamo s potenciometrom 25 K (krmiljenje
smeri). Drugi potenciometer 25 K (vezan
kot spremenljivi upor) pa zopet služi za
»trimanje«. Signali tega generatorja niso
vedno najlepše pravokotne oblike (sli¬
ka 3a), predvsem pa, če niso transistorji
T1, T2 in T3 najkvalitetnejši. Zato upora¬
bimo preklopno stopnjo 1, da nam popravi
obliko impulzov (slika 3b), obenem pa nam

tok'

c.

čas

rabi za dodatno krmiljenje (s tipkama Tp1
in Tp2) režima motorja. Stopnja je klasi¬
čen »Schnitt-Triger«. Tipki pa jo lahko ali
samo vključita (Tp2) ali izključita (Tp1) za
čas, ko tipko držimo. Na sliki 3 si poglej¬

mo, kakšni so signali na izhodu iz preklop¬
ne stopnje 1 (kolektor transistorja T5):

b) slika izhodnega signala — tipki sta iz¬
ključeni

c) slika izhodnega signala — vključena tip¬
ka Tp2

d) slika izhodnega signala — vključena tip¬
ka Tp1

Transistorja T6 in T7 tvorita NF generator
(multivibrator), ki proizvaja nihanje — pra¬
vokotne impulze frekvence 1000 Hz, kot jih
kaže slika 4.

tok

f»1000 Hz

cas

Slika 4

Na preklopno stopnjo 2, tj. na bazo tran¬
sistorja T8, vodimo signal iz NF generatorja
in iz preklopne stopnje 1. Na vhodu te stop¬
nje je signal že precej kompliciran — se¬
stavljen je torej iz NF signala iz multivibra-
torja, katerega prekinja signal iz generator¬
ja krmilnih impulzov — slika 5.

Slika 5

Ta preklopna stopnja kontrolira delovanje
VF stopnje, ki jo vključuje ali izključuje.
VF stopnja je običajna — konvencionalna,
podobna je bila že opisana (lanski letnik
TIM-a). Transistor T10 je vezan v vezavi
Piercovega oscilatorja, ki za svoje delo¬
vanje potrebuje kvarckristal. Frekvenca je

TIM 303

tako dovolj stabilizirana, da je lahko izhod¬
na stopnja (transistor T9) zelo poenostav¬
ljena.

Kakor smo videli, to izhodno stopnjo VF
generatorja vključuje preklopna stopnja 2
v ritmu, kot ga zahteva signal na sliki 5.
Zato bo signal na izhodu VF stopnje, tj. v
anteni, tak, kot ga kaže slika 6.

Slika 6

Velja še opozoriti, da slika signala ni na¬
risana v merilu, ker je to praktično nemo¬
goče, je pa dovolj dobra za razumevanje.
Kaj pa tisti, ki imate že obstoječi impulzni
sistem, pa bi ga radi z malo truda le pre¬
uredili v proporcionalnega? Narediti si mo¬
rate le generator krmilnih impulzov, ki ga
zdaj nekoliko drugačnega in enostavnejše¬
ga kaže slika 7.

Seveda je vprašanje, če je v ohišju še do¬
volj prostora zanj, toda vsega vezja vam le
ni treba izdelovati znova!

Uporabimo tri transistorje in rele. Poten¬
ciometer 100 K rabi za krmiljenje smeri,

Slika 7

potenciometer 1 K pa za krmiljenje višine.
Tipki si lahko namestimo sami. Priključke
kontaktov releja vežemo direktno na kon¬
takte tipke impulznega sistema.

Izbira transistorjev

V originalnem vezju so bili uporabljeni tran¬
sistorji T1 do T7 — OC 72 (OC83), T8 —
BC 107, T9 in T10 BC109C. Prav tako pa
lahko uporabimo za T1 do T7 transistorje AC
180 ali SFT367, za T8 AC 181 ali AC 141
ter za T9 in T10 katerikoli NPN visokofre¬
kvenčni transistor z dovolj visoko frekvenč¬
no mejo ojačanja (fr >100 Fiz za dif. pla-
nar tr.) in močjo (P toK  > 300 mW).
Transistorji vezja na sliki 7 so lahko AC250,
OC 72, AC 180, AC 142 ipd. Rele je 300 0
v originalu, lahko pa se giblje od 100 O
do 800 O.

To je bil torej oddajnik, prihodnjič pa si
bomo ogledali samo gradnjo, montažo in
uglaševanje!

Seznam materiala za vezje slike 7

Upori 2 kosa

5K6

1/4 W

Kondenzatorji

1 ju,F 2 kosa

100 ^F 1 kos

15 V—

Transistorji

AC 180 3 kosi

potenciometra rele 100-4- 800Q

1 K lin
100 K lin

22 uporov, vsi moči 1/8 ali 1/4 W

ELEKTRIČNI VŽIG
RAKETNIH MOTORJEV

Kadar hočemo izstreliti raketo, ne da bi
se ji približali, potrebujemo električni vži¬
galnik za raketni motor. Pri nas takih vži¬
galnikov ni mogoče dobiti, zato si bomo
sami izdelali preprost, toda zanesljiv vži¬
galnik.

Vžigalnik je po navadi sestavljen iz nitke
in pa iz eksploziva. Če torej priklopimo
vžigalnik na baterijo, nitka zažari. Žareča
nit povzroči eksplozijo eksploziva, to pa
eksplozijo — vžig raketnega motorja.

Jože Senegačnik

Naš vžigalnik deluje na istem principu, le
da bomo uporabili namesto eksploziva zmes
iz 2 delov kalijevega permanganata (KMn0 4 ),
1 dela oglja in 1 dela kapic od vžigalic.
Vsako sestavino posebej zdrobimo in šele
nato vse skupaj zmešamo. Za nitko upora¬
bimo čim tanjšo cekas žico. Potrebujemo
še koščka t.i. bužir (bougier) cevi, ki naj
bosta dolga 2 cm, premer pa naj ima eden
1 mm, drugi pa 2—4 mm.

Izdelava:  Najprej navijemo spiralo. To
naredimo tako, da cekas žico ovijemo okrog
bucike ali žebljička. En konec žice izolira¬
mo s tanjšo bužir cevko (glej skico). Sedaj
vstavimo spiralo v večjo cevko. Nato od
vrha napolnimo cevko z zmesjo, potem na¬
polnimo še zgorevalno komoro raketnega
motorčka do 1/3 z zmesjo. Vžigalnik vsta¬
vimo v zgorevalno komoro motorčka. Paziti
moramo, da se zmesi stikata, sicer nam
start ne bo uspel, če vžigalnik ne stoji
dovolj trdno, si pomagamo s končki lesa.
Sedaj povežemo kontakte vžigalnika z dalj¬
šo žico.

Za start potrebujemo akumulator, če ga ni¬
mamo, vežemo dve žepni bateriji vzporedno,
to je + s + in — z —.

Če raketa ne vžge, poskusite z boljšimi ba¬
terijami, aii pa ste vžigalnik slabo napolnili.

TIM 305

MLAPIH^RA

DIOtAMATERJI

Katodna cev

z elektromagnetnim odklonom

Vukadin Ivkovič

V prejšnjem poglavju smo spoznali katodno
cev, ki jo reguliramo z uporabo elektrosta¬
tičnega polja; to pomeni, da je gibanje
svetle točke po ekranu posledica spre¬
memb potenciala na ploščicah X in Y. Tak¬
šno katodno cev imenujemo cev z elektro¬
statičnim odklonom. Obstoji pa še druga
vrsta katodne cevi, ki je cev z elektrosta¬
tičnim odklonom izpodrinila, to je cev z
elektromagnetnim odklonom. Ta naziv je si¬
cer nekoliko netočen, ker ima najvažnejšo
vlogo pri regulaciji vendarle elektrostatika,
čeprav poteka gibanje točke in s tem na¬
stajanje slike magnetno. Tudi fokusiranje
poteka z elektromagnetom.

Da bi laže razumeli, kako deluje cev z elek¬
tromagnetnim odklonom, moramo razumeti
nekaj dejstev o magnetnih pojavih.

Slika 28

Slika magnetnega polja, sestavljena iz že¬
leznih opilkov, razvrščenih okoli magneta

Začnimo s poskusom. Omagneteno železno
palico položimo na list papirja, na katerega
smo nasuli železne opilke. Če s prstom tr¬
kamo po mizi, se bodo opilki sami razvrstili
okoli magnetnih polov v obliki magnetnih
silnic (slika 28).

Magnetno polje ima določeno smer, ki jo
označujejo puščice, le-ta pa iz samih opil¬
kov ni vidna. Dogovorili so se, da gre ta
smer od severnega proti južnemu polu ma¬
gneta. Seveda prikazujejo opilki na sliki ma¬
gnetno polje samo v dveh dimenzijah; v
resnici je magnetno polje nekoliko podobno
limoni z luknjama na obeh koncih.

Kadar prehaja električni tok skozi kak pre¬
vodnik, obkroža magnetno polje ta prevod¬
nik kot nekakšen neviden rokav (slika 29).
Ako električni tok (ne pozabite, da mislimo
pri tem tok elektronov od negativnega k
pozitivnemu polu) teče proti vam, ko gle¬
date vzdolž prevodnika, ima polje smer gi¬
banja urnega kazalca.

magnetno polje


smer el. polja-~-

oko

\

ZHD


©

Slika 29

Okoli vsakega prevodnika, po katerem teče
tok, obstoji magnetno polje, podobno nevid¬
nemu rokavu

železna palica, na katero smo navili žico,
je elektromagnet, vse dokler teče po žici
električni tok (slika 30).

Pri določenem številu navojev žice je jakost
magnetnega polja odvisna od jakosti toka,
ki teče skozi tuljavo. Ojačenje toka poveča
magnetno privlačnost, oslabitev toka pa pri¬
vlačnost zmanjša. S prekinitvijo toka izgine

TIM 306

tudi magnetno polje in z njim privlačnost,
vse dokler ne vključimo toka in ponovno
vzpostavimo magnetno polje.

Kot pri naelektren ju tako se tudi pri magne¬
tih istoimenski poli odbijajo, raznoimenski
pa se privlačujejo. Severni pol stalnega ma¬
gneta ali elektromagneta privlači in ga tudi
privlačuje južni pol magneta ene ali druge'
vrste. Med dvema severnima ali južnima
poloma obstoji medsebojno odbijanje. To
pomeni, da linije magnetnih silnic v bližini
dveh nasprotnih polov predstavljajo privla¬
čno silo, linije silnic v bližini dveh isto¬
imenskih polov pa odbojno silo.

Po tem kratkem pojasnilu o osnovnih zako¬
nitostih magnetizma bomo laže razumeli,
kako se magnetno krmili katodna cev. She¬
matsko podobo te cevi vidimo na sliki 31.

Kot vidite, je notranjost cevi dokaj prepro¬
sta. V steklenem balonu imamo nam že
znani elektronski top, ki sestoji iz grelnih
vlaken in katode, obkrožene z mrežico, ter
anode; na širokem koncu cevi pa je fluo¬
rescenčni zaslon ali ekran. Tu ni delov za
fokusiranje in odklanjanje, kot je to pri
elektrostatičnih katodnih ceveh. Pri ceveh z
elektromagnetnim odklonom so ti deli zunaj
cevi. Fokusiranje poteka prek tuljave, ki je
postavljena okoli grla balona (slika 32).

Z jakostjo toka, ki teče skozi navoje tuljave,
se menja jakost elektromagnetskega polja.
Elektroni, ki izhajajo iz odprtine na anodi,
se skušajo razpršiti, oziroma odkloniti se

Slika 32

Fokusiranje v cevi z elektromagnetnim od¬
klonom dosežemo s tuljavo, ki je koncen¬
trično postavljena okoli grla cevi

iz smeri proti ekranu. Elektron v gibanju je
—- da se tako izrazimo — majhen delček
električnega toka in ima kot tak svoje lastno
magnetno polje. To polje, in polje, ki ga
tvorijo silnice tuljavinega polja, se medse¬
bojno odbijata. Zato je vsak elektron, ki
zaide s prave poti od anode do ekrana in
se približa stenam nevidne »cevi«, prisiljen
vrniti se nazaj na predpisano pot. Ker je
hitrost elektronov neznansko velika, stene
odbojne cevi (iz silnic) pa imajo krožni pre¬
sek, je vsak zablodeli elektron prisiljen gi¬
bati se v določenem tiru, in sicer v obliki
navoja na vijaku odčepnika. (Glej sl. 33.)

