Aleš Kenda Od Dunaja preko Madrida do Rima POVZETEK Sredi prejšnjega stoletja se je strokovna javnost zacela vse bolj ukvarjati z de­mografskimi vprašanji. Ljudje so živeli dlje, mlade generacije so bile maloštevilne, prebivalstvo se je staralo. To je bilo še posebej izrazito v razvitih državah. Scenariji prihodnosti so bili negotovi, nekateri tudi zelo crnogledi. Združeni narodi so se zavedali svoje odgovornosti in že leta 1982 organizirali prvo svetovno skupšcino o staranju na Dunaju. Ker odzivi po državah niso bili zadovoljivi, so dvajset let kasneje, leta 2002 organizirali drugo svetovno skupšcino o staranju v Madridu, ki ji nato v 5 letnih presledkih sledijo ministrske konference o staranju. Dokumenti ZN, omenjeni v tem clanku, posebej še po letu 2002, izpostavljajo staranje prebivalstva kot izziv in priložnost za nadaljnji razvoj družbe. V doku­mentih so navedene usmeritve, ki naj služijo državam pri odzivanju na izzive dolgoživosti. Izpostavljena je vrsta podrocij, kot npr. clovekove pravice starejših, vkljucevanje starejših in njihovih organizacij v odlocevalske procese, aktivno in zdravo staranje, vlaganja v starosti prijazno okolje, spopadanje z osamljenostjo in socialno izolacijo, dolgotrajna oskrba ter formalni in neformalni oskrbovalci, spodbujanje pozitivnih podob starejših in staranja, spopadanje s starizmom, nasi­ljem in zlorabami itd. Obravnavani dokumenti nudijo dobre osnove za aktivnosti držav. Uspešnost uresnicevanja sprejetih dokumentov Združenih narodov pa je v pomembni meri odvisna od ozavešcenosti kljucnih deležnikov tega procesa. Kljucne besede: staranje, Združeni narodi, demografski izzivi AVTOR Aleš Kenda, sekretar na Ministrstvu za solidarno prihodnost, prej na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, se že vec kot 20 let ukvarja z razlicnimi izzivi na podrocju staranja prebivalstva. Na zacetku je pokrival razlicne socialnovarstvene storitve, npr. pomoc na domu. V zadnjih letih se ukvarja s širšo tematiko staranja prebivalstva. Leta 2012 je bil Nacionalni koordinator Evropskega leta aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami, bil je vsebinski nosilec kon­ference slovenskega predsedstva Svetu EU leta 2021 z naslovom Clovekove pravice za vse starosti – spodbujanje vseživljenjskega vidika in medgeneracijskega sodelovanja za spoprijemanje s starizmom. Je tudi clan Stalne delovne skupine o staranju pri UNECE. ABSTRACT From Vienna via Madrid to Rome In the second half of the last century, the professional community became increasingly concerned with demographic issues. People were living longer, the younger generations decreased in number and consequently the population was ageing. This was particularly evident in developed countries. Future scenarios were uncertain, some of them very pessimistic. The United Nations, aware of its responsibility, organised the first World Assembly on Ageing as early as 1982 in Vienna. Twenty years later, in 2002, the second World Assembly on Ageing was held in Madrid, followed by Ministerial Conferences on Ageing at 5-year intervals. The UN documents mentioned in this article, especially after 2002, highlight population ageing as a challenge as well as an opportunity for the further deve­lopment of society. The documents provide guidance to help countries respond to the challenges of longevity. Several areas are highlighted, such as the human rights of older people, the involvement of older people and their organisations in decision-making processes, active and healthy ageing, investing in age-friendly environments, tackling loneliness and social isolation, long-term care and for­mal and informal carers, promoting positive images of older people and ageing, tackling ageism, violence and abuse, etc. These documents provide a good basis for action in each country. However, the success of the implementation of the adopted UN documents depends to a large extent on the awareness of the key stakeholders in the process. Keywords: ageing, United Nations, demographic challenges AUTHOR Aleš Kenda, Executive secretary at the Ministry of a Solidarity-Based Future, formerly at the Ministry of Labour, Family, Social Affairs and Equal Opportunities, has been working on various challenges in the field of ageing for more than 20 years. In the beginning, he covered various social services, e.g., home care. In recent years, he has been working on the broader issue of ageing. In 2012, he was the national co­ordinator of the European Year of Active Ageing and Solidarity between Generations and was coordinating the Conference on Human Rights for All Ages - Promoting a Lifelong Perspective and Intergenerational Cooperation to Tackle Ageism which took place during the Slovenian Presidency of the Council of the EU in 2021. He is also a member of the UNECE Standing Working Group on Ageing. 1 UVOD V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je pozornost držav in svetovne skupnosti zacela vse bolj usmerjati na demografska vprašanja. Zmanj­ševala se je smrtnost otrok, istocasno se je v državah, posebej nerazvitih, zmanj­ševala tudi stopnja rodnosti. Izboljšala se je zdravstvena oskrba, delovne razmere, prehrana, medicina je premagala vrsto infekcijskih bolezni. Pricakovano trajanje življenja se je podaljševalo. Zaradi kombinacije teh in tudi vrste drugih faktorjev so se v desetletjih po II. svetovni vojni zacenjala spreminjati prebivalstvena razmerja. Povecevalo se je število starejših, zacel se je povecevati tudi njihov delež v celotnem prebivalstvu. Pojavljati so se priceli razlicni demografski scenariji o tem, kakšen bo svet v prihodnje, nekatera predvidevanja so bila tudi zelo pesimisticna, govorilo se je celo o demografski katastrofi. Tem novim dejstvom posveca pozornost tudi svetovna politicna skupnost. V clanku prikazujemo najpomembnejše dogodke na temo staranja prebivalstva v okviru Združenih narodov od prve svetovne skupšcine o staranju, ki je bila med 26. julijem in 6. avgustom 1982 na Dunaju, do ministrske konference UNECE o staranju, ki je bila med 15. in 17. junijem 2022 v Rimu. 2 DUNAJSKI AKCIJSKI NACRT O STARANJU 1982 Demografske spremembe so odpirale vrsto družbenih, politicnih, gospodar­skih in znanstvenih vprašanj, na katere je bilo treba najti