Slika 33

Oblika tira elektronov, izzvana z močjo ma¬
gnetnega polja

Milijoni in milijoni elektronov, ki skupaj tvo¬
rijo elektronski curek, pridejo tako zaradi
sukanja kontrolnega gumba na zelo majhen
prostor na ekranu (se fokusirajo) in obli¬
kujejo na ekranu malo svetlo točko.

Za analiziranje slike se mora svetla točka
gibati vodoravno prek ekrana. Par tuljav, po¬
stavljen vodoravno nad grlom cevi in pod
njim pa ustvarja, kadar teče skozi tok v
isti smeri, magnetno polje v obliki, ki jo
vidite na sliki 34.

V praksi imajo tuljave takšno obliko (sl. 35).
Takšna oblika tuljav zavzema malo prostora
in se bolje prilega katodni cevi.

Za navpično usmerjanje uporabljamo drug
par tuljav, ki je tako postavljen, da ustvarja
vodoravno polje. Pogosto so te tuljave po¬
enostavljene prek vodoravnih tuljav.

TIM 307

Slika 34

Oblika magnetnega polja z dvema tuljavama

Da bi izvršili analiziranje na ekranu, vklju¬
čujemo v tuljave, ki povzročajo vodoravno
gibanje, stalno naraščajoč tok. Na koncu
vsake vrste tok menja smer in z naglim pad¬
cem povzroči preskok svetle točke nazaj
na začetek druge vrste. V vmesnem času se

Slika 35

Resnična oblika tuljav za vodoravno usmer¬
janje curka elektronov

tok v navpičnem paru tuljav lahno ojačuje
in tako priteguje svetlo točko postopno vse
dalje in dalje navzdol prek ekrana.

Ali katodna cev pokaže na ekranu kar naj¬
boljšo sliko, je popolnoma odvisno od že
opisanega naravnega pojava, kako gleda
človeško oko (trajnost slike na mrežnici).
Na ekranu je v resnici v kateremkoli tre¬
nutku samo majhna svetla točka. Tik za njo
je lahko svetel tir, na katerem še ni pre¬
nehalo svetlikanje, povzročeno z bombar¬
diranjem elektronov. To svetlikanje je v
televizijski cevi kratkotrajno. Na očesni
mrežnici pa se svetloba svetle točke zadrži
za delček sekunde. Oko zato ne vidi točke,
ampak sliko, ki jo ustvarijo svetlobne spre¬
membe in hitrost gibajoče se svetle točke.

OP FIZIKE A  : (
DO GEOLOGIJE

KAKO NABIRAMO
IN HRANIMO RUDNINE

Mario Pleničar

Morda si kak ljubitelj narave želi napraviti svo¬
jo lastno zbirko rudnin. V tem članku mu bomo
podali nekaj koristnih nasvetov.

Preden se odpravimo na kako mineralno naha¬
jališče, da bi ga raziskali in si prinesli domov
vzorce rudnin, se moramo za to pot temeljito
pripraviti.

Najprej si oskrbimo primeren zemljevid, na ka¬
terem si bomo označili lego nahajališča ali več
nahajališč, ki jih nameravamo obiskati. Merilo
zemljevida ne sme biti premajhno, ker bo sicer
lega določena le približno. Če si ne moremo
oskrbeti natančnejšega zemljevida, si bomo pač

napravili v beležnici še posebno skico, iz katere
bo lepo razvidno, kako pridemo do nahajališča.
Potem si pripravimo ostalo opremo. Za naše
raziskave smo si že kupili lično beležnico ali
zvezek, v katerega bomo zapisovali vse, kar
bomo videli na naših izletih. Pomembno je, da
si vse zapišemo in narišemo že v naravi, na
licu mesta. Vsi poznejši zapiski po spominu
so vedno dvomljive vrednosti. Tako se bomo
počasi tudi privadili na temeljito in znanstveno
delo in se otresli površnosti. Pišimo s kemič¬
nim svinčnikom in ne z navadnim grafitnim, ker
taka pisava sčasoma zbledi, posebno še, če
zvezek jemljemo pogosto na različne izlete.

Zelo koristen, vendar tudi zelo drag instrument
je geološki kompas. Za določanje lege nahaja¬
lišča, kakor tudi raznih rovov, rudnih pojavov
in podobnega nam lahko služi tudi majhen šol¬
ski kompas, ki si ga kupimo v trgovini z učili.
Sicer pa si lahko določimo strani neba tudi s

TIM 308

pomočjo sonca in ure. Uro obrnemo tako, da
mali kazalec kaže v smeri proti soncu. Razpo-
lovnica kota med malim kazalcem in številko
12 na številčnici ure kaže na jug. (1. slika).
Ostalo opremo si bomo pač lahko zbrali. Na¬
štejmo nekaj najnujnejših predmetov: žepni nož,
merilni trak ali skladni meter, ovojni papir (naj¬

bolje časopisni papir), papirnate in polivinilske
vrečke, steklene cevke (najbolje stare stekle¬
ničke ali cevke od zdravil), škatlice raznih ve¬
likosti in nekaj vate.

Zelo priporočljivo je jemati s seboj fotografski
aparat, ker je fotografija pač najboljši doku¬
ment vsakega nahajališča. Na fotografiji lahko
pozneje tudi s tušem poudarimo razne značil¬
nosti. Za geološke skice je koristna škatla barv¬
nih svinčnikov.

Ne pozabimo pripraviti oštevilčenih listkov, na
katere bomo zapisali vse podatke o vzorcu, ki
si ga bomo izbrali za našo zbirko. Na listku
moramo zapisati naslednje podatke (navajamo
primer):

Vsakemu vzorcu priložimo tak listek, ki ga prej
dvakrat zganemo. Nato vzorec zavijemo in spra¬
vimo v vrečko. Če je vzorec vlažen, naj se li¬
stek ne dotika neposredno kamnine. Vmes naj
bo ena ali več plasti zavojnega papirja. Nikdar
ne zavijajmo po več vzorcev v isti kos papirja,
ampak vedno ločeno. Že večkrat so zbiralci uni¬
čili lepe kose rudnin, če so jih zavili skupaj,
ker so se med seboj odrgnili ali celo zdrobili.
Kose rudnin odbijamo in jim dajemo primerno
obliko s kladivom. Prava geološka kladiva iz ka¬
ljenega jekla so draga in jih pri nas sploh ni
na prodaj. Zadovoljiti se bomo morali pač s
kakim boljšim kladivom, ki ga dobimo v pro¬
dajalnah orodja. Zelo pripravna so tudi alpini¬
stična kladiva, ki jih prodajajo v trgovinah s
športnimi potrebščinami.

Pogosto je treba imeti s seboj tudi primerna
dleta, posebno če si hočemo odbiti kake kristal¬
ne kopuče ali izklesati določene dele rudnin

(slika 2). Lepo je, če so v zbirki vsi kosi ena¬
ko veliki in so enakih oblik. Zato si že vnaprej
določimo mero in obliko, po kateri bomo ob¬
likovali naše vzorce (razen seveda kristalov in
zelo lepih kosov mineralov, ki jih je škoda
zmanjšati ali razbiti). Najbolje je, da si prej
ogledamo nekaj zbirk v muzeju ali v šoli in se
potem odločimo, kako bomo uredili lastno zbir¬
ko. Verjetno bodo morali imeti naši kosi manj¬
še mere, ker stanovanjski prostori žal niso
predvideni za mineraloške zbirke. Če želimo kak
kos podariti šolski ali kaki drugi zbirki, se mo¬
ramo pač držati mer, ki so tam v navadi. Le
v tem primeru bodo naš prispevek z veseljem
sprejeli. Oblika je navadno pravilna četverokot-
na v merilu 6 x 9 ali 9 x 12 cm. Za našo zbirko
si lahko izberemo tudi manjše mere.

Vsakomur, ki se odpravlja na rudišče ali rudno
nahajališče, pa bi priporočili, da si najprej doma
napravi temeljit načrt, kako bo potoval, kako
si bo razdelil čas in kaj bo predvsem skušal
videti ali raziskati. Zato naj si najde knjigo,
ki opisuje tisti kraj, še bolje pa geološke po¬
datke o določenem nahajališču, ali vsaj knjigo,
ki govori o podobnih nahajališčih ali rudninah.
Tako pripravljen in opremljen raziskovalec mora
imeti še samo odprte oči, ker je oko najtoč-
nejši in najzanesljivejši instrument.

Ko smo rudnine prinesli domov, jih moramo do¬
ločiti. Pogosto si moramo pomagati z vrsto po¬
skusov, da doženemo njih kemično sestavo.
Kako to delamo, bomo govorili ob drugi pri¬
ložnosti. Recimo, da smo spoznali rudnino po
opisu iz knjig ali po primerjavi z vzorci iz mu¬
zejske ali šolske zbirke. Lahko tudi prosimo
profesorja v šoli ali kakega strokovnjaka, da
nam pove, s katero rudo imamo opravka. Ime
zapišemo na listek, ki smo ga vzorcu priložili
že na samem nahajališču.

Na več izletih smo nabrali že vrsto rudnin, in
sedaj, ko poznamo tudi njihova imena, bi radi
iz njih napravili majhno zbirko. Treba si je
izdelati posebne škatle s predalčki iz lepenke
ali pa si omisliti posebno omaro s predali. Prav
pripravna je omara, ki ji pravijo komoda in
jo uporabljajo za spravljanje perila. Če so vzor¬
ci lepi, jih lahko zložimo tudi v stekleno oma¬
rico ali vitrino. V skrajnem primeru si lahko sa¬
mi izdelamo police, na katere zlagamo škatlice
z vzorci in te police zastremo z zavesami, da
se na rudninah ne nabira prah. Kartonski pre-

TIM 309

dalčki, ki jih zlagamo v omare ali na police,
naj imajo robove visoke 1—1,5 cm. V vsakem
predalčku mora biti pod vzorcem listek z vse¬
mi podatki o vzorcu. Vsi vzorci so zapisani v
posebnem seznamu po zaporednih številkah.

Številko, napisano na majhni etiketi v obliki
kvadrata, prilepimo na zadnjo stran vzorca. Ro¬
bovi te etikete naj ne bodo večji od 5 mm.
Rudnine razvrstimo lahko po nahajališčih ali
pa po razporeditvi v kakem učbeniku.

KEMIJA V SADOVNJAKU

Janez Perkavac
(nadaljevanje)

Lindan je heksaklorcikloheksan.

Lebaycid je ester fosforne kisline.

Ortodibrom ali Ortho-dibrom je organofo-
sforna spojina, ki vsebuje brom.

och, a

i 3

0~-P—0—CH—C—Br
I I I
OCH Br Cl

ch 3 o x  /
ch 3 q /  x o-

r-SCH,
' CH 3

Malathion je tudi organofosforna spojina.
Na bazi malathiona so: Etion, Radotion.

ch 3 o

p

CH' 3 0 /  ''SCHC00C 2 H s
CH z C00C 2 H 5

Metasystox je ester fosforne kisline.

Pantakan vsebuje 5 do 25 % DDT.
Pantacid je zmes DDT in Lindana.
Parathion je ester fosforne kisline

C 2 /d 5 O x

c 2 h 5 o /Px o-/~V n0 ;

Phenkapton je organofosforna spojina.

0C 7 Hc
I 2 5

s~p-s-ch 2

oc 2 h s

ch,o.  s

X

CHjO VCH 2 - CH 2 - SC// s

Nuvan ali Dichlorvos ali DDVP je organo¬
fosforna spojina.

ch 3 o x //0

s \  r/

CH 3 0 m OCH=CC ■

Ortocid ali Captan pa je heterociklična spo¬
jina.

Phosdrin je tudi organofosforna spojina.

OCH~ C H,

I I 3

o*p-o-c~chcocch 3

OCH ,,

Piretoks je ekstrakt iz poznane rastline bol-
hač.

Pentaklorfenol ali Santophen 20 ali Dovi-
cide 7 je podoben Lindanu.

UH

TIM 310

Rogor je organofosforna spojina.

CH 3\ S*

ch 3 o s-ch 2 conhch 3

Rumesan je dinitroortokrezol.

OH
V '2

Sevin je derivat naftalena.

O-CO-NH-CH’

Sumporol je koloidno žveplo.
Systox je organofosforna spojina.

C 2 H 5°\ X

P

c 2 h 5 o' och 2 ch^c 2 h 5

Tedion ali Duphar.

ci

či 0

Thiovit je koloidno žveplo.