zadovoljive odgovore. Združeni narodi so zacutili odgovornost za nadaljnji razvoj in leta 1982 na Dunaju organizirali prvo svetovno skupšcino o staranju, katere koncni dokument je bil Mednarodni akcijski nacrt o staranju (Dunaj, 1982). Ob prebiranju tega, danes že vec kot 40 let starega dokumenta, smo lahko po­zitivno preseneceni nad vizionarstvom tedanjih avtorjev. Dunajski akcijski nacrt vsebuje 62 priporocil in je že takrat presegal ozko generacijsko reševanje tematike staranja prebivalstva, omejeno zgolj na starejše in na starost. Razumevanje tega izziva je razširil na vseživljenjski vidik, to je na zavedanje, da se staramo vsi že od rojstva in da je starost le eno od obdobij v življenju, enakovredno ostalim, na staranje in starost pa lahko vplivamo. To nedvomno kaže na razumevanje tedanjih avtorjev, da tematika staranja prebivalstva ne sme biti omejena samo na starejše, temvec tudi na ostale generacije, saj je starost praviloma rezultanta naših aktivnosti in vlaganj v življenju. V Dunajskem akcijskem nacrtu še ni bilo enotnega poimenovanja te skupine prebivalstva, zato se prepletajo besede starejši ljudje (older persons) in starostniki (elderly); prevladuje beseda starostnik. Dokument uporablja za tedanji cas obicajno paradigmo o »spreminjanju druž­beno ekonomskega razvoja«. Kot njegov cilj vidi »starostno integrirano družbo«. Ce se omejimo na vsebino, pa je ta pogled zelo blizu današnjemu razumevanju odzivov na demografske spremembe, ko govorimo o družbi vseh starosti, oz. starejšim prijazni družbi. Pomembna in še kako aktualna usmeritev v Dunajskem akcijskem nacrtu je, da naj bodo starejši aktivni udeleženci pri oblikovanju in uresnicevanju politik, posebej tistih, ki se nanašajo nanje. Gre za idejo, ki je sestavni del tudi kasnejših mednarodnih dokumentov o staranju prebivalstva in jo tudi v Sloveniji danes prepoznamo pod sloganom Nic o nas brez nas. Dokument daje pomembno vlogo tudi duševnemu/duhovnemu dobremu po-cutju (spiritual well being) ob siceršnji usmerjenosti v materialno dobro pocutje (material well being). Dunajski akcijski nacrt o staranju, ki je dal državam osnovo za celovite odzive na demografske spremembe, je bil torej sprejet pred vec kot 40 leti. V naslednjih dvajsetih letih se je izkazala temeljna pomanjkljivost tega dokumenta – manjkale so zaveze, ki bi priporocila iz dokumenta pretvorile v konkretne akcije. Posebej je bila pasivnost izrazita v manj razvitih državah, tudi zato, ker so imele še zelo mlado prebivalstvo (Sidorenko, 2022). Tako so strokovnjaki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ugotavljali, da se demografske spremembe vse intenzivneje dogajajo, da delež starejših ljudi hitro raste, da pa kljucni deležniki, vkljucno z vladami, ostajajo pasivni, brez konkretne akcije. Še najvec je bilo narejenega na podrocju pokojninskih reform v obdobju pred letom 2000. 3 MEDNARODNI MADRIDSKI AKCIJSKI NACRT O STARANJU IN NJEGOVA REGIONALNA IZVEDBENA STRATEGIJA V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je pocasi dozorevalo spoznanje, da je za uresnicitev nalog, ki bi se lotile spremembe odnosa družbe do procesa staranja prebivalstva in do starejših ljudi, treba ustvariti sistem, ki bi bolj sistematicno spodbujal države, da se aktivneje odzivajo na izzive demografskih sprememb. Zato je bila leta 2002 v Madridu v okviru Ekonomske komisije Združenih naro­dov za Evropo (United Nations Economic Comission for Europe; v nadaljevanju UNECE) organizirana druga svetovna skupšcina o staranju. To je do danes najpo­membnejši dogodek v okviru Združenih narodov na temo staranja prebivalstva, njegova zapušcina pa je še vedno temelj današnjim politikam na podrocju staranja. Ob zakljucku konference je bil sprejet Madridski mednarodni akcijski nacrt o staranju (MIPAA, 2002), ki je sestavljen iz politicne deklaracije, nacrta ter po­glavja o njegovem izvajanju ter spremljanju. Gre za zelo obsežen nacrt usmeritev, kjer pa je bila že na zacetku – glede na izkušnje z dunajskim dokumentom iz leta 1982 – prisotna bojazen glede njegove operativnosti. V izogib temu je bila še istega leta 2002 v Berlinu organizirana ministrska konferenca, na kateri so sprejeli Regionalno izvedbeno strategijo Madridskega mednarodnega akcijskega nacrta o staranju z desetimi zavezami (Madrid International Action Plan on Ageing, Regional Implementation Strategy; v nadaljevanju: MIPAA RIS) (MI­PAA/RIS, 2002). Dejansko predstavlja MIPAA RIS kljucni dokument madridske skupšcine o staranju. Ko govorimo o mednarodnem akcijskem nacrtu o staranju, se praviloma sklicujemo na njegovo Regionalno izvedbeno strategijo – RIS in na njenih deset zavez. MIPAA RIS nadaljuje s kljucnimi usmeritvami dunajskega dokumenta iz leta 1982 ter ga na mnogih podrocjih nadgrajuje. Ker v tem trenutku MIPAA RIS iz leta 2002 pomeni kljucni mednarodni operativni dokument na temo staranja prebivalstva, v nadaljevanju na kratko predstavljam njegovih deset zavez. 1. Umešcanje (mainstreaming) tematike staranja v vse politike, da bi bile družbe in gospodarstva usklajena pri odzivih na demografske spremembe in pri doseganju družbe vseh starosti. Ta zaveza je kljucna za uspešno in harmonicno odzivanje na demografske izzive, saj se dotika pretežnega dela podrocij in deležnikov v družbi. Njen namen je ozavestiti vse kljucne dele­žnike, da mora vsak na svojem podrocju storiti kar najvec za izzive staranja prebivalstva. Zaveza vkljucuje tudi opozorilo, da morajo vse politike vkljucevati vseživljenjski pristop, torej spremljati cloveka skozi celotno življenje. Ne sme-mo niti mimo napotka, da je za uresnicitev te strategije potrebno najtesnejše sodelovanje s civilno družbo, zasebnim sektorjem ter še posebej s starejšimi. 2. Zagotavljanje polne integracije in vkljucenosti starejših v družbo. Kljub splošnim usmeritvam, da ne smemo nikogar pozabiti, oz. da ne sme biti nihce izkljucen iz sodelovanja v družbi ter pri pridobitvah gospodarskega in druž­benega razvoja, so ravno starejši prepogosto spregledani in diskriminirani, saj pogosto ne morejo uživati vseh clovekovih pravic in temeljnih svobošcin kakor ostali prebivalci, oz. kot so jih, ko so bili mlajši. Ta usmeritev zato poudarja nalogo vlad po vkljucitvi starejših v odlocevalske procese na vseh nivojih in podrocjih družbe. Še vec, vlade morajo spodbujati ustanavljanje organizacij in mehanizmov, ki bi zastopali starejše v odlocevalskih procesih. Starejši so praviloma najboljši advokat za zadeve, ki se ticejo njihovega življenja. Posebno pozornost ta zaveza namenja integraciji starejših v življenje v lokalnem okolju ter spodbujanju medgeneracijskih stikov. 3. Spodbujanje pravicne in trajnostne rasti kot odziva na staranje prebival­stva. Eno od temeljnih ekonomskih vprašanj je, kako deliti vire na pravicen in vzdržen nacin, kar pride posebej do veljave ob tako izrazitih spremembah, kot so demografske. Dokument ugotavlja, da je odgovor na to vprašanje dosti lažji v razmerah gospodarske rasti, za kar si morajo države prizadevati, rast pa mora biti ekonomsko in družbeno vzdržna. 4. Prilagoditev sistemov socialne zašcite kot odgovor na demografske spre­membe. Sistemi socialne zašcite odražajo širše politicne in družbene vrednote socialne pravicnosti in kohezije. Ta zaveza izpostavlja, da sistemi socialne zašcite niso zgolj in predvsem sistemi, ki omogocajo preživetje ranljivejšim skupinam prebivalstva. Nasprotno, sistemi socialne zašcite morajo biti produk­tiven faktor, ki odgovarja na mnoge izzive, npr. na prilagoditve spremembam v družinskih strukturah, vse bolj nestabilnim vzorcem na trgu dela, pa tudi spremembam v starostni strukturi prebivalstva. Vsekakor sistemi socialne zašcite ne smejo biti amortizer politicnih in drugih napak. 5. Omogocanje trgom dela odzivanje na ekonomske in družbene posledice staranja prebivalstva. Povecanje zavedanja o prednostih starejših kot delov­ne sile, o potrebi po zmanjšanju starostnih omejitev za delo, ohranjanje in ponovno zaposlovanje starejših delavcev na trgu dela mora postati prioriteta. Izpostavljena je tudi potreba po približanju dejanske upokojitvene starosti zakonsko doloceni. 6. Spodbujanje vseživljenjskega ucenja in prilagoditev izobraževalnega siste-ma spremenjenim ekonomskim, družbenim in demografskim razmeram. Sodobne družbe zahtevajo ucinkovite, ustrezno financirane in celovite sisteme izobraževanja, da bi lahko odgovorile na družbene, gospodarske in demograf­ske spremembe. Potrebno je torej kakovostno izobraževanje in ucenje ljudi vseh starosti, tudi starejših. Izobraževanje oz. ucenje starejših pa ni enako ucenju mlajših, saj je potrebno starejše sprejemati kot aktivne udeležence izobraže­vanja. V tem poglavju se že opazi zavedanje, da bo v prihodnje tradicionalno zaporedje, kot je izobraževanje, delo in upokojitev vse manj enosmerno, tem­vec da se bodo ti trije elementi med seboj prepletali. Spodbujati je potrebno vseživljenjsko ucenje. V dokumentu je že izpostavljena tudi potreba po ucenju starejših o novih informacijskih tehnologijah. 7. Stremljenje k zagotavljanju kakovosti življenja vseh starosti in vzdrževanju neodvisnega življenja, vkljucno z zdravjem in dobrim pocutjem. Tudi v tem poglavju dokument poudarja vseživljenjski pristop z zahtevo po spodbujanju zdravja z zmanjševanjem rizicnih faktorjev v celotnem življenju, vkljucno z okoljem. Ta zaveza izpostavlja holisticen in vseživljenjski pristop z združeva­njem fizicnega in duhovnega vidika. Tudi starejše, ki so odvisni od drugih, želijo vkljuciti v oblikovanje, uporabo in nadgradnjo politik in programov za izboljšanje zdravja in dobrega pocutja. Dokument izpostavlja dejstvo, da je dolgotrajna oskrba mocno odvisna od neformalnih oskrbovalcev, družin in lokalnega okolja. Gre za spoznanje, ki se tudi po dvajsetih letih med odloce­valci še vedno s težavo prebija. 8. Vkljucevanje vidika spolov v starostno družbo. Naslavljanje posledic de­mografskih sprememb tudi z vidika spolov je kljucno za izboljšanje položaja starejših, posebej starejših žensk. Približevanje enakosti spolov na vseh podro-cjih javnega in privatnega življenja je prednostna naloga družbe vseh starosti. Ta zaveza med drugim izpostavlja ženske kot pretežne izvajalke neformalne oskrbe, zato je naloga odlocevalcev doseci vecjo enakost pri delitvi družinskih in oskrbovalnih odgovornosti med moškimi in ženskami. 9. Podpora družinam, ki izvajajo oskrbo starejših oseb ter spodbujanje medgeneracijske in znotraj generacijske solidarnosti med clani družin. Ta zaveza daje priznanje družinam, ki izvajajo oskrbo starejših. Družine so pomemben faktor vzdržnega družbenega razvoja in ohranjevalec družbenih vrednot. Staranje prebivalstva pomembno spreminja družine. Zavedati se je treba spremenjenih vlog posameznih družinskih clanov in spodbujati medge­neracijsko in znotraj generacijsko solidarnost. Spodbujati je treba zavedanje o prispevku starejših clanov družbe ter o potrebi po pomoci pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. 10. Spodbujanje uresnicevanja in spremljanja Regionalne izvedbene strategije s pomocjo regionalnega sodelovanja. Dokument navaja, da imajo države UNECE odgovornost pri uresnicevanju in spremljanju Regionalne izvedbe­ne strategije (RIS). Ta proces bo usmerjen na krepitev sodelovanja med temi državami s pomocjo izmenjave informacij, z izkušnjami in primeri dobrih praks. Deseta zaveza je dala osnovo za redna letna srecanja držav v okviru Delovne skupine za staranje (Working Group on Ageing). Države morajo omogociti civilni družbi, nevladnim organizacijam in drugim deležnikom, da sodelujejo v tem procesu. MIPAA RIS je tako postal kljucni dokument držav UNECE, ki vkljucujejo ob- mocje od Evrope pa do Tadžikistana, prav tako pa sta sestavni del držav UNECE tudi Kanada in ZDA. V okviru procesa uresnicevanja MIPAA RIS so vsakih pet let organizirane ministrske konference o staranju, kjer je na vsaki predstavljen pregled aktivnosti in dosežkov iz preteklega obdobja, kljucni del pa je ministr-ska deklaracija, kjer so izpostavljene posamezne tematike, ki so v naslednjem petletnem obdobju podrocja, katerim bo namenjena vecja pozornost. Na vsaki ministrski konferenci sta poleg ministrske deklaracije praviloma sprejeti tudi deklaraciji nevladnih organizacij, ki zastopajo starejše ter raziskovalnih organi­zacij. Na zadnji konferenci v Rimu se je odvijalo izjemno plodno posvetovanje nevladnih organizacij ter predstavnikov znanstvenih in raziskovalnih ustanov ter tako imenovanega vladnega sektorja (Sedmak, 2022). Znacilnost obeh forumov, tako nevladnega kot