Thiodan je organska spojina, bogata na klo¬

ru.

c/

ci

n


CI

Toxaphen je zmes več kloriranih spojin,
prevladuje pa spojina:

Če si dobro ogledamo razpredelnico vseh
pripravkov, bomo opazili, da velika večina
spojin vsebuje fosfor. To so estri fosforne
kisline, pravimo jim tudi organofosforne
spojine. Te spojine so zelo strupene in se
moramo varovati kar vseh po vrsti. V vojski
uporabljajo zelo podobne spojine kot bojne
strupe. Tako je 10 do 20 mg parathiona že
lahko smrtna doza za odraslega človeka,
zgodilo pa se je že, da so umrli otroci, ki
so se zastrupili s samo 2 mg parathiona.
Za organofosforne spojine velja tudi, da so
strupene, če pridejo na kožo. Vendar so
kemiki nekatere organofosforne spojine toli¬
ko spremenili v njihovi strukturi, da jih lah¬
ko brez nevarnosti uporabljamo tudi v go¬
spodinjstvih, predvsem za uničevanje po¬
letnega mrčesa. Tak primer je Nuvan, ki ga
prodajajo v obliki razpršil.

Seveda pa moramo biti previdni tudi pri
delu z drugimi spojinami, ki nimajo fosforja
v svoji molekuli. Rumesan, na primer, sodi
po svoji strupenosti kar med organofos¬
forne spojine.

Nekatera sredstva pa so taka, da zelo ško¬
dujejo čebelam in pticam, medtem ko se¬
salcem niso nevarna. Zato bo najbolje, da
pred uporabo vedno zelo skrbno prebere¬
mo navodila, ki so priložena vsem priprav¬
kom, predvsem pa nikoli ne podcenjujmo
opozoril.

MANTA RC MOTORNI ČOLN

Jernej Bohm

Načrt in navodila pripravil po predlogu avtorja
Tone Pavlovčič.

Celoten načrt modela je precej pomanjšan
in v glavnem bo pokazal le zunanjo podobo
modela in rabil predvsem za razpored vseh
sestavnih delov. Glavni sestavni deli pa so
v merilu 1:1,  kar pomeni, da so risani v
svoji naravni velikosti. Seveda zavzame tak

načrt veliko prostora, zato je na načrtu sa¬
mo polovica vsakega rebra in simetrala
(črta-pika-črta-pika, itd.). Vsi že veste, kaj
to pomeni: da je druga polovica popolnoma
enaka in jo je potrebno s prozornim papir¬
jem dorisati.

Preden pričnete z dplom, si dobro oglejte
načrt, predvsem pa si dobro oglejte prvo

TIM 311

merilo

in drugo rebro. Ti rebri namreč nosita oziro¬
ma držita nosilce za motor in ravno te me¬
re morate prilagoditi motorju, ki ga imate.
Sam sem vgradil v model motor z žarilno
glavo znamke Taifun-Bison 3,5 cm 3  in ves
načrt je prirejen za mere tega motorja.
Sama gradnja modela je dokaj lahka. Naj¬
važnejše je pri tem gotovo dno modela. Iz¬
delal sem ga iz 1 mm debele letalske veza¬
ne plošče. Tudi dno deli simetrala, zato
morate narisati še drugo polovico, pred¬
vsem pa povečajte dno modela na velikost
1:1.  Povečava je lahka, saj morate pri tem
le upoštevati dimenzije posameznih reber
in jih prenašati na položaje, kjer so na dnu
zarisani njihovi položaji.

Dno modela sem torej izdelal iz enega kosa
in po simetrali sem ob ravnilu nalahko tako
potegnil z nožem, da se na tem mestu les
upogne prav tako kot lepenka. Pazljivo sem
zlepil notranji krivulji dna in pri tem sem
si pomagal z žico in s tkanino. Z žico sem
ob simetrali zvezal dno, tako da mi je sama
žica držala »V« obliko dna. Tkanino sem
vlepil v rob V oblike, in ko se je lepilo
posušilo, sem žico seveda odstranil. Enako
sem s pomočjo žice tudi namestil rebra,
pri petem rebru pa sem pazil predvsem na
njegov pravilen nagib.

Pri nadaljnjem delu sem uporabljal šablon¬
sko desko, s katero sem z risalnimi žeb¬
ljički pritrdil tako izdelani model ob sime¬
trali vse od drugega rebra do krme. Enako¬
merno sem pri tem podložil oba robova dna
in pri tem sem bil zelo natančen.

Potem sem vstavil letvice 2x10  mm in
letvice 3x5 mm. Vstavil sem tudi oba no¬
silca za motor. Da bi mi delo laže potekalo,
sem prilepil ob zgornji dve letvici 3 mm de¬
bele bloke iz balze. Prav tako sem zalepil
balzo še na pramcu, in ko je bilo lepilo
suho, sem model vzel iz šablonske deske.

Na spodnji rob dna modela sem zalepil dve
letvici 4 x 12 mm iz trše' balze in pri tem
pazil, da sta potekali čimbolj vzporedno z
vzdolžno simetralo modela.

S stekelnim papirjem, ki ga imam pritrje¬
nega na deščici, sem nato obdelal vse na¬
stale površine in predvsem robove. Na obi¬
čajen način sem prilepil na boke 1 mm
debelo vezano ploščo. Ko sem vstavil no¬
tranje stene, je dobil model precej med
seboj ločenih zaprtih prostorov in zato se
skorajda ne more potopiti.

Nekoliko več časa sem porabil za prekri¬
vanje palube na pramcu in tudi tu sem si
pomagal z letvico iz balze. Za palubo na
krmi sem porabil 3 mm debelo vezano plo¬
ščo in prav takšno ploščo sem uporabil
tudi za izdelavo vseh reber.

Do tu se ves delovni postopek modela
nekoliko razlikuje od običajne gradnje mo¬
delov, kajti tu postavljamo rebra naravnost
na plašč dna modela. Ta način je uvedel
znani modelar Peter Burkeljc in priznati
moram, da dokaj poenostavlja gradnjo.

V model sem vstavil os propelerja, cevko za
hlajenje, vstavil krmilo, zalepil na ustrezno
mesto rezervoar in določil prostor za spre¬
jemnik ter obe krmilni napravi. Nasploh sem
na modelu izdelal še vrsto malenkosti, ta¬
kih, ki si jih vsak modelar omisli po svoje.
Pri tem sem pazil, da pokrov dobro tesni,
kajti voda pri sprejemniku je dokaj nepri¬
jetna stvar. Za vse sem uporabljal letalski
vezan les in vse dele sem med seboj lepil z
»JUBINOL« lepilom.

Barva izraža okus vsakega posameznika, to¬
da svoj model sem prebarval s temno mo¬
dro barvo in mu na bokih potegnil belo
progo. Ime sem mu postavil na zadnji del
levega boka.

TIM 315

OJ TA VOJAŠKA
^....  SABLJA

V PODMORNICI -
VARNI IN SKRITI

Ivo Tominc

Človek se je želel povzpeti v višine, nič
manjša pa ni bila njegova želja, da bi se
potapljal v globino voda, posebno v morske
globine. Tudi v vojski so se za te podvige
vedno živo zanimali, saj so vedeli, da bi se
tako lahko hitro skrili pred sovražnikom,
pa spet splavali na površino morja tam,
kjer bi jih sovražnik najmanj pričakoval.
Želja po osvajanju morskih globin pa je
ostala le neizpolnjen sen vse od 5. stoletja
pred našim štetjem, ko se je rodila prva
zamisel, da bi zgradili »čoln«, ki bi »plaval«
pod vodo, pa do 17. stoletja našega štetja,
ko je holandski zdravnik Cornelis Drebbel
leta 1620 zgradil v Angliji prvo podmornico
iz lesa, obloženega s kožo. Za današnja poj¬
movanja je bila to kaj smešna podmornica.
»Poganjali« so jo z dvanajstimi vesli, v
globino pa se je spustila le za kakih pet
metrov. In čeprav je bil to zelo skromen
začetek, je to vendarle bil: od takrat naprej
so po vseh obalah sveta začeli graditi »čol¬
ne«, ki se lahko spustijo v globino morja,
nova znanstvena odkritja pa so uporabili

Francoska nuklearna podmornica »Le Redou-
table«

Med podvodno vožnjo podmornica zelo težko
opazi navzočnost helikopterja, ki jo išče,
ter napravo za odkrivanje, ki se spušča v
morje

tudi pri graditvi vse manj smešnih in vse
bolj učinkovitih podmornic.

Zakaj pravzaprav pod morske globine?
že v začetku smo povedali: pred sovražni¬
kom se je na morju najlaže skriti tako, da
se spustiš v vodne globine. In čim globlje
si, toliko bolj varen boš. Pa ne samo to: z
navadnimi vojaškimi ladjami kaj hitro od¬
krijejo vsak sovražnikov premik na morski

TIM 316

površini, ta pa lahko sledi gibanju ladjev¬
ja in ga tako lahko kaj hitro celo uniči. S
podmornico je vse popolnoma drugače. Ta
se spušča v globino morja, pride pa na
površino takrat, ko se bo bojevala, nato pa
se spet spusti v globino in tako skrije za
seboj vsako sled.

Tako je danes podmornica postala posebna
zvrst vojne ladje, ki je sposobna, da se gib¬
lje nad vodo in pod vodno površino, in kar
je še posebno pomembno v vojni, nastopa
v oboroženi borbi v obeh primerih: iz so¬
dobnih podmornic lahko izstrelijo izstrelke
tudi takrat, ko je podmornica pod vodno
površino. Zato jih gradijo tako, da se lahko
bojujejo na morju z ladjami vseh vrst, pod
vodno površino s sovražnikovimi podmorni¬
cami, torej še posebno v tako imenovanih
podmorniških borbah.

Podmornico gradijo danes tako, da je vsak
kotiček v njej prav zares koristno uporab¬
ljen. To je seveda nujno, saj želijo vojaški
strokovnjaki graditi čim manjše, obenem pa
kar najbolj učinkovite podmornice. Obstaja
pa tudi stalna, standardna oblika, po kateri
so zgrajene domala vse podmornice.
Podmornice so bile zelo uspešne v drugi
svetovni vojni, bile so najbolj učinkovite
vojne ladje, zato so močnejše države želele
imeti kar se da veliko število podmornic.
Iznajdba nuklearnega motorja, ki bi poganjal
podmornico, pa je pomenila začetek prave
revolucije v gradnji teh podvodnih »pošasti«.
Do takrat se je namreč podmornica morala
pogostoma vračati v svojo matično luko
ali pa k matični ladji, da se je oskrbela z
gorivom. Ko pa so vgradili v podmornico
prvi nuklearni motor, ki jo poganja, je ta
skrb odpadla: s takšno podmornico osta¬
nejo lahko na morju ali pod morjem mnogo
dlje, z njo lahko »potujejo« s hitrostjo do
23 vozlov na uro in se spustijo v globino
do 230 metrov. Takšna je torej velika in
moderno opremljena sodobna podmornica.
Vojaški strokovnjaki pa se niso zadovoljili
niti s temi dosežki. Navduševali so se za
majhne, a zato gibčne podmornice, ki bi
bile pripravne predvsem za nenadne napade
na sovražnikovo ladjevje in pa za obrambo
lastne obale. Tako so v velikem številu
začeli graditi tudi miniaturne, »žepne« pod¬
mornice. Te podmornice so lažje od 100
ton. Primer: največja in najtežja ameriška
podmornica, Triton, je težka 7.750 ton!

Pa še nekaj o oborožitvi podmornic.

Seveda se je tudi oborožitev morala prila¬
gajati nalogam, za katere so vojaški stro¬
kovnjaki namenili to posebno vrsto ladjev¬
ja. Tako je najpomembnejše orožje podmor¬
nic postal torpedo, ki se lahko izstreli, ko
je podmornica na višini, lahko pa tudi ta¬
krat, ko se je potopila pod vodno gladino.
Torpedo pa se giblje do tarče, do sovraž¬
nikove ladje, pod površino morja, in tako
je postal in ostal — poleg podvodnih min
seveda —• najbolj nevarno in zelo učinkovito
orožje, s katerimi so opremljene podmornice.
Tudi naša vojna mornarica ima danes v
svoji oborožitvi podmornice, predvsem ma¬
njše, žepne. To pa ne zaradi tega, ker ne
bi mogli graditi večjih podmornic, ampak
zato, ker je naše morje bogato — saj ima
na stotine otokov, zato se majhne podmor¬
nice laže gibljejo med njimi, v manjši glo¬
bini. In še zato, ker so te podmornice, po¬
sebno na naši obali, zelo učinkovite za
obrambo pred napadom sovražnikovega lad¬
jevja. Treba pa je vsekakor povedati še to,
da so te podmornice zgrajene v naših lad
jedelnicah in da so delo naših strokovnjakov
V bodoče bodo torej gradili atomske pod¬
mornice, sodobne in sodobno opremljene,
saj so podmornice danes pravzaprav tista
vrsta vojaškega ladjevja, ki je po izkušnjah
iz druge svetovne vojne šele začela svoje
uspešno in pomembno poslanstvo.