raziskovalnega, je podrobnejša obravnava aktualnih tem posamezne konference s poudarkom na interesih, potrebah in pogledih starejših in znanstveno raziskovalne sfere. Ministrske konference, ki so bile po Madridu organizirane vsakih pet let, bom nekoliko podrobneje predstavil v nadaljevanju. Naslovi posameznih konferenc so rezultat predlogov držav organizatoric ter nadaljnjega usklajevanja v Delovni skupini za staranje pri UNECE glede tega, katero temo bi v naslednjem petletnem obdobju želeli posebej izpostaviti. Vsi naslovi dosedanjih ministrskih konferenc po letu 2022 pa vsebujejo tudi pomensko zvezo »družba vseh starosti«; pri njej gre za najvišji cilji prizadevanj držav UNECE na temo staranja prebivalstva. Namen te besedne zveze je opozoriti, da skupaj živimo ljudje razlicnih starosti, da mora zato biti družba spoštljiva in odprta do oseb vseh starosti, da ne sme biti nihce zapostavljen, izlocen ali diskriminiran ter da dobrobiti za posamezno generacijo ne smejo pomeniti poslabšanja položaja druge generacije. 4 MINISTRSKA KONFERENCA UNECE O STARANJU 2007, LEON, ŠPANIJA – DRUŽBA ZA VSE STAROSTI: IZZIVI IN PRILOŽNOSTI Novembra 2007, pet let po svetovni skupšcini ZN o staranju v Madridu, je bila v Leonu v Španiji organizirana prva ministrska konferenca UNECE na temo staranja prebivalstva. Španija kot organizatorka konference je z naslovom »Izzivi in priložnosti« želela izpostaviti drugacen, sodobnejši nacin razumevanja demografskih spre­memb. Nanje ne smemo gledati kot na problem, starejše ne smemo obravnavati kot breme družbe, niti s staranjem prebivalstva ne bo prišlo do kolapsa socialnih in pokojninskih sistemov. Nasprotno, Španija je izpostavila spremenjena demo-grafska razmerja kot izziv in priložnost za nadaljnji razvoj. Organizacija konference in njena deklaracija vsebinsko še nista tako struk­turirani kot pri naslednjih ministrskih konferencah, pri katerih se je vsakic izpostavilo nekaj kljucnih tem. Vsebinski poudarki se zato dotikajo vrste tem, ki so sicer sestavni del MIPAA RIS. Deklaracija (Leon, 2007) ugotavlja, da so v preteklih letih storjeni opazni premiki, da pa ostaja še veliko odprtega za priho­dnje obdobje v posameznih državah. Deklaracija izpostavlja aktivno državljanstvo kot dinamicno interakcijo med državljani in vladami. Aktivno državljanstvo predstavlja kot bistveni pogoj za doseganje družbe vseh starosti. Takšna družba naj temelji na spoštovanju clove­kovih pravic, zašciti pred starostno diskriminacijo, socialnem sožitju in enakih možnostih za oba spola. Sodelujoci na konferenci so soglašali, da v naših družbah prepogosto prevladujejo negativne podobe staranja, zato so v deklaraciji izpo­stavili potrebo po promociji pozitivnih podob starejših ljudi tako skozi izobra­ževalni sistem kakor preko medijskih kampanj, s cimer bi pripomogli k vecjemu priznanju starejših kot enakopravnega deležnika v družbi. Gre za usmeritev, ki si še vedno sramežljivo utira pot v razlicne dokumente ter konkretne aktivnosti posameznih držav. Pri oskrbi pomoci potrebnih starejših deklaracija vidi rešitev v ravnotežju in koordinaciji med javnim in privatnim sektorjem, družino in civilno družbo. Dokument posebej izpostavlja vlogo družinskih in drugih neformalnih oskrbo­valcev za oskrbo pomoci potrebnim starejšim. Kot rešitev izpostavlja oblikovanje okolja, ki je prijazno družinam. Izpostavlja ženske kot najpogostejše neformalne oskrbovalke, ki morajo za svoje delo dobiti ustrezno podporo in zašcito. Ne-formalni oskrbovalci morajo biti zašciteni, imeti morajo ustrezne informacije, usposabljanja in možnost oddiha. Dokument na življenje in njegova najpomembnejša obdobja ne gleda vec kot na aktivnosti, ki se morajo dogajati po ustaljenem zaporedju, kot so ucenje, delo in upokojitev, temvec pojmuje te aktivnosti fleksibilneje – njihov vrstni red je lahko v posameznem obdobju življenja tudi zamenjan. Na podaljšanje delovne dobe in upokojevanje se gleda fleksibilno, saj deklaracija usmerja k individualnej­šemu odlocanju o koncanju delovne aktivnosti oz. upokojevanju ob istocasnem spodbujanju k podaljševanju delovne aktivnosti. Deklaracija ne zanemari medgeneracijske solidarnosti, saj je bila ta tema v letih okoli 2005 posebej izpostavljena pri iskanju odgovorov na demografske izzive. Zanimivo pri tem je, da dokument pri medgeneracijski solidarnosti omenja samo mlade in starejše ljudi, ne omenja pa še srednje, t.i. sendvic generacije, ki je v sodobnem svetu pod izjemnimi pritiski ob skrbi za mlado in starejšo generacijo. 5 MINISTRSKA KONFERENCA UNECE O STARANJU, DUNAJ 2012 – ZAGOTAVLJANJE DRUŽBE VSEH STAROSTI: SPODBUJANJE KAKOVOSTNEGA ŽIVLJENJA IN AKTIVNEGA STARANJA Ministrska konferenca na Dunaju je bila organizirana septembra 2012, 10 let po Madridski konferenci. Postregla je z bolj strukturirano obliko v primerjavi s predhodno Leonsko konferenco. Ministrska deklaracija (Dunaj, 2012) najprej predstavlja najpomembnejše dosežke zadnjega petletnega obdobja kot npr. nara-šcajoco vkljucenost civilne družbe pri kreiranju, uresnicevanju in nadzorovanju politik, ki se ticejo pravic, potreb in pricakovanj starejših. Ugotavlja tudi, da demografske spremembe že ustvarjajo priložnosti in izzive. Družbe se zacenjajo zavedati potenciala starejših in njihove vloge v družbenem in gospodarskem ra­zvoju. Na konferenci so ugotavljali, da je starostna diskriminacija še vedno velika prepreka za polnopravno udeležbo starejših v družbi. Dokument se zaveda velikih razlik med državami, ko so nekatere že razvile obsežne strategije odzivanja na demografske izzive, druge, posebej nekatere tranzicijske države, pa imajo pred seboj še pomembne naloge. Nadalje ugotavlja, da se je povecala prepoznavnost staranja prebivalstva ter individualnega staranja posebej z vidika clovekovih pravic, dostojanstva, temeljnih pravic ter prispevka starejših k družbeno eko­nomskem razvoju. Na podrocju odzivov na staranje prebivalstva opažajo porast inovativnih pristopov v izobraževanju, zdravstvu, rehabilitaciji in pri socialnih storitvah ter tudi tehnološke in organizacijske inovacije. Deklaracija navaja, da je Delovna skupina o staranju pri UNECE postala po­membno medvladno telo za uresnicevanje zavez MIPAA RIS. Ugotavljajo pa še vedno skromno prilagajanje posameznih držav in njihovih nacionalnih zakonodaj na izzive staranja. Tudi ta konferenca ni mogla mimo velikega izziva, t.j. dolgotraj­ne oskrbe ter neformalne oskrbe, kar je posebej izrazito v posameznih državah. Ministrska deklaracija je posebej izpostavila štiri podrocja kot izziv za priho­dnje petletno obdobje. 1. Spodbujanje daljše delovne aktivnosti in ohranjanje sposobnosti za delo. Dokument v tem poglavju navaja vrsto aktivnosti za podaljševanje delovne­ga življenja kot npr. spodbujanje zdravega življenjskega sloga, spodbujanje dobrega pocutja na delu, preventivne dejavnosti, fleksibilen delovni cas, urav­noteženost dela in pocitka. Kot pomemben cilj izpostavlja doseganje vecjih zaposlitvenih deležev starejših delavcev s pomocjo razlicnih spodbud, npr. s pomocjo davcnih in socialno varstvenih sistemov, starosti prijaznih delov­nih razmer ter možnostjo fleksibilnejših pogojev upokojevanja in promocije starejših kot prenašalcev znanja in izkušenj. Dokument torej napotuje na vrsto aktivnosti, s katerimi se ne zapoveduje ampak spodbuja daljšo delovno aktivnost in vecjo vlogo starejših delavcev kot prenašalcev znanja in izkušenj na mlajše delavce. 2. Spodbujanje udeležbe, nediskriminacije in socialne vkljucenosti starejših. Drugo poglavje obravnava tematiko vkljucenosti starejših v družbo. Navaja vrsto priporocil za zmanjšanje revšcine in diskriminacije od spodbujanja vseživljenjskega vidika do spopadanja s starizmom ter razlicne oblike izobra­ževanja in usposabljanja. Posebno pozornost dokument posveca spopadanju s starizmom s pomocjo razlicnih akcij ozavešcanja, s spodbujanjem pozitiv­nih podob staranja in starejših ter predstavljanjem staranja kot naravne faze našega življenja. To poglavje izpostavlja tudi do tedaj pogosto spregledano heterogenost starejše populacije in njihovih potreb. Prepogosto namrec ljudje starejše obravnavajo kot enovito skupino, ki ima enake zdravstvene težave, enake potrebe in enake želje. Dejansko pa so starejši zelo heterogena skupina v starostnem razponu celo vec kot 50 let. Dokument v kontekstu vkljucenosti v družbo in heterogenosti populacije posebej izpostavlja, da se ne sme spregledati vloge manjšin in migrantov pri zagotavljanju enake vkljucenosti v družbo. Deklaracija navaja tudi vrsto spodbud in ukrepov kako doseci premike na tem podrocju, npr. zmanjšanje neenakosti, revšcine in socialne izkljucenosti. Rešitve vidi v premikih na podrocju vseživljenjskega pristopa, razlicnih oblik izobraževanja, ucenja in usposabljanja ter udeležbe starejših v politicnem, gospodarskem, kulturnem in družbenem življenju. Dokument v tem poglavju opozarja tudi na starizem ter kot uspešen nacin njegovega preseganja priporoca aktivnosti za boljšo podobo starejših v medijih. 3. Spodbujanje zdravja, neodvisnosti in dostojanstva v starosti. Ministrska deklaracija izpostavlja potrebo po varovanju dostojanstva starejših oseb, še posebej invalidnih, ter potrebo za spodbujanje njihovega obcutka pripadnosti in samopodobe z razlicnimi ukrepi. Izpostavljeni so ukrepi za spopadanje s predsodki, stereotipi in diskriminacijo. To poglavje daje velik poudarek pre­ventivi na razlicnih podrocjih, npr. tudi pri neodvisnemu življenju, prepre-cevanju poškodb in bolezni, ter pomoci pri zagotavljanju dobrega fizicnega in mentalnega pocutja. Zaradi širine svojega naslova se to poglavje pogosto dotika vrste drugih tem, npr. zagotavljanje ustreznih in visoko kakovostnih storitev in dobrin za starejše, omogocanje staranja v domacem okolju, spodbujanje arhitekturnih alternativ, podpora formalnim in neformalnim oskrbovalcem itd. To samo potrjuje, kaj vse je potrebno za dostojno starost. Kot ponazoritev širine tega poglavja naj omenim tudi potrebo po cim višjem nivoju zdravstvenih, socialnih in funkci­onalnih zmogljivosti v zvezi z naravnimi katastrofami, oz. tudi katastrofami, ki jih povzroca cloveški faktor. Zato ne preseneca ugotovitev govornika na eni od ministrskih konferenc, da sta staranje in starost v pomembni meri še neodkrita dokumenta. 4. Ohranjanje in krepitev medgeneracijske solidarnosti. Zadnje poglavje deklaracije je namenjeno medgeneracijski solidarnosti. Deklaracija spodbu­ja vecgeneracijski dialog in medgeneracijsko ucenje med vsemi deležniki v družbi, vkljucujoc vlade, nevladne organizacije, privatni sektor, medije ter najširšo javnost. Novost glede na predhodne dokumente je usmeritev k izboljšanju sodelovanja med organizacijami mladih in starejših. Za boljšo ozavešcenost dokument predlaga izobraževanja o znacilnostih posameznih generacij ter o pomenu zavedanja o zdravem in aktivnem staranju, kar zadeva celotno življenje. Do-kument še posebej naglaša potrebo po širjenju zavedanja o velikem prispevku starejših, ki ga nudijo družbi v obliki vrste neplacanih aktivnosti. Poglavje medgeneracijske solidarnosti se zakljuci z napotilom na družbeno odgovornost do vseh današnjih in tudi prihodnjih generacij. Ob zakljucku dokument opozarja na pomen umešcanja (mainstreaming) sta­ ranja v vse segmente družbe in spodbujanje aktivnega staranja v okviru usmeritevSvetovne zdravstvene organizacije (SZO). Še kako pomembna je misel v zakljucku teksta o pomenu vseživljenjskega pristopa kot temelja razlicnih politik odzivov na staranje prebivalstva. Z drugimi besedami – staranje in starost sta gnetljivi, nanju je moc vplivati tokom celotnega življenja. 6 MINISTRSKA KONFERENCA UNECE O STARANJU 2017, LIZBONA – VZDRŽNA DRUŽBA ZA VSE STAROSTI: URESNICEVANJE POTENCIALA DALJŠEGA ŽIVLJENJA Konferenca v Lizboni pomeni korak dlje od predhodnih dveh konferenc, ki sta izpostavili izzive in priložnosti ter kakovostno in aktivno staranje. Lizbonska konferenca je želela prispevati k udejanjanju potencialov, ki jih prinašata daljše življenje in starost. Ministrska konferenca uvodoma poleg že skoraj standardnih ugotovitev o doseženem pomembnem napredku v preteklih letih v posameznih državah iz­postavlja naslednje dosežke: o povecani prepoznavnosti tematike staranja, o vecji pozornosti na temo pravic starejših, o medgeneracijski in znotraj generacijski so-lidarnosti ter o vecji vlogi nevladnih organizacij ipd. Deklaracija (Lizbona, 2017) tudi izpostavlja, da morajo posamezne države pripraviti obsežne odgovore politik na temo staranja ter da ponekod še vedno obstaja praznina na podrocju ustrezne socialne zašcite kakor tudi pomanjkljivosti na podrocju dolgotrajne oskrbe. Deklaracija je sestavljena iz treh podrocij. 