V »srcu« ene od naših podmornic

TIM 317

MLADI


FOTOGRAFI

CRNOBELA FOTOGRAFIJA

Oskar Dolenc
(nadaljevanje)

Kaj je globinska ostrina?

Zadnjič smo spoznali dve posebnosti, od kate¬
rih je odvisna globinska ostrina. Kaj vse vpli¬
va na globinsko ostrino? Velikost zaslonke, go-
riščna razdalja objektiva in razdalja od kamere
do predmeta, na katerega smo izostrili posne¬
tek. Rekli smo, da se z manjšanjem odprtine
zaslonke globinska ostrina veča, in narobe. Ob¬
jektivi z velikimi goriščnimi razdaljami nam da¬
jejo posnetke z majhno globinsko ostrino, krat-
ko-goriščni (širokokotni objektivi) pa daje¬
jo posnetke z veliko globinsko ostrino.

Čim bliže je objektiv kameri, tem manjša je
globinska ostrina, in čim dlje je od kamere,
tem večja je le-ta.

Globinska ostrina je tisto območje prostora, ki
ga dobimo na posnetku še popolnoma ostrega.
Kolikšno pa je to območje pred našim objekti¬
vom, na katerega smo ostrili, in kolikšno za
njim, vidimo na skali globinske ostrine pri ob¬
jektivu vsake sodobnejše kamere. Kolikor pa te
skale ni na objektivu naše kamere, imamo za
to na razpolago tabele skoraj v vseh priroč¬
nikih.

Ko govorimo o vplivu razdalje na kamero in
objekt, torej na globinsko ostrino, moramo ve¬
deti, da ta ni vedno enak. Pri manjših razda¬
ljah se območje globinske ostrine deli na pri¬
bližno polovico pred objektom in polovico za
njim. Pri velikih razdaljah se to razmerje zelo
popači, saj je težko označiti, kolikšen del ne¬
skončnosti je npr. 10 m, če smo na to razdaljo
ostrili. Tu govorimo samo še o globinski ostri¬
ni od približno 7 m do neskončnosti.

neostro

Pri nastavitvah na srednje razdalje naletimo na
poseben primer. Tu se nam območje globinske
ostrine deli na tri dele, in sicer: 1/3 celotnega
območja je pred objektom, ostali 2/3 pa sta ža
objektom, na katerega smo usmerili posnetek.
Kako veliko je to območje, nam določata samo
še zaslonka in goriščna razdalja (Sl. 1).

vrtimo levo ali desno
15 17  23 5 8

22 16 11  8 4  * 4 8 11

miruje

15 _ m

16  22

Slika 1

V prejšnji številki smo se naučili odčitavati
globinsko ostrino na objektivu pri določeni za¬
slonki. Tako vidimo, da je območje globinske
ostrine vedno tisto območje, ki se nahaja na
objektivu med dvema enakima zaslonkama. Tako
imamo pri normalno goriščnem objektivu pri
nastavitvi razdalje na 5 m tele globinske ostrine:

zaslonka 4 od 4 m do 7 m

zaslonka 8 od 3,2 m do 10 m

zaslonka 16 od 2,5 m do m

Oglejmo si sl. 2. Tu imamo pri določeni za¬

slonki 7 za f = 50 mm in nastavitvi na 3 m
globinsko ostrino od 2 m do 5 m, pred tem ob¬
močjem in za tem območjem pa je vse bolj ali
manj neostro. Če hočemo dobiti ostro tudi še
ozadje za grmovjem, moramo toliko časa zapira¬
ti zaslonko, da nam se le-ta na desni strani
skale pokriva z znakom neskončnosti. To dose¬
žemo v primeru pri zaslonki med 16 in 22 (sli¬
ka 2).

Seveda se nam širi ostrina tudi pred objektom
(pred pastirjem). Tu se zaslonka med 16 in
22 pokriva z razdaljo 1,5 m.

Slika 2

ostro neostro

TIM 318

Slika 3

Če ne želimo imeti pred pastirjem večje glo¬
binske ostrine kot 1 m, moramo ravnati takole:
Pri ostritvi na pastirja nam trikotni znak na
objektivu pokaže samo točno razdaljo do njega.
To razdaljo si zapomnimo in pri tem upošte¬
vamo tudi še 1 m rezerve pred pastirjem. Od
tu naprej pa pazimo samo še na velikost za¬
slonke. Začnemo poskušati: če poravnamo raz¬
daljo 2 m z naslednjo večjo zaslonko, to je 11,
vidimo, da na desni strani skale še ne doseže
znaka neskončnosti, ampak pride le do 10 m.
Vzeti moramo naslednjo večjo zaslonko — 16,
in to poravnati z razdaljo 2 m na levi strani ska¬
le. V tem primeru pa pride zaslonka 16 na de¬
sni strani že močno v območje neskončnosti,

tako da lahko nastavimo končno vmesno za¬
slonko med 11 in 16 na razdaljo 2 m in bo
tudi na desni strani segala globinska ostrina do
neskončnosti. Po tem postopku lahko vedno na¬
tančno omejimo naše območje globinske ostrine
glede na motiv in zahtevo kompozicije, o če¬
mer bomo še govorili pri zgradbi dobre slike.
Na koncu si oglejmo na slikah še vpliv go-
riščne razdalje na globinsko ostrino:

Slika 3: ta tipični posnetek s širokokotnim
(kratkogoriščnim) objektivom v rahli, z nasprot¬
ne strani prihajajoči svetlobi, je tudi pri majh¬
ni zaslonki oster od najbližjega ospredja do naj¬
večje globine posnetka.

Slika 4: portret, namenska neostrina v ospred¬
ju in v ozadju, dosežemo jo z uporabo dolgogo-
riščnega objektiva.

Osvetlitveni čas — ekspozicija

Da bi pravilno razumeli naš negativ, moramo
vedeti, kako pravilno določimo osvetlitveni čas.
Osvetlitveni čas je odvisen od tehle dejavnikov.
—• jakost svetlobe, ki je odvisna od letnega
časa, dnevnega časa in vremenskih razmer;

— narava predmeta, svetli predmeti odbijajo več
svetlobe (bele hiše, vodne površine) in za¬
to zahtevajo krajšo osvetlitev kakor temni
predmeti (zelenje, skale);

— gibanje predmeta: če se predmet giblje, mora
biti osvetlitev krajša, če pa miruje, bo lahko
tudi daljša;

— občutljivost filma: občutljivejši film zahteva
krajšo osvetlitev, manj občutljiv pa daljšo;

— zaslonka, kako bo odprta zaradi potrebne glo¬
binske ostrine;

— možnosti osvetlitvenega časa, ki jih ima na¬
ša kamera.

Vse te stvari moramo upoštevati, če hočemo
dober posnetek. Tudi če uporabljamo električ¬
ni svetlomer, moramo vedeti, kaj vse lahko
vpliva na ekspozicijo, da potem lahko poprav¬
ljamo podatke, dobljene s svetlomerom.

Kot bomo videli kasneje, nam svetlomer poda
samo podatke o svetlobi, ne upošteva pa giba¬
nja predmeta.

Pri gibanju je osvetlitveni čas odvisen še od
dodatnih dejavnikov: smer gibanja tega pred¬
meta, njegova razdalja od kamere in končno
hitrost gibanja objektiva. Oglejmo si to na treh
vsakdanjih primerih:

slfeižajiggsaaaa

Slika 5

TIM 319

Slika 7

Te vrednosti veljajo, kadar želimo dobiti popol¬
noma oster posnetek. Ti posnetki pa nam ne
ponazarjajo resničnega gibanja, ampak so ne¬
kako zamrznjeni. Ta način snemanja uporablja¬
mo takrat, kadar hočemo dobiti oziroma ujeti
izraz tekmovalca, nekoga na ulici, itd. in to v
gibanju. Kadar pa hočemo poudariti gibanje ali
hitrost tekmovalca, ravnamo drugače:

Nasveti

V zimskih mesecih imamo obilo priložnosti sne¬
mati zimske športe. Tu že lahko uporabite svo¬
je znanje o globinski ostrini in o snemanju
športnih posnetkov — gibanje. Pazite na osvet¬
litev zaradi odboja svetlobe na snegu. Koristna
je tudi uporaba filtrov.

— snemamo dlje, kot bi bilo potrebno, v tem
primeru bo predmet premaknjen glede na
okolico. Paziti moramo, da vzamemo tak čas,
pri katerem se bo predmet (objekt) še raz¬
ločil.

— snemamo z daljšim časom, vendar med sne¬
manjem sledimo objektu s kamero. Tu mo¬
ramo poskušati ujeti isto hitrost, kar nam
zaradi oddaljenosti objekta od kamere ne
bo težko. V tem primeru pa se kamera skup¬
no z nami giblje glede na okolico, vendar z
isto hitrostjo kot objekt. Rezultat je takšen:
predmet (objekt) je na sliki oster, ozadje
pa je potegnjeno, kar daje videz hitrosti.

Oglejmo si to še na slikah:

Slika 5: kamera stoji trdno, osvetlitveni čas
1/500 sek. Vozilo se vsekakor giblje, vendar te¬
ga na posnetku ni videti.

Slika 6: kamera miruje, osvetlitveni čas 1/130 sek.
Tu je ozadje ostro, vozilo pa je premaknjeno

— občutek gibanja.

Slika 7: s kamero sledimo vozilu, osvetlitveni
čas 1/60 sek. Vozilo je ostro, medtem ko je
ozadje potegnjeno. Tako dobimo še večji ob¬
čutek hitrosti.

ODGOVORI MLADIM FOTOGRAFOM:

Marjanu L.: Za barvno fotografijo v slovenščini
na žalost nimamo priročnika, zato si boš moral
pomagati s priročniki v srbohrvaščini: M. Pe¬
rič »Kolorfotografija v praksi«, Vid. Mojsilovič
»ABC kolor fotografije«. Obe knjigi se dobita v
naših knjigarnah.

Radivoju Kristančiču: V tvojem pismu me ne¬
kaj moti. Razbral sem namreč, da se verjetno
ukvarjaš z barvnimi diapozitivi, tako da ne vem,
ali želiš imeti podatke za KINOPROJEKTOR ali
DIAPROJEKTOR. Kinoprojektor se doma skoraj
ne da napraviti. Kupiti bi ga moral pač glede
na format filma.

Projektor za diapozitive ali kar kratko diapro¬
jektor bi z večjim trudom lahko sestavil, samo
vprašanje je, če ne bi bil tisti v trgovini celo
cenejši. Načrtov na žalost nimam in jih bo
verjetno težko dobiti. Dalo bi se kombinirati s
kako staro fotografsko kamero na meh, vendar
bi potreboval še nekaj dodatnih optičnih ele¬
mentov (kondenzor, itd.). Težko bi se našel
kdo, ki bi ti izdelal tak načrt.

TIM 320

TEHNIKA mm

NAŠIH DEDOV

OSVAJALCI ZRAČNIH VIŠAV

Drago Mehora

Naša pripoved bo govorila o pionirjih le¬
talstva, ki so s svojo voljo, znanjem, po¬
gumom in požrtvovalnostjo vsak po svoje
prispevali k temu, da je človek naposled
osvojil zračni element.

Po svojem telesnem ustroju je človek prav¬
zaprav res usposobljen le za hojo po trdih
tleh, nikakor pa ne za življenje v vodi in
še manj za letenje po zraku. Človek bi
tudi res ostal za vedno na tleh, ko ne bi bil
razumno bitje, ki v svoji nenasitni rado¬
vednosti nenehno hrepeni po napredku in
izboljšanju svojega življenja na Zemlji. Naj¬
prej je človek osvojil vodna prostranstva.
Že zgodaj se je naučil plavati, čeprav se
ni mogel v tej spretnosti nikdar meriti niti
z najnavadnejšo ribo. Zato pa je izumil pri¬
pomočke, najprej čolne in splave, potem pa
jadrnice, s katerimi je že v prejšnjih sto¬
letjih preplul vse oceane in odkril vse kon¬
tinente. Naučil se je hitro potovati po vo¬
di in tudi pod vodo. Danes lahko rečemo,
da se je človek potopil globlje od katere¬
koli ribe in poletel više od katerekoli ptice.
Da, poleteti pod nebo — to je bil davni sen
človeka. O tem priča že prastara pripoved¬
ka o Dedalu in ikaru. Oba pravljična juna¬
ka sta strmoglavila. To pomeni, da se je
davni človek zavedal, da ne more poleteti,
toda svojim sanjam se vendarle ni odpo¬
vedal. Minevala so stoletja in tisočletja in
prišel je čas, ko so ljudje tudi zares po¬
skušali poleteti. Izumljali so duhovito se¬
stavljene priprave, ki naj bi jih ponesle v
višave. Naj omenimo le slavnega italijan¬
skega slikarja, kiparja in naravoslovca Leo¬
narda da Vincija (1452—1519). Med njego¬
vimi risbami najdemo skico letalske pri¬

prave z vzdvižnimi krili iz trdega materiala.
Takšna krila naj bi si človek pripel in se
nato z mahanjem kot ptica dvignil v zrak.
Še mnogi drugi so skušali poleteti na podo-

Letalska priprava Leonarda da Vincija

ben način, toda brez uspeha, še danda¬
našnji se najde kak čudak, ki skuša leteti
z dosti boljšo pripravo, namreč z zračnim
vijakom, ki ga poganja z nogami, približno
tako kot bicikel. V najboljšem primeru res
poleti nekaj metrov, to pa je tudi vse. No¬
vejša znanost je že zdavnaj z aerodinamič¬
nimi računi dokazala, da moč človeških mi¬
šic ne zadostuje, da bi dvignila težo člo¬
veka in letalskega aparata nad površje
Zemlje.

Lažje od zraka

Pred skoro 200 leti pa se je človek ven¬
darle dvignil v zrak, in sicer na način, ki
nima nič skupnega z omenjenimi poskusi in
tudi ne s ptičjim letom. Dvignil se je s
sredstvom, ki je lažje od zraka.

Brata Jacgues in Joseph Montgolfier sta go¬
tovo kdaj opazovala, kako vroč zrak v ci¬
lindru petrolejke dvigne papirčke. Verjetno

TIM 321

sta videla tudi, kako pri velikem požaru
lete v zrak ne le iskre, ampak celi kosi
strehe, lesa in drugega materiala. Sklepala
sta, da bi vroč zrak, ujet v primerni poso¬
di, lahko dvignil v zrak človeka. Tako se
je rodil balon. Prvi balon, napolnjen s se¬
gretim zrakom, se je dvignil dne 5. junija

Balon bratov Montgolfier, napolnjen s toplim
zrakom, ob poletu

leta 1783. Navdušenje je bilo nepopisno.
V Franciji so kar tekmovali, kdo bo zgradil
popolnejši balon, še istega leta sta se
Francois cTArlandes in Pilatre de Rozier
dvignila pod nebo z balonom, napolnjenim
s toplim zrakom. Istega leta se je dvignil
tudi Jack Charles v Parizu z balonom, na¬
polnjenim z vodikom. Baloni so prišli v mo¬
do, saj se je celo pariška operna pevka,
gospa T h i b I e , dvignila z balonom le
nekaj mesecev za prvimi moškimi.

Iz športnih nagibov poletijo ljudje še dan¬
danes z baloni, ki se v bistvu nič ne raz¬
likujejo od prvih balonov. Za polet tudi ni
potreben nikakršen pilotski izpit, saj je le¬
tenje zelo preprosto. Balon je zlepljen iz
neprepustne tkanine, največkrat iz impregni¬
rane svile. Napolnjen je s plinom, ki je lažji
od zraka. To je lahko vodik, ki je poceni,
ali pa helij, ki je nevnetljiv. Balon obdaja
tanka močna mreža, na katero je obešena
pletena košara (gondola). Na obodu košare

na zunanji strani so obešene vreče s pe¬
skom (balast). Kadar se hoče letalec dvig¬
niti, odvrže toliko balasta, da postane lažji
od zraka in se dvigne, če hoče pristati, pa
potegne za vrvico in odpre ventil na vrhu
balona. S tem izpusti prav toliko plina, ko¬
likor je potrebno, da se balon mirno spu¬
sti na tla. Seveda vse to nikakor ni brez
nevarnosti. Marsikdo se je smrtno ponesre¬
čil. Baloni s toplim zrakom so bili nevar¬
ni, ker je bilo treba pod odprtino kuriti,
če so hoteli dlje časa ostati v zraku. Ba¬
lon, polnjen z vodikom pa je nevaren zato,
ker je vodik hudo vnetljiv.

Pozneje so baloni služili tudi v vojaške na¬
mene. še med prvo svetovno vojno so
uporabljali velike, klobasam podobne balo¬
ne, ki so bili privezani. V gondoli balona
je sedel opazovalec in opazoval sovražni¬
kove položaje in premike. Pri današnjem
orožju so seveda takšne zračne opazovalni¬
ce brez pomena, saj so preveč vidne in bi
jih z lahkoto sestrelili.

Problem letenja z vozilom, lažjim od zra¬
ka, je bil torej v osnovi rešen, vendar pa
kaka daljša potovanja z baloni niso bila
mogoča, saj ga ni bilo mogoče voditi in je
bil v zraku prepuščen vetrovom na milost
in nemilost. Za potovanje z balonom so
potrebna krmila in pogonska sila. Seveda
je človek rešil tudi ta problem. Prvi vod¬
ljivi balon je konstruiral Zagrebčan Schvvarz.
Od vseh vodljivih balanov ali zrakoplovov
so bili pač najpopolnejši Zeppelini. Tako so
jih imenovali po konstruktorju, nemškem
grofu Ferdinandu Zeppelinu. Podobni so bili

Vezan balon

TIM 322

Gondola stratosferskega balona prof. Piccarda

opazovali ptice, netopirje, leteče ribe in
leteče veverice, številni izumitelji so upor¬
no verovali, da je mogoče zgraditi letalo
s primernim pogonskim strojem, ki bi dvi¬
gnilo človeka v zrak. Leta 1885 je Gottlieb
Daimler izumil motor z notranjim zgoreva¬
njem. To je bil predhodnik kasnejših batnih
motorjev. V začetku je bila to še nepreiz¬
kušena novotarija. Inženirji so bolj zaupali
dobrim starim parnim strojem. Ampak s
parnim strojem se ni dalo leteti, čeprav so
to poskušali. Bogataš Hiram Maxim je na
primer zgradil letalo s skoraj tono težkim
parnim strojem, ki pa je res zmogel kar
360 KS. Velika dvokrilna pošast z repom na
obeh koncih se je ob največjem naporu
stroja dvignila za pol metra, potem pa se
je odločno razbila na kose.

Še pred njim je dal Anglež VViliam Henson
celo patentirati »voz na zračno paro« in
napovedal, da bo z njim v 48 urah obletel
Zemljo. Hensonovi načrti in risbe kažejo
mnoge bistvene konstrukcijske elemente
modernega letala. Tega vozila niso nikoli
zgradili. In ko bi ga bili tudi zgradili, ne

orjaškim kumaram. Največji med njimi je
bil dolg kar 236 m, v premeru pa je meril
30 m. Pod balonom je bila pritrjena velika
gondola za potnike, posadko in prtljago, ob
straneh pa je imel nosilce za motorje.
Leta 1929, torej že v času motornih letal,
je Zeppelin obletel zemeljsko oblo. Poto¬
vanje je s postanki vred trajalo več kot 21
dni. Preletel je 33.500 km s poprečno hi¬
trostjo 118 km na uro. Nad tem uspehom je
bil navdušen ves svet, še posebno so pro¬
slavljali v Nemčiji, kjer so izobesili zasta¬
ve in zaprli za en dan vse šole.

Vendar pa orjaški vodljivi zrakoplovi niso
imeli bodočnosti. Bili so prepočasni, pre¬
več neokretni in zaradi polnjenja z vodi¬
kom tudi nevarni. Zgodile so se težke ne¬
sreče, nakar so takšne zrakoplove prenehali
izdelovati. Seveda bi bilo mogoče polniti
balone s plemenitim negorljivim plinom
helijem, toda tega je težko pridobivati v
večjih količinah in je zelo drag.

Zračna ladja »Grof Zeppelin«

Poslej so uporabljali balone le v znanstve¬
no raziskovalne namene. Leta 1931 se je
švicarski fizik profesor Avgust Piccard dvig¬
nil z balonom v tesno zaprti gondoli v obli¬
ki krogle v višino 16.700 m, nekaj let poz¬
neje pa so se sovjetski raziskovalci dvig¬
nili še dobra dva kilometra više.

Manjše balone brez posadke, ki nosijo v
gondolah različne merilne instrumente, še
dandanašnji spuščajo v velike višine. Slu¬
žijo zlasti meteorološkim raziskavam.

Ptice jadrajo

Sedaj pa se povrnimo v devetnajsto sto¬
letje. Problem letenja teles, težjih od zra¬
ka, je v naravi že davno rešen. Ljudje so

TIM 323

bi moglo vzleteti, saj bi bil parni stroj s
premogom in vodo vred dosti pretežak v
primeri s svojo pogonsko močjo.

Ubrati je bilo treba čisto drugo pot. Spet
so se ljudje učili pri pticah. Vedeli so, da
nekatere ptice lahko preletijo velike raz¬
dalje, ne da bi enkrat samkrat zamahnile s
krili. Tudi papirnat zmaj, ta prastara iz¬
najdba, se ob ugodnem vetru lahko dvigne
visoko v zrak. Na tej poti je največ dose¬
gel Nemec Otto Lilienthal. Bil je prvi moj¬
ster jadralnega letalstva. Zgradil je celo
vrsto letal, včasih kar fantastičnih oblik,
s katerimi se je spuščal z raznih vzpetin
v dolino. Leta 1890 je poletel 400 m daleč.
Pravili so mu »viseči jadralec«, ker je ne¬
kako visel v središču med krili, oziroma no¬
silnimi ploskvami. Letalo je krmaril z na¬
gibi telesa, žal se je ob nekem poletu
smrtno ponesrečil. Škoda, da ni hotel nič
slišati o letenju s pogonskim strojem, saj
bi s svojim temeljitim poznavanjem aero¬
dinamičnih zakonitosti gotovo pospešil raz¬
voj motornega letalstva.

TI, CESTA
»> IN AVTO

SEMAFOR

Marjan Metljak
(nadaljevanje)

Na enem izmed semaforskih drogov vidimo ru¬
meno luč s puščico na levo (slika št. 8). Ta

rumena puščica opozarja čakajoče voznike v
križišču, da se je nasprotna smer prometa za¬
prla, prižgala se je rdeča luč in da tako lahko
nadaljujejo vožnjo v levo.

slika 8

slika 9

TIM 324

Na mnogih, zlasti večjih križiščih, so semafori
nameščeni tudi na levi strani, na sredini ceste
ali nad voziščem, To so semafori, ki istočasno
ponavljajo signal glavnega semafora na desni
strani. Zato jih imenujemo tudi »ponavljalci«
(slika št. 9).

Skoraj na večini semaforov je postavljen tudi
po en prometni znak. To je lahko prometni znak
»prednostna cesta« ali »križišče s prednostno
cesto« (slika št. 10). Ta znaka veljata za čas,

Dffl3

mno

slikalo

ko so semafori izključeni, v času šibkejšega
prometa, posebno ponoči ali pa tedaj, ko zaradi
okvare ali drugih vzrokov semafor ne deluje.
Ponavadi, ko so semafori izključeni in ne »usme¬
rjajo« prometa, ostane vendarle še naprej »živa«
rumena utripajoča luč. Njen pomen je vedno
in povsod »bodi previden!« V tem primeru se
vozniki, ki vozijo v križišče, ravnajo po promet¬
nih znakih. Če pa utripa rumena luč na se-
maforih, ki nimajo omenjenih prometnih znakov,
potem se vozniki pri vožnji skozi križišče rav¬
najo po »desnem pravilu« prednosti (Slika
št. 11).

PPG

MI

slikali slika 12

Kadar stoji v križišču miličnik, lahko spremeni
režim prometa, ki ga nakazuje semafor. S pred¬
pisanimi znaki lahko ustavi promet iz »zelene
smeri« in ga tako preusmeri, kot je v danem
primeru potrebno.

Zeleni val ali koordinirano krmiljenje delovanja
signalnih naprav. Ta »val« med seboj usklajuje
neodvisno delovanje semafornih naprav na po¬
sameznih križiščih in s tem omogoči neoviran
tok vozil vzdolž cestne smeri, opremljene s
signalnimi napravami. Vedeti namreč moramo,
da je skoraj ves semaforski sistem v enem
mestu ali vsaj semafori vzdolž križišč na dolo¬
čeni relaciji, povezan med seboj v semaforski
centrali, iz te centrale daljinsko upravljajo de¬
lovanje semaforov po določenem programu, jih
vključujejo in izključujejo, ugotavljajo morebitne
okvare in sploh nadzorujejo delovanje vseh
naprav.