1. Prepoznavanje potenciala starejših. Ugotavlja, da so starejši danes pogosto prezrti, nevidni in da imajo slabo samopodobo. Zato skuša s svojimi usmeri­tvami pomagati pri opolnomocenju starejših, da uresnicijo svoje potenciale tako na fizicnem, duševnem in družbenem podrocju. Dokument svetuje, da pri pripravi razlicnih strategij upoštevajo potrebe, sposobnosti in pricakovanja sedanje in prihodnjih generacij, da upoštevajo potenciale starejših ter njihove izkušnje. To poglavje posebej izpostavlja potrebo po vkljucevanju starejših in njihovih nevladnih organizacij na razlicnih nivojih, od nacionalnega do lokal­nega pri ustvarjanju razlicnih politik, ki se ticejo starejših. Pomembno vlogo dokument daje tudi starejšim kot potrošnikom. Na konferenci so izhajali iz tega, da je podoba starejših posebej v zahodnih družbah slaba in spremljana z negativnim prizvokom, zato izpostavljajo spodbujanje pozitivne podobe starejših in njihovega prispevka k delovanju družbe. Dokument želi preseci obicajne poglede na medgeneracijsko solidarnost, zato naredi korak naprej s predlogi konkretnega sodelovanja ljudi razlicnih starosti v prostovoljskih in drugih aktivnostih. 2. Spodbujanje daljše delovne aktivnosti in sposobnosti za delo. Deklaracija v tem poglavju namenja kljucni poudarek vseživljenjskemu pristopu, kar je posledica vse jasnejšega zavedanja, da sta staranje in starost »gnetljiva« in da je za daljšo delovno aktivnost treba veliko storiti že v predhodnih obdobjih. Že prej, v mladosti je treba spodbujati vseživljenjsko ucenje, razvijanje vešcin, boriti se proti brezposelnosti, zmanjševati neenakosti na razlicnih podrocjih ter preprecevati starostno diskriminacijo. Dokument spodbuja fleksibilne pristope k zaposlovanju in upokojevanju, vse z namenom da starejši delavci dlje casa ostanejo delovno aktivni. Ob tem poudarjajo enakopravnejšo delitev dela med moškimi in ženskami. 3. Omogocanje dostojnega staranja. S konferenco v Lizboni je UNECE pou­daril kljucno vlogo clovekovih pravic starejših v povezavi z dostojnim stara­njem, avtonomijo, samoopredelitvijo in vkljucenostjo v družbo. Deklaracija izpostavlja potrebo po ustrezni infrastrukturi in po razlicnih oblikah pomoci za preprecevanje zlorab in nasilja nad starejšimi ter zagotavljanje njihove ekonomske, fizicne in psihološke varnosti. Dokument povezuje dostojno sta­ranje z razvojem standardov kakovosti za dolgotrajno oskrbo in zdravstvene storitve tako za uporabnike kot za izvajalce. Izpostavlja tako delovne pogoje profesionalnih kakor neformalnih oskrbovalcev. Osebam z demenco in nji­hovim oskrbovalcem je treba omogocati in spodbujati udeležbo v družbenem življenju. Deklaracija zakljucuje, da so politike odzivov na staranje prebivalstva in njihovo uresnicevanje vzajemna odgovornost kljucnih dejavnikov v družbi, od lokalnega do nacionalnega nivoja. V zakljucku deklaracije je izraženo priznanje Delovni skupini o staranju pri UNECE s priporocilom za razmislek o nadgradnji njenega položaja v smeri vecje stalnosti znotraj struktur Združenih narodov. 7 MINISTRSKA KONFERENCA UNECE O STARANJU, RIM 2022 – TRAJNOSTNI SVET ZA VSE STAROSTI: ZDRUŽEVANJE SIL ZA SOLIDARNOST IN ENAKE MOŽNOSTI V CELOTNEM ŽIVLJENJU Peta po vrsti ministrskih konferenc UNECE o staranju je bila leta 2022 v Rimu. To je bil poseben cas, ko se je v svetu pocasi zakljucevala epidemija covida-19 in se je svet ponovno vracal v stare tirnice. Ministrska deklaracija (Rim, 2022) najprej povzema najpomembnejše premike v regiji UNECE na podrocju staranja, kot npr. dosežke v dolgoživosti, prepozna­vanju potenciala starejših, spodbujanju daljše delovne aktivnosti in zmožnosti za delo ter zagotavljanju dostojnega staranja. Dokument ugotavlja, da so v zadnjem obdobju postali prepoznavni okviri aktivnega in zdravega staranja, starosti prija­znega okolja in umešcanja (mainstreaming) staranja v vse pore življenja. Doku­ment nadalje navaja vrsto podrocij, ki bi v prihodnje potrebovala vecjo pozornost. Naj omenim le nekatera: potrebna je vecja vkljucenost starejših v odlocevalske procese, tudi digitalno okolje naj bo do starejših prijazno, potrebna je eliminacija starostnih neenakosti, potrebno je sprejemanje politik za medgeneracijsko sode­lovanje in solidarnost, potrebno je boljše prepoznavanje in podpora formalnim in neformalnim oskrbovalcem ter vecji spolni uravnoteženosti oskrbe starejših. Covid-19 Uvodno poglavje je namenjeno pandemiji covid-19. Deklaracija ugotavlja podcenjenost obsega družbenih sprememb, ki so posledica pandemije in na njej temeljecih ukrepov. Dokument ugotavlja, da je pandemija neproporcionalno prizadela osebe v ranljivih situacijah, ekonomsko šibke in osebe v institucijah. Pandemija je posebej izpostavila ranljivost mnogih starejših, ki so bili v tem casu še dodatno izpostavljeni starizmu. Vrsta ukrepov javnega zdravja, med drugim tudi fizicno distanciranje in zacasna zaprtja institucij, so poglobila socialno izolacijo mnogih starejših z velikimi posledicami na njihovo mentalno in fizicno zdravje. Jasno je postalo, da morajo v prihodnje ob morebitnih podobnih dogodkih vsi ukrepi temeljiti na dostojanstvu in pravici do kakovostnih zdravstvenih in soci­alnih storitev. Dokument v zvezi s pandemijo izpostavlja potrebo po celovitem uresnicevanju clovekovih pravic, posebej še pravico do samoopredelitve, vklju-cenosti, svobode gibanja in socialne vkljucenosti. Kot pozitivno ugotovitev za to obdobje deklaracija izpostavlja mocno vkljucenost civilne družbe, prostovoljcev, lokalnih skupnosti in družin za izboljšanje položaja starejših, ki so v težkih casih potrebovali pomoc. Dokument v nadaljevanju izpostavlja tri podrocja, katerim je treba v priho­dnjem petletnem obdobju nameniti vecjo pozornost. 