»Zeleni val« torej skrbi za vsklajeno delovanje
semaforov na zaporednih križiščih. Zelena luč
se zaporedoma prižiga v vseh križiščih dalje
in omogoča vozilom, da z določeno poprečno
hitrostjo vozijo skozi semaforizirana križišča brez
ustavljanja. Rekli smo z določeno poprečno hi¬
trostjo. Kakšno? Natančno s tako, kot nam jo
kaže »napovedovalec« hitrosti (slika št. 12), po¬
stavljen na začetku ceste, ki je v »zelenem
valu«.

Vendar pa nekateri vozniki pravila vožnje v
zelenem valu ne upoštevajo. Ali ne vedo, kaj
to pomeni ali pa ker hočejo voziti hitreje, kot
je nakazano poprečje, misleč, da bodo ven¬
darle prej prešli ovire »zelenega vala«. Tako
pripeljejo do naslednjega križišča prej, kot je
to časovno določeno z nakazano poprečno hi¬
trostjo. Zato se znajdejo pred naslednjim kri¬
žiščem seveda pred rdečo lučjo. Tam se seveda
morajo ustaviti. Vožnjo lahko nadaljujejo šele
ob zeleni luči. Tedaj pa so za njimi tisti vozniki,
ki so pravilno peljali s hitrostjo, ki je nakazana
na semaforskem napovedovalcu in jih ti pre¬
hitri vozniki ustavijo, zato morajo zmanjšati hi¬
trost vožnje ali celo vozilo ustaviti in »zeleni
val« je porušen. Nekaj podobnega se zgodi
tudi s tistimi, ki so v vožnji počasnejši od
nakazane hitrosti. Tem se zgodi, da zeleni si¬
gnal na naslednjem križišču »zamudijo«, pri¬
peljejo pred rumeno ali rdečo luč in morajo
vozilo ustaviti. Vožnjo lahko nadaljujejo šele
pri naslednjem zelenem signalu in zopet ovi¬
rajo za njimi prihajajoča vozila.

Prej smo omenili besedo program. Kaj je to
v prometni tehniki?

Promet na posameznih križiščih je drugačen,
zato morajo temu prilagoditi tudi programe. V
osnovi ločimo 3 vrste programov:

1. fiksni časovni program,

2. delno ali polno prometno odvisni program,

3. koordinirani program.

Fiksni ali določeni časovni program naredijo
tako, da štejejo promet na križišču. Podatki te¬
ga štetja povedo, kakšni naj bodo časi zelenih
intervalov na eni in drugi strani križišča. Seveda
je promet ob različnih dnevnih časih drugačen.
Zato ima vsaka krmilna naprava na razpolago
več programov, vsakega za drugačen promet.
Menjavo programa upravljajo ljudje s pritiskom
na ustrezno tipko ali s posebno stikalno uro.
Delno ali popolnoma prometno odvisni program
vedno določajo sproti. Vsako v križišče priha¬
jajoče vozilo sproži ob prehodu čez poseben

TIM 325

števec, ki je nameščen pred križiščem, elek¬
trični impulz. Krmilna naprava te impulze zbira
in sproti določa najbolj ustrezen časovni pro¬
gram. Pri manj kompliciranih križiščih uporab¬
ljajo le delno prometno odvisne naprave, ki
določajo različne programe le v tisti smeri,
kjer je promet večji. Pri velikih in prometnih
križiščih pa uporabljamo polno prometno od¬
visne programe. Prednost takega usmerjanja je
v tem, da se semafori prižigajo in ugašajo v
takem razmerju, kot je število vozil na eni ali
drugi strani križišča. Poleg tega pa se vse to
odvija popolnoma avtomatsko.

Koordinirani program uporabljajo tam, kjer je na
nekem odseku ceste več semaforiziranih kri¬
žišč (prej omenjeni zeleni val). Tako vsa vo¬
zila, ki prevozijo eno križišče, naletijo na na¬
slednjem križišču tudi na zeleni signal. Pri
koordiniranem programu uporabljajo navadno
stalne časovne programe, ki jih v raznih dnev¬
nih urah menjavajo. Na zelo prometnih cestah
pa v zadnjem času uporabljajo tudi prometno
odvisne programe, ki jih po primerjanju več
števcev prometa določajo elektronski računal¬
niki.

Na koncu le še nasvet oziroma predpis, ki naj
velja vsem bralcem TIMa. Ko kakorkoli vozite
proti križišču, kjer je promet urejen s sema¬

fori, ne smete zapeljati v križišče, tudi če je
na semaforu prižgana zelena luč, če je v kri¬
žišču toliko vozil, da bi se v času rumene luči
ne moglo izprazniti. Tako bi namreč ovirali vo¬
zila iz bočnih smeri, ki imajo takoj za tem
odprto smer.

Tudi v tej številki objavljamo fotografijo sema¬
foriziranega križišča. Ker tako urejenih križišč
v Sloveniji ni ravno veliko, bo morda uganka,
kje je bilo križišče posneto, veliko lažja.

TIMOV ->

< - m.

w - >  VSEVED

v

IZDELAJMO IGRAČO IZ POLIVINILSKE FOLIJE

Ante Prančič

Ko pregledujemo in pospravljamo igrače, sko¬
raj vedno ugotavljamo, da je ta ali ona poško¬
dovana. Nekaj časa jo premetavamo iz roke v
roko, si jo ogledujemo, a ko ugotovimo, da je
zares ne moremo popraviti, jo žalostno položimo
v shrambo za igrače, na tihem pa upamo, da jo
bomo še kdaj porabili za igro.

Ne poznam dečka ali deklice, ki bi svojo po¬
škodovano igračo kar odvrgel v koš za smeti.
Ne, to se skoraj nikoli ne zgodi. In kako bi
se to sploh moglo zgoditi, mar nismo s tistim,
zdaj že polomljenim avtomobilčkom, v igri pre¬
potovali pol sveta. Toliko »karambolov« smo
imeli, hote ali nehote, pa se nam ni nič hudega
pripetilo. S čolničkom smo prepluli vsa morja,
obiskali marsikatero pristanišče, prevažali to¬
vore in se vojskovali na morju. Z ladjico smo
bili v hudih težavah, toda utonila ni nikoli, ved¬
no je po končani igri srečno priplula na polico
za igrače.

Podobne pustolovščine ali vsakodnevna opravila
smo doživljali tudi z drugimi igračami.

Če pa igrač po igri ne pospravimo, se lahko
pripeti kakšna »nesreča«. Nerodna Metka bo v
naglici odprla vrata in nam zmečkala čolniček,
preščipnila kamion ali poškodovala kako drugo
igračo. Sprva ste jezni zaradi takega početja,
nato žalostni, ker hudo poškodovanih igrač ne
morete popraviti. Toda, da bi jih vrgli v koš za
smeti? To pač ne! Vse preveč so nam prirast-
le k srcu. A zgodilo se bo nekaj drugega. Čez
nekaj časa boste ugotovili, da imate zvrhan
zabcj poškodovanih in neuporabnih igrač. Nikar
ne obupajte!

Če pazljivo preberete tale naša navodila, boste
ugotovili, da lahko uporabite nekatere poškodo¬
vane igrače kot osnovo za izdelavo novih. Ne
samo, da boste sami naredili prav prikupno
igračo, lahko jih naredite v »neomejenem« šte¬
vilu: deset, dvajset ali sto, skratka celo serijo.

TIM 326

Za to delo potrebujete kalup in ustrezni ma¬
terial. Kako to naredite, vam bom pokazal na
primeru oblikovanja čolnička iz trde polivinilske
folije.

Izdelava kalupa in oblikovanje korita čolna

Med poškodovanimi igračami poiščimo čolni¬
ček, jadrnico ali ladjico, ki ni večja od 20 cm.
Taka igrača je navadno sestavljena iz dveh de¬
lov: iz pokrova in korita.

Pazljivo ločimo pokrov od korita čolna, in si¬
cer ga prerežemo ali prežagamo. Pri tem pazi¬
mo, da korita preveč ne poškodujemo. Poškod¬
be pokrova niso bistvene (SI. 1).

Mavec zmešamo z vodo in zmes nalijemo v
korito čolna. Površino poravnamo in zgladimo
ter pustimo, da se strdi. Ko je mavec dovolj
trd, (to je čez nekaj urj, ga vzamemo iz korita
in tako dobimo odlitek oziroma kalup. Tega po
potrebi še brusimo s stekelnim papirjem (Sl. 2).

Vzamemo dva enaka, primerno velika kosa ve¬
zane plošče. Pritrdimo ju z žebljički, na sredino
položimo obrnjen kalup in zarišemo njegov ob¬
ris (Sl. 3).

bove odprtine pa zbrusimo s stekelnim papir¬
jem ali s fino polkrožno pilo. Pritrjeni vezani

plošči zvrtamo ob vzdolžnih robovih s svedrom
istega premera kot je premer vijakov, s katerimi
pozneje pritrdimo plošči (Sl. 4).

Odstranimo žebljičke, s katerimi smo prvotno
pritrdili plošči. Med njiju vložimo trdo polivini¬
lasto folijo in jo pritrdimo z vijaki. Širina folije
naj bo tolikšna, kot je razdalja med izvrtanimi
luknjami v vezani plošči (Sl. 5).

Tako vpeto folijo ogrevamo nad električnim
grelcem toliko časa, da se zmehča. Ogrevanje
mora biti enakomerno po vsej površini. Ko z
otipom ugotovimo, da je dovolj vroča oziroma
mehka, jo pritisnemo na pripravljeni kalup. Po¬
čakamo nekaj sekund, da se ohladi, odvijemo
vijake in vzamemo oblikovano korito, ki ga nato
še obrežemo tako, da pustimo 1 cm roba (Sl. 6).

Izdelovanje kalupa in oblikovanje pokrova čolna

Pokrov čolna lahko izoblikujemo na najrazličnej¬
še načine. Za začetek bomo izbrali najbolj pre-

TIM 327

prosto obliko. Na pokrovu čolna bo majhna
kabina v obliki kvadra.

Za tak primer bomo izrezali lesen kvader v ve¬
likosti, ki najbolj ustreza dimenzijam čolna.
Kvader lahko še dodatno oblikujemo tako, da
zgornjo ali stranske ploskve zarežemo pošev¬
no. S tem je kalup za oblikovanje kabine izgo¬
tovljen. Spet vzamemo vezani plošči enake ve¬
likosti, ju pritrdimo z žebljički in zarišemo ob¬
ris čolna. V ta obris postavimo pripravljeni kva¬
der na tisto mesto po vzdolžni osi obrisa, kjer
nam bo najbolj ustrezalo. Ponavadi ga postavi¬
mo na sprednji del čolna in zarišemo obris ka¬
bine (Sl. 8).

Vpeto folijo držimo nekaj časa nad grelno plo¬
ščo, da se zmehča. Potem jo odmaknemo in
pritisnemo na vročo in zmehčano folijo kalup
za kabino (Sl. 9).

Ko se ohladi, odvijemo vijake in vzamemo ter
tako obrežemo folijo, da nam točno prekriva
že oblikovano in obrezano korito (Sl. 10).

Robova obeh delov namažemo z OHO lepilom
in zlepimo. Nekaj časa držimo čolniček v roki
in s prsti pritiskamo robova, da se močno spri-
meta. Nato rob obrežemo tako, da ni širši od
1-2 mm (Sl. 11).

Rob še zbrusimo s stekelnim papirjem in damo
čolnu končno obliko. Izdelek lahko izpopolnimo
tako, da s flomastrom zarišemo in nakažemo
odprtine na kabini. Lahko pa nalepimo posamez¬
ne kroglice ali pravokotnike iz istega materi¬
ala (Sl. 12).

IZUMITELJSKI«

t KOTIČEK

POIŠČI DRUGO REŠITEV

Marjan Tomšič

Marko Kralj, učenec 7. razreda osnovne šo¬
le France Prešeren iz Kranja, je poslal svo¬
jo rešitev k nalogi v kotičku prve številke
letošnjega letnika. Poiskal je novo varianto
k izvedbi, ki je bila objavljena tedaj.