1. Spodbujanje aktivnega in zdravega staranja skozi celotno življenje. Dekla­racija izpostavlja aktivno in zdravo staranje kot vseživljenjski izziv politik, ki se ukvarjajo s staranjem. Oba koncepta, tako aktivno kot zdravo staranje, sta namenjena izboljševanju kakovosti življenja, ko se clovek stara. Širša kakor definicija zdravega staranja je definicija aktivnega staranja, kot jo navaja Sve­tovna zdravstvena organizacija in sicer je to proces izboljševanja priložnosti za zdravje, sodelovanje in varnosti z namenom izboljšati kakovost življenja ljudi, ko se starajo. Definicija zdravega staranja po SZO pa je razvoj in ohranjanje funkcionalne sposobnosti, ki omogoca dobro pocutje v starosti. Glede na to, da se clovek stara vse življenje, gre pri obeh konceptih za vseživljenjski pristop, ki se ne omejuje samo na starejše. Upoštevaje širino naslova oz. definicij obeh pristopov je temu primerna tudi vsebina tega poglavja, saj vkljucuje prakticno vsa podrocja staranja. Naj navedem samo nekatera: zagotavljanje konkretnih ukrepov za uresnicevanje clovekovih pravic starejših, vkljucevanje starejših in njihovih organizacij v odlocevalske procese, priprava strategij za spodbujanje aktivnega in zdravega staranja, vlaganje v starosti prijazno okolje, spopadanje z osamljenostjo in socialno izolacijo, spodbujanje pozitivnih podob starejših in staranja, zašcita starejših pred starizmom, zašcita pred nasiljem in zlorabami, še posebej žensk, spodbujanje formalnega in neformalnega ucenja, spodbuja­nje uporabniku prijazne digitalizacije, spodbujanje udeležbe starejših na trgu dela, ustanavljanje neodvisnih teles v podporo usklajevanju pravic, potreb in zanimanj starejših itd. Ob pozornem branju ugotovimo, da pri gornjem naštevanju podrocij, od kljucnih, manjka le dolgotrajna oskrba oz. oskrba pomoci potrebnih. Vzrok ni v temu, da dolgotrajna oskrba ne bi bila kompatibilna z idejo aktivnega in zdravega staranja, saj so nasprotno, tudi starejši, ki potrebujejo pomoc drugih, deležni vrste pozitivnih vidikov aktivnega staranja. Vzrok temu najdemo v na­slednjem poglavju deklaracije, ki je namrec posvecena prav dolgotrajni oskrbi. 2. Zagotavljanje dostopa do dolgotrajne oskrbe in podpora oskrbovalcem in družinam. V deklaraciji je podrobno obravnavana dolgotrajna oskrba kot v osebo usmerjena oskrba, ki ljudem omogoca najvišjo možno neodvisnost, avtonomijo in dostojanstvo. Deklaracija poudarja, da mora dolgotrajna oskrba temeljiti na preventivi, enakopravni dostopnosti, takojšnji intervenciji, integri­rani oskrbi, vkljucujoc tudi podporo za družine. Dokument izpostavlja nujne investicije v to podrocje, enako tudi v kader, ki oskrbo izvaja. Pravocasno se je treba pripraviti na povecane potrebe po dolgotrajni oskrbi v prihodnosti, posebej z vidika kadra in njihovih znanj oz. spretnosti. Investiranje v raziskave in inovacije je nujno. Tudi ta deklaracija, kot že nekateri sorodni dokumenti UNECE pred njo, izpostavlja velik pomen neformalne in družinske oskrbe z možnostjo svetovanja, pocitka, socialne zašcite, ukrepov za usklajevanje poklicnega, družinskega in oskrbovalnega življenja, kakor tudi za bolj enako porazdelitev tega dela med moške in ženske. Posebej je poudarjena potreba za zašcito pred zlorabami v institucionalnih oblikah oskrbe s sprejetjem ucin­kovitih zašcitnih mehanizmov, skupaj s preventivo, pritožbenimi postopki in intervencijami. Ob koncu poglavja še posebej opozarjajo na potrebo po cim-prejšnjem nadgrajevanju obstojecih in pripravi novih nacrtov za spopadanje z demenco ter za vkljucevanje paliativne oskrbe v siceršnji proces oskrbe in podpore. 3. Umešcanje (mainstreaming) staranja za ustvarjanje družbe vseh starosti. Dokument v tem poglavju priporoca umešcanje tako individualnega staranja kot staranja celotnega prebivalstva v vse politike na lokalnem, nacionalnem in na mednarodnih nivojih. Deklaracija podaja nekatere okvire tega pristopa, kot npr. da morajo vse politike temeljiti na clovekovih pravicah, vseživljenjski usmerjenosti, na evidencah ter upoštevajoc raznolikost spolov. Kot temelj za koordiniran pristop k umešcanju dimenzije staranja deklaracija predlaga mehanizme medinstitucionalne koordinacije ob udeležbi razlicnih deležnikov na razlicnih nivojih družbe. Deklaracijo zakljuci priznanje Stalni delovni skupini o staranju pri UNECE kot kljucnem medvladnem telesu na podrocju odzivov na staranje prebivalstva. Od zadnje ministrske konference o staranju leta 2017 v Lizboni je namrec ta delovna skupina pridobila višji rang znotraj struktur UNECE in postala Stalna delovna skupina za staranje (Standing Working Group on Ageing). V zakljucku deklaracije je Stalna delovna skupina o staranju dobila tudi pomembno nalogo za naslednje petletno obdobje. Preveriti mora možnosti nadgradnje Regionalne izvedbene strategije (MIPAA RIS, 2002), po potrebi pa tudi Madridskega mednarodnega akcijskega nacrta o staranju (MIPAA, 2002) z vidika gospodarskih, družbenih, digitalnih in drugih nastajajocih izzivov ter po potrebi razviti nadaljnje ukrepe za podporo politikam. 8 ZAKLJUCEK Za nami je že vec kot 40 let od sprejetja prvega dokumenta Združenih narodov na temo staranja prebivalstva – Dunajskega mednarodnega akcijskega nacrta o staranju iz leta 1982. Minilo pa je tudi že 21 let od sprejetja drugega, trenutno kljucnega dokumenta na temo staranja – Madridskega mednarodnega akcijskega nacrta o staranju in njegove Regionalne izvedbene strategije iz leta 2002. Ob pregledu vsebin teh dveh kljucnih dokumentov in ministrskih konferenc, ki so se po letu 2002 odvijale na vsakih pet let, bi za tako dolgo obdobje pricakovali obcutno evolucijo pogledov, od zacetne usmerjenosti v pretežno institucionalno varstvo, preko pomoci na domu in drugih skupnostnih oblik, do t.i. mehkejših tem, kot so starizem, osamljenost, bivanje in okolje, pravice starejših in podobno. Vendar nasprotno, že pregled prvega dokumenta, Dunajskega akcijskega nacr­ta iz leta 1982, preseneca z daljnovidnostjo avtorjev tega dokumenta in širino njihovega poznavanja tematike staranja. Iz njegove vsebine izhaja, da je treba staranje obravnavati širše, kot vseživljenjski proces. Dokument opozarja, da je treba spodbujati dostojanstvo, socialno pravicnost in cloveško solidarnost ter zagotavljati enakost med starostnimi skupinami pri delitvi virov, pravic in od­govornosti. Dunajski nacrt govori o duhovni, kulturni in družbeno ekonomski vrednosti staranja, na stroške v zvezi s staranjem pa gleda kot na trajno naložbo. Madridski mednarodni akcijski nacrt o staranju, sprejet dvajset let kasneje, leta 2002 in istega leta sprejeta njegova Regionalna izvedbena strategija sta le še nadgradila te smele