Ob načrtu je napisal:

»Pošiljam vam načrt za krmilni mehanizem
pri avtomobilu. Brezkončni jermen je spe¬
ljan prek treh škripcev. Na enem je pritr¬
jen volan, s katerim premikamo jermen, na¬
prej ali nazaj. Jermen je s ploščico ve¬
zan na rajdni drog. Pri premikanju jerme¬
na se pomika tudi rajdni drog in s tem
krmili vozilo.«

Ta izvedba je zanesljiva le, če je trenje
med jermenom in utorom pri škripcu pod
volanom primerno veliko. Stalno napetost
jermena bi lahko dosegel, če bi vgradil ob
jermenu napravo, vzmet, ki bi stalno pri¬
tiskala nanj in ga napenjala (slika 2).

VETERAN IZ II. SVETOVNE VOJNE
PANZERKAMPV/AGEN »TIGER«

Tone Pavlovčič

To je v bistvu največji tank, ki je sode¬
loval v borbah v drugi svetovni vojni. Z
njim so nemški osvajalci mislili zagospo¬
dovati celemu svetu. Ni, da bi s tem član¬
kom peli slavo temu velikanu, saj predo¬
bro vemo, da ima še marsikateri od vaših

staršev morda grenak spomin na tiste ča¬
se; toda če hočemo s ponosom braniti svo¬
je meje, moramo vedeti, kaj vse na svetu
nam lahko stoji nasproti.

Nemški TIGER pa je že zgodovinski tank in
kot tak za marsikoga s tehničnega gledišča

TIM 329

prav zanimiv. Zanimiv bo lahko tudi za vas,
mladi izumitelji. Res je bil tank kot orožje
že zdavnaj izumljen in pri njem ni več kaj
odkriti, toda za vas bo to lahko kar trd
oreh. Podajamo vam skico in opis pravega
velikana veterana, toda mehanizem?
Poskusite si izdelati model. Napravite si
načrt 1:1,  nato si ga izdelajte iz lesa, iz
pločevine ali pa iz plastike. Uporabljajte
material, ki ga imate pri roki, s kakršnim
pač najlaže delate. Vgradite si v model elek-
tromotorček in baterije. Napravite pogon
na gosenice. Skušajte vozilo izdelati tako,
da boste gosenice lahko krmilili. Seveda
se boste pri tem spoprijeli z marsikakšnimi
težavami. Pozanimajte se pri odraslih, ki so
v vojnem času morda bili tankisti. Malo se
pomenite tudi s traktoristi, ki imajo pri vož¬
nji podobno tehniko kot tankisti in so nji¬
hove službe v mnogočem enake, saj so se
traktorji razvili iz teh vozil.

Naj še nekoliko opišemo ta nemški tank.
Izdelan je bil leta 1943 v tovarni Henschel.
Njegov oklep je bil debel 10 cm, ob bokih
8 cm, ščit pred šoferjem pa je dosegal de¬
belino 15 cm. V tistem času je bilo to sta-

šno vozilo oboroženo z 88 mm topom, ki
je lahko streljal na velike daljave, in s
strojnico kalibra 7,92 mm. Izdelanih je bilo
486 tankov te vrste v letih 1944 in v prvih
mesecih 1945. leta. Ko se je v avgustu me¬
secu 1944. leta prvič pojavil na zahodnem
bojišču, so mu zavezniki vzdeli ime »King«
(kralj) in to ime so Nemci s ponosom po¬
vzeli in imenovali svoj tank »Koenig Tiger«,
ki je danes samo še boleč spomin v člove¬
ški zgodovini.

Tehnični podatki:

— teža: 68 ton

—• dolžina: 7,25 m

— širina: 3,75 m
—• višina: 3,10 m

— dolžina s spuščenim kanonom: 10,25 m
—• moč motorja: 700 KM

TIM 330

O KMETIJSKIH

STROJIH

NAVODNJEVALNE

NAPRAVE

Tone Bantan

Voda je poleg svetlobe in toplote osnovni
pogoj za rastlinsko rast. Če ni dovolj pa¬
davin, lahko dovajamo vodo v nasade iz
potokov, jezer itd. po navodnjevalnih na¬
pravah, ki jih delimo na dve osnovni sku¬
pini: v pršilne in v brizgalne.

Pri pršilnih napravah je ocevje stalno mon¬
tirano po vsej navodnjevalni površini v
ustreznih razmakih cevi; na teh pa so na
gosto razporejene pršilne šobe. Cevi se
izmenoma sučejo v eno in drugo stran, ta¬
ko da voda prši na tla zdaj bliže zdaj dlje
od cevi in tako napoji vso površino kot
ob rahlem dežju. Take naprave so zlasti
primerne za obdelovana in nezaraščena
zemljišča, ker tal ne zbijejo, še predvsem
pa za steklenjake.

Brizgalne naprave pa sestoje (razen pogon¬
skega stroja in črpalke) iz prestavljivega

ocevja, na katerega v poljubnih razdaljah
vstavimo pokončne brizgalnike. Iz njihovih
ustnikov brizgajo močni curki vode, do 50
in še več metrov daleč. Ustniki brizgalnikov
se samodejno sučejo v krogu ali samo za
del kroga sem in tja, da namočijo vso
površino; ko pa je ta dovolj navodnjena,
prestavijo ocevje drugam.

II. STROJI ZA VARSTVO RASTLIN

Gojene rastline so v boju za obstanek manj
žilave kot negojene: napadajo jih številni
škodljivci in raznovrstne bolezni, — pa tudi
plevelne rastline jim jemljejo sončno sve¬
tlobo in hrano iz tal.

Pridelovalci morajo zato gojene rastline va¬
rovati ali ščititi pred škodljivci, boleznimi
in pleveli, če hočejo zdrav in dober pri¬
delek. Pri tem se dandanes poslužujejo
najrazličnejših sredstev in strojev za upo¬
rabo teh sredstev.

1. Stroji za uporabo prašnatih sredstev

Za napraševanje rastlin s prašnatimi sred¬
stvi ali prašivi uporabljamo v sodobnem
varstvu rastlin motorne razprašilnike, pri
katerih močna vetrnica ustvarja zračni tok
s hitrostjo do 100 metrov v sekundi in po¬
ganja prašivo skozi ustje razprašilne cevi
30 m visoko ali vstran — in še dlje. Za
zelo velike površine iste kulture (na primer
gozdne) uporabljajo za napraševanje po¬
sebej za to prirejene avione in helikopterje.
Kadar je količkaj vetrovno, prašnatih sred¬
stev ne moremo uporabljati, ker bi jih
veter odnesel na površine, na katerih bi
lahko povzročila škodo.

2. Stroji za pršenje tekočih sredstev

V tekočem stanju uporabljamo ta sredstva
v obliki pravih ali kristalnih raztopin ali
pa kot mešanico netopljivih sredstev s te¬
kočino ali kot v tekočini razpršene oljne
kapljice.

TIM 331

Za tekoča sredstva uporabljamo dandanes
raznovrstne stroje.

1.  Škropilniki ustvarjajo v črpalkah pritisk,
ki potiska škropilo po škropilnih ceveh do
škropilnih šob, te pa ga razdelijo na majčke¬
ne kapljice. Oblik in izvedb škropilnikov je
skoraj nešteto, vendar imajo skupno zna¬
čilnost: sredstvo mora biti raztopljeno ali
pomešano z veliko količino vode in skupno
z njo ga razpršuje samo tlak v črpalki.

Dobra stran škropilnikov je v tem, da so
uporabni za tekoča sredstva vseh oblik (kri¬
stalne raztopine, suspenzije in emulzije),

slaba stran pa v tem, da moramo pri tem
imeti na voljo tudi velike količine vode.

2.  Pršilniki ali prhalniki (molekulatorji)

Bistvena razlika med pršilniki in škropilniki
je v tem, da pršilniki razpršujejo tekoča
sredstva v še veliko manjših kapljicah.
Pršilniki imajo namreč vgrajen ventilator,
ki ustvarja močan zračni tok v škropilnih
ceveh. Ta zračni tok potegne iz rezervoarja
pritekajoče škropivo s seboj in ga razprši
v zelo majčkene kapljice. V pršilnikih lahko
uporabljamo sredstva v nekajkrat gostejši
koncentraciji kot pri škropilnikih; potrebu¬
jemo torej manj vode. Pršilne naprave mon¬
tirajo tudi na avione in helikopterje.

3.  Meglilniki ali atomizerji

Pri teh se sredstvo razprši v izredno maj¬
hne kapljice — do 5 milijonov iz 1 cm 3
sredstva. V tako drobne kapljice razprši
sredstvo zračna turbina, v kateri nastaja
izredno močan in hiter zračni tok, ki kap¬
ljice razpršuje v najdrobnejše delce; iz teh
nastaja v ozračju nekaka meglica, ki obda
rastline; iz meglice se sredstvo izloča na
rastlinske površine in jih prekrije s tanko
plastjo.

V atomizerjih uporabljajo lahko nekatera
sredstva nerazredčena, torej odpade potreba
po vodi in prevažanje. Vendar se pri upo¬
rabi nerazredčenih sredstev poveča nevar¬
nost, da bi ga zračni tok odnesel na neza¬
želeno mesto in s tem povzročil občutno
škodo.

Atomizerji imajo včasih ustnike izdelane
kot topovska žrela (odtod zanje naziv »top«),
ker tako izdelana ustja najlaže usmerjajo
»meglo« v določeno smer.

4.  Strašilni topiči

Od setve do spravila moramo gojene rast¬
line varovati tudi pred večjimi živalskimi
škodljivci, na primer zajci, ki objedajo ze-
lenjad, in drugimi.

Namesto »slamnatih mož«, klopotcev in
drugih strašil, ki smo jih včasih postavljali
na njive in v vinograde, uporabljajo dan¬
danes predvsem strašilne topiče, v katerih
se postopno vplinja karbid in v določenih
časovnih presledkih eksplodira z močnim
pokom. Te naprave so zelo učinkovite in
razmeroma poceni.

TIM 332

MALI OGLASI

Prodam 80 stripov iz serije Zvitorepčevih roma¬
nov za 70,00 din, Pionir letnik 1968/69 za 10,00
din, ter 60 Zvitorepcev od podražitve iz 0,60 din
na 1,00 din pa do podražitve na 2,00 din za
40,00 din. Vse to zamenjam za rabljen foto¬
aparat.

Marjan Mačkovšek
Mala Breza 53 a, Laško

Prodam komplet avtoceste »TEMPO TOUR« (2
barvna elementa, 6 krivih elementov, 2 avto¬
mobilčka, 6 ograd, 2 regulatorja in škatla za
baterije) za 120,00 din.

Jožko Kožar

Dol. Pirošica 3, Cerklje ob Krki

Kupim načrt jadrnice, načrt jadralnega letala in
načrt motornega letala.

Cerar Brane

Stegne 12, Moravče pri Domžalah

Prodam povečevalnik za negative vseh velikosti,
pa tudi za fotografske plošče za 200,00 din in
kitaro za 200,00 din. Pišite na naslov:

Boris Rep
Kolodvorska 27
66257 Pivka

Prodam podvodno puško znamke MARES RA¬
PALLO za ugodno ceno 150,00 din. Puška še ni
bila rabljena in je zelo dobro ohranjena. Če
bi se zanimali, pišite na naslov:

Vidko Podržaj
Ponikva pri Žalcu 17
63310 Žalec

Prodam načrte za srednjevelike modele in pre¬
cejšnje število stripov. Cena po dogovoru.

Lojze Kalinšek

Sp. Brnik 3

64207 Cerklje na Gor.

MALE \\\\\\\\\\\WK

m  ŽELEZNICE

NAČRTOVANJE TIRNEGA
POLOŽAJA NA MAKETI

Slavko Paraker
(nadaljevanje)

Odprto izvedbo tirnega položaja dobimo, ko
dve končni postaji A in B povežemo s tiri.
Lahko trdimo, da se tak tirni položaj naj¬
bolj približuje pravi železnici (slika 1). Vlak

na taki maketi vozi od začetne do končne
postaje, krožna vožnja vlakov pa seveda ni
mogoča. Med končnima postajama lahko po¬
stavimo več vmesnih postaj, če seveda pro¬
stor na maketi to dopušča, število vmesnih
postaj določimo glede na dolžino proge.
Vmesne postaje ne smejo biti blizu dru¬
ga drugi, sicer se nam lahko zgodi, da lo¬
komotiva vozi v naslednjo postajo, zadnji
vagon vlaka pa je še na prejšnji.

Pri odprti izvedbi imamo zopet veliko mož¬
nosti za postavljanje tirov in oblikovanje
pokrajine. Take makete so nedvomno naj¬
lepše, najbolj mikavne, in kar je najvažnej¬
še, najbolj podobne resničnim. Odprto iz¬
vedbo tirnega položaja postavimo na pravo¬
kotno odrezano leseno ploščo, vendar ni
tako lepa in podobna resnični, kot če po¬
stavimo progo ob stene prostora, ki smo
ga predvideli za maketo. Tako izvedbo
makete imenujemo stenska maketa (slika
2). Stenske makete so dolge in ozke in na

TIM 333

žalost zahtevajo precej prostora. Pri sno¬
vanju take makete se kolikor se da izogib¬
ljimo postavljanju večjega števila vzpored¬
nih tirov, saj moramo upoštevati tudi ob¬
likovanje okolice, to je narave.

Odprta izvedba tirnega položaja ima še
eno veliko prednost. Omogoča nam, da pri¬
lagodimo promet miniaturnih vlakov prome¬
tu pravih vlakov. Na končnih postajah bo¬
mo morali izvesti številne premike vlakov,
zamenjavo lokomotiv, prestavljanje službe¬
nih vozov posameznih vlakov, skratka, de¬
lali bomo vse tisto, kar delajo na pravih
postajah.

MEŠANA IZVEDBA je združitev odprte in
zaprte izvedbe tirnega položaja. To izvedbo
maketarji najbolj uporabljajo. Tako postavijo
zaprto izvedbo z eno postajo, od te pa se
odcepi proga, ki gre do končne postaje.
Tudi tukaj moramo graditi vzpon, saj konč¬
na postaja ne more ležati v isti ravnini s
postajo, ki jo imamo na progi zaprte iz¬
vedbe. Mešana izvedba zahteva torej pre¬
cej prostora za gradnjo kakor tudi smotrno

in premišljeno oblikovanje pokrajine. Na
majhnih maketah se ta izvedba ne obnese,
ker postane prepolna raznih drobnjarij, ki
se jim ni mogoče izogniti, vzponi so zelo
strmi, o kaki podobnosti z naravo pa sploh
ne moremo govoriti. Mešana izvedba pride
torej v poštev pri gradnji velikih klubskih
maket, maket za raziskave itd.

Tako smo spoznali tri osnovne možnosti
tirnih položajev. Iz opisanih primerov vidi¬
te, da so možnosti kombiniranja zelo velike.
Prepričani smo, da boste tudi vi skušali
uresničiti svoje zamisli tirnega položaja,
vendar svetujemo, da pri načrtovanju upo¬
števate predvsem prostor, ki ga imate na
voljo. Najbolje bo, da najprej narišete za¬
mišljeno maketo v določenem merilu na
papir. Na risbi boste najlaže ugotovili, ali
je zamišljena maketa izvedljiva, ali je po¬
trebno kaj dodati ali odvzeti, kateri mate¬
rial potrebujete, kako naj bo oblikovana po¬
krajina, itd. Na risbi napake lahko popravite,
na maketi pa je to zelo težko, v večini pri¬
merov celo nemogoče.

TIMOVA POSTA

V lanski številki 9—10 sem videl načrt »kajak
za počitnice na vodi«. Toda sedaj ne vem, iz
katerega lesa naj naredim rebra, in iz katerega
vezane palice, ki spajajo rebra in nanje le¬
sonit. Prosim, če mi na to vprašanje čimprej
odgovorite.

PRIPIS UREDNIŠTVA:

TIM-ov naročnik, ki nam je zastavil to vpraša¬
nje, žal ni napisal svojega naslova in imena.
Upamo, da se bo še oglasil in takrat bomo ob¬
širno odgovorili.

V prvi številki TIM-a je bilo v uvodu napisano,
da bo delovala tudi TIM-ova pošta. Odločil sem
se, da pišem, ker bi rad zvedel za seznam
blaga, ki ga imajo trenutno na zalogi v »Mla¬
dem tehniku«! Prosil pa bi tudi, če bi objavili
načrt transistorskega sprejemnika s tremi ali
štirimi transistorji (po možnosti prenosnega).

S spoštovanjem!

Rok Jože, Postojna

TIM 334

Dragi Jože!

Zal v reviji ne moremo opisati vseh prodajnih
artiklov, ki so trenutno na prodaj v Mladem
tehniku. Skoraj vedno je na zalogi ves material
za mlade modelarje (letvice, furnir, vezana plo¬
šča itd.), radioamaterje in druge. Ko bi hoteli
vse napisati v reviji, ne bi ostalo prostora za
načrte, izdelke in ostale sestavke. Tvoj predlog
glede načrta za transistorski sprejemnik bomo
skušali upoštevati.

Urednica

Spoštovani!

TIM naročujem že drugo leto in mi je zelo
všeč. Preberem in prelistam ga od začetka do
konca. V eni izmed lanskih številk sem našel
načrt žerjava. Zamikalo me je, da bi ga izdelal,
kupil sem vezano ploščo in začel. Šlo je kar
hitro, kajti »rezljarim« že precej dolgo. Še pre¬
den sem šel v šolo, mi je dal oče svoj lok iz
šolskih dni, mi kupil žagice in jaz sem začel.
Dasiravno je moj lok že rjav, ga ne bi zame-
jal za novega. Z njim sem izdelal še dva mo¬
dela čolnov iz knjige tov. Pavlovčiča »Brodar¬
sko modelarstvo«, in nič koliko Disneyevih
palčkov in drugih drobnjarij. Moj zadnji izdelek
pa je pristaniški žerjav, katerega fotografijo vam
pošiljam.

Ko je bil žerjav izdelan, sem ga fotografiral in
izdelal fotografije. Fotografija me zanima, zato
vedno nosim s sabo svoj fotoaparat; večkrat
fotografiram tudi elektrarno, ki »raste« v našem

mestecu. Nova elektrarna bo precej visoka, saj
meri betonski dimnik 157 m v višino in na vrhu
niha za 20 cm. Poleg visoke železne konstrukcije
grade tudi hladilnik, ki raste kot goba po dežju.
V šolo zelo rad hodim. Najbolj všeč mi je an¬
gleščina, kemija in fizika, rad pa ima tudi druge
predmete.

Obiskujem 7. a razred osnovne šole Biba Rock
Šoštanj.

Lep pozdrav

Mlinar Boris, Cankarjeva 1, Šoštanj

Še vi si oglejte lični posnetek pristaniškega
žerjava, ki ga je Boris sam naredil in tudi sam
fotografiral. Oboje mu je lepo uspelo, mar ne?

Urednica

Spoštovani urednik revije TIM!

Zelo mi je všeč vaša revija, saj jo vsak mesec
posebej težko pričakujem. Najprej pogledam,
kakšni so spet novi načrti za izdelovanje mno¬
gih lepih izdelkov.

Tudi jaz sem že napravil nekaj teh izdelkov.
Zato vam ob tej priložnosti pošiljam dva po¬
snetka.

Vam pa želim še mnogo uspehov pri urejevanju
revije TIM. Vsem prijateljem revije TIM pa po¬
šiljam prav lepe pozdrave.

Miklavc Martin, 6. c razr.

Osn. šole Železniki

Martinovo sliko objavljamo na drugi strani TIM-a
in mu v imenu vseh TIM-ovih prijateljev česti¬
tamo k uspeli Mini tovarni.

Urednica

Nekaj o reviji TIM

Vaša revija mi je zelo všeč, zlasti letošnje re¬
vije TIMa. Že od četrtega razreda sem vaš zvesti
naročnik. V vseh teh številkah je premalo na¬
črtov za rakete, za katere sem zelo navdušen.
Izstrelil sem že nekaj raket, od katerih je vzle¬
telo le šest. Motorje delam sam, saj drugih ne
dobim v bližini mojega kraja. Prosim vas, da
v naslednjih številkah upoštevate moj nasvet.
Prosim, če v naslednji številki opišete raketni
motor RM-1 in njegove lastnosti. Rad bi videl,
če bi v naslednjih TIMih urediii majhen kotiček
»Timova pisma«, pa tudi če bi prek vas lahko
naročil kak del za različne modele. In še nekaj:
raketa, ki je načrt zanjo v številki 2, je lep
primer mojih raket. Je uspešno poletela le z
motorjem, katerega sem sam izdelal.

Vaš redni naročnik P. S.

Žal se naš zvesti naročnik ni podpisal s polnim
imenom in ni dopisal svojega naslova. Zato
njegovo pismo objavljamo s precejšnjo zamudo,
saj smo menili, da se bo sam oglasil.

Naj torej velja zanj in za vse ostale. V TIMovi
pošti in osebno bomo odgovarjali samo na pi¬
sma, v katerih se bodo naši naročniki predsta¬
vili s polnim imenom in naslovom.

Urednica

TIM 335

Pavle Gregorc

STOPNICE

a>

&■

>o

o

'<U

Z*

></> +-
a> (/>
»- a>
></>

s s

-o o
O «>

Samo vodoravno:

1. del imena mesta v zahodni Srbiji, kjer je že
med NOB delovala partizanska tovarna orožja
in municije (Titovo), 2. reka na severovzhodnem
delu Slovenije, katere vodno energijo izkorišča¬
jo elektrarne Fala, Vuzenica, Vuhred, Mariborski
otok in druge, 3. vlažnost, 4. pripomoček za
pisanje na tablo (tudi tretje obdobje geološke¬
ga obdobja mezozoika), 5. del stene, skozi ka¬
terega vstopimo v prostor, 6. oblika moškega
imena Slavko, 7. toplice, kopališče s prirodno
toplo vodo, 8. odkopavanje, 9. proizvodni del
tovarne, 10. nekdanja votla mera, polovica bo¬
kala, 11. za življenje nujno potreben plin, 12.
okrogla pogača, 13. elektronska naprava za da¬
ljinsko ugotavljanje predmetov, ovir ali oblike
zemljišča.

NAGRAJENCI

Izžrebanim nagrajencem bo podelila nagrade to¬
varna tehničnih igrač MEHANOTEHNIKA - Izola.
1. Vester Nada, Zgoša 321 a, 64275 Begunje na
Gorenjskem

REBUSA

4=N

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

RRRRRRRRRR

2. Kamenšek Franci, Posebna šola Laško, 63270
Laško

3. Vajdič Cvetka, Zg. Bistrica (Tirgot), 62310
Slov. Bistrica

REŠITVE IZ 6. ŠTEVILKE
SLIKOVNA IZLOČILNICA. Pari so: steklenica —
izvijač za zamaške, roža — lonček, svinčniki —
radirka, sesalec — pralni stroj, svetilnik — la¬
dja, žarnica — baterija, motorni čoln — vijak,
planet — komet, fotograf — portret, konj —
podkev, trnek — riba, okulist — očala. Sličice
brez para: pajek, Indijanec, trikotnik, antena,
gnezdo, oblič, rog, avtobus. Končna rešitev: Pi¬
tagora.

REBUS: ZD(A); ravnik — zdravnik

NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA. Vodo¬
ravno: stol, Mars, fotoaparat, elektronka, rop,
LO, oer, AV, meja, KT, sp., amater, Kozjak,
kasta, iva, test, lik, red, etnolog, oče, ja, re¬
vež, eta, pora, svetlomer, lak, Izola, Al, en, ČV,
Fr, vnetje, idila, kina, morilec, okan, Avar, ŠA.

TIM 336

SKANDINAVSKA KRIŽANKA

MLADI TEHNIK

Trgovina z amaterskim in tehničnim materialom

LJUBLJANA, STARI TRG 5

VSE KAR POTREBUJETE PRI MODELARSKEM DELU, DOBITE PRI
MLADEM TEHNIKU!

VSE KAR POTREBUJETE PRI TEHNIČNEM POUKU, BOSTE NAŠLI V TRGOVINI
MLADI TEHNIK!

VSE KAR POTREBUJETE ZA DELO V KLUBIH IN KROŽKIH, IMA NA ZALOGI
MLADI TEHNIK!

MODELARSKI KOMPLETI, MATERIAL IN ORODJE.

RAKETE IN RAKETNI MOTORJI.

RADIOAMATERSKI IN ELEKTROTEHNIŠKI MATERIAL.

TEHNIČNE IGRAČE — ELEKTRIČNE ŽELEZNICE, ELEKTRIČNI AVTOMOBILI, jj
AVTOMOBILSKI MODELI, KONSTRUKCIJSKI KOMPLETI.

BOGATA IZBIRA ORODJA IN NAJRAZLIČNEJŠIH PRIPOMOČKOV ZA AMA- jj
TERSKO IN MODELARSKO DELO.

NE POZABITE:

MLADI TEHNIK, LJUBLJANA STARI TRG 5.