poglede na individualno staranje ter na staranje prebivalstva. Kot kljucno izpostavljata umešcanje tematike staranja v vse pore življenja in v vse politike. Zavzemata se za spopadanje z diskriminacijo, za clovekove pravice starejših in polno integracijo starejših v družbi. Oba akcijska nacrta se še danes bereta kot sodobna dokumenta, napisana skorajda kot v današnjih casih. Zakljucek ne bi bil popoln, ce se ne bi vprašali po vplivu sprejetih dokumentov Združenih narodov na konkretne politike v državah. Prvi dokument, Dunajski akcijski nacrt iz leta 1982, na aktivnosti posameznih držav ni imel velikega vpliva. Tematika staranja prebivalstva konec prejšnjega tisocletja še ni bila tako pereca kakor je danes, interes politike in javnosti je bil za to podrocje majhen, zato do kljucnih premikov v državah po letu 1982 ni prihajalo. Vseeno velja izpostaviti, da je Slovenija leta 1997 sprejela pomemben dokument, »Program razvoja varstva starejših oseb na podrocju socialnega var-stva v Sloveniji do leta 2005« z osnovno idejo komplementarnejšega razvoja oblik pomoci starejšim osebam, vendar le na podrocju socialnega varstva. Dvajset let kasneje, leta 2002, pa je bila tematika staranja prebivalstva ter indi­vidualnega staranja že mnogo bolj izpostavljena. Najbolj na udaru so bili pokoj­ninski sistemi, dolgotrajna oskrba ter podaljševanje delovne aktivnosti starejših. Kljucni deležniki v družbi so se prihodnjih izzivov bolj zavedali, zato je bil še isto leto sprejet Regionalni izvedbeni nacrt z jasnimi smernicami. K uresnicevanju MIPAA RIS pomembno prispevajo ministrske konference, ki so po letu 2002 organizirane na vsakih pet let. Vse te aktivnosti so rodile premike v kakovosti življenja starejših, uveljavil se je tudi nov termin aktivnega staranja. Starejšim se vse bolj priznava njihov prispevek družbi, ko so bili še delovno aktivni in kasneje v obliki preteklega dela, skozi razlicne oblike neplacanega prostovoljskega dela, predvsem pa se bolj ceni njihova prisotnost v družbi kot element družbene ko­hezije. Naj pri tem zgolj omenimo slovensko Strategijo dolgožive družbe iz leta 2017 in Zakon o dolgotrajni oskrbi leta 2023. Iz navedenega lahko zakljucimo, da se je izzivov na podrocju staranja treba lotevati pravocasno, celovito in vseživljenjsko in to tako na podrocju staranja prebivalstva, kakor tudi individualnega staranja. Pravocasni in preventivni odzivi, ki temeljijo na vseživljenjskem pristopu, nižajo stroške, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. Naj zakljucim z naslednjimi ugotovitvami. • Dokumenti Združenih narodov, ki so omenjeni v tem prispevku, so sicer primarno namenjeni iskanju odgovorov na izzive starejše populacije, vendar so istocasno usmerjeni v gradnjo družbe vseh starosti. • V obravnavanih dokumentih je prepoznana velika heterogenost starejših. V družbi mora biti mesto za uresnicenje priložnosti, interesov in potenci­alov vseh starejših, tako tistih, ki so še zaposleni, kakor upokojenih, tako zdravih in bolnih kakor tistih, ki potrebujejo pomoc drugih. • Pozitivne podobe starejših in staranja predstavljajo velik izziv za zahodno družbo, kamor spada tudi Slovenija. Poimenovanje starejših predstavlja pomemben prispevek h graditvi pozitivne podobe starejših. V dokumen­tih Združenih narodov na temo staranja se za poimenovanje starejših že vrsto let uporabljajo besede starejši oz. starejše osebe namesto besed star in starostnik. • Družinski in drugi oskrbovalci, enako tudi formalni oskrbovalci zavzemajo pomembno mesto; so kljucni faktor dolgotrajne oskrbe, katerim je treba nuditi vse pogoje za njihovo delo. • Vse manj je govora o staranju prebivalstva in vse vec o dolgoživosti. Vse manj je govora o staranju in starejših kot o bremenu za družbo in vse vec se govori o priložnostih in izzivih, ki nam jih dolgoživost nudi. • Uspešnost uresnicevanja sprejetih dokumentov Združenih narodov o tematiki staranja je v pomembni meri odvisna od sposobnosti prenosa kljucnih idej v realno življenje v posameznih državah ter od ozavešcenosti poglavitnih deležnikov tega procesa. Zaveze v tovrstnih deklaracijah za države namrec niso obligatorne. LITERATURA Leon (2007). Ministerial Declaration: A Society for All Ages: Challenges and Opportunities. Https://unece. org/DAM/pau/_docs/pau/2008/PAU_2008_Publ_LeonCH01.pdf. Dunaj (1982). Report of the World Assembly on Aging, International Plan of Action on Aging. Dunaj, 26. julij – 6. avgust 1982. Https://www.un.org/esa/socdev/ageing/documents/Resources/VIPEE-English. pdf. Dunaj (2012). Vienna Ministerial Declaration Ensuring a Society for All Ages: Promoting quality of life and active ageing. Https://unece.org/fileadmin/DAM/pau/age/Ministerial_Conference_Vienna/ Documents/ECE.AC.30-2012-3.E.pdf. Lizbona (2017). Lisbon Ministerial Declaration »A Sustainable Society for All Ages: Realizing the potential of living longer«. 22 September 2017. Https://unece.org/fileadmin/DAM/pau/age/Ministerial_ Conference_Lisbon/Declaration/2017_Lisbon_Ministerial_Declaration.pdf. MIPPAA (2002). Madrid International Plan of Action on Ageing (2002). Https://unece.org/population/ ageing/mipaaris. MIPAA RIS (2002). Regional implementation Strategy for the Madrid International Plan of Action on Ageing 2002. Https://www.un.org/esa/socdev/documents/ageing/unece-ris.pdf. Political declaration and Madrid international Plan of Action on Ageing (2002). https://www.un.org/esa/ socdev/documents/ageing/MIPAA/political-declaration-en.pdf. Rim (2022). Rome Ministerial declaration »A Sustainable World for All Ages: Joining Forces for Solidarity and Equal Opportunities Throughout Life«. Https://unece.org/sites/default/files/2022-06/Rome__ Ministerial_Declaration.pdf. Sedmak Marjan (2022). Od staranja k dolgoživosti. Ministrska konferenca Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE), Rim, 16. in 17. junij 2022. V: Kakovostna starost, letnik 25, št. 2, str. 68-72. Sidorenko Alexandre (2022). Celebration, observation or recognition of failure? 20 years on from the Madrid International Plan of Action on Ageing. HelpAge. Https://www.helpage.org/news/celebration-observation-or-recognition-of-failure-20-years-on-from-the-madrid-international-plan-of-action­ on-ageing/ Naslov avtorja: Aleš Kenda, Ales.Kenda@gov.si